64 65 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA cev obnašanja človek nima, upiranja avtoritetam ne zagovarjam –, je pa to upiranje lahko izpeljano na točki odra- slosti. Kako vendar nastane izum? Če boš zmeraj razmišljal, kakor si naučen, ne boš naredil ničesar! Dokler se ni Tesla spomnil, da se da elektriko pre- nesti, tega ni verjel nihče. Prav ‚napa- čen‘ korak iz logike utesnjenosti je tisti, ki privede do napredka. Izstop iz kroga je ključen za napredek, zanj moraš imeti prost korak! Tudi Ognjen je šel na zahod in videl, kako se tam dela – prav zato doma več ni želel biti kmet. Na neki točki se moraš postaviti zase in narediti korak naprej. Zanimivo je, da zmorete s svojim pisanjem mlade zvabiti v obdobje, ki si ga je sicer težko zamisliti. Obenem pa v številnih drugih delih naslavljate zelo aktualne probleme sodobnih mladostnikov. Kako dojemate kategorijo časa? Pisatelj ne more začeti pisati iz druge, ampak iz svoje duše – vse izvira iz tvojih izkušenj, iz tega, kaj in kako te zaboli in kako občutiš. Ni mogoče pisati iz leve ali iz desne – le iz srca se da. Po eni strani ima sodoben člo- vek srečo, da je o vsem – pa naj gre za orkan na Floridi ali za igro naših košar- karjev na Japonskem – neposredno obveščen. V prejšnjem času tega stika ni bilo – stik so ustvarjali tisti redki posamezniki, ki so bili tako ‚nori‘, da so poskušali iz Baltika prinesti jantar v Sredozemlje in od tod sol. Obenem pa so upali, da jih vmes ne bodo ubili. Čas je izum sedanjosti. Kmetje so nekoč kmetovali, ko na zemlji ni bilo snega, in v tistem času je človek še imel čas – počakati je moral, da so bile tem- perature prave in da je seme vzklilo, sekiranja zaradi ‚zamudnosti‘, kakor jo dojemamo danes, ni bilo. A način življenja se je spremenil – čas ni več naš zaveznik, ampak naš uničevalec. Jaz takšnega stresa, ko gre za pisanje, trenutno ne občutim – knjigo pišem leto ali pa mesec dni, pred upokojitvijo sem bil odvetnik in bilo je drugače. Je pa tudi res, da zdaj prej napišem tudi zato, ker ta vprašanja glodam ves čas. Si pa čas, o katerem pišem, zme- rom prepričljivo predstavljam. Pri tem pomaga tudi to, da sta svet in narava, v katerih živimo, resnično impresivna. Na Švedskem nad gozdno mejo recimo ni ničesar, le planjava in nebo, voda, ribe, borovnice in brus- nice. V naravi lahko tudi doživim, kar so izkušali ljudje v tistem času. Veste, skozi življen je sem izkusil, kaj je tema. Mlademu otroku iz mesta pa ne moreš zgolj enostavno dopovedovati, kakšna je tema, ker je nikoli ne vidi – a če fanta, otroka, ponoči pelješ v hosto, bo videl medveda na dva centimetra, četudi ga ne bo v bližini. Domišljija mu ga pričara. Ko te dež tako namoči, da so hlače težke 40 kilogramov in tudi teči več ne moreš, veš, kako je, in si lahko predstavljaš, kako je bilo. Jaz sem to doživel in zato to znam opisati. Otroci, ki nastopijo v Sotočju, so junaki vsak na svojem področju. Pretiranih šibkosti pri njih ni razpoznati. Je bilo to načrtovano? Imel sem vizijo, da bi otrokom predstavil Pod svobodnim soncem. V tistem času je bilo to delo kot kavbojka, Slovan je drugim pokazal, kako se stvarem streže, in dokazal, da Slovani niso naprodaj. Jaz pa obenem posku- šam biti nekoliko bolj realističen – kot že rečeno, se zavedam, da Slovani v tis- tem času niso razmišljali o naši zemlji, narodu, ampak o preživetju. Ognjen je vedel, da gredo za njim cele družine z vozovi, in to potovanje je bilo pod- vig, ki si zasluži, da se ga opiše več kot enkrat. Smo pa na to vseeno nekako pozabili. Da, bilo je načrtno, ker vem, komu sem knjigo namenil. Bralec, star okoli dvanajst let, v tem obdobju potre- buje takšne zglede, in da je to tisto, kar mu mora biti pomembno. Pri mladin- ski literaturi obstajajo določena pos- lanstva, ki jih zasledujem. Mislim, da bi otroci celoto sicer stežka predelali. Ženski del junakov predstavlja ljube- zen in znanje, moški del pa prednjači v boju. Vsi skupaj pa tvorijo celoto in prav zato so neuničljivi. Nekateri znajo braniti, drugi najdejo pot in rešitev. Hkrati pa je v pisanju vselej pomem- ben posluh za človeka. Veste, tudi kot odvetnik sem celo življenje poslušal tegobe ljudi in jih poskušal rešiti. Veli- kokrat so me vprašali, kaj bi naredil jaz in od tukaj tudi zmožnost razume- vanja različnih situacij. Razumevanje človeka je bistveno in upam, da bo to tisto, kar nas bo krasilo tudi čez tisoč let. Rad bi, da v knjigi mladostniki vidijo, da nas je vse kdaj strah – a strah je treba premagati, to poskušam dopo- vedati mladim! Vsake težave se pač ne gre losati s pomočjo mame. Junak tistega časa obenem menda ni tudi junak našega, kajne? V neki predelani različici je lahko, se da. Tudi sam sem bil zmeraj bor- ben. Imel sem brata dvojčka in bil sem majhen petelin z velikim srcem. Boril sem se in bil precej uspešen v številnih športih, celo košarko sem igral kljub svoji višini. Bil sem hiter in z brzino se nadomesti marsikaj. Poskusil sem vse in nikoli popustil, to je nadomes- tilo kvalitete, ki jih nisem imel. Tudi glasbo sem imel rad, igral sem violino in klavir. Seveda se ne morem meriti z Rusom, ko sto pianistov postavijo v en razred in izmed te celote izberejo naj- boljšega (in po tem principu na prej). Zavedati pa se moramo, da lahko košarko v ekipi naenkrat igra le šest Dončićev – in zato Slovenci, denimo, ne rabimo več kot enega. V tem smislu je tudi to, da nas je malo, včasih pred- nost. Vsi lahko tečemo – pa naj bo tako ali drugače. KLARA ŠIROVNIK SEBASTIJAN PREGELJ NEKAJ PONOSA IN TRDOŽIVOSTI MORA BITI V romanu Coprnica pod gradom se avtor na razburljiv način posveča Janezu Vajkardu Valvasorju in njego- vemu oprodi Martinu, posredno pa pred mladim bralcem naslika zgodo- vino slovenskega naroda. Kot ponosna lastnica črne mačke – te so pogosto razumljene kot „satelit na temni strani“ – vas moram najprej vprašati: kako udobno se počutite na teritoriju magije? Tudi v vašem mladinskem romanu Coprnica pod gradom (prvi del serije Zgodbe vojvodine Kranjske) se črna magija namreč pojavlja na več mestih in predstavlja eno izmed ključnih zgodbenih tem. Načeloma čisto v redu, tudi s čarov- niki in čarovnicami nimam nikakršnih težav . Lahko bi rekel, da se v večini okolij počutim dobro, saj sem dokaj prilago- dljiv – če so čarovniška okolja obenem FOTO ANDREJ PETELINŠEK 66 67 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA tudi pravljična, je to še toliko bolje. Tam se namreč lahko zgodijo stvari, ki se sicer ne morejo, in to je obogatitev, ki odpira nove svetove – takšne, ki jih ne poznamo ali se skrivajo nekje v naši podzavesti, predvsem pa tiste, v katere sicer ne bi mogli ali upali vstopiti. Otroci so večinoma brez predsodkov in so za neznane, drugačne dimenzije precej bolj dojemljivi od odraslih. Zdi se mi, da se jih pogosto podcenjuje in domneva, da stvari ne razumejo, a je prav nasprotno, razumejo zelo veliko! Čarovniški procesi, raziskovanje Janeza Vajkarda Valvasorja … zdi se mi, da jim s kompleksnimi zgodovinskimi tematikami, ki jih naslavljate, postavljate precej visoke zahteve. Tako visokih pa spet ne (smeh). Ob pisanju zgodovinskih serij (prva, Zgodbe s konca kamene dobe, je že zaključena) sem za osnovo vzel res- nične zgodovinske pokrajine in arheo- loške najdbe. Pri tem sva – ravno zato, da se bralci ne bi počutili izgubljenih – z ilustratorjem Juretom Engelsber- gerjem delo zasnovala tako, da se začne z zemljevidom (tudi meni je bilo kot mulcu zelo ljubo, če sem si lahko ogle- dal, kje je kaj), na zadnjih straneh pa v dodatku bralcu razlagam določene pojme na malo manj zahteven način, saj lahko brskanje po spletu včasih prinese tudi prezahtevne odgovore in povzroči zmedo ali mladega bralca celo odvrne od nadaljnjega raziskovanja. Zgodba o V alvasorju je sicer izmišljena, a se mi hkrati zdi pomembno, da stvari, ki jih pišem, držijo v kontekstu zgodo- vine (morda je ravno to ključna raz- lika med mojim pisanjem za otroke in odrasle: odrasli si znamo sami ustvariti mnen je in poiskati dodatne informa- cije, pri mlajših pa je faktična korek- tnost nujna, ko gre za zgodovino). Zdaj recimo pišem tretji del serije Zgodbe vojvodine Kranjske in tam omenjam tudi Turke – če pišem o velikem oble- ganju Dunaja, dejstev ne gre prilaga- jati. Pomembno se mi zdi, da se otroci skozi branje česa naučijo mimogrede. Pri Zgodbah s konca kamene dobe se mi je, recimo, zdelo pomembno poudariti, da sta najstarejše leseno kolo in glasbilo nastala na območju današnje Slovenije. Na tak način v bralcu vzbudiš kanček ponosa, ki nam pogosto manjka, pred- vsem pa zavedanja, da so se velike in pomembne stvari odvijale tudi pri nas. Na to radi pozabljamo, tudi v šolskem procesu govorimo o tem preveč mimo- grede, četudi gre za bistvene civilizacij- ske premike. Naj mladi bralci vedo, da se je zgodilo prav pri nas. Če se malo pohecam, lahko rečem, da na neki način torej nadaljujete Valvasorjevo delo – tudi on je želel v svet prenesti tisto, kar smo ustvarili na domačih tleh, a je ostalo neopaženo. To je zares rečeno precej v hecu, sploh glede na to, da je V alvasor v svoje delo investiral (in naposled izgubil) tri gradove. Jaz investiram predvsem čas. Ko sem bil v vojski – tedaj jugo- slovanski – sem kot bodoči študent zgodovine resda vedel nekaj malega o naši preteklosti, a sem imel kolega iz Srbije, za katerega nisem prepričan, ali je sploh zaključil srednjo šolo, no, on je pa znal takole mimogrede iz glave našteti vse srbske vladarje, od kneza Dervana naprej. Sam sem vedel, da smo imeli kralja Sama, potem mi jih je do Pribine in Koclja zmanjkalo, naprej pa sploh nisem več poznal njihovih imen. Ta zavest se mi zdi pomembna, hkrati pa se zavedam tudi nevarnosti, vsakršnega pretiravanja, poveliče- vanja in malikovanja. Pomembno se mi zdi vedeti, kdo smo, od kod pri- hajamo in kakšno sled pu ščamo za seboj. Pomembno je učenje preteklo- sti, čeprav smo slabi učenci (smeh). Verjetno je to naše ‚nezavedanje‘ tudi posledica Jugoslavije, ko smo svojo preteklost nekako odrinili na stran v duhu časa socialističnega napredka in kolektivizma, ko je bil poudarek na delavskem razredu, gibanju in na junaškem boju jugoslovanskih naro- dov v drugi svetovni vojni. Junaki iz prve svetovne vojne niso mogli biti junaki, saj je šlo za vojno imperijev. V splošnem smo našo preteklost v tis- tem obdobju poenostavili na točko, da so bili gospodarji tujci, mi pa izkori- ščani reveži. No, ni bilo povsem tako. Med gospodarji so bili tudi Slovenci in med reveži tudi Italijani in Nemci. Pa pustiva to. Pri Zgodbah vojvodine Kranjske se trudim poiskati in vklju- čiti izstopajoče posameznike tistega časa. Tako se v drugem delu pojavi zdravnik Marko Gerbec (1658–1718), ki je veljal za medicinsko avtoriteto na Kranjskem, Avstrijskem in v Italiji. Na podlagi temeljitih kliničnih opazovanj in preiskovanj trupel je oblikoval nove razlage o vzrokih in poteku bolezni. Zagovarjal je prepričanje o vplivu okolja pri nastanku bolezni. Gerbec je skušal zdraviti vzročno in velja za ute- meljitelja slovenske znanstvene medi- cine. S svojimi deli je močno vplival na razvoj medicine v srednji Evropi. O njem vemo malo, v šolskih knjigah bi ga zaman iskali. Ponos je danes, se mi zdi, kar malo kontroverzna tema. Ja, in tudi ta beseda je neprilju- bljena, hitro narobe razumljena. A zlasti pri maloštevilnih narodih nekaj ponosa in trdoživosti mora biti, saj se lahko le tako ubranimo apetitov veli- kih sosedov. Ob osebnem spominu posedujemo tudi zgodovinskega. Če svojo preteklost poznamo, se zlahka postavimo po robu velikim narodom. Nenazadnje pa so danes pomembne predvsem ideje. Tudi maloštevilni narodi imajo lahko velike ideje, ki nekaj pomenijo v svetu. Lahko so pobudniki, a se pri tem pogosto ome- jujemo kar sami, kar je velika škoda. Smo del evropske zgodbe, družine, ki seveda ima tako svoje prednosti kot pomanjkljivosti, a menim, da boljše alternative ta hip ni. Moramo se poču- titi enakovredne, ker tudi smo. Zgodovinska dela za otroke in mlade morajo držati, pravite. Valvasor je v vaši (izmišljeni) zgodbi glede na čarovniške procese glas razuma, v resnici pa ni bilo čisto tako – tudi intelektualci tistega časa so pogosto podlegli splošno razširjenemu mnenju o čarovnicah, pojasnite v dodatku ob koncu knjige. Drži. Pri bralcih je nujno zavedan je, v katerem času se zgodba dogaja, kakšno je bilo takrat življenje in kakšni so bili nazori. Naj se danes sliši še tako nenavadno, v času Valvasorja so tudi intelektualci podlegali veri v čarov- ništvo. Razlike med nekoč in danes obstajajo tudi na drugih ravneh: Mar- tin, osrednji pripovedovalec in Valva- sorjev oproda, je v knjigi star nekaj več kot 13 let. Danes bi rekli, da je še otrok in da v delu posledično ‚umanjka‘ otroš ki svet ter pogled. Vendar ne manjka – ljudje so v tistem času odrasli veliko prej, otroštva, razen zgodnjega, skoraj niso poznali. Valvasorjeva prva žena je bila ob poroki stara 13 let in tudi njegovi dve hčerki iz drugega zakona sta se poročili zelo rano – prva pri 15 letih, druga pri 16. Mladi so bili del odraslega sveta. Če se vrneva k čarovnicam: v čarovniške procese so se v nekaterih primerih vključili pravniki, a tega je 66 67 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA tudi pravljična, je to še toliko bolje. Tam se namreč lahko zgodijo stvari, ki se sicer ne morejo, in to je obogatitev, ki odpira nove svetove – takšne, ki jih ne poznamo ali se skrivajo nekje v naši podzavesti, predvsem pa tiste, v katere sicer ne bi mogli ali upali vstopiti. Otroci so večinoma brez predsodkov in so za neznane, drugačne dimenzije precej bolj dojemljivi od odraslih. Zdi se mi, da se jih pogosto podcenjuje in domneva, da stvari ne razumejo, a je prav nasprotno, razumejo zelo veliko! Čarovniški procesi, raziskovanje Janeza Vajkarda Valvasorja … zdi se mi, da jim s kompleksnimi zgodovinskimi tematikami, ki jih naslavljate, postavljate precej visoke zahteve. Tako visokih pa spet ne (smeh). Ob pisanju zgodovinskih serij (prva, Zgodbe s konca kamene dobe, je že zaključena) sem za osnovo vzel res- nične zgodovinske pokrajine in arheo- loške najdbe. Pri tem sva – ravno zato, da se bralci ne bi počutili izgubljenih – z ilustratorjem Juretom Engelsber- gerjem delo zasnovala tako, da se začne z zemljevidom (tudi meni je bilo kot mulcu zelo ljubo, če sem si lahko ogle- dal, kje je kaj), na zadnjih straneh pa v dodatku bralcu razlagam določene pojme na malo manj zahteven način, saj lahko brskanje po spletu včasih prinese tudi prezahtevne odgovore in povzroči zmedo ali mladega bralca celo odvrne od nadaljnjega raziskovanja. Zgodba o V alvasorju je sicer izmišljena, a se mi hkrati zdi pomembno, da stvari, ki jih pišem, držijo v kontekstu zgodo- vine (morda je ravno to ključna raz- lika med mojim pisanjem za otroke in odrasle: odrasli si znamo sami ustvariti mnen je in poiskati dodatne informa- cije, pri mlajših pa je faktična korek- tnost nujna, ko gre za zgodovino). Zdaj recimo pišem tretji del serije Zgodbe vojvodine Kranjske in tam omenjam tudi Turke – če pišem o velikem oble- ganju Dunaja, dejstev ne gre prilaga- jati. Pomembno se mi zdi, da se otroci skozi branje česa naučijo mimogrede. Pri Zgodbah s konca kamene dobe se mi je, recimo, zdelo pomembno poudariti, da sta najstarejše leseno kolo in glasbilo nastala na območju današnje Slovenije. Na tak način v bralcu vzbudiš kanček ponosa, ki nam pogosto manjka, pred- vsem pa zavedanja, da so se velike in pomembne stvari odvijale tudi pri nas. Na to radi pozabljamo, tudi v šolskem procesu govorimo o tem preveč mimo- grede, četudi gre za bistvene civilizacij- ske premike. Naj mladi bralci vedo, da se je zgodilo prav pri nas. Če se malo pohecam, lahko rečem, da na neki način torej nadaljujete Valvasorjevo delo – tudi on je želel v svet prenesti tisto, kar smo ustvarili na domačih tleh, a je ostalo neopaženo. To je zares rečeno precej v hecu, sploh glede na to, da je V alvasor v svoje delo investiral (in naposled izgubil) tri gradove. Jaz investiram predvsem čas. Ko sem bil v vojski – tedaj jugo- slovanski – sem kot bodoči študent zgodovine resda vedel nekaj malega o naši preteklosti, a sem imel kolega iz Srbije, za katerega nisem prepričan, ali je sploh zaključil srednjo šolo, no, on je pa znal takole mimogrede iz glave našteti vse srbske vladarje, od kneza Dervana naprej. Sam sem vedel, da smo imeli kralja Sama, potem mi jih je do Pribine in Koclja zmanjkalo, naprej pa sploh nisem več poznal njihovih imen. Ta zavest se mi zdi pomembna, hkrati pa se zavedam tudi nevarnosti, vsakršnega pretiravanja, poveliče- vanja in malikovanja. Pomembno se mi zdi vedeti, kdo smo, od kod pri- hajamo in kakšno sled pu ščamo za seboj. Pomembno je učenje preteklo- sti, čeprav smo slabi učenci (smeh). Verjetno je to naše ‚nezavedanje‘ tudi posledica Jugoslavije, ko smo svojo preteklost nekako odrinili na stran v duhu časa socialističnega napredka in kolektivizma, ko je bil poudarek na delavskem razredu, gibanju in na junaškem boju jugoslovanskih naro- dov v drugi svetovni vojni. Junaki iz prve svetovne vojne niso mogli biti junaki, saj je šlo za vojno imperijev. V splošnem smo našo preteklost v tis- tem obdobju poenostavili na točko, da so bili gospodarji tujci, mi pa izkori- ščani reveži. No, ni bilo povsem tako. Med gospodarji so bili tudi Slovenci in med reveži tudi Italijani in Nemci. Pa pustiva to. Pri Zgodbah vojvodine Kranjske se trudim poiskati in vklju- čiti izstopajoče posameznike tistega časa. Tako se v drugem delu pojavi zdravnik Marko Gerbec (1658–1718), ki je veljal za medicinsko avtoriteto na Kranjskem, Avstrijskem in v Italiji. Na podlagi temeljitih kliničnih opazovanj in preiskovanj trupel je oblikoval nove razlage o vzrokih in poteku bolezni. Zagovarjal je prepričanje o vplivu okolja pri nastanku bolezni. Gerbec je skušal zdraviti vzročno in velja za ute- meljitelja slovenske znanstvene medi- cine. S svojimi deli je močno vplival na razvoj medicine v srednji Evropi. O njem vemo malo, v šolskih knjigah bi ga zaman iskali. Ponos je danes, se mi zdi, kar malo kontroverzna tema. Ja, in tudi ta beseda je neprilju- bljena, hitro narobe razumljena. A zlasti pri maloštevilnih narodih nekaj ponosa in trdoživosti mora biti, saj se lahko le tako ubranimo apetitov veli- kih sosedov. Ob osebnem spominu posedujemo tudi zgodovinskega. Če svojo preteklost poznamo, se zlahka postavimo po robu velikim narodom. Nenazadnje pa so danes pomembne predvsem ideje. Tudi maloštevilni narodi imajo lahko velike ideje, ki nekaj pomenijo v svetu. Lahko so pobudniki, a se pri tem pogosto ome- jujemo kar sami, kar je velika škoda. Smo del evropske zgodbe, družine, ki seveda ima tako svoje prednosti kot pomanjkljivosti, a menim, da boljše alternative ta hip ni. Moramo se poču- titi enakovredne, ker tudi smo. Zgodovinska dela za otroke in mlade morajo držati, pravite. Valvasor je v vaši (izmišljeni) zgodbi glede na čarovniške procese glas razuma, v resnici pa ni bilo čisto tako – tudi intelektualci tistega časa so pogosto podlegli splošno razširjenemu mnenju o čarovnicah, pojasnite v dodatku ob koncu knjige. Drži. Pri bralcih je nujno zavedan je, v katerem času se zgodba dogaja, kakšno je bilo takrat življenje in kakšni so bili nazori. Naj se danes sliši še tako nenavadno, v času Valvasorja so tudi intelektualci podlegali veri v čarov- ništvo. Razlike med nekoč in danes obstajajo tudi na drugih ravneh: Mar- tin, osrednji pripovedovalec in Valva- sorjev oproda, je v knjigi star nekaj več kot 13 let. Danes bi rekli, da je še otrok in da v delu posledično ‚umanjka‘ otroš ki svet ter pogled. Vendar ne manjka – ljudje so v tistem času odrasli veliko prej, otroštva, razen zgodnjega, skoraj niso poznali. Valvasorjeva prva žena je bila ob poroki stara 13 let in tudi njegovi dve hčerki iz drugega zakona sta se poročili zelo rano – prva pri 15 letih, druga pri 16. Mladi so bili del odraslega sveta. Če se vrneva k čarovnicam: v čarovniške procese so se v nekaterih primerih vključili pravniki, a tega je 68 69 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA bilo malo – v večini primerov je šlo za krute procese, ki so se v veliki večini končali z obsodbo. Česar pa večina ne ve, je to, da so bili čarovništva v ti stem času obtoženi tudi moški, otroci in celo duhovniki. Svet ni bil črno-bel, obstajala je sivina, veliko sivine. Tudi na Slovenskem so čarovništva obto- žili na stotine ljudi in jih posledično usmrtili. Prvi tak proces pri nas je bil leta 1427 v Celju proti Veroniki Deseniški, zadnja znana čarovniška pravda na Kranjskem pa je potekala pred sodiščem v Metliki leta 1746. To je bilo že v času, ko je Marija Terezija preko oblasti izkoreninjala čarovniške procese, vendar tamkajšnji prebivalci v to še niso hoteli verjeti. Za Ljubljano sta bili najhujši leti 1691 in 1692, ko so procesi v samo dveh letih terjali 30 žrtev. Kakšne vrste bralcev ste sicer imeli v mislih ob pisanju? Pri seriji Zgodbe s konca kamene dobe sem imel sprva v mislih predvsem dečke, ki ne berejo radi. Napisati sem jim hotel pustolovsko, napeto zgodbo, ob kateri se lahko tudi nekaj malega naučijo. Potem pa sem v zgodbo že v drugem delu vključil deklico, ker tudi one pogosto raje plezajo po dreve- sih kot božajo samoroge (s slednjimi ni sicer prav nič narobe!). Pri Zgod- bah vojvodine Kranjske je vse skupaj bolj zapleteno, saj je bil položaj žensk z današnjega zornega kota slabši – a tudi to je pomemben poudarek, ki me na eni strani omejuje, medtem ko na drugi strani predstavlja velik izziv, kako narediti Katarino resnično in prepričljivo ter hkrati zanimivo za današnji čas. Tudi v svojem pisanju za otroke potujete po časovni premici. Začeli ste s koliščarji, zdaj smo pri Valvasorju. Obenem pa se mi zdi, da v književnosti za otroke (in niti v poučevanju zgodovine) novejša zgodovina ni naslovljena. Morda tudi zaradi občutljivosti, zato ker so te rane še sveže? To sem opazil v sinovih zgodo- vinskih učbenikih – predvsem 20. sto- letje je precej nedorečeno, kot bi se te teme vsi bali in se ji izogibali, kar je narobe. V luči tridesetletnice samo- stojne slovenske države je SAZU leta 2021 objavila Izjavo o slovenski spravi. Ne glede na to, kaj si o dogajanju sredi 20. stoletja mislimo, je izjava najboljše, kar smo v tridesetih letih uspeli spra- viti skupaj. Sam bi jo vključil na zače- tek vsakega zgodovinskega učbenika, saj mislim, da je dobra in poštena osnova za naprej. Če nam je všeč ali ne, gre za našo skupno preteklost, ki jo moramo sprejeti in z njo živeti tako, da smo drug do drugega človeški. Če bi jo vzeli za svojo, nas bi dnevna poli- tika težko razdvajala z dogodki, ki so tako oddaljeni, da se jih spomnijo le še najstarejši med nami. Politika bi se bila prisiljena obrniti v prihodnost in iskati rešitve za naprej. Kar sploh ne bi bilo slabo. Če se vrneva k Valvasorju in nje- govemu monumentalnemu delu. Med mojim odraščanjem smo imeli doma Slavo vojvodine Kranjske, ki se mi je vedno zdela zanimiva, posebna knjiga, najbolj pa na mestu, kjer hudič pase polhe (smeh). Od tod tudi ideja za pisanje nove zgodovinske serije. Material se mi je zdel kot nalašč – tudi zato, ker gre za (kar se sodobne pro- dukcije tiče) prazno polje in krasno izhodišče, da se Valvasorja izpostavi kot pomembnega človeka, polihis- tora, ki ga večina pozna po imenu, po njegovem delu le redki, še manj pa je tistih, ki vedo, da je bil član angle- ške Kraljeve družbe (Royal Society) v Londonu, in to istočasno kot na pri- mer Isaac Newton. Lahko bi rekel, da je v mnogih pogledih prehiteval svoj čas in napisal nekaj fascinantnega. Odraslim v literarnem delu navadno sugeriramo. Kako pa je pri otroških in mladih bralcih? Je dobro, da jim kak nauk včasih podamo čisto neposredno? Mislim, da je dobro jasno pove- dati, kaj je prav in kaj ne, pa tudi, da je vmes velika sivina, v kateri se udobno gibljemo večino časa. Vendar pridejo trenutki, ko se je treba odločiti, narediti ali izreči. Takrat se marsikdo upogne. Obstajajo pa ljudje, ki bodo vedno in kljub vsem tveganjem ravnali prav. Ti bi morali biti naši svetilniki. Pri mladih bralcih je pomembno, da jih s knjigami začaramo v obdobju odraščanja, ko so še odprtih glav in jih zanima vse po malem. Tedaj se še ne delijo na tiste, ki igrajo nogomet, tiste, ki igrajo kitaro, in tiste, ki berejo. Še vedno se iščejo in v tistem trenutku je priložnost, da pri njih zasadimo ljube- zen do branja in odkrivanja neznanih svetov. Letos spomladi so okoliščine nanesle tako, da sem veliko gostoval po osnovnih šolah. Sedmim, osmim in devetim razredom sem pogosto rekel, da nekateri smo bralci in drugi ne – nič ni narobe. Je pa fino, če si za na nočno omarico poiščejo eno knjigo, ki jim je kul, in naj jo berejo deset minut vsak večer. Ne bo jim žal. Mladi odraščajo v napet in neprijazen svet. Treba jih je spodbujati na druga- čen, prijazen način in upati, da bodo znali ustvariti boljši svet, kot jim ga bomo prepustili mi. KLARA ŠIROVNIK BINA ŠTAMPE ŽMAVC NIMAMO SE VEČ PRAVICE NORMALNO STARATI Skrinjica sinjega maka je „pravljica o samoti časa na robu tistega onkraj, ki ostaja skrivnost, in ne prvenstveno pra- vljica o demenci“. Ali sinji mak res obstaja? Google mi tega ni znal jasno povedati … Če bi napisali latinsko ime Meco- nopsis betonicifolia, bi ga dobili. Res je skoraj neresnično svetlo moder. V Evropo ga je v začetku 20. stoletja prinesel angleški častnik. Vendar žal pri nas ne uspeva. Izvira namreč iz himalajskega pogorja in raste na 4000 metrih višine. Je zelo posebna roža, kratkotrajen, kot pač so maki, vendar neizmerne lepote. Enkrat samkrat sem ga uspela kupiti kot sadiko, vendar je bilo veselje kratko, ker pri nas zelo težko obstane. Razmere v Himalaji so pač povsem drugačne kot pri nas, kjer predstavlja problem že stratifikacija semena. Sicer pa so mi maki od zme- raj pri srcu zaradi lepote in posebne simbolike minevanja, spomina in sanj. Legenda pravi, da je mak Demetrina roža. Posadila ga je namreč, da bi ji pomagal premagati bolečino, ko ji je hčerko Persefono ugrabil Had. Ko je odhajala v podzemlje, naj bi iz Perse- foninih stopinj pognali maki. Zato je FOTO JANKO RATH 68 69 VEČERNICA | OTROK IN KNJIGA 117, 2023 OTROK IN KNJIGA 117, 2023 | VEČERNICA bilo malo – v večini primerov je šlo za krute procese, ki so se v veliki večini končali z obsodbo. Česar pa večina ne ve, je to, da so bili čarovništva v ti stem času obtoženi tudi moški, otroci in celo duhovniki. Svet ni bil črno-bel, obstajala je sivina, veliko sivine. Tudi na Slovenskem so čarovništva obto- žili na stotine ljudi in jih posledično usmrtili. Prvi tak proces pri nas je bil leta 1427 v Celju proti Veroniki Deseniški, zadnja znana čarovniška pravda na Kranjskem pa je potekala pred sodiščem v Metliki leta 1746. To je bilo že v času, ko je Marija Terezija preko oblasti izkoreninjala čarovniške procese, vendar tamkajšnji prebivalci v to še niso hoteli verjeti. Za Ljubljano sta bili najhujši leti 1691 in 1692, ko so procesi v samo dveh letih terjali 30 žrtev. Kakšne vrste bralcev ste sicer imeli v mislih ob pisanju? Pri seriji Zgodbe s konca kamene dobe sem imel sprva v mislih predvsem dečke, ki ne berejo radi. Napisati sem jim hotel pustolovsko, napeto zgodbo, ob kateri se lahko tudi nekaj malega naučijo. Potem pa sem v zgodbo že v drugem delu vključil deklico, ker tudi one pogosto raje plezajo po dreve- sih kot božajo samoroge (s slednjimi ni sicer prav nič narobe!). Pri Zgod- bah vojvodine Kranjske je vse skupaj bolj zapleteno, saj je bil položaj žensk z današnjega zornega kota slabši – a tudi to je pomemben poudarek, ki me na eni strani omejuje, medtem ko na drugi strani predstavlja velik izziv, kako narediti Katarino resnično in prepričljivo ter hkrati zanimivo za današnji čas. Tudi v svojem pisanju za otroke potujete po časovni premici. Začeli ste s koliščarji, zdaj smo pri Valvasorju. Obenem pa se mi zdi, da v književnosti za otroke (in niti v poučevanju zgodovine) novejša zgodovina ni naslovljena. Morda tudi zaradi občutljivosti, zato ker so te rane še sveže? To sem opazil v sinovih zgodo- vinskih učbenikih – predvsem 20. sto- letje je precej nedorečeno, kot bi se te teme vsi bali in se ji izogibali, kar je narobe. V luči tridesetletnice samo- stojne slovenske države je SAZU leta 2021 objavila Izjavo o slovenski spravi. Ne glede na to, kaj si o dogajanju sredi 20. stoletja mislimo, je izjava najboljše, kar smo v tridesetih letih uspeli spra- viti skupaj. Sam bi jo vključil na zače- tek vsakega zgodovinskega učbenika, saj mislim, da je dobra in poštena osnova za naprej. Če nam je všeč ali ne, gre za našo skupno preteklost, ki jo moramo sprejeti in z njo živeti tako, da smo drug do drugega človeški. Če bi jo vzeli za svojo, nas bi dnevna poli- tika težko razdvajala z dogodki, ki so tako oddaljeni, da se jih spomnijo le še najstarejši med nami. Politika bi se bila prisiljena obrniti v prihodnost in iskati rešitve za naprej. Kar sploh ne bi bilo slabo. Če se vrneva k Valvasorju in nje- govemu monumentalnemu delu. Med mojim odraščanjem smo imeli doma Slavo vojvodine Kranjske, ki se mi je vedno zdela zanimiva, posebna knjiga, najbolj pa na mestu, kjer hudič pase polhe (smeh). Od tod tudi ideja za pisanje nove zgodovinske serije. Material se mi je zdel kot nalašč – tudi zato, ker gre za (kar se sodobne pro- dukcije tiče) prazno polje in krasno izhodišče, da se Valvasorja izpostavi kot pomembnega človeka, polihis- tora, ki ga večina pozna po imenu, po njegovem delu le redki, še manj pa je tistih, ki vedo, da je bil član angle- ške Kraljeve družbe (Royal Society) v Londonu, in to istočasno kot na pri- mer Isaac Newton. Lahko bi rekel, da je v mnogih pogledih prehiteval svoj čas in napisal nekaj fascinantnega. Odraslim v literarnem delu navadno sugeriramo. Kako pa je pri otroških in mladih bralcih? Je dobro, da jim kak nauk včasih podamo čisto neposredno? Mislim, da je dobro jasno pove- dati, kaj je prav in kaj ne, pa tudi, da je vmes velika sivina, v kateri se udobno gibljemo večino časa. Vendar pridejo trenutki, ko se je treba odločiti, narediti ali izreči. Takrat se marsikdo upogne. Obstajajo pa ljudje, ki bodo vedno in kljub vsem tveganjem ravnali prav. Ti bi morali biti naši svetilniki. Pri mladih bralcih je pomembno, da jih s knjigami začaramo v obdobju odraščanja, ko so še odprtih glav in jih zanima vse po malem. Tedaj se še ne delijo na tiste, ki igrajo nogomet, tiste, ki igrajo kitaro, in tiste, ki berejo. Še vedno se iščejo in v tistem trenutku je priložnost, da pri njih zasadimo ljube- zen do branja in odkrivanja neznanih svetov. Letos spomladi so okoliščine nanesle tako, da sem veliko gostoval po osnovnih šolah. Sedmim, osmim in devetim razredom sem pogosto rekel, da nekateri smo bralci in drugi ne – nič ni narobe. Je pa fino, če si za na nočno omarico poiščejo eno knjigo, ki jim je kul, in naj jo berejo deset minut vsak večer. Ne bo jim žal. Mladi odraščajo v napet in neprijazen svet. Treba jih je spodbujati na druga- čen, prijazen način in upati, da bodo znali ustvariti boljši svet, kot jim ga bomo prepustili mi. KLARA ŠIROVNIK BINA ŠTAMPE ŽMAVC NIMAMO SE VEČ PRAVICE NORMALNO STARATI Skrinjica sinjega maka je „pravljica o samoti časa na robu tistega onkraj, ki ostaja skrivnost, in ne prvenstveno pra- vljica o demenci“. Ali sinji mak res obstaja? Google mi tega ni znal jasno povedati … Če bi napisali latinsko ime Meco- nopsis betonicifolia, bi ga dobili. Res je skoraj neresnično svetlo moder. V Evropo ga je v začetku 20. stoletja prinesel angleški častnik. Vendar žal pri nas ne uspeva. Izvira namreč iz himalajskega pogorja in raste na 4000 metrih višine. Je zelo posebna roža, kratkotrajen, kot pač so maki, vendar neizmerne lepote. Enkrat samkrat sem ga uspela kupiti kot sadiko, vendar je bilo veselje kratko, ker pri nas zelo težko obstane. Razmere v Himalaji so pač povsem drugačne kot pri nas, kjer predstavlja problem že stratifikacija semena. Sicer pa so mi maki od zme- raj pri srcu zaradi lepote in posebne simbolike minevanja, spomina in sanj. Legenda pravi, da je mak Demetrina roža. Posadila ga je namreč, da bi ji pomagal premagati bolečino, ko ji je hčerko Persefono ugrabil Had. Ko je odhajala v podzemlje, naj bi iz Perse- foninih stopinj pognali maki. Zato je FOTO JANKO RATH