Cena 30 lir Speti, im abbon. post. s II Grupp® Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta št. 18 Poštno ček. račun: št. 9-12410 Cena: Posamezna št. L 15 Naročnina: Mesečna L 65 Za inozemstvo: Mesečno L 100 Leto II. - Štev. 14 Gorica - 5. aprila 1950 - Trst Izhaja vsako sredo Slovenski izobraženec in njegova odgovornost Trst in vse slovensko Primorje je doživelo v dvajsetih letih pred zadnjo vojno največje preganjanje slovenskih izobražencev, kar jih pozna naša narodna zgodovina. Morali so na jug, mnogi so zbežali in se rešili v Jugoslavijo, nešteto jih je trpelo po političnih koncentracijskih taboriščih... Slovenci so ostali v tem najza-padnejšemu delu Slovenije tako rehoč brez svojih izobražencev. Fašizem je pustil le tiste, ki se mu niso zdeli nevarni, ali pa tiste, ki so se mu bolj ali manj uklonili. Komunistični izobraženci Po končani vojni je vsak Slovenec pričakoval, da je konec vsakega ustrahovanja; pričakoval, da se bodo vsi slovenski izobraženci lahko vrnili na svoje do»iot>o in da bodo v vseh pokrajinah sprožili bogato narodno in kulturno življenje. Pa je prinesel konec nešteto razočaranj. Na mesto narodnih interesov so stopili v prvo vrsto politični nažrti in na mesto čiste skrbi za narodno bodočnost se je vrinila skrb za rast in prospeh brezna-rodnega komunizma z vsemi najrazličnejšimi bratstvi. Slovenski izobraženci, ki so v tem času prodali narodne koristi za komunistično breznarodnost, bodo dajali še račun za svoje početje. To je bilo najgrše in najogabnejše izdajstvo slovenskih izobražencev, kar jih pozna slovenska preteklost. Zaradi komunističnih koristi so dali ukaz za umik iz vseh tukajšnjih usta nov; zaradi komunistične zagri zenosti so zapirali in razočarali narodnjake, ki so se desetletja z živo vero oklepali slovenske narodnosti; zaradi komunizma so pošiljali Slovence pet na mednarodne komunistične kongrese v italijanščini, da bi dokazali fratelančnost, itd. Teh iz-dojstev je toliko, da jih bo treba z rati m izdati v posebni knjigi. bodo prišli novi mlajši izobraženi ljudje v službo? In tu smo pri jedru vprašanja. Število slovenskih izobražencev je danes na Tržaškem vsaj toliko, da bi morala biti videti njihova delavnost mnogo večja, kot pa jo vidimo. Ne trdimo, da šole v redu ne delujejo, da radio ne opravlja dobro svoje kulturne in narodne naloge, da ti slovenski izobraženci v ostalih službah ne izpolnjujejo v redu in vestno svoje službe. Toda danes so potrebe mnogo večje! Danes potrebuje slovenski človek na tem naj-zapadnejšem robu naše govorice mnogo, mnogo. Danes moramo storiti mnogo več kot bi sicer. Danes kliče čas slovenskega izobraženca še po šoli in še po uradnih urah na delo. Danes mora slovenski izobraženec dajali veselje in pogum do slovenske izpovedi in do zavestnega narodnega življenja vsem neštetim Tržačanom in okoličanom, ki so slovenske krvi, pa so v obupu in mlačnosti v tujem morju utonili. Skratka, naloge slovenskih izobražencev so velike, ti pa jih do zdaj niso izpolniti in zdi se, da se jim izmikajo. Izobraženec brez hotenja in vere Nešteto je težav: biti Slovenec v Trstu, ne nese; občutek nestalnosti; grožnja močnejšega soseda; popolno nerazumevanje in zapostavljanje Slovencev od strani zaveznikov; skrb za lastno bodočnost in za bodočnost otrok v Trstu itd. Toda, kdo naj ima hrbtenico, če ne slovenski izobraženci? Kdo naj ima pogum, če ne izobraženec? Kdo naj govori slovensko, če se slovenski učitelji in učiteljice med seboj morda pogovarjajo italijansko? Kdo naj zna slovensko, če se slovenske učne moči ne potrudijo, da bi bila njihova vsakdanja govorica res lepa? Kdo naj pozna slovensko književnost in zgodovino, če pa slovenski izobraženec nič ne stori, da bi jo spoznal? Kdo naj narodno in pro- svetno dela, če pa naš izobraženec beži po končani službi domov ali pa v krčmo in tam preklepeta, prekvarta, prekvanta, ali pa prepije dolge popoldneve in predvsem dolge večere? Ne bom spraševal naprej Sram me je. Sram pred tujci in pred lastnim narodom. Slovenci, ki bi radi danes delali v svobodi, ne morejo. Kako veliko odgovornost imamo vsi tudi do teh! Ta današnji izobraženec se prav nič ne zaveda svojega veli kega poslanstva in svoje velike odgovornosti. Tak izobraženec sploh ni izobraženec svojega na roda, ker hoče samo od njega prejemati, vse premalo pa mu daje. Pogumno na delo! Slovenski izobraženec! Ne pu stimo, da bi nas zajela in po goltnila tržaška brezskrbnost, u-živanja in naslad želeče vzdušje! Ne dajmo se zapeljati in premoliti od tržaške lagodnosti. Ne dajmo se strahovati od sosedov in ne živimo tja v dan! Bodimo mi gospodarji časa, ne pa njegovi sužnji! Ne pozabimo na svoje naloge in na svojo vlogo ter odgovornost. Pesimizem, o bup in zakajene krčme so nevredne izobražencu. Slovenskem’: izobražencu pa se danes ponuja edinstvena priložnost, da opravi svojo nalogo. Ne zamudimo je! Dana&nji demokratični izobraženec O vsem tem pa nisem nameraval danes govoriti. Vsiljuje se vprašanje, ki se ga je že marsikdo lotil: kako je z izobraženci ki so danes tu? Na Tržaškem deluje precej šol, deluje slovenski radio, so nekatere druge ustanove, v katerih delujejo slovenski izobraženci. Če vse te ustanove pregledamo, se zdi, da je vendar za to ozemlje precejšne število izobražencev, čeprav je še daleč premajhno. Ni mo-toče tajiti, da so potrebe še mnogo večje. Toda, ali pa mor-da ni dolžnost do dela teh izobražencev, ki so danes med nami, toliko večja vse do tedaj, da Razgled po svetu Parlamentarno zasedanje mirno Sklep ministrskega sveta, ki je y okviru veljavnih zakonov določil posebna polnomočja prefektom v slučaju, da sta ogrožena javni red in mir, je vzbudil oster odpor social komunistične levice. Njeni masovni podvigi s protestno generalno stavko vred so pa, kot smo poročali, spodleteli. Ko je bila nato borba opozicije preložena na parlcmentar-na tla, kjer so Togliatti, Nenni in drugi komunistični prvaki vložili vrsto interpelacij, v .katerih so protestirali proti vladnim sklepom, je vsa javnost pričako vala in napovedovala vroče spo pade v poslanski zbornici. Zadnjo soboto, 1. aprila popoldne, so prišle v poslanski zbornici končno v razpravo tozadevne komunistične interpelacije. V nasprotju z vsemi prerokovanji pa ni prišlo do nobenih nasilnih nastopov in izgredov. Govorniki ekstremistov: Nenni, C.alamandrci in Togliatti so bili v svojih izvajanjih sicer zelo ostri, saj so očitali vladi, da uvaja ukrepe, ki kršijo zakone Italijanske republike, vendar je ostala zbornica mirna in ni prišlo do nikakih spopadov. Prav-lako je tudi opozicija brez hrupnih ugovorov poslušala govor notranjega ministra Scelbe, ki je stališče vlade utemeljil e dveini razlogi: ]) vladni ukrepi so v okviru ustave in 2) jih opravi- čujejo posebne politične namere nasprotnikov. Z napetostjo pričakovana seja zbornice se je nadaljevala drugi dan, v nedeljo 2. aprila. Tudi ta dan je bil potek debate čisto miren in dostojen. Govorilo je več govornikov med njimi tudi glavni voditelj komunističnih sindikatov Di Vittorio, toda nihče ni prestopil parlamentarniih mej in je bila razprava o nevarnih interpelacijah v najlepšem redu zaključena. Časopisje se z veliko radovednostjo vprašuje, kaj pomeni taktični preokret socialkomunistične opozicije? Ali bo stalen ali samo začasen! Leon Blum — umrl V visoki starosti 77 let je umrl v Parizu voditelj francoke socialistične stranke Leon Blum, eden najodličnejših francoskih političnih prvakov. Kot socialist je bil pred drugo svetovno vojno velik prijatelj komunistov in je z njimi rad politično barantal. Njemu pripada žalostni sloves, da je ustvaril »ljudsko fronto«, zvezo socialistov, raznih svobodomislecev in komunistov in z njo kot ministrski predsednik več let vladal Francijo. Življenje ga je pa ismodrilo. Zato se sedaj v povojnih letih ni hotel več družiti s komunisti, ker je spoznal njihove totalitarne nagone. To je njegov splošni ugled še po- večalo in so se v zadnjih časih največ v njegovih rokah stekale niti francoskega političnega življenja. Čeprav so pred nedavnim socialisti izstopili iz sedanje Bidaultove vlade, so v zbornici pod Blumovim vplivom še nadalje podpirali Bidaulta in omogočili njegovo protikomunistično borbo. Blumov pogreb se je vršil v nedeljo 2. t. m. ob velikanski udeležbi občinstva na državne stroške. Poslovilni govor je imel predsednik republike Auriol. Nemčija in Posarje članici posvetovalne skupščine Evropskega sveta Na podlagi sklepa ministrskega odbora, ki ga je sprejel 30. marca na svojem tretjem zasedanju v Strasbourgu, katerega so se uedeležili zunanji ministri 13 držav, bodo povabili Nemčijo in Posarje, da postaneta pridruženi članici posvetovalne skupščine Evropskega sveta. Nemčiji bodo dostavili vabilo po visoki zavezniški komisiji, Posarju pa po francoski vladi. Po sestanku je francoski zunanji minister Sehu-man izjavil časnikarjem, da ne bodo zahtevali nobenih novih pogojev in da bo zahodnonemški zvezni parlament odločal ali sprejme vabilo ali ne. Za »Združeno Evropo* Nemški kancler dr. Konrad Adenauer je podal dopisniku a-meriške »United Press« izjavo, v kateri zahteva ustanovitev parla- menta »Združene Evrope«, ki bi imel veliko izvršno oblast. Samo tak parlament lahko reši Evropo pred uničenjem v slučaju nove vojne. Noben sporazum med Ameriko in Rusijo ne more ustvariti trajnega miru, če močna in združena Evropa ne postane dejstvo. Generalni tajnik demokristjan-ske stranke dr. Taviani je v nedeljo govoril na nekem shodu svoje stranke v Trevizu. »Povabilo Nemčije, da stopi v Evropski svet je nov korak na poti do miru; mir ne more biti zajamčen drugače, kot od dobro organizirane in močne Evrope v povezanosti in sporazumu z Ameriko. Mi smo vneti zagovorniki Atlantske zveze, toda ta ne more neposredno delovati na naši celini kot samo po Združeni Evropi, ki pa ostane prazna beseda brez Zapadne nemške republike v Bonnu.« Vsekakor zanimivo, kako soglašajo izjave italijanskih im nemških državnikov. Stalin na Krimu? Ameriško časopisje razširja izredno vest, da je Stalina pred kratkim zadela delna srčna kap in da so ga zaradi okrevanja prepeljali na Krim, kjer uživa lahko popolni mir. Trumanova tiskovna konferenca V teku konference je predsednik Truman ostro grajal republikanskega senatorja Joseph R. MeCarthy-ja, ki je iznesel obtožbo, da so se komunistični agenti vrinili v ameriško zunanje ministrstvo, ker napadi na razne osebe v ameriški diplomatski službi ogrožajo vodstvo ameriških zunanjih zadev. Med drugim je predsednik Truman tudi izjavil, da ameriška obramba krije potrebe državne varnosti. Prejšnji vrhovni zavezniški poveljnik v Evropi general Dwight Eisenhower je izjavil, da se Združene države s skrčenjem proračunov za vojsko, mornarico in letalstvo izpostavljajo tveganjem. S tem v zvezi je Truman dejal, da je bila izjava generala Einsenhowerja osnovno v popolnem soglasju z obrambnimi smernicami vlade. Narodni obrambni in gospodarski odbor je sestavljen ii sedmih članov kabineta, med katerimi sta zunanji in obrambni minister. Ta odbor služi kot posvetovalni organ predsednika ▼ vseh zadevah, ki se tičejo narodne varnosti. Njegova naloga je, da vzporeja potrebe obrambe b domačimi razpoložljivimi sredstvi in da predlaga primerne metode, ki omogočajo, da izdatki, ki so potrebni za kritje nujnih prizadevanj Združenih držav za mir, ne ogrožajo trdnosti narodnega gospodarstva. Truman je vnovič poudaril, da je svetovni mir cilj prizadevanj Združenih držav, Kremelj pa očividno skuša dobiti nadvlado nad svetom. Združene države spoštujejo dogovore, Sovjetska zveza jih pa ne, je zaključil Truman. Iz življenja Cerkve Velikonočni praznik v Rimu V svetem mestu se za prihodnje velikonočne praznike pripravljajo z vso resnostjo. Zelja Trseh je, da izredno številni ro-marij, ki se napovedujejo iz vseh krajev sveta, odnesejo najlepše vtise. Višek slovesnosti velikega tedna bodo pač sv. obredi v raznih bazilikah, zlasti pa j>af>eška maša na veliko noč v baziliki sv. Petra ob deseti uri. Za to mašo je napovedanih že toliko romarjev, da ne bodo mogli vsi v baziliko. Vstop bo dovoljen samo romarjem, ki so si preskrbeli vstopnico. Toda število vstopnic so izčrpali že na oljčno soboto. Tako postaja celo bazilika sv. Petra premajhna za izredne slovesnosti sv. leta. Papeško mašo na veliko noč bodo oddajali tudi po vatikanskem radiu. Mednarodni kongres »Apostolstva na morju" Zadnji teden meseca marca se je vršil v Rimu mednarodni kongres »apostolstva na morju«. To je bil drugi veliki mednarodni kongres v Rimu v tem svetem letu. Prvi je bil kongres časnikarjev. Na kongresu »apostolstva na morju« so se zbrali zastopniki 17 narodov, med katerimi je ta ustanova razširjena, in razpravljali, kako napraviti vedno bolj uspešno dušnopastirsko delo med mornarji. »Apostolstvo na morju« je razmeroma nova organizacija, saj je bilo ustanovljeno prav za prav šele po prvi svetovni vojni leta 1922, ko je papež Pij XI. pisal tedanjemu nadškofu v Glasgovu na Angleškem pismo, v katerem mu je priporočal, naj skuša razširiti svojo organizacijo za dušno skrbstvo mornarjev tudi po ostalih deželah. Tedaj se je ta mlada angleška organizacija, ki je štela komaj dve leti življenja, začela čudovito širiti po vsem svetu, oziroma po vseh pristaniščih sveta. Danes šteje 155 kaplanov, ki opravljajo v raznih pristaniščih in na raznih ladjah dušnopastirsko službo izključno za mornarje. Kako je ta skrb silno potrebna, je razvidno že iz tega, če pomislimo na težko in raztrgano življenje, ki ga imajo mornarji. Večji del življenja živijo ločeni od družine, daleč v tujih velemestih izpostavljeni vsakovrstnim slabim vplivom na ladjah in v pristaniščih, kjer vladata največkrat najhujša uživa-njaželjnost in nemoralnost. Zato so nam najraje slikali mornarje kot ljudi, ki poznajo le dvoje: vino in ženske. Moderno duše-brižniištvo, ki gre za tem, da zagrabi kristjana ne samo v cerkvi, temveč predvsem pri njegovem delu, ni moglo mimo vprašanja, kako priti na pomoč mornarjem, da se izkopljejo iz njihovega materializma. Zato so najprej na Angleškem ustanovili posebno organizacijo, ki je prevzela skrb za mornarje na ladjah in na suhem. Imenovali so jo »apostolstvo na morju«. Od tam se je razširila po ostalem svetu. Danes po 30 letih lahko pokaže že na zelo lepe uspehe. Vsled tega pa uživa vso naklonjenost sv. stolice, ki se za njeno delo zelo zanima in je letos želela, naj se vrši njen prvi kongres po vojni v središču krščanstva v Rimu. Čepička ne more več Češkoslovaški pravosodni minister Aleksej Čepicka, ki je dejanski preganjalec Cerkve v Na grobu sredi And V argentinskem pismu, ki ga priobčujemo v današnji prilo* gi, je med drugim tudi poro* čilo o tragični usodi izselje* niškega duhovnika Jožeta Ka* steliča, ki jc pred desetimi leti izginil v gorovju Akon* kagve. Hkrati z žalost n o vestjo je tudi naznanilo, da bodo Slovenci v Mendozi pri* redili sedaj ob desetletnici nesrečnemu pokojniku spomin* sko slavje. In glejte čudo! Ko* maj se je spominska slavnost zaključila, smo že dobili poro* čilo o njenem poteku, ki ga z zahvalo požrtvovalnemu g. dopisniku, tudi takoj priob* čujemo. Huenos Aires, 22. marca V Mendozi živi okrog 400 slovenskih naseljencev. Kazen 30 starih, ki so večinoma vsi s Pivke, so vsi no* vonaseljenci, ki imajo svojo lepo urejeno versko in prosvetno organi: zacijo. Č. g. Caserman je duhovni voditelj, ravnatelj dr. Marko> Bajuk, njegov sin Božidar, Ciril Stemberger Triler in Božnar vodijo pa kulturno delo. Krasen pevski zbor je duša v.te slovenske skupnosti. Ta slovenska skupina je prevzela nalogo, da ob desetletnici primerno počasti spomin slovenskega duhovni* ka, kr je zaradi svoje pretresljive zgodbe prišel v argentinski leksikon kot zastopnik slovenskega imena. 12. marca so najprej mendožki časopisi objavili obširno poročilo o ialoigri. Isti dan se je vršila spomin* »ka akademija, na kateri je č. g. Hladnik najprej očrtal lik rajnega kot duhovnika, Slovenca, planinca in misijonarja slovenskih izseljencev. Nato je pa dr. Celestin Jelenc na podlagi slik prikazal lepoto slovenskih in argentinskih planin in razliko med enimi in drugimi. 20. marca je pa 18 Slovencev od-brnelo v 180 km oddaljeni Puente del Inca, kjer leži pokojni v višini triglavskega vrha (2720 m nad mor* jem) v družbi kake desetorice drugih ponesrečenih planincev in osta--lih, ki so tam našli zadnji dom. Najprej smo položili na grob žalni venec, nato je bila pa v cerkvici maša za pokoj njegove duše. P oh/ teh smo še do mejne točke med Čile in Argentino, kjer stoji sloviti sporne* nik mirovnega dogovora za večni mir »Cristo Redentor« v višini 4200 m nad morjem. Po poti smo obču> dovali veličino Akonkagve, tega kra= Ija gora, ki tako mogočno kraljuje nad vsemi snežniki v Andah. Spomin na rajnega je zbudil planinsko misel med mnogimi rojaki in prihodnje leto bo najbrže skupina Slovencev pohitela tudi v ta dal go--ra. Letos pa so se nekateri že po* gnali na planinske ture na Tronas dorju (3800 m), ki je najbolj podo= ben našemu Trigtavu. Leži, pa mnoi go bolj na jugu, v bližini jezera Nahuel Haupi nad Bariločami. Letos sej tu spominjamo stoletnice smrti San Martina, vodje osvobodilnega boja Argentine, ki se je vršil pred 150 leti. Za veliko noč se pripravljamo z duhovnimi obnovami na raznih km-, jih in bodo' imeli kar vsi rojaki priliko, da se v teh dneh kaj pnbli* žajo in obnove svoje versko ž/V* Ijenje. svoji domovini, jc odstopil od predsedstva centralnega odbora za »katoliško akcijo« pri narodni fronti ker je preobremenjen z delom. Verujemo, kajti pripraviti mora vrsto procesov zoper katoliške duhovnike, ki jih je zadnje čase dal aretirati. Eden teh se viši ravno te dni v Pragi. Taki procesi pa zahtevajo, kot je znano, od svojega ideatorja veliko moči in spretnosti, velik talent bi rekli, prav kakor velika drama od svojega režiserja. Saj so končno vsi ti procesi res le uprizorjene tragedije ali komedije, kakor se vzame, samo pravični sodni procesi niso. Za škofovo glavo — nagrada Po poročilih švicarske poročevalske agencije KIPA je trenutno v Litvi, ki je sedaj sestavni del Zvezne sovjetske republike, samo en katoliški škof, msgr. Poltorohas, in še ta se skriva po gozdovih, ker je sovjetska policija razpisala na njegovo glavo nagrado. Po poročilih sodeč je preganjanje tam bolj brutalno kot v drugih ljudskih republikah. Severnoameriški kongres je pred kratkim priobčil statistiko, ki kaže skoraj popolno uničenje Cerkve v Litvi. Od 14 škofov, ki so bili 1. 1940, je 1. 1948 ostal samo še 1. V istem času je število duhovnikov padlo od 1646 na 400, in cerkva je ostalo od 1202 samo še 60. Vsa semenišča so bila razpuščena in ni niti enega | katoliškega časopisa več. Razveseljive številke Po statistiki je bilo v Holandiji 31. decembra 1949 skoraj milijon (944.800) organiziranih delavcev in delavk. Od teh jih je 134.000 ali 43“/o včlanjenih v Mednarodni krščanski delavski zvezi, in sicer 268.000 kot »Katoliško delavsko gibanje« in 147.000 kot »Krščanska delavska zveza« (protestanti). Ostali so 39°/o socialisti in 17°/o filokomunistični ali pa komunistični. Stari rokopisi Na pobudo severnoameriške kongresne biblioteke je bilo fotografiranih na mikrofilm okrog 3000 starih in prvokrščanskih manuskriptov in velike zbirke miniaturnih podob, kar vse se nahaja v rokah neke grškopravo-slavne občine v Jeruzalemu. Med manuskripti je zelo star prepis knjige Hiob in originalen rokopis sv. Gregorja Nacijanskega. Filmi so bili dani na razpolago skupini mednarodnih znanstvenikov, ki se na univerzi v Chikago ukvarjajo s študijem kritičnih tekstov Novega testamenta. V katoliško cerkev... Iz katoliškega koledarja za 1. 1950 je razvidno, da je L 1948 v Angliji in Walesu prestopilo v katoliško cerkev 11.528 odraslih oseb. Skupno število katoličanov v Angliji in Walesu je znašalo 1. 1948 2,754.249 oseb. Številke iz pravoslavja % Po poročilih pravoslavnih beguncev iz Srbije so znane sledeče podrobnosti srbske pravoslavne cerkve: pri prilično 7 milijonih vernikov je okrog 2500 duhovnikov in 1500 vdov duhovnikov. Od 3687 cerkva jih je bilo v vojni porušenih 434 in 320 poškodovanih; od 209 samostanov je 24 popolnoma porušenih in 13 delno uničenih. V Nemčiji število katoličanov rase V Nemčiji rase število katoličanov. Tega vprašanja se je pred kratkim dotaknil namestnik predsednika sveta protestantske cerkve v Nemčiji, evangeličanski škof Lilje iz Hannovra, ko je pred forumom Mednarodnega časnikarskega kluba v Heidelbergu odgovarjal na zastavljeno vprašanje: Ali se v Nemčiji začenja kulturni boj. Dejal je, da je nazadovanje protestantov, kar se tiče števila in ozemlja sicer resnično, toda zaradi tega ne moremo govoriti o sovražnem nastopanju katoliške cerkve proti protestantizmu. Dvorana zadnje večerje Zvedelo se je, da izraelske oblasti v Jeruzalemu ne dovolijo dostopa v dvorano zadnje večerje. Spodnji prostori poslopja so bili spremenjeni v sinagogo in muzej, kajti j>o napačnem judovskem izročilu stoji baje poslopje na kraju Davidovega groba. Dvorana zadnje večerje (coenacu-lum) je bila v sedanji obliki zgrajena 1. 1342, in sicer so jo popravili frančiškani, ki so jo upravljali do 1. 1551, ko so jih pregnali mohamedanci in iz svetišča napravili mošejo. Dvorana jt bila v posesti mohamedancev vse do zadnjih bojev v Jeruzalemu. ko so jo dobili v roke Judje. Kulturni obzornik Velikonočna številka „Setve“ Te dni je izšla 7. številka »Setve« — glasila slovenske mladine, ki po svoji pestrosti in zanimivosti prekaša vse dosedanje. Naslovno stran krasi lepa slika, kako se je pred davnimi časi slovenski človek zakopal v naso zemljo in tu ostal. Pomlad je na pohodu. To je najprepričljivejša priča, da končno zmaga, kar je zdravo, pošteno in resnično. Z voljo in vztrajnostjo pričnimo z delom ter z vsem srcem hitimo k velikemu Vstajenju svoje duše in svojega naroda. Nadalje nam govori Slomšek o najdražji doti, ki smo jo prevzeli od svojih prednikov, katero smo dolžni ohraniti in svojim mlajšim zapustiti —• to našo lepo govorico. Globoko doživet je spis o materi, ki je angel v družini, zvesta varuhinja svojih otrok ter sladka tolažnica v naših temnih in žalosntili dneh. O odkritju Mehike in drugih delov Amerike in o šestdesetletnici rojstva pesnika Jože Lovrenčiča bo pravtako vsakogar zanimalo. Šepav rokovnjač je izdrl nož iz stola ter ga hotel poriniti v Mozola. Tisti trenutek pa se je od nekje znašel Nande, ga vrgel po tleh ter zavpil nanj: »Upetaj, šinolar!«, kar je po rokovnjaško pomenilo »Proč, pes!« Hkralu je levo roko dvignil nad glavo ter razklenil prste. Slovenska mladina mirno pričakuje prihodnjih dni, ki bodo za Slovence veseli in srečni v lastni slovenski državi, kjer si bodo krojili pravico in živeli po vzgledih in smernicah svojih velikanov od Slomška do mučenika, stražarja naših svetinj — prof. Ehrlicha. Veliko bo sicer dela in napora, toda tudi nas ne bo malo, a še večja bo naša nezlomljiva volja, da stremo sovražnika in iztrebimo njegove sledove povsod, kjer koli jih bomo zasledili. Slovenska mladina, ki jo druži glasilo »Setev«, ve, da se pot slovenskega naroda šele pričenja; ne v zaton, ampak v življenje, z vero v Boga in samega sebe. Javna knjižnica slovenske prosvete v Trstu Nekaitcro ustanove in organizac:* jc prejemajo zelo velike denarne podpore za svoje propagandno m politično1 delovanje. Izplačujejo ze* lo velike nagrade, da si ohranijo svoje zagovornike 'm propagandi* ste. Z vsemi temi denarno podpr* timi ustanovami ni mogoče tekmo* vati. Slovenska prosveta prihaja v ta čudno začarani prostor s praznimi rokami, toda z velikim hotenjem in veliko dobro voljo. Prosi za streho, da bi Lahko opravila tisto prosvetno kulturno delo med Slo* vcnci, ki je za njo pripravljeno. Danes prihaja z javno knjižnico. Nešteto je poklicanih za to. Mili* jone imajo, da bi ustanovili lahko velike knjižnice. Slovenska prosve* ta prihaja s prvimi knjigami in s prvimi omarami: knjige smo na* prosili, za omare so si idealisti denar od vsakdanjih potreb pritr* gali. A začeti hočemo. Veliko vr* zel čuitimo od vsega začetka v Trstu: potrebujemo javno knjižni* co. Potrebujemo dobro slovenske knjige. Brati hočemo, da si bomo oplemenitili srce in da bo naša materina govorica postala boga* tejša na izrazu. Za začetek smo se morali zateči s knjigami pod streho v Marijin dom k sv. Ivanu. Stran s središča mesta. Toda, vedeli smo-, da mo* ramo začeti, pa naj bo kjer koli. Prve knjige naše knjižnice s« v omari. Vsako nedeljo bo knjižnica odprta za vse, ki bi si želeli izpo* saditi slovensko knjigo. Majhno odškodnino bomo pobirali za stroške, ki jih bomo imeli s knjigami. Lepo prosimo vse, ki imajo kake knjige, ki bi jih lahko podarili knjižnici, da bi jih od*to» pili. Morda ste jih prebrali, pa jih kmalu ne boste vzeli v roke. Od« stopite jih knjižnici, da bodo te knjige razveseljevale še druge. 'Pako bomo skupno ustvarili lepo in veliko slovensko knjižnico, ki smo jo v Trstu toliko let zaman čakali. Natančni urnik izposojanja knjig bomo javili v prihodnji številki »Glasa«. Knjižnica bo odprta t*’ kaj po veliki noči. *Delifc onoma Me je zarja obrobila tuni na vzhodu temne gore, predno je čez mestne dvore svojo rožno luč razlila, vstal je naš Gospod iz groba, kakor luč iz sonca plane! Kot petera zlata sonca Njemu svetijo se rane. V strahu vsa trepeče straža: angel je odvalil kamen, mu obraz gori kot plamen, da trepeče v strahu straža. Naša duša ne trepeče, naša duša vriska sreče, naša duša trdno lipa, v rane Vstalega blesteče! 1 GOSPOD JE RES VSTAL, ALELUJA! »VESELO UPA DUŠA MOJA, ŽIVLJENJE VEČNO ČAKA N>E|, Vsem predstojnikom, dobrotnikom, solrudnikom, bralcem in širiteljem našega lista in vsemu slovenskemu ljudstvu, prijateljem in neprijateljem. voščita prav blagoslovljene velikonočne praznike in obilo tolažbe Vstalega - zlasti tistim med nami, ki jih. Bog posebno preizkušuje, da jih bo ob pravi uri povišal in poplačal, UREDNIŠTVO IN UPBAVA V zgodnji pomladi, ko vstaja narava iz smrti, k življenju, obhaja sv. Cerkev praznik Gospodovega vstajenja. Z enakim veseljem in z istim zmagoslavljem ga pozdravlja, kot so ga pred davnimi stoletji pozdravili evangelisti. Velikonočno veselje je namreč neminljivo, ker od smrti vstali Kristus ne umrje več. Tako radostna in tolažilna je ta velikonočna blagovest, da se lioče človeštvo vedno zopet iznova uveriti • njeni istinitosti in je njeno oznanilo vsako Veliko noč tako poživljajoče. Naše misli ljubeče obiskujejo v teh dneh tihi iztočni vrt ob Kalvariji, kamenito ograjen in skrbno negovan. Sredi vrta stoji, nor, lep grob, — sveti grob Jezusov je to, ki mu ga je prepustil bogati Jožef iz Arimateje. Bujno, pestro cvetje obdaja skalnato stavbo in jo obliva s svojimi opojnimi vonji, brižne čebele in tihi metulji se spreletavajo po njem. Kako tužen je bil v petek ta samotni vrt! Zamolkli udarci kladiva ob trde žeblje so zdramili njegovo zamišljenost in sredi dehtečega cvetja in spokojno brenčečih čebel je težko udaril strašni klic Umirajočega : »Moj moj Bog, zakaj si me zapustil!« In ko se je po krutih in prekrutih dogodkih sonce trudno in žalostno in mrzlo bližalo svojemu zatonu, se je oddaljevala od Jožefovega vrta skupina Jezusovih prijateljev in svetih žen, z žalostno Materjo vred; tiho in počasi so se oddaljevali od svetega groba, od hladne skalnate sobice, kamor so položili mrtvega Gospoda, in srednji izmed treh križev je zlokobno stal in aJokobno metal svojo mrtvo senco. Vse drugače, tako mirno in pomirjevalno se pa začne evangelij Velike nedelje o treh svetih ženah, ki so so z nakupljenimi dišavami bližale Jezusovemu grobu. lako zgodnje so bile v svoji ljubezni, da jih je prvi svit srečal že na poti. »Kdo nam bo odvalil kamen od duri groba?«, so skrbele ob svoji ženski nemoči. 1 a S^ej•> odprti grob z zganjenimi prti, nato pa mladenič-angel jima oznanita prvo radostno vest o Gospodovem vstajenju. T najtišji tišini, v najtajneši samotnosti, ki sta bili edini dostojni priči veličastnega dogodka, je Jezusovo truplo naenkrat oživelo in se spremenil £ v poveličanost; zganil se je in dvignil, zmagoslavno in silno je stopil iz groba skozi zapečtatena kamnita vrata. Slava ti, Gospod Jezus Kristus, •h tem tvojem najveličastnejšem kipu! Nato šele je angel odvalil težki »aslon groba, da je bilo Gospodovo vstajenje tudi zunaj očito. Takrat pa se je zganila zemlja in j« v grozi zabobnela; od Adama do tedaj je bilo žezlo smrti zmagovito, Kristus ji ga je pa iztrgal. Gospod je res vstal, aleluja! Veselimo se s Kristusom! Čestitajmo mu! Veliki petek nas je Jezus videl, da ga pri vseh svojih slabostih in nezvestobah vendar le ljubimo: po kolenih smo spokorno in spoštljivo pridrsali pred ležeče sv. razpelo, ob plapolajoči lučki smo se zazrli v njegovo razbiča-no, krvavo telo in na iztrpljene, ugasle oči; potem pa smo se sklonili in poljubljali rdeče rane. Zdaj pa je to telo poveličano, vse svetlo in bleščeče in lahkotno, kot da bi bilo iz nadzemskih žarkov. »Oče, poveličaj svojega Sina!« je molil po zadnji večerji, in že po dveh dneh mu je Oče prebogato izpolnil željo. Po strašnem mraku in temi trpljenja in smrti mu je napočil dan slave in poveličanja, radostni dan večnosti, veselje brez mej in brez konca. Vse trpljenje je le še spomin, ki ne muči in ne vznemirja več. Tudi trud in delo počivata, vse je že storjeno, božji načrt je uresničen. O božji Trpin, kako iskreno, prisrčno ti čestitamo! Kako se veselimo tvoje brezmejne, večne slave in radosti! Naša vera v njegovo božanstvo naj še bolj živo zaplameni ! Jezusovo vstajenje je največji čudež, še neizmerno večji, kot je bilo Lazarjevo obujenje, saj je Mrtvi obudil samega sebe. Tako neizpodbitno je ta veledogodek izpričan v zgodovini in tako nedvomen svedok Kristusove božje narave je, da se vse nasprotne razlage kar sproti rušijo v svojo ničevost. Kako vesel je Jezus vselej, kadar ga priznamo s preverjenim Tomažem Dvojčičem: »Moj Go- spod in moj Bog!« Vesel še posebno dandanes, ko ga premnogi proslavljajo kot človeka, nravnega misleca, učenika in dobročini-lelja, obenem pa mu bogokletno in svetoskrunsko jemljejo sij božanstva. Ko je rimski neverni stotnik z grozo gledal velike dogodke v preplašeni naravi ob Jezusovi smrti, se mu je iz prsi iztrgal vzklik: »Resnično, ta je bil Sin božji!« Mi pa ob uradno zapečatenem in skrbno zastraženem, pa praznem Jezusovem grobu še vse bolj živo in veselo obnovimo vero v Jezusovo božanstvo: Res je vstal, zato je ret Bog. Že sv. Pavel je označil velikonočni dogodek kot najtrdnejši dokaz za resničnost krščanske ga nazora, rekoč: »Če pa Kristli-ni vstal, potem je prazno naši oznanjevanje, prazna tudi naši vera.« (I Kor 15, 14.) Kakor se nekatere ptice selivki odpočijejo na samotnih skalnatil otokih, ko jadrajo proti jugu ii soncu, tako naj bo tudi samotn. skalnati grob na vrtu Jožefa iz Arimateje kraj, kjer se vsako noč poživi in okrepi naša vera. In bodimo v vnemi za širjenje vere in cerkvene edinosti podobni obema učencema, ki sta se po Jezusovem obisku neutegoma vrnila iz rodnega Emavsa nazaj proti oddaljenemu Jeruzalemu, da pomagata šibki veri maloduš-nih in dvomečih učencev. Dan se je bil že nagnil in proti večeru je že šlo in trudna sta bila od prestale žalosti in dolgega pota, pa nista mogla v svoji plemeniti nesebičnosti strpeli ob misli na potrte tovariše, katerim Jezus še ni bil razložil Pisem in njih srce še ni bilo zagorelo v novi veri. In še bolj ljubeče se oklenimo vstalega Gospoda ! Gospod Jezus je bil vedno dober in ljudomil, odpuščajoč in sočustvujoč; onih 40 dni po vstajenju je pa hotel pokazati svoje Srce še v posebno mili luči in gorkoti, kot da so mu trpljenje in grenke izkušnje bedno človeštvo še tem boij omilile. O angelu na grobu pravi sv. pismo, da je bilo njegovo oblič- je .»kakor blisk«, da so svete žene »zbežale od groba, zakaj navdajal jih je trepet in strah«. Jezusa je pa tudi v poveličanem stanju po vstajenju sama ljudo-milost, nežna obzirnost in dobrota. »Ne bojte se! Mir vam bodi, jaz sem, ne bojte se!« nagovarja svoje dvanajstere, katere imenuje »svoje brate« in »otročiče«, kot da bi se ne bilo med njim in med njimi zadnje dni nič zgodilo. »Kaj ste preplašeni in zakaj vstajajo dvomi v vaših srcih?« jih ljubeče kara. ker ne dovimejo njegove dobrote. Razočaranima in žalostnima učencema iz Emavsa se prijazno pridruži ter ju sočutno izprašuje in posluša, da razlijeta vso svojo grenko bridkost pred njim, potem pa jima na dolgi poti potrpežljivo razklada namen in pomen dogodkov zadnjih dni. In za vse trpeče so tako tolažilne Jezusove besede do Marije Magdalene, jokajoče ob grobu. »Žena, kaj jokaš?« jo je sočutno vprašal, potem je pa izrekel njeno ime s tako nadzemsko milino, da ga je njena duša že ob tej edini besedi spoznala in mu iz globočine dahnila vzklik: »Učenik!« In tistemu, ki ga je pred deklo in njeno druščino trikrat zatajil, Josip Urbanija: Zvclilai je podelil najvišjo službo v Cerkvi. O Juda iz Kariota, koliko krivico si storil ravno s svojim poslednjim obupnim dejanjem svojemu Učeniku! Kako to, da nisi vsaj v tistih strašnih, prestrašnih trenutkih po getsemanski izdaji našel pota do včlovečene Dobrot« in Usmiljenosti? V slovitem delu »Faust« nam slika nemški pesnik Goethe moža, ki je obupal nad življenjem in vedami. Že je nastavil čašo s strupom k ustnicam, — takrat pa prihiti v njegovo mračno sobo petje zvonov, velikonočno pritrkavanje pripoje. Toplo in svetlo mu vstane v duši, solze, se mu uderejo, novo upanje mu vzbrsti ob daljnih, že davno zabrisanih spominih. »O zveni, zveni, pesem blago-slova! Solza rosi; tvoj, zemlja, sem iznova,« zakliče. Izpred vrat smrti so ga poklicali velikonočni zvonovi k novemu življenju. Naj tudi tebi letos velikonočni zvonovi veselo zapojo! In dočim je Faust ob njih zopet dobljen za zemljo, naj tebi zazvonijo v še vse lepše življenje, kakor ti lepo govori sv. cerkev veliko soboto s sv. Pavlom: »Bratje! Če ste vstali s Kristusom, iščite kar je gori! Kar je gori, na to mislite, ne pa na to, kar je na zemlji.« (Kol 3, 1.) Velika noč je najstarejši praznik, ki so ga obhajali že aposto- li. Praznujemo ga v nedeljo po prvi spomladanski polni luni. Spominja nas onega zgodovinskega dogodka. s katerim je bila kronana naša vera: »Če pa Kristus ni vstal,« piše apostol, »je prazna naša vera!« Zato je ta veličastni dan porok naše vere v vstajenje Kristusovo in naše. Nič čudnega, če se ga vsako krščansko srce veseli iz globine duše in če ga Cerkev praznuje z največ jo radostjo! Vstajenje. Na veliko soboto opoldne neha post. Slovesno razpoloženje hodi po vaseh. V pisanih jerbasih z lepo vezanimi prti nosijo gospodinje velikonočno pecivo k bla- goslovu. Šunka, potice, maslen kruh, pirhi, pomaranče in zraven hren! Blaženi otroci, katerim spečejo matere »meniha«! Edinole solze ubožcev bi znala povedati, kako gorko je pri srcu človeku, če mu dobrotna roka deli blagoslovljenih darov. In saka j bi jih ne delila zlasti na Veliko noč, ko je vendar isti Gospod trpel in vstal za — vse! Na veliko soboto pToti večer« se zamajejo zvonovi. Radosten in veličasten pozdrav nosijo mimo koč. Celi post so pozvanjali le otožno, danes pa prekipevajo v ubrani pesmi: Krist je vstal! Po hišah je vse živo. Dvorišča so pometena, hiše osnažene, obleka zlikana, jedi, pred njimi trepetajoča »župca«, pripravljena. Vas se pripravlja k »vstajenju«. V srednjem veku so praznovali vstajenje dramatično. Predno je duhovščina začela peti jutranjice, je šel mašnik k božjemu grobu. Iz tabernaklja je vael sv. hostijo, ali sv. razpelo, pokazal le-t® ljudstvu, zapel »Alelujo« in prinesel na drug oltar. Tako je bil grob prazen in vstajenje predo-čeno. Med jutranjieami so dospeli k grobu trije mašniki, ki so predstavljali svete žene — tri Marije — iz evangelija. Tam sta jih čakala dva diakona, ki sta enačila dva angela. Med njimi *e je razvil dvogovor: »Koga iščete?« »Jezusa Nazareškega!« »Ni ga več, vstal je, kakor je bil napovedal!« Prizor se je končal * zahvalno pesmijo. Ti pasionski in velikonočni prizori so se uprizarjali tudi po Slovenskem. Zanimivo je besedilo, ki ga hranijo še sedaj v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Posebno go svetovnoznane pasionske igre v Oberammergau na Bavarskem, ki se vrše vsakih 10 let. Danes teh velikonočnih dra-matskih prizorov ni več. Nekaj je pa le ostalo! Ko duhovščina odpoje jutranjiee — bodisi na veliko soboto zvečer, ali pa na Veliko noč rano zjutraj — gredo mašniki k božjemu grobu, ki je ves v lučicah. Diakon vzame inonštranco s sv. Rešnjim Telesom, odvije tančico, s katero je bila zakrita, ter jo poda mašni-ku. V cerkvi nastane svečana tihota. Duhovnik se obrne proti ljudstvu in zapoje z vedno višjim glasom trikrat Aleluja! Pevci mogočno odgovarjajo. Nato se razvije procesija. Zvonovi pritr-kavajo, zvončki veselo zvončlja-jo, fantje razvijejo bandere, pevci radostno zapojejo pesem: Zveličar naš je vstal iz groba! Veličasten sprevod se pomika iz cerkve po vasi. Na oknih zažare sveče, na hribih zaplapolajo kresovi — vse se raduje in poje v čast Kristusu zmagalcu. Nekaj krasnega je procesija v Spodnji Idriji, ki se vije v velikonočnem jutru po ozki dolini. Morje sveč se blesti po hišah, v daljavi gore kresovi, možnarji pokajo, pevci prepevajo, srca vzklikajo. Kdo ne bi občutil tega slovesnega raz- položenja! Po obhodu se vrne procesija v cerkev, kjer zadoni zahvalna pesem in pozdravni spev presrečni božji Materi: »Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja, Zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja, je vstal, kakor je rekel, aleluja!« Velika nedelja Še več svetega veselja nego na vstajenjsko procesijo je razlitega na slovesno službo božjo velike nedelje. Hiša božja je okrašena kot nevesta. Kakšen razloček med obličjem cerkve na veliki petek in veliko nedeljo. Iv novemu življenju prebujena narava je poslala svoje mlado cvetje hiši božji v nakit. Bogata luč širi po vseh oltarjih slavnosten sijaj. Med vsemi gori najlepše velikonočna sveča pri glavnem oltarju. Ubrano in nadvse svečano valove po božjem hramu akordi orgel in vzneseno cerkveno petje drami radost v slehernem srcu. Duhovniki pristopijo k oltarju v belih in z zlatom pre-tknanih plaščih — znamenje na jvečjega veselja. Aleluja! aleluja! in zopet aleluja! zveni po cerkvi. Začne se slovesna maša, med katero apostol lepo opominja vernike: »Bratje, postrgajte stari kvas (t. j. greli), da boste novo testo... Obhajamo Veliko noč, ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudobije in malopridnosti, temveč v opresnih kruhih čistosti in resnice!« Toda Cerkev gleda na prenovljene duše, zato neha s poučevanjem in da duška samo veselju: To je dan, ki ga je pripravil Gospod! Veselimo in ra-dujmo se v njem, aleluja! Komu bi ne bilo toplo pri srcu, komu ne bi stopila solza radosti v oči, ko sliši veselo oznanilo: Krist je vstal! Evangelij, ki ga je napisal sv. Marko, učenec sv. Petra, ki je bil osebno navzoč pri čudežnem vstaje- Velilteaac£ma cJmcm naSih iz§cl|cticc« Ali še veste? AU Se veste, kako je pri nas, kadar z deželo zima odhajaj? Sapice južne hitijo čez vas, polje in drevje zeleno postaja. Zvonček dviguje i-z mokrih se tal, sredi grmovja trobentica sveti. V' reber vijolic je Bog nasejal, s erešnje na griču blestijo se cveti. Ali še veste, kaiko smo nekoč z butaro oljeno tja k cerkvi hiteli? »Kmalu, ovensko*ka* steljanski slovar je sedaj že v pro* metu in je zelo zadovoljil rojake, ker je dosti bogat in zelo praktičen. Sc* daj je že v tisku tudi kasteljansko* slovenski slovar, katerega tudi nuj* no potrebujemo. Te dni je minilo deset let, kar se je izgubil v Akomkavi slovenski du* hovnik č. g. Jože Kastelic, čigar truplo je bilo najdeno šele leto po smrti. Dve leti po' smrti pa smo mu Slovenci postavili na grobu zelo lep spomenik, ki bo v Puente del Inca, na prehodu čez Ande iz Argentine v Cile, kjer je rajni zakopan, pričal še poznim rodovom o našem imenu. Pod kastel jamskim napisom pove tu* di po slovensko: V miru počivaj slovenske zemlje sin, Vneti ljubitelj visokih planin. Narodu bil s> vodnik do večnih višin. V Akonkavi ga je zajela nevihta, ki je trajala teden dni in se ni več povrnil. Bil je idealen in požrtvo* valen duhovnik, ki se je vsega žrtvo* val za rojake v izseljenstvu. V Ar* gentino je prišel leta 1933. Leta 1940 je pa našel smrt v gorah. V Mendozi se ima vršiti prihodnjo nedeljo aka* demija posvečena njegovemu sporni* nu, katero bodo priredili Slovenci, katerih živi v Mendozi kakih 400. Kaj pa vseljevanje v Argentino? Imamo pač upanje, da se bo' še odprlo. Toda kdaj? Trenutno je mo* goče samo za najbližnje sorodnike dobiti dovoljenje. A ti morajo 5ami prositi. Tisti, kateri imajo' italijan* sko državljanstvo, pa dobe takoj. Nekateri pribeže v Argentino' iz Pe* ruja in Brazilije. Toda to je riskant* na zadeva in ni nikomur pripo* ročljiva. V političnem pogledu je tukaj kurz proti komunizmu čim dalje ostrejši. Najbrže se je v tem pogle* du nekaj konkretnega sklenilo ob priliki obiska amriškega odposlanika Millerja, čigar obisk je zelo velikega pomena za nadaljnji razvoj argen* tinske zunanje politike in tudi go* spodarskih odnošajev z USA, k1 so bili doslej nekoliko napeti. IVAN CANKAR: Iz četrte postaje Med štirinajstimi podobami, ki so se vrstile po mrzlih stenah v mraku in tišini ter se prijazno in odkritosrčno pogovarjale z menoj, kadar sem bil z njimi sam, je bila mojemu srcu najblizja četrta postaja, tista, kjer sreča Jezus svojo žalostno mater. Tudi ona, Mati božja, je imela čisto otroški obraz. Droben je bil, zelo ozek in bel in dvoje velikih oči je. sijalo iz njega, dvoje globokih jezer, t> katerih se je trepetaje ogledovalo visoko sonce. Oblečena je bila v dolgo sinjo haljo, prepasano s širokim temnomodrim pasom, in sinjina je odsevala na licih, da so bila še nežnejša in bledejša. Na neki podobi v stari vaški cerkvi je tmela srce presunjeno s sedmerimi meči in, ko je stopila iz okvira, so se na rahlo zazibali in stresli teh mečev jekleni ročniki, ki so imeli obliko križa, in kaplja krvi je kanila iz srca. Ta ozki, beli obraz je pričal brez solz in brez besed: »Čigava bolečina je večja od moje?«. Ob poti je stala, ko je prišel mimo. Prišel je mimo silen oblak, ki se je vzdignil do nebes in jih je zatemnil. Ta oblak je bil rdeč prah, kri je vpila do nebes. In vse je utonilo v njem, vse je izginilo, ničesar več ni bilo, on sam je bil, prav sam v tem neizmernem krvavem oblaku. Otrok je bil, ki je objemal težek križ. Omahoval je pod njim, opotekal se in padal, da se je zasolzil kamen, ko je poljubil njegovo čelo. Tako je šel v neusmiljeno smrt. Kakor seže bela roka v noč, je segel njen pogled do njega, se je iz jezera njenih oči prelilo sonce v sonce. »Sin moj, ti ljubi otrok moj!« Komaj je videl to roko, to lice, te oči, komaj je slišal ta glas, ni bilo trpljenja več, ne trnovega venca več, ne križa več. Visok in lep, brez krvi in brez ponižanja je stopil k nji, da bi jo potolažil; ker njena bolečina je bila večja od njegove. Zdaj v tem strašnem času, ga vidim živega tik pred seboj, vidim ga tisočkrat in stotisočkrat. Njo vidim, žalostno mater, tudi njo tisočkrat in stotisočkrat. Človek gre na Golgoto, da bo trpel in umrl in da bo vstal poveličan. Velika noč slov. naroda Velika noč je bila poleg Božiča vedno v vsej preteklosti našega naroda tisti veliki praznik v letu, ki je dvigal duna k Bogu, ki je združil v čudovito harmonijo vse člane družine, ki je prinašal ljubezen in odpuščanje... Velika noč je bila nam in našim prednikom vedno največje doživetje in najteže pričakovani dan v letu. Kaj je danes Velika noč slovenskemu narodu? Velika noč v Sloveniji Nad glavnim delom, nad jedrom slovenskega naroda je zavladal že pred petimi leti najtemnejši in najgrozovitejši režim, kar ga pozna zgodovina, brezbožni komunizem. Ta sistem je črtal iz slovenske pratike praznike in nedelje. V koledarju, ki ga tiskajo danes v Jugoslaviji ni več označene Velike nedelje in ni več nobenega svetnika. (Kdor temu ne verjame, naj si kupi ali ogleda v slovenski knjigarni v Trstu ali Gorici te koledarje!) Bežim, ki gospoduje nad večino Slovencev danes, ne prinaša družinam miru in velikonočnega blagoslova. Če je kdo tako srečen, da bo dobil za praznike paket, bo imel možnost nesti vsaj nekaj tiho in skrivaj v cerkev, da bo duhovnik blagoslovil velikonočno jed. Letošnjo Veliko noč je ogromno slovenskih domov praznih. Nešteto jih je izginilo, da svojci ne vedo, ali so živi ali mrtvi. Nešteto jih trpi na prisilnem delu in v temnih, nečloveških ječah. Vsi številni dolenjski, gorenjski in štajerski fantje, ki jih je izročil angleški častnik na Koroškem pred petijni leti Titu, trohne v Kočevskih gozdovih, za Škofjo Loko, v Preserjih in drugod. Njihovi domovi bodo tudi še letošnjo Veliko noč žalostni in prazni, na njihovem mestu za mizo ne bo sedel nihče. Na samo Veliko nedeljo bodo v strahu in trepetu gledali in se kot preplašeno krdelo stiskali tisti, ki se imajo med seboj radi, ker niso nikdar prepričani o svoji varnosti: politična policija je na delu vsak dan, ta ne pozna nedelje, niti Velike nedelje. To je Velika noč večine Slovencev. Na Koroftkem Na Koroškem obhaja Veliko noč tista slovenska pokrajina, ki je zibelka našega naroda. Tudi Koroška je pričakovala, da bodo Velike nedelje po tej vojni za Slovence velika zmaga Resnice nad lažjo. Pravice nad suženjstvom, ki jo je prinesel Kristus na svet z zmago nad sumim peklom. Pa je tudi Koroška Slovenija razočarana. Še vedno se morajo boriti tam naši bratje za to, du smejo častiti svojega Boga v lastnem jeziku, da smejo peti in izražati svoja čustva v prelepi materini besedi. Še vedno traja njihov boj za slovensko šolo, še vedno za pravico, da bi po radijskih valovih prinašali vsak dan domačo besedo, pesem in glasbo ter slovensko misel v vsako koroško vas. Staroslavni zvon pri Gospe sveti bo moral nemo peti na samo velikonočno nedeljo tudi Slovencem pesem Vstajenja. Če bi ta zvon govoril v človeku razumljivem jeziku, bi mu zagrizeni sosedje iztrgali jezik s korenom. V Porabju V Porabju so vpregli peščico slovenskih sinov in hčera v komunistični voz, ki naj v porab- skem govoru služi breznarodne-mh komunizmu in naj pobija in napada Titov narodni komunizem. Madžarski gospodarji so uklenili ne samo srce tem Slovencem, ampak tudi dušo in misel. Pri nas Kaj doživljamo Slovenci v Italiji in na Tržaškem ni treba posebej omenjati. Sosedje bi nas rudi zatajili. Radi bi prepovedali slovensko besedo in uničiti slovenske šole. Razumemo boj proti političnemu udejstvovanju, ki ga komunisti zavijajo v narodne barve. Nikdar pa ne bo mogel nepristranski človek razumeti sovraštva proti slovenskim katoličanom. Velika noč v tem letu nam pri-noša največje razočaranje tudi v tem. da zapadni zavezniki, ki vladajo Slovencem v Trstu in na Koroškem, ne razumejo slovenskih narodnih pravic in nimajo čuta za slov. kulturne potrebe. Ko je urednik mladinskega lista ameriškemu duhovniku svoj list priporočal, je dobil ta odgovor: »Zakaj delate titovskemu tisku konkurenco, še tega ne zmorete«. Katoliške organizacije na Tržaškem niso mogle dobiti v petih letih niti enega prostora. Slovenski oder, ki je v lanskem letu priredil mogočne dramske predstave na Repentabru, mora čakati ugodnega vremena, da bo imel lahko nekje na kraških gmajnah vaje za nove prireditve. Veliki prosvetni večeri so se morali zateči v kapelo, ker ne najdejo drugega prostora... Kdo bi naštel vse težave in vsa ponižanja, ki jih dovolijo tisti zavezniki, v katerih smo Slovenci gledali ideal demokracije. Po svetu Če bi se ozrli še po svetu, skoraj ne bi našli kotička na zemlji, kjer ne bi bilo Slovencev. Raztepli so se in zbežali pred komunizmom v najbolj nemogoče, najbolj nezdrave predele sveta. Prijeli so za najtežja dela, bore se s težkimi podnebnimi težavami, žive v pomanjkanju in skrbeh. Drugi so si spet pomagali na boljše, ustvarili so si že nove domove, mnogi so si že postavili hišice, mnogo jih je že uredilo domove. A vsi ti so predvsem srečni, ker žive v svobodi in ker so se rešili tiranije, ki je prišla kot velika povodenj v prelepo Slovenijo. To je letošnja Velika noč našega naroda. Ko človek vse to razmišlja, se sprašuje, ali ne traja še vedno Veliki petek in ali ni še vedno nekje daleč Velika nedelja? Vstajenje — zmaga Kljub vsemu, kar se je zgrnilo na ta mali slovenski narod, kljub vsem razočaranjem in stiskam, težavam in trpljenju borno tudi letos Slovenci duhovno doživeli praznik Kristusovega vstajenja. Lahko nam še tako groze, lahko so ječe še tako temne, lahko je delo še tako težko, lahko je pokrajina še tako brez sonca... slovenska srca se bodo dvignila na Veliko nedeljo do vstalega Zveličarja. In ob Njem bodo doživela tolažbo in veliko upanje. Velikega petka je bilo treba za Veliko nedeljo. Nešteto Velikih petkov je že naš narod doživel. Pehali so ga in ga suvali in vendar živi. »Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi!« In izkrvavel ne bo. Končno bo zmagala Pravica. Končno bo doživel vendarle naš narod Vstajenje, če bo ostal moralno zdrav. Prišel bo dan, ko bo velikonočni zvon oznanil čudovito pesem božje svobode vsem Slovencem. V tej veliki veri praznujmo letos vsi Slovenci Vstajenje! M. Laach »e »slojem ju s Malt tn fiu p. ž. KRAŠKO VELIKONOČNO TIHOŽITJE Aleluja, deset možnarjev je zagrmelo, aleluja, dvajset možnarjev je zagrmelo, aleluja, petdeset možnarjev je zagrmelo. Trikratni, nepozabni aleluja! Tako je zagrmelo, tako se je kadilo, ko je božja moč raznesla skalo groba. Mašnik stopa iz cerkvey monštranca se pozibava v njegovih rokah. Jezus gre iz groba, Jezus gre iz cerkve in za njim gre njegovo ljudstvo. Vsi pojejo, tudi tisti, ki niso še nikoli peli: Jezus je od smrti ustau, od svoje bridke martre . . . V rokah imajo svečo in pojejo; pojejo, ko gredo iz klopi, ko po- kleknejo, ko stopajo v vrsto. Jezus je od smrti ustau . . . Pod nizkim obokom kora se trese srce ko struna. Na cerkvenem pragu se pesem pomeša z zvonenjem. Tedaj dado srca, kar zmorejo; sto in sto grl zajame sapo, odpro usta in premagajo pesem zvonov: Jezus je od smrti ustau . . . Tem, ki so še v cerkvi, pod korom, pod klonico', se zdi, da čutijo rahel potres, da se zvonik maje v temeljih, da se nagiba. Pozabljena je raglja. Mežnar vleče vrv, da škriplje tramovje. Samo za polnočnico in vstajenje luko lahko zvoni. S prstom daje pritrkovalcem znamenje zo dru- go vizo in se smeje. Tudi zvonovi praznujejo svoje vstajenje. Izza gora posije sončni žarek in osvetli zvonik, cerkev, procesijo. Jezus iz groba, sonce pa na nebo. Slava Gospodovega vstajenja se je razlila čez ves svet. V skrivnosti vstajenja trepeče vsa narava. V ljudeh se je nekaj zganilo od veselja, prešlo na obraze, se spremenilo v drhtenje. Pomladne sape napenjajo bandera in jih nalahno poganjajo dalje. Počasi, kot bi se bala, da bo te lepote prehitro konec, se pomika procesija. Starešina nese zamaknjen Kristusov kipec in otročad ga tolče po petah, da bi pohitel. Duhovnikov or nat; baldahin, monštranca, rdeča krila strežnikov, lanterne, bandera . . . tako bo pri vstajenju do konca sveta. Vstajenje • blagoslov zemlje, pomlad ljudi! Če bi ne bilo vstajenja, tudi rož, sadežev, trave, pomladi ne bi bilo. Črni trn, mandelj, breskev, črešnja prejmejo prvi ta blagoslov, vsrkajo prvi vonj kadila, ki ga iz vihteče strežnikove kadilnice raznaša sapa po polju. Kdo bo ljudi prepričal, da ne bo zmerom tako? Smrt, žalost in zima so premagane. Venec, ki ovija križ na vi- soki »ranti«, je prav tako zelen ko trava. Ta križ in tisti, ki smo ga poljubljali na veliki petek, bosta spremljala vse obrede. V nedeljo pred sv. Ivanom v L., v soboto po drugi nedelji po sv. Jožefu v R., v nedeljo po Telovem v D. Prav tako se bo vila procesija, da obišče druge farne križe, da počasti patrona, da moli za blagoslov polja. Niti poštni rog, pred katerim se mora vse umakniti, niti težki parizarji, ki se pomikajo čez Kras proti Trstu ne bodo ovirali procesije. Postiljon in vozniki, vsi bodo sneli klobuk, se pokrižali, ustavili konje... Na cerkvenem pragu čaka starešina s križem. Vsakdo se dotakne Jezusove rane in se pokriža. »Lepo je, da je kaj«, pravijo ljudje, ko hitijo domov, in fantje se ne morejo premagati, da ne bi zavriskali. Jezus je od smrti ustou... Doma pa že čaka z belim prtom pogrnjena miza, tako belim, kot so bele očiščene duše. Na mizi pa gnjat-velikonočno jagnje, iz pr esenca zvita Jezusova krona, hren-bridkogrenko trpljenje, pirh v lupini, žolca in mehki teran. Kraško velikonočno tihožitje vere, pomladi, veselja; nenadomestljiva radost in svetost Velike nedelje. Snil slan SIMON KREGAR: VELIKI PETEK Odlomek iz trilogije Veliki teden Jaz, Primož, tujec in izgnanec, ker sem sovražil laž in ljubil resnico, slavim Veliki petek. Slavim in hvalim Tebe, izgnanca in križanega, za Veliki petek v letu Gospoda devet najstosestinstiride-setem (1946), trikrat križanem. Trikrat križanem zavoljo vojska, zavoljo lakote in zavoljo bolne pameti. Daj nam iz svojih velikih rok miru in sitosti in zdrave pameti, o Gospod! Gospod, ganjen sem nad tvojim trpljenjem, pa bi kaj napisal, da bi izpolnil to uro samote, da bi bilo pisanje molitev in molitev branje tega, kar bi pisal. Zato mi vodi okorno roko, ko razgrinjam bel papir in hočem napisati tole v spomin na leto Gospoda križanega devetnajstošestinštirideseto. Vroč dan si nam dal, Gospod hladu in vročine, in zastrta so bila okna moje sobe. Pa si nas ustvaril za luc in zahotelo se je je moje srce. Odgrnil sem zaveso in odprl sem oknice. Bela južna svetost ožarja kamenite sklade sten in igra v sencah valovitih streh tržaških hiš. Za zadnjimi stenami je vzpeta zemlja, zemlja kraška v barvah skal in segrele prsti. Na grebenu je troje samotnih borov kot troje križev gore Kalvarije. Vetra ni od nikoder in ptiči ne pojejo. Tretja popoldanska ura bo. Žejen sem. Vzel sem kupo in natočil hladne vode. Pa mi je privrelo iz srca: Umiraš in žejen «i, moj Bog, in kličeš me k sebi na pot, da ti prinesem hladne vode. Mudi se ti, ko greš od tod, ko prideš za veke nazaj. Natočil sem v svojo čutaro hladne vode in vzel sem palico, da bi šel. Mudi se mi, kajti pot je dolga in tujec sem v tem mestu. Mrači se in temine legajo na ta svet, pa ni še večer in zvezde so se prižgale. Grom stresa zemljo, pa oblakov ni od nikoder. Ali si ti z dlanjo sonce zastri, da ti ne žge raztrganih ran? Ali si Ti zvezde neba prižgal, da Ti svetijo ceste, ko greš na pot, da prideš za veke nazaj ? Ali si se Ti dotaknil zemlje za slovo, da se skale Krasa drobe in mrtvi dramijo, Bog luči in teme, tiši ne in viharja, smrti in vstajenja' Mrači se in temine legajo na svet, pa ni še večer in zvezde so se prižgale. Grom stresa zemljo, pa oblakov ni od nikoder. Jaz pa stojim, tujec v tein mestu, brez luči, da bi našel pot, da bi ti dal piti iz svoje čutare hladne vode. Premakni dlan s sonca, moj Bog, da bo luč, da bom našel križ na vrhu gore. Nisem sam, mnogo jih gre za menoj in baklje prižigajo. rent «ii»| t Letos bodo precejšnje skupine naših rojakov poromale za sveto leto v Rim. Rim je bil še v pradavnini kraj, kamor so naši predniki hodili na božjo pot. Romati se pravi prav za prav v Rim hoditi. Naše najstarejše božje poti so bile v Rimu, Ogleju in Štivanu pri Devinu. V Oglej so naši dedje romali prav posebno za Veliko noč. 0 kresu pa je bil velik cerkveni shod v Štivanu pri Devinu združen z mnogo obiskanim semnjem, ki je trajal šest dni. Oglej je naša materna cerkev, Štivan pa naš najstarejši samostan. Najbolj odlično romanje pa je bilo že od početka v Rim. Še predno so se začela naša Marijina romarska svetišča je bilo romanje v Rim in pozneje v Kelmo-rajn nekako tajno hrepenenje naših pradedov. Naši srednjeveški romarji so hodili navadno peš do Trsta. Od tu so jih prepeljali tržaški brodarji preko morja do Ancone, Od tu so šli zopet peš preko Loretta Rim. Prvi krat se omenjajo slovenski romarji v tržaških listinah leta 1233. Imenujejo jih »romieri« ali »romipedi«. V 15. stoletju so imeli tržaški brodarji posebne zapisnike za slovenske romarje, Tako na primer beremo, da so jih v maju leta 1492. prepeljali v Ancono 52, v januarju leta 1493., so jih prepeljali 242, v januarju leta 1495. se jih je vkrcalo 140 in tako dalje leto za letom. Zanimivo je vedeti, kje so se ti naši romarji v Rimu nastanili Poleg različnih rimskih samostanov so se največ posluževali dveh romarskih ustanov. Najprej je prišlo v poštev avstrijsko romarsko zavetišče v »Animi«. To romarsko zavetišče je nastalo v 14. stoletju. Nekateri naši duhovniki so po takem romanju ostali tudi kar v Rimu. Ti so potem stalno bivali v »Animi« in dobili papeške službe. Tako Jakop iz Kranja leta 1457, in škof iz Pičnja Istri leta 1461. Tudi naši škofje so se kot romarji nastanili zelo radi v »Animi«. Pri tem smo ugotovili tudi do danes neznano zgodovinsko dejstvo. Prvi ljubljanski škof Sigismund Lamberg je namreč lastnoročno zapisal kroniko tega zavetišča, da je bil posvečen v Rimu, v cerkvi sv Petra, od papeža samega dne 3 julija 1463. Za desetletnico svo jega posvečenja, dne 26. marca 1473. je škof Lamberg zopet ro mal v Rim, Nastanil se je tudi to pot v »Animi« in se tamkaj zopet lastnoročno podpisal s svo jirni sopotniki, kateri so bili: dr Ivan Lamberger, Mohor iz Šmar ja, »prvi ljubljanski stolni de kan« in škofov osebni kaplan Mihael iz Loke. Ta lastnoročni škofov zapisek popolnoma ovrača trditev dr. Grudna, ki trdi, da Mohor iz Šmarja ni bil prvi stol ni dekan ljubljanski, temveč nek do drugi. Škoda, da teh arhival nih podatkov ne moremo kje drugje objaviti. Drugo zavetišče slov. romarjev je bil »Zavod sv. Hieronima«. Ta je danes sicer izključno hrvatska last. Vendar je bil prvotno ustanovljen in vzdrževan od Sloven-vec in Dalmatincev. V tem zavetišču je bilo v srednjem veku veliko naših romarjev pogoščenih in s stanovanjem preskrbljenih. V teh dveh zavetiščih so bili romarji po več dni zastonj nastanjeni in pogoščeni. Pozneje smo Slovenci v Rimu izgubili svoje lastno zavetišče. Šele pred 10 leti so se nastanile Rimu slov. šolske sestre, kjer majo lasten dom. Od takrat je tudi marsikateri osamljeni rimski romar pri njih dobil gostoljubno streho. Stanko Stanič Sveto leto, ki ga preživljamo, je padlo v eno najtežjih dob človeške zgodovine. Zato sveti oče upravičeno slavi vanj veliko upanje. To razodeva med drugim tudi svetoletnm molitev, ki jo je papež sam sestavil. Ker morda komu ni znana, si oglejmo njene glavne prošnje. Papež se v njej najprej zahvaljuje Bogu za veliki dar svetega leta. Naj on, ki vse vodi, omehča človeška srca, da bo jubilejno leto za vse res leto očiščenja, posvečenja, notranjega življenja in zadoščevanja, leto velike vrnitve k Bogu in leto velikega odpuščanja. Nadalje prosi za one, ki zaradi vere preganjanja trpe, in za vse ude svete cerkve. Ko pozove bogatine k socialni pravičnosti in ljubezni, se obrne v nebo z gorečo prošnjo; »Podeli, Gospod, mir v naših dneh, mir dušam, mir družinam, mir domovini, mir med narodi, da .<« razpne s svojo milo lučjo mavrica zadovoljstva in sprave preko zemlje, posvečene z življenjem in trpljenjem Tvojega Sina.« To je najmočnejša prošnja Kristusovega namestnika. Toda večje upanje kot v naše borne molitve stavi v neskončna božje usmiljenje, ko nadaljuje: »Bog vse tolažbe, veliko je naše trpljenje, težka je naša krivda, neštevilne so naše stiske, toda večje je naše zaupanje v Tebe. Zavedajoč se svoje nevrednosti, polagamo kot otroci svojo usodo v Tvoje roke in združujemo svoje slabotne molitve s priprošnjo in zaslugami preslavne Device Marije in vseh svetnikov.« Preden zaključi, prosi sveti oče še zdravja bolnikom, svetosti družinam, beguncem in jetnikom pa domovino. . Z lastnimi močmi svoje krivde pred Bogom ne moremo oprati. Zato je potrebna milost, dar božje dobrote. Bog sicer ponuja svetu milost, a svet je noče sprejeti. Zato mu jo skušajmo posredovati mi. Združujoč svoje vsakdanje nadloge z molitvami sv. cerkve in s trpljenjem naših bratov v domovini, bomo poklonili Bogu v svetem letu prijeten dar za njeno rešitev. Svetoletna molitev je prirejena prav za naše potrebe in je med redkimi, ki so tudi v svetem letu obdarovane z odpustki. Če jo imamo pri roki, jo radi pogosto molimo! Tone Kralj Svete Višarje mm ■ il ||Mri Hrsf-j ■ 1 "i ' EIm3 & Jezus na križu in tri Marije ŠIRITE NAŠ LISTI Koledar za prihodnji teden 9. aprila. NEDELJA. Velika noč — praznik vstajenja Gospodovega. Marija Klcofa. 10. PONEDELJEK. Drugi veliko« močni praznik. Ezakijel, prerok 11. TOREK. Leon, papež. 12. SREDA. Julij, papež. 13. ČETRTEK. Roanain. 14. PETEK. Justin, mučenec. 15. SOBOTA. Anastazija, muč. Nedeljska molitev O BOG, KI SI DANAŠNJI DAN PO SVOJEM EDINORO-JENEM SINU PREMAGAL SMRT IN NAM ODKLENIL VRATA VEČNEGA ŽIVLJENJA: NAŠE SKLEPE, KI JIH S SVOJO MILOSTJO NAVDIHUJEŠ, S SVOJO POMOČJO TUDI SPREMLJAJ. Gospodarski listek MM. — osrednji motor italijanskega gospodarstva V št. 12. našega lista smo videli, kako in katere banke so prišle po* tem 1RI pod državno kontrolo ozi« toma v skoTaj izključno državno lest. Ker so te banke Me udeležene kot delničarke ali fiinansiafcorke pri mnogih industrijskih in drugih pod« jetjih, so istočasno z bankami prišla v državno last tudi mnoga od teh. Druga podjetja so zaprosila kredite iu jih tudi dobila, a vedno za'ceno svoje samostojnosti: odstopiti so mo« rale delnice. Tako je prešlo pod Jr« žavno kontrolo ali last okoli 250 velikih podjetij. Številka poleg ;me« na naslednjih podjetij pomeni, kos likšen odstotek delniškega kapitala je v rokah IRI, oziroma države: 1) MEHANIČNA INDUSTRIJA: Alfa Romeo 99"/o, Tržaški arzenal 100%, San Giorgio v Genovi' 23°/o, Salmoiraghi 98%, Motomecanica 100°/o. tvornica optičnega stekla 50'Vo. Od1 velikih mehaničnih podjetji si je ohranila samostojnost FIAT, ki jc največje mehanično podjetje v Ita« liji. Pri FIAT je v izdatni meri ude« ležen ameriški kapital. 2) KOVINSKA INDUSTRIJA: 11= va 6l°/o, Elba 50°/o, Terni 53%, Dabpine 52%, Gornigliano 100%, Minerairia siderurgica 100%, Ferrota« je 100%, Jeklarne v Bresci, 100%. Precej nad polovico kovinske in« dustrije — predvsem topilnice rud zavisi od države. 3) KEMIČNA INDUSTRIJA: V ti stroki je vodilno podjetje »Monte« eatini«, ki si je ohranilo samostoj’ uost, a tud; tu je IRI udeležen na delniškem kapitalu. IRI razpolaga sicer le z 8.5°/o delniškega kapitala, a jc v velikem številu delničarjev (nad 50.000) najmočnejši in zato njegov glas mnogo zaleže. IRI pa nadzira nekaj drugih manjših kemič* nih podjetij. *) ELEKTRIČNA INDUSTRIJA: Največja podjetja, in sicer »Edison« in »SADE« (Societa adriatiea d'Elct« tricita) sta ohranila svoj J samostoi« uost, pač pa je IRI udeležen pri Sip z 48%, pri Trentinski elektriki z 79°/0 in pri Južni električni družbi s 33°/„. 5) LADJEDELNICE: A n s a 1 d o 76°/0, Odero«Terni«Orlando 80%, Ja« dranske ladjedelnice (Trst, Tržič) 75%. Iz tega sledi, da je država last« nica več kot 3/4 največjih ladje« delnic. 6) MORSKI PROMET: Pri vseh velikih prevoznih družbah je bil po« polnima izrinjen zasebnii kap.tal, ker IRI razpolaga 100°/o z družbami Italia, Tržaški Llojd in Adriatica. 7) Nadalje je IRI udeležen pri te« lefonskih družbah STIPEL s 96% in pri TEL VE s 100%, pri rudokopni družbi »Monte Amiata«, ki je imela v najemu rudnik živega srebra v Idriji z 32%, pri industriji umetne gume 50%, itd. itd. Potom družbe »Agiip« kontrolira IRI bencin in pe« trolej ter italijanska najdišča petro« leja in naravnega plina — metana. Kjer je IRI sorazmerno malo ude« ležen, sta oblačilna in obutvena industrija. Očividno je ta industrija nakopičila z dobički take kapitale, da se je tudi v dobi krize držala z lastnimi močmi nad' vodo. Zakl juček IRI je zelo močna ustanova, saj razpolaga oziroma manevrira z mno« gimi stotinami milijard, ki so vlo« žc-ne v najrazličnejša podjetja. Mno« ge gospodarske panoge, predvsem kreditni zavodi, banke, družbe za pomorski promet in ladjedelnice so skoraj v celoti državna last, v dru« gih panogah pa je država oziroma IRI solastnica glavnih proizvajalnih sredstev. S pomočjo IRI se je izvršila minnim potom socializacija, ali bolj podržavljenje ključnih postojank ita« lijanskega gospodarstva. Politični nasprotniki očitajo pred« sodniku vlade De Gašperinu, da IRI ne vrši svoje r.aioge, češ da ne ob navija in ne krepi dovolj italijanske« ga gospodarstva, ker da nima pra« vega, spretnega in močnega vodstva. Očitajo tudi, da so različna podjetja navadna koritica za politične pri« padnike, ki so kot taiki postavljeni na važna gospodarska mesta in ne kot sposobni voditelji. Ali soi očitki opravičeni in v koliko, je težko razsoditi; gotovo je le to, da je tež« ko ali pa sploh nemogoče najti člo« veka, da bi obvladal celoten IRI in imel jasno sliko čez vsa priključena in nadzirana podjetja. IRI je pač državna last, državna uprava pa je počasna, zelo birokratična in niti ne more biti tako hitra kot zasebna. Pri zasebnih podjetjih pride, na vo« dilno mesto najsposobnejši, pri dr« žavnih pa tisti, ki ima zgoraj naj« boljše zveze. Če ga pri zasebnem podjetju nekdo polomi, zleti iz služ« be, pri državnem pa lahko ostane še dolgo na dotičnem mestu, ker ga visoke zveze ščitijo Te in še druge hibe ima državna uprava v Italiji in drugod in take ima tudi IRI. * Semenska koruza iz Amerike 22.000 q ameriške hibridirane ko« ruze (križanke) bo Italija letos uvo« zila za seme iz USA. Lansko leto je bil uvoz manjši. Za enkrat mo« remo govoriti še vedno o poskusih, četudi na široki podlagi. Izkušnje lanskega leta so različne: mnogi kme« tovalci so bili zelo zadovoljni s pri« delkom, drugi manj, mnogi pa so pridelali manj kot z domačo koruzo. V splošnem se je opazilo, da zahteva ameriška križana koruza rodovitno zemljo in obilno gnojenje, kar tudi obilno poplača. Saj so pridelali tudi nad 100 q zrnja na hektar ali 36 q na njivo. DAROVI ZA »KATOLIŠKI GLAS« Preplačilo iz Jazbin. 1000; N. N. 20#*- lir. Srčna hvala! ZA »SLOVENSKO SIROTIŠČE SV. DRUŽINE« M. O. 1000; J., S. v Gorici 500; Vinko Mašič, Ruffano 1000; »Pod« porno društvo« v Gorici namesto cvetja na grob svoji odbornici Ru« dol.fi Vidmarjevi v počastitev njene« ga spomina 5000; istotako nam jc »Podporno društvo« poleg že javijo« nih 24 bluz za dečke darovalo še 2 srajci, 36 parov spodnjih hlač in 12 spodnjih kril za deklice; »Dobrodol« no društvo« 1 škatlo finega pralnega mila (120 kosov) in 3 škatle izborne marmelade; neimenovana 2000; preč. g. Anton Rutar 500; K. B. 5000; Ivan« ka iz Trsta 200; ob priliki obiska fatimske romance na Plaeuti nekdo 400; čisl. družina Pavlin 1000; gospa Kenda Antonija v zahvalo za božje dobrote za sirotišče 5000; Cassa di Risparmio (Mont) Gorica 5000; Mi lost Karmela, v Gorici 1000.—- lir. Vsem našim dobrotnikom srčna hvala z zagotovilom molitve! Salu Mnžniii sntražijn... V neki vasi v naših Gorah (kraja nočemo imenovati, da bi ne razdražili komunistične jeze nasproti nedolžnim ljudem) je bil pripravljen cerkveni pogreb kmečkega gospodarja. Pogrebci-nosači so že stali ob rakvi in tudi domači duhovnik je bil že prisoten. V tem hipu pridirja na pogreb domači sin, ki je nekje v Sloveniji eden izmed tolikih državnih uslužbencev. Ko spozna, da se namerava vršiti pogreb po starodavnem običaju —• po cerkvenem obredu, ves zaripel od. jeze zapiha in zahteva, da se navzoči duhovnik odstrani in se izvrši pogreb civilno, po predpisih komunistične partije naravnost na pokopališče. Divje sinovo brezboštvo je ljudi zaprepastilo. Mati, sestra in druge sorodnice so s solzami v očeh bridko ihteč skušale odvrniti nesrečnega sina od njegove namere. Bilo je vse zaman. Tudi odpoved nosačev, ki niso hoteli sodelovati pri civilnem pogrebu, ga ni omajala. Naročil je par pajdašem, ki so prišli z njim, da so prevzeli nalogo nosačev. In tako se je na žalost vseh vaščanov izvršil necerkveni pogreb. Ko je navzoči župnik vprašal komunističnega terorista, če bo med pogrebom lahko molil za pokojnika v cerkvi, mu je le-ta surovo odvrnil: »Moli, saj te ne bom videl!« Ko je brezbožni sin na tak nasilen način zagrebel svojega glob okov er ne ga očeta v tihi grob, se je s svojimi pajdaši hitro poslovil. Tedaj so domači in vaščani stopili na pokopališče in so z duhovnikom odmolili molitve za pokojnikov večni mir. Molili so pobožno in vdano. Prosili so za dušo dragega rajnkega, še bolj toplo in vneto so pa prosili, da bi jim že bilo preloženo breme, pod katerim vsak dan bolj ječijo. Saj jih vsak dan bolestno presune, kadar se spomnijo, kako so bili pred leti osleparjeni in ogoljufani. V boj za svobodo slovenskega naroda so jih podžigali, v komunistično tiranijo so jih pa zavedli. In to nečuveno zavajanje se nadaljuje. Ljudje, ki so se prikopali s krvjo in nasiljem do oblasti, se čutijo tako močne, da se lahko rogajo vsej javnosti in gospodujejo po svojih zasovraženih metodah naprej: pod krinko Osvobodilne fronte širijo komunizem in brezboštvo. Samo pri nas v Italiji in na sosednem Koroškem ne sedijo dovolj trdno v sedlu, zato jase jo pod »demokratičnimi frontami« in varajo lahkoverne ljudi z narodnimi gesli, v resnici so pa samo privesek komunistične partije, ki gospodari v »Osvobodilni fronti«. To je dokazal te dni tudi kongres »Osvobodilne fronte« za Tržaško ozemlje, na katerem so naši frontaši zopet sklenili debelo prijateljstvo z Babičem in vso njegovo komunistično druščino ter se vdinjali rdečemu režimu. Dopisi Mačkovlje Človeku najdražje in za Bogom najbolj sveto bitje na zejnlji je mati. A 'kako malo hvaležnosti skažemo mi naši materi. Pesniki, pisatelji in slikarji so ji postavili svoje lepe spo* menike. A mi? Tudi naša skupna mati — sv. katoliška cerkev — jc prav v začetku spomladi postavila praznik Matere božjega Sina in s tem praznik vseh krščanskih mater. To je najlepše priznanje našim ma« teram, ker so tako postavljene ob stran nebeški materi. Materino živ« Ijenje lahko' očrtamo v teh besedah: delo, skrbi in trpljenje. — A tudi \cseljje! 25. marec je praznik kr« ščanskih mater —. »Naš dan«, so rekle mačkovljanske matere »zato bomo šle kam, da ne bomo vedno doma«. Cilj je bil: v Bazovico na materinsko proslavo in na Opčine k fatimski Materi božji. 2e v korieri je zadonela Marijina pesem, ko smo se peljali po zelenem in že kar cve« točem Bregu. V Bazovici: pesmi, deklamacije, prizori. Kako nas je vse tc povzdignilo. Prav lepo je bilo gle« dati in poslušati male otroke, kako lepo pojejo in govorijo svoji mami* ci, v solzah in v smehu. Vredni so vse pohvale! Iz Bazovice smo poromali k fatim* ski Materi božji na Opčine. Lansko leto je bil njen kip pri nas: lepo smo jo sprejeli in je ne moremo po« /abiti —. Pred njo smo klečali, mo* lili in peli. Matere pri Materi! Luna je že svetila na nebu, ko smo sc v najlepšem razpoloženju vračali proti domu. Kdo bi mislil, da znajo tol« METOD TURNŠEK: Draška presune do dna duše. »Kristus božji!« Onemogel se sesede na hišni prag. Glavo globoko skloni do prsi, do samih Cilkinih nagelnov . . . Micka, mlada mati, mrtva! Mrtva prav zdaj, ko je Drašku vzklila prva ljubezen in je še vsa gorka! Draška tišči v prsih, r očeh ga peče. Sestra in mati jadikujeta in z grenkim jokom pomilujeta zdaj nesrečno rajnico, zdaj njenega moža Toneka, ki je za ljubljeno ženo bil hotel skočiti v grob, zdaj mater in Janžka, lako strahotno udarjena. Najbolj pa se materi in sesiri smili sirotiea sinček, ki nikoli ne bo videl ljubega materinega lica, nikoli čul sladke materine besede . . . Tudi Drašku privro iz oči solze, vroče solze ... O Micka Rojkova, ki si komaj vzcvetela, komaj okusila srečo mlade ljubezni, ali te res ni več? Neštetič si v prejšnjih letih s trdo, težko košaro na glavi iz daljnega Grajenšaka po razkravih grabah hitela v mesto, da si iztržila revne novce za brata v šolali, ali so te res položili v črno zemljo? Za tabo veka, joj, sirotno detece . . . Jočejo Tonek in mati in Janžko in tudi Vrtieevi jočejo, o Micka Rojkova! Draško v tem trenutku z grozo zre pred svojo dušo dve podobi, zdaj bledo Micko z zaprtimi očmi, mrzlo in negibno, zdaj cvetoč obraz Cilkin z njenimi žarnimi, živimi očmi ... O smrt in življenje, o grenka smrtna tuga in vriskajoča radost! O zdaj so nageljni, ki si jih tišči k srcu, ti cvetovi prve ljubezni, orošeni z vso bridkostjo . . . Tisti večer pri Vrtičevih niso večerjali. Ob brleči luči so molili. Drašku se je dozdevalo, kakor da se sredi sobe dviga mrtvaški oder in na njem leži mrtva mlada mati z ihtečim detetom ob sebi, kakor da k Vrtičevim skoz okna pogledujejo žalostni, obupani obrazi nesrečnih Rojkovih, jokajoči Tonek, s solzami oblita mati in Janžko . . . Draško z bolestjo zakoplje svoj obraz med dlani. Iz mraka mu pred dušo prisijejo spet nageljni, beli in rdeči nageljni ... A še preden se jih utegne vsaj za hip razveseliti, jekne skoz odprto okno iz gozda pošasten glas čukov: »Kvuk, kvuk, kvuk . . .« . Draško se strese, dvigne obraz, oči mu objamejo Kristusovo podobo v kotu. Zaupno vzdihne:^ »Bog bodi milostljiv Micki Rojkovi! Večna luc naj ji milo sveti!« * * * Tonek, mati in Janžko se niso mogli ločiti od Mie-kinega groba. Kakor da so Micko živo zakopali in bo Micka zdaj zdaj potrkala po krsti in zaklicala iz groba. »Ljubi moj mož Tonek, ljuba mati, dragi brat, dvignite me, dvignite me iz groba, da podojim Tončka!« Srce se jim je obupno krčilo ... Grob je bil že docela zasut in vsi so odšli razen so- sedov in najožjih znancev. Mati pa je s sinom in zetom še vedno klečala ob grobu. Vrgla se je na svežo gomilo, grabila grudje, poljubljala največjo, mrzlo, rumeno grudo, bridko ihteč: »O moja Micka, moja zlata Micka, z Bogom, « Bogom! Zakaj še jaz, mati nesrečna, ne morem umreti in iti s teboj v grob!« Toneku so sople prsi. Ustnice so mu trepetale. Zrušil se je tudi on na grob in zajokal vnovič kot otrok: t »Micka zlata, ljubljena, zakaj si me zapustila? O moj Bog, saj menda jaz nisem kriv njene smrti! O Micka, zlata Micka, majcenega otroka si mi zapustila, ti si pa odšla, odšla! Zakaj, Micka moja zlata, ljubljena?« Slednja žilica je v Toneku drhtela. Roke so mu krčevito objemale gornji del groba. Solze so mu vrele po licu curkoma . . . Janžku so se trgali iz prsi težki vzdihi. Klečečemu ob materi so mu sklenjene roke omahovale. Skoz solze je zrl v rumeno prst, v grob, v katerega so mu bili zakopali Micko, tisto ljubko, zlatolaso Micko, s katero sta bila rasla kot dve revni rožici, rasla brez očeta, ki ga niti nista poznala. Le mati jima je majhnima bila sklepala roke v molitev in ju preko Drstelje po zelenih travnikih, med njivami in ob vinogradih vodila gor k Sv. Urbanu k sveti maši . . . Obema je po svetem opravilu bila kupila »srce« iz lecta. Janžko ga je kmalu oblizal in pospravil, Micka pa ga je še prinesla domov in ga nato šele drugi, tretji dan načela. Polovico ga je ko lepih in zanimivih povedati! Posebno kakšna ima pravo žilico*. . . Prav lep zaključek našega materin* skega izleta pa smo imeli v Dolini. Tam so vrteli že dva dni krasni film o Lurdu. Menda so ga videli kar vsi Dolinčani. Prav hvaležni smo g. župniku za povabilo. Srečno smo prišli domov in si pod našo vaško lipo zadovoljni voščili veselo veliko noč! S Krasa Zvedeli smo, da je v februarju in marcu obiskala komensko okolico poleg vsakdanjih križev iti bridkosti še izredno huda »influenca«. V ne* katerih vaseh so bile prizadete skoro vse družine.. Slabotnejši so. morali ostati v postelji po par tednov. V takem slučaju je dvakrat gorje ti* stim, ki nimajo življenjskih nakaznic in ne morejo drugače dobiti praha sladkorja, koščka mesa za juho itd. Ker ni hitre zdravniške pomoči in zdravil, je na posledicah te bolezni nekaj ljudi umrlo. Edina zdravnica za obširni sežanski okraj, od Herpelj do Opaitjega sela, ne razpolaga niti z dobrim motornim vozilom. Zato pride večkrat k bolniku prepozno, če sploh utegne priti. V Komnu bi morala sprejemati redno enkrat na teden. Tam jo čakajo dolge vrste bolnikov, žal, večkrat zaman: polo* mil se je avto... Kadar pride, pre* gleda najpotrebnejše. Na zdravila je treba včasih čakati par tednov. Tako je, odkar smo odrezani od Trst® Im Gorice. Kdaj bo bolje?... Komen Tukaj je umrl znani domači živi* nozdravnik in posestnik V. Jazbec v starosti 70 let. Do zadnjega časa je zdrav in krepak hodil peš po vsej okolici ter skuše n in vesten poma* gal v sili, kjer je mogel. — Prehla* dil se je in podlegel vnetju prsno mrene. Med zadnjo vojno je bil z družino z drugimi Komenci odpe* ljan v Nemčijo, kjer mu je žena zbolela in po vrnitvi v požgano vas shirala. Svoj križ je nosil potrpež* ijivo in vdano. Bil je ugleden gospo« dar, družinski oče, dober katoličan in značajen Slovenec, ki ni zgrešil prave poti v zadnjih preizkušnjah. Ohranili ga bomo v dobrem sporni* nu. Naj počiva v miru! Ostalim na* še globoko sožalje. N o vice Nova maSa v Gorici Na velikonočni ponedeljek bomo imeli v Gorici na Travniku slovesno novo mašo, ki jo bo daroval c. g. Bogomil Brecelj. Začetek ob 8 in 3/4 s sprejemom g. novomašnika. Nato sledi slovesna sv. maša. Goriški verniki in okoličani, prihitite v velikem številu k tej lepi cerkveni slovesnosti! Češčenje božjega groba v Gorici V stolni cerkvi bo češčenje božjega groba v četrtek od 11 do polnoči za slovenske žene in dekleta, od polnoči do ene pa za može in fante. Pridite vsak ob svoji uri, da počastimo v grobu ležečega Zveličarja! To tem bolj, ker se v goriških cerkvah razde-rejo božji grobovi že v petek zjutraj. Velikonočno sv. obhajilo v Gorici Ne morem drugače začeti, ’Ko da rečem: Hvala Bogu, lepo in prisrčno smo prejeli možje in fantje veliko* nočno sv. obhajilo. pri sv. Ivanu na Odgovorni urednik : Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici oljčno nedeljo. Bilo je res nekaj ve* ličastnega in posebnega. Tudi najsta* rejši ne pomnijo, da bi bili slišali peti pasijon v slovenskem jeziku. V nedeljo smo pa slišali pri sv. Ivanu peti Kimovčev pasijon. Za nas vse je bilo to nekaj izrednega. Nekdo se je izrazil, da bi ne verjel, če bi mu pripovedovali, kako je bilo lepo. — Upam, da se v spomin na sv. leto ohrani ta navada vedno med nami. Marsikomu je bilo žal, da jo manj* kal, in mu je lahko tudi v resnici žal. Bilo nas je pa kljub temu skoro polna cerkev; prihodnje leto bo cer* kev gotovo premajhna. Najlepša hvala vsem, ki so to lepo pobožnost pripravili. Bog jim povrni! U delež enec Izvir Soče ob Timavu Naše uredništvo je prejelo sledeče »duhovito« priporočilo: »Ker je izvir Soče izven meji domovine in ga zato ne moremo obiskovati, bi predlagal, da prenesemo izvir Soče k izlivu Ti* mava pri Devinu. Tako bo vsakomur, ki obišče čudovite izvire Timava da* na tudi prilika, da istočasno obišče še izvir Soče. Pozivamo oblast, da s primernimi ukrepi čimprej pripomore našemu ljudstvu do te ugodnosti.« Že smo hoteli to bedasto priporo* čilo vreči v koš, pa smo se premislili v prepričanju, da ima naš dopisnik vsaj toliko pravice do' priobčitve svojega predloga, kolikor oni, kate* remu je uspelo te dni spraviti v neki list predlog, naj bi se postavila mi* lostna podoba svetogorske Matere božje v češčenje poleg one iz Stare gore nad Čedadom. Napihovanja V coni B Tržaškega ozemlja, ki jo upravljajo jugoslovanske čete, bodo 16. aprila upravne volitve. Ti* tovci, ki so na vsem ozemlju izvedli dobro organizirano komunistično strahovlada, se kljub vsemu vendar* le nekoliko bojijo, da bi kako ko* Icsce odpovedalo in bi nastal hre* ščeč polom. Zato obdelujejo nesreč* ne volivce na vse mile komunistične viže, da bi jih ustrojili za veliko zmago, katero nujno potrebujejo, če hočejo še nadalje politično živeti, kajti v coni A je njihova usoda že zapečatena. Babičevski šunder je zdramil Istrski osvobodilni narodni odbor, ki neprestano joče zaradi krivic, ki jih morajo prenašati istrski Lahi, katerih mučeništvo. so razni profesorji De Castro in slični zasuž* njeni bratje razbobnali že po vsem svetu. Ta odbor je sklical za zadnjo nedeljo 2. aprila v gledališče Rosetti veliko italijansko zborovanje, kate* rega sc je udeležilo mnogo znanih političnih ljudi tudi iz Italije. Na zborovanju, na katerem je imel glavno besedo tržaški župan Bartoli, je bilo izrečenih mnogo obtožb, očitkov in groženj. Nam ne kaže, da bi se spuščali v podroben pretres kom u n i s t i č n o* i ta 1 i j ansk e pravde. Mi demokratični Slovenci lahko samo ugotovimo! Ne komunisti, ne Italija* ni nam niso bili šo nikdar pravični sosedje; tudi sedanja kričava napi* hovanja jih ne bodo streznila in se bomo morali z njimi zai naše pravice še nadalje boriti. Begunci pozori Vsi begunci, ki so od organizacije IRO sprejeti za emigracijo, se ob* veščajo, da se lahko javijo, za emi* gracijo v Čile. Priglasijo naj1 se v uradu IRO, Gorica, Corso Roosevelt 5 do 7. aprila. Biti morajo 170 cm visoki, izvežbami mehanični delavci, cletrotehniki,,geometri ali poljedelci. Izselitev v Kanado V IRO sprejete ženske (žene, de* kleta in vdove), stare do 45 let, ki se želijo izseliti v Kanado kot služ* kinje, naj se javijo do 11. aprila v uradu IRO v Trstu. Preden se od* peljejo v Trst, naj sc zglasijo pri uradu IRO v Gorici, Corso Roose* velt 5, kjer bodo dobile potrebna pojasnila. Proslava prvega maja v Trstu Vse posle, ki zadevajo preučitev, vzporeditev in reševanje prošenj za prireditve v zvezi s »prvimi majem« bo letos opravilo consko predsedstvo potom občinskih funkcionarjev in v dogovoru s pristojnimi policijskimi oblastmi. Razdobje, v katerem se bo* do vršile prireditve »prvega maja«, obsega čas od 27. aprila do vključno 2. maja. Conski predsednik, odnosno odbor ali osebe, 'katere bo on poveril z reševanjem teh poslov, bodo obja* vili nadaljnje podrobnosti o postop* ku in roku za vlaganje prošenj za organiziranje manifestacij kot tudi vse nadaljnje objave v zvezi s »prvim majem«. Zavezniška vojaška uprava bo vse do danes sprejete prošnje od* stopila pristojnimi oblastem. Na potu iz bolnice... Gdč. Zora Pertovt z Banjšic se je šla zdravit na kliniko v Piza Na Jo* žefovo 19. marca se je hotela vrniti v Gorico. V vlaku se je njeno stanje poslabšalo in je morala izstopiti v Rovigu. Ko je prišel poklicani zdrav* nik, ni mogel nuditi bolnici nobene pomoči, ampak je samo* ugotovil nje* no smrt. Sestra pokojnice, ki jo je na potu spremljala, je potem uredila vse potrebno, da so jo pripeljali v Gorico in jo tu ob spremstvu sorod* nikov in znancev lepo pogrebli. Naj počiva v miru! Zahvala Slovenska Vincencijeva konferenca iz Trsta se najlepše zahvaljuje dru* žinam Smotlak, Tul in Slavec iz Mačkovelj, ki so ji darovale vso oljke za oljčnieo. Boig plačaj! Odbor Sladkor za čebele Kmečki konzorcij za goriško po* krajino opozarja vse čebelarje, da zapade 10. aprila rok za. dvig naka* zil za sladkor določen za čebelno spomlad n o pašo, ki ga razdeluje Če* belarska zadruga, ulica Duca d’Aosta 55. Za izgnane Nemce Poslanec Francis Waltcr je stavil v predstavniški zbornici Združenih držav predlog, da se ustanovi med* narodna organizacija za pomoč 12 milijonom Nemcev, katere so izgnali iz vzhodne Evrope in ki zdaj živijo v Nemčiji in Avstriji »v zelo slabih prilikah«. Walter predlaga, da naj skliče predsednik Truman medna* rodni sestanek o tem vprašanju. Predlaga ustanovitev posebne med* narodne organizacije izven ustroja ZN, ker bi sicer sovjetski veto stvar preprečil in bi Sovjetska zveza izgnance pošiljala v Sibirjo, v koli* kor je to v njeni1 moči. Zamenjava bankovcev Z odlokom od 18. feb. 1950 je za* kladno ministrstvo odredilo, da bodo prenehali biti veljavni dne 30. juni* ja vsi bankovci izdani od Zav. v o* jaške uprave in bankovci po 50 in 100 lir starega tipa, ki jih izdaja Banca d.Italia razen onih zadnje i»* daje, ki jih imajo za »tip 1944«. Vse omenjene bankovce bo Banca d’Ita* lia zamenjala do 30. junija 1950. Da bo sladoled sladek Zveza trgovcev v Gorici obvešča vse izdelovalce sladoleda, ki izdelujejo sladoled v prostem pasu, naj Zvezi čimprej javijo količino sladkorja, ki ga potrebujejo za svoj obrat. Prija* vo je treba napraviti v dveh izvodih na navadnem papirju. Potres v Livornu V soboto 1. aprila okrog enajstih zvečer je bilo čutiti v Livornu mo« čan potresni sunek, ki je povzročil v mestu veliko paniko. Drugi dan popoldne ob treh se jo zemlja dru* gič močno zazibala in tako prestra« šila mnogo ljudi, da so zbežali i mesta. Gre za potres lokalnega zna* čaja, v katerem tvori mesto Livorno središče potresnega ozemlja. RADIO TRST II. Sreda, j. aprila 1950: 18.00 Mamica pripoveduje. — 19.15 Pesmi in ple* si raznih narodov. — 20.00 Vokal* ni koncert Liliane Husu. — 21.30 Lalo: Španska simfonija. Četrtek, 6. aprila: 13.00 Slovensh* narodne motive izvaja pevski duet. — 18.00 Glasbeno, predavanje. — 19.00 Slovenščina za Slovence. — 21.00 Radijski oder * Edvard Gre* gorin: V času obiskanja, osem po« staj o Jezusovem poslanstvu — nato Večerni koncert. Petek, 7. aprila: 13.00 Glasba po željah. —. 18.15 Mozart: Kvartet št. 21 v D duru 19.00 AnglcjJa>U na po radiu. — 20.00 Gallus: Zbo* rovske skladbe. — 21.00 Mojstri besede: Veliki petek v slovstvu. — 21.30 Koncert za veliki petek. Sobota, 8. aprila: 13.30 Salonski kvin* tet. — 20.10 Koncert violinista Karla Sancina. — 21.00 Sobotni večer * Pesem pomladi in Vsta* jenje. — 22.00 Melodije preteklih dni. —■ 22.15 Glasba za lahko noč. Nedelja, 9. aprila: 13.00 Glasba po željah. — 16.00 Felix Timmermans: Župnik iz cvetočega vinograda, drama v 3 dejanjih. — 21.00 Z domače knjižne police. Ponedeljek, 10. aprila: 17.00 Golia* Beli&ič: »Jurček«, otroška igrica. — 21.00 Pri belem konjičku, vese* loigra s petjem. vselej odstopila še Janžku ... O sestra, dobra sestra Micka, v grob je položeno tvoje srce! Ti si komaj še poznala očeta, ki trohni v Galiciji, tebe pa tvoj sinček Tonček ne bo, ne bo nikoli . . . Janžka zvije bolečina . . . Onemogel seže po kepi prsti. Kot božjo matro jo stiska v pesti. Iz prežalostne duše se mu iztrga: »O sestra ljuba, z Bogom, z Bogom!« Z levim rokavom si otare obilne grenke solze na licu, nato pa se z grudo prsti v desnici počasi pokriža a latinskim križem od čela do prsi, od leve do desne rame. Grudo spusti na tla z bolestnim glasom: »Sestra, z Bogom! V Kristusu počivaj, v Kristusu 8e spočij in na sinčka v večnosti ne pozabi!« Sosedje in sorodniki sočutno pomilujejo nesrečne Rojkove. Skušajo onemoglo mater, obupno ihtečega Toneka in strtega Janžka odtrgati od groba. »Potolažite se, Rojkovi, potolažite se! Saj je Bog v nebesih! Saj je Micka sla k Bogu in bo iz večnosti gledala na vas! Saj bomo tudi mi v kratkem šli za njo! Daj Bog, da bi še mi bili tako lepo pripravljeni kot je bila ona! . . .« Mati se z muko zravna. Kleči ob grobu in solze ji kot v potoku teko po vsem licu. Trpko vzklikne: »Še v nedeljo je Micka bila pri maši, spovedi in pri sv. obhajilu. In molili smo doma, vsak večer molili. . .« Tonek se po križu s prsti dviga. Oči mu milo hitijo k nebu, kot da išče pri Bogu opravičila, odpuščanja, če je bil kdaj za molitev zanikrn, v življenju premalo kristjan. — Tudi Janžko vstaja.---------------Z eno roko pomaga dvigniti mater, z drugo pa Toneka. Išče besedo za mater, besedo za Toneka, pa je ne najde take besede, da bi še bolj ne bolela. Globoko vzdihne, podpre mater in svaka pod pazduho in vsi trije s prebodenimi srci žalostno se oziraje k grobu s trudnim korakom odhajajo s pokopališča — — — Trd mrak je že legal na zemljo, ko so si Rojkovi trije v bolnici naložili v plenice in odejico zavitega Tončka. Dete, ki je že takoj po rojstvu bilo krščeno, je mirno spalo, kot da ga namesto umrle mamice zibljejo sami nebeški angelčki . . . Mladi oče Tonek si je Tončka rahlo, ljubeče vzel v naročje. Janžko pa je podprl pod roko jokajočo mater in počasi so šli dol po stopnicah, v vežo in ven na plan. Nebo je bilo posejano z zvezdami, ki so živo migljale. Pred bolnico se je mati še enkrat obrnila in zajokala: »O Micka moja mila! Noter sva šli obe, ven pa grem sama, sama, nesrečna, prenesrečna jaz mati . . .« Tonek je tisti hip pritisnil svoje lice k otroku v odejici in zastokal: »O Micka, Micka moja ljuba!« Srce mu je hotelo počiti od bridkosti. Tudi Janžku je bilo, da bi najrajši umrl. Dušil je pa žalost in jok. Materi in svaku je iskal besedo tolažbe. Ob pogledu na Tonekovo ljubezen do otroka je vzdihnil: »O mati, o Tonek, da nam je ostal vsaj Tonček! Mickin je. V njem bo Micka zdaj živela doma!« Počasi so Rojkovi trije hodili po prašni vurberški cesti. Bila je poletna noč. Njive in sadovnjaki so tiho samevali ob cesti. Mesec je spokojno plaval na zvezd- natem nebu. Njegov srebrni soj se je svetil po tratah, njivah in drevesih. — V bregeh je le tu pa tam zažagal kak škržat. Boječe se je oglasil kak nočni ptič. Po grmičevju, po travnikih ob cesti so se spreletavale is svetile tihe šentjanževe muhe s svojimi vijoličnimi lučkami. Rojkovi trije so si vsako toliko preložili v odejico zavitega Tončka. Vsakdo ga je nekaj časa želel nositi. Mali Tonček je za čuda venomer spal, kot da mu same nebeške zvezdice tko rajski sen . . . Rojkovi trije so po poti le malo govorili. Žalost jih je zmučila. In še vedno so jim spomini na Micko izvabljali solze v oči . . . Zdaj pa zdaj je mater ali Toneka prijel neodoljiv plač. Ciin bliže domu so prihajali, toliko grenkeje jim je bilo pri srcu. Na Grajeni so z velike ceste zavili navkreber proti Grajenšaku. Strm je bil breg in dete sta nosila le Tonek in Janžko. Mati pa je zadaj za njima tiho stopala in jokala, spominjajoč se, kako se je nekoč, še pred vojno, ko sta si z možem bila gradila hram, nešteti« trudila v ta breg, s trže v mestu ali z dela na Grajeni, in pod srcem je nosila otroka, Micko, Janžka. Hram je, čeprav je mož bil nesrečno padel v Galiciji, le a muko dogradila ... Še sina je dala študirat na Kranjsko, dasi sta z Micko zaradi tega na žive in mrtve garali ... In Tonek se je priženil k hiši in so pravkai začeli laže dihati in gospodariti ... pa je Micka, ljuba, mila Micka umrla . . . Šla je v večnost in pustila otroka .. . O Bog, ti si Stvarnik, ti veš, zakaj, zakaj . . . Mati stopa navkreber s trudom, stopa in joka, joka, da bi se morala kamnom smiliti . . . (Nadaljevanje)