155
Novičar iz austrijanskih krajev.
Od Soče. —h. 26. dan p. m. smo pokopali prečasti-tega gosp. dekana Antona Perica v Kanali, kteri je po 6 mescov dolgi bolezni in strašnih bolečinah v 65. letu svoje starosti sklenil življenje svoje. Nehote se mi njegove lepe čednosti v moj spomin silijo, kterih saj dvoje naj tudi Novicam naznanim, rajnemu na čast, živim v izgled: skerb njegovo za lepoto hiše božje in pa miloserčnost do ubogih. Kar uno zadene, je treba le cerkev Device Marije v Kanali dobro ogledati, in poterdil bo vsak z besedami svetega pevca „da v resnici je lepoto hiše božje ljubil". Očitna priča njegovega truda in prizadetja je omenjena cerkvica, ena nar lepših goriške škofije. Čast tedaj verlemu dušnemu pastirju, pa tudi ovčicam njegovim, ki so željo njegovo vseskozi rade spolnovale. Rajnki pa ni le v življenji za lišp cerkva sker-bel, temuč tudi po smerti; veči del svojega premoženja je v ta namen izročil, rekši: pri cerkvi sem živel, meni ostalo naj cerkev ima". Tako je govoril bivši pri življenji še, in tako je tudi pismo zapustil. Tudi ubogih ni nikoli pozabil; v oporoki je veleval, da na dan pogreba se ima 100 gold. med nje razdeliti, potem pa vsako obletnico, 30 gold. Tudi še druge lepe zadušbine je ustanovil. — Naj v miru počiva blagi mož!
Iz Postojne 8. maja. —č— Danes imam „Novicam" od naše veličanske jame, kteri je ni kmali para in pod imenom „Adelsberger Grotte" deleč po svetu slovi in kteri bo vprihodnje železnica gotovo še več popotnikov dovože-vala, nekaj prav veselega povedati. Kdor je bil kdaj v naši jami, tudi ve, da dosihmal se večidel ni dalje hodilo kot do tako imenovane „gore kalavarije"; malokdo se je podal v bližnjo luknjo „Tartarusgrotte", po naše „pekel" imenovano, ktera se začenja na levi strani „gore kalavarije". Da pa častiti bravci se ne bojo bali z menoj v ,,pekel" iti, ga jim hočem ob kratkem popisati. Prostorna, pa dosihmal še zlo skrita luknja je olišpana z zalimi podobami tistega kamenja , kteri se nahaja v podzemeljskih votlinah in se na-reja v stoletjih, ko se kaplica za kaplico sterjuje in v različne podobe okamnuje, zatega voljo se pa tako skapani kamen tudi kapnik (Tropfstein") imenuje. Med mnogimi lepimi podobami „pekla" se odlikuje posebno ena belemu in pre-zornemu zagrinjalu podobna, kakor nalaš v gube nabrana; kmali, ko se stopi v „pekelu, se vidi vodnjak, v kterega teče z visocega oboka bistra voda, ki je zapiti kaj dobra. Da se pa ta mikavni kraj naše jame dosihmal ni obiskaval, je bil vzrok v tem, da je bil proti votlini, „grob" imenovani, prepažen s steno, dve do tri se-žnje debelo. Zatega voljo je mogel popotnik v jami ravno po tisti poti se verniti, po kteri je prišel. Ako se skozi to steno pot napravi od „kalavarije" skozi „pekel", bode pot nazaj do „groba" veliko krajša, in popotnik bo vidil mnogo zalih podob iz kapnika narejenih, kakor mleko belih. Dolgo se je že želelo, da bi se prederla  ta stena, al nikoli se nI
želja spolnila. Sedaj se pa bo. Očitne hvale vrednemu prizadevanju tukajšnega c. k. kantonskega predstojnika in svetovavca deželne sodnije gosp. Murnika in pa kantonskega adjunkta gosp. Arko-ta kot odbornika jamske komisije se je po sreči steklo, da sta zadela na dva sedaj tukaj bivajoča zvedena umetnika (tehnikarja), ktera sta se lotila natanjčne preiskave in našla, da brez velicih stroškov se bo dalo vse to storiti in tudi tiste stopnice, ktere bojo na ti novi poti potrebne. Res , važna bo ta prenaredba za našo jamo in ji tudi v dobiček: popotniki bojo še več lepega vidili v nji kakor dosihmal in pot bo krajša, in ker smemo te naredbe v kratkem pričakovati, rečemo imenovanema gospodoma še enkrat: čast in hvala! Ker pa se jima je to tako po sreči steklo, naj nam častita gospoda ne zamerita, ako jima še nekaj povemo, kar nam že dolgo serce teži in kar bi se morebiti dalo, tudi z majhnimi stroški, opraviti; popotniki bi jima hvalo vedili za to in dohodkom naše jame bi utegnilo tudi v prid biti. Stopnice k mostu v globočini „stolnice" (Dom) in odtod gori proti „plesišuu so sila težavne, in kadar je tu voda velika (in to je večkrat) se celo sem iti ne more. Kaj , ko bi se iz „Ferdinandove jameu predor napravil? Mogoče je menda, pa tudi predrago bi ne bilo. Ne zamerita mi, gospoda, da Vaji očitno nadlcžujem s to prošnjo; pa sej vesta pregovor, da človek, če se mu perst pomoli, zagrabi rad za celo roko.
Iz Ljubljane. Ljubljanski muzej bo spet pomnožen z zanimivo živinico. Svitli nadvojvoda Ludevik je iz Salc-burga poslal v Terst svitlemu nadvojvodu Maksu 2 leti starega polutana divjega kozla (Steinbock-Bastard), ki že poprej bolehen je po poti tako hudo zbolel, da je berž poginil , ko so ga iz železnice djali. Raztelesenje živalice, kteri cena je bila 1500 fi., je v živinozdravnišnici ljubljanski razodelo, da je poginil za vnetjem siršnika in čev. Čeravno ta kozliček ni bil pravi divji kozel, kterih cena je nek okoli 5000 fl., zato ker jih že skor nikjer več ni, je ravno kot ploden poliitan (sin očeta divjega kozla in matere domače koze) natoroznanske zanimivosti; zato je naš deželni gospod poglavar prosil, naj bi ostal ljubljanskemu muzeju, kar se je tudi dovolilo. In tako se napravlja sedaj za naš muzej, kteri takošne živali še nima.
156