Obrtni Vestnik Strokovni list > o ca. go ‘n napredek slovenskega obrtništva f(Obr i... ..iiiiil izhaja mesečno dvakrat, in sicer: vsakega 1. in 15. v mesecu .ter stane celoletno K 60'— polletno K 30'— četrtletno K 15'— posamezna številka K 2'50 Oficialno glasilo „Dež. zveze kranjskih obrtnih zadrug v Ljubljani" in „Zveze južnoštajerskih obrtnih zadrug" s sedežem v Celju in slovenskih obrtnih društev. Nefrankirani dopisi se ne sprejemajo. — Rokopisi se ne vračajo. Ponatiski dovoljeni le z navedbo vira. Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Dunajska cesta št. 20. Cene inseratom: Pri 1 x objavi '/, sir. 1200 K . . „ */, . 600 K » » „ % . 300 K . 150 K . » >. '/,« . 75 K Pri 12 kratni objavi 5°/0> pri 24kratni objavi 10% popusta V. letnik. V Ljubljani, dne 1. aprila 1922. Štev. 7. Oklic vsira obrtnim zadrugam na Kranj akam. Redni občni zbor „Deželne zveze kranjskih obrtnih zadrug v Ljubljani" se ima vršiti v nedeljo dne 7. maja v posvetovalnici mestnega magistrata v Ljubljani. Opozarja se, da so v zmislu naredbe ministrstva trgovine in industrije, oddelek v Ljubljani, z dne 27. avgusta 1920., št. 295, vse obstoječe obrtne zadruge na Kranjskem članice zveze in da je vsled tega udeležba zastopnikov obrtnih zadrug obligatna. Ker bo dnevni red zelo važen, zlasti sprememba zveznih pravil, posvetovanje 0 novi naredbi delavnega časa in ustanovitev mojster-skih bolniških blagajn itd., se že danes opozarja vse obrtne zadruge, cla določijo za vsakih 20 članov po enega zastopnika na zvezni zbor. Na dnevni red občnega zbora je postaviti samo one predloge, ki so bili 14 dni Pred zveznim zborom v rokah zveznega načelnika. Zato se opozarja obrtne zadruge, da svoje eventualne predloge pravočasno priglase in določijo svojega poročevalca. O predlogih, ki bi se pozneje izročili ali šele na dnevnem redu stavili, se obravnava le tedaj, če tretjina navzočih zastopnikov prizna nujnost. Nočejo nas razumeti. Danes, ko združeni obrtniki prednašajo davne svoje težnje in zahteve in jih stvarno iznašajo in zastopajo, se oglašajo tudi drugi družabni razredi po svojih predstavnikih; oglašajo se pa tudi javni predstavniki, skomigajo in govore: «Kaj hočejo ti obrtniki?* Tako vprašanje dovolj označuje ljudi, ki razumevajo kmeta, delavca in uradnika, razumejo trgovca, industrijalca in veleposestnika, ki razumevajo hišnega posestnika in bankirja, pa znajo brbljati tudi o aristokratih in proletarcih, ne razumejo pa — obrtnika. Nočejo razumeti rokodelce, te svoje državljane, te mirne činitelje, ki imajo v gospodarstvu in v vsaki kulturni deželi vsaj toliko važnosti, kakor jo ima delavec. Ne, teh ne razumejo. Zanje ni potrebno, da obstoje kake posebne pravice; ni potreba, da se ure-oe njih odnošaji. Dokler smo bili tako razcepljeni in smo vsled tega omahovali semintja, takrat so nas pomilovali. Govorni bi nam: «Te sirote morajo itak pod bremenom kapitala in socialnih pokretov propasti«. Pozneje so nas v takem metežu izrabljali za vsakovrstne akcije in temne cilje; gonili nas v oje in nagovarjali, da pobiramo kostanj iz ognja za druge namene, in ko so nas na ta način izrabili, potem so nas smatrali za izžeto limono. Medtem se je obrtniški stan po svojem naravnem procesu stalno dvigal in krepil. Dvigal se je tako in v takem obsegu, v kolikor sta se kultura in gospodarstvo sama po sebi dvigala, da v deželi udari krepke temelje svojemu ekonomskemu položaju. Obrt, kot rokodelstvo, je dobila krepkejšo obliko, dobila je ono pravo znamenje, ki ji pripada v narodnem gospodarstvu. Tako je nastalo obrtniško vprašanje, a iz tega pojma v obrtu se je izkristaliziralo čisto in jasno rokodelsko vprašanje. In glej, danes je znano vsakemu tudi najneznat-nejšemu obrtniku, da je rešitev tega vprašanja pogoj njegovega življenja. Mnogo več. Pri reševanju tega vprašanja kot dela ekonomskih problemov, se reša-vajo obenem tudi mnoga važna socialna in narodna vprašanja, kar jih objema točasna znanost in dobljeno izkustvo. Vse to stoji danes jasno kot na dlani, zato se toliko učenih, požrtvovalnih in iskrenih rodoljubov trudi z rešitvijo teh vprašanj - samo pri nas, v naši državi, ni iskrene besede ne umevanja za te stvari. Govore nam: «Kaj hočemo, kakšen rokodelski zakon, kake rokodelske zbornice?« Za vsak sloj naroda so zakoni in pravice. Tako za uradnike in nameščence vseh vrst. Z delavskim vprašanjem se bavi ves kulturni svet. Hoče se določiti mednarodne zakone za delo in zaščito delavca. Hoče se, četudi s silo, primorati vsako državo, da reši delavska vprašanja s stalnimi zakoni v korist delavcev. Poljedelci, trgovci in industrijalci se borijo za ureditev svojih odnošajev, in sicer po pravici, ki jim pripada. In s kakšnim zanosom se demokracija trudi, da se uredi vprašanje služinčadi in ubožnih slojev kakor tudi javne varnosti v splošnem. Za vse to hočejo reda in zakonov. Treba nam je v resnici zakona z načeli prave in iskrene demokracije. Pri nas se je vgnezdil nekak lažidemo-kratizem. Lažniv je kakor oni liberalizem, ki je pro-povedoval in tudi še danes oznanjuje svobodo, medtem ko se v istini samo igra s to besedo, po kateri postane svoboda malik in privilegij nekaterih razredov in stanov. Nočejo nas razumeti. Pa ne samo to; za nas nikdo ne vpraša, nihče se ne briga za nas niti se ne ozira na našo usodo, kamo-li da uvažuje naše težnje in zahteve. Rokodelska vprašanja niso za nikogar kaka nujnost ali važno vprašanje. To so samo čenča-rije. mislijo naduti gromovniki in njihovi pomočniki, katere nimajo niti toliko vrednosti, da bi mogle dospeti v bližino zelenih miz. Tja spadajo samo velika vprašanja. Tu se razpravlja samo o aparatih, ki imajo dovršenost in moč, da ravno one izprešajo do mozga, za katere se najmanj brigajo. Kaj rokodelski zakon, kaj rokodelske zbornice? Je-li? Kaj treba tega rokodelcem? Kaj bi to tem dobričinam, purgarjern in malomeščanom. Lahko je z njimi. Treba jih je medsebojno razdražiti in razdeliti; naj se med seboj koljejo, potem jim damo zakone in pravice, kakršne mi hočemo. Ali obrtni zakon? In slišimo že: «Kakšna nesmisel; ali je potreba vsakemu stanu poseben zakon?» Nočejo nas razumeti. Kaj se mi razburjamo, ako toliko naglašamo, da nočemo imeti opravka z izvoščki, težaki in kavarnarji. Njim vsa čast! Vsako pošteno delo je slavno in častno. Ali mi hočemo red za sebe, takega, kakršnega vživajo vsi oni drugi, ki so se učili in mučili, da si z oplemenjevanjem sirovin in dobrin ne samo zagotove normalni tok svojega življenja in poslovanja, nego da bodo faktor v področju ekonomskega življenja, kakršen tudi morajo postati. Še vedno se vzdigujejo in hočejo svoje zbornice. Velijo: «Kakšne so te posebne zahteve in kdo bo vzdrževal te zbornice?« Tudi tu nas ne razumejo. Mislijo, da smo tako naivni, da si nismo v svesti glede svojih zahtev. Mislijo, da smo to izsesali iz prsta. Kakor da ne obstoje drugje v drugih državah take institucije, kjer so se obrtniki tudi in še kako borili, da je prišlo do njihovega oživotvorjenja. Mi ne omalovažujemo tudi važnost trgovsko-obrtnih zbornic. Naj one ostanejo predstavnice trgovine in industrije v notranjosti, v deželi in napram inozemstvu. Ali za naše izključno rokodelske posle zahtevamo svoje obrtne zbornice tem bolj, ker dobivajo delavci uanes svoje delavske zbornice. Pa naj se tudi ne brigajo za njih vzdrževanje. Obrtniki bodo rade volje vzdrževali te ustanove, za katere so uverjeni, da bodo služile samo njim in interesom obrti. Ali po vsem tem, da postavljamo tako stvarno naše zahteve in ker nočejo, da nas razumejo, se vidi, da sn1o na pravi poti. Sedaj treba vzdržati do konca in ne smemo dopustiti, da nam s kakšnimi izgovori odgovore in da nas odvrnejo s tega pota. Tukaj ne more biti več kakega kompromisa, niti ozira na levo ali desno. A kdor se hoče od tega oddaljiti, ta je protivnik obrti in obrtnemu stanu. S čvrsto odločnostjo in vero naprej! A kadar zmagamo, takrat nas bodo tudi razumeli. Obrtniški naraščaj. Vajeniško vprašanje je težka splošna skrb obrtniškega stanu vseh dežel, mest in industrijskih centrov. Že pred vojno je bilo to vprašanje eno izmed najbolj perečih vprašanj obrtništva, kajti v velikih mestih se je že tedaj opažalo veliko pomanjkanje vajencev, osobito pa pomanjkanje sposobnih vajencev. Vajeniško vprašanje se vsiljuje danes še bolj v ospredje, ko mamijo naše vajence najrazličnejši faktorji, ki so obrtništvu popolnoma tuji in ki nimajo drugega namena, nego da napravijo iz vajenca golega proletarca, ne da bi mu najmanj skušali vcepiti oni veliki ideal, ki so si ga postavili naši predniki v obrtniškem stanu, to je žrtvovati vse sile z namenom, da bi postali svoječasno tudi izborni delavci in če mogoče samostojni obrtniki. Našemu obrtniškemu naraščaju primanjkuje one zavesti, da je njih usoda trdno zvezana z usodo obrtniškega stanu. Vzrok leži v tem, da se že štirinajstletnim mladeničem vcepi mržnja do mojstrov s tem, da se jim opisuje mojstra kot brezvestnega podjetnika, ki ga eksploatira, ki gleda le na to, da mu doprinese vajenec čim več dobička. Naša država je sicer bogata na rudnikih, v njej nahajamo dovolj premogokopov, tudi so pri nas vodne moči ogromne, tako da imamo doma vse predpogoje za uspešen razvoj industrije, toda ta razvoj bo trajal še dolgo in potekla bodo še marsikatera leta, preden bomo lahko govorili o veliki industriji Jugoslavije, ki se nahaja sedaj še komaj v povojih. Opora države sloni sedaj in bo še dolgo časa slonela le na zdravem obrtništvu, zato je dolžnost vsakega samostojnega obrtnika, da skrbi za svoj naraščaj. Obrtniki sami gotovo največ žrtvujejo za dobro strokovno izobrazbo naraščaja, ki je ponos ne le posameznega mojstra, ampak tudi obrtništva v celoti. Toda za zahteve sedanjih časov ne zadostuje navadna praktična izobrazba, katero pridobi vajenec v delavnici, ampak od obrtnika se zahteva tudi gotova mera strokovno-teoretičnega znanja. Obrtnik naj ne bo danes samo izboren, marljiv, praktičen 'mojster, on mora biti tudi spreten trgovec. Ugodno razpečavanje svojih izdelkov zahteva danes več spretnosti in znanja nego li njih izdelovanje samo. Sedanje razmere zahtevajo brezpogojno, da sc strokovno znanje izpopolni s poukom v obrtnih nadaljevalnih šolah. Strokovna nadaljevalna šola, ki je pod pravim, spretnim vodstvom, igra bistveno ulogo pri vzgoji vajencev. O ureditvi, o programu nadaljevalnih šol se je pa že dovolj razpravljalo in se še danes razpravlja, vsaj je to, kakor že rečeno, najvažnejšega pomena pri reševanju vajeniškega vprašanja. Mislim pa, da si je vse obrtništvo edino v tem. naj bi ne stale strokovne šole izolirane z lastnim programom, kakor so n. pr. ljudske ali srednje šole, ampak naj bi bile nadaljevanje pouka, ki ga dobi vajenec od svojega mojstra, to je naj bi bila to le lokalna premestitev pouka iz obrtnih prostorov v šolske in to za one predmete, katerih znanja ni mogoče pridobiti v obratovalnici. Naloga, nadaljevalne šole v velikih mestih se pa znatno razlikuje od one, ki jo imajo nadaljevalne šole na deželi. V mestih, kjer so vajenci zaposleni v obra-tovališčih, kjer se izvršujejo le detajlna dela, bo naloga nadaljevalne šole mnogo večja, tukaj bo treba mnogo več izpopolnitve kakor na deželi, kjer ima vajenec že pri mojstru priliko, da se nauči vsega, kar bo potreboval pozneje kot samostojen obrtnik. Program obrtnih nadaljevalnih šol, ako hočejo le-te zadostiti zahtevam, ki jih stavi na nje obrtniški stan, se mora ozirati na razmere, kjer se šola nahaja, in tem razmeram primerno ustrojiti svoje delovanje. Ker izpolnuje pouk mojstra najvažnejšo nalogo pri izučitvi vajencev, imajo v tem oziru mojstri tudi gotove dolžnosti. Prepotrebno je, da .izpolnjujejo obrtne zadruge z največjo vestnostjo dolžnost, ki jim jo nareka zakon, da skrbijo za izobrazbo vajencev, kajti bilo bi proti časti in interesom obrtniškega stanu, ako bi se dovolilo, da držijo vajence mojstri, ki niso sposobni. Tudi oblastva naj bi posvečala več pažnje na izobrazbo vajencev. Zelo važna je zahteva po zakonski zaščiti obrt-nika-vzgojitelja, da zamore postati razmerje med mojstrom in vajencem res vzgojevalno in učno razmerje. Mojster mora imeti napram vajencu pravice očeta, toda te pravice naj ne bodo le na papirju, vsaka ovira, vsako ščuvanje in vplivanje, ki bi za-moglo škodovati učnemu razmerju, naj se odstrani in po potrebi tudi kaznuje. Le pod takimi pogoji bo zamoglo roditi razmerje med mojstrom in vajencem zaželjene sadove, le od tega je tudi odvisna uspešna izobrazba obrtniškega naraščaja. Ako motrimo vajeniško vprašanje, se moramo nehote baviti, razen z vzgojo vajencev, tudi še z drugimi vprašanji. Gospodarske razmere, v katerih se danes nahajamo, zahtevajo, da tudi materielno pomagamo obrtniškemu naraščaju. Tudi to vprašanje, vprašanje materielne pomoči, je zelo važen faktor za izobrazbo vajenca, kajti materijelno vprašanje stoji v neposredni zvezi z izobrazbo. Princip naj bi bil ta, da odločuje tudi tukaj v prvi vrsti mojster kateremu je poverjena izobrazba vajenca, kajti če prepustimo materijelno skrb vajencev v roke drugih faktorjev, tedaj izgubijo obrtniki bodočnost svojega lastnega stanu. Naj bo le naloga mojstra samega, da skrbi za zdravje, za hrano in stanovanje svojih vajencev. Le tako, da je mojster ves čas v neposrednih stikih z vajenci, da nadzoruje in vpliva tndi na njegovo privatno življenje, le tako bo zamogla učna doba v polni meri izvršiti svojo nalogo. Samo tam, kjer ni to mogoče, kjer ne more mojster bodisi iz gospodarskih, bodisi iz socialnih ozirov skrbeti sam za telesno vzgojo vajenca, naj bi prevzele to nalogo obrtne zadruge, zavodi za pospeševanje obrti in zbornice, kajti le ta način oskrbe nudi zadostne garancije, da se bo gojila izobrazba vajenca v smeri, ki bo v dobro obrtniškega naraščaja in v interesu povzdige in blagostanja domačega obrtništva. Vzgojimo si izboren obrtniški naraščaj, s tem skrbimo za bodočnost obrtniškega stanu, s tem vzgajamo tudi najtrdnejše stebre države same. Odgoja in zaščita obrtno-industrijskega naraščaja. (Elaborat iz ministrstva za socialno politiko, ki nam ga je dal na razpolago minister n. r. g. dr. V. Kukovec.) (Dalje.) IH. Preskrba in pouk izven delavnice. Splošno je mnenje in tudi praksa, da je s poukom vajenca v delavnici završeno učenje in zadoščeno vsem potrebam, ki se tičejo vajeniške izobrazbe. Gotovo je danes vsaj 70 % vseh vajencev, ki ne poscčajo med učno dobo nobenih šol, nobenih tečajev in ki postanejo pomočniki samo z dovršenjem pouka v praktičnem delu v delavnici. Pri mladoletnih delavcih je položaj še slabejši, radi česar je naše industrijalno delavstvo telesno zelo slabotno in duševno na vrlo nizki kulturni stopnji. Tudi ostali del- vajeništva in mladoletnega delavstva je le v majhnem obsegu deležen sistematičnega in pravilnega teoretičnega pouka v obrtnonadaljeval-nih šolah in tečajih. Temu pouku se posveča od obeh strani — tako od vajencev in učiteljev kakor od učnih mojstrov — premalo važnosti in pazljivosti in obema je to le nakaka sitnost, katere se hoče vsakdo na najhitrejši in najlažji način rešiti. Krivda leži glavno v okolščini, da se vrše te šole, odnosno tečaji v večernih urah, ob času, ko je učitelj že izmučen od svojega normalnega pouka, a vajenec okrajšan v svojem prostem odmoru. Teoretičen pouk vajenca izven delavnice je sestavni in glavni del vajeniškega pouka in povsod in v vsakem slučaju se mora zakonsko uveljaviti princip, da morajo vajenci in mladoletni delavci od 14. do 18. leta brezpogojno posečati obrtne šole, se mora vstvariti zakon, da se noben vajenec brez povoljnega uspeha obrtne šole ne more izučiti obrti. Učno izpričevalo more dobiti vajenec le tedaj, ako je zadostil obem dolžnostim, praktičnemu in teoretičnemu pouku, in to izpričevalo naj bo le tedaj veljavno, ako je od obeh činiteljev — šole in mojstra — skupno izstavljeno. Glede tega teoretičnega pouka se morajo v prvi vrsti postaviti sledeča načela: a) pouk se ima vršiti med delavnim časom, ob rednih popoldanskih urah; b) pouk mora biti obligatoričen za vse vajence in za vso učno dobo, a za mladoletne delavce od 14. do 18. leta; c) pouk mora biti podržavljen in sistematično urejen za vse šole po enem učnem programu. Prvi dve načeli sta tako samoobsebi razumljivi in od vseh merodajnih strani tolikokrat priznani in osvojeni, da ni izgubljati besed v tem pogledu. Omenim samo, da vstvarjajo moderna industrijalna podjetja po lastni inicijativi iz pravilnega razumevanja potrebe že davno sama v svojih podjetjih strokovne šole, akoravno je njih vzdrževanje zvezano z velikimi stroški. Tega bi podjetja gotovo ne storila, ako bi ti stroški ne donašali posebnih koristi podjetju, to je ako bi te šole ne dajale podjetju boljše delavstvo in s tem večji efekt dela. (Dalje prih.) Razno. Avtotapetništvo. K članku „Avtotapetništvo“, priobčenem v našem listu dne 28. februarja 1922., smo dobili iz krogov sobnih slikarjev in pleskarjev v Ljubljani strokovno utemeljen dopis, ki ga rade volje dobesedno prinašamo; „Pleskarji in ličarji nikakor ne reklamiramo specijalnega voznega ličarstva, temveč vsesplošno ličarstvo, kajti nepobitno dejstvo je, da so pleskarji od početka tega obrta tudi ličarji, kar osobito potrjuje obrtni red v § 1. obrtne razpredelbe, št. 53/lV-a, — V času ko pa obrtniki še niso imeli strokovnih zadrug, so si sedlarji prilastili navado in tudi pravico, ličati vozove, dasi jim obrtno pravo v točki 28. razpredelbe obrtnega reda istega ne predvideva. Vsled tega sistematičnega vpeljevanja ličarstva v sedlarske delavnice, pa je nastal običaj, ki obstoja že preko 30 let. Vsekakor pa je gotovo dejstvo, da se je isto vršilo pod zaščito podeželskih razmer, kjer n. pr. še danes mizar izvrši tudi steklarsko in pleskarsko delo, kovač ključavničarsko itd. — Ker pa danes vs§ stremi za organizatoričniin napredkom obrtništva, je tudi naša stroka na stališču, čuvati svoje pravice, ker sicer doživimo res razočaranje, da naš čopič lepega dne ne bi smel pleskati in ličati ne le sapio vozov, temveč tudi avtomobilov, poljedelskih in drugih strojev, železniških vagonov, vozov cestnih železnic itd. Tudi meni je znano, da so se v večjih mestih izven naše države specijalizirali samo vozni ličarji, toda ne iz vrst sedlarjev, temveč pleskarjev in ličarjev. (Enako so se pri nas specijalizirali stolarji, seveda iz vrst mizarjev, ne morda pekov.) — Vsled običaja pa je ministrstvo trgovine in obrti na prošnjo sedlarjev z odlokom št. 19.572 iz leta 1888. istim na podlagi § 37. obrtnega reda pač dovolilo tudi ličati vozove, a le one, na katerih imajo delo svoje obrtne stroke. Nikakor pa ne smejo istega reklamirati. (Tu se lahko primerja n. pr. eno: Ako bi vlada ponovno izdala dovoljenje za prodajo tobačnih izdelkov v gostilnah, in le-ti bi pričeli reklamirati s „prodajo tobaka".) — Kaj ne da g. dopisnik iz v...., da se mora voz najprvo pleskati, potem šele ličati? — Pričelo pa se je po sedlarjih tudi že enostavno pleskati tovorne, ročne in poštne vozove itd., na katerih ni nikakega lakovanja. „lorej izključno pleskarsko delo“. — V Ljubljani imamo slučaj, da se je neki sedlar šele p6 vojni lotil ličati vozove, in danes naj je po Vašem mnenju on, ki je čez noč zamenjal šivanko s čopičem „specijalni vozni ličar“. — Glede izvajanja, da je potrebno med delom večkrat prekiniti pleskanje in ličanje, ni tako tehtno, ker imamo dovolj slučajev, ko me ni oviral tapetnik, ki je bil res strokovnjak, kakor tudi jaz njega ne. — ln h koncu še nekaj: Član naše stroke ako nima obrtnega dovoljenja za črko-slikarstvo, nikakor ne sme napraviti številk ali mono-gramov na avto ali voz, a sedlarji tudi to napravijo. Tako torej na podlagi obrtnega lista za sedlarstvo izvršujete tri obrte. Spor med sedlarji in tapetniki je težko razmotrivati, ker uporabljata v obeh strokah oba šivanko in šilo, tudi bi se toliko ne čudil, ako bi sedlar pričel krpati čevlje, a da je zamenjal šivanko in šilo s čopičem, to se mi ždi kot da bi brivec s svojim orodjem pričel izvrševati kirurgijo. (Opomba uredništva.) Uredništvo ne priobčuje imena avtorja gornjega dopisa, kakor ni tega namenoma storilo pri zadnjem dopisu pod istim naslovom, ker je uredništvo mnenja, da gre predmetno za strokovna vprašanja in da je za razbistritev pojmov-koristno, da se slišijo različna mnenja. Imena avtorjev so tukaj postranskega pomena, ker gre za stvar in ne za osebe! 1 oliko v pojasnilo dopisniku.) Slovensko obrtno društvo v Mariboru naznanja vsem p. t. članom, ki niso bili dne 24. marca 1922. na občnem zboru, da je naročnina za „Obrtni Vestnik11, katerega bodo dobivali odslej naprej vsi člani, že s povišano članarino 5 dinarjev plačana. Seja zadružnih načelnikov. Na sedežu zveze obitnih zadrug v Ljubljani se je vršila dne 24. t. m. seja načelnikov obrtnih zadrug. Seji je predsedoval zvezni načelnik g. E. Franchetti. Seje so se udeležili skoro vsi zadružni načelniki. Prisostvoval je tudi zbornični pristav g. dr. I. Pless, ki je raztolmačil navzočim posamezna določila novega zakona o zaščiti delavcev točko za točko. Debate so bile zelo živahne in zanimive, saj je šlo za več vprašanj, ki segajo globoko v gospodarski položaj obrtnika. V splošnem se je moglo konstatirati, da je koinpilacija novega zakona zelo pomanjkljiva, da vsebuje marsikatero vrzel, ki se bo dala le s težavo premostiti. Tudi pri tem zakonu se je ponovila napaka, katero se pri nas osobito v zadnjem času ponovno opaža, in ki nastaja vsled tega, ker se izdajajo naredbe in za koni, ne da bi se prej zaslišalo kompetentnih strokovnih organizacij. Med drugim obsega zakon določilo, po katerem se smatrajo kot industrijska podjetja vsa ona, v katerih dela najmanj 15 oseb, in to po povprečnem šte- vilu v tromesečju. Sklenilo se je, naj se v izjavi na ministrstvo predlaga da se to določilo spremeni v toliko, da bo za kvalifikacijo industrijskega podjetja potrebna zaposlenost najmanj 20 oseb in uporaba električne, parne ali vodne sile. — Zelo živahno se je razpravljalo tudi o delovnem času. V splošnem se je povdarjalo, naj bi bila določitev delovnega časa v mali obrti pripuščena prostemu sporazumu med delodajalci in delojemalci, ki bodo znali v vsakem konkretnem slučaju najboljše upoštevati, kje naj se z ozirom na značaj dela na zahtevano spretnost in pažnjo delavca in produktiviteto dela, določi daljši ali krajši delovni čas. Po vsestranskem obravnavanju tega vprašanja so se načelniki zadrug izjavili za 10 urni delavnik! Pokrajinska obrtna razstava v Mariboru. Slov. obrtno društvo v Mariboru, priredi leta 1922. v Mariboru veliko ..Pokrajinsko obrtno razstavo", katere se bodejo lahko udeležili vsi obrtniki in industrijalci kot razstavljalci, kojih bivališče leži na ozemlju bivše Štajerske v Prekmurju in v Mežiški dolini. Sklenilo se je, da se razstava vrši od 8. do 17. septembra v Mariboru. Razstavni red in prijavnice so sestavljene in se bodo v kratkem razpošiljale. Prijavni rok, za udeležbo kot razstavljalec je do 1. maja 1922. Najemnina prostorom je zelo nizka, tako da je vsakemu obrtniku dana možnost, da se udeleži razstave. Razstava je namenjena povzdigi domače obrti in industrije, ki naj predstavlja tudi na zunaj sposobnost in dovršenost našega dela. Eventualni čisti donos te razstave je namenjen ustanovitvi „Vajeniškega doma v Mariboru1*. Preizkušnje v Zagorju. Pomagalske preizkušnje obrtne zadruge v Zagorju se vršijo v nedeljo dne 9. aprila v Zagorju. Vajenci oziroma pomočniki, ki se nameravajo ^ tej preizkušnji podvreči, naj pravočasno vlože pri načelstvu tozadevne prošnje. t Rajko Krcnčič. Umrl je najstarejši obrtnik v Zagorju gospod Rajko Krenčič, bivši čevljarski mojster. Uglednemu obrtniku časten spomin. Poročilo o občnem zboru „Obrtnega društva za Prekmurje11 v Beltincih. Dne 12. marca 1922. se je vršil občni zbor po določenem dnevnem redu. Zborovanja se je udeležilo nepričakovano lepo število obrtnikov, ki so z vso vnemo sledili obširnemu in vzpodbudljivemu nagovoru g. predsednika; tudi ostali gg. govorniki so pred-očili zborovalcem pomen društva in organizacije, ki je za vsakega obrtnika neobhodno potrebna. Obrtno društvo v Beltincih se je pred kratkem ustanovilo; že pri prvem občnem zboru se je konštatiralo, da šteje društvo okroglo 70 članov. To je število, katerega v tem kratkem času v Beltincih ni bilo pričakovati. Zasluge za neumorno in tako uspešno delo je pripisovati vrlemu odboru z načelom g. predsednika Štefana Raduha, poleg tega pa tudi zavednim obrtnikom v Prekmurju. Po končanih govorih in živahnih debatah o sedanjem obrtniškem položaju in o bremenih, ki tlačijo obrtniški stan, se je vršila volitev. V odbor so bili enoglasno izvoljeni sledeči gospodje: predsednik: Raduha Štefan v Beltincih, podpredsednik: Škafar Jožef, Beltinci; odborniki: Sipoš Janoš, Meizel Jožef, Neubauer Janoš, Kralj Alojzij v Beltincih; Persa Štefan, Ižakovci; Jerič Ivan, Dokležovje; Hajdinjak Anton, Beltinci; Mesarič Ivan, Lipovci; Marič Martin, Gančani in 5 namestnikov. G. predsednik Raduha Štefan, kakor tudi ostali novoizvoljeni odborniki so se prisrčno zahvalili navzočim zborovalcem za izkazano zaupanje in za laskavo izraženo priznanje. G. predsednik je ponovno povdarjal nujno potrebo organizacije, proseč navzoče zborovalce za vsestransko podpiranje pri na-daljnem društvenem delovanju v procvit slovenskega obrtništva, je apeliral tudi na tiste obrtnike, ki še niso člani, da takoj pristopijo k društvu in da z vso energijo sodelujejo, da bo mogoče društvu nastopati proti vsaki krivici, ki bi se utegnila goditi obrtniškemu stanu. Ker je bil dnevni red izčrpan in ker ni bilo več nikakih drugih predlogov se je g. predsednik zahvalil za polnoštevilno udeležbo in je zaključil krasno uspelo zborovanje. Občni zbor pokrajinske zadruge fotografov za Slovenijo v Ljubljani. Dne 7. marca 1922. se je vršil 7.redni občni zbor pokrajinske zadruge fotografov za Slovenijo. Poleg navzočih 22 članov, odzval se je vabilu tudi načelnik Zveze obrtnih zadrug g. Eng. Franchetti ter z njegovimi priznano dobrimi nasveti pripomogel, da se je občni zbor vršil v splošno zadovoljnost vseh udeležencev. Več članov, katerim se ni bilo mogoče udeležiti 7. rednega občnega zbora iz tehtnih vzrokov, se je pismeno oprostilo, za ostale člane, kateri se neopravičeno niso udeležili tega občnega zbora (glej zadružna pravila, § 25, odst. 1) se je določila globa 10.— Din, katere je uplačati z letno članarino, ki se je določila za leto 1922. na 40.— Din. Po poročilu dosedanjega delovanja zadruge, ter ko se je pregledal in odobril blagajniški račun, prešlo se je na volitev, katera je sledeče izpadla: načelnik: g. Hugon Hibšer, Ljubljana, Valvazorjev trg sh 7; podnačelnik: Adolf Perešič, Celje; v odbor so bili ^voljeni za dobo 3 let naslednji gg.: Kunc Franc, Ljubljana; Venger Alojz, Radovljica; Dolenc Gvido, Kan-uija; Aparnik Franc, Kamnik; Grabjec Franc, Kunc Viktor, Rovšek Davorin, Ljubljana; Pelikan Josip, Celje; Schrotter, Ptuj; Verderber Rudolf, Kočevje; za namestnike gg.; Pogačnik Ivan, Erjavec Josip, Kunc Ivan, Vlasič, Marinko Franc; za blagajnika g. Kunc Franc; za preglednike računov gg. Grabjec Franc in Marinko Prane. V predsedništvo preizkuševalne komisije so bili 'zvoljeni: kot načelnik g. Rovšek Davorin; podnačelnik S- Kunc Viktor; prisednik za mojstre g. Kunc Ivan; Prisednik za pomočnike g. Kunc Viktor ml. Pokrajinska zadruga fotografov šteje do sedaj 72 članov, priglašenih je 29 pomočnikov in vajenk. S tem, da je g. načelnik 'zrazil zahvalo na udeležbi g. načelniku Zveze obrtnih zadrug, kakor tudi vsem navzočim članom, je ob 7. uri zvečer zaključil 7. redni občni zbor pokrajinske zadruge fotografov za Slovenijo. Občni zbor „Obrtnega društva za Novo mesto in okolico11 je bil dne 12. februarja v Novem mestu. Udeležba na zboru je bila zelo dobra — znak, da so dolenjski obrtniki zavedni društveniki. O društvenem delovanju je poročal predsednik tovariš Ogrič. Iz porodila naj povzamemo nastopno: Društvo je štelo v pretekom poslovnem letu 310 članov, izmed katerih so štirje umrli. Ir-iX‘ -- Fotografski In j| 4T* umetno slikarski atelje /lV^» C0I*310 Celje, Ljubljanska cesta 10 (prej V. Pick) se priporoča za vsa v to stroko spadajoča dela. Cene najnižje. Poveča oo vsaki sliki. Slika v olju, akvarel, pastel, po naravi in po vsaki sliki, fotografira za društva najceneje. Restavrira stare umetnine za muzeje, galerije, cerkve, privatnike itd. itd. Za fotografe znižane cene. Delniška glavnica: K 30,000.000'—. Rezerva nad K 10,000.000 —. Podružnice; Beograd, Cavtat, Celje, Dubrovnik, Ercegnovi, Jelša, Korčula, Kotor, Kranj, Ljubljana, Maribor, Metkovič, Sarajevo, Split, Š'benik, Zagreb. Wien. Trieste, Abbazia, Zara. New-York: Frank Sakser State Bank. Brzojavni naslov: Jadranska. Sprejema: vloge na knjižice, vloge na tekoči in žiro-račun proti najugodnejšemu obrestovanju. Rentni davek plača iz svojega. Kupuje in prodaja: menice, devize, vrednostne papirje itd. Izdaj a: čeke, nakaznice in akreditive na vsa tu-in inozemska mesta. Daje predujme: na vrednostne papirje in na blago ležeče v javnih skladiščih; daje trgovske kredite pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema: borzna naročila in jih izvršuje naj-kulantneje. «3* <3* <3? <3? | Obrtna banka g 1 d Cjubljani 1 t3? «3? Kongresni trg št. 4 «55 Telefon št. 508 Telefon št. 508 »3? «3? «3? Račun pri poštno-ček. zauodu št. 12.051 J? «3? e? «3* «5? <3? *3? «3f »3? Daje kredite u obrtne surhe, po <3? izrednih pogojih, pospešuje usta-nauljanje obrtnih in industrijskih ^ & podjetij, izoršuje ose bančne trans- o£ akcije najkulantneje. Vloge na knji- -3? (?S žice in na tekoči račun obrestuje s - i -5? /10 jf «3? ^ 1° t3? <3f od dne ologe do dne duiga. S* «3* «3f »3? «3? Naznanilo. Naznanjam, da sem dne 31. decembra 1921. izstopi! iz tvrdke Fr. Kalmus & F. P. Vidic & Comp. Moja pisarna se nahaja izza dne 1. januarja 1922. v Ljubljani na Dunajski cesti št. 14, v Mathianovi hiši, zraven tvrdke Schneider & Verovšek. Fr. Kalmus, tovarna glinastih peči in štedilnikov v Ljubljani, Opekarska cesta. M. Kuštrin, Ljubljana Tehniško in elektrotehniško podjetje Trgovina s tehniškimi in elektrotehniškimi predmeti na drobno in debelo. — Velika zaloga vseh vrst gumija, kolesne in auto-mobilske pneumatike. — Na razpolago je hidraulična stiskalnica za demontiranje železnih in namontiranje gumijastih obročev. Glavno zastopstvo polnogumijastih obročev iz svetovnoznane tov. Walter Martiny v Turinu Centrala: Ljubljana, Rimska cesta 2, tel. 588. Brzojavi: Kuštrin Ljubljana. Podružnice: Ljubljana, Dunajska cesta 20, tel. 470. — Maribor, Jurčičeva ulica 9, tel. 133. — Beograd, Knez Mihajlova ulica 3.