70 pravljica ne obstaja zgolj v eni različici, temveč se pravljični motivi iz besedi- la v besedilo ponavljajo. Analiziral je najpogostejše finske, nemške in danske pravljice ter jih sistematiziral glede na njihove sižeje. Njegovo delo je nadgradil ameriški folklorist Stith Thompson, ki je sistem prevedel v angleški jezik in ga dopolnil s širšim naborom pravljic indoevropskega porekla, zadnja verzija indeksa pa je izšla leta 2004, ko ga je posodobil nemški profesor Hans-Jörg Uther. Poleg Morfologije pravljic ruske- ga folklorista Vladimirja Jakovljeviča Proppa je mednarodna klasifikacija po Aarne-Thompson-Utherju (oz. ATU) še danes eno najpomembnejših orodij za sistematizacijo ljudskih pravljic. Aarne in njegova naslednika so prav- ljice sistematizirali glede na to, katere motive vsebuje določeno ljudsko bese- dilo in kako si ti motivi sledijo. Tako so prišli do sedmih krovnih kategorij, vsaka izmed njih pa ima še svoje podkategorije, ki bralcu pomagajo pri raziskovanju in klasifikaciji ljudskih pravljic. Krovne kategorije so sledeče: živalske pravljice, čudežne pravljice, verske zgodbe, nove- listične zgodbe, pravljice o neumnem orku (velikanu, vragu), šaljive zgodbe, pravljične formule. Če želi, na primer, bralec najti različne variante pravljice, ki jo širom sveta poznamo kot Grimmovo (in kasneje Disneyevo) Sneguljčico, za- dostuje, da v internetni brskalnik vtipka »ATU type Snow White« in odprl se mu bo seznam strani, ki ga bodo vo- dile do pravljic tipa 709 – se pravi, do različnih variant zgodbe s podobnim nizom motivov, kot ga najdemo v Sne- guljčici. Slednje že zdavnaj niso več omejene zgolj na tiste različice, ki sta jih zapisala Aarne in Thompson: poleg že omenjenega Utherja so namreč njuno delo dopolnjevali mnogi raziskovalci različnih narodnosti in na ta način kos za kosom nadgrajevali (predvsem evropski) »pravljični« zemljevid z lokalnimi raz- ličicami znanih (pa tudi manj znanih) ljudskih pravljic. V knjigi Tipni indeks slovenskih ljud- skih pravljic: Živalske pravljice in basni je dr. Kropej Telban zbrala 151 pravljič- nih tipov s pripadajočimi variantami, ki sledijo ATU klasifikaciji, tem pa je dodala še 17 pravljičnih tipov, ki so v slo- venskem izročilu pogosti in zanj posebej značilni. Da bi naredila knjigo privlačno tudi za širše bralstvo, je za vsak tip vklju- čila tudi vsaj po eno v celoti zapisano pravljico, kar za mednarodne indekse, kjer so navedeni zgolj viri, ki bralca usmerjajo do določenega zapisa, ni obi- čajno. Knjiga tako predstavlja najbolj ce- lovit pregled slovenskih ljudskih pravljic z živalsko tematiko, kar jih je kdaj izšlo, hkrati pa nudi tudi možnost primerjave med različnimi načini zapisovanja in obdelave ljudskih besedil, ki segajo od najbolj grobih prepisov govorjene be- sede do umetelnih prepesnitev. Zaradi slednjega je lahko knjiga tudi dobrodošel pripomoček učiteljem, ki skušajo učen- cem razložiti večno spreminjajočo se naravo ljudskih pravljic. Ana Duša KAMNIŠKE PRAVLJIČNE POTI Irena Cerar: Kamniške pravljične poti: družinski izletniški vodnik. Ilustr. Polona Lovšin in Milan Erič. Spremna beseda: Breda Podbrežnik Vukmir. Ljubljana: Sidarta, 2015. Irena Cerar (1970), diplomirana literarna komparativistka, od leta 2003 odgovorna urednica otroške revije National Geo- graphic Junior, je tudi planinska vodnica PZS in pripovedovalka pravljic. V letih 2007–2013 je bila stalna sodelavka Med- narodnega festivala gorniškega filma 71 Domžale (poteka pod okriljem Društva za gorsko kulturo), na katerem je zasno- vala ter izvajala otroški program. V so- delovanju z Matično knjižnico Kamnik1 vodi Kamniške pravljične poti, družin- ske izlete s pripovedovanjem pravljic. Je ena od soustanoviteljic Križnikovega pravljičnega festivala v Motniku, pa tudi redna gostja številnih pripovedovalskih srečanj, festivalov in večerov. Pravljice pripoveduje ob različnih priložnostih, a najbolj jo zanima pripovedovanje v naravi. Svojo ljubezen do narave, posebno planin, in do pravljic, pa tudi do branja, Irena Cerar združuje v svojih izvirnih priročnikih, ki družine spodbujajo k spo- znavanju naravne in kulturne dediščine Slovenije in obenem k branju. Izdala je že dva odlična družinska izletniška vodnika: Pravljične poti Slovenije (2004, 2007, 2012) in Pravljične poti v zgodovi- no (Sidarta, 2009, 2010). Tudi ta tretji – Kamniške pravljične poti – ki vsebuje 20 izletov po Kamniku in okolici, ima prav takšen domišljen koncept. Izhodišče za vsak izlet je ljud- ska pravljica ali povedka, izlet pa nas popelje na kraje, omenjene v pravljicah, ki so dodatno predstavljeni z informa- tivnim besedilom (preglednim zemlje- vidom in z vsemi potrebnimi podatki za pripravo in izvedbo izleta). Predlagani izleti so različnih težavnostnih stopenj, od kratkih in nezahtevnih sprehodov do planinskih izletov v sredogorje, zato lahko v vodniku vsaka družina najde svojim izkušnjam in željam primeren izletniški cilj. Podobno kot prejšnja dva vodnika je tudi ta bogato ilustriran in opremljen s fotografijami. Ilustracije sta prispevala akademska slikarja Polona Lovšin in Milan Erič, ki vsak s svojo prepoznav- no likovno govorico oživljata ljudske pripovedi ter jih dopolnjujeta. Knjiga je opremljena tudi s fotografijami različnih avtorjev, med njimi jih je veliko iz pro- jekta Kamniške pravljične poti (avtorica vodnika z otroki). Priročnik je strokovno pregledal iz- jemen poznavalec kamniških pešpoti Bojan Pollak, izčrpen strokovni uvod z naslovom Bogata slovstvena folklora Kamnika in okolice je prispevala mag. Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica Matične knjižnice Kamnik, ki je tudi sama ne le zbirateljica ljudskih pravljic, ampak tudi njihova strastna pripovedo- valka. Naj opozorimo še na preostalo bo- gastvo priročnika: na koncu so opombe k pravljicam, seznama virov in literature za nadaljnje raziskovanje in zemljevid z obravnavanimi kraji. Takšen vodnik ne spodbuja le izletnikovanja, ampak tudi branje, predvsem ljudskih razlagalnih pravljic in celo vrsto zelo različnega in- formativnega (poučnega) bralnega gradi- va. Izvirno in navdihujoče za družinske člane vseh generacij: »s knjigo v svet« slovenske naravne in kulturne dediščine, k spoznavanju in pristnemu doživljanju. Obsežen nabor zahval na kraju pri- ročnika potrjuje, da je Irena Cerar znala zbrati in povabiti k nastanjanju »kamni- ških pravljičnih poti« – tako projekta kot priročnika – celo vrsto sodelavcev, ki 1 Matična knjižnica Kamnik je prejela nagrado Slovenske sekcije IBBY 2013 za izjemne dosežke na področju promocije branja, posebej mladinske književnosti. To izvaja tudi z ohranjanjem in širjenjem lokalnega folklornega pripovedništva, med drugim s projektom Kamniške pravljične poti, ki ga od leta 2010 izvaja v sodelovanju z Ireno Cerar (glej revijo Otrok in knjiga, št. 88). Zato smo še posebej veseli, da so »pravljične poti«, preverjene v naravi, izšle tudi v knjižni obliki. 72 opravljajo res imenitno delo. Še naprej želimo Matični knjižnici Kamnik in vsem njenim sodelavcem veliko zado- voljnih udeležencev na pravljičnih po- tepanjih in veliko bralcev družinskega izletniškega vodnika Kamniške pravljič- ne poti! Tilka Jamnik MLADINSKI ROMAN O VERI Siobhan Dowd: Barjanski otrok. Prev. in spr. beseda Tina Mahkota. Hlebce: Zala, 2014, 327 str. Pripoved je spletena iz treh vzporednih tokov, ki se nam razkrivajo skozi razu- mevanje in občutenje osrednjega junaka Fergusa McCanna. Prvi tok je Fergusov vsakdan v letu, ko je dopolnil 18 let. Živi v majhnem kraju z izmišjenim imenom Drumleash, nekje na tromeji irskih grofij Donegal, Leitrim in Fermanagh. Poleg mame go- spodinje, očeta, ki je zaposlen v bližnji delavnici, in brezposelnega strica ima še mlajši sestri in starejšega brata, ki je kot pripadnik republikanske armade v tem času zaprt v zaporu HM Maze.1 Pripravlja se na maturo in šoferski izpit ter sanja o študiju medicine v Aberdeenu na Škotskem. Je navdušen tekač. Čeprav doma ne trpijo pomanjkanja, se tudi njim pozna gospodarska kriza, zato si pomagajo z drobnimi iznajdljivostmi, kot je skrivno rezanje šote v hribih. Na enem od teh podvigov Fergus odkrije v šoto zakopano truplo deklice in s tem do- godkom se zgodba začne. Zaradi najdbe barjanskega trupla pride v Drumleash arheologinja, ki se s hčero Coro nastani v Fergusovem domu. Kot najditelj Fergus z njima sodeluje in se v Coro zaljubi. To prelomno poletje zanj, za njegovo druži- no in deželo opravi maturo in ob kaosu, povezanim z njegovim bratom, opravi tudi zrelostni izpit, s katerim se poslovi od otrošva. Drugi tok dogodkov določata zgodo- vinski kraj in čas. Prizorišče pripovedi je namreč mejno območje med najsever- nejšo grofijo Republike Irske Donegal2 in Severno Irsko. To mejno območje je bilo vse od konca osamosvojitvene vojne in razdelitve Irske na Republiko Irsko in britansko Severno Irsko leta 1921 pri- zorišče ilegalnih prehodov ljudi, orožja in idej (največkrat v obliki »težav« ali »The Troubles«, kot imenujejo Angleži obdobje od 1969 do 1972). Čas dogajanja je uokvirjen v poletne mesece leta 1981, verjetno enega najbolj zaznamovanih let novejše irske zgodovine, ko se je gladovna stavka irskih republikanskih borcev prevesila v svoj tragični vrh. Prva gladovna stavka zaprtih pripadnikov Za- časne IRE (Irske republikanske armade) je bila v resnici že maja leta 1972, ko so z njo dosegli status vojnih ujetnikov. Toda leta 1976 je nova laburistična vlada ta privilegij odpravila in zapornike preseli- la v nov zapor, ki ga je postavila v opu- ščenem letalskem oporišču Long Kesh z imenom HM Prison Maze. Od takrat so zaprti pripadniki IRE na različne načine protestirali proti ukinitvi statusa vse do oktobra 1980, ko je sedem zapornikov začelo gladovno stavko. Po 53 dneh so stavko prekinili, ker so mislili, da je britanska vlada njihove zahteve sprejela. Ko je postalo jasno, da njihovih zahtev London ne bo izpolnil, je Bobby Sands, 1 HM: Her Majesty (Njenega veličanstva). 2 V grbu grofije Donegal je napis v latinščini: Mutuam habeatis caritatem (Have love for one another / Ljubite drug drugega).