25 igralskih let Ivana Lukančiča
To pot predstavljamo drugega vodjo amaterske gledališke sku-pine Ivana Lukančiča iz Zaloga. Je igralec, režiset, scenograf, nabavlja rekvizite, ureja izposojo kostimov in opravlja še razna druga dela, ki sodijo h gleda-lišču.
Ivan Lukančič je po poklicu kalkulant in dela v Indosu. Pri gledališki skupini sodeluje v pro-
stem dasu, je amater brez po-trebnih šol, opravil pa je več igralskih tečajev. Prvič je režiral leta 1955. Ze leta 1958 pa je gledališka dejavnost v Zalogu začasno zamrla in priključil se je obrtniškemu gledališču v Ljub-Jjani (bilo je na Komenskega ulici, deset let pa že ne obstaja več), kjer je ostal sedem sezon. Tu je pod vodstvom režiserjev Furjana, Drofenika, Beline in Drozga največ strokovno pri-dobil.
Od leta 1965 do danes je zre-žiial 14 predstav, od tega je v 13 tudi igral.
Ivan Lukančič je do pred ne-davnim živel v Zalogu. Sedaj se je pieselil in ni gotovo, če bo pri skupini pstal še naslednjo se-zono. Sicer ima že v načrtu predstavo Rdečo kapico, vendar je to za sedaj le še načrt. Če bo zapustil gledališko skupino, bo njegovo delo verjetno nadaljeval
Albin Tornič, ki je bil na režiser-skem tečaju in je doslej režiral 3 predstave.
Ce bi sodili o tem, kako poLna je bila dvotana, je bila najuspeš-nejša njegova režija Mikelna Inventure 65. V Zalogu so jo od-igrali kar štirikrat - poprečno vsako predstavo dvakrat; pre-miera je v domačcm kiaju, nato gostujejo po drugih amaterskih odrih, pa se zopet vrnejo na domače odrske deske.
Dvorana v Zalogu ima okrog 350 sedežev. Tovariš Lukančič pravi, da je prevelika, poleg tega pa je pozimi tudi zelo nuzla.
V skupini sodcluje največ di-jakov in uslu tfencev - vendar premalo in jim to včasih po-vzroča tesne težave. Trenutno jih sodeluje 10, ostanejo pri-bližno 2 do 3 leta in odidejo, ko bi že kaj [ahko dali od sebe. Od lani do letos so izgubili 7 igral-cev.
Letošnja prva predstava je bil Dickensov Cvrček za pečjo. Igrali ga bodo še do maja, ko se gledališka sezona zaključi.
Za izvedbo dramskega dela je potiebno najmanj 25 vaj — se-veda, če so se ljudje naučili svo-jih vlog že doma in ne šele na vajah.
Gledališka skupina dobi mini-malno vsoto od vstopnine, ki je doma najcenejša. Zunaj plačajo za dvorano 10, 15, 20% od bruto inkasa.
Ivan Lukančič meni, da ama-terska dejavnost ne more za-mreti, tudi v svetu ne, ker prav tu živi toliko različnih ljudi, ki imajo različne potrebe in želje. Res pa je tudi, da morajo biti v mestu predstave kvalitetnejše že zaradi konkurence med gleda-lišči.
Za jesen ima tovariš Lukančič v načrtu Rdečo kapico, za ka-tero bo skušal pritegniti šolske otroke 4. in 5. razreda. Ce se bo to uresničilo, bo to ena redkih gledaliških predstav za otroke. ALENKA LOBNIK