268 M. Zlobec HERMAN VOGEL, ROMANTIKA JE IZ GROBA VSTALA Pesnik Herman Vogel se je s pesniškim prvencem Razdalje rastejo iz leta 1968 vključil v tok slovenske povojne nadrealistične in deloma reistične poezije, vendar tako, da je opazno zapuščanje intimizma z mitskim, metaforičnim, antropomorfnim jezikom in prehajanje v praktični, deklarativni, meditativni jezik. Nadrealistična metaforika in sintagmatika, združevanje smiselno, pomensko nelogičnih, a sintaktično pravilnih sintagem se iz začetnih tekstov zbirke (Bršljan, Roka, Ne približuj se .. .) v nadaljevanju odpre intimi-stični, ljubezenski meditaciji (Utopljen-čeva meditacija o reki), iluzionistični samoprevari (Izročilo, Don Kihot) viziji narave (Groza v naravi). Ekspre-sionistično-nadrealistični pesniški izraz prehaja deloma v refleksijo (Če prere-žem svoj beg okoli drevesa, To ni tako preprosto kakor na trgu, Za božjo voljo, Pri sebi, Polnočna oda sebi, Naše priložnosti) in ob koncu zbirke v pristajanje ali vsaj postavljanje vprašlji-vosti razpomenjenja besede (Namesto epitafa, Pred vsako pesmijo stoji vprašaj), katalogizacijo sveta (Podatki, Jezikovne blodnje, Beseda iz besede, Pogovori na meji dve, Pride pesem), vendar je opazna ironična refleksija, morda parodija na reistično poetiko. V prvi zbirki je opazen razvojni lok od izrabe ekspresivne, metaforične plasti besed do refleksije, ki se nadrealistični metafori upre in v postopku ugotavljanja besednih aktualizacij misli, idej, občutkov, vizij... nehote zadene ob besedo kot instrument, element teksta in s tem rekanja. Smer, ko razpada lirski subjekt kot samoizpovedovalec ali zagovornik teze, sporočila, se v prvi Voglovi zbirki zaključi ob vprašanju poetske besede in njenega bistva. S tem pa je nakazana nadaljnja pot: ali pristajanje na reistično poetiko razpome-njene besede ali prehod v meditacijo, refleksijo, izpovednost, celo izrabo mi-metične funkcije besede. V drugi zbirki, Ko bom bog postal (1950), ki jo sestavljajo cikli Opisi, Ko bom bog postal in Iskrice domorodne, je takoj opazno zanikanje reistične poetike. V prvem ciklu Opisi prvoosebni lirski subjekt vzpostavlja stik s svetom v imenu humanistične norme (z mano tisoč in tisoč drugih ljudi, / tisoč in tisoč stisk v prsih, /tisoč in tisoč zmot v mislih I... I V naših ušesih bodo zvenele otroške besede: dom, svet, ki ga lahko primes, davnina, mah I... I Ena sama pot bo, brez mejnikov, neskončna. / Nihče ne bo vedel, kaj pomeni obup). Meditativna poezija opušča izrazitejšo metaforiko, daje prednost ideji, tezi, celo filozofski refleksiji. V ospredje Voglovega pesniškega zanimanja prihaja človekova bivanjska stiska in njegov položaj v svetu; iskanje avtentične življenjske poti, smisla, odrešilne ideje, transcendence. Ko bom bog postal pro-blematizira človekov položaj v času, v minevanju , v nemožnosti samouresni-čitve. Problem časa je pri Voglu povezan s problemom človekove smrti, končnosti. Prvi cikel aktualizira subjektov odpor do malomeščanskega etiketiranja in normiranja, tabuirane ljubezni, generacijskih konfliktov, vse do motiva pesniškega poklica in pesnikovega položaja v družbi. Voglova poezija postaja izrazito antropocentrična. Drugi cikel Ko bom bog postal daje zbirki naslov in pomeni po radikali-zaciji problematike človekovega bivanja v času, zgodovini, tako da je subjektova avtorefleksija začudena nad svojim bivanjem. Ontološka problematika človeka, začudenje nad človekom, da biva, pogojuje iskanje cilja, smisla (Obiskal sem se brez napovedi. / Zalotil sem se nehote in brez namena. / Kaj počneš, sem rekel. / Prav nič, sem odgovoril. / Preurejam svet /... /) Subjektova zavest nejasnega cilja in smisla, nemoči, navzočnosti v svetu spoznava sebe kot središče 269 Herman Vogel, Romantika je iz groba vstala sveta. Voglov bog-človek ne preverja sveta v imenu transcendence, še manj konkretne, socialne ali podobne akcije. Voglov bog se za svet ne meni, ker bo bog postal v praznem svetu. (Takrat, ko bo vse v mojih rokah, / bo v resnici najtežje. / Poezija mi ne bo mogla pomagati, mislim). Problem človekovega prehajanja v boga je problem posameznikove zavesti-položenosti v čas, minljivosti bivanja. Pridobitev božanskosti pomeni biti nadčasoven in nadprostor-ski; zunaj sveta in bivanja. V drugem Voglovem ciklu je bolj kot kdaj prej opazna t. i. bivanjska poezija z meditacijo in filozofsko refleksijo, brez metaforične izrabe besed in besednih zvez. Deset Iskric domorodnih v tretjem ciklu (naslov je enak Gregorčičevemu ciklu) končuje drugo zbirko Ko bom bog postal. Naslovi posameznih iskric, npr. Agresivna, Nostalgična, Folklorna, Svetobolna, Humanistična ..., so refleksivne skice antropocentričnega sveta, diahrono in sinhrono vizijo slovenskega človeka v svetu, z vso svojo folklorno, narodnostno specifiko. Tretja Voglova zbirka, Romantika je iz groba vstala*, obsega pet ciklov (Pogovori s ptico, (Po)rodniške, Romantika je iz groba vstala, O svobodi, Zmedene artikulacije pomožnih besed). V prvem ciklu, Pogovori s ptico, ubeseduje avtor pogovor lirskega subjekta s ptico s posebne, vzvišene perspektive opazovalko sveta, človeka, življenja. Antropomorfizacija, personifikacija zapušča tako ekspresionistično, nadrealistično metaforiko kot meditativno deklarativnost. Motiv ptice v višavah, opazovalke sveta, je brez dvoma romantičen, prav tako seveda pogovor z njo. S prvim ciklom je že nakazana smer oživljanja romantike. Drugi cikel, (Po)rodniške, prinaša motiv rojstva, otroštva, spočenjanja, (MK Ljubljana 1974, zbirka Nova slovenska knjiga, opremil Andrej Habič, oblikoval in tehnično uredil Borut Kovše, str. 74) ljubezni. Voglova refleksija je usmerjena v primarno, biološko človekovo življenje v predcivilizacijskem obdobju, pred posegom medicine (Dialektika poroda, Dialektika spočetja, Rojstvo), v skrivnost ljubezni (Rebus), otroštva in nadaljevanja rodu (Ogledalo), mistika rojstva (Za mamico). Tretji cikel, Romantika je iz groba vstala, daje zbirki naslov. Štiriindvajset devet in desetvrstičnih tekstov je najobsežnejši cikel v Voglovi poeziji. Cikel uvaja rojstvo lirskega subjekta, kot enega izmed »tisočih variant prvotne zamisli.« Refleksija o človekovem bivanju na planetu, od ledene dobe, Noetove barke, pa do deziluzij sveta in vključitvijo v »normalni« tok življenja razvršča pojave v časovno diah-ronijo. Vizija antropocentričnega humanizma doseže v Voglovem ciklu vrh v devetem tekstu: Bližnjega ljubi, kakor bi sebe rad ljubil. / Tvoji bratje so, sestre in matere, kaj vse so / prestali zate ... V trinajstem tekstu se prvič pojavi izrazita bivanjska kriza lirskega subjekta: posledica iluzije o svetu, akcij proti normam božjim postavam, proti skrivnostim sveta ... Problem subjek-tovega samorazkrivanja sveta trči ob normiranost, hierarhizacijo pojavov, te-leološkost, v tradicionalni svet vrednot in nevrednot, dobrega in slabega. Herman Vogel ne zanika antropocentričnega sveta, človeka čustev in etosa, ponosa in strasti. Minevanje, poizkus premagovanja časa, človekovega bistva ne spreminja. Cikel Romantika je iz groba vstala ne vzpostavlja nikakršne nove transcendence, ker jo refleksija, filozofska meditacija razkriva kot nepotrebno, slepilo, prikritost človekovega bistva. V četrtem ciklu, O svobodi, se Voglova poezija dotika problemov človekove svobode in usode, smisla in cilja (Nič več in nič manj, Tiha svoboda, Semenčica za jutri), kon-formizma in nekonformizma (Plat, Priznanje). Peti cikel, Zmedene artikulacije, pomožnih besed, stopnjuje problematiko 270 M. Zlobec človekovega položaja v sodobnem svetu, nakazanega že v prejšnjem ciklu. Problem človekove svobode v konfliktu z institucijami, ideologijami, oblastjo, problem manipuliranja s človekom, zavestne laži... izrablja enopomenskost, deklarativnost besede (Mu, ga, Na-iti). V posameznih tekstih oblikuje Vogel verz s pridevnikom in samostalnikom, a brez glagola: Brezglavi zmaj. Sivo jutro, svetel dan. / Revma v desni nogi. (Bo) ali pa uvaja vrstico s pridevnikom, določevalcem človekovega odnosa do sveta (Sem takšen — Ali poskus avtoportreta) ali pa gradi verz z ne-določniki s končnim moralnim ali splošno življenjskim naukom (Kaj) ali uvaja zaporedje verzov s pogojnikom bi (Bi), dela verz s sintagmo samostalnik, predlog, samostalnik (Je), uvaja verz z nedoločnikom in vprašalnico kako. V zadnjem ciklu je Herman Vogel predvsem oblikovani, sintaktični artist. Voglova tretja zbirka, Romantika je iz groba vstala, poizkuša ob refleksiji in meditaciji o človekovem položaju v svetu ponovno pretehtati pomen in smisel bivanja, vendar tako, da se ob nakazanih kriznih, mejnih bivanjskih položajih lirski subjekt odloča za humanistično normo v njeni pravi obliki, v svobodi, spontanosti. Zato je ob vnovičnem vzpostavljanju humanističnega človeka proces sam opazovan kot postopno in dosledno razkrivanje človekovega sveta. V zadnjem ciklu, kjer se Voglova artistična izraba pomenske in sintaktične vrednosti besed spopada z ideološko, deloma svetovnonazorsko, je ponovno aktualizirano vprašanje o jeziku, mediju sporočanja tez, idej, sporočil, spoznanj, resnic sveta. Voglov razvoj od ekspresionistično-nadrealistične metaforike, mitičnega jezika do enopomenskega deklarativnega, praktičnega jezika kaže vedno pogostejše nagibanje k meditaciji, izrekanju sodb in tez. S tem pa se ekspresivna plast jezika, najmočneje uporabljena v prvi zbirki, Razdalje rastejo, izrablja.