KLIC TRIGLAVA
V današnji številki:
SLOVENSKI VISOKOŠOLSKI DOM "KOROTAN" NA DUNAJU
349
IUNI) 1968
fihma. uredniku
KOLEKTIVNE KRIVDE NI
G. urednik'. K objavljenemu članku g. ppolk. Gluši-ča "Kolektivne krivde ni” (KT 346) bi se želel popravi ti: nisem predstavnik nikogar temveč pripadnik mlade generacije v vojni dobi.
Sem od razsula Zašičite(?) okraja Novo mesto SD, katere član sem bil, hodim svoja pota.
Zadnjikrat so drugi mislili za mene tam ob Savi pri Sevnici. Ce bi ubogal, kot mi je bilo ukazano na Koroškem, bi bil verjetno že 23 let mrtev. ..
Na članek sam ne mislim odgovarjati, ker je ogorčeno in onemoglo pojasnilo vojaškega starešine, kateremu se je drznil prostak ugovarjati, brez možnosti, da ga pošlje na raport za kaznovanje.
V Epilogu j e bila kolektivna krivda, sedaj kolektivne krivde ni.
Če je kolektivna krivda, sem kriv tudi jaz - a jaz se ne čutim krivega ampak žrtev krivde.
Menda nihče ni kriv - z eno izjemo.
Poraz je poraz. Samo nacisti so še peli pred Drugo svetovno vojno, da so v prvi zmagali, a bili izdani...
Želeti svobodno živeti v svobodni domovini je baje neresno. Prokleto resno pa mi je bilo mladiču zamenjati knjige za puško, domovino za tujino.
Krvavelo mi je srce ob obsodbi domobrancev g.ppol kovnika v Epilogu, ker sem ga izredno visoko cenil, sko raj bi rekel - oboževal. Sentimentalnost, ki me ni vezala na druge, čeprav g.ppolkovnik tega verjetno ni vedel.
Akoravno se je v zadnjih člankih popravil, posebno na str. 13.KT-346, je za mene strt mit.
ANATOL FABJANČIČ
SE PISMO V MARIBOR
G. urednik'. Pismo v Maribor, kot ste poročali v KT 346 in se je nanj ozrl Observer v KT 347, je bilo pisano v mojem lastnem imenu in z mojim polnim podpisom.
Ker nisem član nobene partije, nisem čutil potrebo, da bi predhodno kogarkoli prosil za beneplacit, ko sem obsodil zločin, izvršen v Parizu.
Po mojem ne drži, kar trdi Observer, da ne more nihče predstavljati emigracijo. Res je, da vsak politični
j emigrant predstavlja emigracijo. Poleg tega ponovno trdim, da v emigraciji ne obstoja Jugoslavija, pa čeprav | bi s to trditvijo "napravil uslugo partiji doma". Zdi se I mi pa, da te ugotovitve Observerja ni bila posebno vesela kakšna druga partija zunaj, ki precej rada predstavlja Jugoslavijo po raznih forumih.
Pisec pisma v vsem svojem odgovoru piše o jugoslo-I vanski politični emigraciji. Kdo pa njemu to dovoljuje? Ne morem si zamišljati, kako naj bi Slovenec zunaj zastopal jugoslovansko emigracijo, in vendar je to res.
Če naj bi bili izvršili atentate na jugoslovanska po-! slaništva v USA in Kanadi tisti, ki so prispeli pred nekaj leti iz Jugoslavije, s tem še ni rečeno, da so bili "made" in Yugoslavia.
Kar se tiče g.R. Albrechta, dvomim, da bi ta pred svojim odhodom v Rim ali pa po svoji vrnitvi iz Rima kontroliral mojo osebno kartoteko. Sicer pa jo vsak že zna napamet, saj jo je DELO 24.12.1966 obesilo na veliki zvon. G. Albrecht je takrat v Rimu vodil delegacijo, od katere sta dva člana (Srba) stanovala v mojem hotelu. Sele po nekaj dneh sta ga povabila, da pride tudi on v hotel, katerega lastnik je njegov rojak. Z g. Albrechtom sem imel enourni razgovor. Vsebine tega razgovora pa ne morem obešati na zvon, zaupanje naj bi se namreč rodilo ob zaupanju.
Kar pa zadeva "neizpodbitna dejstva" , na katerih da menda moje pismo ni baziralo, moram reči, da je odvisno od posameznika, kako ta dejstva tolmači. Katera in kakšna taktika je pa pravilnejša, bo pokazala bo-dočnost.	VINKO LEVSTIK
DRAGANOVIĆ
G. urednik' Preden so dr. Draganoviča zadržali v domovini, je ta imel razgovore. Polkovnik Gemal Biedič, predsednik BiH skupščine, ga je obiskal na Dunaju. Na razgovore v Jugoslavijo ga je vozil neki Galič, prijatelj bratov Sain, ki stanujejo v Trstu in kjer se je Draganovič ustavIj al, preden je šel čez mejo. Bil je nekajkrat doma.
Tistega dne, ko se ni več vrnil, je prišel ponj sam polkovnik Biedič. Objela in poljubila sta se. Gotovo je, da je šel Draganovič tudi tokrat, kot vedno prej, prostovoljno čez mejo. Le da mu zadnjikrat niso več dovolili povratka. "Sodno" zasliševanje še ni končano.	L.
Milena Merlak BESEDA BREZ BESEDE Pesmi
SO IZŠLE
Cena izvodu: Anglija 8s 6d
Avstrija Sch 25. - Italija Lt 500. -
Drugod $ 1.00 odn, protivred
Na prodaj so priZaložbi Slovenske Pravde(76 Graeme Rd, Enfield, Middx), V Tržaški knjigarni (Via S.Francesco 20,Trst), v Katoliški knjigarni v Gorici(Piazza Vittoria 11), pri Mohorjevi družbi v Celovcu(Viktringer Ring 26) pri g.Humbertu Pribacu, P. O. Box 7, Kingston, ACT 2604( Avstralija), pri g.R. Jurčecu(Ramon Falcon 4158, Buenos Aires) in pri Slovenian National Federation of Canada(646 Euclid Avenue, Toronto, Ont.)
POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 5. JUNIJA 1968.	LETO XXI. ŠTEV. 349.
KOROTAN
Berlin in Berkeley, Sorbonne in Essex, Columbia in Korotan - študentje se puntajo po vsem svetu. Se celo v Beogradu so se splašili. Med bitkami v Parizu, ki oznanjajo krizo pete republike, in izbruhom nezadovoljstva v visokošolskem domu Korotan na Dunaju seveda ni primere, hvala Bogu, ne po obsegu, ne po nasilju, ne po odmevu v svetu. Vendar se manjša zadeva Korotana tiče koroških Slovencev in zategadelj Slovencev na splošno. Zato tudi o njej obširno poročamo, kot smo poročali o sporu med študenti in upravnikom doma že jeseni leta 1966, še predno je bil dom odprt. Nekateri so nam takrat zamerili, da se vtikamo v zadeve, ki se nas ne tičejo. Toda zadeva je slovenska. Očitali so nam, da napadamo dobrotnika slovenskih študentov in da pred tujci razobešamo umazano peri lo. Toda tujci so vedeli za zadevo preje kot mi in p. Tomažič nam ni zameril. Po mnenju nekaterih naj bi časopis objavljal le lepe, poučne in vzgojne zgodbice, re snična vprašanja vsakdanjega sveta pa naj bi poklicani in nepoklicani izbranci re ševali za zaprtimi vratmi. Toda po našem skromnem mnenju tako reševanje le po golem, malo verjetnem naključju pripelje do resničnih uspehov.
Prav Korotan se ponuja kot dokaz, da imamo prav. Kljub svarilu pred poldrugim letom in kljub začasnemu pobotanju med č. g, patrom Tomažičem in Klubom slovenskih študentov se zadeva ni uredila, temveč je ponovno izbruhnila na dan. Ce bi takrat vsi prizadeti, posebno pa Mohorjeva družba in voditelji na Koroškem, posvetili Korotanu dovolj pozornosti, bi se izognili neljubim dogodkom danes. KLICU TRIGLAVA je mogoče edino očitati, da ni še naprej drezal in dre zal, dokler se ga ne bi naveličali poslušati in bi ukrenili, kar smo priporočali. Če bi bili takrat postavili guvernerje ali odbor ali starešinski svet pod kakršnim imenom, kot smo priporočali v uvodniku decembra 1966, bi si prav verjetno prihranili sedanje razburjenje, ker bi imeli telo, na katerega bi se študentje lahko pritožili in bi jih lahko potolažilo.
Lastna hvala se pod mizo valja in ne gre se nam za to, da bi se hvalisali, ka ko smo imeli prav. Tudi nam ne gre za to, da bi sodili in obsojali prizadete v sporu. Prvič za to nismo poklicani, drugič pa pristranske izjave in ihtave obdol-žitve še zdaleč ne dopuščajo pravične sodbe. Med hudimi obdolžitvami izberemo dve. Najhujša se nam zdi tista, da je brat sestro vodil v sobo, "kjer je spala z njim". Morda se dolžitelj ni zavedal, da je ta izraz običajen milejši izraz za spolno občevanje, in bo zardel ob posvetni razlagi svojih navedb, kot sta najbrže zardela prizadeta mlada človeka. Iz obzira do njiju je treba stvar razjasniti. Dru ga je tista, da so p.Tomažiča nadlegovali v pisarni in da so ga celo podrli na tla. Iz spoštovanja do patra je treba to stvar razjasniti in krivci se mu morajo opra-
vičiti, če se hočejo spet šteti med dostojne slovenske študente. Pri divjaštvu se strpnost in razumevanje namreč nehata. Mladi ljudje imajo pravico do navdušenja, zaletelosti in neumerjenosti, do divjaštva pa prav gotovo ne, čeprav jim zgledi v Nemčiji in Franciji in Ameriki morda kažejo drugače.
Ti zgledi opozarjajo starejše, da je mladina nezadovoljna, tudi če ni lačna. S študenti ni mogoče postopati, kot da bi bili še v osnovni šoli, niti jih ne primerjati ovcam ali koštrunom. Ljudem, ki bodo čez nekaj let gospodje doktorji in profesorji (in v Avstriji je z naslovi zvezano veliko ugleda), ne moreš odrekati vsakršne pravice, da bi kaj odločili, niti jim ne moreš popolnoma odrekati odgovornosti, čeprav se včasih pokažejo za zelo neodgovorne. Včasih pozabimo, kako zaletavi in zavzeti smo bili v mlajšihletih. Ker smo preboleli ideološke bolezni (in nekateri jih ne prebole niti v pozni starosti), si ne snamo predstavljati, da jih morajo preboleti tudi mladi ljudje današnjih dni.
Pisanje o "revoluciji" bo pognalo kri v glavo vsakomur, ki je pravo revolucijo okusil na lastni koži. Upoštevati je treba, da mladi ljudje nimajo pojma, da revolucija pomeni razbijanje in pobijanje, dokler se ti niti želodec več ne obrača. Upoštevati je tudi treba, da srednjeevropska tradicija kuje v zvezde vsaj francosko revolucijo, če ne ruske. Malokdaj boš v zgodovini zasledil, da revo -lucija uniči vsaj toliko dobrega, kot slabega podre. Vendar celo komunisti v Jugoslaviji prihajajo do zaključka, da ne moreš kar naprej podirati, da bi ustvaril nekaj, kar se ti je čez noč posvetilo v glavi. Zato res ne moremo drugega, kot da trkanje na revolucionarna prša štejemo med zaletelosti, ki so dovoljena tistim, ki boljšega ne znajo. Kljub temu je treba priznati, da vse na svetu ni najboljše in da študentje s svojo zaletavostjo mnogokrat zadenejo bolečo točko druž be, katero bi starejši morali odpraviti.
"ČE JIH NE MOREŠ OBVLADATI - POVEŽI SE Z NJIMI. . . "
A povrnimo se spet h Korotanu. Prav nič ne bi škodilo, pač pa bi utegnilo biti zelo koristno, če bi študente same pritegnili k upravljanju doma. To namreč nima nobene zveze z očitano "prilastitvijo doma", ki ni niti pravno niti moralno in še manj tehnično možna. Toda če bi bili sami študentje odgovorni za red v svojem nadstropju, bi prišli do spoznanja, da je treba tudi v kuhinji počistiti. Tako bi se visokoleteče besede o pravicah spremenile v prozaično stvarnost ob pomivalniku.
P. Tomažiču pa ob koncu zapišemo, da za zidanje ni treba istih talentov kot za občevanje z mladino. Na misel nam pride Winston Churchill, ki je vodil v voj ni in zgradil mir, a kot ministrski predsednik v miru se je slabo obnesel. To pa ni nič zmanjšalo njegovih velikih zaslug , ki jih priznava vse britansko ljudstvo.
A kar zadeva vodstvo Mohorjeve družbe, bi rekli: na tehtnici je mnogo več kot čreda nezadovoljnih fantinov, Ti naj bi bili jutrišnji vodniki narodne manjšine, ki dan za dnem občuti posledice šibke narodne inteligence. Ako stari ne bodo znali ali hoteli najti zdravega odnosa z mladim inteligenčnim rodom, se je zelo upravičeno bati, da bo ta razočarani in užaljeni rod pljunil na slovensko ime ali pa v drugi skrajnosti zajadral v politične ekstreme, ki bodo slovenski 'manjšini enako škodljivi. Kdor ne verjame v tako možnost, naj prouči zadnjih štirideset let matičnega naroda, pa bo morda tam našel pojasnilo. Mi smo ta leta doživeli in iz njih potegnili zaključke,
UREDNIŠTVO
(D
ŠTUDENTJE IN REKTOR
POROČILA NAŠIH SODELAVCEV
"Upor koroških slovenskih Študentov na Dunaju je poskus, da bi se s silo polastili visokošolskega doma Korotan," je izjavil p. Ivan Tomažič za vodstvo dunajskega doma v nemSki izjavi za avstrijsko časopisje 10. maja. "V ta namen se poslužujejo najnesramnejSih obrekovanj proti vodstvu doma, raznovrstnih provokacij in neprestanega motenja hiSnega reda v domu."
Naslednjega dne, 11, maja, so Študentje pred domom priredili demonstracije. Kako je prišlo do tega razvoja v odnoSajih med Študenti in patrom Tomažičem, bomo poskusili razložiti z navedbami iz izjav tako Študentov kot p.Tomažiča. Večina teh izjav je bila javnih, a p. Tomažič je uredniku KLICA TRIGLAVA na povabilo odgovoril tudi v posebnem pismu.
"KOROTAN V SLEPI ULICI?"
MiSko Kulnik je v 8. tiskovnem poročilu Kluba slovenskih Študentov (KS5) na Dunaju zapisal ^ 21. 5.68)
"Spori med p.Tomažičem in Klubom sežejo nazaj do leta 1962, ko se je p.Tomažič začel vmešavati v notranje zadeve slovenske Študentske organizacije na Dunaju, ko je v nekem pismu dejal, da se ne strinja s trditvijo, da je neopredeljenost Kluba najboljša lastnost Kluba in da bi jo rajSi imenoval 'brezidejnost in brezznačajnost'. Predsednik kluba je bil tedaj Feliks J. Bister. Leta 1963/64 sem bil sam predsednik. Tudi v tem letu je prišlo do hudih sporov med p.Tomažičem in Klubom. P.Tomažič je brez povabila priSel na klubsko sejo in hotel soodločati o klubskih zadevah. Že tedaj je zahteval cenzuro klubskih publikacij in ker Klub na to ni pristal, ga je vrgel tudi začasno iz starega doma v Benogasse 21...
Vrh tega pa je p. Tomažič že v starem domu izključil g.Naca Konciljo inHanzija Omana brez odpovednega roka. Sam sem videl, kako je iz Omanove sobe že tedaj zmetal vso imovino v njegovi odsotnosti na hodnik. To naj bi bilo nekaj primerov iz preteklosti.
Ni se treba čuditi, da p. Tomažič pri otvoritvi Korotana ni užival več zaupanja in simpatije slovenskih študentov ..."
Patrovo mnenje o tem je razvidno iz njegovega razmnoženega pisma z dnem 8. maja 1968:
" Zepredzgradnjo doma je KSS poskusil, da bi se polastil doma Korotan. Tedanja akcija je dosegla svoj višek s člankom v Klicu Triglava (1.1966), ki je poln obrekovanj proti meni in ki postavlja izrecno zahtevo, naj mene - po končanem delu - slovenska jvnost zapodi, da bodo oni prevzeli komando. Ker jim poteza ni uspela, jaz pa sem vseeno sprejel v dom ne samo vse, ki so hoteli priti, temveč tudi Klub kot organizacijo, so skozi dve leti
več ali manj vedno prihajali na dan stari nameni. Zato ni bilo nikoli mogoče priti do pravega soglasja in sodelovanja. Tega so bili krivi posebno tisti študentje, ki niso niti stanovali v domu, so pa preko Kluba in v Klubu rovarili proti domu. Enkrat, ko sem sklical hišni sestanek, da bi se pomenili in vzpostavili prijateljske razmere, so prišli na sestanek s skritim magnetofonom in na vse načine izzivali, da bi ujeli kako besedo za nove obtožbe proti meni. Poleg tega so se nekateri tako slabo in odporno obna šali, da sem jih moral izključiti iz doma. Ce bi od koroških študentov pričakoval enako dobro obnašanje kakor od študentov drugih narodnosti, bi moral že davno najmanj polovico od njih izključiti iz doma. Potrpel sem in vedno upal, da bo bolje."
Miško Kulnik v citiranem tiskovnem poročilu nadaljuje: "Takoj po otvoritvi (doma) se je spet pokazalo njegovo (patrovo) absolutistično in samovoljno ukrepanje proti študentom. Začel je strogo kontrolirati študente. Njegova pisarna leži poleg glavnih stopnic. Vrata te pisarne so bila vedno odprta, da je slišal, kdo je prišel po stopnicah domov, ker so pa steklena, je videl študenta tudi v ogledalu. Cesto je hodil skozi nadstropja in po hodnikih pred sobami. Pojavil se je tudi po polnoči v dekliškem nadstropju in šel celo v dekliške sobe. Posegel je celo v štu-dentosvke hladilnike in predpisal, kaj smejo imeti notri. Vse, kar ni odgovarjalo enotnim normam, je pobrala ponoči p.Tomažičeva tajnica(prej je bila po poklicu bolniška sestra) ga. Langer iz hladilnikov. Tako so zmanjkale študentom klobase, jajca, mleko in dobri slovenski Špeh... Tudi televizijski aparat, ki ga je podaril za Korotan koroški deželni glavar, je pod upravnikovo kontrolo. P. Tomažič predpisuje televizijske oddaje, nabije zato poseben 'korotanski' spored. Študentje torej nimajo možnosti, da si ogledajo oddaje, ki bi jih zanimale, in kadar imajo čas. - P. Tomažič se je celo začel vmeševati v privatno življenje posameznikov, dajal navodila o ljubezni in celo prepovedal, da bi kdo poljubil svoje dekle, če jo zvečer pospremi domov (točka 14 Tomažičevih naročil).
Da se vse stvari, od katerih sem mogel navesti le trohico, ne morejo ustvariti znosnega bivanja v domu, je jasno. Ce p. Tomažič napiše v svoja določila (točka 7), da naj nobeden ne misli, da je prišel neopazovan domov, četudi nobenega ni srečal na poti skozi Korotan, se tudi ne sme čuditi, da ne uživa zaupanja študirajoče mladine.
Višek pa je dosegla kriza med upravnikom Korotana in študenti z demonstracijo na cesti 11.maja. Odprti spori so se pričeli pravzaprav že meseca januarja letos, ko je upravnik Tomažič odpovedal sobi dvema odbornikoma Klu ba, Brumniku in Straussu, ne da bi jima navedel prave vzroke. Treba je ob tej priložnosti omeniti, da sta oba
sodelovala pri nabiralni akciji za Korotan na Koroškem..."
LISTKI NA HODNIKIH
"Pred enim mesecem sem ponovno poskusil, da bi prišel v razgovor s klubskim odborom," piše pater v svojem razmnoženem pismu 8. maja. "Imeli smo prvi priprav Ijalni sestanek. Do nadaljnjih razgovorov pa ni prišlo, ker je medtem Klub pod vodstvom tajnika g.Bistra pripravljal druge načrte, da bi napetost stopnjeval in ponovno poskusil doseči stare namene s celo vrsto obrekovanj, potvarjanja dejstev in z motenjem življenja in reda v domu."
KSS je v 5. tiskovnem poročilu 2. maja izjavil:
"V slovenskem visokošolskem domu Korotan na Dunaju je v zadnjih dneh prišlo do delovanja, s katerim se KSS ne more strinjati. S trošenjem listkom z nemškim tek stom kot 'Langer raus - Klub rein', 'Wer ist Chef im Haus?’, 'Die kompetenzen der Sekretaerin feststellen' itd se odprti problemi med domom in Klubom slov. študentov ne dajo rešiti. Klub se distancira od anonimnih početkov, istočasno pa poudarja potrebo, da se o problemih javno diskutira. Da v visokošolskem domu nekaj ni v redu, dokazuje tudi zadnje trošenje listkov... Vprašati se je pa tudi treba, kaj je privedlo do zadnjih dogodkov. Ne moremo se sprijaz niti meni nič tebi nič z nazivi kot 'svinje' in 'balkanezi', ki smo jih bili deležni s strani sekretarke doma, ge. Langer. Pričakujemo, da se sekretarka opraviči. Mnenja'smo, da se s prepovedjo vhoda slovenskim študentom v dom, nadalje z zmerjanjem sorodnikov slovenskih študentov, z zmer janjem slovenskih študentov samih, z avtoritarnim izklo-panjem televizijskih oddaj in s tem, da se vrže lastnina študenta kot smeti na hodnik in da mora potem le-ta v teku 3 ur zapustiti dom, samo zradikalizira študente. Ta radikalizem študentov Klub razume, pač pa odklanja za to zradikaliziranje vsako odgovornost. Vsak pa naj ve, da Klub ne more več stati ob strani, če razni dogodki neposredno prizadenejo klubske člane."
Gornje očitanje je p.Tomažič v omenjenem pismu takole zavrnil:
"Pravijo, da je naša upravnica baje pred kom izrekla besedo 'svinje' (netočen prevod besede Schweindl).In kdo ne bi kaj takega rekel, spričo dejstva, da je eden od naših študentov ponoči namerno raztresel po hodniku človeške odpadke, ali spričo dejstva, da je njihova kuhinja dostikrat kakor hlev; ali spričo dejstva, da se čujejo od njih v domu najbolj gnusne besede? Namesto da bi obsojali našo upravnico zaradi tega, ker ne zna slovensko, bi morali raje sami vsaj med sabo govoriti slovensko in ne nemško. Da bi njeno zvesto in požrtvovalno delo nadomestili, bi morali zaposliti dve osebi."
"Očitajo mi, da zmerjam sorodnike slovenskih študentov. Kaj se je zgodilo? Enega od njih je obiskala njegova sestra. Proti izrecni prepovedi jo je ponoči skrivaj vzemal v sobo, kjer je spala z njim. Ko sem to opazil, sem ji rekel:’ Zapustite takoj naš dom'.' Njemu pa:' Ali tako spoštuješ hišni red in točno prepoved?”
ZELO KOČIJIVA ZADEVA
To 'brat-sestra' zadevo je omenil v svojem odprtem pismu tudi Feliks Bister,objavljenem kot 7. tiskovno poročilo KSS 21. maja:
"Taka in podobna vprašanja so in ostanejo v javnosti kočljiva celo za laika, Vi pa ste - duhovnik.
'Vsak človek ima že po naravnem pravu pravico do spoštovanja svoje osebe, do dobrega imena...' je poudarjal papež Janez XXIII. Želim, da nam vsaj te osnovne pravice ne jemljete'. "Vsako človeško sožitje, če hočemo, da bo dobro in uspešno urejeno, mora zmeraj imeti za ter meljno načelo, da je človek oseba; to se pravi, da je po naravi obdarjen z razumom in s prosto voljo; ... če pa gledamo na dostojanstvo človeka v luči od Boga razodetih resnic, ga moramo postaviti samo še više...'(Janez XXIII). Kako se da, na vse to pozabiti v trenutku, ko se z vsako javno izjavo soodloča o nadaljnji življenjski u-sodi prizadetih in celo imenovanih oseb? Za naše besede ne odgovarjamo namreč edino le pred zgodovino, torej pred svetom, temveč v prvi vrsti pred Bogom. Da, pred Bogom, gospod pater'. Odgovarjamo, sem napisal, torej sem mislil na Vas kot upravnika-duhovnika in na nas študente- laike...”
KULNIKOVA VERZIJA
Miško Kulnik je v prej omenjenem 8. tiskovnem poročilu tako podal svjo verzijo razvoja dogodkov, ki so neposredno privedli do odprtega konflikta med upravnikom in slovenskimi študenti:
"29. aprila ob pol desetih zvečer je govoril študent Karl Smolle pri vhodu s kolegico študentko. Ko ga je zagledal p.Tomažič, mu je ukazal, naj takoj zapusti dom. Ker je imel Smolle kot član KSS pravico vstopa v Korotan (točka 3 pogodbe med Klubom in domom), se tej zahtevi ni odzval. P.Tomažič ga je nato imenoval vagabunda, ga prijel za jopič in ga suval k izhodu, nato je p. Tomažič alarmiral policijo, ki pa ni posegla v to zadevo.
3o. aprila pa je upravnik vrgel iz doma študenta Antona Stickra, iz ugledne Stickrove družine iz 5t Petra pri St Jakobu. Kaj je Sticker zagrešil?
Ko je prišel s semestralnih počitnic, je prinesel s seboj tudi meso, ki ga je shranil v hladilniku. Ker pa ga je imel v škatli, ki ni odgovarjala enotni 'korotanski normi', jo je ga. Langer z mesom vred vzela s seboj. Ko je Sticker vprašal upravnika, kjer je njegovo meso, mu je ta odgovoril, da se je dalo potrebnim. Student Sticker je štipendiant in je zgubil pred leti očeta. Le kdo je bolj potreben? Ko je Sticker upravnika vprašal, če bi to meso (približno 150.-)lahko vračunal v mesečnino, mu je ukazal, naj plača polno mesečnino, ker ga bo drugače vrgel iz doma. Sticker ravno tedaj ni imel dovolj denarja, zato ni plačal takoj.Kaj so bile posledice tega?
Ko je prišel Sticker 30. aprila okoli štirih popoldne domov, je našel na vratih svoje sobe zamenjano ključavnico, tako da s svojim ključen ni mogel odpreti svoje
sobe. Sticker tedaj ni mogel na predavanje, ker ni priäel do Studijskih podlag. Prosil je p. Tomažiča, da bi mu od-pril sobo. Ta pa je dejal, naj plača, potem pa mu jo bo odprl tako dolgo, da bo spravil svoje stvari ven. Sticker si je izposodil denar in plačal, sobe pa ni izpraznil. Okoli pol devetih zvečer pa je prišel upravnik v Stickrovo sobo in začel nositi Stickrove stvari iz nje in jih treščil s precejšnjo silo na hodnik. Sam sem videl, kako je rasel kup na hodniku. Ležale so tam knjige, perilo, obleke, zvezki, vmes pa še pralni prašek. Sticker je poklical policijo, ki ni posegla vmes, pač pa je protokolirala 'boshafte Sach-beschaedigung’. Sticker pa je moral spokati in si ob desetih ponoči poiskati sobo za prenočitev. "
PATROVA VERZIJA
To Stickrovo zadevo je pater pojasnil v pismu uredniku KLICA TRIGLAVA 11. maja takole :
"Kar se dogaja je vse premišljeno, vse pripravljeno. Čakali so le na kako pretvezo in so skupaj spravili par slučajev, ki popolnoma potvarjajo. Tako n, pr. da sem jaz koga vrgel iz doma v teku treh ur. Kakor pravim v poročilu, je sam prišel k meni in ošabno rekel, da ne bo plačal mesečnine, ki (jo) še dolguje, za katero mu tudi nisem stavil nobene zahteve, da mora takoj plačati. Ker pa je sam prišel in rekel izzivalno, da ne bo plačal, sem mu odgovoril, da mora plačati prihodnji dan, če ne, bo moral zapustiti tretji dan dom. Ni se ganil. Popoldne tretjega dne sem zaprl njegovo sobo in je moral iti iz doma. če se on ne bi izzivalno uprl, mu jaz ne bi stavil pogojev. Če bi pogoj sprejel, bi ostal v domu. Če mi bi rekel, da naj še malo počakam, bi počakal. Ali se moram prav za vsako ceno imeti za norca? In tako Vam bi lahko vsako točko razlagal, kar bi pa prišlo predolgo."
PO LICU A V DOMU
V petek 3. maja je imel KS5 sestanek, na katerem je predaval dr Jakob Ebner o avstrijski naciji. Po predavanju je pogovor nanesel na zadnje dogodke v Korotanu. Bilo je jasno, da bo treba v razgovoru s patrom te reči urediti.
Tako so se naslednjega dne sestali študentje v Koro-tanovi sprejemnici, da bi izdelali predloge za boljšo ureditev doma, ki naj bi jih nato izročili patru. Seje se je udeležil tudi Karl Smolle, kot piše 8. tiskovno poročilo z dnem 21. maja:
"Ko ga je upravnik zagledal, mu je ukazal, naj takoj zapusti hišo. Toda Smole je ostal. Nato je upravnik ukazal odbornikom Kluba, naj takoj zapustijo dvorano, a ti so ostali. Iz solidarnosti so se jim pridružili še drugi slovenski študentje, ki stanujejo v Korotanu, in vsi, ki so bili v bližini. P.Tomažič si je zapisal imena vseh navzočih in grozil s hudimi posledicami za 'korotance'. Ker vse skupaj nič ni pomagalo, je alarmiral policijo, ki je tisti dan tretjič prestopila prag Korotana. Policija je tri-četrt ure razpravljala z upravnikom in se tudi seznanila s stališčem slovenskih študentov, nato se je umaknila. "
To intervencijo policije je pater Tomažič takole pojasnil v svojem razmnoženem pismu:
"Hudujejo se, ker sem poklical policijo, da bi bil izpostavljen red v domu, ko druga sredstva niso pomagala. Včeraj (7. maja) pa sem jih pustil, da so rjoveli in motili mir celega doma. Nisem poklical policijo. In kaj se je zgodilo? S silo so mi preprečili dostop do vhoda in some dobesedno vrgli na tla. Slovenska javnost naj sodi'... . Visokošolci, in posebno naši, si težko pustijo kaj dopovedati, zato je tisti, ki se ne drži hišnega reda, ali moti sožitje in mir, izključen iz vsakega visokošolskega doma. Zakaj naj bi le mi pustili, da bi naš dom postal norišnica?"
BRZOJAVKE V CELOVEC
Tako iz nameravanega delovnega sestanka in predložitvijo predlogov patru Tomažiču ni bilo nič. "Ker je upravnik odklonil vsak razgovor s študenti, so ti poslali telegram predsedniku Družbe sv. Mohorja, in predsednikoma obeh osrednjih slovenskih organizacij, naj se pozanimajo za dogodke na Dunaju. Za tem so se mirno razšli" , piše v omenjenem 8. tiskovnem poročilu KS S. In nato nadaljuje:
"Upravnik pa je z rokom enega tedna odpovedal sobe predsedniku KS5 Malleju, Ogrisu, Haderlapu, Popiču, ter indirektno njegovi soprogi, pozneje pa še Domeju, Kaklovi in Waraschu. Iz solidarnosti in zaradi neznosnih razmer sem zapustil dom tudi sam in pravtako iz solidarnosti do slovenskih študentov je zapustil Korotan stud.iur. Klausberger iz Zgornje Avstrije" , dodaja Miško Kulnik.
KLUB NA CESTI
"Istega dne(4. maja) pa je (pater) vrgel iz doma tudi Klub slovenskih študentov. Sklicuje se na točki 5 in 7 iz Pravil za študentska društva, ki so bila sprejeta od Kluba in podpisana od zastopnikov Kluba ter tudi od p. Tomažiča" . /V naslednjem 6.tiskovno poročilo citira omenjena člena pogodbe. Po 5. členu lahko upravnik prepove sestanke, če društvo ne skrbi za red in snago ali če njegovi sestanki nasprotujejo namenom doma. Po 7. členu pa z onemosečnim odpovednim rokom rektor lahko odpove sedež društva v domu, ako društveno delovanje škoduje ugledu in interesom doma ali če se društvo ne drži pravil./ Tako "Klub ne sme več prirejati v domu sestankov in mora do 4. junija tl spraviti svojo imevino iz Korotana. P Tomažič ni navedel nobenih prekrškov Kluba slovenskih študentov na Dunaju", trdi 6.tiskovno poročilo KS5 z dnem 5. maja.
SOLIDARNOST KOROŠKE DIJAŽKE ZVEZE
Spričo gornjih odslovitev iz doma je visokošolski odbor Koroške dijaške zveze, odpovedal neko nemarava-no predavanje. Pozval je svoje člane, naj pokažejo svojo solidarnost s KS5 in objavil svoje zahteve, ki v glavnem soglašajo s pozneje objavljenimi zahtevami KSS.In naročil svojim članom, naj bodo pripravljeni na morebitne
akcije, "ki imajo namen ustvariti znosne pogoje bivanja v Korotanu", kot je zapisano v pismu članom 6. maja.
REKTORJEVA REAKCIJA
V	izjavi, objavljeni 10. maja v nemščini, je pater Tomažič zapisal:
"Namesto da bi zavračal neumna obrekovanja in laži, bom raje objavil mnenje enega od očetov naSih avstrijskih Študentov: 'Moj sin je prav tako navdušen nad prekrasno sobo, v kateri lahko pri vas stanuje in od srca smo veseli, da je pri vas tako odlično nastanjen. Posebno cenimo dobro ozračje v domu, za katero se moramo zahvaliti edino vašemu dragocenemu delovanju in osebnosti.' (Pismo od 16.2.1968.)
Koroški slovenski študentje nikdar niso bili sposobni, da bi si preskrbeli na Dunaju kakršnokoli luknjo. Z veliko truda in žrtev sem jim pred dvema letoma zgradil lep, moderen visokošolski dom, kjer slovenski študentje lahko prijamo žive in nemoteno študirajo. To pa jim ni dovolj. V svoji neizmerni predrznosti bi se radi polastili samega doma, da bi v njem gospodovali brez ozira na red, moralo in pravičnost.
Voditelji nemirov, ki so se pričeli že ob začetku do ma in ki so zdaj dosegli višek, so večinoma tujci in taki, ki so bili odpuščeni iz doma zaradi slabega vedenja.
V	nasprotju z obnašanjem koroških slovenskih študentov, kakršnega si ni mogoče predstavljati, so zadovolj ni in srečni v našem domu vsi drugi študentje, Avstrijci iz raznih dežel naše države in nekaj tujcev, ter se na splošno tudi odlično obnašajo."
MOHORJEVA MOLČI
Že omenjeno 8. tiskovno poročilo KSS pravi:
"Ker od Družbe sv. Mohorja ni bilo zadovoljivega odgovora, so študentje sklicali za soboto, 11. maja protestno demonstracijo pred domom, da bi z letaki in transparenti opozorili na nevzdržne razmere v Korotanu. Demonstracija s parolami in transparenti je potekala v največjem miru pod nadzorstvom policije. Študentje so zahtevali:
-	da se takoj prekliče izključitev Kluba iz doma,
~ da se takoj omejijo kompetence p.Tomažiču z
ustanovitvijo posebnega odbora za Korotan, kjer bi bili zastopani tudi študentje,
-	da se takoj sestavi nov hišni red s sodelovanjem študentov,
-	da se takoj sprejmejo vsi študentje nazaj v dom,
-	da se takoj odpusti tajnica ga. Langer, ki ni kvalificirana za slovenski visokošolski dom, ker ni Slovenka in poleg tega tudi ne obvlada slovenskega jezika,
-	da se povrne vsem prizadetim materialna škoda."
Za to demonstracijo je pater vedel v naprej, ker jo je istega dne omenil uredniku Klica Triglava:
"Za danes popoldne pripravljajo veliko (?) demonstracijo v domu in na ulici. Povabili so tudi televizijo, naj jih pride filmati.. .In avstrijska javnost se bo smejala in
si mislila: umirajoč, ki pomočnika napada, bo kmalu izdihnil'."
KOROTAN IN GRADBENA SREDSTVA
5. tiskovno poročilo KSS(2.maja 68.) je zapisalo:
"Korotan je bil zgrajen kot prvi slovenski dom s pomočjo javnih sredstev, in s pomočjo vseh Slovencev.
Zato slovenski študentje upravičeno pričakujejo, da se vzpostavijo za delovanje njihove organizacije ugodnejši pogoji. Mislimo, da organizaciji delovanja ni treba šele dokazovati. Prilično izrabljanje imena se organizacija ne bo pustila dopasti in naj se ime zlorabi od katerekoli strani."
Čisto nasprotnega mnenja pa je pater. V javnem odprtem pismu 8. maja je zapisal:
"Pravijo, da je dom zgrajen s pomočjo javnih sredstev in s pomočjo vseh Slovencev. Kdo ga je pa zgradil, kdo je dosegel javna sredstva, kdo je - poleg vsega truda in požrtvovalnega dela, ki ga ni mogoče opisati - še denarno sam prispeval trikrat več, kakor znašajo vsi drugi prispevki skupaj, tega Klub ne omenja, ker ne gre v njegov račun. Jaz sem smatran ne kot dobrotnik temveč kot največji sovražnik, ker sem kriv, da se Klub ne more polastiti doma..."
In še bolj nasprotno mnenje je izraženo v odprtem pismu "spečim odbornikom Družbe sv. Mohorja v Celovcu" podpisanem od predsednika visokošolske veje Koroške dijaške zveze Matevža Grilca in predsednika KSS Avguština Malleta: (datum 21. maja, kot 9. tiskovno poročilo KSS)
"Iz Vašega dosedanjega zadržanja sklepamo, da se tudi Vaše predstave o študentskem domu odigravajo v Tomažičevih miselnih kategorijah : Če Ti nekaj ne ugaja, pa pojdi'. - Ti zgradi dom, pa boš Ti ukazoval'. Ko gospod pater očita Klubu, da se hoče polastiti doma, samo znova izpričuje svojo avtoritarno, absolutistično miselnost, ki ne vidi drugih možnosti, družbenih odnosov kot vladarje in podložnike. Tak nedemokratičen duh ne prenese kritike, zamenja avtoriteto z avtoritarnostjo in red s samovolj nbstjo. Avtokratska idejna struktura v duhu gesla 'Cuius regio, eius religio' je izrodila organizacijsko-upravno strukturo, v kateri med pripravami za gradnjo doma, med gradnjo in po otvoritvi ni bilo mesta za gremij, ki bi mogel nevtralizirati napetosti in probleme med študenti in vodstvom doma, gremij, kamor bi mogel apelirati materialno in socialno šibkejši partner-študent. Vzeli ste Korotan v posest in, kakor se zdi, si mislili, da se lahko odkrižate vse odgovornosti. Lep zgled mladini, prečastiti gospodje'. Požvižgali ste se na študirajočo mladino, pazite, da se mladina ne bo požvižgala na Vas'. Niste hoteli razumeti znamenj časa, zamašili ste si ušesa in zaprli o-či, zdaj pa bi se radi zgražali nad mladino in svoje malomeščanske roke umivali v nedolžnosti.”
ZAPELJANI OD DEMAGOGOV?
Pater Tomažič je v pismu od 8. maja žalosten nad tem, "da se naši študentje pustijo tako zapeljevati od dema-
gogov, faliranih študentov, ki iščejo, da bi se polastili doma in si s tem zagotovili položaj in dobiček, ki si ga na drugi način ne morejo najti. Dom pa bi v kratkem postal podrtija in polomija. Vsi drugi študentje našega doma -Avstrijci, Jugoslovani, Nemci, Italijani, Grki - so v našem domu zadovoljni in srečni in se na splošno tudi lepo obnašajo. Zakaj smatrajo le koroški študentje za potrebno, da se upirajo, da sramotijo ustanovitelja doma, da motijo mir in red v domu, da organizirajo uporniške stavke in podobno? Ali je to vzgoja? Ali je to graditev bodočnosti koroških Slovencev? Ali je to ljubezen do svojega naroda? Ali je to hvaležnost do tistih, ki jim pomagajo?"
Kaže, da je VOLKSZEITUNG 14. maja poročala o Korotanu na podlagi p. Tomažičeve izjave tisku (10. maja, glej spredaj), ker je Feliks Bister ( 7. tiskovno poročilo KS g, 21. maja) takole zavrnil patra:
"Vas, gospod pater, pa prosim, da v prihodnje ne potvarjate več dejstev in ne očitate slovenskim študentom pred zgodovino in javnostjo vsega, kar Vam pride mimogrede na misel, ko pišete v najhujši naglici in razburjenosti svoja poročila in pisma (primer Volkszeitung). Predobro in predolgo Vas poznam, da bi lahko jemal Vaše očitke in izjave za resno premišljene."
Vendar pa patrovo mnenje o študentih ni laskavo. Uredniku Klica Triglava je potožil: "Obnašanje koroških slovenskih študentov je taka sramota, da si jo človek ne more predstaviti, če jo sam ne vidi in občuti. Če me kdo prepriča, da so vsi znoreli, potem bi morda nekoliko razumel. Hudobni niso vsi enako. Njihovi demagogi pa so prevzetni in napihnjeni nad vsakim pojmom. Večina drugih pa so tako neznačajni, da jim sledijo kot neumne ovce".
Taka in podobna mnenja, za katera seveda študentje vedo, in ki jih ostro zavračajo, pa prepad med njimi in patrom samo večajo. To kaže že omenjeno odprto pismo spečim odbornikom Mohorjeve družbe:
"Vedite tudi, prečastiti gospodje, gnusi se nam sovraštvo in maščevalnost, ki ju bruhajo duhovnikova usta, gnusijo se nam bleščeče življenjske laži, gnusi se nam licemerstvo, s katerim se od študirajoče mladine pričakuje in zahteva odpor proti samopašnosti in vsaki vrsti nasilja iz strani nemškonacionalističnih krogov napram slovenski manjšini, neumestnemu in nesocialnemu ravnanju, ki ga zagreši Slovenec, pa naj se ne bi smelo upreti'."
Pa vendar človek ne more verjeti, da bi si mogel pater vse te incidente enostavno izmisliti odn. videti strahove, kjer jih ni. Evo kaj je pisal uredniku KT:
"Pred tremi dnevi so v skupini vdrli v mojo pisarno in jo zasedli. S sabo so pripeljali plačanega fotografa.Ne da bi vprašali za dovoljenje, so celo uro telefonirali z mojim telefonskim aparatom na vse kraje Koroške (cene so velike'.) Namen je bil samo izzivanje. Mislili so: jaz bom branil telefoniranje, bom komu vzel slušalko iz rok, fotograf bo vse fotografiral in tu imajo dokaze, kako surovo nastopam proti ubogim študentom. Jaz pa se celo uro
nisem premaknil od mize in ne izgovoril ene besede. Ko so se naveličali, so šli." (Pismo 11. maja.)
DUH VARgAVE, PRAGE, BONNA. PARIZA...
"Priznavamo se k naši majhni študentski 'revoluciji' ," pišejo študentje preko svojih predstavnikov "spečim odbornikom Mohorjeve družbe". "Ponosni smo nanjo (na revolucijo), ker smo se enotno otresli vse bojazni zaradi represalij iz strani domovskega vodstva (niti najmlaj-ši med nami ni padel v nezavest, ko ga je gospod pater izsiljeval, naj se distancira in i zstopi iz Kluba; rajši se je dal vreči iz doma), študentje so se postavili kot en mož za svoje demokratično izbrane odbornike. Smatramo se sicer za majhen, a vendar organičen delček vseh uporov proti vsaki obliki nasilja tekom človeške zgodovine. Duhovno smo povezani z našimi predniki proti tistim, ki so nas pod pretvezo križa že v sivi davnini oropali politične avtonomije, z bojevniki za socialne, nacionalne in splošno človeške pravice v 19. in 20.stoletju, povezani smo s kranjskimi Janezi v Judenburgu in z žrtvami nasilja vseh barv. Z našim sicer majhnim uporniškim dejanjem smo v dobri družbi. Duh solidarnosti in skupnosti je okrepil našo slovensko študentsko samozavest, in nam pridobil mnogo simpatij pri ostalih stanovalcih Korotana, posebno še pri nemškogovorečih Korošcih. "
RED : NERED - SNAGA : NESNAGA
"V domu Korotan ima vsak študent lepo sobo z vsemi ugodnostmi. Lahko se nemoteno uči. Lahko spi, dokler hoče. Domov lahko pride, kadar hoče. Na razpolago i-majo slovenske čitalnice in dvorano za sestanke. Določene ure je vsak dan odprta televizija in dvorana za namizni tenis. Poleg svoje skupnosti imajo v domu še dobre in pridne študente drugih narodnosti, s katerimi lahko vzpostavijo prijateljske stike. Slovenska beseda je spoštovana od vseh. Kaj hočejo še?' Da pustim razgrajače v domu? Da raztržem tistih par zahtev hišnega reda? Da lahko delajo iz doma hlev, potem ko se naše gospodinje tako trudijo za lepo snago v domu? Ne, tega res ne morem'. Vsakemu študentu naj bo jasno, da je sprejet v dom, da se tu lahko uči in pripravi za svoj bodoči poklic in pod pogojem, da se drži hišnega reda.To je tudi namen staršev. Kdor se tega načela noče držati, ni za naš dom, tudi če je stokrat Slovenec'.'' zaključuje pater Tomažič svoje odprto pismo 8. maja 1968,
Toda študentje gledajo na ves problem popolnoma z drugega vidika. To-le so pisali odbornikom Mohorjeve družbe v omenjenem odprtem pismu:
"V pravnem ne, v moralnem smislu pripada dom Korotan v prvi vrsti slovenski koroški visokošolski mladini, za katero so kreditorji in večina darovalcev dali denar. Če Korotan ni bil zgrajen v prvi vrsti le enemu človeku v čast in slavo kot spomenik in kraljestvo ter eni slovenski ustanovi kot sredstvo za manipulacijo akademskega naraščaja, ampak v dobro slovenskim študentom
in predvsem manjšini na Koroškem, potem ga končno predajte svojemu namenu in ustvarite potrebne pogoje'. Do -slej teh pogojev ni bilo v zadostni meri in dom je bil le na papirju slovenski. Saj od 65 slovenskih koroških študen tov jih niti 20 ne stanuje več v Korotanu, ki ima prostora za 90 oseb. Ne mislite, da je dom Korotan slovenskim študentom kot posameznikom nujno potreben. Tekom zadnjih dveh let izgnani slovenski študenti so vsi dobili sobe drugod in skoraj vsi v drugih študentskih domovih. (Neodgovorno ravnanje odgovornih odbornikov Družbe sv. Mohorja radi tega ne gre v škodo v prvi vrsti slovenski koroški študirajoči mladini temveč manjšini kot celoti') Bolj hudo je za Klub slovenskih študentov, ki bo 4Junija (v zadnjih 6 letih že četrtič vržen na cesto) spet vzel popotniško palico v roke. Ko je decembra meseca duhovnik p.Tomažič prelomil pogodbo in Klubu par ur pred sestankom (na tem sestanku je govoril prodekan juridične fakultete prof. dr. Winkler) odpovedal dvorano, nas je vzel pod streho drugi katoliški duhovnik v sosednji župniji. Če pri Slovencih ne bomo našli pomoči, jo bomo našli pri naših številnih nem škogovorečih prijateljih, kakor smo jo doslej, in sicer kot Slovenci."
POLOŽAJ JE DALEČ BOLJ KRITIČEN
Miško Kulnik, nekdanji predsednik in pozneje tajnik KSS, kateremu gre v gotovi meri priznati zaslugo, da je ob otvoritvi Korotana dosegel zadnji hip nekak modus vivendi s patrom Tomažičem in otvoritev tako ni bila bojkotirana od strani slovenskih študentov (gl. KT 331), je hudo pesimističen v svojem eseju ' Korotan v slepi ulici?' objavljenem v 8. tiskovnem poročilu KSS, 21. maja 68.
"Zdi se nam, da Mohorjeva družba, ki je lastnica tega doma, brezbrižno gleda na dogajanja na Dunaju. Položaj je zelo, zelo kritičen. Ali se bo Mohorjeva potrudila, da uredi razmere, ali pa bo ravno Korotan, ki so stavili vanj vsi svoje upanje, izpodjedel zadnje korenine koroškim slovenskim študentom in s tem celi narodni manjšini. "
Takega mnenja pa ni samo Kulnik. Na to cikata tudi Matevž Grilc in Avguštin Malle, izvoljena predsednika obeh visokošolskih organizacij, v svojem skupnem odprtem pismu ' spečim odbornikom’ Mohorjeve družbe(9. tiskovno poročilo KS§, 21. maja 68.):
"Dokazljivo je, da so Vam bile znane semester za semestrom skozi ponavljajoče se težave med visokošolsko mladino in p. Tomažičem. Ne pritožujemo se nad tem, da niste vzeli vsako tozadevno opozorilo dobesedno na znanje. Obtožujemo pa, da kljub zadostnim simptomom za to, da nekaj ne more biti v redu, iz malomarnosti ali zaradi drugih vzrokov in ozirov niste pravočasno proučili dejanske situacije, kakor bi bila Vaša dolžnost. P. Ivanu Tomažiču, Vašemu sobratu-duhovniku, iniciatorju in organizatorju Korotana, ste dali absolutno zaupnico, napram slovenskim koroškim visokošolcem pa pokazali absolutno nezaupanje. Ne da bi se pozanimali za dejanske razmere in proučili izjave te in druge strani, ste a priori valili vso krivdo za-10
radi stalno se ponavljajočih nevšečnosti in prepirov na mladino in jo v svoji predkoncilski duhovni otrplosti brezčutno prodali za kos materije. Izročili ste jo na milost in nemilost v roke možu, ki je sicer zgradil dom, ki pa je že davno prej tudi pokazal, da mu očitno primanjkuje tistih človeških sposobnosti, ki so za vodenje doma neob-hodno potrebne___
Vaša dolžnost je in je bila, da se nad tem razvojem končno zamislite, naša dolžnost in teh, ki bodo za nami prišli študirat na dunajske visoke šole, pa je budnost in takorekoč permanentna revolucija, da ne bomo, ki smo se v teh tednih povzpeli do zavestnega upora, nekoč sami se zmaličili in zapadli istim družbenim napakam, ki jih danes očitamo V am."
Ali se pater Tomažič zaveda vseh teh problemov, o katerih so pisali študentje? Ali gre res samo za to, koliko Špeha ima nekdo v hladilniku in če je poljubil svoje dekle pred Korotanom? Na to je težko odgovoriti.
Vsekakor, ko je pisal uredniku KLICA TRIGLAVA in mu poslal svoje razmnoženine, je končal:
"Vse to Vam sporočam na znanje. Pišite, kar se Vam zdi prav. Jaz Vam ne bom zameril."
PATROV ZADNJI ODGOVOR
Ko je bil zgornji povzetek izjav in poročil že izdelan, smo prejeli "Moj tretji in zadnji odgovor" patra Ivana Tomažiča, v katerem odgovarja na 8. poročilo tiskovnega referata KSS - tj.na članek g. Miška Kulnika(katerega smo citirali Zgoraj). Patrov odgovor je datiran 22. maja in iz njega povzemamo tiste značilne izjave, ki naj bi pomagale osvetliti probleme:
Pater ni bil mnenja, da je Klub edino izhodišče za vso Korotanovo akcijo.Od začetka se je prepričal, da je klub največja ovira in vir vseh nemirov. Sam tedanji klubski predsednik da je izjavil, da se klub ne more udeležiti akcije za Korotan, ker je to 'katoliška ustanova'.
Pater je še vedno prepričan o brezi dejnosti in brez-značajnosti (nazorsko) neopredeljenega kluba, sicer se ta ne bi obračal na javnost s tako nesramnimi napadi na ustanovitelja doma in organiziral demonstracij proti njemu.
P. Tomažič ponavlja, kar je trdil pred poldrugim letom, da ni prišel nepovabljen na sejo, da je on dal pobudo za list Information. Ker je ta nosila naslov doma, je zahteval, da pred tiskom vidi vsebino.
Res je, da sta bila Koncilja in Oman izključena iz starega doma, vendar pa njima na ljubo pater ne želi objaviti vzrokov za izključitev.
Kontroliranje študentov, steklena vrata itd je smeš-nost. Pater da hoče le mir in red v domu.
Pater ne zanika, da se je kdaj pojavil v kaki sobi v dekliškem oddelku po polnoči. Vzrok je bil, ker.so študentke glasno govorile in se smejale, da se je slišalo po celi hiši.
Kar zadeva hladilnike in televizijo, pater pošilja
hišni red "z malenkostnimi popravki prvotne izdaje". (Sicer v samem hišnem redu o tem ni govora, toda priložena Pojasnila k hišnemu redu pravijo, da nudi dom vsak dan za razvedrilo določene televizijske programe.Dom da nima dolžnosti, da bi to nudi 1 in še manj, da bi dajal priložnost za preveliko izgubljanje časa.Nihče nima pravice zahtevati več. - Uporaba hladilnika je omejena na eno plastično škatlo in na pollitrsko steklenico mleka. Zmrzil-ni predal je le za surovo meso, v plastičnem ovitku.)
'Vmešavanje v privatno življenje'? Pater piše: "Njihovo ljubimkanje na ulici je postajalo tako nesramno, da so ljudje sosednih hiš že pravili:'Glejte, če je tako na ulici, kaj bo notri’.' Pater podčrtava, da se tako obnašajo samo Slovenci, dočim se drugi visokošolci ne. čeprav imajo svoje punce.
Izključena odbornika Brumnik in Strauss dobra vesta zakaj sta bila izključena. Na prijavo nekoga iz Koroške, se je s tem predmetom bavila tudi policija.
"Zmerjanje sorodnikov slovenskih študentov in študentov samih" je obstojalo v tem, da sem sestri nekoga rekel, naj se takoj pobere iz doma, ko sem jo našel na postelji njenega brata, ki jo je večkrat ponoči vzemal s sabo na skrivaj v sobo, kjer je spala v isti postelji.
Laž je, pravi pater, da je nekdo moral zapustiti dom v treh urah in da je bila lastnina vržena kakor smeti.
Zadeva Smolle: on je oviral mimoidoče pri vhodu in govoril je s študentko, katere starši so me prosili, naj Smolleta na noben način ne pustim v hišo zaradi zapeljevanja njihove hčerke. Ko se na dvojno prošnjo ni hotel odstraniti, sem poklical policijo, ki mu je pokazala vrata.
Zadeva Sticker: Večkrat je bil opozorjen zaradi slabega vedenja. Nalašč je stavljal v hladilnik, kar ni odgovarjalo predpisom. Tako je dal enkrat notri nekaj kosti (več kakor mesa). Pater je čakal 14 dni, da bo prišel in si meso vzel. Patra da ni vprašal, kaj je z mesom ampak je arogantno izjavil, da mesečnine ne bo plačal. Bil je dva meseca dolžan, a drugim je posojal za pijančevanje.
Pater trdi, da ni res, da so klubaši na sestanku 3. maja izrazili željo, da se stvari v razgovoru urede. Pater razkriva, da je klubovce že prej sam povabil na razgovor a da jih to ni zanimalo, dasi jim je ponudil, da ne bo nikogar izključil iz doma brez sporazuma z odborom.
Na tistem sestanku so le prebrali tiskovno poročilo št. 5., ki vsebuje le napade in obrekovanja.
Kulnik je zapustil dom, ker mu je pater rekel, da bo izključen zaradi so-organiziranja nemirov. Klausber-ger in Warasch sta bila pregovorjena, da sta se izselila. Sama da nista imela namena iti iz doma.
PRED ZAKLJUČKOM LISTA
23. maja je prišlo po akademiji Slovenske gimnazije v Celovcu do študentskih demonstracij (Korotanci) proti Mohorjevi družbi.Naš tednik, ki se je 30. maja prvič oglasil ob tej neprijetni zadevi, piše, da so bile demonstracije prijavljene policiji in da so nekateri poskušali na Dunaju, da jih preprečijo. Demonstranti da so zahtevali v telegramu, da
ODMEV V LJUBLJANI
Oglasilo se je tudi ljubljansko DELO in pod podpisom . dopisnika iz Avstrije, objavilo članek "Konflikt v Korotanu'.
Uvodoma navaja nekaj izjav iz tiskovnega poročila Kluba študentov in nato poroča, da je p.Tomažič klub izključil,. S klubom pa tudi nekaj študentov in odbornikov.
"V domu, ki je bil zgrajen za slovenske študente, je med stanovalci zdaj samo še kaka tretjina Slovencev.
Kdor podrobneje pozna razmere, ga škandalozni dogodki v Korotanu niso mogli posebno presenetiti. Naj ponovimo:
Tomažičeve zasluge za izgradnjo doma so nedvomne. Brez njegove požrtvovalnosti Korotana ne bi bilo. Toda od vsega začetka je moralo biti jasno, da doma današnje visokošolske mladine ni mogoče uspešno ali celo smotrno voditi na avtoritaren način, brez sodelovanja študentov in mimo njih, takorekoč po kloštersko. Tudi je bilo nesmiselno pričakovati, da bo v takem domu imel narodnostni moment samo postransko vlogo ali da bodo stanovalci ad infinitum prenašali neprijazno ravnanje upravnikove tajnice, posebno če ne zna ali noče govoriti slovensko. Tako je torej povsem logično, da je nazadnje prišlo do konflikta med upravo in stanovalci in do objave študentskih zahtev: da je treba omejiti Tomažičeve kompetence, da je treba ustanoviti upravni odbor, v katerem bi bili tudi študentje, da je treba sestaviti hišni red s sodelovanjem študentov in da je treba odpustiti Slovencem neprijazno tajnico.
Ni potrebno posebej poudarjati, da je Korotan nastal sicer na Tomažičevo pobudo, a ne brez izdatne pomoči celotne slovenske skupnosti. Zato - a ne samo zato - je konflikt v domu slovenskih visokošolcev zadeva, ki ima širši narodnostni značaj. Vzbuditi bi morala tudi zanimanje obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev."
V času, ko gre KLIC TRIGLAVA v tisk, nismo opazili, da bi koroški vodilni slovenski list NA§ TEDNIK karkoli poročal o dogodkih na Dunaju.
j* naj vodstvo Mohorjeve družbe razgovarja s študenti, pa bodo demonstracije odpovedane. Tednik trdi, da je bila Družba na to pripravljena že prej in je poslala na Dunaj odposlanca, pa je ponovno pristala na pogovore. Kljub temu da je do demonstracij prišlo. "So na delu nevidne sile, ki skušajo vnašati idejni razkroj v slov. katoliške vrste,kot sb fo skušale po letu 1945 z željo, da bi se polastile Mohorjeve, kar pa jim ni uspelo." Imen teh sil Tednik ne navaja. - Ljubljanski Naši razgledi tudi vprašujejo,
'Kaj bo s Korotanom?" - Beograjski študenti (40.000) odklanjajo vladne materialne koncesije trdeč, da gre za socialna in politična vprašanja. Strajk in demonstracije se nadaljujejo. - Obsodba študenta Dobsona iz Anglije zaradi lanskoletne nesreče pri Sisku na 6 let ječe je izzvala v Angliji ostre proteste in vrgla slabo luč na jugoslovansko justico.Obramba žahteva obnovitev procesa.
KULTURA IN OMIKA
Založniška hiSa KOMUNIST je pred kratkim začela izdajati novo zbirko brošur pod naslovom "Politična knji žnica". Prva brošura v tej seriji je knjiga Marka Kerše-vana "Ateisti in Religija Danes". Sodeč po kratki recenziji bo razprava pripomogla k "razčiščevanju pojmov o religiji in cerkvi v naši družbi". Bralec bo baje našel v tej knjigi "odgovore na mnoge dileme in nepojasnjena vprašanja, ki so danes vedno bolj osrednja tema razgovo rov o religiji in cerkvi".
5. aprila je bila na sporedu RTV Ljubljana tudi debata o "Značilnostih rimskokatoliške cerkve na Slovenskem", v kateri so sodelovali Franc Kimovec-Žiga, član predsedstva republiške konference Socialistične zveze, Zden ko Roter, predstojnik centra za raziskovanje religije pri Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, Marko Kerše-van, asistent na tej šoli, in Marjan Tavčar, član sociološkega centra v Novi Gorici. Debatirali so o družbenopolitični strukturi cerkve in njenem odnosu do "socialistične stvarnosti" na Slovenskem, kakor tudi o vprašanjih s področja vere, vernosti in odnosov med cerkvijo in državo. V debati ni sodeloval noben duhovnik.
Med zadnjo zimo so imeli na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani cel seminar o marksistični analizi religije in religioznosti, ki je bil razdeljen na dva dela. Prvi je zajemal "sodobna dogajanja in probleme cerkve" -II. vatikanski koncil v procesu prilagajanja cerkve v so-jiobnem svetu, Razvoj odnosov med cerkvijo in državo v Jugoslaviji, Enciklika Pavla VI. "Populorum progressio", Religiozno stanje v industrijsko razvitih državah, Različni kocepti ateizacije v teoriji in praksi socialističnih de žel. Odnosi nekaterih komunističnih partij do religije in cerkve, Mladi in religija -, drugi pa je analiziral probleme teoretične narave - Katoliški socialni nauk, Neka teri problemi sodobne teologije, Katoliška politična dok trina, Sodobna katoliška filozofska in humanistična misel. Tudi pri tem seminarju ni sodeloval noben kvalifici rani predstavnik Cerkve. Z drugimi besedami, udeležen ci seminarja so se podvrgli "znanstvenemu pranju možganov" in prišli do zaključkov, ki so jim ugajali. Vseka kor je očividno, da komunistom dela vera hude preglavi ce - kar je značilno za vsako nesvobodno družbo. Ateizem prav tako predstavlja preglavico v družbi, ki jo dominira prepotentnost cerkvenih krogov, zlasti laičnih.
KNJIŽNI TRG: Na trgu se je pojavil nov, samofinan cirani, ciklostirani leposlovni časopis OBJAVE. Odgovorni urednik je Aleksander Peršolja. V uredniški besedi je rečeno, da bo revija objavljala poezijo, prozo in drama tiko, ki nastaja v Sloveniji in v svetu, ter da ne namera va biti "zaprta" ampak na voljo vsem ustvarjalcem in
pišočim. V prvi številki je med drugim tudi prevod novele "Kapnika", ki jo je napisal zaprti sovjetski pisatelj Si-njavski pod psevdonimom Abram Tertz.
GLASBENI KOTIČEK:	V Ljubljani tečejo priprave
za osrednjo slovensko zabavno-glasbeno prireditev Sloven ska popevka 1968. V odziv na razpis za tekmovanje so do bili 73 popevk, od katerih je žirija izbrala 20 za javno iz vedbo. Za prireditev so se zelo zanimali Mariborčani, a so med pogovori uvideli, da nimajo ne primerne dvorane ne zadosti denarja, da bi koncert priredili v Mariboru.
Ljubljanska Opera je za dve leti angažirala italijanskega tenorista Arduina Zamaro, ki je po rodu iz Vidma. Nje gova prva vloga na ljubljanskih deskah je bil Ramades v Verdijevi "Aidi".
RADIO-TV: Pred kratkim je minilo štirinajst let odkar so v Sloveniji postavili prvi UKV (ultrakratkovalovni) oddajnik in sicer na Ljubljanskem gradu. V Sloveniji je sedaj okrog 465.000 radi jskihsprejemnikov, od katerih pa le vsak četrti lahko sprejema na UKV področju. Sprejem programa na srednjevalovnem območju je precej slab, tako da postaja UKV mreža vedno važnejša. Toda UKV spre jemniki so tako dragi, da ši jih lahko privošči samo manj še število poslušalcev.
LE ČEVLJE SODI NAJ - ZOIS? Zoisova hiša na Bregu 22 v Ljubljani je kulturno-zgodovinski spomenik in je po zakonu o varstvu kulturnih spomenikov pod zaščito zavoda za ureditev Stare Ljubljane. Tako strog je bil ta Zavod, da doslej stanovalci niso mogli npr. niti zamenja ti peči v hiši brez njegovega soglasja. Sedaj pa se je vse nenadoma izpremenilo. Iz stavbe v Ulici Moše Pijade, ka tero bodo podrli za zgraditev novega RTV centra, so delo-žirali čevljarske delavnice podjetja "Zmaga", v Zoisovi hiši na Bregu ob Ljubljanici pa so se prikazali inštalaterji in zidarji, ki razbijajo kletne zidove in strope, da bi tja vselili deložirane delavnice te tvrdke. Stanovalci zgradbe so seveda pohiteli na Zavod za ureditev stare Ljubljane in druge ustanove, kajti tu ne gre samo za Zoisovo hišo ampak tudi za spremembo poslovnih prostorov na območju stare Ljubljane, a vse je bilo brez haska. Nihče se ni zganil in vsi protesti so bili doslej (ko to pišem) zaman. Kaj bodo v bodoče kazali mnogoštevilnim šolarjem, ki hodijo gledat Zoisovo hišo? Električne stroje čevljarske delavnice?
STIKI S TUJINO: Na kongresu mednarodne federaci je profesorjev za tuje jezike v Zagrebu so sklenili, da bo sedež urada te organizacije za naslednja tri, štiri leta v Beogradu. Novi predsednik federacije je dr.Rudolf Filipovič z zagrebške univerze, generalni sekretar pa je dr.Zoran Konstantinovih z beograjske univerze.
Hrvaškemu književniku Miroslavu Krleži je bila nedavno podeljena na Dunaju ena od sedmih Herderjevih nagrad za 1.1968. Dobitniki dobe diplome, kolajne in po 10.000 švicarskih frankov.	SPECTATOR
Draganovićev primer
Zaključek
CITATI IZ ZADNJE PROTI VATIKANSKE DRAGANOVIĆEVE BROŠURE
V tej brošuri Draganovič na več mestih poudarja svojo neznatnost in nevažnost, rad pa poudarja, če so drugi o njem govorili, kako važna osebnost je in ga primerjali s Stepincem in Paveličem. Iz njegovih besed je razvidna neči mernost, tako značilna za Draganoviča, ki je bil navajen, da je stal v ospredju dogodkov hrvatske separatistične emi gracije, kateri je dajal smernice. Draganovič pravi že v uvodu, da nima želje "sam sebi dati važnost, katere nima.” Ali končno "scripta manent” in treba je, da da odgovor, "da na koncu ne bo izpadlo, da kdor molči, prizna." Pravi, da je postal "neko strašilo, katero v glavnem dela samo zlo". Njegova "osebna tragedija" je postala del one "velike nacionalne tragedije", katero preživlja hrvatski narod od vojne naprej". "Hrvatski narod spada med najbolj očrnjene narode sveta, a jaz sem najbolj očrnjeni sin tega naroda." Ko navaja, da mu strežejo po življenju, zaključi: "Kaka usoda me čaka? Nisem prerok in tega ne vem. Vem pa, da nisem vreden nekega svetovnega škandala. In zadnji stavek uvoda k brošuri se glasi: "Trd je kruh emigracije, katerega zvečemo! (Kakor da bi hotel reči: sit sem že tega.)
Sobesednik v tej brošuri, pisatelj Nikolič, zatrjuje na strani.22 "da so vprav cerkveni krogi'tisti, ki širijo naj-alarmantnejše vesti o Draganoviču" in vpraša zato Draganoviča, kaj on meni o tem. Draganovič pravi, da je "imel neki duhovnik pred posvetnimi ljudmi in med duhovniki hrabrost trditi, da Draganovič prodaja ljudi v Nemčijo." V ta borišču pa je "med pridigo nek drugi drug duhovnik mahal po zraku s krpo papirja in apeliral na pobožne poslušalce, naj se ne dajo od nekega duhovnika prodati v Nemčijo." "Neki cerkveni krogi vsakemu svojemu obiskovalcu vlijejo strah pred Draganovičem, kakor da gre za nekega gobavca ali izobčenca iz Cerkve."
O odstranitvi iz zavoda sv.Hieronima je Draganovič že pozabil, "ali v cerkvenih krogih se še zmeraj govori in se zadeva na histeričen način potencira samo radi tega, da bi Draganovič postal 'žrtev moralnega linčanja'".
"Neka cerkvena osebnost, " navaja Draganovič, "katere pismo se nahaja v moji posesti, je napisala o meni sledeče: 'Človek, ki je v sebi pogazil vse, kar je duhovniškega in človeškega,' pojava, ki 'ni niti duhovnik, niti kristjan, niti človek, marveč pogan'."
"Neki drugi višji in odgovornejši cerkveni faktor je uporabil celo besedo 'moralna mrhovina', 'hujši od hudiča'. Ne izmišljam, nego citiram njihove besede, " pravi Draganovič.
In nadaljuje: "Če to ni poskus moralnega umora, 'assassinio morale', potem res ne vem, kaj bi to moglo biti. Ne morem razumeti, kako bi moralni umor bil mogoč brez moralnega morilca in baviti se z moralno mrhovino brez mo ralnega mrhovinarja. Nisem nikak psihoanalitik, niti človek kova Dostojevskega, da bi znal secirati dušo in se v njo zariti. Vem pa, da so mnogi taki primeri, da psihologija morilca in klevetnika skuša prikazati svojo žrtev bolj črno kot je."
"Od svoje strani sem oprostil te strašne žalitve in molim za klevetnike. Toda nisem pripravljen leči v grob s tem strašnim madežem in prav zato dvigam svoj protest."
Ko Draganovič navaja, da ni bil nikdar obtožen in da mu niso bili nikdar predočeni njegovi grehi, ugotavlja: "Tu pride prava strahota. Ko sem zahteval na merodajnem mestu, da se mi predoči obtožba, mi je bilo odgovorjeno z di plomatsko hladnim mirom, da proti meni sploh ni nikake obtožbe. In navzlic temu, pravi Draganovič, prav isti cerkveni krogi nadaljujejo z govoricami o "moralni mrhovini" in "človeku hujšem od hudiča". Nadalje ugotavlja Draga novič: "Dotični 'prijatelji' niso pustili v meni nič svetega, nič plemenitega, nič človeškega, vse so vrgli v blato." -"Povsod so videli samo trgovino, samo umazane milijone,"
"Moje nastope kot rodoljuba so razlagali nekateri, da to ni nič drugega, kot nenasitna ambicija, da postanem šef emigracije, ali vodja, da, nekdaj se je celo govorilo, da hočem biti Stepinac ali Poglavnik."
Tolaži pa se Draganovič, da ta "psihopatološka zaslepljenost" ni okužila vseh krogov.
"Vem, " pravi Draganovič, "da bi postal, ako bi se namesto vernosti Cerkvi in hrvatskemu narodu poklonil na en ali drug način maršalu v Beogradu, takoj iskren patriot in popolnoma apolitični duhovnik."
En mesec po tej brošuri se je to tudi zgodilo.
DRAG A N O VI Ć - ČLOVEK Z DVOJNIM ŽIVLJENJEM
Pred leti je obstojal v Italiji Hrvatski odbor, kateremu je pripadal Draganovič. Ta organizacija se je razcepila in Draganovič je ostal pri enem delu, drugi del pa se je osamosvojil pod novim imenom HDSA - "Hrvatska demokratska socialna akcija". Jabolko razdora je bil Draganovič, katerega teroristični in avanturistični podvigi niso vsem ugajali. Nova samostojna skupina izdaja še danes svoj Bilten in od časa razcepa hudo napada Draganoviča. Tako je v Biltenu štev.28.-30., april-maj 1964, izšel članek pod naslovom: "Od Gapona do Draganoviča - Gorak slučaj naj-krupnijeg avanturista poslijeratne hrvatske emigracije." Zelo dolgi članek je podpisal urednik Biltena, dr. Ciliga, v katerem je Draganoviča prikazal kot neke vrste Gapona, znanega ruskega popa, ki se je zavzemal za delavce. Ko je njegovo delavstvo s cerkvenimi zastavami in križi marširalo pred carsko palačo, je streljala nanje policija. Gapon je pobegnil iz Rusije, šel med ekstremne revolucionarje, a se je pozneje vrnil v Rusijo in postal agent carske policije. O Draganoviču pravi članek, da "njegova dokazana dela govore o protežiranju onih, ki pošiljajo hrvatske borce v krem pije Udbi. Posredi je avanturizem Draganoviča, ki protežira in rešuje provokatorje, udbaške agente, ki' so liferanti hr vatskih borcev."
V	članku se namiguje na "denar in ženske", ki so sredstvo agenta Varoša za izsiljevanje "zlatoljubivog karakte-ra" Draganoviča. Pisec članka, ki zatrjuje, da Draganoviča osebno dobro pozna, pravi, da vsebuje Draganovičev zna čaj avanturistične in sadistične komponente.
"Abnormalen postopek uglednih oseb zmeraj kaže na dvojnost te osebe, na dvojni karakter, na dvojno življenje." V članku se nadalje zatrjuje: "Nočemo govoriti o posameznikih, katere je Draganovič nekoč preko Varoša in Orlovi-ča poslal v domovino direktno v Udbine kremplje. Govoriti hočemo samo o tem, čemur smo bili priče." Razlaga o nekem primeru iz leta 1961, ko je devet teroristov bilo poslanih v Jugoslavijo, ki so bili takoj aretirani. Nadalje pisec članka vpraša, kakšen "sokratovski dajmonos" Draganovičeve notranjosti ni dal miru, temveč ga je gnal, da se i-gra s provokacijo? Pisec pravi: "Osebno poznavanje Draganoviča nas vodi do zaključka, da sta poleg avanturizma še dve dodatni negativni lastnosti, ki sestavljata ta "dajmonos". Prvo, pomanjkanje občutka do človeka, indiferentnost do človeka, sadistično nagnjenje do ljudi... Vse to se skriva pod masko fanatičnega hrvatskega patriota in nacionalista in še bolj fanatičnega antikomunista." "Draganoviča zanimajo propaganda, fasada, zaslužek, materialen in po litični, neposredni položaj in dobiček, za njega ni važen končni rezultat, služba idealu, marveč avanture..." Draga noviču se pripisuje sadistično nagnjenje, da muči človeka, da mu izpije dušo, prej ko mu stori to ali da, kar mu je obljubil. "Ta sadist (Draganovič), " pravi dalje pisec članka, "uživa pri misli na mučenje, ki' jih prenašajo žrtve v ro kah Udbe."
Tako in v tem smislu se razlaga o Draganoviču na okrog petnajst strani članka.
Dejstvo je, da vse te senzacionalne obtožbe niso našle nikake reakcije niti od strani Draganoviča hiti od "agentov" Udbe Varoša in Orloviča, niti od strani hrvatske separatistične javnosti, v kateri je imel Draganovič tako močan položaj, da istega nobena obtožba ni mogla omajati.
V	svoji zadnji protivatikanski brošuri med drugim toži Draganovič, da se ga obdolžuje vsega mogočega in našteva celo vrsto takih obtožb, ki so pa vse absurdne, da, direktno smešne. Med obdolžitvami pa ne našteva obdolžitve svojih bivših sodelavcev kakor zgoraj. Citiral sem nekaj točk iz omenjenega članka in prepuščam bravcu, da si sam ustvari podobo o osebnosti Draganoviča, kakor tudi o razmerah, ki vladajo v hrvatskih separatističnih krogih.
NEKAJ O DELOVANJU DRAGANOVIČA PRED IN MED VOJNO
Draganovič je bil zastavonoša ustaške ideje že oddavnaj.. V različnih svojih spisih (je zelo plodovit pisatelj), je položil ideološke temelje ustaškim načelom. Te spise moremo najti po arhivih in bibliotekah. Čeravno nosijo njegovi spisi povsem nedolžne naslove, ne najdete spisa, v katerem ne bi Draganovič hujskal na plemensko mržnjomed Hr vati in Srbi in na mržnjo med katoliško in pravoslavno vero. Začne se že z njegovo doktorsko tezo: "Masovni prelaz katolika na pravoslavlje na hrvatskom jezičnom prostoru." Sledijo dela: "Katolička Crkva u Bosni i Hercegovini neka daidanas", "Hrvati i Herceg-Bosna", "Iz prošlosti župe Stup", "Životna snaga bosenskih Hrvata", "Povijest Crkve u Hrvatskoj", itd.
Kot glavni urednik lista "Croatia sacra" je Draganovič na čast prve obletnice Nezavisne Države Hrvatske izdal sve čano številko in v uvodnem posvetilu rekel: "Divnom odlukom Providnosti Božje, uskrsla je nakon više od osam vjeko va Hrvatska Država, slobodna i nezavisna..." Pavelič je njen "veliki sin" in "bakljonoša nove slobode".
Poglavnik se je tudi za to oddolžil in ob priliki "triletnice" NDH odlikoval Draganoviča z redom "za zasluge prve stopnje" z motivacijo: "za revan i povjesnički rad u odbranu hrvatskih prava u južnoj Hrvatskoj, kao i za sudjelova-
nje u svim granama ustaškog rada". (Narodne Novine broj 81, 10.aprila 1944.)
Takoj po izbruhu vojne 1941. je Draganovič postal član tkzv. "Donauinstitut-a" od Otona Habsburškega ter tudi tam aktivno sodeloval. Ko je bil pred nekaj leti velik zbor sudetskih Nemcev v Nemčiji, kjer so Otona pozdravili pregnani Nemci kot svojega bodočega cesarja, je bil navzoč tudi Draganovič s svojimi pajdaši, katere je predstavil Otonu Habsburškemu. Eden od teh je v ustaški "Danici" napisal zanosen članek.
"UGRABITEV" DRAGANOVIĆA
Ko se je po 10.septembru 1967. razvedelo, da Draganoviča ni bilo nazaj na Dunaj, se je začelo po celem svetu pisati o "ugrabitvi" Draganoviča, Fantastične vesti in opisi njegove "ugrabitve" še do danes niso prenehali. O Draga-noviču je svetovni tisk napisal že toliko, da je primer Stalinove Svetlane prava figa proti temu. Vse te vesti tvorijo že danes debelo knjigo, ki bi bila lahko fantastičen roman prve vrste. Fašistični in filofašistični listi sveta so ponavljali verzije, katere so dobili od hrvatskih separatistov, kar na slepo, kakor papige, drugi listi so se držali nevtralno, ker se jim je zdel način pisanja fašističnih listov od vsega početka zelo sumljiv. In imeli so prav.
§e zmeraj se ponavljajo verzije z različnimi odtenki, da je bil Draganovič "ugrabljen" 'in omamljen, eni trdijo v Milanu, drugi v Trstu. V Trstu so označili najpreje tri Hrvate, nato tri Slovence, vse z imeni, ki' da so izvršili "u-grabitev". V Trstu je imel Draganovič večletne prijatelje, pri katerih se je ponovno nahajal. Te večletne prijatelje so nekateri ustaški listi označili kot odlične hrvatske rodoljube, drugi ustaški listi pa za kriminalce in robijaše, ki se bavijo s sumljivimi posli. Eden od teh "prijateljev" iz Trsta je poslal popravek ustaškemu listu "Hrvatška Država" v Berlinu, kjer protestira proti temu, da se ga sumi ugrabitve ter pravi na koncu: "Resnica o primeru prof. Draganoviča bo prišla prej ali slej na dan, kakor tudi posameznosti njegovega bivanja v Trstu in po tem. Takrat se bo videlo, da so vsa vaša sumničenja brez stvarne podlage in da je zadeva popolnoma drugačne narave. Morem povedati samo to, da mi je težko reči, koga se je profesor bolj bal, titovskih komunistov in udbašev, ali pa nekih hrvatskih emigrantov in kolegov ali pa, in to najbolj, cionističnih in izraelskih agentov in eksponentov,"
Dela se tudi že na rešitvi "ugrabljenega" Draganoviča. Po celem svetu so se že ustanovili odbori za "osvoboditev" Draganoviča in nabralo se je že na tisoče dolarjev v ta namen. Preko teh odborov se razširjajo fantastične vesti o dvojniku v Sarajevu, nadalje, da je Draganovič imel v Jugoslaviji tajen sestanek s hrvatskimi opozicionalnimi komunisti, pa jih je Udba vse skupaj aretirala; Draganoviča so seveda tudi strašno mučili v neki slovenski partizanski bajti, ležal je dva meseca v bolnici v Splitu, sploh pa se sedaj nahaja v glavnjači v Beogradu, če je sploh še živ. Si rijo se vesti, da Draganovič sploh ni bil v Trstu, marveč so ga omamili že v Rimu in ga preko morja spravili v Jugoslavijo. Najeti so bili ameriški izvedenci, ki so dokazali (za tiste nabrane dolarje), da je vsa pisarija Draganoviča v Sarajevu potvorba, da tega Draganovič ni nikdar pisal in še manj podpisal, itd.itd.’ Vse te fantazije so separatisti ho teli vsiliti tudi ameriškemu katoliškemu tisku, pa so dobili od glavne katoliške agencije odgovor, da ne morejo obja viti njihovih člankov o Draganoviču, ker so se informirali na Dunaju in dobili odgovor, da je Draganovič šel prostovoljno v Jugoslavijo. (Glej "Danica" 7.2.68.)
Draganovičevi prijatelji v Rimu zamerijo tudi kardinalu Šeperju, da se ni eksponiral za Draganoviča in ga sedaj smešijo in napadajo v različnem profašističnem časopisju, češ da ni Hrvat ampak Madžar in dosledno pišejo njegovo ime po madžarskem pravopisu. Draganovič pa medtem pridno pošilja razglednice in pisma po vsem svetu svojim pri jateljem in znancem in raznim institucijam.
Nihče do teh separatistov, ki razširjajo take fantastične vesti, se ni vprašal, kako da italijanske oblasti molče in niso nobenega od teh, ki so bili označeni kot ugrabitelji, aretirali, marveč jim pustijo da se lepo sprehajajo po Trstu. Pač iz enostavnega razloga, ker so oblasti ugotovile, da ni bilo "ugrabitve". In kaj je bilo potem pravzaprav? Ze dne 9.septembra 1967. je Draganovič šel na mejo pri Opčinah, bral tam mašo ob pol dveti uri; po maši se je vrnil zopet v Trst, ker prijatelji, katere je pričakoval iz Jugoslavije, niso prišli. Sel je nato 10.septembra spet na me jo, bral tam mašo ob pol deseti uri in se po maši pred cerkvijo poslovil od svojih spremljevalcev iz Trsta. Istočasno pa se je približal od jugoslovanske meje, ki je zelo blizu, eleganten avtomobil in iz njega sta .'izstopila dva gospoda, Eden je šel takoj Draganoviču naproti, ga prisrčno objel, nakar sta se oba trepljala po ramah, kakor se to spodobi med pravimi prijatelji. Nato so vsi trije vstopili v avtomobil in se peljali na mejo, kjer so se postavili v vrsto na kontrolo čakajočih avtomobilov. Med tem so italijanski cariniki gledali v avtomobile in opazili duhovnika v jugoslo vanskem avtomobilu, ki je prijazno kramljal z dvema gospodoma. Kontrola je bila zelo kratka in avtomobil je šel preko meje; toda tam se ni postavil v vrsto na kontrolo čakajočih avtomobilov, marveč se je takoj izločil iz vrste in švignil mimo drugih avtomobilov naprej brez kontrole. To je opazil italijanski uradnik in sarkastično pripomnil; "Se ne da nič napraviti. Ti 'preti' (duhovniki) imajo povsod prednost."
In kdo je bil ta gospod, s katerim se je Draganovič pred cerkvico tako prisrčno objemal? Nihče drug kot polkovnik Bijedič, šef Udbe iz Sarajeva. Že pred leti je nekdo v Nemčiji v dobrem razpoloženju izblebetal, da se Draganovič sestaja s polkovnikom Bijedičem, toda takrat so smatrali to za neokusno šalo, kateri nihče ni pripisoval kake važnosti. Potek na meji je obelodanil deloma rimski dnevnik "Tempo", ostalo pa je danes že javna tajnost iz ugoto vitev italijanskih oblasti. Zato se ne smemo čuditi, če se še nobenemu tistih, ki trobijo neprestano o ugrabitvi, do danes ni posrečilo vsaj približno verodostojno skonstruirati potek "ugrabitve".
Šlo je tedaj za normalen prehod preko meje, glede katerega seveda italijanske oblasti niso imeli povoda kaj u-kreniti. Blamiran je tudi tisti italijanski poslanec, ki je nasedel ustašem in je v parlamentu stavil interpelacijo ter se grozno zgražal nad barbarstvom ugrabitve, katerega se ne sme tolerirati v civilizirani državi'.
ZAKAJ JE ŠEL DRAGANOVIČ V JUGOSLAVIJO?
Če bi hotel razložiti Draganovičevo vrnitev iz psihološkega, oziroma iz psihopatološkega vida, bi to bila dolga razprava, predolga, da bi jo mogel objaviti v tem listu.
Zato se omejim na Draganovičeve citate iz njegove zadnje protivatikanske brošure, ker tudi ti vržejo precej sve tlobe v to temno zadevo.
Na str. 8. svoje brošure pravi Draganovič, da mu je zagrebški nadškof Stepinac, predno je šel (on, Draganovič) v Rim, rekel: Ako vas bodo vprašali, kaj misli zagrebški nadškof o stanju v domovini, recite vsem, da se on, ako mora izbirati med začasno komunistično vlado v hrvatskih krajih in med četniško, odloča za komunistično.. .
Če si Draganovič ni tega izmislil, potem se je ravnal po zamisli Stepinca. Samo s to razliko, da je komunistični režim nadškofa obsodil na 16 let ječe, česar se mu pod ”četniško"(?) vlado ne bi zgodilo, a kaplana Dra-ganoviča je režim sprejel z vsem spoštovanjem.
Režim je dal Draganoviču take koncesije, da se vsakdo mora vprašati, kaj je Draganovič že dal in bo še dal režimu po onem: do ut des'.
Zbrisano je vojno zločinstvo, zbrisani so vsi zločini po čl. 118 kaz.zakona, ki izvirajo iz dolgoletnega teroristič nega delovanja proti Jugoslaviji. Konec je tudi diplomatski akciji, ko je režim preko cerkvenih krogov v Jugoslaviji dokazoval Vatikanu, kakšna "propalica" da je Draganovič (kar navaja Draganovič sam v svoji brošuri).
Izjave, ki jih je podal Draganovič sporazumno z režimom, povedo za cele bukve, če pomislimo, da sta Djilas in Mihajlov za malenkostne izjave bila obsojena na večletno ječo, potem si lahko predstavljamo, kakšno mora biti ozadje pri Draganoviču, kateremu oba, Djilas in Mihajlov, glede protirežimskega delovanja, ne sežeta niti do gleženj.
še več luči pa nam da sledeči citat Draganoviča, ki je naravnost zgodovinske važnosti:
Na str.24. svoje zadnje brošure pravi Draganovič:
... da so "izvjesni crkveni faktori, pa med ju njima čak i jedan žalosni Hrvat, izrazili svoje mišljenje:
U historijskoj perspektivi hrvatska nacionalna borba je izgubljena. Prema tomu treba računati s Jugoslavijomkao jedinom stvarnošču. Pitam se, da li ovo ne znači, da nikakav pametan čovjek ne če staviti bilo kakav ulog na izgu bljenu kartu?"
In eden od teh "pametnih" je bil Draganovič.
Uvidel je, da nima smisla staviti na "izgubljenu kartu” sterilnega in brezizglednega rovarjenja hrvatskega separatizma proti Jugoslaviji kot državi in da je delovanje hrvatskega separatizma a priori obsojeno na smrt.
Draganovič pač ni hotel več igrati vloge politične "mukotrpne dugočekalice" (star je že 64 let), ko mu je po razočaranju v emigraciji bila ponujena od režima "rehabilitacija" v domovini.
Smatram, da je Draganoviču predvsem zgodovinska ugotovitev cerkvenih krogov dala pobudo, da je že dalj časa iskal zveze z režimom in se končno dogovoril za neko sodelovanje, katerega značilnosti bodo prišle s časom na dan.
Za psihologe in romanopisce, ki imajo dostojevskijev talent, pa je Draganovičevo dvojno življenje zanimiv in hvaležen predmet.	£)r y
•
Od mesecu do mesecu: posebni interesi? nikar tako glasno:
4.maja so objavili odgovor Zveze komunistov Jugoslavije na povabilo, da sodeluje na prvem sestanku pripravljal ne komisije za mednarodno komunistično konferenco, ki se bo vršila v Moskvi proti koncu leta. Pripravljalni sestanek se je vršil v Budimpešti od 24.do 28.aprila. Glavna tema konference naj bi bila "Naloge boja proti imperializmu v sedanji etapi in enotnost akcije komunističnih in delavskih partij ter vseh protiimperialističnih sil."
Odgovor, ki ga je podpisal Mijalko Todorovič, "sekretar IK CK ZKJ", trdi, da bo ta konferenca ignorirala ne samo "vse protiimperialistične sile", ampak tudi precej komunističnih in delavskih partij, ki se zavzemajo za enakopravne odnose med partijami. "ZKJ meni, da je za interes boja za mir in napredek škodljivo ustvarjati vtis, da imajo komunisti nekakšne posebne interese v protiimperialističnemu boju in da hočejo drugim naprednim in osvobodilnim silam vsiliti nekakšne svoje posebne cilje." Todorovič dodaja, da so predstavniki ZK naleteli na take dvome pri svojih razgovorih s predstavniki nekaterih "naprednih in osvobodilnih strank in gibanj". (Kar ni čudno, saj je v političnih krogih boljše poučenih strank in gibanj v svetu dobro poznano, kako so komunisti izigrali napredna osvobodilna gibanja med zadnjo vojno v Jugoslaviji, na Češkoslovaškem in na Poljskem.)
ZK, pravi Todorovič, se je v svojih razmišljanjih tudi spraševala, zakaj komunistične in delavske partije večjega števila socialističnih dežel niso sodelovale na prvem sestanku v Budimpešti od 26.februarja do 5.marca. "Ob upoštevanju dosedanjih izkušenj iz sodobnih potreb smo poudarjali, da ob sklicanju mednarodnih zborov komunističnih in delavskih partij niso sprejemljiva nekatera subjektivna merila o tem, katera partija lahko ali pa ne more sodelovati, marveč, da bi moralo biti to odvisno izključno od ocene vsake partije o koristnosti in možnosti njenega sodelovanja.
... ZKJ posebej ne more preko dejstva, da se kljub posameznim pozitivnim izjavam veliki večini partij na posvetovalnem sestanku ni zdelo potrebno izraziti pomisleke proti tistim delom izjave komunističnih in delavskih partij v 1. 1960, ki so pomenili napad na Jugoslavijo in ZKJ. Bilo je normalno pričakovati, da bodo ob tej priložnosti ovržene krivične obtožbe proti Jugoslaviji in ZKJ v tej izjavi. Njihova izrecna zavrnitev je po našem mnenju potrebna ne to liko zaradi Zveze komunistov Jugoslavije, marveč predvsem kot popravek koncepcije in metod,ki so se pokazale kot škodljive za vse mednarodno delavsko gibanje. Tega pa niso storili." Iz vseh teh razlogov ZK smatra, da niso ustvarjeni pogoji za njeno sodelovanje na moskovski konferenci in v njenih pripravah.
ROMUNI, ČEHI, SLOVAKI IN MI SE NE DAMO’.
V luči tega odgovora je treba gledati tudi Nikezičev obisk v Pragi 13.maja, Ceausescujev obisk v Jugoslaviji 27. maja in odpoved obiska poljske parlamentarne delegacije Jugoslaviji, ki bi se moral vršiti 8.maja. Na tiskovni konferenci v Pragi je Nikezič izjavil, da se bodo zdaj odnosi med Jugoslavijo in Češkoslovaško še uspešneje in hitreje raz vijali in da "mi v Jugoslaviji prav nič ne dvomimo o tem, da so delavski razred Češkoslovaške, češki in slovaški narod, sedanja vlada in vodstvo KPČ sposobni sami skrbeti za svoje stvari in uspešno urejati probleme, ki se jim zastavljajo". Na vprašanje, ali bodo češkoslovaški dogodki vplivali na razvoj v drugih državah, je zunanji minister dejal, da je svet dandanes tako majhen, da ne ve, kako bi mogel kak pomemben dogodek v kakšni državi ostati brez odme va v drugih, še tem prej, če gre za razvito državo v središču Evrope, kakor je češkoslovaška.
Romunska partijska in državna delegacija, ki jo je vodil generalni sekretar CK romunske KP in predsednik državnega sveta Ceausescu, je poleg razgovorov z jugoslovanskimi partijskimi voditelji tudi obiskala več krajev, med dru gimi tudi Kranj, kjer je imel Ceausescu govor, v katerem je govoril o stičnih točkah Jugoslavije in Romunije. Kot je znano se gradi v Djerdapu na Donavi skupna jugoslovansko-romunska vodna centrala, ki bo največja v Evropi. Uradni krogi trdijo, da so se odnosi med oba državama docela znormalizirali s pričetkom graditve tega objekta. Poudarja jo tudi, da sta "Jugoslavija in Romunija vneti zagovornici spoštovanja enakopravnosti vseh, suverenosti in nevmešava nja v notranje zadeve drugih". Znani specialist za vzhodna vprašanja, Janez Stanič, ki piše v ljubljansko DELO, dodaja, da sta obe državi "kot socialistični državi posebno zainteresirani za odnose med socialističnimi državami, ki se iz leta v leto vse bolj razvijajo v duhu teh načel, ki pa jih včasih vendarle še bremenijo stara in preživela pojmovanja" .
Janez Stanič se je tudi spodtaknil ob odpoved obiska poljske parlamentarne delegacije in menil, da je do odpove di prišlo zaradi pisanja jugoslovanskega tiska o nedavnih dogodkih na Poljskem. "Če so resnične vesti, da je bil prav to vzrok za odpoved obiska, je treba pač z obžalovanjem ugotoviti, da Poljaki očitno odrekajo našemu tisku pravico, da po svoji vesti in prepričanju, temelječem na dosegljivih virih, poroča in komentira tamkajšnja dogajanja," je za pisal Stanič.
Slovenski študentski časopis TRIBUNA je tudi objavil odprto pismo rektoratu varšavske univerze in veleposlaništvu LR Poljske v Beogradu, v katerem upravni odbor Zveze študentov Jugoslavije Ljubljanske univerze izraža solidarnost s poljskimi študenti in hkrati zaskrbljenost zaradi diskriminacij poljskih oblasti proti židovskemu prebivalstvu in predvsem inteligenci. "Posebno v času velikih in radikalnih premikov v študentskih in razumniških gibanjih zahodnega
sveta razumemo vznemirjenost in zahteve poljskih študentov, profesorjev in znanstvenikov kot nujno potreben, neizogiben in neodložljiv proces," pravi pismo in zaključuje: "Dogodki na varšavski univerzi nas opominjajo, da se je razvoj, ki ga doživlja vsa Evropa, za trenutek ustavil, in da na Poljskem namesto glasnega odgovora vlada molk."
NOTRANJA IN ZUNANJA NUJA NAS JE PRISILILA
30. aprila se je Tito vrnil s potovanja po Mongoliji, Japonski in Iranu, kjer je utrjeval prijateljstvo in se menil o težavah tega sveta. Na Japonskem je bil vshičen nad silovito industrijsko organizacijo in delovno disciplino. Tam in v Iranu se je pogovarjal o nevezani politiki. Mimogrede je tudi skočil na pogovore v Moskvo, kjer so "v prijateljskem razpoloženju in duhu medsebojnega razumevanja" izmenjali mnenja o jugoslovansko-sovjetskih odnošajih ter o najvaž nejših vprašanjih mednarodnega položaja,
16. maja se je Tito na dolgo pogovarjal v Beogradu z dopisnikom NEW YORK TIMESa C. L. Sulzberger jem, a dome nila sta se, da bo za objavo le skrajšano besedilo intervjuja, kot ga bodo priredili v Beogradu. Tjto je zanikal, da bi šlo v Češkoslovaški za titoizem, kot ga je imenoval Amerikanec. "V češkoslovaški demokratizirajo notranje življenje in odstranjujejo stare oblike, ki so doslej zavirale družbeni razvoj... To pa ne pomeni, da ubirajo isto pot, po kateri srno hodili pri nas. .. Mislim, da je nam bilo težje. Notranja nuja in zunanji položaj sta nas prisilila, da smo se v svo jem razvoju ravnali po posebnih razmerah in potrebah.. . " Tito je tudi dejal, da so kljub Nehrujevi smrti 'in odstavitvi Sukarna in Nkrumaha načela neuvrščenosti še zmeraj aktualna. "Sodimo, da so neuvrščene države dandanes deležne podpore tudi v nekaterih državah, ki so vezane na bloke, ker narodi v njih stremijo za istimi cilji, za katere se za vzemajo neuvrščeni."
Živel dan "mladosti":
Za dan mladosti 25.maja je Tito na svoj 76.rojstni dan sprejel osladne pozdrave mladine, ki je cel mesec nosila štafetno palico "po stezah naše domovine, po poteh bratstva, po ulicah enotnosti, da ti sporočimo besede vdanosti in vere vate, v tvoj človeški poziv v boju za luč, svobodo in srečo". (O Mao Tse-tung, kje si’.) Avtomehanik iz Pazina, ki je Titu izročal pozdrave, je tudi dejal, da so "navdihnjeni s tvojim vizionarstvom in hrabrostjo" in da so hvaležni, "ker si se ves daroval nam, bodočemu naraščaju". Ob sprejemu na vrtu v Belem dvoru je "naš učitelj, umen voditelj, najboljši tovariš, " kot so ga imenovali, izjavil, da je japonski industrijski uspeh neverjeten in da se bo on sam boril za to, da bi jugoslovanske tovarne zaposlile več strokovnjakov. Poleg tega je treba rešiti brezposelnost. "Nemogoče je, da mi v socialistični Jugoslaviji ne bi mogli rešiti brezposelnosti," je rekel Tito.
Po podatkih, ki so bili objavljeni v ljubljanskem DELU 8.maja je bilo letos februarja v Jugoslaviji 3,382.000 zaposlenih v družbenem sektorju (v februarju 1967 3,401.200) in 338.400 nezaposlenih (lani febr. 305.150).Odstotek ne zaposlenosti ža celo Jugoslavijo je znašal torej v februarju letos lO^o, v februarju lani pa 9^0. V Sloveniji je bilo febru arja lani zaposlenih 486.900, februarja letos pa 484.300. Število nezaposlenih se je dvignilo od 15.168 (S.l^o) februarja lani na 21.548 (4.4%) februarja letos.
V Sloveniji je bilo februarja letos na vsakih 100 prebivalcev 28 zaposlenih v družbenem sektorju, v Hrvatski 20, v Srbiji 16, v Makedoniji 14, v Črni gori 13, v Bosni in Hercegovini pa 12. Med nezaposlenimi v Jugoslaviji je bilo 70 odstotkov nekvalificiranih delavcev, a v Sloveniji 73%. Ženske so tvorile 41% vseh nezaposlenih v Jugoslaviji in 55% v Sloveniji.
Povprečni mesečni osebni dohodki v Jugoslaviji so znašali v obdobju januar-februar 1968 80.000 starih din (cca 27 angl.funtov) v primeri s 73.300 din v istem obdobju lani. Povprečni mesečni osebni dohodki za isto obdobje po republikah pa so znašali: Slovenija 90.800 (cca 30 angl.funtov)(lani 85.000); Hrvatska 84.100, Ožja Srbija 78.300, Vojvodina 74. 900, Bosna in Hercegovina 74.100, Črna gora 72.100, Kosmet (Kosovo in Metohija) 70.700, in Makedonija 69.800 din. Povprečni dohodki v industriji so znašali 76.400 din in v kmetijstvu 67.000 (cca 25 in 23 angl.funtov)
A KJE JE SINDIKAT?
16.maja so stavkali delavci "Tomosa" v Kopru. Nad tisoč delavcev je krenilo v mesto z zahtevo "Hočemo svoj de nar in sposobno vodstvo". Prejšnjega dne sta druga in tretja izmena dobili izplačila za april, in sicer pri strojih zaposleni od 400 do 550 novih dinarjev (okrog štiri angl.funte na teden), pa niso hoteli več delati. Osebni dohodki so zače li padati lani oktobra zaradi zastoja v prodaji, za kar so na seji delavskega sveta dolžili strokovno službo. "Tomos" je že nekaj mesecev brez direktorja, pravilnik o delitvi dohodka pa ne spodbuja k večji produktivnosti.KOMUNIST je za pisal, da je eden od vzrokov za stavko občutek kolektiva, da v njem nihče ni za nič odgovoren. Ustvarilo se je vzduš je, da imajo nedelavno in korumpirano vodstvo, ki je nesposobno, da bi razmere uredilo. Odtod zahteva, da je treba zamenjati vodstvo. "Pa spet niso bili komunisti tisti, ki bi se postavili na čelo teh zahtev, četudi so za razmere vede li," piše KOMUNIST. Odnos do delavcev je bil birokratski in v komunistični organizaciji podjetja so bili "tovariši" iz uprave v večini. Po stavki so postavili novega direktorja in urejajo razmere. "Naj si priznamo ali ne, stavka v Tomo-
su je uspela, " pravi KOMUNIST.
Po aprilski stavki v ljubljanskih bolnišnicah so se zače le žolčne razprave, kako bi jih finančno spet spravili na zeleno vejo. Bolnišnice pravijo, da jim plačujejo storitve še po cenah iz 1.1966, čeprav se je od takrat vse po dražilo, a zdravstveni stroški zaostajajo za "svetovnimi". Ustaviti bodo morali težke srčne operacije, ker ni denar ja za uvoženi material. Odbor republiške skupščine za društveni plan, finance in proračun pa se je pritožil nad "neracionalnim" poslovanjem v bolnišnicah. Že lani so vedeli, da bodo šle bolnišnice na boben, ukrenili pa niso nič. Decentralizacija upravljanja v bolnišnicah zahte va veliko upravnega osebja in pomožnih obratov. Imajo npr. 11 samostojnih uprav in 11 kuhinj'. Primanjkljaj zna ša 13 milijonov Ndin, od česar je nepokritega 9. 7 milijonov. Republiška sekretarka Majda Gaspari trdi, da gre 4 do 5 milijonov na rovaš neurejenih razmer v kolektivu, slabe notranje organizacije, neustrezne kadrovske strukture in odlaganja večine ukrepov, ki naj bi pocenili poslovanje. Klinike pa vse to zanikajo.
SLAB VPLIV TUDI PODNEVI
Pred ustavnim sodiščem Jugoslavije so 23.maja na eni od redkih javnih razprav tega sodišča poslušali mnenja o mariborski "policijski uri". Mladini pod 16 let je mariborska občinska skupščina že pred meseci prepovedala za drževanje na ulicah in v lokalih po 10.uri zvečer. Ustav no sodišče je Mariboru priporočilo, naj svoj ukrep še enkrat premisli, in je obljubilo, da bo sodbo o ustavnosti odloka sprejelo kasneje. Na razpravi je bilo slišati malo pravniških mnenj o ustavi in pravicah državljanov, pač pa mnogo o vplivih na mladino. Glavni urednik MLADO STI, ki je sprožil postopek, je dejal, da je mogoče slabo vplivati na mladino tudi podnevi in ne samo ponoči. "Problemi mladine so tudi problemi družbe in jih ni mo goče rešiti s tem, da bi omejevali gibanje in iskali greh v kavarni in ponoči. če hočemo, da mladina še naprej razvija socializem, jo moramo politično in z delom zaposlovati, ne pa zapirati." Dušan Glamočak, član predsedstva Zveze mladine Jugoslavije, je rekel: "Nenehno poudarjamo, da družbeni pogoji za vzgojo mladine niso zadovoljivi, ne raziskujemo pa, zakaj se mladi čedalje bolj nagibajo k ekscesom. " Mirko Žlender, predsednik občinske skupščine Maribor, pa je rekel: "Po mojem trdnem prepričanju odlok ne omejuje samoupravnih pravic, ampak poziva starše in skrbnike, naj izpolnjujejo svoje osnovne dolžnosti."
ŽE EN POGOVOR S SAMIM SEBOJ: KOMUNIST je 17.maja objavil pogovor o "politiki socialističnih sil do cerkve in religije", v katerem so sodelovali "politični delavci" iz Slovenije, Hrvatske in Bosne. Udeleženci so poudarjali, da je potrebno premagati "občutek nemira med komunisti in občutek politične in idejne ogroženosti pred vero". 'Politika ZK bo uspešna in resnično družbeno napredna le tedaj, ako bo to obenem tudi politika religioznih ljudi, ki sprejemajo socialistično orientacijo. ’
Ob robu
V današnjem pregledu domačih dogodkov beremo pismo ljubljanskih akademikov poljskemu veleposlaništvu v Beogradu in rektoratu varšavske univerze in pa poročilo 6 javni razpravi ustavnega sodišča o "policijski uri" v Mariboru. To sta dve strani iste medalje: Problemi mladine so proble mi družbe. Nerešeni problemi družbe povzročajo ekscese mladine. Toda to je samo del odgovora, kajti razvoj druž be diktirajo :s'ile v družbi, ki šo odgovorne za razreševanje njenih problemov. Odgovor leži zato v delovanju druž benih silnic in v sistemu, v okviru katerega delujejo, t. j. vkoliko sistem dopušča svobodno razreševanje problemov s sodelovanjem vseh družbenih sil. Tam kjer sistem ne orno goča svobodnega izraza silam, ki obstojajo v družbi, nujno prihaja do apatije, nezainteresiranosti za družbene probleme, apolitičnosti, izživljanja v kriminalu in huliganstva. Zatiranje svobodnega izražanja pa preje ali sleje dovede do odkritega odpora režimu, ki' je odgovoren za obsto ječi sistem. V demokraciji je možno razrešiti trenja s pomočjo svobodnih volitev, na katerih nastopajo vse organizirane družbene sile, s pomočjo referendumov itd. Veliko tega trenja pa odpade že s samo javno razpravo, necenzuriranim opozicijskim tiskom in zavestjo, da nima nobeden monopol na resnico in pravilno rešitev, t. j. da predstavlja ta kompromis in strpnost'edini možni način za pospeševanje razvoja družbe na daljšo dobo. Do trenja in nezadovolj stva prihaja torej v vsaki družbi, demokratski in totalitarni, zlasti med generacijami, toda način razreševanja tega trenja zavisi od tipa družbe.
Na 10.plenumu CK ZKS, 16.aprila, je Dimitrij Rupel v razpravi o položaju mladine v Sloveniji takole okarakteri-ziral možnosti izražanja slovenske mladine:
'Zveza komunistov je izgubila stik z mladino in je zato marsikdaj pavšalno ocenjevala mlade ljudi. Zaradi takšne ga poenostavljanja je tudi Zveza mladine izgubila zvezo z mladino in ni bila, pa tudi danes ni, polnokrvni in povsem ustrezen zastopnik mladih ljudi. Zveza komunistov se obra ča na tiste mlade ljudi, ki že stopajo po njenih poteh - po logiki najmanjšega odpora. Znotraj te skupine mladih ljudi, ki se obračajo k Zvezi komunistov in Zveži mladine, je mogoče razbrati množico interesov. Med njimi ne manj ka tistih, ki vidijo prihodnjost partije in mladinske organizacije v delitvi dela na vrhu oblasti 'in ki pozneje svojim osebnim, karierističnim ambicijam dodajajo samoupraven obraz. Zdi se, da so komunisti pri iskanju zaveznika med mladino pozabili na skupine mladih, ki' so se oblikovale zu naj zveze mladine. Kar je novo in avantgardno, danes pogosto nastaja zunaj institucij, misli mimo hierarhij in racionalnih sistemov. Trditev, da so ljudje, ki'so zunaj Zve ze komunistov in zunaj Zveze mladine, neangažirani in da se ne menijo za stvarne probleme, bi bila poenostavljena.'
Zelo poenostavljena. Ljudje in mladina se še kako meni jo za stvarne probleme, ki jih prizadevajo, toda ne verjamejo, da jih je Zveza komunistov sposobna rešiti s svojim monopolom na resnico.	IVAN STANIČ
HOTEL BLED
RIM ITALIJA
VIA S. CROCE IN GERUSALEMME 40 ROMA ( Telefon 777-102)
Lastnik: VINKO A. LEVSTIK
HOTEL BLED
Roma - Via S. Croce in Gerusalemme 40 Tel. 777-102
HOTEL DANIELA Roma - Via L. Luzzatti 31 Tel. 750-587
- OBIŠČITE NAS -
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX Tel.: ENField 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.C.I.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:		Finska:	13.-	Nemčija:	16.-
Anglija:	1.10.0	Francija:	15.-	Švedska:	20.-
Argentina:	650,- (1300.-)	Italija:	2500.-	Urugvaj	60.- (120.-)
Avstralija:	$A4 ($A7)		J. Afrika	4.-(R7)	U.S.A.:	5.00( $ 8.50)
Avstrija:	50,-	Kanada:	5.00 ($8.50)		
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W.
Italija: Saša Rudolf, Via Verniellis 24, Trieste 316
Južna Amerika: Boris Kresnik, 1346 Calle Mariano Acosta, Mar del Plata Buenos Aires z okolico: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 -110 St., Edmonton, Alta., Kanada
Prlnted by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road, Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA. BM/Pravda, London W.C.I.