Listek.
127
se vredno pridružuje istega pisatelja »Nemanji« in »Lazarju«:, s katerima vred kaže naj-sijajnejšo dobo srbske zgodovine, dobo Nemaničev. Patrijotska tendencija in umetniška dovršenost, dobro igranje, lepa scenerija iu bogate oprave, vse to je do cela zadovoljilo in uprav navdušilo občinstvo. — Omenjamo še, da je rojakinja naša gospodičiua Ni-grinova predstavljala carevno Angelijo.
Nova ruska opera. P. Cajkovskega ,,Pikovaja dama", kateri je prijatelj umetnikov M. Cajkovskij napisal libreto po Puškinovi povesti, pela se je z velikim uspehom prvič v peterburškem Marijinskem gledališči dne 7. grudna meseca m. 1. Libretu so vložene nekatere pesmi Batjuškove,  Žukovskega in Riljeva.
Listnica.  —  Ljuboslav.   »Pri luni ljubav si prisegla,
S poljubom  potrdila jo«   — res, taka prisega drži na veke!  —  Pošiljatelju  sonetnega venca »Materno srce« :   Requiem aeteruam dona eis,  Domine !   —  Miser.
»Nedolžni pevaj, ljubi slavček,  pevaj, Milo pesem tvoja naj doni! Počivaj, na grobu mi sedevaj ! Ko z drugimi deva ljubljena se veseli.« Zgodi se,  ako že nečete drugače !  — Frigidus.  O tisti   poeziji,   katera se Vam baje raz-cvita v duši,   zapazili   nismo v poslanih   šestih   pesmih   ničesar.  ¦—¦  Zvonimir.   Takim po-skušnjam naš list nima prostora.   —  Andrejev.  Takisto.   —   Brinjevski.
»Spolnile bodo se željč, Da bova prav lep par,  (sic !) Sedaj pa le do nje", Od tod pa pred  oltar«   — čestitamo   Vam   prav od srca!   —   O druzih   pesmih molčimo.    —   Vekoslav.  Mojega  — sladkega;  vesel —  trpel;  vživati   —   spremljati;   cerkvica  — deklica;   smeje  se — vrneš se  —  i. t.  d., i.  t.  d.   —   to menda vender niso rime!   Kako" sodimo vsebino samo, tega Vam niti ne povemo. —  S. O.
»Prilepljen jezik je .   .  .  solze" očesa Ti pričajo, da res mi je hudo«   — gotovo, nam tudi, zlasti ko nam napdsled  celo kaže te srčno rano svojo. —  T. G.   (»Na razvalinah«);  Potočin; J.  V.  (»Živa mirta«;   »Meni srce vroče bije«);   M.   (»Poslanica«); Izeslav;  A.  G.  (»Devinskemu gradu«);  —% —;  Srpoš: Nerabno.  —
Poslednje čase opažamo, da nam zlasti od mlajših pesnikov naših dohaja obilo sonetov, časih cel6 — sonetnih vencev. Ta povodenj malone žuga preplaviti vsa uredniška predala naša, in zatd mislimo, da je res že skrajno potrebno izpregovoriti v obče nekoliko besed o sonetu, ker ne utegnemo vsakogar p o sebe opozarjati na brezštevilne hibe v tej vrsti liriškega pesništva. Mladim pesnikom našim je že dovolj, ako v potu svojega obraza napišejo štirinajst peterostopnih jambiških vrst in jim na konci obesijo nekakšne »rime«, razvrščene, kakor je to predpisano po pesniških zakonih, ali pa tudi — ne! Do ideje sdme jim ni nič; ako sploh imajo idejo, tedaj jo raztezajo ali stiskajo tak6, da ji kar udje pokajo, in kaj je konec tega napornega dela? Sonet? Kaj še, pesniški nestvor brez nog in glave, smešen in zajedno žalosten pesniški t o r s o ! Naravnost nerazumno nam je, kakd da pesnike - novince »toli silno miče sonet, jedna najtežjih pesniških oblik, kar jih sploh ima lirika. Koliko sonetov se je v nas že napisalo od Koseškega »Potažbe« do denašiijega dne", ali koliko je dobrih med njimi? Prešerna,   Stritarja,   Levstika  in  Cimpermaua,   te   zlahka imenujemo mojstre sonetom;  to