Ada je odšla. (Adi Olhoferjevi, upjt^ljici vToplicah pri Zagprju, v slovo,) Ada. .! Z veseljem srao vzklikale Tvoje ime vse po vrsti: — Abi, Vida, Mara... — kadar smo Te sprejemale na pragu naših učiteljskjh sobic. Prinesla si vselej v nje in tudi v naša srca neko nedopovedljivo razpoloženje. Bila si vsa z nami, Tvoj nasvet je bil vgejej dober in pošten. Prišla si, kadar si slutila, da moreš pomagati. Kaj nam je bila Ada, boste vedeli najbolje ve in .vi, ki ste bili do konca z njo v zakajeni dolini zagorski Moje besede pa so spomini, več iet stari spomini. Občudovanja vredno je bilo njeno drobno telesce, ki ni in ni hotelo kloniti naporu in je vestno prinašalo žrtve svojemu poklicu. Prelepa je bila njena duša, v trpljenju izčiščena. Ada je znala vse, a najlepše od vsega je bila njena kolegijalna požrtvovalnost in njena ganljivo nesebična postrežljivost. Kako prisrčne so bile francoske, italijanske, klavirske, glasbene in n& vem kakšne ure še, ki nam jih je »dajala« Ada, vesele in tako polne vsebine. Sedaj pa je Ada odšla — za vedno. Mesto nje bodo prišli drugi v zakajeno dc>lino. Zrtvovali se bodo in delali — Ade pa ne bo več. Morda jo boste še našle ve, ki vanri je bila najbližja in vam sedaj prevelika bolest ne da govoriti. Mislim, da bi jo mogle najti tam na sončnem hribu ob Savi, tam, kjer raste rododendron. Ada je ljubila sonce in dišeče cvetje. Ada je odšla — upajmo — v ilepše doline. Samo lep spomin naj ostanp po nj.ej v nas; spomin na prelepo dušo, ki je sijala iz lepih modrih oči, na belo pravljico njenih tankih prstov, ki so božali bele tipke in budili v nas viharje čustev in prelepa hrepenenja. Ada, Ti naš beli spomin iz črne doline, sanjaj pokojno! Eluša.