250
Slovenci — Slovani, pomoč!
Rodoljub iz Istre piše »Edinosti": »Soparna teža visi dolgo, dolgo že nad umirajočimi Slovani eminentno važnega Primorja. Tu preži na nas Scylla — tam Cha-rybdis — od severja Nemec, od juga Italijan. Uničujejo nas od dveh stranij in žal uničili so nas že veliko.
A šlo je počasi v poltisočletju benečanskega go-spodstva in ravno tako vse stoletje za nas le mačehin-skega gospodavanja raznih zistemov.
Toda tek časa, doba krutega nasilstva se jim giblje prepočasi. V stoletju para in elektrike velja, da izginjamo brže s površja zemlje. Na morju nas napadajo Čožoti, kričeči nam: Morte agli Slavi! Od morja življenja cdrinjajo nas čifutski kapital in kremplji gladnih nasprotnikov. Ne puste nas niti do mršavih služeb, ako ne služimo italijanskim malikom, in še tam vohajo vedno za nami in ovajajo sleherni naš vzklik, ki se nam izvija v
obupanju do mile matere Slave. Suknjo in škarje v rokah, delajo nam krivično volilno geometrijo, potoki prevar in nasilstev so sled vsaki volitvi naši. A plača in nasledek ? Preganjanja morajo trpeti naši sokoli, slovenske žene ihtijo k nebu za pomoč, deca joče, proseča kruha — a koliko jih je, ki ne najdejo kruha radi sovragov! Beže tje v Ameriko in v Egipt umirat lakote, zamirat Majki Slavi. Po Tržaškem in Goriškem se čimdalje bolj umika naša govorica laščini. Da, mi umrjemo, naši so le — grobovi!
Kaj pa nasprotniki? Ne zmeneči se za naše solze, odirajo še naše zapuščene sirote, veseleči se vedno novih „zmaga. Nikdar nikjer ne privoščajo našincem pomoči, četudi so nas odrli do kostij in četudi vse žrtvujemo za njihovo lakomnost in prekanjenost. Oni ne poznajo hvaležnosti do nas.
A kaj še le gospoda njihova in prvaki? Najprvi poglavar Primorja se je smeje sprehajal po Pulju, ko so v parlamentu letele na njega srdite pušice.
Zakaj ? Saj se ni bati ni njemu, ni njegovim po-bočnikom, ker jih varujejo —  »višji oziri".
O zistem, o zistem, ki si toli nehvaležen svojim Slovanom, ki so že tolikokrati žrtvovali svojo srčno kri za to ljubljeno državo! Kdo ne bi razumel besed jednega največih vladarjev, ki je obrnjen proti kipu brezsmrtnega Sobieskega, vzklikal o nehvaležnosti do Slovanov ? !
nDa, vi državniki naši, vi ste tisti, ki tu doli na jugu redite gada, ne jednega, nego 100 gadov za sebe in za branitelje države — za nas!
Rodoljubi! Slovani! Mi toženi in mučeni, a že na pol obupani, še branimo sebe, našince in Slavo — a do kedaj bomo še mogli? Kaj bode pa za nami?
Apres nous le deluge! Ker nam torej nikdo noče pomagati in ker celo državniki pravijo, da ne morejo pomagati iz „viših ozirov", torej za Božjo voljo, pomo-zite! — pomagajmo si Slovani sami! ... A kako ?
Največi slovanožerec zadnjega polstoletja, glasoviti Bismarck, on jo je pogodil, ko je zapričel gigantiški boj z Rusijo. Ker je ni mogel uničiti ali vsaj ponižati z vojsko in politiko, pričel je proti njej strahovito gospodarsko vojno. Tako pak je postal nezadovoljen njeni največi dobrotvorec. Bistro oko Aleksandra III. je uredilo čudovito lepo ruske finance in sploh domače gospodarstvo, a kar ni dovršil on, to nadaljuje z žilavostjo jednako genijalni sin in naslednik njegov Nikolaj II.
Slovenci, Slovani — to nam bodi v izgled! Ne obupajmoše! Gospodarski se združimo, pomagajmo jeden drugemu! Otresimo se najprvo gospodarskih spon! Naše avstrijsko Primorje je v posebni nevarnosti. V Istri je okolo 50 občin, v Gorici jih bo zdaj najbrž malo več, v tržaški okolici manje. Naši kmetje bi se radi oslobo-dili raznih trgovcev in pa oderuhov. V vsaki občini bi bilo treba povprek najmanj kakih pet narodnih „štacun", poleg vsakovrstnih narodnih podpor. A cvenka ni. Zato posodite nam bratje, kar vas je bogatih, par milijonov za Goriško, Trst in Istro. Polovico upamo, da Vam bomo
mogli vrniti, morda tudi vse, v kacih 20 letih: ali ako bi tudi žrtvovali jeden del za dom in Slavo, vedite, da postanete največi dobrotvorci Slave, da ste oslobodili svoje umirajoče brate iz krempljev sovražnika. Hvaležni slovenski rod, sosebno potomci naši, bodo v solzah radosti poljubljevali grudo zemlje, kjer bodo počivale Vaše trudne kosti.
Onda pa rodoljubi-ljubitelji, truditelji na delo, vsaki v svoji občini, ali vsaj v vsakem sodnem okraju, v lepi organizaciji. Brez prave organizacije bo trud le piskov ali le polovičarski; še škodovati bi nam utegnilo tu in tam, ker bi sovražnik zavohal naše slabe strani. Najprvo pojdimo na roke zvestim izkušenim rojakom, katerim preti največa pogibelj; potem onim, ki imajo največo življensko moč v sebi, a sprva ne morejo ustati brez podpore. To se zna, ako nas prevare, prepustimo jih njihovi žalostni usodi. Glejmo dobro zlasti ob mejah, da ne pokupi tujec naše zemlje, kakor je v Št. Ilji blizu Maribora, kjer je morala propasti prej narodna občina. Kolikor mogoče, čuvajmo narodno posest! Našim poslancem braniteljem priporočamo posebno toplo to točko. Snujmo si na dalje kmetijske podružnice, ali bolje kmetijske zadruge in slovenske posojilnice ter poučujmo ljudstvo o varčnem gospodarstvu. Občine naj pak čuvajo, da velik zapravljivec, ali naroden izdajalec ali sicer velik sovražnik ne bo smel dolgo upravljati svojega lepega gospodarstva. Vse seveda na krščansko-narodni podlagi. Narodni učitelji, pa tudi bralna in gospodarska društva in druga: vsi morate vršiti to veliko, krasno nalogo.
Tako se reši in ojači naš narod, lepa Adrija ostane morje slovansko in nikdar se ne bo krohotal naš srditi, zloradi sovrag: Finis Sloveniae, nego uresniči se stoletni rek našega Vodnika: Ilirija (Slovenija) bo oživljena, Slovenija bo vzveličena!
251