636 Listek. Asp in slovenski Zasp; dozdevalo se mi je, da, ker je bilo v zgodnjem srednjem veku mnogo kranjskih krajev naseljenih po Nemcih, bode tudi naš Zasp najbrž iz %ze Asp«., kakor slovenski Cumrek, Cahen iz »ze Murekke«, i>ze Achenv.. Letos pa sem po nanovo dobljenih listinah iz let 1075 —1090 našel prvotno pisavo Zazib, kar se bere po sedanjem Zasip, in gospod Deschmann mi je povedal, da voda tam res kraj zasipa, kar potem potrjuje pisavo Zasip. V teh listinah se nahajajo tudi slovenska imena »Bondigoiz« s soprogo »Trepliza*.; ¦»Prisnullau«. qui vulgo »Ginanno«. vocatur, v tretji listini se nahaja Protili (Protihc) in v četrti »fman«, torej Ivan ni ruski import — nego star domačin. Dalje so tukaj še ¦»7unzo«., ker mi ni na pamet znano ime Tunhart, dozdeva se mi, da bi bilo slovensko, ravno tu sta tudi IVenzegoi in Janiz (Janič). Ker so to le poročila po izvirnikih, omenim, da je ime Prissnullau = Prisnoslav ; Ginano pa je neka popačica, katero bi težko iz Egino izpeljavah3 Fr. Sumi, Logika. Prijateljem modroslovja napisal dr. Josip Križan, kr. gimn. profesor v Varaždinu 1887. V založbi »Popotnika«. Tisk tiskarne sv. Cirila in Metoda. Cena 75 kr. Slovenci smo razvili vsled neugodnih nam še izdaj šolskih okolnostij znanstveno "slovstvo še tako malo, da po pravici veseli pozdravljamo vsako količkaj dobro šolsko knjigo. Da, v nekaterih strokah še niti kake učne knjige ne zmagamo. Semkaj je spadalo do najnovejše dobe strogo modroznanstvo, kojega izvzemši posamezne, večinoma terminologičue članke Mariborske »Zore« — sploh nismo obdelovali. Veliko vrzel je tedaj zadelal v slovenski znanosti in zlasti v našem šolskem slovstvu g. prof. Križan. Ako poudarjamo važnost omenjenega dela in zaslugo pisateljevo, ne mislimo ravno na napredek, ki bi ga bil pisatelj morebiti v »mislovji« samem storil. Tukaj napredovati že zdavna ni več mogoče nikomu, kajti zakone mišljenja skoro iste, katere imamo dandenašnji, utrdil je že oče vsega modroznanstva Aristotel in so jih nadalje razvili do popolnosti poznejši veliki modroslovci. Sedanjim pisateljem naloga je le ta, da tvarino dobro razdeljujejo in razlagajo ter z najprimernejšimi vzgledi pojasnjujejo. Tako so napisali vsaj Nemci precej debele »Logike«. Slovenski pisatelj nam je pa v svoji knjigi na 92 ih straueh podal vso logiko. In kaj je važneje za učno knjigo kakor to, da je kratka in pregledna? Posebna pa je pisateljeva zasluga ta, da je uvel v slovenski znanstveni jezik toliko izrazov za tako abstraktno vedo, kakor je ravno modroslovje in v tem zlasti »misloslovje«. Sam pravi v predgovoru, da mu je bilo »premagovati mnogo težkoč zlasti glede" terminologije.« Temu dostavljamo le še, da se je imel boriti tudi z zlogom. Pisatelj logike slovenske ni mogel zajemati iz jezika prostonarodnega posameznih izrazov, njegov zlog je moral biti zlog znanstven. A navzlic temu je knjiga izvzemši nekoja mesta, lahko umevna vsakemu količkaj izobraženemu čitateljn. Glede tvarine omenimo naj, da govori pisatelj v uvodu na prvih 5 ih straneh kaj jasno o pojmu logike in nje razmeri k filozofiji, o razločku logike od psihologije, o logiki kot propedevtiki, nje vrednosti in koristi in naposled o nje razdelitvi. Ta kratki uvod ugaja posebno samouku. Razdelitev bi bila lehko nekoliko jasnejša. Vzglede posameznim pravilom jemlje pisatelj iz različnih učencu že znanih tvarin, ozira se pri tem nekoliko tudi na slovanstvo, kar se mora le pohvaliti. Na nekaterih ložjih mestih prepušča tudi učencu samemu, da si jih izumi še več, nasprotno pa je pisatelj kot izkušen šolnik ravno pri najtežavnejšem oddelku, pri sklepih, dodal toliko število in tako pregledno po raznih oblikah razvrščenih vzgledov, kakor bi jih v mnogo obširnejših knjigah zaman iskali. Glede terminologije vidi se pač nekaj nedostatnosti. Da pisatelj nekaj izrazov ni poslovenil, kdo mu bode zameril; saj bi se najhujšemu puristu ne dali zlahka pošlo- Listek. 637 veniti »kategorija, abstrakcija, determinacija, generalizacija«. Vendar pa moti pisatelj či-tatelja, zlasti učenca po nepotrebnem s tem, da meša cesto za iste pojme slovenske dobre izraze z latinskimi. Tako ravnajo pogostem i drugi pisatelji znanstvenih knjig. Zakaj se trudijo, izmišljujoči domače izraze, ako jih takoj niti sami dosledno in izključno rabiti ne mislijo? Po tem se še tako dobri izrazi ne mogo udomačiti. Doslednosti tedaj treba. Evo primerov. Str. 9.: »Vsebina (complexus) pojma«, a str. 10.: »Materin (tvarina) in oblika pojma.« — Zakaj je »tvarina«, ki je že vsaj toliko če ne bolj navadna kakor »materia«, v oklepu? — Str. 15.; »Analitiški in sintetiški pojmi«, (ločim se nekaj vrst pozneje in na dalje skoro vedno rabita slovenska umljivejša izraza: -»razstavni in sestavljenih. Subjekt imenuje pisatelj prvič podmet, objekt-—predmet, kopalo — vez, ne drži se pa vendar ne teh slovenskih imen. Str. 27.: obrat (conversio), a str. 28.: čista konverzija itd. Pisatelj naj bi bil le tist izraz, ki se mu je zdel najprimernejši, rabil vseskozi dosledno, konci knjige pa naj bi bil pridejal v azbučnem redu vse termine v slovenskem in latinskem, mestoma i v nemškem jeziku. — Zakaj je pisatelj navadnejšo nam »osnovo« (osnova, e) spremenil v osnov, i, ali vrsto (vrsta e) v vrst, i, kaj mu pomeni sicer nenavadni moški samostavnik mer, a, (tedaj se mišljenje omeji samo z enim vierom str. 7), to mi ni jasno. Tako se mi zdi nepotreben tudi pridevnik biten, a, o za lat. essentialis, in nebiten za lat. accidentalis (str. 10) mesto navadnega bistven in nebistven ali slučajen (O biten glej sicer Miki. lex. 5*-, vgl. Gram. II. 146). Ako so pisatelju (str. 12.) notiones aequipolentes pojmi istovredni ali zamenljivi, tedaj naj bi tudi za aequipollentia rabil istovrednost ali zamenljivost. Neznan in nepotreben je pridevnik jestovit za indicia decernentia, adserentia, assertorica; vsaj zadoščiije izraz trdivni, inače bil bi pa prid.: jestestven po ruskem lGCTLCTHeill od leCTbCflJO. Tudi niso sodj mogoem, nego mogoči (:= problematični). Ali bi ne ugajal bolj tudi posledični nego .po-sledstveni} Nepravilen je samostalnik »vpijalciz. (clamatores str. 15). Ker rabimo samostalnik sod že za nem. Gericht, kazalo bi za Urtheil, lat. iudicium, morebiti rabiti sodba, ali pa kot posledico sojenja — razsodek (nomen acti, Miki. vgl. Gramm. II. 254. Tudi »razgodoi za lat. partitio (str. 78) bi bil o priliki g. pisatelj lahko s kako znano domačinko zamenil. Da je pisatelj zlog svoje knjige natančneje pregledal, ognil bi se bil takega nerazumljivega stavka : (str. 25.) »Ako se v prvem obrazcu, ki ima dva ali več subjektov in eden predikat, združi več subjektov kot pojmi vrsti istega pojma roda v sestavljen sod, tedaj«. Mesto »značenje zakona istosti je dvovrstno«, bolje bi se reklo: »zakon istosti znači se dvojno« (str. 7), tako tudi mesto — »Ko se zamisli subjekt, zamisli se ob enem tudi predikat« — bolje: Ko zamislimo subjekt, zamislimo tudi predikat. Izvzemši tedaj te in take nedostatke, koje bode g. pisatelj drugič lehko čisto izpravil, moramo knjigo kot prvo v tej stroki le pohvaliti ter želimo, da bi se gospodu pisatelju skoro posrečilo izdati tudi tako porabno in pregledno dušeslovje. Potem nam naučiia uprava, ako se pripeti kdaj čudo nečuveno, »da nam namerja dati slovenske višje gimnazije«, gotovo ne bode mogla očitati, da nimamo za modroslovno provzobrazbo primernih knjig. Saj priporoča celo zagrebški dnevnik, da bi g. pisatelj to svoje delo prevel i na hrvaški jezik, češ, ker i hrvaški šolski književnosti do sedaj nedostaje tako dobre knjige. Iz vsega tega pa posnemljemo tudi Slovenci dolžnost, da se g. pisatelju hvaležno odzovemo, in knjigo, lično tudi po zunanjosti, potrebno vsakemu izobražencu, obilno naročamo. ' , Dr. L. P. Slovenski pisatelji v tujih prevodih. V laškem Vidmu je prišla na svetlo knjižica »Delle colonie slovene nel Friuli. Versione di D. G. (Trinko)«. Knjižica obseza prevod korenite razprave »slovenske naselbine po Furlanskem«, katero je v našem listu