celostnostiNa poti k 18 Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 Zalokar Divjak (2000) opozarja na odtujenost ljudi, do katere je prišlo v zadnjih desetletjih. Ljudje se bojijo tesnih medosebnih stikov, otroci ne vzdržujejo več stikov s starši, svoje ostarele starše oddajajo v domove za ostarele ali v bolnišnice. Vzrok za to so v veliki meri spremenjene družbene razmere, ritem življenja in nemoč posameznika, da ohrani svojo identiteto in vrednostni sistem, ki se je v preteklosti izkazal kot dober. Socialni razvoj otroka Z nadaljevanjem takega načina življenja se bomo znašli v množici osamljenih in zagre- njenih ljudi. Morali bi se zavedati, da sami lahko največ prispevamo k izboljšanju od- nosov. Ko smo pripravljeni pomagati sočlo- veku, smo bolj uspešni, hkrati pa vstopamo v različne odnose in srečujemo veliko ljudi. Spodbujanje otrokovega socialnega razvoja Otrok je v svojem bistvu socialno bitje; že v obdobju dojenčka rad opazuje druge otro- ke in uživa v njihovi družbi. Čeprav se še ne zmore igrati z njimi, mu socialni stik z otroki veliko pomeni. Otrok prve socialne veščine nabira v svoji družini. Družinski odnosi se odražajo tudi v vrtcu in okolju. Občutek varnosti, ki ga otrok doživlja v svo- ji družini, in dobri odnosi so ključnega po- mena za učenje socialnih odnosov v družbi. Otroci v vrtec prihajajo iz različnih okolij in s sabo prinašajo različne vzorce vedenja in odnosov. Te vzorce morajo v sodelovanju z vrstniki in odraslimi prilagoditi. Ob kako- vostnih medsebojnih odnosih odraslih ima- jo otroci v vrtcu idealne pogoje za socialno učenje. S tem postajajo vse bolj odgovorni in samostojni pri vključevanju v okolje. Odnosi med vrstniki včasih privedejo do konfliktov. Naloga odraslih je, da otroke naučijo mirnega reševanja konfliktov, brez agresije in merjenja moči. Pri reševanju nesoglasij spodbujamo komunikacijo in iskanje kompromisov. Ko so otrokove spo- sobnosti dovolj razvite, mu dovolimo, da sam rešuje konflikte med vrstniki, ter ga ne prikrajšajmo za izkušnje, ki mu bodo v življenju koristile. Otroci bolje delujejo v okolju, kjer so določena pravila obnašanja in postavljene meje. Meje niso določene zaradi nadzora otrok, temveč z namenom usposabljanja za sprejemljivo ravnanje v družbi. Pravila obnašanja so bistvena za dobre in zdrave medosebne odnose. Otrokom nudi- jo varno okolje z ustaljenim redom, ki jim daje občutek trdnosti. Na trdnih temeljih otrokov socialni razvoj napreduje, razvija spretnosti odnosa do sočloveka, spoštova- nje, prijateljstvo, empatijo, potrpežljivost, sočutje … V sodobnem času otroci namesto popol- danskega druženja z vrstniki svoj čas raje preživljajo s sodobno tehniko – s televizijo, računalniki in pametnimi telefoni. Otro- kom sodobna tehnologija krade dragocen čas, ki bi ga lahko preživeli v dobri družbi z vrstniki, kjer bi osebno rastli in razvijali svoje zmožnosti. Vzgojitelji opažamo pretirano skrb staršev za razvoj otrokovega intelektualnega po- dročja, hkrati pa se zanemarja pomemb- nost otrokovega socialnega in čustvenega področja. Dober socialni razvoj ima velik vpliv na otroka. Otrok si med socialnim razvojem krepi samospoštovanje ter odnos do druž- be, razvija svojo osebnost in pridobiva osebne vrednote. Oblikuje si samozavest in samopodobo, spoznava svoje sposob- nosti ter oblikuje občutek varnosti in pri- padnosti. Vzgojitelji v vrtcu otroke z igro in vsak- danjimi dejavnostmi vključujemo v prve družbene odnose. S tem jih usmerjamo v nabiranje izkušenj, novih spoznanj, v izra- žanje sebe, socialno in čustveno vključe- nost v skupino. Otrok se v vrtcu in družini uči ter spoznava meje socialno sprejemlji- vega in nesprejemljivega vedenja v družbi, in sicer predvsem z zgledom odraslega. Odrasla oseba, ki je otroku zgled, mora iz- ražati notranji mir, trdno in stabilno oseb- nost, spoštljivost, prijateljstvo, poštenost, humanost, ljubeznivost. Otroke za prihodnost vzgajajmo v duhu to- lerantnosti, solidarnosti, spoštovanja, v kul- turnem obnašanju, prilagajanju in odprtosti do sočloveka. Celostna vzgoja kot zdravilna pedagogika »Celostna vzgoja, h kateri teži sodobna pedagogika, ne pospešuje samo razvoja mladih v celovito osebnost; celostna vzgoja vodi k pedagogiki, ki je zdravilna. Da lahko dojamemo njen pravi pomen, jo moramo zajeti dovolj široko. Pripadamo družbi, ki Alenka Škrubej, dipl. vzg. pred. otrok, je v Vrtcu Čebelica Šentjernej zaposlena že 13. leto. V svoje delo vnaša elemente pedagogike montessori. Nova znanja pridobiva na mednarodnih konferencah in simpozijih, kjer predstavlja tudi svoje primere dobre prakse. »Strokovnjaki napovedujejo, da bo v prihodnosti največji problem posameznika osamljenost, kajti človek je po svoji naravi predvsem socialno bitje, to pa pomeni, da za svoj obstoj potrebuje sočloveka.« (Zalokar Divjak, 2000: 38) Celostna pedagogika ni le znanost, temveč je predvsem človeška drža. Pomen in vrednost te zdravilne pedagogike je v pomoči drugim v stiski in sprejemanju le-te. celostnostiNa poti k Vzgoja, marec 2017, letnik XIX/1, številka 73 19 Foto: Alenka Škrubej pozablja na človečnost. Resda je to druž- ba izobilja, vendar le materialnega. Po eni strani namreč kopiči potrošne dobrine, po drugi strani pa si izmišljuje uničeval- na sredstva, ki lahko v nekaj minutah po- končajo človeštvo. Naša družba pozablja na človečnost. Zdravilna pedagogika je kot kaleče seme v gnijočem plodu. Vpliv zdravilne pedagogike se mora odražati predvsem v skrbi za človeško dušo. To pa niso le mladostniki, ampak tudi ostareli, duševno bolni, telesno prizadeti, sirote, begunci.« (Bizjak, 1996: 67) Bizjak še navaja, da je celostna pedagogika edini možen odgovor, ki ga lahko danes nudimo človeštvu. Celostna pedagogika ni le znanost, temveč je predvsem člove- ška drža. Pomen in vrednost pedagogike, ki je zdravilna, je v pomoči drugim v stiski in sprejemanju le-te. Literatura • Bizjak, Helena (1996): Sprostitev in ustvarjalnost v šoli: pedago- gika za tretje tisočletje. Ljubljana: samozaložba. • Shapiro, Lawrence E. (1999): Čustvena inteligenca otrok: kako vzgojimo otroka z visokim čustvenim količnikom. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Zalokar Divjak, Zdenka (2000): Vzgajati z ljubeznijo. Krško: Gora.