Jože Gostinčar:
Sadovi kapitalizma
Kapitalizem se čimdalje bolj razgalja in kaže svoljo od neomejene požrešnosti spačeno podobo, pred katero postaja strah celo pristaše te pošasti. Ako se ozremo nekoliko po svetu, opazimo takoj, da raste množica brezposelnih. 1 a množica bi zelo rada delala, toda dela in seveda tudi (kruha ni. Opažatmo pa zopet lahko, da ravno v tistih deželah, kjer je brezposelnost največja, rastejo bogati zlati zakladi in da se preseljujejo iz enega skrivališča v drugega.
Kapitalisti, ki igrajo navadno tudi v javnosti velike vloge, prikrivajo svoje zaklade zlata in drugih prenosljivih vrednot, kakor da bi bile pokradene, prigoljufane ali pa naropane.
V	Ameriki ustavljajo podjetja, propadajo banke, ladje pa prenašajo ameriško zlato menda po vsem svetu. Ameriško delovno ljudstvo pa mori brezposelnost in z njo združena lakota. Sad kapitalizma.
Nemšika težka industrija je započela delo za uničevanje nemške valute, ker špekulira na veliko pomnožitev papirnatega denarja, da bi s tem prevalila na rame nemškega ljudstva svoje dolgove, katere je napravila najbrže pri svojih bogatih lastnikih. Sad kapitalizma.
Do sedaj najmočnejša industrijska država v Evropi, v čije finance niihče ni upal niti dvomiti, je ukinila zlaito valuto, .ki.ie bila sileui .ponos Angležev. Ministrski predsednik Mac Donald, bivši predsednik delavske stranke, se je zvezal z liberalnimi in konservativnimi kapitalisti, ustanovil z njihovo pomočjo nekako »narodno«, ali bolje rečeno, kapitalistično vlado, da kolikor mogoče reši kapitalistične žepe, četudi na škodo brezposelnih. Stranka ga je sicer izključila, toda brezposelnim, tki so žrtve kapitalizma, so se pa le znižale podpore. Tako nam je tudi Anglija zgled kapitalistične brezobzirnosti in škodljivosti za ljudstvo.
Da so pa skrili angleški kapitalisti svoje zaloge in kam, to je ljudstvu seveda prikrito. Povzročili so pa brezposelnost, ukinjenje zlate valute in znižanje brezposelnih podpor. — Sad kapitalizma!
Kaj se pa godi v drugih deželah v pogledu gospodarstva kapitalistov? Prav isto kot v navedenih. Sicer je pa to skrivnost ekspresnih in brzih vlakov, ki križajo po zemeljski obli. Eno pa je, kar lahko vidi vsak, kdor hoče:
Kapitalizem je brezdomovinski, ker odteguje v času potrebe državam, ki ga
varujejo, svojo pomoč in ker zaradi samega siebe skriva in prikriva premoženje, ustvarja brezposelnost in dviga obresti v višine, ki jih ne more zmagovati splošno gospodarstvo ljudstva.
Vse to pa samo zato, da spravi v varno zavetje svoj plen, ki so mu ga nanosili delavci, sedaj brezposelni.
Ali je upravičen podjetnik, ki si je nabral milijone in milijone premoženja, zapreti svoje podjetje in vreči delavce na cesto brez vsega? Kapitalizem je brezsrčen, ker niti tistim, ki so s svojim delom nakopičili kapitalistom zlate gore, ne da v njihovi nesreči počenega groša.
Kapitalistična špekulacija in brezsrčnost nima mej. Sedaj, ko so vsi veliki kapitalisti po večini pospravili na varno svoje zaloge, so začeli misliti na zvišanje obrestne mere, da bi privabili tuj kapital. Mislijo pa na svojega.
Delovno ljudstvo, ki gara po tovarnah, delavnicah, na polju, v rudnikih in gozdovih, pisarnah in povsod drugod, bo že povrnilo, kar se je pri skrivni operaciji izgubilo.
Zvišanje oibresti bi namreč na vse življenjske potrebščine in na delo imelo le slabe posledice, ki so: Vedno večje obuboževanje delovnega ljudstva, neza« dovoljstvo, nevera v Boga in poštenje.
Jasno je pa tudi, da se na ta način na celi črti dela za komunizem. Komunisti se anorajo za svoj porast zahvaliti samo kapitalizmu, ki je najuspešnejši agitator komunizma. Sadovi kapitalizma.
Ali je sploh kaka pomoč proti kapi- i talistični povodnji?
Da, je pomoč, in sicer gotova pomoč!
Kapitalizem je sad brezversitva, zato je potrebno, da se tako zvani krščanski narodi vrnejo nazaj iz kapitalističnega v krščansko praktično življenje, ki ni nič drugega kot krščanski socializem.
Zato pa ne zadostujejo le kršč. socialna načela v katekizmu in evangelijih, temveč morajo priti tudi kristjani, katerim ne bo denar vse, ljubezen do bližnjega pa prazna fraza.
Kadar bo resnično uveljavljena Kristusova zapiDved: Ljubi Boga nad vse, svojega bližnjega pa kakor samega sebe, mora izginiti vsak kapitalizem in vsaka ošabnost.
Leon XIII. je dal pred štiridesetimi leti tozadevna navodila dobro vedoč, da je rešitev socialnega vprašanja odločno katoliška zadeva. Toda ogromna večina katolikov je še vedno kapitalističnih nazorov.
Zakaj?
pitalističnih temeljih. Torej nič novega. Učinki seveda niso izostali — beda, brezposelnost je stalno naraščala, ž njo odgovornost napram ljudstvu. Velekapitalu lo še ni bilo dovolj. Njegov cilj je bil, da mora delavstvo stranko streti. Zaenkrat je bila sicer v sponah. Toda kdo ve, koliko časa bi mogel držati vele-kapitalistični svet pod svojim vplivom to silo? Bolje je, da je zdrobljena.
Leta 1924, ko je bila stranka prvič na vladi, se je kapitalizem poslužil bolj-ševiškega strahu, da je zrušil delavsko vlado. Falzificiral je Zinovjevo pismo. Zavedal se je, da bi taka intriga sedaj več ne držala. Zato je posegel po učinkovitejšem sredstvu. Organiziral je zavraten napad na lastno valuto. Funt je moral pasti. S tem padcem so nastopile težave za vzdržanje proračunskega ravnotežja. Da se to ravnotežje ohrani, morajo zmanjšati izdatke. To je stara parola kapitalistov. Ne zmanjšati njihove dobičke, ampak dohodke proletarcev, ki že itak težko živijo. Velebankirji so dobro vedeli, da ne bo mogla iti delavska stranka v to smer. Torej bo morala odstopiti. In tudi je.
Nekaj pa je bilo najbrž tudi proti pričakovanju velekapitala samega. Da bo šel preko stranke same njen dotakratni voditelj Mac Donald. Ko je sklenila delavska stranka, da izstopi Iz vlade, je izdala reakcija poziv za ustanovitev »narodne« vlade. Mac Donald je padel z nekaterimi prijatelji v to mrežo, kljub temu da je sklenilo vodstvo stranke, da ne gre v tako vlado. Neglede, da je Mac Donaldov značaj prišel s tem v zelo čudno luč, je bilo za delavsko stranko samo usodepolno, da je prišla v najkritič-nejšem trenutku ob svoje dotakratne voditelje. Stranka je šla torej v najtežji vo-livni boj, kar jih je bilo, razbita, neenotna. Zato je morala biti tepena.
Tepena je bila pa tudi radi volivnega reda samega. Angleški volivni red ne sloni namreč na principu strank, ampak na principu posameznih volivnih okrajev. Zaradi tega postane volitev v gotovih pogledih nekaka igra v loteriji. Zaradi tega se je zgodilo, da je potreboval delavski kandidat okoli 1H0.000 glasov, da je bil izvoljen, konservativni pa okoli 21.000 glasov. Sicer so pa to stanje za-
krivili deloma laburisti sami. Bili so dovolj časa na vladi in bi mogli v zvezi z liberalci izpremeniti ta nazadnjaški volivni red. Niso ga. Mogoče so menili, da bodo imeli stalno relativno večino. Vsaka neiskrenost v načelih se maščuje. Tako se je tudi nad delavsko stranko.
Ta proces ima pa tudi dobro stran. Načelnik delavske stranke je postal bivši zunanji minister Henderson. O njem trdijo da je dosleden in iskren delavec, Da je v resnici, je dokazal s svojim nastopom tik pred volitvami. Izjavil je namreč, da ni mogoče rešiti gospodarske krize, ako se ne vpelje socialistično, lo je smotrno gospodarstvo. V danih razmerah je bila ta izjava naravnost junaška, obenem pa odkrita. S tem je hotel zbrati okoli sebe ves proletarijat. Toda ne proletarijata, ki naj bi se boril za neokrnjene brezposelne podpore, za osemurnik ali pa za še krajši delovni čais v industriji, ampak proletarijat, ki naj bi se boril za novo ureditev družbe in gospodarstva. To geslo je odobrilo nad šest milijonov proletarcev. Po našem mnenju je to najvišja pridobitev iz zadnjih angleških volitev, ne le za angleški, ampak za svetovni proletarijat.
Mi delavci se moramo namreč zavedati, da ni boj proti kapitalizmu zadeva le le ali one delavske organizacije, ampak da je to zadeva vsega proletarijata. Delavstvo se mora tudi vzgojevati v tem duhu. Dejstva, da se je del angleškega proletarijata izjavil za konservativce, to je za najbolj nazadnjaško stranko v Angliji, za stranko velekapitala in veleb»n-kirjev, torej proti samemu sebi, nas ne sme motiti. Ti delavci so tudi žrtve kapitala: grožnje, beda, strah za kruh. Vse to more vplivati na delavstvo. Toda za Hendersonov program se je izjavilo šest milijonov štiristo tisoč delavcev. Za tem programom stoji močna armada, ki jf> trdna in disciplinirana. Radi tega se ni treba delavstvu vznemirjati, ker so potisnjeni laburisti v opozicijo, nasprotno, veseliti se mora. Za delavstvo je namreč največjega pomena, da vlada j a s n o s t. Največja nevarnost za njega je, če ga vodijo ljudje brez načel, ljudje s kompromisi, ki okužijo tudi maso samo. To je dragocen nauk za nas delavce iz zadnjih angleških volitev.
Ali je bil ves trud zaman?
Henderson - MacDonald
V	zadnji »Delavski Pravici: smo na kfatko omenili volivni rezultat angleških volitev. Ugotovili smo, da je delavska stranka zelo nazadovala, izgubila je 227 mandatov. Na videz je to nepojmljiv poraz. Ce pa primerjamo število glasov, ki jih je dobila pri prejšnjih volitvah, s številom glasov pri zadnjih volitvah, bomo dobili boljšo sliko. Na podlagi te primerjave je izgubila 20 odstotkov. Pri zadnjih volitvah je dobila namreč 6mili-jonov 400.000, pri prejšnjih pa 8,500.000 glasov.
Človeško življenje je prav za prav neprestana borba. Tako tudi družabno življenje. Včasih raste, včasih pada. i'e so razmere v redu, mora prav za prav mlado življenje vedno rasti. Delavska stranka v Angliji je m]*da stranka. Pri njej ne sme biti še nobenih znakov staranja in pešanja. Če je zmagala pri predzadnjih volitvah, je to čisto nekaj naravnega. Mladostna sila ustvarja rast.
Zadnji padec torej ni utemeljen v nazadovanju življenjske sile stranke. Vzrok, odnosno vzroki so drugje.
Svoječasno smo že omenili, da je za ljudske in delavske stranke zelo nevarno, če so na vladi ali pa, če so soodgovorne za vlado, pa nimajo jamstva, da bedo mogle udejstviti svoja načela. Angleška delavska stranka ni imela tega jamstva. Imela je sicer relativno, ne pa absolutne večine. Zaradi tega je morala stalno sklepati dogovore — kompromise. Največ z liberalno stranko.
Anglija pa je obiskovana prav od istih nesreč in stisk kakor druge države
—	težava v gospodarstvu, ki se najbolj odraža v brezposelnosti. Angleški kapitalistični krogi so to dobro vedeli. Vedeli so tudi, da ne bo mogla delavska stranka doseči nikakih pozitivnih uspehov. To pa radi tega, ker bo morala zidati v državnem vodstvu in v gospodarstvu na starih temeljih, to je na ka-
Naši stari veterani se prav dobro še spominjajo, s kakim veseljem in navdušenjem so sodelovali vedno, kadar je padla kaka nova misel in jo je bilo treba udejstviti. Vedno so bili delavci prvi, kadar je bilo treba truda in požrtvovalnosti. Lahko rečemo, da bi brez delavstva težko zgradili toliko zadružnih organizacij in toliko prosvetnih žarišč po deželi. Niso vpraševali za nagrade, ne za dobiček, kjer ni bilo njihovo življenje navezano na zaslužek, niti za plačilo ne, ker so sodelovali in gradili v svojem prostem času. Šlo se jim je samo za dobro stvar. In dandanes? Povsod sodelujejo pri raznih prireditvah prosvetnih društev, toda še vedno požrtvovalno in zgolj za dobro stvar. Veliko večerov je prečutih po že itak naporni dnevni službi.
Toda gospodarsko življenje je šlo svojo pot. Kapitalizem se je razbohotil že sedaj skoraj do viška in delavstvo stoji v težkem položaju. Nikjer nobene zaščite, nobene moralne .opore. V svojem težkem gospodarskem položaju je osamljeno. Ne le, da komaj živi s svojimi malimi dohodki in tako rekoč.,delavske družine stradajo vsakdanjega kruha, ako je oče še zaposffen. Kaj pa, če nima niti zaslužka? Teden za tednom se ustavljajo obrati, odpuščajo se delavci in sicer tako brezobzirno, da nihče ne
vpraša, kako se bodo preživeli. Zgleda, kakor da so delavci tu radi industrije in ne industrija za to, da daje zaslužek delavcem. In delavstvo vse to misli in premišljuje ...
Neštetokrat je že »Delavska Pravica« pisala, da je edina rešitev delavstva v strokovni organizaciji. Na vseh sestankih se je poudarjala ta misel. Nihče je ni zanikal, toda nihče tudi ne priskoči na pomoč, da bi se ta misel udejstvila, da bi postala meso. In zakaj ne? Zalo, ker pomeni močna delavska strokovna organizacija tako močan faktor v člove-! ški družbi, da bi se pod njegovim pritiskom in sicer legalnim potem, moralo marsikaj spremeniti. Ta korektura družabnega reda pa bi bila v korist le delavstvu in v škodo tistim, ki imajo dobiček od tega, da se delavstvu slabo godi. V času, ko je kapitalistični razred močno organiziran, je popolnoma razumljivo, da se razmere same od sebe ne bodo nikdar spremenile v korist ubogega neorganiziranega nemaniča,-delavca. Treba bo silnega truda in požrtvovalnosti in predvsem samozavesti, preden bo delavstvo zgradilo tako močno strokovno organizacijo, ki bo žela sa-i dove.
Potrebno pa je nujno najprej, da delavstvo samo spozna veliko važnost svojih strokovnih organizacij. Ko bo to spo-
tahaja vsak Celrtek pop.; v slutaiu praznika dan popre) - Uredništvo: L|ubl)ana, Mlklofii-teva c. — NelrUiklrana pisma se ne sprelemajo
Posamezna Številka Din l'5o — Cena: za 1 mesec Din S'-, za Četrt leta Din 13--, za pol leta Din Jo--; za Inozemstvo Din 7'- (meseCno) — Oglas: po dogovoru
DELAVSKA
Glasilo krščanskega delovnega ljudstva
Poročila z delavskih bojišč
Jugoslovanska strokovna zveza
IM • V	• •
Viničarji
Iz centrale. (Kdor se je preselil izven kraja svojega dosedanjega bivališča, naj nam blagovoli »poročiti svoj novi naslov, da ne bo potem pritožb radi tega, ker ne dobiva »Delavske Pravice«'. — Nekateri člani še niso plačali prve članarine za novi posmrt-ninski sklad, čeprav smo jim dostavili položnice. 'Nekateri še niti pristopili niso v posmrtninski sklad. iDa ne bo kdo trpel škode po lastni krivdi s tem, da ne bi dobil posmrtninske podpore, pozivamo vsakega, da brž odpošlje članarino. Od dne 1. novembra 1931 naprej se posmrtnine ne izplačujejo iz fonda podpornega sklada, ampak iz novega posmrtninskega sklada. Kdor pa ni tukaj član, seveda ne more nič dobiti. Odborniki in zaupniki, poučite o tem člane. — Načelstvo.
Sv. Trojica v Halozah. Dne 15. novembra t. 1. ob 8 se vrši ustanovni občni zbor »Strokovne Skupine viničarjev«. Zopet ena skupina več! Živela proletarska zavest! Živel naš krščansko socijalistični strokovni po-kret!
Sv. Miklavž pri Ormožu. V nedeljo 29. novembra t. 1. po rani sv. maši se vrši v dvorani sestanek elanov. Odbor skupine je sklenil prirediti »Miklavžev večere in primerno obdarovati otroke, revnih članov. — Viničarji na posestvih križanskega reda že 13 tednov niso dobili svoje zaslužene plače. Ko je ena izmed viničark prosila g. p. dr, Do-stala, da naj vendar enkrat izplača zasluženi denar in mu je predočila obupen položaj, ki je nastal za viničarje radi tega, je ta osorno zavrnil viničarko in dejal, da do novega leta še sploh nič ne plača. »Delavcem zaslužek odtrgovati in zadrževati« je vnebovpijoči greh. Samo komu naj to velja. Ali le v tolažbo in uteho prizadetih delavcev in viničarjev, ali pa v ravnanje vsakega, ki hoče veljati količkaj za katoličana. Strokovna zveza viničarjev bo tukaj spet morala za križ-niške viničarje storiti svoje urgence. Pa bomo spet beljševiki, čeprav gre za najprimi-tivnejše človeške pravice, priznane delavcu ne le po državnih, ampak celo po božjih zakonih. — V Kajžarju ima viniČarijo ljutomerski mesar g. Vaupotič, katerega gnojišče
se nahaja tik ob veliki javni poti. Na to gnojišče pripelje iz Ljutomera večkrat po cel voz kosti, ki so namenjene za gnojilo vinograda. Razkrajajoče kosti povzročajo, neznosen smrad za mimoidoče in tiste, ki stanujejo v okolici. Opozarjamo g. Vaupotiča, naj si tozadevno »mrhovišče; celih kupov kosti napravi na drugem mestu, sicer bomo primorani na to opozoriti merodajne oblasti. Taka nesnaga in smrad ne spadata ob občinsko cesto in javno pot. Kar ne bi bilo dovoljeno v Ljutomeru, ne more biti dovoljeno tudi v Kajžarju, čeprav bi tam smrdelo le bolj gospodi in meščanom, tukaj pa nam revnim viničarjem.
Brebrovnik. Pri selitvi se pripeti inalo-kje, da bi viničar mirnim potom zapustil svojo službo. Vedno ga gospodar pritiska s kakšno stvarjo, čeprav nepravično. Morda zato, da si takega gospodarja pač vsak viničar lažje v spominu ohrani. Zoper tov. Podgorelca Jožeta je bila od strani gospodarja vložena pritožba na viničarsko komisijo in zoper tov. Fekonjo Janeza tudi. Prvi bi po mnenju gospodarja ne smel vzeti »koruzi-nje«, drugi pa bi moral pustiti toliko sena, kolikor je našel pri vselitvi. Oba sta se sklicevala na neke določbe viničarskega reda, katerih sploh ni. Viničarski red § 17. določa, da sme vijjičar ob selitvi vzeti le toliko sena, slame in drv, kolikor je pripeljal s seboj. Pravilno pojmovano se koruznica ne imenuje slama, ampak povsod »koruzinja«. Samoumevno je tudi to, da kar viničar na svoji deputatni zemlji pridela, je izrecno njegova last. Potemtakem bi še naj dajali takim gospodarjem izlusčene koruzne storže nazaj in še morda otrobe od moke? In kaj še?... Po zakonu tudi ni zabranjeno, da tak viničar, ki se namerava izseliti, bi ne smel krmiti živine do svojega odhoda, celo s senom, 'ki ga je morda moral zastonj ko-j siti in spravljati. To so samo nepotrebne j kaprice nekaterih vinogradnikov. iPredsed-• nik viničarske komisije v Brebrovniku se je obrnil v teh vprašanjih za nasvet k »Strokovni zvezi viničarjev«, katera je odgovorila, kakor je to gori o teh stvareh navedeno. Gospoda vinogradnika sta svoje zahte-
zualo, bo radevolje sodelovalo, se žrtvovalo in tudi sebi odtrgalo marsikaj nepotrebnega, samo da čim prej zgradi močno trdnjavo, iz katere se bo lahko postavilo v bran vsem sovražnim napadom moderne kapitalistične družbe. Predvsem je naloga nas samih, ki smo že organizirani, da misel strokovne organizacije neprestano širimo med še neorganiziranimi. Kjerkoli dobimo tovariša, ki še ni organiziran, ga skušajmo prepričati in sicer tako, da bo potrebo sam čutil, da bo smatral za svoje življenjsko vprašanje strokovno organizacijo, poleni se nam bo radevolje sam pridružil in bo tudi vseskozi zvest tovariš.
Opravičeno pa je tudi delavstvo, da potrka za pomoč tam, kjer je ono svoj čas nudilo vso pomoč. Ne gre, da se postavijo ob stran in morda v tem silnem boju igrajo celo dvolično vlogo. Znano nam je, da je marsikje že potrkalo delavstvo za pomoč, toda različni ugovori in izogibanja ne morejo in ne smejo držati. Gre za delavsko življenje, za njegov družinski obstanek, celo za njegovo
človeško osebnost, ki jo brezobzirni kapitalizem v celoti negira. Kje naj delavstvo uveljavi svoje zahteve, »ko ne potom svoje strokovne organizacije. Kje naj brani svojo osebnost, ako ne s svojo organizirano močjo, ki je izraz njegovega hotenja in volje. Kdor hoče delavstvu pomagati pri teh njegovih najbolj važnih vprašanjih, ta bo podpiral v prvi vrsti njegovo strokovno organizacijo.
Cas je velik in zahteva tudi od r.as veliko. Vsaka brezbrižnost in malomarnost se bo in se že nad nami bridko maščuje. Delajmo, kolikor zahteva od nas čas, zahtevajmo pa tudi od tistih, ki so včasih rabili naše moči, da dajo to, kar smo jim mi dali. Naš trud v preteklosti, kakor ludi v sedanjosti in bodočnost ne sme biti zaman! Vsak je sebi najbližji. To vidimo pri vseh drugih stanovih. Uresničujmo to misel tudi mi! Najprej je močna delavska strokovha organizacija, ki nas ščiti pri naših najbolj važnih vprašanjih, potem šele pride skupnost v najširšem pomenu!
ve umaknila, ker bi pri razpravi gotovo propadla.
Ljutomer. Ker je gospodar branil vzeti viničarju pri odselitvi slamo, ki je zrastla na njemu pripadajoči deputatni zemlji, se je ta obrnil za nasvet k enemu tukajšnjih odvetnikov, ki je strokovnjak ravno v viničarskih zadevah. Če je gospodar dal viničarju seme in če je njivo viničarju zastonj zotral, tedaj pripada »slama gospodarju. Ako pa je bilo seme kakršnegakoli žita viničarjeva last in če je viničar njivo oral, ali kopanje kopal na svoje stroške, tedaj je slama njegova (viničarjeva) last. Važno je to objaviti, ker se ravno v tem pojavljajo vedna nesoglasja in pa tudi zato, ker taka izpoved jurista-veščaka potrjuje stališče S. Z. V., da kar zraste viničarju na »povu , to je vse, od vrha do korenine, viničarjevo. Vsak viničar mora za svojo zemljo odslužiti, kar se prakticira v nizkem denarnem plačilu. § 17. viničarskega reda ne določa, da bi viničar pri odselitvi ne smel poleg sena vzeti tudi .slame. Pravilno pa se smatra le tista slama kot nedotakljiva, katero bi slučajno vinogradnik kje kupil za krmo živine pri viničariji. Radi vednih vprašanj, kako tolmačiti take stvari pravilno, naj velja vsem ta dopis.
Gor. Radgona. Pri viničarski komisiji dne 5. novembra v Policah med Avstrijcem g. Rezakom in viničarjem tov. Topolovcem ni prišlo do sporazuma. Pravica je brezpogojno na strani viničarja. Zahtevek in plača viničarja znašata okoli 3000 Din. Tov. Topolovec vloži tožbo pri sodišču. Na burni komisiji je viničarja izvrstno zastopal tajnik tov. P. Rozman, vinogradnika pa njegov oskrbnik g. Husjak iz Gor. Radgone. Oba zastopnika viničarske krvi...
Kovinarji
Jesenice. Med vodstvom Kranjske industrijske družbe in delavskimi strokovnimi organizacijami je bila dne 3. t. m. podpisana kolektivna delovna pogodba, ki ureja nekatere odnese med vodstvom podjetja in delavstvom. Pogodba bazira na akordnih postavkah. Za obrate na Javorniku se bo sklepala posebna pogodba, ki bo tej priključena.
KLEPARJI.
Ljubljana. V nedeljo, dne 15. nov. 1931 bo -običajni mesečni sestanek naše skupine ob 9 dopoldne v Rokodelskem domu, Komenskega ulica. — Tovariši! V interesu našega dela je, da nobenega ne manjka. Naj bodo sestanki izraz naše volje in moči. Pripeljite s seboj vse svoje tovariše. — Odbor.
Papirničarji
Goričane. Kot že znano, so združene papirnice odredile s 26. sept. ustavitev papirnega obrata v tovarni Goričane. S tem je izgubilo nad 80 delavcev in delavk zaslužek in do malega tudi eksistenco. V današnjih gospodarskih razmerah se ni čuditi, da ustavljajo obrate in zapirajo tovarne. Tudi se ni čuditi, da kapitalisti z vso hladnostjo mečejo delodajalci obstoječo gospodarsko stisko bolj, itudi samim sebi kopljejo pogibel. Vse obsodbe pa je vredno dejstvo, da izrabljajo delodajalci obstoječo gospodarsko stisko bolj kot so v to prisiljeni. Delavstvo sicer nima točnega vpogleda v dejanski gospodarski položaj posameznih obratov, vendar more iz •svojih opazovanj sklepati, da delodajalci čestokrat pretiravajo obstoječo krizo, ker zasledujejo s tem gotove namene. Zastonj bi bilo danes, kakor tudi kedaj prej, iskati samo enega delodajalca, ki bi stremel za tem, da bi s svojim podjetjem koristil splošnemu blagostanju, ker vsi od prvega do zadnjega vidijo le svoje kapitalistične interese.
! Nam papirničarjem se vedno bolj vsiljuje | mnenje, da tudi naši delodajalci hodijo po j tej poti. Kakor znano, tovarne dostikrat ne morejo zadostiti vsem naročilom. Če bi se j pa izdeloval nekoliko boljši papir, kar se-j veda zavisi od družbe same, pa bi za naše papirnice ne bilo nobene krize. To pa, žal, našim delodajalcem ne gre in ne gre v glavo. Oni "kupujejo slab les, ker je cenejši, papir pa hočejo prodati za najboljšega. Naše papirnice izgubljajo radi tega domač trg in odpirajo pot inozemskemu papirju. Po svoji lastni krivdi so deloma v resnici prisiljene omejiti produkcijo, deloma pa hočejo z odpustom delavstva prisiliti merodajno oblast, da z zaščitno carino zabrani uvoz inozemskega papirja. 'Delavstvo mora na vsak na-čian služiti kapitalističnim interesom in to, če je v delu ali če ga delodajalec vrže na cesto.
Pa še nekaj ne moremo zamolčati. Pri redukcijah delavstva se družba prav nič ne ozira na socialno šibkejše delavstvo, čeprav družba pri vsaki priliki to prav rada poudarja. Pri vsakokratnih redukcijah je družba pokazala, da ji je ljubše tisto delavstvo, katerih življenjska eksistenca ne zavisi od zaslužka od tovarne. Zakaj to, ni treba še posebej poudarjati. Tudi med zadnje reduciranimi delavci in delavkami so socialno najšibkejši, poleg tega družinski očetje, ki so deset, dvajset, trideset in več let delali v tovarni. Šele po vsestranskem prizadevanju organizacije in vsemogočih prošnjah posameznih so delodajalci nekaj teh sprejeli nazaj v delo.
Te redukcije delavstva pa imajo še drugo ozadje. Dogaja se. da nalagajo delavstvu, ki je ostalo še v delu, prekomerne storitve. Temu je krivo seveda obratno vodstvo, ki morda iz osebnih interesov gleda na to, da se s čim manjšim številom delavstva doseže ista storitev. Priganjaška sredstva so listo enostavna: če nočeš, boš pa šel.
Potem pa še nekaj. IKakor vemo, poseduje družba milijonske vrednosti samo v nepremičninah. Ima tudi velike vsote rezervnih ka pitalo v. Vse to ogromno premoženje je pridobljeno z žulji delavstva. Predvsem tistega delavstva, ki mora sedaj po 30- in še več letni zaposlitvi na cesto, in to pred pragom zime. To vsekakor ni prav, kar mora tudi družba sama priznati. Če so redukcije v resnici neizbežne, potem bi morala biti družba vsaj toliko na mestu, da bi svojim dolgoletnim delavcem dala vsaj začasno pokojnino, kakor je to dala odpuščenim v obratu Vevče. Delavstvo, ki je vse svoje moči žrtvovalo delu v tovarni, od česar mu ni ostalo drugega kot izmučeno telo, ne more sedaj živo v zemljo. — Reducirani papirničarji.
Jugoslovanska strokovna zveza — ekspozitura Maribor. Palača OUZD v Mariboru je gotova in se preselimo v nove prostore v soboto, 14. novembra tl. 1. V torek 17. novembra ob pol 20 zvečer pa bo prvo predavanje v letošnji sezoni, združeno z otvoritvijo. Predaval bo tov. prof. Cajnkar o
Revmatiki
kateri uporabljajo za pomirjenje bolečin Fellerjev Elzafluid, Vam lahko povedo, kalko so zadovoljni s tem domačim sredstvom in (kozmetikom, ki se je obneslo skozi 35 let. Po pošti 9 poskusnih ali 6 dvojnih ali 2 veliki specialni steklenici 62 Din brez daljnih stroškov pri lekarnarju Eugen V. Feller, Stubica Do-nja, Elzatrg 349 (Savska ban.).
Bata
(Dalje.)
Samostojnost delavnic.
Bata je uvedel leta 1924 samostojnost delavnic. Pni tem je zasledoval ve? ciljev.
Ko je prehajalo njegovo podjetje iz obrtnega v industrijski obrat, je opazoval, da ne izkazuje delavstvo tistih lastnosti, kakršne je imelo n. pr. v delavnici njegovega očeta. Izprevidel je, da je kvarno, če bo imel delavec le interes na svoji plači, pri tem pa ne bo nikake duševne zveze s podjetjem samim. Študiral je, na kakšen način bi poživil pri delavstvu zanimanje za podjetje kot tako, da bi dvignil njihovo podjetnost, njihovo iznajdljivost itd. Z eno besedo, hotel je imeti v delavstvu svoje sodelavce.
Radi tega je vpeljal samostojnost delavnic. Vsaka delavnica in vse naprave
—	celo dobrodelne — predstavljajo enoto zase. Imajo lastno knjigovodstvo, kakor celotno podjetje, tedenske obračune. Na ta način je uspešna kontrola nad samim seboj. V vsaki delavnici so nabite fiksne cene za delavstvo delavnice. Poleg teh plač je delavstvo tudi soudeleženo na dobičku. Dobiček pa je mogoče dvigniti le s tem, da delavstvo ali dvigne storitev v svoji delavnici ali pa da zmanjša produkcijske stro-
ške. Vodstvo namreč že takoj od počet-ka določi, koliko mora producirati vsaka delavnica in s kakšnimi stroški. Na dobiček, ki je dosežen na tak način, daje posebne procente.
Celo podjetje je razdeljeno na 250 samostojnih oddelkov. Vsak oddelek razpolaga z lastnimi sredstvi. Zato pa mora vsak oddelek kupiti blago od sosednjega oddelka, delavnica od delavnice, ki je odvisna od svoje predhodnice. N. pr. tovarna za kopita kupi les od žage, skladišče dobi istotako takoj plačano blago od delavnice, ki ga vzame. Vsaka delavnica, odnosno oddelek ima svojega voditelja. Ta dobi oddano blago plačano, tudi dobiček gre v korist delavnice. Zato pa padajo v breme delavnice tudi vsi manjši stroški: luč, kurjava, manjše reparature. V breme delavnice gre tudi, če je blago slabo izdelano, če je zaostanek v delu, če mora podjetje radi tega odpovedati nabavljeno blago itd.
Odgovornost za take razmere ne nosi vse delavstvo, ampak le voditelji, mojstri in delavci, kd so udeleženi na dobičku. Vsi ti morajo vložiti tudi posebno kavoijo. To plačaijo bodisi iz dobička, bodisi iz tedenskega zaslužka s tem, da dobi delavstvo izplačam le del plače. Kavcije kakor tudi nedviignjen dobiček obrestuje Bata z 10%.
Ta ureditev delavnic ni nikak socialen poizkus, ampak obratno — tehnič-
ni ukrepi, kljub temu pa nosijo ti ukrepi tudi pečat psihologične uvidevnosti. Delavcu je dvignil čut odgovornosti potom želje po višjem zaslužku. Potom premijskega sistema je Bata dvignil zdravo tekmovanje delavstva za kvalitativno in kvantitativno izvršitev blaga, izobrazil je delavstvo, ki je sorazmerno enako z ozirom na izvežbanost in storitev. S takim sistemom se je pa Baita tudi zavaroval proti velikemu rizfku — s tem, da je dovolil gotov popust na vsak par čevljev, se je znebil vseh splošnih stroškov,
—	pa tudi proti morebitni izgubi ali pa proti pomanjkljivi izdelavi blaga.
Na tuje...
Nekega lepega oktobrovega dne je v rudniku zašumelo. Vsak je hitel s podvojeno naglico na delo v črno temo. Eden drugega so se izogibali, kakor da je nekaj udarilo med nje. Redukcije — odpovedi — brezposelnost. Zmanjkalo je naročil in tri sto rudarjev bo odpuščenih. Vsaj talko se je trdovratno širila govorica.
Vsak peti bo na vrsti. Ali bom jaz ali bo moj tovariš? Strah jim je stiskal srce. Ko je šla prva izmena na delo, še ni bilo ničesar. Na povratku pa je bil na črni uradni deslki nabit nov list. Od nečesa neznanega jim je nemirno utripalo srce. Večina je nadaljevala pot pro-
ti izhodu, 'toda gnani od neke neznane sile so se vračali k deski, da vendar vidijo, kaj jim sporoča rudniška uprava. Kako, da more en list, nabit na desko, imeti tako moč, da se ga boji toliko stotin rudarjev.
Na okrožnici je bilo napisano: »Radi pomanjkanja naročil je primorano obratno vodstvo, da odpusti 300 rudarjev. Vsi spodaj navedeni naj vzamejo na znanje, da so s 15. t. m. odpuščeni.« Sledila so imena delavcev in podpis obratnega ravnatelja. Sčasoma je pri deski postala gneča in prerivanje. Vsak je hotel videti, ali je tudi on na listi. Mrke kletvice so se čule.
Prostor se je praznil, rudarji so odhajali. Ne, še eden prihaja, gotovo se je kje pri delu zakasnil. Težko in neodločno je nameril svoj koralk k deski za objave:	>Ali sem morda tudi jaz med
njimi? Jaz, Jurjevčev Tine, oče štirih otrok. Pa peti je na poti. Bog. pa vendar to ne bo res!« Begajoče je z očmi preletel prve vrstice. Med zadnjimi je na grozo bral tudi svoje ime. »Bog! Ali je to mogoče? Kaj naj počnem?« Opotekajoč se je ta večer vračal Tine z dela, kdor ga je videl, je mislil, danes si ga je pa gotovo malo preveč privoščil. Sicer Tine ni pil- To so bili zelo redki časi, da si ga je Tine privoščil kozarec, kajti J skrb za družino mu to ni dopuščala.
Strt in uničen se je znašel v svojem | družinskem krogu. Ves trud žene in
temi: Postanek in bistvo kapitalizma. Tovariši! Po dolgem času smo našli svoj dom, kjer bomo lahko mirno in vztrajno delovali. Naj ne bo nikogar, ki bi ta večer ostal doma. Pokažite, da kršč. soc. zavest res živi v nas. Pridite vsi in pripeljite še prijatelje s seboj! Vhod v naše prostore je iz Sodne ulice in prostori so v III. nadstropju, desno.
Krekova mladina
Zalog-Kašelj. Tukajšnja družina uprizori v nedeljo 15. nov. ob 4 pop. v dvorani g. Cirila Požarja prvo predstavo v jesenski sezoni, in sicer socijalno dramo v 3. dej. »Dva bregova«. Nastopi tudi tamburaški zbor. Ker je drama res socijalna, zato vabi odbor k obilni udeležbi.
Doma in po svetu
Podpisan je nov obrtni zakon. Za naše kraje prinaša več novosti. Določila novega zakona bomo podrobno obravnavali v prihodnjih številkah.
Izšel je zakon o zmanjšanju osebnih doklad častnikom.
Z naredbo je ukinjen vrhovni zakonodajni svet.
Za upravitelja izpraznjene goriške škoiije je bil imenovan ravnatelj italijanskega semenišča v Kopru Sirotti. — Iz nekaterih strani se poroča, da je nadškof Sedej podal ostavko na pritisk Vatikana in da je bil ta odstop med drugim pogoj za nedavni novi sporazum med Vatikanom in fašisti.
Gospodarske težave so že za nami, tako je govoril dr. Kumanudi, minister za trgovino in industrijo v Belgradu. Tudi državne finance so docela uravnove-čene. Ob tej priliki je dr. Kumanudi tudi izjavil, da bodo dobile banovine večjo samoupravo.
Nemška vlada izdaja nove zasilne naredbe, da ohrani državo pred polomom. — Z vstopom fašistov v vlado bržkone ne bo nič, ker se je iproti njim ostro izjavil centrum in kancler Brii-ning sam. — Napoveduje se katastrofa v težki industriji. Kriza je že nastopila v koncernu znanega Dyssena. — Računajo, da bo pozimi število brezposelnih narastlo na 6 in pol milijona. Vsak teden se zviša število za 100.000 in še več.
Nemčija in Francija sta se začeli po vrnitvi francoskega ministrskega predsednika Lavala iz Amerike silno hitro pogajati za novo ureditev plačevanja
Križnik Filip:
reparacij. Nemci izjavljajo, da jih v dosedanjem obsegu ne bodo več zmogli. Francozi zahtevajo, da stopi po poteku moratorija zopet v veljavo Youngov načrt. Amerikanci zaenkrat prepuščajo Francozom, da v Skladu z ameriškimi in francoskimi interesi sanirajo evropski kapitalizem; da se Francozom to ne bo posrečilo, bo zopet posegla vmes Amerika.
Nova angleška vlada je sestavljena tako, da imajo v njej konservativci 11 ministrov, Macdonald 4, liberalci pa 5.
Vstajo na Korziki francoskem otoku, ki pa ima skoroda izključno italijansko prebivalstvo, so zanetili fašisti.
Litvinov, ruski zunanji minister potuje iz Angore v Pariz. Tam bo skušal skleniti že dolgo napovedano trgovinsko pogodbo is Francijo. Kot kaže, tudi sovjetski Rusiji zmanjkuje zlata, in boje se, da bo morala v prvih mesecih 1932 odpovedati inozemska plačila; da se to prepreči, naj bi dala Francija sovjetom posojilo.
Za predsednika Španije kandidira odstopivši ministrski predsednik Zamor-ra. — V mnogih krajih so izbruhnile nove stavke.
V	Mandžuriji gre vojna med Japonci in Kitajci naprej. Japonci zasedajo deželo bolj in bolj; sedaj so se obrnili proti severnemu ruskemu delu. Pridobili so zase nekega kitajskega generala in zanetili upor v pristanišču Tsientsin. Poročajo, da stoji za Japonsko Francija in da so sila dramatični nastopi med diplomati pri Društvu narodov gola komedija.
kot bratje? Tudi ves egoizem po premoženju bode z uro smrti končan. Vsi zakladi tega sveta ®o le nekaj ur življenja pomembni in današnja kapitalistična družba še tega ne privošči splošnosti človeštva, ker ji ne dopušča uzakonjeni materialistični egoizem. Zato to nenaravno razmerje, da kapitalist lenari in uživa, kar je last dela drugega in ki je v potu svojega obraza pridobil to bogastvo.
Ravno radi tega strada delo in z njim delavec, ki mora na stara leta, ko je izčrpal vse svoje sile v delu, stradati in se preživljati s prosjačenjem. Odkod ta pravica?
Naša delavska zahteva mora biti in je, da vladajoči krogi uvidijo potrebo, da zgrade postavodajo iz stališča in vidika splošnega blagra. Le na ta način je mogoče pripomoči do zmage pravičnosti, ki jo človeška družba nujno potrebuje. Ni za-
dosti, da ščitijo države svojo zemljo pred sovražnikom, naloga državnikov je, da ščitijo narod tudi pred izkoriščanjem kapitalizma, ki je v gotovih okoliščinah veliko večji sovražnik. Zakaj razne pobune, vstaje, revolucije? Zato ker ni delavni narod zadovoljen s sedanjo ureditvijo družbe. Ni zadosti, da je zadovoljstvo le med nekaj odstotki človeštva, ker so le kaplje v morju. Potrebno je, da je zadovoljstvo med vsemi. Star pregovor pravi, da odloča večina in danes je ravno nasprotno. Odloča le velika manjšina kapitalističnih mogotcev. Prav v tem je razkroj duhovne obnove gospodarstva.
Ko je »Delavska Pravica« objavila prvič moj članek o tej temi, sem prejel od nekega podjetnika pismo, ki pravi, da je boljše, da s tem preneham, češ da ni delavstvo za ta problem še dozorelo. Pa prihodnjič kaj več o tem pismu.
OUZD v oktobru 1931
Delavec naj postane solastnik
podietia
Odkar se je pojavilo na denarnem trgu pomanjkanje gotovine, je opažati rapidno napredovanje gospodarske krize. Število zavarovanih delavcev je bilo manjše nego istega datuma lanskega leta;
Dne 20. septembra za 4255 delavcev. Dne 25. septembra za 5094 delavcev. Dne 30. septembra za 5538 delavcev. Dne 5. oktobra za 5827 delavcev. Dne 10.	oktobra	za	6218	delavcev.	Dne
15.	oktobra	za	6821	delavcev.	Dne
20.	oktobra	za	7586	delavcev.	Dne
25.	oktobra	za	7611	delavcev.	Dne
30. oktobra za 8849 delavcev.
Tudi za poostritev gospodarske krize je značilno, da se mnogo bolj odpuščajo moški delavci nego ženske. Na eno odpuščeno žensko odpade že 5 odpuščenih delavcev mesto nekdanjih štirih,
Zdravstvene razmere članstva so bile v oktobru nekoliko boljše nego lani. Odstotek bolnikov (vštevši porodnice) je padel za 0.17% na 2.19%. Posebno je padel odstotek ženskih bolnikov.
Povtprečna dnevna zavarovana mezda, ki odgovarja približno povprečnemu dnevnemu delavskemu zaslužku, je padla za 0.58 Din t. j. za 2%. Faktično znižanje delavskih plač je pa še večje, ker podjetniki vedno pravilnejše prijavljajo delavstvo v zavarovanje.
Celokupna dnevna zavarovana mezda je padla za 240.985 Din 60 par. Dohodki OUZD (bolniški prispevki) so se radi tega znižali dnevno skoraj za 15.000 dinarjev ali mesečno skoraj za 400.000 dinarjev. Gospodarska kriza povzroča tudi socialnemu zavarovanju vedno večje težave in skrbi.
šž.-strokovno gibanje v Dalmaciji
Širni svet zajema vsak dan večja gospodarska kriza, ki povzroča veliko skrb kapitalu in državam. Evropske velesile se pritožujejo, da ni odjemalca, vse male po svetovni vojni nastale državice pa tarnajo v pomanjkanju denarja. Vsepovsod vedno večja brezposelnost. Vsa ta kriza je pa nastala prav radi tega, ker ni konzumenta. Da ga ni, je vzrok v pomanjkanju denarnih sredstev. Če je cena blaga še tako nizlka, ga vendar radi manjkajočega denarja ni moči nabaviti. S tem pa ni rečeno, da človeštvo blaga ne potrebuje. Pa še kako! Današnje gospodarstvo torej postaja mrtvo, v njem ni več one gibčnosti, kot nekdaj. Postaja pa mrtvo zato, ker nima več žive zveze s človeštvom. Svetovna kapitalistična
družba se trudi le za povečanje zasebnega kapitala, delavski razred pa viti v tem to okolnost, da dela in proizvaja le za to, da drugi sad njegovega dela uživajo in dostikrat brezplodno uničujejo.
Uporaba svetovne produkcije zaostaja le radi tega, ker ni kapital pravilno razdeljen. Delavec in kmet sta producenta, pa kljub temu nimata denarja. Ako pa bi bila res prava 'lastnika dobrin, ki sta jih isama ustvarila, bi bila konzumen-ta drug drugemu in imela bi oba lepšo možnost življenja.
Vsalk zemljan rabi zase le gotov del, vse odvisno bo ob smrti vsakogar ostalo na tem svetu. Zakaj torej tako kopičenje zlata nekaterih? Ali ni bolje, pametno in pravično, da živimo vsi kot ljudje in
Dne 27. oktobra se je vršil občini zbor JSS v Splitu. Tajniško poročilo je podalo sliko organizacije. Prinašamo nekatere podatke:
Zveza služkinj v Splitu more pokazati največ dela in uspehov. Članarina znaša 3 Din, podpora pa 5 Din dnevno in prenočišče. Posredovalnica dela po-sreduje’brezplačno in je ekspozitura javne borze dela. Pripravlja se Zgraditev služkinjskega doma. V štirih letih je bilo 680 služkinj, ki so dobile delo po posredovanju posredovalnice in ki so tudi javile organizaciji svojo zaposlitev. Prenočišče ima zaenkrat le 5 postelj, v kratkem pa se bo s sodelovanjem in pomočjo občine znatno povečalo. V razširjenem domu bodo prenočišča in šola za strokovno izobrazbo.
Organizacija privatnih nameščencev stalno raste. — Skupina kamnoseških delavcev na otoku Braču ima velike nasprotnike v delodajalcih. Po posredovanju se je uredil delovni čas.
Poleg naštetih so številneje organizi-
rani še tobačni delavci. S tajništvom JSS pa so v zvezi kamnoseki ter šolarji iz več krajev.
JSS je sodeloval pri raznih anketah, ima zastopnike v sodišču delavskega zavarovanja, delavski zbornici ter borzi dela.
V	zvezo strokovnega gibanja spada tudi mesečnik »Socijalna revija«, ki izhaja v Šibeniku.
Popravljeno narava.
Človeški duh obvladava tudi to, kar narava pokvari. Posebno velja to za ne-dostatke človeške kože in las, ki se daj odstraniti z dobrimi sredstvi, kot so: Fellerjeva Elza-pomada za zaščito kože in Fellerjeva Elza-pomada za rast las. (2 lončka brez daljnih stroškov 40 Din), ter Fellerjeva Elza-mila lepote in zdravja (5 kosov 52 Din Iranko). Naroča se pri lekarnarju Eugen V. Feller, Stubica Do-nja, Elzatrg 349 (Savska ban.).
otrok, kakor tudi najmlajšega, ki je jokal v zibelki, ga ni zdramilo. Tiho je ždel pri mizi in tisoč misli mu je rojilo po glavi. Toda niti ena, ki bi bila odrešilna. Po dolgem naporu se je ženi vendar posrečilo, da je dobila iz njega nekaj besed: »Redukcije so pri rudniku, tri sto nas je postavljenih na cesto, med njimi tudi jaz. Se sedem dni, pa sem brez zaslužka. Kaj potem?« 'Vsa družina je udarila v jok, še mali v zibelki je bil bolj glasen, kakor bi tudi on doumel vso tragiko, ki jo bo tudi on sam, mali črviček, deležen radi očetovega odpusta pri rudniku.
Pred dnevi, ko so se pojavili ti glasovi pri rudniku, so se nekateri menili, da gredo v Francijo, ako bodo odpuščeni. Tam je dovolj dela in tudi zaslužek ni slab. Pridružim se jim. Otroci morajo dobiti kruha, obleke. Tudi ta, ki pride! Še belega dne ni zagledal, pa je že obsojen na bedo in pomanjkanje.
Pripravljal se je transport, ki naj bi v nekaj dneh odpotoval v Francijo v ru-dokope. Plačilni pogoji ugodni, delo ni pretežko«, tako jim je povedal potnik, ki jih je nabiral za neko večjo premogo-kopno družbo. Med njimi je bil tudi Jur-jevčev Tine.
Odhajali so. Srepi in mrki pogledi so pričali, da jih sila razmer — da zaslužijo kruha sebi in družinam — žene v širni svet. »Za nas ni več kruha doma, tujina ga bo morala dati. Ali ga bo kaj
več? Ali bo boljši? Ali se vrnemo še kdaj k svojim dragim? Ali nas bo morda krila tuja zemlja, kakor je to usoda rudarja? Te in še nebroj misli je rojilo po glavi novim izseljencem. Tine je bil tudi med njimi. Zena z malim v naročju, za njo pa Jožek, Jerica in Ivanček. V pridušenem joku so podajali očetu svoje nežne ročice. Bil je prizor, ki je moral vsakega ganiti do srca. Še drugim se je lesketala solza sočutja v očeh. Ubogi imajo s svojimi sovrstniki sočutje, le oni ga nimajo, ki sedijo za zelenimi mizami. Njim je to pač vse eno. Da bi zato okrnili svoj dobiček, znižali dividende. Kaj še! To so gospodarski interesi podjetja, ki zahtevajo redukcije. Kdo je reduciran, je potem popolnoma vseeno. Za podjetje je delavec samo suha številka. Da, tako je danes, v času, ko je stroj našel svojo zmagoslavno pot.
Izza ovinka je prisopihal vlak. Počasi, kakor bi slutil, da bo odpeljal dragocene moči in jih dal tujini, da bo ona v bodoče iz njih kovala dobiček. Kratek žvižg je prerezal ozračje. Težka kolesa so se premaknila, vlak odhaja proti svojemu cilju, v Ljubljano in potem dalje, dalje neznano kam. Beli robci so sel dvignili v zadnji pozdrav. Med njimi je Tine videl solze na obrazih svojih malih, ki so se lesketale v solncu liki biseri. Klonil je glavo, da uide objokanim očem svojih malih, žene in onega, ki ga žena še skriva pod srcem.
Ljubljana—Jesenice. Kratek postanek. Pregled potnih listov, prtljage. Komaj je bilo to dovršeno, je že sopihal vlak proti Karavanškemu predoru. »Pozdravljena ti zemlja domača. Ali se vrnemo še kdaj v tvoje naročje?«
Tine je s svojimi tovariši nastopil delo v velikem premogovniku. Samo eno je razumel, kakor vsi ostali, da bo treba delati, težko delati! Delo je bilo v resnici naporno in težko.
Vsak teden je pisal ženi, vsak mesec ji poslal nekaj denarja. Ni tožil, tiho je trpel in prenašal vse, karkoli je prišlo. Saj to ni bil več človek, ampak 'živ stroj, ki je samo mehanično delal in izvrševal mu dana naročila.
Nekega dne se je zgodilo nekaj strašnega. Dvajset rudarjev je zasulo in vsi napori, da bi jih rešili, so bili zasitonj. Med njimi je bil zasut tudi Tine. Končno se jih je vendar posrečilo odkopati. Bil je strašen pogled, ko so vlačili iz rova vsa okrvavljena trupla. Tine je dobil zelo težke poškodbe, nobenega upanja ni bilo, da bi ostal pri življenju. Nikdo izmed tovarišev si ni upal sporočiti ženi te strašne novice. Odlašali so, da je Tine ranam podlegel in umrl.
Tiha in skromna je bila njegova zadnja pot. Niti eno oko ni ostalo suho. Duhovnik je blagoslovil zemljo, tujo zemljo, ki ga je sprejela k zadnjemu počitku.
»Tine, daleč od rodne zemlje si padel kot žrtev dela in odšel k Večnemu
po svoje plačilo. Zalkaj te je usoda preganjala tako kruto? Ali si to zaslužil ti in tvoja družina? Trpka bolest je stiskala ostalim tovarišem srca, ko so se vračali vsak na svoj dom. Danes je padel Tine, kdo bo sedaj na vrsti?«
Prišlo je pismo. Previdno in po ovinkih je bilo povedano, da se Tine ne povrne več. Da je postal žrtev dela, da ga je v rudniku podsulo in da je radi dobljenih ran moral umreti. »Saj to ni mogoče — Tine, da bi nas zapustil ti, ki te je bila sama skrb za družino.« Kakor da so otroci razumeli vso tragiko, ki jo je prineslo s seboj drobno pismo, da so izgubili najdražje, očeta, so se stisnili k materi, da bi jih ona ubranila pred tistim strašnim, ki sedaj pride.
Po dolgem naporu je dobila delo v pralnici premoga. Vsaj za kruh bo. Tako se je tolažila. Nastopila je težko pot, pot, da bo otrokom oče in mati.
Mati, tvoja ljubezen presega vse meje. Tvoja skrb je neizmerna. Z upravičenostjo bi lahko rekla: »Katera bolečina je večja od moje!« Toda ona molči, ne toži. Truden smehljaj ji včasih zaigra na licu, toda kdo more vedeti, kaj se godi v njeni duši.
Domovina! Kaj bo s Tvojimi otroki? Tujina jim postaja nova domovina, dokler ne obnemorejo in se vrnejo kot izmučeni, slabotni starci. Koliko tvojih otrok pa ostane tam daleč na tujem izgubljenih za vedno ...	—r—
Občni zbor je sklenil, da se pr e or gani žira JSS v »Splitsko okrožje Radni-čkega strukovnega Saveza v Zagrebu«.
S tem se je krščanski strokovni potret med Hrvati organizatorno zedinil. Svojo glavo in srce ima v Zagrebu. Ant.
Za naš bodoči delavtki rod
Fantje in dekleta! Ali se zavedate, da danes ni dovolj samo to, da se praktično usposobite za svoje poklice?
Sicer vam da strokovna šola tudi nekaj teoretičnega pouka, toda za danes je vse to premalo. Nešteto stvari je, ki bodo prišle, v vašem dnevnem življenju se vam bodo stavljale na pot razne težke neprilike. Za vse to pa je treba dobre podlage. Dober delavec je le tisti, ki v resnici stremi za tem, da se poleg svojega bodočega poklica bavi tudi z delavsko socialno zakonodajo. Na ta način si boste privzgojili res socialnega duha, ker ravno tu šepamo, kajti nikdo več ne izpolnjuje svojih dolžnosti, ki jih ima na-pram svojemu tovarišu in splošnosti.
Mladina se mora učiti. Danes zahtevajo tudi od delavca, pomočnika neprimerno več kot prej. Kdor ne bo zanemarjal svojega časa in se pridno učil, temu so gotovo odprta vrata v boljšo bodočnost. Ali ne veste, da so po veliki večini vsi veliki možje, vodilni državniki, izšli iz delavskih vrst? Od teh morda pozneje. Za danes še to:
Vsak petek so v bodoče vaši sestanki. Pridno jih posečajte, ker boste iz njih črpali bogate vire in nauke za življenje, ki vam bedo pri poznejšem delu mnogo koristili.
Kršč. strok, internationala
Predsedstvo krščanske strokovne internacionale je imelo 9. oktobra 1931 v Parizu sejo, na kateri se je pečalo poleg strokovnih tudi z gospodarskimi vprašanji.
Moralo je ugotoviti, da se je gospodarska kriza povsod poostrila. K temu je mnogo pripomogla spekulacija, ki je povečala število brezposelnih iin poslabšala socialen položaj delovnih mas. Radi tega so narastla povsod revolucionarna stremljenja, ki ne pomenijo le resne ne-
varnosti za obstoječe državljanske in družabne razmere, ampak ubijajo tudi vsako zaupanje v zdravo ureditev gospodarstva.
Krščansko strokovno internacionalno gibanje je vedno poudarjalo nujnost likvidacije posledic vojne, mednarodno pomirjenje ter revizijo mednarodnih dolgov.
Danes je bolj kot kdaj potrebno sodelovanje , narodov. Zato internacionala pozdravlja framcosko-nemška pogajanja.
Predsedstvo je sklenilo, da se vrši prihodnja seja odbora internacionale 14. in 15. decembra v Konigswitzu. Seja bo razpravljala o gospodarski krizi, nje posledicah ter o socialnem in gospodarskem položaju delavstva. Obenem bo odbor sklepal tudi o prihodnjem kongresu, ki bo v Antwerpnu v letu 1932,
•
Dne 3- novembra je imelo v Utrechtu sejo predsedstvo mednarodne strokovne zveze živilskih delavcev.
Predsedstvo je konstatiralo, da je današnji gospodarski sistem jasno pokazal svojo nevzdržnost za bodočnost. Narodno in mednarodno gospodarstvo mora posta/viti svojo bazo na krščanska načela pravičnosti in ljubezni, ki edino more zagotoviti delavstvu večji del na dobrinah, kot pa ga danes ima. Ant.
Anton Legat
Ljubljana
Miklošičeva cesta štev. 28
Špecerija
Delikatese
Zajutrkovalnica
Lastna
moderna praiarna za kavo
Čltai „ Delavsko Pravico**!
Ljubljana, Prešernova ulica štev. 3
je največja regulativna hranilnica v Jugoslaviji
Ima vlog nad Din 469,
n-
Za vse vioge jamči ljubljanska mestna občina z vsem svojim premoženjem in z davčno močjo
Vloge sprejema na knjižice in na tekoči račun — Naložbe proti odpovedi obrestuje po dogovoru, kar najbolj ugodno
"k
Posojila dovoljuje na posestva, menice in vrednostne papirje čim najceneje
"k
Za male trgovce in obrtnike ima kreditno društvo, za pupiine naložbe pa sodni depozitni oddelek
Za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, za pošiljanje denarja po pošti pa svoje položnice
it
Telefon številka 2016 in 2616 Poštni čekovni račun številka 10.533
Uradne ure za stranke so od 8. do 12.50
Hermann Suderman:
GOSPA SKRB
Roman
Sestri sta oblekli beli obleki in vtaknili v lase temne vrtnice. Poplesavali sta pred zrcalom in se izpraševali: »Ti, ali sem lepa?« — ln čeprav sta vprašanje radi potrdili, sta vendar komaj slutili, kako lepi sta bili. — Mati je sedela v kotu, ju ogledovala in se nasmihala v zadregi.
Pavel je divjal sem in tja. Sam pri sebi se je čudil, da more takle vesel dogodek pripravljati tak strah. — Še zadnjo uro se je naučil vseh mogočih lepih govoranc, ki jih je nameraval imeti pri slavju: o človeškem blagru, o kulturi šote in o Heinejlevi »Knjigi pesmi«.. Naj le vidijo, da je sposoben z damami se ljubeznivo zabavati.
Odprta kočija, ostanek preteklega sijaja, je j peljala otroke na slavnost. Vrniti so se pa name- | ravali peš.	!
Ko so konji potegnili, je Pavel čez plot opazil svetle obleke, ki so migotale skozi grmovje in cul je hihitanje veselih dekliških glasov. Njegovo neugodno razpoloženje je zavoljo tega pomembno zraslo.
Na verandi jih je sprejel gospod Douglas z veselim smehom. VŠČipnil je sestri v lica, njega samega je potrkal po rami in rekel: »No, mladi vitez, danes bova pa ostroge zaslužila.«
Pavel je vrtel čepico v roki in je bruhnil v aboten smeh, ki je njega samega najbolj jezil.
»No, allons k damam!« je zavpil gospod Douglas, prijel sestri pod roko, Pavel sam pa je moral capljati za njimi.
Hihitanje je prihajalo bliže in bliže — tudi veseli moški glasovi so zveneli vmes — pri srcu mu je bilo, kakor da ga bodo obglavili. In potem mu je leglo na oči kot pajčolan — nejasno je zaznal kopo tujih obrazov, ki so strmeli vanj iz^ oblakov. — Spomnil se je govorance o kulturi šote, a s tem ni vedel kaj bi v tistem trenutku.
Potem je videl, kako je iz megle vzniknil Els-bethin obraz. Nosila je zaponko s sinjimi dragulji in se mu prijazno smehljala. Kljub nasmehu pa se mu ni še nikdar zdela tako tuja kakor ta hip.
»Gospod Pavel Meyhofer, moj mladostni prijatelj,« je rekla, ga prijela za roko ter ga peljala
Za Jugoslovansko tiskarno: K. Geč.
okrog. Priklanjal se je na vse strani in nedoločno
je čutil, kakor da se smeši.
»He — tudi moj vzornik je tu!« je zavpil veseli bratrančev glas, in vse dame so hihitale.
Mama je malo legla,« mu je šepetala Els-
beth, » danes ji ni dobro.«
»Tako,« je rekel in se zraven abotno smehljal. Bratranec Leo j!e sklenil okrog sebe krog mladih gospodičen in jim pripovedoval zgodbo o mladem vikarju, ki je tako rad jedel sladkarije, da je pri pogledu na zavoj bonbonov, ki jih ni smel : imeti, okamenel v stožec sladkorja.	j
»O, če bi mogel tudi ti pripovedovati take , zgodbe!« je mislil Pavel, in ker mu m prišlo me j boljšega na misel, je jedel kolače kos za kosom. !
Sestri je takoj zavzelo nekaj mladih gospodov katerim sta se izzivajoče smejali v oči, iz ust j ua so jim žuboreli najbolj bistri in vdani odgovori, j Sestri sta se mu nenadno zazdeli kakor bitji ! iz višjih svetov.
Zdaj se bomo igrali lepo igro, moje dame,« ie rekel bratranec Leo, vrgel nogo čez nogo in se malomarno naslonil na sedežu. »Igra se imenuje: košarice dobivati1. Dame gredo posamič na izpre-! hod in gospodje tudi. Gospod vpraša damo, ki ga ' sreča: ,Est-ce que vous maimez?’ in dama odgovori ali: ,Je vous adore‘, potem postane njegova žena ali pa mu molče da košarico — kdor dobi največ košaric, dobi čepico s čopom, ki jo mora nositi ves večer.«
Damom se je igra zdela zelo vesela in vsi so se dvignili, da jo takoj spravijo v tek. rudi Pavel je vstal, čeprav bi bil najrajši ostal v svojem temnem kotu.
»Kaj neki pomeni tuja beseda ?« se je izpraševal' rad bi bil poizvedel pri gospodih, a sram ga je bilo, da bi izdal svojo nevednost m tako delal sramoto sestrama. Elsbeth je z drugimi dekleti vstala in odšla, njej bi se bil še najrajši zaupal.
Žalostno je lezel za drugimi, a ko je videl prvo gospodično, da mu gre nasproti, je tesnoba v njem vzrasla tako visoko, da je brž krenil s steze in se skril v najbolj gostem grmovju.
Tam je bil kos divjine kakor v globokem gozdu. Koprive in praprot so dvigale vitka stebla in zoprni mleček se je bori! s širokolistmm lapuhom za prvenstvo. V tej zmedi listja je pocenil, oprl komolce na kolena in premišljal.
Torej to so ljudje imenovali zabavati se? Dobro je bilo, da je to stvar spoznal, a ugajati mu m
Izdaja za
hotela. Doma je bilo vsekakor prijetnejše — in vrh tega — kdo naj ve, ali bodo dekle o pravem času opravile pletev ali ne — ali niso morda šote premokre spravili na kupe? ... Doma je bilo toliko dela, on se je pa potikal okrog in spuščal v najbolj trapaste igre kakor Pavliha ... Če bi ne bilo Elsbeth ... a, prav za prav, kaj pa je imel od nje? ,.. Kakor se je njemu nasmehljala, tako se smehlja vsakomur, in kadar prične še bratranec Leo s svojimi šalami . . . Kako drzen je bil, kako se je vsem prilizoval! Oh, svet je slab in slabi so vsi oni, vsi!
Cul je, kako so s steza klicali njegovo ime, a zato se je tem tesneje stisnil v svoje skrivališče. Tu je bil vsaj skrit in varen pred vsakim zasmehom. — Omamljujoča soparica je ležala v zraku
— zaspano brenčeči čmrlji so se plazili po tleh
— zdelo se je, da se na nebu pripravlja nevihta.
»Meni je prav,« je mislil Pavel, »ničesar ne morem izgubiti — in ozimna rž je pod streho.«
Zunaj; je vse potihnilo — iz daljave je zvenelo žvenčketanje steklenih krožnikov in čajnih žličk in od časa do časa se je vmešal pridušen
smeh medenj.
Pavel je zadržal dih. Čim dalje je vztrajal v j svojem zatišju, tem tesneje mu je bilo pri srcu, i končno se je zdel samemu sebi kot šolarček, ki | se skrije v strahu pred učiteljevo kaznijo. Vonj ! divjih rastlin je postajal ostrejši in mučnejši, slab smrad je vstajal od mokre zemlje — kakor medla ' megla mu je legal pred oči. — Jeklenomodri obla-i ki so se valili po nebu v višavo, v daljavi je začelo grmeti.
»Temu pravijo torej zabava,« je mislil Pavel.
V	vejah je vstal šum. Težke kaplje so za-šklepetale na 'listje; tedaj se je Pavel priplazil iz skrivališča, sramežljivo kakor razbojnik.
Z verande ga je sprejel rajajoč smeli.
»Tam prihaja Aujust!« je zaklical na lahno eden od gospodov. Ta je bil že v Berlinu in je videl cirkusi. In drugi so pritrjevali.
»Spoštovana gospoda,« je kričal Leo in plezal na stol, »ta vzornik, imenovan Pavel Meyhofer, se je na najneodgovornejši način odtegnil razsodbi družbe. Ker je s prodornim čutom svoje malenkosti v naprej videl, da bo na svoji nevredni glavi združil največ košar, se je v vsega zaničevanja
vredni bojazljivosti —«
»Res ne vem, zakaj me delate tako slabega,«
je dejal Pavel, ki je vse vzel za res.
Odgovorilo mu je novo, silno krohotanje.
konzorcij »Delavske Pravice« ih ureja: Peter Lombardo.