park:03
m	regionalni mesečnik
Quo vadiš, kmet
Pričevanja delavk v tekstilni industriji Intervju: Vesna Milek
Potlač: Franci Kocina vendarle zmagovalec!
številka 3, letnik 6,12. december 2002, cena 450 SIT | www.park-on.net


Knjižnica Mirana Jarca Rozmanova 26
8000 Novo mesto
SLOUENIJfl
1991-2002
j
T> r NOVA STANOVANJA r^l V NOVEM MESTU
REAL
jnKr




Družba REAL, d.o.o. Novo mesto, ki ima svoj sedež na Kočevarjevi 2 v Novem mestu, gradi nova stanovanja, ki bodo končana in vseljiva junija 2003.
Kupcem so na voljo stanovanja velikosti od 27 m2 do 97 m2 in so razvrščena v tri segmente s tremi ločenimi vhodi v kletnem delu. Sedem stanovanj v pritličju ima atrije velikosti od 30 - 60 m2, ostala stanovanja imajo balkone. Na funkcionalnem zemljišču bodo urejena parkirna mesta, v kletnih prostorih pa je na voljo 10 samostojnih garaž (velikosti cca 26 m2; garaže sodijo k večjim stanovanjem).
Informacije: REAL, d.o.o. Novo mesto tel. 07/373-16-40 ali 07/373-16-41

zahvala
Spoštovane naročnice in naročniki Parka,
pred kratkim smo vam poslali račune za naročnino na Park za obdobje do julija 2003. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem, ki ste že ali pa še boste s svojim plačilom podprli izhajanje revije, ki jo še vedno z obilico entuzijazma ustvarjamo mladi novinarji, fotografi in drugi sodelavci z željo popestritve medijskega prostora v naši regiji.
Rad bi vas obvestil o tem, da se želimo še bolj približati svojim bralkam in bralcem z novo rubriko, ki bo štartala že v januarski številki Parka. Delovni naslov rubrike je "Vi sprašujete, Park raziskuje'! V kolikor ste naleteli na kakšen pereč, nerešen problem ali krivico v vašem okolju, bi vas pozval k temu, da se obrnete na nas, Parkovi novinarji pa bodo o tem povprašali odgovorne. Lahko nas pokličete na telefonsko številko 07 393 08 12, pošljete elektronsko sporočilo na park@park-on.net ali pa nam pišete na na naslov Park, Prešernov trg 8, Novo mesto.
Seveda pa smo odprti tudi za vse, ki bi se želeli preizkusiti kot avtorji člankov v Parku ali pa se z odprtim pismom odzvati bodisi na naše pisanje ali na dogajanje v regiji in drugod.
Veliko zdravja, sreče in dobrega branja v prihajajočem letu 2003!
Uroš Lubej
odgovorni urednik Parka
uvodnik
Izsiljena izbira
Uroš Lubej
Čeprav so rezultati drugega kroga županskih volitev v Novem mestu izjemno tesni, eni najtesnejših v slovenski volilni zgodovini, iz njih vendarle lahko razberemo dokaj jasno sporočilo volilcev: namesto spremembe so izbrali preverjeno, namesto tveganja, še tako (usodno) privlačnega, so izbrali gotovost. Zanimivo in paradoksno je dejstvo, da je sila, ki je bila nekoč kot nekakšna mladinska organizacija komunistične partije najbolj revolucionarna, sedaj postala nosilec železne kontinuitete.
Tabor Francija Koncilije je bil soočen spopasti se z nalogo prepričati volilca, da njihovo vladanje ne bo vneslo nestabilnost in pat pozicije. Celotni zbor koalicijskih strank je namreč neumorno ponavljal neprevratniško melodijo: Koncilija je človek konflikta, njegova politična zgodovina je zgodovina političnih konfliktov. Že vnaprej je bil diskreditiran kot možni župan. Začelo se je z znamenitim Županovim poročilom, potem se je to recitiralo skozi celotno kampanjo, nazadnje pa z ničemer drugim primerljivim pismom, ki ga je Anton Starc, “občan” poslal na vse naslove novomeških gospodinjstev. "Če boste volili Francija Koncilijo, boste izvolili konflikt. Torej volite njegovega protikandidata!’
Še korak naprej je bil narejen, ko se je v koalicijo povezalo 17 svetnikov, vključno z Milošem Dolarjem, ki bo za nagrado kot kaže dobil podžupansko mesto. Tedaj se je argumentacija glasila: "Če boste volili Koncilijo, boste volili kandidata brez podpore v občinskem svetu, in s tem boste izvolili pat pozicijo. Torej volite njegovega protikandidata!’
kazalo
REGIJA
Boris Blaič: Qvo vadiš, kmet? Sto besed na mesec Boris Blaič:	Kolesarji
brez profesionalne ekipe Uroš Lubej: Bolj žalosten veseli december Tomaž Levičar: Nepremišljeni načrti o obnovi Bariča Smole:	Meko
Borut Peterlin:	Londonski
dnevnik Janez Lamovšek:	Komentar
k županskim volitvam Maja Novak: Pričevanja delavk v tekstilni industriji Marijan Dovič: Nato manipulacije Damir Skenderovič: Antična tragedija v LDS-molu
4
5
6
7
7
7
8-9
In tabor obtoženega ni storil ničesar, da to sporočilo ne bi navsezadnje nagnilo nihalo v volilčevi glavi na stran Boštjana Kovačiča. Medtem ko je koalicija vsakodnevno zasipavala javnost s svojo kampanjo, medtem ko je celotna LDS-ovska garnitura ministrov obiskala Novo mesto, medtem ko je LDS v mestu brez zastopnika v državnem zboru odprla poslansko pisarno, medtem ko se je koalicija razširila na več kot polovico izvoljenih poslancev, medtem ko so ob prisotnosti Kovačiča spustili vodo še po zadnjih vodovodih, medtem ko se je pospešeno agitiralo po tistih krajih, kjer sta v prvem krogu veliko glasov dobila Kuljaj in Perhaj, je kampanja Francija Koncilije zamrla, zaspala na plastični lovoriki predvolilnih anket.
in v resnici se je lep del volilcev, ki so bodisi volili Kovačiča bodisi zaradi ene najbolj umazanih kampanj zmedeni ostali doma, verjetno vprašal, kdo sploh je Franci Koncilija. Kaj nam ponuja poleg vere v moč dobrega? Je to z dobrimi nameni tlakovana pot v pekel?
F O T O P U B
Maja Bele:	Kuba
INTERVJU
Andrej Ferkolj: Vesna Milek Tina Ban:	Angel Ortiz
10
n
14
Pa vendar! Marsikdo je po drugi strani volil Koncilijo zaradi tega, ker nasprotuje monopolizaciji oblasti LDS-a. Ta monopolizacija je dobila perverzen ton in se zapletla v nekakšen začaran krog: “Volite kandidata LDS, ker je LDS na oblasti tudi na državni ravni! Zgolj tako bo priteklo kaj denarja v vaše malo mestece.” Ne bo lahko pozabiti Koncilijevih besed, ki je še kot županski kandidat v intervjuju za Park opisal srečanje z nekim liberalnim sekretarjem ministrstva za šolstvo, ki mu je, ko je pred osmimi leti nastopil na župansko funkcijo, pomigal s kazalcem pred nosom in mu dejal: "Pri vas ste pa krščanski demokrati na oblasti? Nič denarja vam ne bomo dali!!!" Kaj ni sam volilni štab LDS-a s tem, ko je trdil, da zgolj njihov kandidat (in to samo zaradi svoje strankarske pripadnosti) lahko potegne denar iz Ljubljane, pravzaprav nezavedno izrekel najhujšo možno kritiko svoje lastne stranke? V Sloveniji očitno res obstaja (ali pa se ponavlja) močna tendenca k strankarskemu klientelizmu, ki ljudem ne pušča kaj dosti več kot izsiljene izbire.
Čeprav bi bilo seveda zanimivo videti kadrovske zamenjave, ki bi jih gotovo izpeljal Franci Koncilija, če bi bil izvoljen, tudi povolilno dogajanje ne bo dolgočasno. Župan ima pristojnosti imenovanja direktorja uprave, prav tako pa tudi sekretarjev občinske uprave in nekaterih višjih upravnih delavcev. Občinski svet po drugi strani lahko imenuje podžupane, pa tudi direktorje občinskih javnih zavodov, razne svete in uprave, ki jih lastninsko ali kot ustanoviteljica obvladuje občina. Bitka je bila tako surova, tako močno se je bilo potrebno boriti za vsak glas, da lahko samo ugibamo, kakšni dogovori so bile sklenjeni za zaveso velikih besed.
Poleg tega koalicija 17-tih svetnikov ne omogoča ravno udobnega vladanja. Nekaj pa vendarle lahko preračunamo. Kljub hudem revoltu ob odločitvi svojega predsednika Dularja bo SDS morda vstopil v veliko koalicijo. Društvo Novo mesto je v minulih letih bolj ko ne glasovalo koalicijsko in kakšnih večjih problemov ni ustvarjalo. Nenazadnje je eden od dveh izvoljenih svetnikov Društva celo član najožjega volilnega štaba Boštjana Kovačiča in bržkone vsaj pri ključnih vprašanji ne bo težko priti do konsolidacije. Poleg tega lahko računa tudi na glas romskega svetnika, saj je eno najprepričljivejših zmag zabeležil prav na volišču romske skupnosti. Torej ima župan, če bo ravnal taktno, zagotovljene dodatne glasove, s čimer pa že lahko laže diha. Svoje največje nasprotnike bo imel najverjetneje prav v Listi Francija Koncilije, ki je zagotovo ne bo niti skušal prepričevati, naj glasuje z njim, ona pa se bo morda spustila v neproduktivno igro spodkopavanja legalnosti volitev.
Tragični junak letošnji volitev pa bi utegnila postati Lista za Dolenjsko. Kljub trdnemu predvolilnemu stališču, da bi radi prišli na oblast, utegne ostati zunaj nje. V tistem vmesnem trenutku se je sicer neskončno modro zdelo to, da niso nikogar podprli. Toda sedaj ko imamo izvoljenega župana, jim bo ta lahko rekel: “Že, že, da imate soliden program, ki se v mnogočem pokriva tudi z mojim. Toda, mladinci moji, kje ste bili, ko sem vas najbolj potreboval?”
Ne smemo pa pozabiti, da jim je Franci Koncilija (za razliko od Boštjana Kovačiča) takrat vendarle poslal podpisan sporazum o povolilnem sodelovanju. Morda bi ravno Franci Kek lahko bil tisti, ki bi tehtnico spet prevesil na desno.
Največja zmagovalka volitev v občinski svet bi tako utegnila postati tudi njena največja poraženka, obsojenaaa ^ ^ ^ vlogo statista v nezgodi uspeha.
J
POVOLILNA
PRILOGA
Uroš Lubej, Boris Blaič: Analiza lokalnih volitev
MLADI
Maja Novak: Kako napisati učinkovit življenjepis Katja Plut:	Pesem
Barbara Volčanšek: Tiho zorenje Marko Vide: Pohod za mir Matjaž Brulc: Pesticidi, strup naš vsakdanji
12-13
KUL
Marijan Dovič:
T U
Frankfurtski
n
e
f
M
sejem r k j e
park
STRIP:
Eno
Dr.
t a
e X t
Novšek P o
in
t
e m e
Mr. K: I a č
POTLAČ, LOKALNO TROBILO
Bizarno, grozljivo, škandalozno: Franci Kocina vendarle zmagal!
16-17
18
19
20 21
22
loomrt 1
park: kolofon	
regionalni mesečnik	odgovorni urednik: Uroš Lubej
številka 3, letnik 6 12. december 2002	uredništvo: Tina Ban, Marijan Dovič, Iztok Kovačič, Petra Ostanek, Damir Skenderovič,
ISSN 1408-7189	Damijan Šinigoj
Naslov uredništva:	Park Prešernov trg 8 8000 Novo mesto	oblikovanje in prelom: Igor Ajdišek naslovnica: Iztok Kovačič ilustracije: Iztok Kovačič lektorica: Nina Štampohar
e-mail: park@park-on.net	filmi: Špes Grafika
web: wwwpark-on.net	tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik ustanovitelj: Društvo novomeških študentov
Telefon: 07 393 0812	izdajatelj: Založba Goga, Novo mesto
Trženje, naročila, distribucija:	direktor: Gregor Macedoni
Marjeta Kocjan gsm: 031 854 421, tel: 07 393 08 12, marjeta.kocjan@park-on.net	SPREHODI SE PO SVOJEM PARKU!
Naročnina se plačuj za obdobje od narofila do konca tekočega letnika (julij 20031. Prekinitev naročila je možna s pisnim preklicem m sicer 10 dni pred koncem naročniškega obdobja U. |uli| 2003), Naročniki imajo 10% popust, študentje m dijaki 20%. Naročnina za tujino znaša 35 EUR, z letalsko dostavo 40 EUR.	
Boris Blaič
V začetku meseca so dolenjski kmetje s traktorji zaprli karteljevski klanec in s tem dvignili pritisk tudi tistim, ki jih neusmiljena novomeška predvolilna dirka še ni zajela, a so se v nepravem trenutku znašli na hitri cesti Ljubljana - Novo mesto. Kloramfenikol in karteljevski klanec sta znotraj uredništva sprožila ostre polemike o tem, ali so kmetje res v tako slabem položaju, da smejo zapirati ceste, ali ne, razprave o kmetijstvu pa so pripeljale do tega, da se je Park prvič v svoji zgodovini odločil, da se bo lotil tudi kmetijske problematike. Kakšen je torej položaj dolenjskega kmeta, kaj se je v zadnjih desetih letih spremenilo in kaj se še bo?
Na Dolenjskem se je od leta 1980 število kmetij skorajda prepolovilo, zaradi velikega razkoraka med ceno pridelka in ceno kmetijskih potrebščin pa se zmanjšuje obseg investicij v kmetijstvu. Na drugi strani se ob zmanjševanju števila kmetij povečuje velikost tistih, ki so še ostale, a je ta proces, pravijo na kmetijskem zavodu, premalo podprt od države oziroma kmetijske zemljiške politike. “V zadnjih desetih letih smo bili priča velikim strukturnim spremembah v vseh panogah, žal pa so bili kmetje, vsaj po moji oceni, pri tem bolj ali manj prepuščeni sami sebi" pravi strokovna svetovalka na novomeškem kmetijskem zavodu magistra Zdenka Kramar. "Z izjemo mlekarstva so vse ostale panoge tržno relativno slabo organizirane. Pa tudi pri mleku je problem, saj ob vstopu v EU kvote za pridelava mleka verjetno ne bodo dosti višje, kot so sedaj. Kvote so problem tudi pri ostalih živinorejskih vejah, zato je potrebno biti pri usmerjanju kmetij zelo pazljiv. Imamo zelo malo “čistih kmetij”, se pravi kmetij, ki se preživljajo le s kmetijstvom. Ocenjujemo, da jih bo čedalje manj, tam nekje do 10 odstotkov, saj za povečevanje tega števila preprosto ni pogojev. Prav lahko se zgodi, da tudi tiste kmetije, ki težijo k širitvi, ne bodo imele dovolj zemlje. Problem je pravzaprav razparceliranost kmetijskih zemljišč. Za ekonomično pridelavo namreč ni dovolj le to, da je kmetija velika, ampak je nujno, da so obdelovalne parcele skupaj. Če se kmet vozi deset ali več kilometrov do posamezne njive, je to za njega gotovo strošek. Zanimive so mešane kmetije. Gre za posamezne panoge kot so prašičereja, sadjarstvo, vinogradništvo, kjer je možno, da eden hodi v službo, drugi pa ostaja doma. Takih kmetij naj bi bilo v prihodnosti od 20 do 25 odstotkov. 'Z teh panogah je dovolj že pet hektarjev intenzivnih nasadov, poleg tega pa prašiči, sadje in zelenjava niso omejeni s kvotami kot vse ostale panoge. Pomembno je tudi, kako se bo v prihodnosti
Strokovne podatke je bilo treba preveriti še na terenu. Najprej na turistični kmetiji Krhin pri Šentjerneju, ki je gostom, največ upokojencem, ki jih iz cele Slovenije pripelje Tinca Kuhelj predsednica šentjernejskega upokojenskega društva, odprla vrata lanskega maja. “Če ne bi bilo dopolnilne dejavnosti, bi bilo zelo težko” pravi Marta Krhin iz Gornjega Gradišča, kjer z možem Žanom na dvajsetih razdrobljenih parcelah obdelujeta kakih 16 hektarjev zemlje."Saj sem poskušal menjati parcele, pa mi je rekel sosed, da ne
FOTOGRAFIJE: BORIS BLAIČ
slovensko kmetijstvo obračalo na potrošnika in ga prepričalo, da je slovenska hrana boljša, kar zagotovo je, saj imamo na vseh ravneh bistveno nižjo intenzivnost pridelave. Pričakujemo tudi, da se bo v prihodnosti od 10 do 20 odstotkov kmetij ukvarjalo z neko dopolnilno dejavnostjo. Gre za različne oblike turističnih kmetij in nekatere storitvene dejavnosti, kot so pluženje cest, košnja ipd. Na vse te načine bo v prihodnosti organiziranih okoli 50 odstotkov kmetij, vse ostalo pa bo bolj ali manj hobi" je spremembe in smernice, v katerih se bo gibalo dolenjsko kmetijstvo v prihodnosti, predstavila Kramarjeva.
bi, ker je bila lani pri meni toča. Potem ko so začeli prihajati prvi avtobusi s turisti, so mi za zemljo začeli pa še ceno višati, ker mislijo, da imam denai,’ pravi Žan. “Pred desetimi leti smo živeli dosti bolje, pa smo živeli samo od kmetije. Kar smo oddali mleka, je bilo za sproti, ko smo prodali bika, pa smo imeli za stroje’’pravi Marta. “Prej sem v desetih letih kupil tri nove traktorje, pa ni bilo nobenih subvencij, zdaj pa komaj enega rabljenega. Za prodanega bika smo dobili takrat 200 vreč gnojila. Tudi za 4.000 mark smo ga prodali. Zdaj je to približno še enkrat manj. To, da odpreva turistično kmetijo, nama je svetoval nek sorodnik. Že pred desetimi leti je govoril, kako bo zdaj. Takrat sem bil vesel, ko sem kupil nov traktor; zdaj to vse skupaj ni nič vredno. Samo od mleka se ne da živeti. Zdaj imamo
Marta in Žan Gor GradiSče 7 831 ODPRTO
Vsak petek od f‘do Dstate dri po naročilu c
Turistična n krav, na dan pa p n [alARTi1 namolzemo okoli 110 litrov mleka, ker ne pretiravamo s krmili. Od tega gre 80 litrov samo za stroške na kmetiji.
—* Sicer pa dajemo 200 i%ta in Žan jurjev na mesec za kredit,
Gor Gradišče 7 831 pa za položnice, od cesar gre naivec za vodo, pa smo vaščani sami Vsak petek od f‘do gradili vodovod: pitate dni po naročilu c pripovedujeta Marta in Žan, ki za goste, ki med letom prihajajo na njuno turistično kmetijo, ta sprejme kakih 60 gostov in ima 7 postelj, redita približno 20 prašičev. A kot kaže, tudi tradicionalne koline kmalu ne bodo več, kar so bile. Bojda bo, tako kot že velja za govedo, v kratkem tudi prašiče potrebno voziti na zakol v klavnice, cena za zakol pa se približuje
polovici vrednosti živega prašiča. “Sam sem včasih klal po drugih kmetijah. Ampak za eno kravo sem računal tri tisoč, zdaj stane zakol ene krave 40.000,’ pravi Žan.
Naslednja je bila na vrsti mlekarska kmetija v Zburah, na kateri zadnja tri leta gospodari Stane Kovačič. Kmetija je specializirana za mlečno proizvodnjo, na njej pa najdete 30 krav molznic, ki za svoje vzdrževanje zahtevajo prek 40 hektarjev obdelovalne zemlje. Nekaj misli o kmetijstvu je že na dvorišču razvil Stanetov oče Franc. “Tudi če kmetu nekdo vse Šenka, zemljo, štale, stroje.... ko začneš tukaj enkrat delati, si v
kmetijo tako zaprežen, da si noben tega sploh ne more predstavljati. Preden priteče mleko, je treba gnojiti, kositi, pospravljati, še vreme ti nagaja...
Koliko dela je treba, ve le tisti, ki to dela, tisti, ki le mimo hodi, bo za to zmeraj slep. Samo kesamo se, da smo šli v kmetijstvo:
Stane je pred tremi leti pustil službo v dobrem upanju, kot pravi, da bo lahko kmetijo postavil na nek, kot je zadnje čase moderno reči, evropski nivo. “Zdaj vidim,
_______ da stanje ni tako rožnato.
Če kdo primerja moj prihodek z delavsko plačo, je treba povedati, v /X, da jaz sam ne morem -	'V/ tega ustvariti, ampak
mŠBSB rabim Pomoč staršev,
| brata in še koga, sploh j SE HM pa ie treba zelo vestno delati cel dan, ne samo osem uč Zelo ga moti iv	'J fBj&Sa razkorak med stroški
I pridelave in ceno svojega blaga. “Cene mleka 50 ae kar neka; enake, pri /' ' '	I mesu je stanje podobno
. .	' j _	' I ali se slabse. Stvari, ki /ih
VeSm vljdlčičiS rabim za obsto; kmetije.
' I pa so se v zadnjih treh ' 7-3]	letih podražile za sto
' h j odstotkov ah še za kak .■ /pd -j odstotek več." In kaj se > ,• I	bo zanj spremenilo ob
‘ .	■ ;, • morebitnem vstopu v EU7
"Kmete nas /e ver/etno | strah EU, kot vsega, česar ne poznaš dobro. Težko bomo konkurenčni. Tudi velike kmetije, saj so pogoji pri nas veliko slabši. Hodili smo na oglede v tujino. Ko prideš tam na kmetijo, je to povsem druga slika kot pri nas, povsem druga posestna struktura. Tam je večina površin okoli kmetije, medtem ko so pri nas parcele razdrobljene. To je največji ekonomski minus:
Janez Pleško živi nekaj sto metrov od hotelov Otočec. S sadjem in zelenjavo ima zasajenih okoli deset hektarjev površin, prvi sadovnjak pa so zasadili 1988. “Najprej smo imeli pitance, ko pa se je začela kriza, smo prešli na prašiče. Te imamo zdaj le za lastno uporabo, goveda pa sploh nič več: pravi Janez, ki poleg kmetovanja hodi še v službo, medtem ko je žena ves čas doma. “Intenzivno se s pridelovanjem sadja in zelenjave ukvarjamo pet let. Eno leto smo rabili za uvajanje, zdaj pa na trgu nastopamo samostojno, brez posrednikov, tako da 80 odstotkov blaga prodamo potrošnikom, največ menzam. Pridelava sadja in zelenjave je bila naša lastna odločitev, pomagali smo si le s svojo iznajdljivostjo. Pred petimi leti se ne bi upal trditi, da sem se takrat dobro odločil. To je sreča, če bi rekel kaj drugega, bi se hvalil. Sicer pa se hočemo zdaj usmeriti le v sadjarstvo. Radi bi se širili v svojem krogu možnosti in se čim manj naslanjali na posrednike: 0 evropskih kmetovalcih pa Janez nima preveč dobrega mnenja. “Zahod in njihova tehnologija... to je le bahanje. Letos smo bili štiri dni v Nemčiji pri pridelovalcu redkvice, ki pokriva skoraj polovico Evrope. Mislim, da to ni smisel evropskega kmetijstva. Tako z ekološkega stališča, kot tudi s stališča izkoriščanja revežev. Ne razumem, zakaj se ne bi nekdo širil v svojih zmožnostih z domačo delovno silo, ne pa z nekimi najetimi Poljaki... Nisem pristaš tega. To je izkoriščanje. Petdeset let smo vpili čez izkoriščevalce, zdaj pa mi dejansko prihajamo na njihov nivo. Po tistem, kar vidim, pa garantiram, da imamo v kvaliteti prednost pred Evropo. Vsi vzorci, ki so nam jih letos pobrali inšpektorji, so prišli nazaj v redu. Kar se pa cene tiče, nanjo ne moremo dosti vplivati:
Naj se zdaj vrnem k izhodišču našega popotovanja po dolenjskem podeželju. Pravzaprav je žalostno, da morajo kmetje, če hočejo pridobiti pozornost medijev in javnost, opozoriti na svoje probleme, ki jih je očitno precej, zapirati ceste. A kot kaže, v dobi vsemogočnega PR-ja drugače ne gre, in ko bodo kmetje naslednjič parkirali svoje traktorje na avtocesti, pripeljem še svojo katro.
Kronisti:
Tina Ban, Boris Blaič, Uroš Lubej, Tomaž Lev
V mesecu pred volitvami so Novo mesto obiskali še trije vladni ministri. Če ob tem upoštevamo še ugledne goste, ki so nas s svojo prisotnostjo počastili v oktobru, je v zadnjih dveh mesecih Novo mesto obiskala kar tretjina vlade! Poleg obiskov ministrov Kebra, Presečnika in Gantarja, je LDS odprla še vrata svoje novomeške poslanske pisarne, kjer bo vsak prvi ponedeljek v mesecu med 9. in 12. uro volivcem na voljo vsaj eden od petih LDS-ovih poslancev iz 6. volilne enote.
Kmečki punt
Novembra so dolenjski kmetje s približno 40 traktorji in prikolicami v znak protesta zaradi zaprtih mlečnih prog na karteljevskem klancu za dobrih sedem ur zaprli hitro cesto Ljubljana • Novo mesto. Na njihovo zahtevo so po slabih dveh urah zapore iz Ljubljane prišli predstavniki ministra za kmetijstvo in direktor veterinarske uprave Zoran Kovač. Po nekaj urah trajajočih pogajanjih so bili kmečki sindikalisti zadovoljni z doseženim sporazumom, kmetje pa so s ceste umaknili traktorje. Po zdaj znanih rezultatih analiz so prisotnost kloramfenikola potrdili le pri štirih dolenjskih kmetih. Dva od teh sta iz Bele krajine, po eden pa iz okolice Trebnjega in Novega mesta. Od 16 zaprtih mlečnih prog na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju, je bilo torej vsaj 12 neoporečnih. V času zapore so le posavski kmetje uničili 240 tisoč 959 litrov mleka, pri čemer je nastalo za dobrih 16 milijonov tolarjev škode.
Prestavljen podpis medobčinske pogodbe o izgradnji CeROD-a
Zaradi zamenjav nekaterih županov in ker nekateri občinski sveti še niso dali soglasja k predlogu pogodbe sofinanciranju izgradnje Regijskega centra za ravnanje z * odpadki Dolenjska (CeROD), je bil za konec novembra prestavljen načrtovani podpis omenjene pogodbe, ki je pogoi za začetek del, katerih vrednost samo v prvem obdobju ocenjujejo na 2,8 milijarde tolarjev Župani dvanajstih dolenjskih, posavskih in belokranjskih občin naj bi pogodbo tako podpisali ta mesec, kar je tudi pogoj za subvencijo evropskega sklada ISPA, ki je za ta projekt že odobrila skoraj 5 milijonov evrov. Mudi pa se tudi zaradi polnjenja obstoječih kapacitet deponije v Leskovcu, ki bodo izkoriščene do konca naslednjega
Sprejeta nova študentska ustava -Novomeščani proti
V začetku novembra je Študentska organizacija lokalnih skupnosti sprejela novo ustavo, ki korenito spreminja način financiranja študentskih organizacij. Vsa sredstva iz koncesijskih dajatev iz dela študentskih servisov se bodo zbirala na računu krovne študentske organizacije. 61 % zbranega denarja bo pripadalo ŠOU Ljubljana in Maribor, 6 % naj bi šlo za delovanje krovne organizacije, 33 % pa bi se razdelilo med ostale študentske klube. Na leto bi tako razdelili 5 milijard tolarjev, zaenkrat pa še ni sprejet ključ, po katerem se bo denar delil med študentske klube. Mitja Učen (DNŠ) pravi: “Ko je bilo leta 2000 dogovorjeno, da bodo lokalni klubi dobivali 33 % zbranih sredstev, je bil realni delež, ki so ga ti klubi ustvarili, nižji. Kakšen je zdaj, ne vemo, saj predsednik ŠOLS-a Marc Ožbej ni uspel pridobiti tega podatka. Zaradi tega sem tudi glasoval proti novi ustavi. Z novo ustavo veliki klubi izgubijo, vprašanje pa je, ali se odpoveš sredstvom na račun drugih klubov, kar se mi ne zdi tako problematično, kot to, da bi se odpovedovali na račun Maribora in Ljubljane?
Zupan izvoljen za državnega svetnika
Konec novembra je na volitvah za državni svet 15 elektorjev z enajstimi glasovi izbralo Adolfa Zupana za predstavnika lokalnih skupnosti 14. volilne enote, ki obsega občine Novo mesto, Šentjernej, Škocjan, Mirna Peč, Dolenjske Toplice, Žužemberk in Trebnje. Za državnega svetnika so kandidirali še dosedanji predsednik državnega sveta Tone Hrovat (3 glasovi), Vid Meršol (0) in Dušan Papež (0).
Še trije ministri in ena poslanska pisarna
Foto: Uroš Lubej
park:v središču
Položaj kmetov na Dolenjskem
Quo vadiš, kmet?
4
STOBESED
na mesec
leta. Sicer pa zaenkrat še nepodpisana pogodba MO Novo mesto določa 41,2 % delež pri sofinanciranju in 50,3 % delež pri upravljavskih pravicah CeROD-a. Razliko med finančnim vložkom in upravljavskimi pravicami predstavlja ocenjena vrednost zemljišča na kateri bo stal CeROD.
Vodnogospodarstvo prijavilo Brik
Foto: Tomaž Levičar
Novomeško vodnogospodarsko podjetje je konec novembra na republiški i inšpektorat za okolje in prostor naslovilo vlogo za preverbo skladnosti razvpite gradnje Brik ob Kandijski cesti z izdano lokacijsko in gradbeno dokumentacijo. Rečno nadzorna služba je namreč pri terenskem ogledu ugotovila, da ob objektu na bregu reke Krke gradijo še konzolno armirano betonsko konstrukcijo, ki pa naj ne bi imela podlage v prostorskih dokumentih.
Tilia predstavila strategijo izhoda iz težav
Novoimenovani predsednik uprave Adolf Zupan je na tiskovni konferenci s sodelavci predstavil strategijo zavarovalnice Tilia, ki je v desetih letih, odkar se je odcepila od tedanjega Triglava, za polovico zmanjšala svoj delež na trgu zavarovalniških storitev, ki sedaj znaša 2,5 %. Vzrok je po Zupanu v tem, da zavarovalnica ni sledila potrebam trga. Prav tako so ugotovili, da je izguba večja, kot se je prikazovalo. Posledica tega stanja je bil odhod kadrov in delni odhod referenčnih zavarovancev, kot sta Krka in Trimo. Neuspešno je bilo tudi združevanje z Zavarovalnico Maribor, čeprav so v tem procesu nastali določeni pozitivni učinki, kot je izmenjava znanja, posodobitev produktov, in ohranjanje večjih kupcev. Nova strategija bo temeljila na posodobitvi zavarovalnih produktov, okrepitvi prodajne mreže, vlaganju v kadre, spremembi strukture zavarovanj. Poleg tega je Župan dejal, da je potrebno družbo, ki je v relativno kratkem času zamenjala šest uprav, stabilizirati na področju vodenja, prav tako pa je poudaril pomen obveščanja delničarjev in javnosti o dejavnostih družbe.
Odprtje pritličja Narodnega doma
Pet let po tem ko se je iz Narodnega doma izselil še zadnji zaposleni Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, prvi slovenski narodni dom ponovno dobiva vsebino. V začetku novembra smo dočakali slovesno odprtje obnovljenih pritličnih prostorov, kjer sta zdaj dva večnamenska prostora, opremljena za galerijsko dejavnost, pisarniški prostori Ustanove za obnovo in oživitev Narodnega doma, servisni prostor, preddverje in sanitarije. Obnova je stala 15 milijonov tolarjev.
Štiri okrogle obletnice, tri plakete in 8 nagrad
V	minulem mesecu so svojo deseto obletnico praznovali Lions klub Novo mesto, plesno društvo Terpsihora, mešani pevski zbor Pomlad in novomeška Hrvatska kulturna udruga. Zadnjim trem je župan podelil Plaketo mestne občine Novo mesto, pred dnevi pa je novomeški župan Starc v Sokolskem domu podelil še osem občinskih nagrad na področju raziskovalnih in inovacijskih dejavnosti za leto 2002
Evropski socialni forum
V	začetku novembra je v Firenzah potekal Evropski socialni forum. V treh dneh se je tam zvrstilo več kot sto petdeset seminarjev, konferenc in okroglih miz na teme: “vojna in mir'; “globalizacija in liberalizem” ter "pravice, državljanstvo in demokracija" na katerih so sodelovali mnogi priznani znanstveniki. Umetniki so svoje zahteve po boljši globalizaciji izražali večinoma na ulici, kjer se je dogajalo na stotine koncertov, razstav in plesnih delavnic. Dogajanje so spremljale manifestacije, na katerih naj bi se po neuradnih podatkih zbralo celo milijon ljudi iz vse Evrope (uradni podatki pravijo, da jih je bilo pol manj). Večina italijanskih medijev je o manifestacijah in forumu poročala naklonjeno, poudarjali so predvsem njihovo miroljubno in kreativno ozračje.
Tretja obletnica lnymedie
lnymedia, eden od največjih globalnih alternativnih medijev, je 24. novembra praznoval tretjo obletnico delovanja. Ustanovljen je bil leta 1999 v Seattlu kot internetni
5
časopis, ki so ga s ceneno računalniško opremo ustvarjali novinarji-prostovoljci. Danes njegova dopisništva, za katera še vedno pišejo prostovoljci, najdete na šestih celinah, njegovo oddajanje pa se je razširilo tudi na lokalni tisk in radijske postaje po vsem svetu. Cilj lndymedie je poročanje, ki bi pomenilo izziv in alternativo informacijam, ki jih posredujejo centri monopolizirane moči in kapitala. Osredotoča se na socialne in ekonomske krivice, o katerih “mainstreamovski” mediji ne poročajo; pazljivo spremlja sestanke velikih globalnih subjektov kot so npr. NATO, G8, Svetovna banka; stalna tema so tudi manifestacije za boljšo globalizacijo... V Sloveniji nima stalnega dopisništva.
Kaj delajo novomeški glasbeniki
Foto: Žiga Vire
5 avenija se je, kot so dejali člani benda, "zaradi konceptualnih sporov in različnih pogledov na kreativni proces” razšla. Bistvo spora je v tem, da naj bi bila ena struja bolj naklonjena pop glasbi, medtem ko druga misli, da je potrebno v igro vnašati tudi bolj moderne koncepte. Fantje so še vedno prijatelji, toda vprašanje je, ali se bodo še kdaj združili. Bodo pa vsekakor zaigrali skupaj, če bo njihova skladba Pikapolonica sprejeta na slovenski izbor za EMO. Za EMO kandidira tudi pevec benda Marko Pezdirc, in sicer s skladbo Bodi voda.
★ * ★
Od aktivnega glasbenega življenja se poslavlja član skupine Društvo mrtvih pesnikov Borut Tiran, ki je imel poslovilni koncert v LokalPatriotu.
★ ★ ★
Soddiha še kar naprej ustvarja nove komade, so se pa odločili, da za starega leta dan ne bodo igrali.
Novi novomeški kratki film
Skupina novomeških dijakov je v lastni produkciji posnela kratki film z naslovom Requiem for a burek. Gre za nekakšno bizarno črno komedijo režiserja in scenarista Žige Virca. Film bo premierno prikazan 20. decembra v LokalPatriotu.
Uspehi in neuspehi naših športnikov
Z drugo zmago nad turško Darušafako, tokrat na domačem parketu, so si košarkarji Krke že štiri kroge pred zaključkom rednega dela tekmovanja zagotovili uvrstitev v nadaljnje tekmovanje."* Manj uspešen, res da v politiki, pa je bil atlet Igor Primc, ki je na lokalnih volitvah za občinski svet kandidiral na Športni listi Rafka Križmana, mesto svetnika v naslednjem mandatu zgrešil za borih 36 glasov.”* Po šestih zaporednih porazih pa so končno zmagali košarkarji kluba Novo mesto 2002. Trener Marko Jug je pred tekmo dejal, "da fantje niso slabi košarkarji, če jim kljub slabi igri vedno uspe odigrati en polčas enakovredno!' No, tokrat so zadevo uspešno pripeljali do konca.
RADIO MAX 88.9 & 87.6 FM
Gubčeva cesta 27,
8210 TREBNJE
tel. 07/34-81-545 ali 555 e-mail: radiomax@siol.net
V naslednjo sezono brez poklicne kolesarske ekipe
Boris Blaič
Konec septembra je Perutnina Ptuj, sponzor novomeškega in edinega slovenskega profesionalnega kolesarskega moštva Perutnina Ruj - Krka Telekom, v Novo mesto poslala dopis, s katerim je sporočila, da odstopa od nadaljnjega sodelovanja oziroma financiranja omenjenega kluba. Kot razlog so navedli slabe rezultate in neurejene razmere v novomeškem kolesarskem klubu.
“Če ni sponzorjev, profesionalne ekipe pač ni mogoče obdržati. Ostala bo le amaterska članska ekipa do 23 let, starejši kolesarji pa bodo odšli v tujino: pravi direktor poklicne ekipe in novomeškega kolesarskega kluba Bogdan Fink. Kolesarji, ki so tekmovali za poklicno moštvo, bodo odšli na različne konce. Mahorič in Rogina, ki sta bila “sposojena” iz kolesarskega kluba Perutnina Ruj, bosta odšla nazaj, tja bosta šla tudi Bonča in Filip. Golčar gre v Avstrijo k ekipi Volksbank, Mervar še išče novo moštvo. Gimpelj in Mrvar bosta zaključila kariero, Batič pa se seli med gorske kolesarje, v ekipo, ki jo bo treniral dosedanji trener profesionalnega moštva Pintarič. Profesionalna ekipa kolesarskega kluba Krka Telekom obstaja v Novem mestu od leta 1997 Perutnina Ruj pa se je z večinskim deležem sponzorskih sredstev pridružila lani. Z umikom Perutnine Slovenija v naslednji sezoni ne bo več imela profesionalne ekipe, kar Fink ocenjuje za korak nazaj. Na drugi strani pa se po njegovih besedah že dogovarjajo s kolesarsko zvezo, da bi do leta 2004 ustanovili vseslovensko ekipo.
"Če se Perutnina ne bi umaknila, bi v naslednjem letu zagotovo prišli na višjo raven, nastopali bi na večjih in močnejših dirkah. Dogovarjali smo se že z Dergancem, Klemenčičem, Svibljem, Kranjcem in Hvastjo, se pravi s kolesarji, ki tekmujejo za klube v tujini, da bi se v prihodnji sezoni vrnili v domače moštvo;’ pravi Fink, na očitke o slabih rezultatih pa odgovarja:"Direktor profesionalne ekipe sem res jaz. Toda tehnični direktor, ki odloča o tem, kdo bo v ekipi in na katerih dirkah bo ta nastopala, je bil Rene Glavnik, ki je trener pri Perutnini Ptuj, tudi trener ekipe Robert Pintarič prihaja s Ptuja, tako da slabi rezultati niso le posledica neurejenih razmer v klubu, kot nam očita sponzor. V klubu smo letos dokazali, da znamo delati dobro. Imamo evropskega prvaka, imamo tretjega na evropskem prvenstvu, imamo dve peti mesti, trenerja, s katerim delajo vsi najbol/ši slovenski kolesarji. Rezultati kažejo, da imamo izkušnje in znanje, in žalostno je, da se Perutnina umika v trenutku, ko bi bilo lahko dobrih rezultatov še več, ko bi zaradi krize v evropskih kolesarskih klubih lažje prihajali na večje dirke, morebiti celo na Giro’:
Druga plat otvoritve parkirne hiše
Boris Blaič, Tomaž Levičar
Konec novembra je župan odprl novo parkirno hišo s 70 brezplačnimi parkirnimi mesti. Nekaj metrov naprej bo kmalu zgrajena še ena, precej večja parkirna hiša, nad katero pa bo tudi poslovno-zabaviščni center. Zanimivo je to, da so v času sprejemanja ureditvenega načrta za to gradnjo posebna pozornost namenili ohranjanju in oblikovanju pogledov s Topliške ceste, ene od
novomeških vpadnic, na staro mestno jedro. Pri sprejemanju kompromisov ni nihče pričakoval, da bo osrednji prizor s Topliške ceste postalo jezero avtomobilov na zgornji ploščadi parkirne hiše. V ureditvenem načrtu je bilo ob parkirnih mestih sedaj že zgrajenega parkirišča narisanih veliko dreves, o katerih pa ni sedaj ne duha ne sluha.
Ob tem pa še vedno čakamo na začetek gradnje načrtovane športne infrastrukture, kot so bazen,
čolnarna, tribuni ob atletskem stadionu, pomožno nogometno igrišče, servisni objekt za teniška igrišča in drugi objekti, ki jih predvideva ureditveni načrt. “Most, ki bo povezoval Portoval in Loko, bo narejen aprila. Povezati dva športna kompleksa na tako atraktivnih lokacijah, ki se med seboj programsko dopolnjujeta, je krasno, in če bo vse narejeno prej kot v desetih letih, bom presrečen’,’ je povedal direktor Agencije za šport in novi občinski svetnik Rafko Križman.
Letos bolj žalosten Veseli december
Uroš Lubej
Predstavniki zavoda LokalPatriot so konec novembra sklicali novinarsko konferenco, na kateri so predstavili svojo pobudo o ustanovitvi strokovne komisije, ki bi jo sestavljali predstavniki občine in kulturnih produkcijskih hiš v Novem mestu. Ta bi imela pristojnost, da na podlagi razpisa izbere med vsebinami, ki bi bolj žalostno novoletno vzdušje dvignile na višji nivo. Na ta način bi se pod okriljem občine kulturne ustanove bolj povezale in uskladile svoje programe. Zgolj občina je tista, ki pove, kaj so kulturne prioritete mesta, zakon pa ji nalaga, da se neposredno ne vmešava v samo organizacijo programov, ampak zgolj omogoča pogoje zanjo, so menili Patriotovci. Dogajalo pa naj bi se ravno nasprotno: občina naj ne bi zagotavljala ustreznih pogojev za delo kulturnih ustanov, po drugi strani pa naj bi se prav kabinet župana neposredno spuščal v
organizacijo prireditev. Direktor LokalPatriota Marko Zajčje dejal, da občina ni in ne more biti dober organizator, da se denarja porabi preveč, da se z njim ravna diletantsko in da so profesionalne kulturne hiše tiste, ki bi za enak ali pa celo manjši denar naredile veliko več. Kakor koli, ponudba o ustanovitvi je padla v vodo, saj župan nanjo ni niti odgovoril.
Slavko Gegič iz kabineta župana nam je na vprašanje, zakaj niso odgovorili na pobudo, pojasnili, da to vsekakor obžalujejo, saj jim zakon nalaga, da odgovorijo na prav vsako pošto. Županovo stališče glede konkretne pobude je, da bi bila izvedba razpisa na začetku novembra že precej pozna, saj bi lahko pritožbe na odločitve komisije povzročile, da bi novo leto lahko praznovali šele enkrat maja. Na vprašanje o tem, kaj župan načrtuje glede božično-novoletnega programa, nam je dejal, da mestna občina Novo mesto sofinancira vrsto programov, ki se odvijajo v prednovoletnem času, kot so okrasitev mestnega jedra, obdaritev otrok, različni programi različnih organizacij, zavodov, zato kot neposredni organizator ne nastopa. Mestna občina bo letos organizirala zgolj silvestrovanja na Glavnem trgu, drugo leto pa se nameravajo umakniti tudi iz tega, saj se strinjajo s kritikami, ki trdijo, da to ni njihov posel.
Kakor koli, letos je pobuda padla v vodo, na tiskovni konferenci pa so sodelujoči menili, da bi bilo koristno pobudo o novem letu razširiti tudi na celoletno kulturno dogajanje v našem mestu. Omeniti velja še to, da je na njihovo pobudo tedaj še kot županski kandidat odgovoril tudi Boštjan Kovačič, ki je zagotovil, da bo kot župan v organizacijo kulturnih in zabavnih prireditev skušal pritegniti čim več javnih in zasebnih organizacij, prav tako pa se je strinjal s tem, da je potrebno njihovo delo koordinirati.
Pišite Parku!
Pišite nam!
Park, Prešernov trg 8, 8000 Novo mesto, park@park-on.net
Pokličite nas! tel: 07 393 08 12
Novomeška tržnica


Tomaž Levičar
Mestna občina Novo mesto se že vrsto let ne more	obsega vso paleto proizvodov in pridelkov, ki jih	na njenih dohodnih oz. dovoznih poteh. Tik ob	v luči trenutnih prizadevanj, morala, če bi se želela
odločiti, kaj bi storila z novomeško tržnico. Zdaj se	ponujajo tradicionalne tržnice. A ne zgolj z osnovno	novomeški tržnici, vsaj za zdaj, pač poteka ena od	projekta prenove ali novogradnje (staro)mestne
nagiba k njeni prenovi na zdajšnji lokaciji, kar pa se zdi	trgovsko ponudbo in z obsežnimi parkirnimi	dveh najpomembnejših prometnih žil starega	tržnice lotiti resno in odgovorno, to pa tako dragemu
odločitev dvomljive kvalitete.	površinami, avto je pač osnovno prevozno sredstvo	mestnega jedra. O tem, da je tudi skrb za udobje	projektu pripada, razpisati dvostopenjski natečaj za
sodobnega potrošnika, ti centri impresionirajo tudi s	potrošnika, nenazadnje celo za sanitarno-higienske	pridobitev najustreznejših rešitev. Pri tem bi prva
Tržnica je šele pred približno petdesetimi leti dobila	spremljajočo ponudbo, denimo s kulturnim	pogoje danes bistveno okrnjena, še posebej v	stopnja pomenila iskanje ustrezne lokacije za tržnico v
svoj prostor na območju, ki je na pol poti od Glavnega	programom, gostinskimi uslugami, celo z igrišči za	primerjavi z veletrgovskimi centri, ne gre izgubljati	ali neposredno ob starem mestnem jedru, v drugi fazi
trga do kapiteljske cerkve. Prostor na Florijanovem	otroke. Gre za visoko profesionalizirana poslovna	besed. Praktično edina prednost tržnice je ta, da jo	pa bi natečaj ponudil še arhitekturne ideje za objekt
trgu je bil na voljo od druge svetovne vojne, ko se je	okolja z jasnim ciljem čim bolj povečati svoj dobiček,	ljudje zadovoljivo vrednotijo, a ne tudi izrabljajo, in	oziroma ureditev tržnice,
na tem mestu med bombardiranjem porušilo več	kar največkrat tudi ni v jasno škodo potrošnika, saj je	sicer zaradi nostalgičnega spomina. Čutijo, da je
stavb. Takrat ko je bila trgovska dejavnost v mestu	ponudba v teh centrih cenovno ugodna - vsaj pri	nekaj, kar mora staro mesto imeti, želijo si je, a ne	Če se mesto že ravno noče sprijazniti z dejstvom, da
seveda precej slabše razvita kot je danes, ko je bilo v	najbolj prodajanih artiklih. Cena ponudbe pa je, kot trdi	vedo točno, kaj bi z njo v aktualnem času počeli.	so tradicionalne tržnice anahrone, neustrezne
mestu tudi komaj kaj motornega prometa, prebivalcev	vsak povprečen kupec, alfa in omega nakupa. Tako niti	potrebam aktualnega časa, če se jim zavoljo redkih
pa je bilo nekajkrat manj kot sedaj, pa še ti so bili	ne čudi, kar kažejo javnomnenjske raziskave, da so	V dobro tržnici pa smemo šteti seveda tudi njen	kvalitet, ki jih vnašajo v sodobni mestni ali celo zgolj
zgoščeni na prostoru, ki mu danes pravimo staro	ljudje ta pojav povsem posvojili. Dandanes namreč	socialni karakter. V tem najverjetneje tiči edini	staromestni prostor, pač ne želi odpovedati, kot se je
mestno jedro, so bili tako velikost kot umeščenost	ljudje najraje oziroma najpogosteje nakupujejo hrano	racionalni razlog njenega nadaljnjega obstoja. Javna	sicer mlahavo in brez slabe vesti skozi zgodovino že
tržnice v mestni prostor, nenazadnje pa tudi ponudba,	oziroma vsakodnevne potrebščine v večjih	tržnica pač branjevkam, malim kmetom, obrtnikom in	marsičemu, tedaj bi bilo na mestu vsaj nekaj manj
razumno odrejeni.	samopostrežnih trgovinah v stanovanjskih naseljih in s	podobnim ponuja edinstveno in pogosto edino	romanticizma glede lokacije tržnice, ki je osnova njene
prav takšno vnemo tudi v na novorojenih maksi; hiper-,	zadovoljivo možnost trgovanja in s tem zagotavljanje	prihodnje vitalnosti. Njena privlačnost pač ni takšna,
Od takrat pa do današnjega dne sta mestni prostor in	mega-, gigamarketih. Na tržnico zavije človek le	eksistence. Vsi ti s svojimi pridelki in izdelki pač le	da bi ljudje v vsakem primeru zahajali nanjo, nič
življenje v odnosu do tržnice in tamkajšnje dejavnosti	slučajno, skoraj po pomoti.	težko pridejo v prodajno kolesje velikih trgovskih	ekskluzivnega ni na njej. Na obstoječi lokaciji ne gre za
doživela bistveno preobrazbo. Posebej korenite,	družb.	spregledljive napake, temveč za povsem realne in
najbolj izdatne v času devetdesetih let pravkar	Tradicionalna tržnica s komaj zaznavnim upravljalcem,	resne prostorsko-ureditvene, prometne, varnostne,
minulega stoletja, so se zgodile na področju	s sicer številnimi, a med sabo praktično neusklajenimi	Če že zmoremo na silo upravičiti njen obstoj, se nam	ekonomske, tehnološke probleme, ki bi jih drugje v
trgovinske dejavnosti. Glavni znak tega preporoda je malimi ponudniki, z omejeno ponudbo, s skromnim nadalje postavi vprašanje, kje naj torej tržnica v	starem mestu lahko bolj kvalitetn oziroma mnogo
pojav veletrgovin na novil}. praviloma na obrobju mesi primestnemu, regionalnem] trgovinah, ki so prerasle v \
nrfd^mh	obsegom prodaje tem novodobnim odlično
|r'se^WHo MK	organiziranim trgovskim pošastim ne more konkurirati
kiju .Ponudba vteh	v praktično ničemer. Ob tem pa je za novomeško
^ekcentre potrošnje,	tržnico, o tej pravzaprav razmišljamo, poleg majhnosti
| obremenilno še to, da nima in tudi ne more urediti ^^firoblema mirujočega prometa za svoje lastne potrebe Hjtgr da je neurejen, v praksi pa seveda nevaren za tf^^|Btrošnike tudi tekoči promet, ki se vije tik ob njej ter
Novem mestu bo, da bo kar najbolje služila ponudnikom in potrošnikom? Tržnica v prostor starega mestnega jedra gotovo sodi, saj zna dodatno poživiti njegov utrip. Toda za to, da bi lahko bila tržnica prijazna tako do ponudnikov blaga kot do potrošnikov ter da hkrati ne bi po nepotrebnem obremenjevala okolice, bi morali in seveda mogli najti ustreznejšo lokacijo zanjo, takšno, ki bi omogočila tudi tehnično enostavnejšo in cenejšo ureditev glede na površino ali na tržni promet. Tudi si ne moremo privoščiti, da bi gradili le tržnico za prebivalce starega mestnega jedra, kar bo iz nje ob takšnem obnašanju nastalo -oziroma kar že sedaj bolj ali manj je.
Izgovor novomeške mestne uprave, da tržnico še kar sili na sedanji prostor, je neka študija iz leta 1997 ki pa je metodološko nedomišljeno in nekonsistentno presojala žal določen in omejen spekter možnih lokacij za novo tržnico. Zaradi tega bi mestna občina, seveda
ustrezneje in ceneje rešili.
Tržnica ima zelo hudo konkurenco, morda je danes najbolj oster boj prav na področju trgovske dejavnosti, plat zvona pa še posebej bijejo majhni trgovci. Zato bi moral biti razmislek glede lokacije nove tržnice izredno ostroumen, natančen, kompleksen, vsaj tako poglobljen kot razmislek o njeni podobi. Še tako kreativna in bogata trgovska družba napak na področju urbanistične oziroma lokacijske politike ne zmore odpraviti oziroma ne more svoje dejavnosti pripeljati do maksimuma lastnih sposobnosti. To pa je konec koncev bistvo vsake modre sodobne, ne le prostorske politike • omogočiti subjektom (ljudem, podjetjem, naravi), da se razvijejo prav do vrha lastnih meja, da lahko v hudem konkurenčnem boju uporabijo vse svoje zmožnosti, izkoristijo svoje potenciale.
Na zdajšnji lokaciji ne gre za spregledljive napake, temveč za povsem realne in resne prostorsko-ureditvene, prometne, varnostne, ekonomske, tehnološke probleme, ki bi jih drugje v starem mestu lahko bolj kvalitetno oziroma mnogo ustrezneje in ceneje rešili.

Popravek
Pri redakciji članka Petre Ostanek o arhitekturi OŠ Drska (Park, november, stran 7), je prišlo do spremembe naslova s katero se avtorica ni strinjala in je glede na vsebino zavajajoča. Naslov bi se moral glasiti: Osnovna šola Drska in ne Osnovno pokopališče Drska, kot je to bilo objavljeno.





.
Lokalne volitve
Le eden je lahko župan
st
Janez Lamovšek
Volitve so končno mimo in naj že nastopi mir pred prazniki. Še prej pa se ozrimo na dogajanje okoli letošnjih volitev.
Volili smo torej skrajno dvopolno. Večje izenačenosti glasov med dvema zoperstavljenima kandidatoma, kot se je to zgodilo v novomeški občini, nisem zasledil nikjer drugje po Sloveniji, Očitno bi torej lahko rekli, da smo volilci v naši občini simetrično razdeljeni na dva pola (znano je že, da to predstavlja tudi največji razlog, zaradi katerega v državnem zboru nimamo poslanca). Eden je za Boštjana Kovačiča in drugi za Francija Koncilijo. Iz tega bi najprej lahko sklepali, da, gledano s skupnega stališča, enemu in drugemu pripisujemo nekakšno enako prednostzblabost za opravljanje županske funkcije, da sta oba nekako enako obtežena z določenimi lastnostmi, ki so pač pri enem ali drugem lahko različno zastopane. Volilni rezultat kaže, da bi bila torej oba enako dobra/slaba župana. V naslednjih vrsticah želim kajpada s svojega ■ in s tem ne toliko z dejstveno novinarskega, transparentnega, kot bolj s subjektivnega, spekulativnega - vidika oz. pogleda na predvolilno dogajanje ter “dogajanje” v glavah in med glavami obkrožujočih me ljudi - v dnevih pred volitvami sem krožil, kot še nikoli - pokazati, da se vendarle nismo razdelili na ene in druge po gorečem zavzemanju za enega ali drugega izmed kandidatov (in s tem odločili o njuni enakosti), temveč po dveh različnih principih. Tisti, ki so glasovali za Kovačiča, so bolj pragmatični in bolj dovzetni za razvoj in razcvet občine. Oni, ki so glasovali za Koncilijo, so pravičnejši in jim najvažnejše pri tem ni prosperiteta, temveč simbolna pravičnost občine. Kako odlično to v svojem bistvu ustreza delitvi na liberalce in kristjane! Kako torej utemeljujem to?
Dejstvo je, da so se v javnosti pojavljale govorice in namigovanja na Kovačičevo nepoštenost in pokvarjenost, na drugi strani pa na splošno Koncilijevo konfliknost in nezmožnost strpnega dialoga. Ti dejstvi sta se v najbolj bistveni obliki izkristalizirali v obeh pismih. Anonimno pismo medijem za diskreditacijo Kovačiča in županovo pismo, ki smo ga na dom dobili vsi volilci. Obe pismi spremlja nek strah. Prvi je strah pred Kovačičevo domnevno pokvarjenostjo in drugi strah pred Koncilijevo domnevno konfliktnostjo. Ponujena mu bianco odstopna izjava, ki jo je Koncilija kajpada zavrnil, je postala toliko večja grožnja in strah. Ob tolikšni podpori Konciliji, ki so jo kazale raziskave javnega mnenja malo pred volitvami, je na domove po vseh ostalih prijemih volilne propagande res moralo priti še pismo samega župana Antona Starca. V obeh pismih je šlo torej v
bistvu za nagovor volilcem! V prvem: Ali boste volili pokvarjenega .............................. ~	? Sle
župana? V drugem: Ali boste volili nesposobnega župana? Šlo je za primarni politični boj. Diskreditacija!
Večina v svetu je po prvem krogu seveda pripadla Kovačiču, kandidatu velike koalicije. Če torej Koncilija - po govoricah • ne bi bil skregan z vsemi, bi se morda še dalo delati v svetu. Ali pa bi bilo bolje, da bi se z izvoljeno večino v svetu še avtomatično izvolil kar njihov županski kandidat? Tako bi bržkone kdo lahko razumel tudi županovo pismo, čeprav je na prvi pogled v resnici samo nagovor, naj volilci ne volijo Koncilije.
Po tem splošnem mnenju, ki je tako enega kot drugega predstavilo za spornega kandidata, in v zadržanju predstav o obeh kandidatih, smo se znašli v precepu in se pravzaprav nismo (če seveda odvzamemo srčne pristaše enega ali drugega kandidata) mogli odločati o tem, kateri naj bo župan, temveč kateri naj ne bo oz. kateri je bolj sporen. Odločali naj bi torej o tem, čemu dajemo prednost! Ali glasovanje proti domnevnih grehih Kovačiča in simbolni pokvarjenosti občine ali proti domnevni konfliktnosti Koncilije in zastoju razvoja občine. Marsikdo, ki je stal v tem precepu, je vendarle odšel na volišče in oddal svoj glas. Kako pa se človek v takšnem precepu sploh lahko odloča racionalno? Ne vem, kako je z vami, a jaz ne morem soditi niti o Kovačiču niti o Konciliji, saj nismo skupaj krave pasli. Na volitvah se vendar ne odločam racionalno - iz zgoraj podanih razlogov se v resnici skoraj nikoli tudi ne morem -temveč zgolj po nekem občutku, ki mi je narekoval, naj letos pač ne sodim. Verjetno se boste strinjali, da se letos žal ni zgodilo nič drugega kot to, da smo imeli pač smolo z izbiro. Toda na to bi morali pomisliti že v prvem krogu, bi bržkone lahko pripomnil Miloš Dular. Smo se pa zato opredelili po bistvu, pravim jaz. Pa naj sodi vsak po svoje!
Tako pravi moja dveletna vnukinja, kadar si zaželi mleko. In to je večkrat na dan pa zvečer in zjutraj in še kdaj ponoči. Nekaj stekleničk, ki v seštevku dajo več kot liter mleka na dan. Vmes poje še kaj, kar je narejeno iz mleka: sir, jogurt, tudi čokolado...

TPETBjat,
Ob novici, da sta mleko v prahu pa tudi sveže mleko kontaminirana s kloramfenikolom, zelo nevarno substanco (povzroča jetrne in ledvične okvare ter okvare kostnega mozga), me je pograbila sveta jeza. Ta sicer za pisanje ni dobra; za tehtnost je potrebna hladna in logična analiza, časovni odmik, racionalni zaključki. Ampak, ljudje božji, nekdo zastruplja ljudi (predvsem otroke), in pri tem ni prostora za nagnjenost k analiziranju in kritičnemu odmiku od problema.

Borut Peterlin
Končno se počutim umirjenega in nastanjenega v velikem Londonu. Seveda sem prej moral dati cez iniciacijo. Preizkus moje fizične in psihične pripravljenosti za veliko spremembo v življenju. Začelo se je še pred odhodom. Kolegica, pri kateri naj bi živel prva dva meseca, mi je teden dni pred odhodom v London poslala email, da sem lahko pri njej samo pet dni. Vse okoli mene je zajela panika, kaj bom storil, a sam se sploh nisem sekiral. Seveda sem delal vse, kar je bilo v moji moči, da bi si cimprej uredil stanovanje, a bil sem brez strahu.
To je najverjetneje najvecja razlika med selitvijo v Prago oziroma v London. V Prago sem šel z dvajsetimi leti in zelo neizkušen na področju fotografije, zdaj pa je to precej drugače. Zdaj vem, da se lahko s fotografijo preživim. Vem, da je to kapital, ki mi ga nihče ne more ukrasti. Znanje je kot vodnjak, a z eno razliko: bolj pogosto, ko ga koristiš, vec vode je v njem. Ja, znanje je tisto, ki mi daje varnost in samozavest.
Ampak v vsakdanji situaciji tega nimam tako očitno v zavesti! Na primer: imel sem grozne probleme pri vpisu na London College of Art. Niso mi povedali, da mora biti celotna šolnina plačana pri vpisu. Polovico šolnine je plačalo ministrstvo za kulturo, drugo polovico pa naj bi dobil iz znanstveno-izobraževalne fundacije Ad futura. Da skrajšam zgodbo. Niso me hoteli vpisati, ker nisem imel prevoda odločbe. Potem ko sem prevod imel, so želeli overjen prevod. Potem ko so dobili overjen prevod, so ugotovili, da potrebujejo točen datum nakazila - in tako do nezavesti.
FOTO: BORIS BLAlC
Sem jih hotel vprašati, ce komplicirajo zaradi tega, ker se v prijavnici nisem želel opredeliti, katere rase sem. Resno! V prijavnici je vprašanje, kateri etični skupini pripadaš, in potem je šestnajst (16) kategorij! Od azijsko-azijski Britanec - Bangladeš, pa do mešan bel-crn-karibski! Ironično, preden zastavijo vprašanje, izrecno razložijo, da so na koledžu dobrodošli študentje iz celega sveta in da to počnejo zaradi raziskave nadzorovanja enakih možnosti. Največ, kar bi lahko naredil za enake možnosti, je, da bi pozabili na raso! No, jaz sem obkrožil zadržujem odgovor, kljub temu pa sem pomislil, kaj je moja rasna pripadnost? Beli belec, mešani slovanski Italijan, mešani primorski Dolenjec, daljni potomec kosmatega Adama in še bolj kosmate Eve. Skratka PODGURC.
Ko boste tole brali, bo čez to kriminalno dejanje (kako naj mu rečem drugače?) že pokrita odeja. Sešita bo iz izgovorov tipa, da so bili vzorci nepravilno odvzeti, da je bil škodljiv dodatek kje drugje, npr. v krmi, morda bodo rekli, da dodani antibiotik pa le ni tako nevaren, da je bil alarm preuranjen ..Vse skupaj bo zašil kakšen spreten odvetnik in stvari se bodo vlekle po sodiščih, da o vplivu mogočnega kmečkega lobija, ki ima na razpolago sredstva za ohromitev države, sploh ne govorimo...
Zastavlja se kar nekaj vprašanj. Najbolj važno je, ali smo res že tako daleč, da ima ekonomski interes prednost pred temeljno človekovo pravico, pravico do zdravja in življenja? Pa nekaj podvprašanj: zakaj so vsebnost nevarnega antibiotika (medklic: a drugi so pa čisto varni?) začeli preverjati šele, ko je izdelke zavrnil tuji trg? Zakaj že prej ni bila uvedena taka kontrola, ki bi odkrila packarijo že prej? Kako je s pregledi drugih živil? Kaj počne sekretar/ka za veterino in prehrano? Kakšen je nadzor barvil v lizikah, brezalkoholnih pijačah, pecivu? Kako je z dodatki h kruhu, s konzervansi...
Na koncu, da sem se sploh lahko vpisal na koledž, sem si sposodil denar in plačal še drugo polovico šolnine. Seveda v dobri veri, da bo denar vsak cas prišel. Realnost pa je drugačna. Saj vem, da je treba v ljubi balkanski Sloveniji ljudi siliti, da ti plačajo, a naj zapravim 50.000 sit za telefon?
Znanje! Alenka mi je prinesla portfolio. Portfolia je zelo drag usnjen fascikel, kjer predstaviš svoje delo, ko iščeš posel. Sprva je portfolia tehtala sedem kilogramov in vsebovala vec kot sto fotografij. Pokazal sem jo sošolcem in mentorjem. Koliko sem se naučil! Oklestil sem vec kot dve tretjini fotk in jo skoncentriral v žličko sladkega sirupa. Kdo pa ima cas gledati sto fotografij? Zgodovinarji.
Najprej jo bom pokazal grafični agenciji, ki dela CD ovitke in medmrežne strani za glasbene kupine kot so Depeche Mode in podobne kalibre. Upam, da jih bodo moje fotografije Bajke in povesti o Gorjancih uročile. Januarja se bom dobil z nekdanjim urednikom agencije Magnum. Ta agencija je najprestižnejša fotografska agencija. Potem imam sestanek z urednikom Exit magazinea in tako naprej.
Vsak lopov, ki ga odkrijejo, trdi, da ni kriv. Samo na Dob pojdite, tam je zaprta množica nedolžnih. Vipavski kmetje (me prav zanima, če bodo v prihodnjih dneh upali objaviti tudi imena drugih) trdijo, da mleku niso dodajali kloramfenikola, da je možno, da je ta bil v krmi.. Pa je predsednik območnega sveta KGZ Novo mesto 29. avgusta za Dolenjski list čisto lepo povedal, da so nekateri dolenjski kmetje mleku dodajali antibiotik In menda je bila na to izjavo opozorjena tudi veterinarka v mlekarni... Pa nič. (Nekateri) novinarji so sicer hiteli, da zapis o gospodovi izjavi ni bil tak.
Prav nič v tolažbo mi ni, da vsi, ki oddajajo mleko, niso počeli zdravju grozečih stvari; mleko se v zbiralnicah pomeša, nato še v mlekarni... in na polici dobimo, kar dobimo. Tudi mi ni v uteho, da bi afera utegnila biti povezana s politiko oz. denarjem. Eden od scenarijev bi utegnil biti povezan s presežki mleka, še kakšen s kakšno stranko, tretji morda z željo ugajati EU ... Štejejo samo dejstva, pa naj jih kdor koli obrača kakor koli.
Sedaj vam je jasno, zakaj me ne skrbi. Zakaj sem umirjen, kljub težkim finančnim razmeram. Dokler so moje osnovne življenjske potrebe zadovoljene in imam znanje, se mi ni treba ničesar bati. Saj to ve vsak, samo ko smo soočeni z vsakdanjo bizarno situacijo, težko obdržimo mirnost in najdemo pravo pot. Stik je treba obdržati.
Najbolje bi bilo, da potrošniki sploh ne bi kupovali več mleka in mlečnih izdelkov ... Najbrž bi potem kdo zaprl ceste vsem potrošnikom in od vlade (in davkoplačevalcev) zahteval povračilo, ker ni nič prodal. Že videno?
Ampak kaj naj potem rečem malčici, ko bo zaprosila za "meko”?
Pričevanja delavk v tekstilni industriji I Breziizhodnost, mizerija, bolezni
Maja Novak
V zadnjem desetletju se svet čedalje bolj srečuje s prevladujočo težnjo po razvoju, z globalizacijo. Gre za dolgoročno preoblikovanje svetovnega gospodarstva, ki se iz vrste lokalnih industrij, zaklenjenih v ozko nacionalno in območno gospodarstvo, razvija v sistem povezanih svetovnih trgov, v ekonomski svet brez meja. To je svet, kjer je kapital dostopen vsem, ki imajo potrebna sredstva, sposobnosti in izostreno življenjsko vizijo. Pa vendarle, smo mar vsi izobraženi, pametni, iznajdljivi ter ambiciozni, ali je morda komu izmed nas pot do “obljubljene dežele” celo zaprta? Kaj pa vsi tisti, ki so bili prisiljeni za cilj izbrati golo preživetje? To so predvsem tisti, ki jih je zaznamovalo prezgodnje odraščanje ob delovnih normah staršev ter posledično kratkotrajno šolanje in zgodnja osamosvojitev. V mislih imam predvsem nizko kvalificirane delavce tradicionalnih industrijskih panog, ki jih ekonomski svet brez meja počasi, a vztrajno pretvarja v tehnološke presežke...
Analize zadnjih nekaj let so pokazale, da so določene tradicionalne industrijske panoge, kot so npr tekstilna, jeklarska in usnjarska industrija, ki se še vedno otepajo z velikimi strukturnimi
in vsak model je sestavljen iz desetih, petnajstih delov ali več. Delo je razdeljeno na posamezne faze in vsaka faza ima predviden čas, zato ni težko pojasniti, da je lažje narediti bluzo... Posamezni delčki modrčkov so tako drobni, da se upad delovne intenzivnosti pri starejših delavcih resnično pozna... To je delo za mlade, spretne roke” proizvodnjo spodnjega perila opisuje Lidija.
Z zviševanjem delovnih norm soglaša tudi 49-letna Labodova medfazna likalka Andreja, ki je likanje osvojila že pri 15-ih letih: “Prej niso bile tako visoke norme, saj si jih lažje dosegel... Pa tudi tempo dela je hujši... V preteklosti tudi niso bili tako zahtevni kroji, zdaj je treba veliko šivati na roke, in če ne dosežeš norme, ti manj plačajo... Sicer pa zadnje čase sploh nismo dosegali norm..”
Po besedah lanserke Lidije nekatere delavke zaradi večje delovne učinkovitosti celo izpuščajo malico. “Zelo veliko delavcev več ne malica in to samo zato, da prislužijo mesečno 15 000 ali 14 000 tolarjev več, kar zlasti materam samohranilkam pomeni ogromno. Včasih vidiš
“Povprečna starost delavk je okrog 45 let... Pešanje oči je razvidno takrat, ko morajo delavke vtakniti sukanec v uho šivanke, pri čemer imajo pogosto probleme tudi z očali... Po določeni dobi se nekateri deli telesa izrabijo in počasi vse peša... Precej delavk je bilo tudi na operaciji zaradi živcev na roki, kot posledica dolgoletnega stiskanja Škarij... Problem pa je tudi bolezen živcev. Nekaterim delavkam so zaradi tega skrajšali delavnik na štiri ure dnevno',' pojasnjuje delavka Lisce.
Mizerne plače
Poleg poklicnih bolezni pa delavke tarnajo tudi zaradi višine mesečnega dohodka. Ker se vsak delavec ob koncu meseca vpraša, kaj si lahko za prisluženi denar privošči, me je zanimalo, kako so z mesečnim izkupičkom zadovoljne delavke tekstilne industrije. Saj ne, da bi v odgovor pričakovala poezijo o razkošju, vendar pa tako čustvenih reakcij ob pomenkovanju o plači resnično nisem vajena. Eni od sogovornic so se ob pripovedovanju celo zarosile oči. Delavka Andreja je prepričana, da se brez pomoči moža ne bi mogla preživeti: “Treba je
"Pokojnine so običajno večje kot naša plača ... delavci si praktično želijo upokojitve ... prvič zaradi večjega zneska, drugič pa, ker je to delo velik psihični napor; že to, da ne moreš izpolniti norme, zaradi česar si prikrajšan pri plači... pa to, da ne veš, kdaj boš tehnološki višek... vse to te obremenjuje ... pri nas v Lisci do sedaj niso odpuščali delavcev, pač pa so jim omogočili predčasno upokojitev ... varianta je bila, da si se pri starosti 48 let s 30-letno delovno dobo lahko upokojil... nekaj je plačevala Lisca, nekaj pa zavod ... zdaj pa se delovna doba z novimi zakoni podaljšuje;’ razmere opisuje Lidija.
Medtem ko je tekstilna industrija v razvitih državah v zatonu, je njena proizvodnja v državah v razvoju, predvsem na Kitajskem in v Indiji, v vzponu. Poglavitni vzrok za postopno opuščanje nekaterih delov tekstilne proizvodnje ter selitev le-teh iz razvitih v manj razvite države je predvsem cena delovne sile. Stroški dela so npr. v Indiji tako nizki, da jih praktično ni mogoče primerjati z zahodnimi.
In kakšna je prihodnost slovenske tekstilne industrije? Po podatkih sekretarja uprave v Muri
*
S
1
težavami in padanjem proizvodnje, v zatonu. Ker pa se pri nas, zaradi razmeroma visokih stroškov dela in trenutne recesije na svetovnem trgu, pojavljajo predvsem presežki delavcev znotraj tekstilne industrije, me je zanimalo, kako se z nastalo situacijo spopadajo neposredne “žrtve" globalizacije, delavci, ki sem jih, zavoljo anonimnosti, poimenovala z izmišljenimi imeni.
Triintridesetletna šivilja Amalija, ki dela v Labodovi krojilnici v Novem mestu, se je zaposlila že z osemnajstimi leti. Je poročena in ima dva otroka. Na vprašanje, kako bi ukrepala ob morebitni izgubi zaposlitve, zmajuje z glavo: “Težko je. Če bi se hotela dodatno šolati, me to stane 280 000 tolarjev. In kje naj jih dobim? Saj bi šla, pa imam otroke, ki me stanejo. Sicer pa, če bi se še enkrat zaposlila, bi šla raje kam drugam. Zdaj se stalno sprašujem, ali sem višek ali nisem. Da bi mi vsaj rekli, naj si iščem službo... bi vsaj vedela točno, pri čem sem...”
Poleg večnega strahu pred izgubo zaposlitve so delavci pogosto tudi pod pritiskom stalnega zviševanja delovnih norm, ki so merilo njihovega mesečnega dohodka.
50-letna delavka Lidija, lanserka v proizvodnji Lisca, ki ima 34 let delovne dobe, pravi, da so Liscine norme nad evropskimi. “Gre za število narejenih modrčkov na minuto. Predviden čas za izdelavo povprečnega modrčka je 12 minut
jedilnice na pol prazn... In v teh časih je absurd, da moraš izpustiti malico zato, da imaš nekaj tisoč tolarjev višjo plačo”, zgroženo ugotavlja Lidija.
Poklicne bolezni
Posledice dolgoletnega ponavljanja enih in istih gibov ter pomanjkljiva telesna vadba pa so, zlasti v tradicionalnih industrijskih panogah, različne oblike poklicnih deformacij. V zapisu javne razprave na temo Pokojninska reforma in ženske je naveden podatek, da 95 % žensk po 45-ih letih v naši industriji ni več sposobnih za delo in ima najmanj eno, dve ali tri kronične degenerativne bolezni.
Da pa kronične degenerativne bolezni niso zgolj črke na papirju, pričajo izpovedi samih delavk. Medfazna likalka Andreja tarna zaradi bolečin v hrbtenici. “Boli me hrbtenica, ampak v službi tega nihče ne upošteva. Če rečeš, da si bolan, dobiš odgovor, da nisi v socialni ustanovi.
Potem greš k zdravniku kjer nimaš kaj pokazati, čeprav te boli. Potem ti dajo zdravila... Imamo tudi delavke, ki so po pol leta na bolniški zaradi hrbtenice, pa je potem ko jih nafilajo s tableti in injekcijami, malo bolj... potem pa pridejo spet za nekaj časa delati, pa spet na bolniško'.'
Po podatkih Lidije so za delavce v Lisci najpogostejše okvare hrbtenice, živcev in vida.
plačati položnice, hrano, pa še kaj za obleči...
Ta mesec smo sicer dobile nekaj odstotkov več, drugače pa je zelo težko'.'
S situacijo soglaša tudi Lidija: “Imamo res mizerne plače... Tto so tako majhne vsote, da z njimi ne moreš normalno živeti... Mesečna neto plača z vsemi dodatki na delovno dobo znaša povprečno 60 000 tolarjev... Če živiš v bloku, skoraj ne moreš preživet... Če imaš še kakšnega otroka in zanj dobivaš kakšne dodatke, ali pa da imajo otroci še kakšno štipendijo, bi še šlo, sicer pa je praktično nemogoče... V našem kraju je ogromno ljudi brezposelnih in za marsikatero družino je bila Lisca edini vir dohodka... Če sta bila mož in žena zaposlena v Lisci, so delodajalci gledali, da nista bila odpuščena oba, temveč samo eden od njiju'.'
Predčasno upokojevanje
V določenih poklicih, zlasti tekstilni, kovinski ter gradbeni industriji, se pogosto izpostavlja problem visoke starosti ob upokojitvi, saj fizični delavec pri 60-ih letih, za razliko od intelektualcev, običajno ne more več normalno opravljati svojega dela.
In kako o predčasnem upokojevanju razmišljajo delavci tekstilne industrije?
Srečka Meolica je presežek delavcev v tekstilni industriji predvsem posledica razmeroma visokih stroškov dela v Sloveniji in trenutni recesiji na svetovnem trgu. Kot posledico tega je Mura sprejela in že izvaja program prestrukturiranja, po katerem bo do leta 2006 zmanjšala število zaposlenih za 1046. S tehnološkimi viški pa se ne soočajo samo upravitelji Mure, temveč so prisotni znotraj vseh tekstilnih tovarn. Najbolj zgovoren dokaz za to so pričevanja delavcev, katerih prihodnost je resnično negotova.
STU
io
Jo3.0 MHZ
iNiaiu mam
Volivci im zmeraj prav.
Če pa nimajo, je treba naučiti

FOTO: BOŠTJAN PUCELJ
Ne morejo, nočejo ali ne znajo dojeti, da njihova arhaična retorika tipa gradnja mostov, povezovanje in v srcu dobro mišljenje izpade, kako naj rečemo, stoletje in pol prekratka in v primerjavi z retoriko prvega cinika v državi, šefa volilnega štaba LDS Golobiča, smešna.
Damir Skenderovič
Ruplova rubrika
Antična tragedija
v LDS-molu
■*
Marijan Dovič
“Volivci imajo zmeraj prav!" so se glasili povolilni komentarji najrazličnejših političnih in apolitičnih subjektov. “Volivci niso tako neumni, kot si nekateri domišljajo!’ se je tudi razpravljalo. Seveda je vsakemu razumnemu opazovalcu že dolgo jasno, da je v sodobni demokraciji, katere obrise definira predvsem medijska komunikacija (že kar v eksistenčnih razsežnostih: če si, si v medijih in si takšen, kot te mediji vidijo, ali pa te sploh ni), poleg osnovnega vodila - namreč, da vsak državljan voli svojega predstavnika v organe oblasti, to pa stori na podlagi tega, koliko verjame, da bo njegov izbranec uspel zastopati tudi njegova stališča in interese - v igri še marsikaj. Mračni scenariji kritikov demokracije nam pogosto upravičeno razlagajo, da je ključ do uspeha strateška uporaba medijev, njena baza pa je čisto ekonomska: količina razpoložljivega denarja. Ne gre za to, da ne bi bile pomembne tudi osebne odlike “kandidata” njegovo znanje in izkušnje, nastop, vizualne značilnosti, retorična spretnost, provokativnost, stališča ali program - te so, lahko rečemo, nujen predpogoj. A nikakor zadosten.
Odtod sledi, da ne voli zgolj volilno telo kot tako, temveč še nekaj drugega, nekaj, kar deluje iz ozadja, nevidno. Volilni rezultat je torej vedno manipulacija, podobno kot predvolilne ankete, ki na primer usmerijo volivce, da dejansko “prepoznajo” namesto devetih predsedniških kandidatov dva “prototipska” kandidata. Seveda, stari dobri Althusser bi pripomnil, da smo v tem hipu že zgrešili (razredno) poanto in da sta ta dva “prototipa” naj se deklarirata za leva, desna, zadnja ali sprednja kolikor hočeta, pravzaprav na enem in istem bregu (kaj drugega naj nam pač, če smo za to odprti, lahko sporočijo ameriške parlamentarne volitve in večni spor republikanci -demokrati?).
Do tu se zdi, da želimo govoriti o volitvah za predsednika Slovenije oziroma o lokalnih županskih volitvah. Toda ne, spregovorimo raje o nečem, kar je v svetlem hipertrofičnem volilnem času ostalo v senci, a se je po “zgodovinski” Pragi - nekoč kulturnem centru, iz katerega se je širila ideja povezovanja vseh Slovanov - dokončno in trdo vrnilo v obliki “povabila” ob katerem naj si narod končno oddahne, saj je sprejet v "zahodno civilizacijo” Vemo, da je bilo javno nasprotovanje vključitvi v pakt NATO, verjetno zaradi rastoče ameriške arogance, v nekem trenutku izjemno in za politično garnituro tako srce parajoče, da je morala poseči po izrazito nizkem udarcu, kot je Natopiš.
Če situacijo povzamemo: od odcepitve dalje politična elita vse glasneje ponavlja frazo “evroatlantske integracije” ter se usmerja k pridruževanju, tj. “prilagajanju” takim in drugačnim zahtevam EU in NATA. Ta proces se nemoteno nadaljuje, dokler pred, recimo na oko, dvema letoma začne v javnosti naraščati glas nato- in deloma tudi evroskeptikov. V nekem trenutku se jasno pokaže, da sedanja garnitura ne zastopa več večine volilcev v smislu neposredne reprezentacije njihovih interesov. Zgodi se namreč, da je javna podpora vključitvi v NATO manjša od izrecne nasprotne opredelitve, do odpora proti vključitvi. Dolgoletna prizadevanja oligarhije ta trenutek zanihajo na tehtnici legitimnosti, glasovi nasprotnikov so vse močnejši kljub nerodni propagandi vlade in hkrati se zgodi še zahteva po referendumu o NATU.
Garnitura ne izgubi živcev, temveč se loti problema na pravem koncu. Ni neugodnejšega trenutka za referendum, se zavedajo “odgovorni" zato se hitro pojavlja argument: naj se NATO v Pragi odloči, ali nas sploh hoče med svoje, potem bomo pa imeli referendum, saj ne bi bilo smiselno delati referenduma (češ, kaj bi se revčki Slovenčki sploh odločali, saj ne vemo, če nas vsestransko razviti in napredni
gentelmani sploh hočejo medse),preden nas povabijo.
Gre za cinično argumentacijo: v resnici je bilo jasno, da se bo podpora ob morebitnem povabilu dvignila. K dvigu pa seveda lahko pripomore tudi učinkovitejša kampanja, ki se je začela z Natopisom in se nadaljuje s čudno soglasnostjo predsedniških kandidatov glede vprašanja NATO, njeno nadaljevanje pa je mogoče predvideti v obiskih najrazličnejših botrov z Zahoda, ki bodo hvalili izjemen in vsestranski napredek podalpske deželice. Toda mogoče in potrebno je reči še več: z izognitvijo kritičnemu trenutku, ko bi lahko projekt NATO še padel v vodo, je bila uspešno izvedena velika, a prikrita manipulacija, katere razsežnosti se bomo najbrž zavedli šele mnogo kasneje.
Seveda si lahko tudi mi privoščimo nekaj miselne manipulacije, ki bo v tem primeru uporabljena kot razsvetljujoč ekskurz. Ali smo si Slovenci želeli samostojnosti na primer leta 1980? Referendum? 'Upravičeno dvomimo, da bi uspel. Deset let pozneje - pač. Dejstvo je, da nekega dne večina Slovencev ni hotela v NATO in da se bo to morda spremenilo oziroma se d_ spremeniti. V tem trenutku ni politične sile, ki bi imela dovolj moči, da prepreči namero tistih, ki usmerjajo tokove, tako da je gotovo vsaj nekaj: referendume bomo imeli takrat, ko bodo razmere “zrele’! in referendumska vprašanja bodo, o tem ne dvomimo, taka, da bodo "primerna” Tu ne bo naključij in presenečenj, ne bo pomagalo vpitje v megafon, ne bo pomagalo tuljenje partizanskih poskočnic v en rog z borci neke davne vojne.
Mnogim se zdi NATO edina realna možnost - in mogoče imajo prav. Slišati je, da je NATO priložnost, da se “od nikogar spoštovana" domovina končno vpiše med tiste, ki v svet dejavno posegajo in ki jih vsi poznajo. Pa je vendarle mogoč tudi drugačen pogled na “bridko usodo” domovine. Mogoče je, da bi ravno zgodovinski “ne” "zgodovinskemu” povabilu v NATO odprl perspektivo, v kateri naša mlada in zaenkrat relativno suverena država ne bi zgolj sledila na videz neizogibnim tokovom, ki da se jim ne more upirati, temveč bi za Evropo, katere odnos do NATA se očitno cepi ob najnovejših svetovnih dogodkih, postala zgled načelnosti. Pri tem je malo verjetno, da bi se ljudstvo na referendumu obrnilo proti skoraj vsem svojim izvoljencem, ki že leta trobijo v en rog, a nekaj možnosti vendarle je. Morda dobro merjen udarec, deklaracija skupine uveljavljenih izobražencev, morda kakšne nove neumnosti Američanov preobrnejo tok ...
V civilno družbo, ki je ozaveščena do te mere, da včasih vendar prekrši svojo zvestobo strankarskim subjektom, nam lahko vlijejo nekaj upanja rezultati lokalnih volitev v Sloveniji, kjer so se odlično odrezale nestrankarske liste in tudi župani - te volitve se berejo skoraj kot upor ljudstva strankam. Še bolj poučen in na meji groteske je primer županskih volitev v našem mestu, kjer je strankarskemu kandidatu Kovačiču s skoraj perverzno podporo praktično vseh političnih strank v regiji (!) in agresivnim lobiranjem na vseh nivojih (spomnimo se nenavadnega pisma bivšega župana, še več, celo nekatere krajevne skupnosti so bojda pošiljale kar vsem svojim krajanom pozive, naj volijo za Kovačiča) le za borih nekaj desetink odstotka glasov uspelo premagati nestrankarskega kandidata Koncilijo, ki ga je načelno sicer podpiral del t.i. desnice, ki pa gotovo ni imel na voljo primerljivih finančnih sredstev za kampanjo. Glede na predvolilne raziskave nekoliko nenadejan preobrat v tem trdem dvoboju v korist Kovačiča kaže, da povsem samovoljno in mehanično sicer ni mogoče manipulirati z volivci, da pa je denar/moč, ki je v ozadju, vseeno izjemno pomemben dejavnik pri lovu na kritične desetinke odstotkov. Podobno lahko, če smo realisti, pričakujemo tudi glede NATA, celo z nekoliko manj tesnim izidom. Natoskeptikom ostane vsaj majhno zadoščenje: na referendumu bodo izpolnili svojo "dolžnost” Američanov pa tudi očitno nihče ne bo pričakal z lovorovimi venci in ovacijami kot pri nekaterih vzhodnejših državah - prosilkah.
Bah. Če smo se še tako trudili, da bi v teh dolgih monotonih predvolilnih časih ostali neprizadeti, objektivni, pošteni, korektni in poleg vsega še lepi, kot so bili fini in lepi naši politični kandidati in predkandidati na lokalno-državni ravni, nam seveda ni uspelo. Pogledi v očeh nekdanjih in prihodnjih političnih veljakov so bili enostavno prehudi, tako hudi, da so topili kamen in slepim vračali vid.
Medtem ko so nekateri po gradnji mostov začeli povezovati - koga ali kaj so povezovali sicer nismo popolnoma dojeli, sumimo pa, do so najbolj povezali sami sebe - in v srcu dobro mislili, so drugi v srcu malo manj dobro mislili, bolj so mislili na zmago na volitvah in tudi zmagali. In zmaga je tisto, kar danes edino šteje, in edino, kar je štelo včeraj. Tisti, ki so šli v predvolilno tekmo samo sodelovati, so šli lahko kar domov, kakor je Drnovšek pred leti lepo povedal Podobniku, ki ga seveda ni poslušal, zato pa danes ustvarja Slovenačku kuču v Beogradu. In Podobnik je sinonim za slovensko politično pomlad.
Kar po volitvah pušča grenak priokus, ni popolna zmaga LDS. Čeprav bi nekoliko paranoidna analiza slovenskega političnega polja morda pokazala, da smo znova pridobili enopartijski sistem, ki se ga ne bomo zlahka znebili naslednjih trideset let, pač pa popolna politična frigidnost “pomladnih” strank (da ostalih strank niti ne omenjamo) in njihovih ostankov, ki ne morejo, nočejo ali ne znajo dojeti, da njihova arhaična retorika tipa gradnja mostov, povezovanje in v srcu dobro mišljenje izpade, kako naj rečemo, stoletje in pol prekratka in v primerjavi z retoriko prvega cinika v državi, šefa volilnega štaba LDS Golobiča, smešna. Ko je Golobič ustoličil predsednika svoje stranke za predsednika svoje države, ni na velika usta razglašal, kako fenomenalno zmago je dosegla LDS, pač pa je to dejanje predstavil kot žrtvovanje stranke, ki je v dobrobit države žrtvovala svojega najboljšega človeka. Klasični grški stil, Antigona v LDS-ovski maniri, cinizem s hudim primerom.
In medtem ko je Golobič dodal še tisto zadnjo pičico na i pri zmagi svoje stranke, ko je celo v trenutkih proslavljanja povečeval politični kredit svoje stranke, je nasprotna stran kakopak slavila na moč. Kot otroci so se veselili 43 odstotkov svoje kandidatke, se navduševali nad povezovanjem, odpirali nova poglavja v slovenski zgodovini, veliko jedli in pili ter seveda v srcu dobro misli. Niso pa premislili o tem, da tisti, ki si resnično želijo menjave političnih elit, kot je tolikokrat poudarila (ne)odvisna predsedniška kandidatka Brezigarjeva, nje niso volili tudi zaradi njene odvisnosti od politični botrov SDS in NSi. Ti so svojo zgodovinsko možnost zapravili v šest mesecev trajajočem vladanju, njihovih šest minut je mimo, pod menjavo političnih elit pa nekateri še zmeraj ne razumemo samo prodajanje iste embalaže s še slabšim sranjem.
O volitvah na lokalni ravni, natančneje v Novem mestu, le nekaj besed. Novi župan je v času volilne kampanje obljubil toliko stvari, da če jih bo v štiriletnem mandatu uresničil samo polovico, se bo o novomeški zgodovini začelo govoriti o času pred Boštjanom Kovačičem in času po njem. Med drugim je bilo obljubljeno tudi profesionalno gledališče, ki ga resnici na ljubo še najmanj potrebujemo. Ali drugače, močno nas je strah, da bomo morali še enkrat več, reči še več: Adijo, Založba Goga, lahko noč, novomeška ljubiteljska kultura, dobro jutro, Matjaž Berger.
1 1	'2v ■ -	vi^Kjir |l|l ^':'C':T^'	*\ 1	W	v r	v , i l, , i • . \\ ri	;	' ‘lupili 11 flifrni
■''■"•Sit	L	• \	L	1 % H		i i	mj mm	%i $4m|K i»*4i
park:intervju
FOTOGRAFIJE: BOŠTJAN PUCELJ
isti kot v srednjem veku. Mar zato, ker me v določeni vlogi nekateri vidijo kot seksualni objekt, to izključuje, da sem subjekt in da ne znam razmišljati in ne pisati... Še vedno sem to jaz. In to so še vedno moje misli, ne glede, kje stojim in kje pišem, ali sem v kavbojkah ali v glamurozni obleki. Ta razpršenost javne identitete mi na eni strani ponuja možnost, da preživim spodobno (vemo, kakšni so novinarski honorarji), da se, ker delam različne stvari, ne izčrpam kreativno, po drugi strani pa mi najbrž res škoduje v mojem javnem imidžu v smislu, če delaš dobro hruške, v mojem primeru recimo intervjuje, nihče ne bo hotel verjeti, da lahko narediš tudi dobra jabolka.
Si poročena?
(pomenljiv pogled)
Torej poročena nisi... Imaš fanta?
Imam. Ti to o meni pove kaj novega? (smeh)
Kako veš, kdaj zaljubljenost prerase v ljubezen?
Pojma nimam. Vem samo, da je lepo biti zaljubljen in da se nič ne da primerjati s tem, ko ljubiš.
Se ti zdimo ljudje monogamna bitja?
Večina znanstvenikov trdi, da ne. Ce bi jim verjela, bi kar takoj umrla. Mislim pa, da je vse odvisno od življenjskega obdobja, v katerem smo. So obdobja, ko se iščeš, ko preizkušaš različne odnose ali pa različne oblike odnosov najdeš v eni in isti osebi, in mislim, da so faze v življenju, ko je lepo imeti človeka, s katerim deliš svoje fantazme in spomine.
Eden od stereotipov spolnega razmerja nam
predstavlja moškega, ki se v postelji vzburi,
interpretirajo svoja dela, pa naj bo to film, slika ali roman, in ob tem, ko jih poslušaš, se ti zdi, da sam nisi videl iste slike, bral istega romana. Mislim, da pri velikem delu vedno obstaja možnost različnih interpretacij. Poglej samo, kaj smo naredili s Prešernom ali Cankarjem... Ampak to spada zraven.
Tudi jaz nisem zadovoljna z nekaterimi intepretacijami, ki so mojo junakinjo recimo skrčile na nevrotično razvajenko, na seksualni objekt, ali... In vendar: vse interpretacije kažejo samo na globino in širino interpreta. Tako da...
Kaj zate sploh predstavlja pojem umetnost? Si
upaš trditi, da ti je s Kalipso
uspelo napisati umetniški tekst?
No, no... Zdaj smo pa na nevarnem polju. Kaj je umetnost? Moj bog, o tem so razglabljali že taki misleci, da se jim jaz res ne bi upala konkurirati. Pa tudi brez veze se mi zdi, da bi ti zdaj natresla en kup citatov. Umetnik je vsak, ki svoje delo počne s strastjo, ljubeznijo, prepričanostjo, najboljše kot zna... Umetnost je v očesu gledalca. Kalipso sproža tako ekstremne reakcije, toliko ljudi je vložilo svojo energijo v to, da so jo analizirali, sesuli ali poskušali v njej najti več, kot sem sama kdaj mislila... Resni kritiki ponavadi ne polemizirajo o romanih Victorije Holt.
Torej? 0 tem, kam spada Kalipso in kakšna je njena literarna vrednost, bo tako ali tako odločil najboljši kritik, čas.
Kaj pa umetniki, kakšne izkušnje imaš z njimi?
To je isto, kot če bi me vprašal, kakšne izkušnje imam z vojaki, klošarji ali doktorji. Poznam zdravnike, ki so me fascinirali kot strokovnjaki, v odnosu do pacientov in kot osebnosti; so doktorji, ki so veliki profesionalci, pa z njimi ne bi šla na kavo, in so doktorji, ki se jim zjočeš na rami, čeprav nikoli ne bi prišel k njim v ordinacijo.
Nedavno se je v Delu pojavil ognjevit članek dr.
Ruglja, ki ga je sprovociral eden tvojih
intervjujev...
Ja, Rugelj se je odzval na moj intervju s pesnikom Jurijem Hudolinom(nasmešek). Ozmerjal ga je s propadajočim alkoholikom. Kar se mi zdi izjemno smešno, Hudolinu pa, upam, tudi. Predstavljaj si, da bi živeli v disciplinirani, oprani, sterilizirani družbi, brez posebnosti, brez odmikov vstran, torej brez presežkov. S Hudolinom se strinjam tudi v tem, da te bodo prav tisti, "poklicani” umetniki, mesije, metafizično zazrti v nebo, najprej vprašali, koliko bodo dobili za literarni večer.
Biti produktiven, tržen, uspešen... so zapovedi današnje dobe kapitalizma. Bi zase lahko rekla, da obvladuješ duha časa ali si eden tistih, ki govore, da se niso rodili ob pravem času?
Oboje. Očitno imam tisto • nekaj, “vitamin C" (smeh), kar očitno ustreza trenutku, v katerem smo, sicer kolumne in intervjuji ne bi bili tako brani, kot so... Se pa v tistih “drugih" temnejših trenutkih resvprašam, če se morda nisem rodila v napačnem času. Žal se mi vse bolj zdi, da sem rojena za čas, ki najbrž nikoli ni zares obstajal, razen v glavah nekaterih utopistov, kot so bili Kristus, Marx ali Houellebecq.
Slovenci radi pljuvamo po svoji domovini. Je Slovenija tisti prostor, ki ti vzbuja vizijo prijazne prihodnosti, ali se raje pridružuješ množici kritikov?
Spreminjala ne bi nič. Ker potem to ne bi bili več mi. Prva asociacija na negativno plat slovenskega značaja (če kaj takega sploh lahko obstaja) pa je gotovo zavist. Jasno, da obstaja povsod, da je značilna za vse zaprte male narode. A mnogi tujci, ki pridejo v Slovenijo, pravijo, da nikjer niso srečali toliko zavisti kot prav tukaj. To ti da misliti. Sicer pa kljub občasnim klavstrofobičnim občutkom in pomanjkanju zraka tukaj, ljubim Slovenijo in se po vsakem daljšem potovanju zelo rada vrnem v Ljubljano. Šele takrat, ko se odmakneš, lahko vidiš, da smo Slovenci precej zanimiva mešanica, tako strastni kot zadržani, evforični in melanholični, nek čuden, vznemirljiv koktejl.
Imaš politično prepričanje? Si npr. zadovoljna z našim novim predsednikom?
Že od otroštva naprej sem se, najbrž nezavedno, vedno postavljala na stran tistih, ki so v manjšini. Je to politično prepričanje? Ne vem. Najbrž že. Predsednika smo torej izvolili mi, torej si na njegovem mestu ne želimo nikogar drugega, kako bomo z njim zadovoljni, pa bo pokazal čas.
Andrej Ferkolj
Za Mesno Milek bi lahko rekli, da je zapisana medijem: z mediji je bil povezan njen študij, tretjino svojega življenja si v njih služi kruh, pozna prav vse naše medijske osebnosti in posebnosti, zadnje čase pa tudi sama postaja vse bolj prodorna medijska ikona. Nekakšen vitamin C zaspane slovenske medijske scene. Razumljivo je, da bomo v tem pogovoru medije - kolikor bo pač mogoče - pustili ob strani...
Počneš sicer marsikaj, toda nimaš redne zaposlitve, baje si svobodnjakinja brez vsakega statusa. Sklepam, da imaš besedo “preživeti" kar pogosto v mislih in dejanjih...
Niti ne (nasmešek). Ker zaenkrat še živim. Mi pa zato drugi vsake toliko porušijo to iluzijo, z vprašanji o moji delovni dobi, ki je zaenkrat še vedno 0,0 minut, o zdravstvenem zavarovanju, o mojih prihrankih, o tem • poskrbeti za svojo eksistenco v prihodnosti... To so res vprašanja, ki mi malo zamajejo mojo odzemljenost... Živim za trenutek in zaenkrat to še gre. Je to nezrelost, uporništvo brez razloga, gemblerstvo... se vprašam takrat, ko me to vprašajo drugi.
Biti izven raznih ustanov so prikrite sanje mnogih ljudi že od najbolj davnih časov.
A bržkone obstaja nevarnost, da se uresničitev teh sanj sprevrže v “neznosno lahkost bivanja” v občutek, da se giblješ brez osi. Se kdaj spopadaš s takimi težavami?
Neznosna lahkost bivanja je moj moto, odkar pomnim. Lepo zveni, ne? Včasih lebdim, včasih divjam skozi življenje, včasih se zdi, da uživam, včasih me trešči ob tla, samo zato, da lahko potem ko se odženem od tal, spet začutim, da sem živa... Ne vem, od kod imam to čudno zaupanje v življenje in kje je pravzaprav temelj zanj; zavedam se, da me že prihodnje jutro lahko prisili v čisto drugačno filozofijo, v drugačno borbo za preživetje...
ker v svoji partnerki vidi žensko, ženski spol kot tak, žensko pa vzburi ravno nasprotno - partnerjeva individualnost. Kakšen komentar?
Najprej, teh stvari po mojem ne moremo posploševati. So tudi ženske, ki ločijo ljubezen in seks (razvpita francoska avtorica Catherine Millet) in moške vidijo predvsem kot orodje užitka; in so moški, ki romantično verjamejo, da brez ljubezni ni prave bližine in torej ne seksa. Sicer pa se nekateri moški vzburijo tudi, ko gledajo travestite: visoke pete, joški (nič zato, če so umetni), kratko krilo, vsi ti umetni atributi so dovolj za fantazmo o ženski. Če kje, se moški in ženske ločijo prav pri seksualnih fantazmah. Ženske potrebujejo zgodbo, napetost, odlaganje vznemirjenja, moški iščejo vizualne dražljaje in takojšno zadovoljitev. Ženskam so blizu filmi kot so Piano, kjer je erotika samo nakazana (luknja v nogavici, v katero s svojim prstom vrta Harvey Keitel), moškim pa Prvinski nagon in divji seks Michaela Douglasa. Ne izmišljujem si, to so pokazale neke ameriške raziskave. Skratka, moški gledajo, ženske imajo raje tisto med vrsticami.
S katero pesmijo se laže poistovetiš, z I can t get no satisfaction ali Imagine?
Ah, zdaj si me pa ujel. Z obema, najbrž.
Jaggerjeva I Can’t Get No ... (ki sem jo mimogrede uporabila tudi v svojem romanu), se mi zdi res en tak moto časa, v katerem smo se znašli. Diktat sodobne družbe je “uživajmo zdaj, čim več in čim dlje”, hkrati pa se mi zdi, da prav zato še nikoli nismo uživali manj. In če citiram svojega zadnjega intervjuvanca, belgijskega psihoanalitika Verhaegheja: Želja je vedno usmerjena v tisto navidez nedosegljivo. Če bi zares dosegli tisto, po čemer hrepenimo, bi bili mrtvi. Zato nikoli ne moremo biti popolnoma “potešeni” “zadovoljeni’! In zato nam ne preostane nič drugega
Si verna?
Takrat, ko verjamem, zares verjamem, je najlepše. Žal so ti trenutki vse redkejši.
Pa vendar kdaj najbrž nastopi občutek
nemotiviranosti, neodgovornost, strah pred svobodo...?
Gotovo. Vse to. Če toliko časa delaš predvsem intervjuje, se stapljaš z najrazličnejšimi ljudmi (ki so poleg tega še zelo močne, sugestivne, karizmatične osebnosti), se z njimi na diktafonu ukvarjaš vsaj dva, tri dni in potem poskušaš prodreti v njihovo glavo, oblikovati njihove misli na papirju... se včasih ta odnos res zazdi kot ljubezensko razmerje. In logično je, da včasih, ko se nabere preveč vsega, nastopi izčrpanost, občutek zasičenosti, tudi nemotiviranosti. Včasih si mislim, da ne morem vprašati niti enega vprašanja več, da ne morem srečati niti ene "zanimive" osebe več, ker se mi bo sicer zmešalo (nasmešek). Spet drugič se vprašam, kam gredo vse te besede, misli, želje, hrepenenja drugih, ki jih poslušam vsak teden, že šest, sedem let... Kam se usedajo, nalagajo in kdaj bodo izbruhnile na dan? Včasih si mč bolj ne želim kot nekaj mesecev odmora, nobenih ljudi, nobenih medijev... A najbrž ne bi dolgo zdržala. Dovoli se poznam, da si brez te dinamike ne znam predstavljati svojega vsakdana. Vem pa tudi, da se vsak konj, ki ga preveč ženeš, enkrat zruši s peno na gobcu. Malo bom morala povleči za uzde.
Letos je izšel tvoj prvenec, roman Kalipso. Glede na to, da si ga napisala že pred petimi leti, kako ga doživljaš danes?
Po eni strani ga doživljam kot nek Tujek, kot nekaj, kar ni več moje, težko prenesem že pogled na pink naslovnico, težave imam, ko moram za kak literarni večer izbrati odlomek... Ko berem svoj tekst, se mi blazno zatika (smeh)... Je pa res, da me nekateri deli še vedno močno prevzamejo. Kot bi jih pisal nekdo drug. In temu "drugemu” zavidam, da je znal določene stvari tako izraziti, kot jih jaz ne bi več znala.
Dandanes postaja aktualno vprašanje
osebnostne identitete, vse bolj vplivna pop kultura nam neprestano in agresivno vsiljuje množico težko uresničljivih identifikacijskih modelov. Na čem temelji tvoja identiteta?
Moja identiteta je prav v moji različnosti. Zavedam se, da je tudi moja medijska identiteta zato razpršena, počnem tisto, kar se mi zdi, da najbolje znam in k čimer me povabijo, pa naj bo to pisanje scenarija, nastop na odru Cankarjevega doma, predavanje študentom ali pisanje intervjujev... In v tem je tudi razlog, zakaj sem v javnosti tako različno intepretirana. Ker preprosto ne moreš "resno jemati” ženske, ki jo vidiš v oprijeti Hraniteljevi obleki na odru festivala Hit, v postelji za Mobitelovo reklamo ali na okrogli mizi o sodobnem francoskem romanu v CD. Ampak, lepo prosim, zakaj pa ne? Prav čudno se mi zdi, da so določeni stereotipi žensk v tretjem tisočletju
Za moto k romanu si citirala Millerja, češ da je funkcija pisanja v tem, da se znebiš v sebi nakopičenih strupov. Je terapija uspela?
Miller je bolj rekel, da če bi človek živel tako, kot bi moral, ne bi nikoli napisal niti ene same besedice. Moj roman ni bil psihoterapija, vsaj ne samo, je pa res, da sem si skozi proces pisanja razjasnila določene stvari, ki so me takrat vznemirjale, na nek način vsaj deloma obvladala kaos v meni in okrog mene.
Ali misliš, da je kdo sploh verodostojen interpret svojega lastnega dela?
Poznam kar nekaj avtorjev, ki zelo analitično
kot imaginacija, fantazme. Torej Imagine...
parkilokalne volitve 2002
• ® ® Oo3®
0003Q
Kako smo volili
LDS 8 ZLSD 2 SLS 3
|® »| Društvo Novo mesto 2
ESD SMS1
Lista za Dolenjsko 4
|	1 Romski svetnik 1
W^\ NSi 2
|	1 Lista Francija Koncilije 4
Boris Blaič
Boštjana za župana - za 148 glasov
Županske volitve v Novem mestu so bile od vseh mestnih občin v Sloveniji najbolj nepredvidljive in neodločene do samega konca. Za predstavo, kako tesna je bila odločitev, le to, da je Franci Stupar; šef volilne kampanje Francija Koncilije, v zmedi, ki je nastala ob objavi rezultatov s predzadnjega volišča, v štab že sporočal zmago. A zgodbe je konec, pravi pregovor, šele takrat, ko zapoje debela dama. Primadona je tokrat nastopala pod umetniškim imenom Ragovska 7a, ali drugače, na volišču v Ragovski ulici, kjer je Boštjan Kovačič zmagal s prednostjo 279 glasov, se je končala novomeška volilna opereta, ki ste jo, hote ali nehote, spremljali skozi cel november. Volilni štab Francija Koncilije je sicer v ponedeljek, dan po volitvah, kot pravijo, zaradi suma, da je bilo na nekaterih voliščih vsaj nekaj glasovnic ponarejenih, vložil zahtevo po preverjanju dejanske udeležbe na voliščih, a je občinska volilna komisija njihovo pritožbo že naslednji dan zavrnila.
Neskončna pot od Gabrja do Dolža
Razdalja med Gabrjem in Dolžem lahko postane sinonim za razliko v končnih rezultatih županskih volitev. Zelo sta si blizu, tako obe vasi, kot kandidata. Seveda le po kilometrih oziroma doseženem rezultatu, saj bi težko našli kakršno koli politično soodvisnost, tako med tekmecema, kot med omenjenima naseljema. Le nekaj kilometrov loči ti dve podgorjanski vasi, a je, gledano po krajevnih skupnostih, Kovačič svojo najbolj prepričljivo zmago dosegel v Gabrju (76,56 %), kjer je v drugem krogu uspel pridobiti Kuljajeve volivce, Koncilija pa še bolj prepričljivo na Dolžu (79,79 %).
Če pod drobnogled vzamemo le volišča, lahko ugotovimo, da je Kovačič najvišji odstotek glasov dobil na volišču v romskem naselju Brezje, kjer se je njegov izplen ustavil pri 884 %, Koncilija pa v Malem FPdljubnu, kjer je zbral 82,84 %.
A ostanimo raje pri krajevnih skupnostih. Novo mesto ima štiri krajevne skupnosti z več kot 2000 volilnimi upravičenci (tri mestne in eno primestno), v vseh štirih pa je zmagal Kovačič, najbolj prepričljivo v KS Majde Šilc (Ragovska), kjer je zbral 62,13 % glasov. S Koncilijo sta si razdelila vsak po pet KS z več kot 1000 volilnimi upravičenci, od tega je vseh pet Koncilijevih krajevnih skupnosti primestnih, Kovačič pa je dobil tri mestne in dve primestni KS. Najbolj tesen je bil rezultat v KS Ločna-Mačkovec, kjer je z 11 glasovi prednosti zmagal Kovačič.
Gledano v celoti je Kovačič zmagal v devetih mestnih in sedmih primestnih KS, medtem ko je Koncilija dobil osem primestnih in dve mestni KS (Mestne njive in Gotna vas). Kovačič je torej zmagoval v mestu, Koncilija pa v okolici.
Najvišje število glasov (Kovačič 1326, Koncilija 1053) sta oba tekmeca dobila v KS Drska, ki ima tudi sicer največ volilnih upravičencev. Je pa Kovačiču magično mejo 1000 glasov uspelo preseči še enkrat, in sicer v drugi največji krajevni skupnosti Straža, kjer je dobil 1120 glasov, pri čemer je najbrž ključno vlogo odigral Stražan Miloš Dular, ki kljub nasprotovanju lastne stranke v drugem krogu podprl Kovačiča. Z največjo prednostjo glede na zbrane glasove je Kovačič zmagal v KS Majde Sile (362 glasov prednosti), Koncilija pa v KS Stopiče (379). Tudi sicer so zmage Koncilije po krajevnih skupnostih bolj prepričljive. Najnižjo zmago z razliko dobrih 5 % je dosegel v KS Prečna, medtem ko je Kovačič v šestih krajevnih skupnostih zmagal z manj kot 5 % razlike.
Rock Otočec v LDS-duru
Nesporna zmagovalka volitev za občinski svet je enako kot pred štirimi leti postala LDS, ki je v mestnem svetu zasedla 8 sedežev, kar je še enkrat več kot pripada najbližji konkurenci, nestrankarskima Listi za Dolenjsko ter Franciju Konciliji in skupini volivcev, ki sta v svetu zastopani s po štirimi svetniki. Če je uspeh Koncilijeve liste moč pripisati sočasni kandidaturi za župana, pa je toliko večje presenečenje uspeh Liste za Dolenjsko na čelu z organizatorjem Rock Otočca Francijem Kekom, ki je v primerjavi s prejšnjim mandatom podvojila število svetnikov, po zbranih glasovih volivcev pa so pristali na drugem mestu. Franci Kek je tudi zmagovalec po zbranih preferenčnih glasovih, zbral jih je 304, kar predstavlja 10,96 % vseh volivcev njegove liste. Prag 10 % je z 210 preferenčnimi glasovi preskočil tudi predsednik Sindikata kmetov Slovenije Marjan Kranjc in tako prevzel svetniško mesto direktorju Cestnega podjetja Francu Goletu, ki je pod zaporedno številko 3 kandidiral na listi SLS.
LDS je zmagala v vseh enajstih mestnih krajevnih skupnostih in v desetih primestnih. V Dolžu in Stopičah je zmagala lista Francija Koncilije, v Karteljevem in Šmarjeti SLS, krajanom Prečne pa je kot kaže festival blata in muzike ostal v lepem spominu, saj so največ glasov namenili Listi za Dolenjsko.
LDS je najvišjo zmago dosegla v Uršnih selih, več kot 28 % glasov pa so dosegli še v KS Majde Šilc in KS Bučna vas. K uspehu LDS v Bučni vasi je izdatno pripomoglo neverjetnih 94,94 % prejetih glasov (150 glasov LDS, 8 ostali) na volišču v romskem naselju Brezje. Prvo nedeljo v decembru pa so Romi na ponovljenih volitvah izvolili še svojega predstavnika v občinskem svetu. Z osmimi glasovi prednosti pred Jelenko Kovačič je zmagal Roman Tašič, k uspehu pa je bržkone pripomogla tudi kandidatura Maria Krapeža, ki je bil edini prebivalec Prečne, ki je kandidiral na katerikoli od list.
Kaj smo dobili?
Kljub zmagi Kovačiča v drugem krogu županskih volitev pa bo na dokončno podobo novomeške oblasti v prihodnjih štirih letih potrebno še malo počakati. Kovačiču bo brez dvoma lažje vladati kot bi bilo Konciliji v primeru njegove zmage, saj je prvi že pred volitvami pridobil podporo petih strank (LDS, SLS, DeSUS, SMS, ZLSD), Športne liste in svetnika SDS Miloša Dularja, kar predstavlja 17 od skupno 33 bodočih novomeških svetnikov. Formalna koalicija bo po zadnjih informacijah, ki smo jih uspeli zbrati pred zaključkom redakcije, po vsej verjetnosti sestavljena iz petih strank s skupno 15 svetniki, programsko podporo bo imela še v svetniku Športne liste in treh svetnikih SDS (Miloš Dular naj bi poleg Martine Vrhovnik zasedel podžupansko mesto). Društvo Novo mesto načeloma v svetu ne sklepa koalicij in se o vsakem projektu odloča posebej, predsednik društva Anton Škerlj pa kljub temu meni, da je izvolitev Kovačiča za Novo mesto boljša opcija. Vloga Liste za Dolenjsko in SMS je zaenkrat še nejasna, v opoziciji pa bosta po vsej verjetnosti ostali Franci Koncilija in skpina volivcev ter NSi.
K
0 V A
Č
1
Č
	Prečna	555	72,43%	3,48%	183	205	47,16%	52,84%	22	5,67%
K	Brusnice	1331	68,97%	3,16%	417	472	46,91%	53,09%	55	6,19%
0	Bučna vas	1421	76,50%	2,67%	483	575	45,65%	54,35%	92	8,70%
N	Mestne njive	896	70,31%	4,92%	271	328	45,24%	54,76%	57	9,52%
C	Glas. po pošti	0	0,00%	7,69%	41	55	42,71%	57,29%	14	14,58%
1	Birčna vas	1014	72,98%	3,92%	294	417	41,35%	58,65%	123	17,30%
L	Gotna vas	784	69,90%	4,01%	213	313	40,49%	59,51%	100	19,01%
1	Otočec	1642	69,91%	2,53%	420	699	37,53%	62,47%	279	24,93%
J	Podgrad	737	63,36%	2,78%	155	299	34,14%	65,86%	144	31,72%
A	Stopiče	1388	70,10%	2,47%	285	664	30,03%	69,97%	379	39,94%
Polž		409	71,64%	0,34%	59	233	20,21%	79,79%	174	59,59%
										
	Skupaj	32453	70,67%	4,29%'	11049	10901	50,34%	49,66%	148	0,67%
Tabela 1: Rezultati volitev drugega kroga županskih volitev. V zgornjih krajevnih skupnostih je zmagal Kovačič, v spodnjih pa Koncilija.
Krajevna Volilni Volilna Neveljavni Kovačič- Koncilija - Kovačič- Koncilija - Razlika v Razlika v skupnost upravičenci udeležba glasovi v % glasovi glasovi odstotek odstotek glasovih odstotkih
Gabrje	507	79,29%	0,25%	307	94	76,56%	23,44%	213	53,12%
Majde Šilc	2232	70,61%	5,33%	927	565	62,13%	37,87%	362	24,26%
Straža	2960	70,34%	4,80%	1120	862	56,51%	43,49%	258	13,02%
Kandija-Grm	2060	71,46%	6,32%	770	609	55,84%	44,16%	161	11,68%
Drska	3762	66,45%	4,84%	1326	1053	55,74%	44,26%	273	11,48%
Žabja vas	736	75,00%	3,26%	295	239	55,24%	44,76%	56	10,49%
Uršna sela	521	71,21%	1,35%	200	166	54,64%	45,36%	34	9,29%
Karteljevo	204	82,35%	2,98%	87	76	53,37%	46,63%	11	6,75%
Pred. glasovanje	0	0,00%	3,65%	112	99	53,08%	46,92%	13	6,16%
Štnarjeta	1630	62,45%	3,83%	517	462	52,81%	47,19%	55	5,62%
Šhiihel	1163	72,74%	6,03%	419	376	52,70%	47,30%	43	5,41%
Bršljin	1942	67,77%	5,93%	644	594	52,02%	47,98%	50	4,04%
Mali Slatnik	1055	71,28%	4,65%	370	347	51,60%	48,40%	23	3,21%
Center	662	66,62%	5,44%	214	203	51,32%	48,68%	11	2,64%
Bela cerkev	648	62,96%	5,15%	197	190	50,90%	49,10%	7	1,81%
Regrča vas	631	70,84%	4,70%	216	210	50,70%	49,30%	6	1,41%
Ločna-Mačkovec	1563	67,50%	4,93%	507	496	50,55%	49,45%	11	1,10%
Krajevna	Lista za F.K. in	Društvo Športna
	skupnost	Glasovalo LDS		Dol.	skup.v	SLS	SDS	NSi	NM	ZLSD	lista	DeSUS SNS		SMS	NDS	SEG SDA	
M	Bršljin	1387	24,5	12,1	9,6	3,8	6,7	7,2	9,2	6,8	5,0	4,1	2,5	3,9	2,2	0,8	1,5
E	Center	477	17,8	15,0	10,4	3,0	6,9	8,2	15,8	8,7	4,6	3,3	1,3	1,5	0,2	2,6	0,7
S	Drska	2695	22,1	14,4	9,5	5,8	6,3	5,0	8,?	6,3	6,7	3,9	3,5	3,8	1,8	1,3	0,8
T	Gotna vas	587	16,8	9,3	13,0	5,3	9,0	9,2	11,5	3,8	6,2	5,9	1,8	4,0	2,2	0,5	1,3
N	Kandija-Grm	1512	21,7	10,1	7,1	2,3	5,1	6,4	17,0	9,1	6,6	5,3	3,1	3,3	1,3	1,2	0,3
E	Ločna-Mačkovec	1100	23,0	12,3	11,4	3,7	5,3	6,5	8,1	7,6	5,8	6,4	3,4	3,5	1,1	1,5	0,4
	Majde Šilc	1615	28,1	12,6	6,4	3,2	5,7	4,7	10,7	8,3	5,1	5,9	4,8	2,3	0,6	1,2	0,3
K	Mestne njive	664	19,5	14,2	10,3	3,3	8,3	8,4	12,2	5,6	5,2	5,0	3,8	1,4	1,4	1,1	0,3
S	Regrča vas	491	16,7	15,2	9,3	7,6	9,5	6,1	7,0	5,9	6,3	6,3	6,1	3,0	0,2	0,8	0,0
	Šmihel	868	20,0	14,3	9,8	6,2	6,8	8,4	9,8	5,4	4,8	4,7	2,8	2,3	2,9	0,7	1,1
	Žabja vas	570	24,7	12,3	9,4	5,6	10,1	5,8	6,7	3,6	3,6	4,1	7,4	2,5	2,3	1,3	0,7
P	Bela cerkev	433	19,6	14,1	11,9	14,4	8,7	8,9	2,0	4,2	4,2	4,5	3,2	2,7	0,5	0,7	0,2
R	Birčna vas	788	21,8	10,1	11,2	14,0	9,0	7,8	4,2	2,9	4,5	4,5	3,8	3,7	1,0	1,5	0,3
1	Brusnice	978	21,0	12,9	10,3	10,2	5,4	8,2	1,7	8,1	2,4	3,8	6,0	4,4	3,9	0,7	1,0
M	Bučna vas	1129	28,2	9,3	12,0	9,3	6,7	10,9	2,9	2,6	3,9	4,1	3,1	4,6	0,6	1,0	0,9
E	Ddž	312	13,2	9,2	28,4	19,8	6,3	5,9	1,0	1,3	2,3	2,6	4,3	3,6	o,o	0,7	Ji-
S	Gabrje	385	23,2	8,9	8,9	8,9	3,4	3,6	0,8	3,6	7,0	5,3	5,9	5,3	14,5	0,3	0,3
T	Karteljevo	178	19,2	3,5	6,4	26,2	5,8	5,2	2,3	1,7	12,2	3,5	5,8	7,0	0,6	0,6	0,0
N	Mali Slatnik	781	21,5	14,9	12,2	7,4	5,2	8,3	5,1	3,4	3,8	4,3	4,0	4,6	3,8	1,1	0,4
E	Otočec	1213	18,5	12,3	13,1	11,8	11,2	10,3	3,0	3,6	3,8	2,5	3,9	4,0	1,0	0,7	0,3
	Podgrad	504	15,9	8,5	15,0	12,5	15,0	12,9	2,3	1,3	2,1	4,2	3,4	4,4	1,9	o,?	0,4
K	Prečna	432	13,4	27,2	8,3	7,1	5,5	11,3	6,0	1,8	5,8	5,3	2,3	3,8	1,0	0,5	0,8
S	Stopiče	1035	13,8	8,4	24,6	11,2	14,6	9,1	1,8	3,1	3,7	2,3	2,2	3,7	0,3	0,5	0,6
	Straža	2249	23,8	10,9	6,2	15,9	8,6	7,1	2,2	6,5	4,4	5,1	4,5	3,7	0,3	0,5	0,3
	Šmarjeta	1127	20,6	8.9	9,0	21,3	13,7	5,2	1,1	3,7	4,4	3,3	3,0	3,0	1,7	0,6	0,5.
	Uršna sela	400	29,2	11,3	12,6	11,0	5,4	5,1	1,3	1,6	4,3	5,6	5,4	6,4	0,0	0,8	0,0
																	
	Pred. glasovanie	250	26,5	12,9	7,6	3,2	8,0	3,2	9,2	13,3	3,6	6,8	1,6	1,6	0,4	2,0	M-
	Glas. po pošti	83	14,7	0,0	17,6		1,5	1,5	23,5	5,9	8,8	0,0	14,7	2,9	2,9	1,5	0,0	4,4
Skupaj	24243	21, n	12,0%	10,5%	8,7%	7,8%	7,3%	6,6%	5,5%	4,9%	4,5%	3,7%	3,6%	1,6%	1,0%	0.6%
Število sedežev	32 + 1	8	4	4	3	3	2	2	2	1	1	1	1	"V	0	0
Tabela 2: Rezultati volitev v občinski svet po krajevnih skupnostih. (Avtor: Boris Blaič)
Nekaj primerjav
Uroš Lubej
Primerjava z lokalnimi volitvami 1998
Nobenemu komentatorju ni ušlo, kar je razvidno že na prvi pogled. Nestrankarske liste so dosegle prav neverjeten dvig popularnosti, čeprav moramo takoj dodati, da jo tudi pred štirimi leti niso slabo odnesle. Če so leta '98 dosegle 11,7 odstotka glasov, so jih štiri leta kasneje dobrih 21 odstotkov, torej za deset odstotkov več. Sporočilo volilcev je jasno: izrekajo nezaupnico strankam. V tem pa še posebej izstopa Dolenjska (občine Trebnje, Žužemberk, Dolenjske Toplice, Škocjan, Šentjernej, Mirna peč in Novo mesto), kjer so volilci že leta "98 kar slabih 19 odstotkov glasov namenili nestrankarskim listam, leta 2002 pa kar 28,6 odstotka. Za mestna okolja je še posebej značilno, da uspevajo nestrankarske liste (razmerje je 26:20), zato ne preseneča, da so v Novem mestu dosegle kar 34 odstotkov glasov, pred štirimi leti pa 23. Zakaj prav Dolenjska in Novo mesto še posebej izstopata po uspehu list? Se morda tu ljudje čutijo še posebej zapostavljene od države, ki jo ponavadi poistovetimo s strankami? Stranke verjetno plačujejo ceno temu, da Novo mesto nima svojega zastopnika v državnem zboru.
Zaradi velikega uspeha nestrankarskih list ni nobene stranka uspela povečati deleža glasov, razen LDS, pa še ta samo za dober odstotek. Pa tudi večjih padcev ni, tako da lahko zaključimo,
da so nestrankarske liste pobirale povsod po malem. Najhujši padec, vendar pa daleč od katastrofe, je doživela SDS za dobre 3 odstotke (iz 16 na 12,6). Je pa ta stranka katastrofo doživela prav v.Novem mestu, kjer je s 14,7 glasov padla na 78.
Med mestom in provinco, med desnico in levico
Ne bomo prvi, ki bomo ugotovili, da je Dolenjska za odtenek bolj konzervativno usmerjena kot preostanek Slovenije. Največ tu izgublja ZLSD, saj je na Dolenjskem njen odstotek 6, medtem ko drugod dosega 10,7 Prav tako nižje odstotke dosegajo LDS, Desus in SNS, torej stranke, ki jih uvrščamo bolj na levi pol. Manj glasov glede na preostalo Slovenijo dobiva tudi SMS. Sicer ima tudi SDS slab odstotek manj glasov kot na državni ravni, SLS in NSi pa se tu izkazujeta za dobra dva odstotka bolje kot na državni ravni. Če pa vzamemo zgolj mestno občino Novo mesto, lahko ugotovimo, da glede na državno raven padajo prav vse stranke, kar je seveda povezano z že omenjenim izjemnim uspehom nestrankarskih list prav v Novem mestu.
Če seštejemo vse glasove, ki so jih v Sloveniji prejele leve stranke, dobimo 42,2 odstotka, za stranke desnice SDS, NSi inSLS pa 30,9 odstotka.
Če pa primerjamo glasove, ki so jih stranke dobile v mestni občini Novo mesto, z glasovi, ki so jih prejele v vseh mestnih občinah, ugotovimo, da je to med bolj konzervativnimi mesti. LDS, ZLSD, Desus in SNS so namreč v Novem mestu prejele 354 odstotka glasov, medtem ko so te stranke v mestnih občinah skupno prejele kar 46,5 odstotka glasov. Desne stranke, SDS, NSi in SLS, so v Novem mestu dobile 23,8 %, v vseh mestnih občinah skupaj pa 22,7 odstotka.
Še posebej to pride do izraza, če nemestne občine na Dolenjskem primerjamo z vsemi nemestnimi občinami v Sloveniji. Omenjena leva koalicija bi tako tu dobila 29,9 odstotka glasov, medtem ko bi desna stran dobila kar 478 odstotka! V celotnem seštevku nemestnih občin v Sloveniji bi leva koalicija dobila 39 odstotkov glasov, desna koalicija pa le 354 odstotke glasov.
Če primerjamo uspehe strank glede na mestne in nemestne občine, ima največji razkorak SLS. Ta stranka je v mestnih občinah dobila samo 4,8 odstotka, medtem ko je v preostalih občinah dobila kar 12,8 odstotka. Najbolj konstantna stranka je Desus, ki v mestnih občinah dobiva 5,1 odstotka, v ostalih pa 54 Dolenjska ima tu spet nekaj posebnosti, saj je bržkone edina regija, kjer je združena lista dobila več v okoliških občinah kot v mestni.
Tabela 1: Uspeh nestrankarskih list
1998 2002
Slovenija	11,7	22,7
Dolenjska	18,8	28,6
Novo mesto	23	34,1
Tabela 2: Uspeh nestrankarskih list v mestnih in nemestnih občinah:
Nemestne občine	20,5
Mestne občine	26,7
Tabela 4: Uspeh levih in desnih strank
	Slovenija	Novo mesto	mestne občine Slovenije	nemestne na Dolenjskem	nemestne v Sloveniji
leve	42,2	35,4	46,5	29,9	39
desne	30,9	23,8	22,7	47,8	35,4
Tabela 3: Rezultati strank v primerjavi z letom '98
Slovenija Dolenjska Novo mesto
	1998	2002	1998	2002	1998	2002
LDS	22,6	23,8	20,2	21,9	20	21,7
SDS	16	12,6	16,3	11,8	14,7	7,8
SLS	11,8	10	15,2	12,7	10,2	8,7
ZLSD	11,3	10,7	6,5	6	6,7	5,5
Nsi	0	8,3	0	10,7	0	7,3
Desus	5,1	5,29	4,8	3	5,9	4,5
SNS	1,9	2,4	1,7	1,9	2,5	3,7
SMS	0	4,5	0	1,8	0	3,6
Tabela 5: Primerjava strank v mestnih in nemestnih obinah
mestne nemestne Novo Dolenjska mesto brez NM
LDS	25	22,8	21,7	22
SDS	11,6	13,2	7,8	16
SLS	4,8	12,8	8,7	17
ZLSD	13,5	9,2	5,5	6,5
Nsi	6,3	9,4	7,3	14,8
DESUS	5,1	5,4	4,5	1,4
SNS	3,4	1,6	3,7	0
SMS	3,6	4,9	3,6	0
NES	26,7	20,5	34,1	22,8
Tina Ban
S salso se je začel zares ukvarjati šele pri šestindvajsetih letih, po tem ko je dokončno opustil študij jazz baleta. Hitro ga je opazil Eddie Torres, legendarni oče plesne salse, in ga postavil za glavnega plesalca v svoji skupini. Šest let je nastopal v salsa showih, ki so pogosto spremljali koncerte največjih latinskoameriških glasbenikov, med drugim tudi timbalista Tita Puenteja. S svojimi točkami je nastopil tudi v nekaj hollywoodskih filmih. V Center Stageu in v filmuCarlitoš Way ob Alu Pacinu. Sedaj ga show ne zanima več. Rad bi se izpopolnil kot plesni pedagog, zato že nekaj let deluje kot gostujoči inštruktor salse po vsem svetu: od ZDA, Evrope pa do Japonske. Plesna šola Salsa Libre Akademija, ki ga je pripeljala v Ljubljano, je s povabilom zadela v polno. Telovadnico na Štihovi v Ljubljani je za vikend preplavila tropska vročica. Plesalci so se potili ... Kdo ve, ali zaradi hitrih ritmov ali zaradi zapeljivih plesnih figur?
V nekaj desetletjih je salsa postala
globalen ples, globalna oblika zabave, lahko bi govorili celo o globalni obsesiji. Kje je ključ njenega uspeha?
Ključ so ljudje, ki so jo sprejeli za svojo. Podpora svetovne javnosti. Eksplozija salse se je začela s 1. svetovnim kongresom 1.1997 V petih letih je nato okužila Ameriko, Evropo, plešejo jo na Japonskem, celo v muslimanskih državah. Eden od večjih kongresov v naslednjem letu bo na primer v Dubaju v Združenih arabskih emiratih. Po mojih izkušnjah je tisto, kar najpogosteje pritegne ljudi, ritem in glasba. Njena prednost je tudi, da tehnično ni preveč zahtevna in se je da hitro naučiti. Seveda pa pritegne tudi vizualna podoba plesa, ki je romantična, erotična, seksi... Salsa je čudovit ples. V njej gre za igro med nasprotnima spoloma. Dva se srečata in se dotakneta z rokami. S tem drugo osebo začutiš kot popolnoma nov svet. V svetovni plesni tradiciji je še mnogo lepih plesnih tehnik. Trebušni ali orientalski plesi na primer. Vendar ti so bolj individualistični, ni partnerja, ni dotika. Isto velja za ples v diskotekah ali na rave partijih. Verjetno tudi vedno večja odtujenost vpliva na to, da vedno bolj iščemo človeški dotik. Salsa zajema tako interakcijo in komunikacijo znotraj para kot druženje z ostalimi plesalci.
Katere skupine so najbolj navdušene nad salso? Mladi, starejši, bolj temperamentni, srednji, višji družbeni sloji?
Salsa je za vse, pravim. Modno ali revno oblečene. Mlade, ljudi srednjih let, celo za starejše. Ples pritegne vsakogar
Salsa v prevodu pomeni omaka. Omaka, zmešana iz različnih latinskoameriških ritmov in plesov. Son, rumba, cha-cha... Danes se je salsa razdelila na vsaj tri pomembnejše stile: kubanskega, losangeleškega, sam pa poučuješ newyorški stil. Ali še vedno lahko govorimo o eni salsi, o isti omaki?
Pravzaprav bi se morali truditi, da bi salsa ostala enoten ples. Vendar danes ni več tako. Prav ljudje kot jaz smo zaslužni za nastanek različnih stilov, ki se vedno bolj oddaljujejo eden od drugega. Vanjo vnašamo elemente iz najrazličnejših plesnih tehnik, jazz baleta, hip hopa, disco houstla. Sam v tem vidim evolucijo in rast plesa. Salsa je tukaj že trideset let in
Angel Ortiz
Salsa: omaka ritmov in moč dotika
Plesalec salse ne more ignorirati vplivov okolja, spreminja se skupaj z njim in tako se razvija tudi ples. Po vsem svetu učim iste gibe, vendar povsod jih interpretirajo drugače.
različnih državah, bom videl pet različnih načinov izvedbe. Način gibanja naših teles je močno zaznamovan s kulturo. V Sloveniji je salsa še precej v povojih, vendar lahko že ocenim, da se je tu močno prijel tradicionalen kubanski stil, newyorški, ki ga učim jaz, pa je še precej nepoznan.
Plesalke, ki jih srečaš na tečajih ali salsa klubih po svetu, pogosto povabiš, da poučujejo s tabo. Kaj je najpomembnejše pri izbiri plesne partnerke/pedagoginje? Tehnično zanje ali kemija?
Kemija, osebni kontakt je seveda zelo pomemben. Plesalka, ki z mano vodi “klase” hkrati predstavlja tudi mene, zato mora imeti potrebno zanje. Deliti si morava tudi podobne plesne ideje. Povabim tiste plesalke, za katere čutim, da so perspektivne, nadarjene, niso pa še uveljavljene. Svojega znanja ne skrivam pred drugimi. Ni me strah, da bi me posnemale. Posnemanje je pravzaprav največji kompliment. Ko sem sam začenjal, mi nihče ni ponudil takšne priložnosti. Zato bi rad omogočil mladim, da se pokažejo v svetu, in morda tako začnejo svojo plesno kariero. Kajti salsa ni moja. Jaz je nisem izumil. Pripada vsem.
Kakšne so karakteristike dobrega plesalca(ke)?
Najpomembnejša je interpretacija glasbe, ne glede na to, ali pleše profesionalno ali le za zabavo. Gre za to, kako osvoji fraziranje v glasbi, koliko v glasbi uživa. Kot inštruktor se poizkušam držati osnov, nočem biti preveč tehničen, prav zato, da se ljudje lažje posvetijo glasbi.
V	salsi si dosegel skoraj vse. Šest let si
plesal kot glavni plesalec v shovvu velikega koreografa Eddija Torresa. Zdaj si svetovno priznan inštruktor. Kaj si želiš v prihodnosti?
Da, šest let sem nastopal v shovvih. Toda nastopati je mogoče le, dokler neki nov mlad fant ne zasede tvojega mesta. Zato sem si od nekdaj želel početi to, kar počnem zdaj. Potovati in poučevati ples. Dokler salsa ni bila tako popularna, to še ni bilo mogoče. Zdaj pa dobesedno živim svoje sanje. Kadar se po turnejah vračam domov v New York, se počutim neverjetno obogatenega. Toliko vsega je zunaj v svetu! Dolgo sem imel samo ene sanje. Zdaj ko so se mi uresničile, vem, da jih imam lahko več.
V	prihodnosti se bom med drugim gotovo poizkusil še v koreografiji.
	n
	Pišite Parku!
	Pišite nam!
	Park, Prešernov trg 8,
	8000 Novo mesto,
	park@park-on.net
	
	Pokličite nas!
<		tel: 07 393 08 12
i
I
e
popolnoma naravno je, da se spreminja.
Nekateri plesalci in koreografi, predvsem tisti, ki plešejo tradicionalni - kubanski stil, spremembam močno nasprotujejo. Kubanec, ki bi stopil na katero od newyorških plesišč, bi sicer prepoznal ritem, vendar bi rekel: “Kaj pa je to? To vendar ni salsa!" In najbrž bi imel kar prav. Toda te spremembe narekuje družba. Plesalec salse ne more ignorirati vplivov okolja, spreminja se skupaj z njim in tako se razvija tudi ples. V salsi je dovoljeno marsikaj, izposojamo si lahko najrazličnejše trike iz najrazličnejših plesih tehnik, če se le ne odmaknemo predaleč od njenih korenin. Akrobatika, ki se v njej pojavlja zadnje čase, v salso resnično ne sodi. Salsa je prizemljena in res ne izgleda, da bi kdo metal koga v zrak. Hmm,... prav zanimivo bi bilo videti, kje bo salsa čez pet let.
Različni stili postavljajo tudi različna razmerja in vloge med plesalcem in plesalko. Ali drži, da se je v newyorškem stilu ženska emancipirala ter dobila več svobode in prostora za izražanje?
V kubanskem stilu plesalka resda bolj ali
manj samo kroži okrog plesalca (kot okoli osi), vendar ima po mojem tudi veliko izraznih možnosti. Lahko se izrazi z dosti bolj intenzivnim gibanjem bokov kot v newyorškem stilu. Morda nima toliko časa in prostora za solo, vendar se lahko pokaže na drugačen način.
Kje so trenutno svetovni centri salse?
Najpomembnejši so verjetno New York, Los Angeles in Portoriko. Zelo močna je Evropa. V Parizu je najti celo boljše plesalke kot v New Yorku! Takoj za njim je Anglija, Belgija, ne smem pozabiti na Italijo! Nemčija malce zaostaja. Ogromno jih pleše na Japonskem, vendar morda niso tako dobri plesalci... Salsa ni ravno v njihovi naravi.
Kakšne so razlike med plesalci v različnih
državah?
Največja razlika je v “stylingu” "Styling” je tisto najpomembnejše, kar vpliva na vizualno podobo plesa. Po vsem svetu učim iste gibe, vendar povsod jih interpretirajo drugače. Zanimivo je opazovati, kako različni narodi začutijo gib, kako ga vidijo. Če učim v petih
hfUiHjo le v pravljicah, čeprav bi marsikakšnega kazalo ahzapfcano vse znanje tega sveta. Zato Vam v novem letu i želimo veliko lepega branja in obljubljamo, da bomo uidi ali k boljši izbiri!
Verica Senica: bkratOVO meStO
“Zakaj je tisti človek privezan ob steber?”
“To je sramotilni steber ali pranger. Mislim, da so ga ujeli, ko je hotel okrasti neko meščanko. Sedaj bo moral ob stebru stati nekaj ur, da ga bodo videli vsi meščani. Na tablici, ki mu visi okrog vratu, pa je napisan njegov prekršek ...”
Novo pri Založbi GOGA
Goga


Z- '* N >,

ilustrirala SlI^fŽMc

A FIUM BYŽIGA VIRC
jy %



družine Zajc
"Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju!"
parkimladi
življenjepis
Maja Novak
Kot pove že samo ime, je življenjepis sestavljen iz bistvenih podatkov o nas in našem dosedanjem življenju. S tem ne mislim na seznam bivših ljubimcev, vzdržljivost pri pitju alkohola ali česa podobnega, temveč bistvenih podatkov, iz katerih lahko razberemo, kdo smo, kaj počnemo, kakšno izobrazbo imamo in nenazadnje, kakšne izkušnje smo si uspeli pridobiti vse do trenutka, ko smo napisani življenjepis odposlali. Življenjepis je torej neke vrste naše ogledalo oziroma našega dosedanjega življenja.
Ker pa našo pozornost običajno pritegne vse, kar je nenavadno, zanimivo ali lepo, poskušajmo s tovrstno 'bsebno izkaznico" zaobjeti vse tri vrline. Navsezadnje je naš namen pritegniti pozornost morebitnega delodajalca do te mere, da nas povabi na razgovor.
KRATKA IN JEDRNATA VSEBINA
Pri obliki življenjepisa je na prvem mestu preglednost. Morebitnega delodajalca ne zanima, iz kakšne družine izhajamo, koliko prijateljev imamo ter podobne reči. Glede na to, da se na vsak oglas za delovno mesto javi približno 50 kandidatov, ki imajo po možnosti celo višjo izobrazbo od predvidene, je konkurenca med kandidati resnično velika. Morebitni delodajalec ali kadrovnik, ki ima nehvaležno nalogo selektorja, običajno v nekaj sekundah preleti posameznikov življenjepis ter se na podlagi prvega vtisa odloči, če ga bo sploh preletel do konca. Pregledovanje prošenj in življenjepisov ni branje romanov, saj je za kaj takega običajno na voljo premalo časa. Pri branju je torej odločilnih zgolj prvih nekaj sekund, zato se moramo še posebej potruditi pri izgledu napisanega življenjepisa. Podatke, za katere menimo, da so odločilnega pomena, je dobro poudariti, saj bomo le na tak način z njimi vzpodbudili bralčevo pozornost.
Ker pa ščepec prakse odtehta tono teorije, je najbolje, da si ogledamo šaljiv življenjepis izmišljene osebe, ki bo s preprosto in pregledno obliko prav gotovo opažen.
MOJ ŽIVLJENJEPIS
dokončana izobrazba
1995-2000:
Fakulteta za družbeno napredne; smer: morebitni predsedniki države;
1991 - 1995:
Srednja šola za mlade povzpetnike;
1987 - 1991:
OŠ Vseved.
delovne izkušnje
2001 - 2002:
aktivno sodelovanje pri projektu Več se učiš, več žurov zamudiš;
1994-2000:
opravljanje raziskave o Zasvojenosti z učenjem;
druge kvalifikacije
tuji jeziki: angleščina (aktivno), nemščina (pasivno); računalniško znanje: word, excel, internet;
licence
vozniško dovoljenj kategorije B (od 1.1996), tečaj žongliranja, opernega petja in retorike, končanetri stopnje ruščine pri jezikovni šoli Jezikavka, končane tri stopnje plesnega tečaja za zapeljevanje;
članstvo v organizacijah
Klub študentov Fakultete za družbeno napredne (1996 -1999), taborniki (1991 -1995);
hobiji in interesi
smučanje, rekreativni tek (udeležba na ljubljanskem maratonu 2000, tradicionalni tek na grad), potovanja v tujino, zbiranje metuljev.
Življenjepis naj bi bil napisan tako, da vanj nanizamo vse bistvene podatke, ki so urejeni v posamezne smiselne sklope. Delodajalec v taki prijavi hitro poišče
IbKdl IJc
Kako nap učinkovit
V noči med svečami v baziliki samo eno telo in 2000 obrazov ali si kdaj treščil s čelom v razpelo iščoč Boga
en las, dva lasa, trije lasje mehko po glavi poglajeni prek golih ramen po hrbtu do riti, do tal po prsih do tal ničesar voda v dlaneh
belo zlato se razživlja v očeh
in prenaša dražljaje iz čutov v projekcijo zenice;
diagnoza: urbana preizčrpanost;
terapija: obsevanje z ultraenergetičnim pogledom
špilam šah z afriškim lesenim kipcem
špilam fuzbal z otroki na strehi sveta
špilam vegetarijanskega morskega psa
špilam budo v tej noči
v tem jutru, ki pride, postanem
pomladni dež
raztreščen se iščeš v razpelu, dokler ne odkleneš prsi
in spustiš zgodovine človeštva ven iz kletke tvojih reber
in vsega vesolja, da se sprši nazaj do tja, kjer je: povsod. Ostajam v tebi. Ne bolim. Ker vse je eno.
FOTO: BOŠTJAN PUCELJ
podatke, ki ga najbolj zanimajo. Tovrstne ‘bsebne izkaznice” so nastale na podlagi ugotovitev, da delodajalci za prelet posamezne prošnje porabijo manj kot minuto.
In na kakšen način naj bi naštevali svoje podatke znotraj posameznih sklopov? V sklopu dokončana izobrazba je zelo pomembno, da začnemo naštevati dokončano izobrazbo od konca proti začetku. To pomeni, da najprej omenimo zadnjo dokončano stopnjo izobrazbe, ki ji sledijo še vse ostale (npr. najprej napišemo fakulteto, nato srednjo šolo in na zadnjem mestu še osnovno šolo). Pomen tega je predvsem v preglednosti. Selektorju kadrov bo najprej padel v oko podatek, ki je na prvem mestu, zato tovrstne podatke naštevamo od časovno najbližjih do časovno najbolj oddaljenih. Enako je s sklopom podatkov o delovnih izkušnjah. Najprej naštejemo svoje najbolj sveže izkušnje in ne izkušenj, ki se jih spominjamo še iz vrtca.
POŠILJANJE NA "SLEPO” ALI OSEBNA DOSTAVA
O pošiljanju na "slepo” govorimo takrat, kadar iskalci pošiljajo prošnje in življenjepise delodajalcem, ki ne razpisujejo delovnega mesta in niso objavili oglasa. Takih ponudb lahko pošljemo veliko, ne da bi vedeli, ali delodajalec sploh razmišlja, da bi še koga zaposlil. Po statističnih podatkih je ta metoda uspešna le v sedmih odstotkih, kar pomeni, da bo od sto oseb, ki iščejo zaposlitev po tej metodi, delo našlo le sedem. Na ta način se zaposli malo iskalcev zaposlitve, vendar že pregovor pravi, da tudi slepa kura zrno najde. Ne pozabimo, potrebujemo samo eno službo, in če nam bo uspelo na ta način, se splača potruditi.
Najbolj uspešna metoda iskanja je, da delodajalcu dostavimo življenjepis osebno, ne glede na to, ali išče nove delavce ali ne. Ta metoda je uspešna v 47 odstotkih, kar pomeni, da od sto oseb, ki iščejo zaposlitev po tej metodi, jih delo najde 47
ŽIVLJENJEPIS Z OSEBNO NOTO
Seveda pa so življenjepisi malce suhoparni in neosebni, zato jim moramo nujno priložiti spremni dopis. Spremni dopis je namreč tisti, ki daje prijavi osebno noto. V njem je potrebno napisati kaj nas zanima, kaj si želimo delati ali karkoli drugega kar je za nas pomembno.
Še preden pa napišemo spremni dopis, je potrebno narediti manjšo raziskavo vsakega podjetja, kar naj bo razvidno iz prijave. Omenimo torej nekaj, kar nas je pri raziskovanju pritegnilo in velja le za to podjetje. Tako bo delodajalec vedel, da si želimo službe le v njegovem podjetju in ne katerekoli zaposlitve. Tudi kadar pridemo do delodajalca (osebno ali po telefonu), pa trenutno nima prostega delovnega mesta, ga je priporočljivo vprašati, ali lahko pošljete ponudbo za vsak primer, če se kaj sprosti. Delodajalec lahko nenadoma ostane brez katerega od svojih delavcev in takrat se bo gotovo spomnil na nas. Tudi če bo dal oglas v časopis in bo prijavljenih veliko kandidatov, bomo imeli neko prednost, ker ne bomo samo eden v vrsti anonimnežev, temveč nekdo, s komer se je delodajalec že pogovarjal.
ZAHVALNO PISMO
Zahvalno pismo lahko pošljemo vsem, ki so nam pomagali pri iskanju zaposlitve. V poslovnem svetu so običajni način komuniciranja poslovnih partnerjev. Zahvalimo se lahko tistim, ki nam pomagajo pri iskanju zaposlitve, ali delodajalcem, ki so si za nas vzeli čas in se z nami pogovarjali. S tem bomo delodajalcu pokazali, da cenimo njegov človeški odnos. Pismo vedno naslovimo z osebo, s katero smo se pogovarjali. Zahvalna pisma so tudi priložnost, da delodajalcu posredujemo še kakšno spremembo podrobnosti o sebi, ki smo jo morda pozabili omeniti na pogovoru o zaposlitvi.
Ob koncu pa samo še dve osnovni resnici o trgu dela. Delo se vedno najde. Ali pa ga bomo našli tudi v resnici, pa je odvisno od metod iskanja zaposlitve, ki jih uporabljamo.
Vir: Nelson Bolles, Richard: 1999 - Kakšne barve je vaše padalo?
Revija park objavlja
Razpis za novinarske prispevke za učence srednjih in osnovnih šol
Razpisane teme:
Moja šola, Nasilje med (nad) mladimi, Drogiranje med mladimi, Cyberkultura med mladimi, Ljubezensko življenje med mladimi, Drugačnost med mladimi, Posebneži v našem kraju, Partyscena v mojem kraju, Mladi in njihovi starši, ali po lastni izbiri
v naslednjih novinarskih žanrih:
raziskovalni članek, reportaža, kolumna, intervju, fotografija, strip, ilustracija
Najboljši prispevki bodo objavljeni v reviji Park in honorirani.
Prispevke pošljite skupaj s kontaktnimi podatki po elektronski pošti na naslov park@park-on.net ali na naslov Park, Prešernov trg 6, 8000 Novo mesto.
Sedež uredništva: Park, Glavni trg 7 8000 Novo mesto
tel: 07 393 08 12, m-tel: 031 626 326,
web: www.park-on.net, e-mail: park@park-on.net.
Ekonomisti, komercialisti, teroristi, pozor!
Iščete delo? Revija Park potrebuje prodorne posameznice in posameznike, ki želijo sodelovati v marketingu in zraven dobro zaslužiti.
Zaželene izkušnje!
Javite se na mobitel 031 626 326, meji park@park-on.net ali na sedež uredništva Park, Glavni trg 7 8000 Novo mesto.
Radio
rKa
106.6
MHz


Vse se je začelo v mali šoli. Postali smo mali šolarčki, spoznali smo ogromno novih prijateljev. Na začetku se mi je vse zdelo tako preprosto ter zabavno, vendar sem v teh osmih letih šolanja ugotovila, da ni šola le zabava med odmori in lepi pogledi mojih simpatij. Šola pomeni velik del mojega življenja; ker se moram nekaj naučiti, da postanem nekdo, vse druge male stvari pa so zato, da mi polepšajo šolanje.
Vsak dan razmišljam, če sem že pripravljena zapustiti šolo, v kateri preživljam zadnje leto. Moji občutki so zelo mešani. Čutim strah pred novo šolo, tj. gimnazijo. Koliko novih ljudi bom spoznala! Strah me je, da bom pozabila te, ki so mi toliko let stali ob strani. V vseh teh letih ^o postali zelo pomemben del mojega življenja. Nočem se še ločiti od njih! Vendar nova šola pomeni naslednji odstavek v mojem življenjepisu. Vanj bi napisala le tiste _realne_ stvari, pomembne. Slišim jih kakor glavna dejanja vsega šolanja v srednji šoli, vendar meni veliko več pomenijo majhne stvari. Tiste,
ki se ti vtisnejo v spomin in ti polepšajo misel na osnovnošolsko obdobje šolanja. Čutim tudi izziv, v katerega se bom podala. Vleče me tja, mogoče mi tako narekuje življenje, vest? Vem, da moram zapustiti to šolo in nekatere prijatelje. A tiste, ki mi pomenijo toliko, kolikor sonce rožicam, nameravam obdržati. Rada jih imam.
Vem, da bom v prihodnosti naletela na veliko ovir, kot sem tudi že v preteklosti. Ampak saj se zgodovina tako ali tako ponavlja! Pa vendar so ovire zelo pomembne, ker postanemo močnejši, ko jih preskakujemo. Ker se moje šolanje v osnovni šoli končuje, bom poskusila vsak dan ŽIVETI, kakor je meni najbolj všeč in kakor si vsak od nas zasluži. Iz osnovne šole bom odšla z upanjem, da ne bom nikoli pozabila tistih lepih malih stvari, ki sestavljajo prečudovit mozaik.
Marko Vide
Zadnja večja mobilizacija slovenskega civilnega gibanja, ki ga mediji še vedno označujejo kot protiglobaliste (praviloma “Gibanje za boljšo globalizacijo”), se je zgodila minulo leto med vrhom Bush - Putin. Kljub temu da sem bil takrat nakajen in rahlo omamljen, je adrenalin šprical skozi vse pore. Demonstracije so bile sicer uradno prepovedane, ampak nas je to samo še bolj podžgalo. Zaprli smo najbolj prometne ceste, se prebili do ameriškega veleposlaništva, policistom metali rožice in jim puhali dim konoplje pod čelade, nad nami so krožili helikopterji, pred nami pa so uniformirane specialne enote s podporo konjenice in vodnimi topovi zapirale ceste. Bilo je čudovito noro in nepozabno. Razen seveda za italijansko ekipo protestnikov, ki so jo na poti v Ljubljano naši cariniki najprej ustavili in nato dodobra prebutali.
Skorajda leto in pol po opisanih dogodkih, se je obetala nova zgodba. Tri dni trajajoče manifestacije proti vključitvi v zvezo NATO naj bi se zaključile s pohodom po ljubljanskih ulicah, imenovanim Pohod za mir.
V	dneh pred pohodom, v mrzlih jesenskih nočeh, je neimenovana ekipa prelepila Novo mesto s plakati s pozivi za udeležbo pohoda, drugi pa so v topli sobici oblikovali in sestavljali transparente z vsebinami, kot so "Zakaj bi mi financirali Busheve vojne?” “Nič več vojn!” “Ni mogoče pripravljati se na vojno in jo hkrati preprečiti!” ipd. Večino izmed teh citatov je kasneje v svojih novicah povzela tudi STA in drugi slovenski mediji.
V	Ljubljano smo na dan D prispeli v soboto dopoldne. Na hitro smo pozajtrkovali, potem pa odbrzeli v park Zvezda, kjer je potekal zbor. Kot vedno je bilo udeležencev na začetku le nekaj deset, potem pa so začeli prihajati levičarji in desničarji, anarhisti, komunisti, mamice z otroki, študentje in upokojenci ter drugi “rekreativni” protestniki, ki se zberejo ob takšnih dnevih. Bila je velika in mešana skupina okrog 700 ljudi.
Iz torb in prtljažnikov so vlekli transparente, ozvočenje, nekateri so dajali izjave za medijske hiše ter razlagali mimoidočim, zakaj smo danes sploh tukaj, drugi so vase zlivali velike količine čaja in kave, ki so jo na zbor prinesle nekatere bolj pametne buče.
Po nekaj ur trajajočem ogrevanju smo se končno odpravili na cesto. Policisti so nas najprej skušali spraviti v omejen kordon na polovico ceste, tako da bi promet lahko normalno tekel dalje. Ampak masa je bila prevelika in se je razlila na obe strani, tako da so nekateri hodili celo po pločnikih.
Antinato
Pohod za mir:
Pričevanje
udeleženca
Procesijo je vodila skupina nadvse dinamičnih anarhistk, ki so plesale in se gibale v ritmu bobnov, za njimi so bile kot vedno zamaskirane anarhistične skupine, nato pa vsi ostali.
Nekako smo se prebili do ulice, ki vodi do ameriške ambasade. In kot vedno ob takšni priložnosti je bila pot pred nami blokirana s kovinsko ograjo ter manjšim kordonom policije in konjenice. Ah, ni lepšega. Zdaj bomo napadli ograjo, se prebili prek policistov in nato v ambasado ter poslali Johnnyja nazaj tja, odkoder je prišel.
Procesija se je ustavila, napetost se je stopnjevala. Takrat sem pomislil, da bi bilo najbolje, če na barikade spustimo kamion, ki nas je spremljal (t.i. "linija najmanjšega upora”). Tako bi bilo verjetno še najbolj enostavno. Napeto ozračje je presekal klic "Napad!’! 700 ljudi se je v teku in besnih krikih pognalo na barikade. Kakšne molitve je v tistih sekundah momljalo nekaj deset policistov, proti katerim je tekla razjarjena množica, verjetno ne bomo nikoli izvedeli.
In potem. Potem mi ni bilo nič več jasno. Pred barikadami smo se ustavili in začeli kot nori smejati.
Bil je pravi profesionalni poker. Blefirali smo. Namen napada je bil samo ta, da jih pošteno prestrašimo. In smo jih, o tem sploh ni bilo dvoma. Ampak vseeno bi raje videl, da prebijemo tiste barikade, kljub temu da bi nas verjetno namlatili kot mačke (in upam, da tudi vice versa). Ah, ja, tudi revolucije niso več tisto, kar so včasih bile.
Ambasado ZDA (ki je bila, mimogrede, tisti dan edini resno zastražen objekt v Ljubljani) smo torej zapustili neoblegano in vesela povorka se je odpravila naprej proti parlamentu. Tam se je množica umirila in dala priložnost različnim govornikom, ki so predstavili svoje poglede na vključevanje v zvezo NATO.
Pred nadaljevanjem poti so nekateri svoje spolne frustracije izživeli še na prav za to priložnost izdelani lutki zunanjega ministra Rupla, ki je prejela najvišje priznanje “za ritolezenje in klačeplazenje” pred tujimi predstavniki ZDA in NATA.
Pohod se je končal pozno popoldne na Prešernovem trgu, z modnim dodatkom na Prešernov spomenik, ki so ga aktivisti oblekli v zdaj že zgodovinski transparent "Ne NATO, mir nam dajte” glasbo ter toplo pojedino.
Bilo je čudovito noro in nepozabno. Razen seveda za hrvaško ekipo protestnikov, ki so jo na poti v Ljubljano naši cariniki najprej ustavili in nato dodobra prebutali.
Matjaž Brulc
Zdaj ko ne moremo več brez skrbi piti mleka, upajmo, da bomo lahko pili vsaj bolj čisto vodo. Zaradi vse večje ogroženosti naše podtalnice je namreč vlada v naši državi končno prepovedala uporabo določenih pesticidov. Novembra je bil sprejet sklep, da se v začetku leta 2003 na petih vodovarstvenih območjih začasno ukine raba pesticidov, med katerimi so tudi atrazin, prometrin in simazin.
Strožji evropski standardi, ki se jim mora naša vlada prilagoditi pred vstopom v Evropsko unijo, bodo po 1. januarju leta 2003 zahtevali, da se vsebnost pesticidov v pitni vodi z dosedanjih 0,3 mikrograma zmanjša na 0,1 mikrograma na liter. Namesto postavitve dragih naprav za čiščenje podtalnice se je vlada odločila, da raje prepove nekatere pesticide. In zakaj le začasno in ne po vsej državi? Začasno zato, ker želimo dati okolju le malo odmora, ko in če pa se stvari izboljšajo, bomo nadaljevali lepo po starem. Če bi jih prepovedali po vsej državi, pravijo naši vodje, bi s tem kršili evropska načela prostega trga. Pri tem se pozablja, da je v EU kar nekaj držav, ki so uporabo atrazina dokončno prepovedale. Smo spet malo klecnili pred kakšno multinacionalko, ki noče izgubiti trga? Med proizvajalci pesticidov namreč najdemo podjetja kot sta Bayer in Syngenta. Kakor koli že, če se vsebnost pesticidov v naši podtalnici kljub temu ne bo zmanjšala, bomo prisiljeni zapreti določene vodne vire. Da, namesto odpravljanja vzrokov se bomo raje po malem lotevali posledic...
Uporaba kemičnih sredstev v kmetijstvu se je začela na začetku dvajsetega stoletja, a sprva v zelo skromnem in omejenem obsegu. Laboratorijsko iskanje strupov za množično uničevanje človeške vrste v obeh svetovnih morijah je prineslo vrsto pomembnih odkritij in spoznanj. Prve strupe so tako preizkušali kar na ljudeh v koncentracijskih taboriščih, po vojni pa so iste snovi uspešno prodajali kot insekticide, ki naj bi pripomogli k večji blaginji človeštva. Po drugi svetovni vojni so se začela intenzivna vlaganja v različna sredstva, strupi so začeli preplavljati svet. Tako sta v drugi polovici petdesetih let v ZDA nastala tudi uvodoma omenjena atrazin in simazin. Do prvih odmevnih opozoril neodvisne znanosti je prišlo leta 1962, ko je znanstvenica Rachel Carson napisala knjigo z naslovom Nema pomlad, in s katastrofalnimi rezultati raziskav dodobra razburila tako strokovno kot laično javnost.
Najnevarnejši atrazin, prometrin in simazin, ki jih tako radi uporabljamo, spadajo v skupino klortriazinov in vsi trije se odlikujejo z lastnostjo, da so v tleh zelo
dobro obstojni. Pri nas jih uporabljamo predvsem na koruznih poljih, v vinogradih in sadovnjakih. Vsi trije naj bi preprečevali razvoj plevela, a so se nekatere vrste kot so ščir, metlike in lobode že uspešno prilagodile na njihovo delovanje in jim tudi ti strupi ne morejo več do živega. Na rastline delujejo tako, da med drugim blokirajo njihovo fotosintezo, zadržujejo fotolizo vode ter spreminjajo strukturo dednega zapisa. Učinkovanje na ljudi in živali je prav tako nadvse usodno. Simazin spreminja krvno sliko, povzroča raka in genske mutacije, poškoduje testise, jetra in ledvice. Atrazin blokira vezavo moškega spolnega hormona testosterona, zmanjšuje potenco in povzroča srčna obolenja. Te snovi na žalost niso edini strupi, nevarni za človeka, živali in okolje, ki jih trenutno uporabljamo v Sloveniji. Pred leti so v Centru za sonaravno bivanje našteli še približno 25 snovi, ki jih uporablja naše kmetijstvo in za katere še ni dokončno razjasnjeno, kakšni so njihovi učinki na živali in ljudi ter kakšna tveganja prinašajo.
Tako imenovana znanost in napredek sta tudi kmetijstvu omogočila nesluten razvoj v čim večjem hektarskem donosu. Vedno bolj prihaja v ospredje tržno naravnano industrijsko kmetijstvo, kjer se na prvo mesto postavlja dobiček. Kot se je pokazalo tudi ob mlekarski aferi, je kmetijstvo, da bi lahko sledilo takšnim zahtevam, prisiljeno uporabljati vsakovrstna kemična sredstva, ki niso le vse manj učinkovita, ampak tudi vse bolj nevarna. Vse to prinaša s seboj vedno slabšo kakovost hrane in vedno večje obremenitve okolja. Prepočasi se osveščamo, da s takšnim obnašanjem škodujemo predvsem samemu sebi. Neskončni napredek človeštva, ki ga še vedno obljublja pozitivistična znanost, se tako izkaže za navaden milni mehurček, ki ga bo vsak trenutek razneslo.
V prihodnosti lahko najverjetneje pričakujemo še cel kup dogodkov kot so novice o onesnaženosti pitne vode ali antibiotikih v mleku. Delovanje strupov, ki jih že vrsto desetletij vnašamo v naš življenjski prostor, se obrača proti nam. Tudi takšna dejanja, kot je začasna prepoved par pesticidov na nekaterih območjih, ne bodo bistveno zmanjšala negativnih učinkov. Potrebujemo in iščemo novo politično zavest, ki bo uzakonila nove, holistične alternative našemu odnosu do vsega sveta in nenazadnje povsod in za vedno prepovedala uporabo vseh smrtonosnih sovražnikov življenja.
Marijan Dovič
“Jebemti, glej ti te Švabe!" me predrami Rokov vzklik. Ozrem se in vidim, da se dela dan, pod menoj pa se nekaj premika. Poleg mene v čudoviti pižami z medvedkom, ki mu jo je za na pot pripravila skrbna mati, zmedeno odpira oči največji slovenski pesnik Klemen Pisk, naš vsestranski adut. Pogledam ven in najprej uzrem impozantno ošiljeno stolpnico, zaščitni znak frankfurtskega “skylinea” Počasi sestavljam sliko. Smo v avtodomu, registriranem za štiri osebe, ki nam ga je velikodušno za dva dni odstopila Adria (hvala ti, o, sponzor), in Rok nas je ravnokar pripeljal v mesto, kjer na vsaki prometni tabli med drugim piše “Messe”
- kar seveda ne pomeni, da te Nemec pošilja k maši, temveč na eno največjih sejmišč, kar jih je na tem planetu. Rokov vzklik velja temu, da se že dobre pol ure vozi okrog te slovite “Messe" iščoč parkirišče za našo veliko kantico in njeno šestčlansko posadko.
Natanko polovica te posadke - Magda med samskim Mičem in poročenim Šinijem - se drenja na zakonski postelji zadaj in nima pojma, da sem v jutranjih urah kot vršilec dolžnosti kopilota (po srečno prestanih nočnih blodnjah v nemških vasicah) pustil nespečnega magistra filozofije samega za volanom in se pridružil ostalim v svetu, kjer ti lahko pomaga le dobri stari Sigmund. Že lezem na svoje mesto sovoznika in se čudim: Kakšno monstruozno glomazo so ti Nemci vendar naredili iz (knjižnega) sejma? Impozantno, ni kaj. Res je, frankfurtski sejem je že pred tristo leti, ko se je kapitalistični knjižni trg v svoji sedanji obliki šele začenjal oblikovati, zasedel vodilno vlogo v mednarodnem občevanju s tiskovinami - pred Parizom, Lyonom, Benetkami... tako da niti ni čudno. Po slabi uri kroženj, enosmernih ulic, nasprotujočih si oznak in mizerne komunikacije z nameščenci v živo rumenih anorakih z zelo osnovnim znanjem nemščine, le najdemo camping in parkiramo. Žabjakovci (uganili ste, v sprednjem delu vozila se nahaja kar sam ansambel Žabjak trio!) se v miru uredimo, pozajtrkujemo ... in zbudimo preostale delegate iz mesta Goge.
No, doživljajski spis nadaljujem ob treh popoldne istega dne. (Ne bom razlagal, kako nas je prišlo na sejem šest z dvema kartama, kako sta Magda in Klemen skoraj zamudila svoje dopoldansko “branje” na slovenskih štantih, kako je bila “slovenska ulica” polna - seveda skoraj izključno Slovencev, vseh, ampak res vseh, ki v založništvu in literaturi kaj dajo nase; kako smo razpravljali, ali smo “naši" v drugi ali tretji ligi • na srečo so bili nekje blizu Grki, člani EU - pa saj se ne moremo zadovoljiti, če nas strpajo v isti šotor z južnimi brati, Slovaki, Kamerunci in Argentinci? (Še v dvojnem oklepaju pa si ne upam omeniti nočnega pripetljaja s Šinigojem, ki je ob štirih zjutraj v samih spodnjicah na bencinski črpalki neke neznane nemške vasice bos skočil iz avtodoma in refleksno pricinil smodko - le hladno-treznemu Miču se lahko zahvalimo, da nas ni skupaj s Shellovimi agenti odpihnilo v stratosfero ...» A vrnimo se končno k
Mračna oz knjižnega
Papirn taborišče po nemško
blaženi tretji uri, ko z Rokom sediva v majhnem boksu založbe Beletrina, pri kateri modro vodstvo vedno misli z glavo in ne pozabi na dvajset litrov hruškovca, za katerega verjamem, da je pošel že pred zaključkom sejma. Skratka, mene in Roka je mogoče ob tretji uri popoldne, ko sva si ogledala približno 3 odstotke tega mega sejma, videti v tistem mini boksu s kozarcema omenjenega hruškovca v roki, kadeč pipe in cigare ter zložno modrujoč o tem in onem. Že sva vidno zatopljena v zadovoljstvo, ki ti ga močan alkohol kot s čarobno paličico zanesljivo pričara v glavo po neprespani noči in neizrazito hladnem dnevu na docela neobvladljivem sejmu, in zabavava mimoidoče. Scena se ogreva, sejemske glave in biznisi prehajajo v drugo polovico, ko se posli dokončujejo in se počasi razmišlja o dobri večerji in dobrem žuru ... Med nama sedi okusno napravljena mlada dama, ki dahne mimo ravnokar izpitega glaža, da ima tega sejma poln kufer in bi rada šla domov. “Rok. Tvoje ime mi je pa ušlo?” se Rok vljudno predstavi. Dama ga začudeno pogleda in pravi: “Vesna” Meni se malo svita: ‘Je tistale knjigica tvoja?” ‘Ja, seveda ...” Rok čita: “A, Vesna Mihlek?" “Milek” ga popravi in v lepi glavi preverja register te nezaslišane ignorance. Razpravljamo o tem in onem, Vesna pa naju jadrno zapušča. A že je tu mlada in simpatična Jana, od Beletrine, in midva ji velikodušno ponujava kozarček hruškovca ... Iz prijetne omotice nas zdramita glasova neločljivega Beletrininega dueta Čander - Hudolin, uredniške klape, znane po razsajanju v vseh, tudi najtežjih življenjskih okoliščinah. “It's time to play the mušic!” - čas je za Žabjak trio. Hruškovec nas bodri v teh težkih, umetnikom nič kaj naklonjenih razmerah, in s kratkim, a čustveno nabitim nastopom požanjemo nenavadno silovit aplavz - kot bi se sprostila vsa energija, zatrta v frustrirajočem sejemskem ozračju. Polni smo evrov, ki nam jih molijo naključni mimoidoči Čehi in Kanadčani, željni našega CD-ja ... In že je čas za veselo slovo, objemamo se z brati Slovenci, ki jih je Mamon zanesel v daljno Almanijo, si prisegamo na ponovno snidenje - Rok si že izmenjuje osebne podatke z Jano. Tudi ljubka Vesna se poslavlja, četudi je naše prijetno kramljanje ni očaralo, temveč ji je pustilo globoko travmo - omenja ga namreč v isti sapi z nenavadnimi besedami, kot so cinizem, na meji ipd. No, mi se ne damo in direktorju velike slovenske založbe že dahnem na uho: Ta sejem je čisto, ampak res čisto MIMO, on pa mi zarotniško pomežikne, češ, Švabi so nas z dobro reklamo zvabili v koncentracijsko taborišče in jim pri tem še plačamo; edini izhod je, navrže, hruškovec. Na tej točki sva složna in z veselim srcem se poslovimo od ugašajočega semnja ničevosti...
Kaj bi govoričili o tem, da smo kmalu našli Italijana, ki nam je spekel odlične pice. Pozdravili smo se kot bratje: “Un tavolo per fumatori, per favore!” Kjer gazda kadi, se povsod kadi, je jasen odgovor. Benissimo. Kljub popitemu kapučinu si rezerviram ležišče na zakonski postelji in prepustim krmilo v božje, no, konkretno, v Šinijeve roke. K meni se stisneta Mič in Magda in zbudim se tam, kjer smo štartali: na novomeškem Glavnem trgu pred našo ljubo knjigarno Goga. Ker ta še ni odprta, v praznem Dodosu v ranem jutru pijemo kavo in jemo čokoladne piškote znamke Bahlsen, ki smo si jih vzeli kot odškodnino za dvodnevno morenje največjega slovenskega pesnika. Klemen je namreč obtoževal vse po spisku in vsevprek za izgubo knjig, ki jih je v resnici pozabil v prtljažniku svojega avtomobila v Kranju. Brez njih je v Frankfurtu le momljal svoje umotvore. Je že tako, da v dobi elektronike tudi najboljši ne znajo nič več na pamet.
park
Kulturni napovednik za mesec december
Informacije za Park zbira Infotočka DNŠ. Oglasite se na Infotočki glede ugodnosti dijakov, študentov in članov DNŠ pri študentskih busih, pravne pomoči, glede svetovanja pri motnjah hranjenja, socialne pomoči, rekreacije, bonov za prehrano in smučarskih kart.
Infotočka Društva novomeških študentov Prešernov trg 6, Novo mesto tel.: 07 33-74-374 infotocka@drustvo-dns.si www.novomesto.si
Četrtek, 12.12.
Lucija Stupica, literarni večer LokalPatriot, 20.00
Sobota, 14.12.
Krka:Zadai; košarka - liga Goodyear, ŠD Leona Štuklja, 19.00 Novomeški simfonični orkester, predpraznični koncert, KC Janeza Trdine, 19.00 Fake orchestra, jazz koncert, LokalPatriot, 22.00 Šank rock, pop koncert, Loka bat; 22.00
Ponedeljek, 16.12.
Fotopub, otvoritev razstave, LokalPatriot, 19.00
Torek, 17.12.
Novoletni park - ukradene pravljice, plesna predstava za otroke in mladino. KC Janeza Trdine, 1700
Krka:Pallacento Trieste, košarka pokal Uleb, ŠD Leona Štuklja, 19.00 Mačke in psi, kinoteka. LokalPatriot, 19.00
Četrtek, 19.12.
Trije oslički in kozica Rožica, gledališka predstava za otroke, KC Janeza Trdine, 1700 Godalni kvartet Kvintesenca, koncert, LokalPatriot, 20.00
Petek, 20.12.
Requiem for a burek, kratki film, svetovna premiera. LokalPatriot, 21.00 Od Franclna možgani, koncert, LokalPatriot, 22.00
Sobota, 21.12.
Luna, koncert, Loka bar, 22.00
Nedelja, 22.12.
Pihalni orkester Krka, koncert, KC Janeza Trdine, 19.30
Ponedeljek, 23.12.
Dan D, koncert, Loka bar, 20.00
Petek, 27.12.
Maček Muri in dedek Mraz, gledališka predstava, Glavni trg, 16.00 lllegal kru, večer elektronske glasbe, LokalPatriot, 22.00
Torek, 31.12.
Oko, koncert, LokalPatriot, 21.00
RAZSTAVE:
DOLENJSKI MUZEJ
Verdun pri Stopičah (arheološka razstava)
Nazaj v otroški raj (etnološka razstava)
Teritorialna obramba Slovenije (razstava o vojni za Slovenijo)
NARODNI DOM
Razstava likovnih del Vladimirja Lamuta (ob 40-letnici umetnikove smrti)
LOKALPATRIOT
Fotopub (razstava fotografij na temo Party, Luka Pitamic)
TV Novo mesto, d.o.o. Podbevškova 1 2 tel.:	07/39	30 860
trženje: 07/39 30 872 faks:	07/39	30 870
e-pošta: u red n iki@tv-n m. si
parkrkultum
Kelti na Verdunu
Arheološka razstava
Vodja arheologov: Danilo Breščak
Dolenjski muzej, do maja 2003
Matjaž Brulc
Ivana Kužnik:
Zlatosrebrni dih
Dolenjska založba 2002
Bariča Smole
V Dolenjskem muzeju je od konca oktobra na ogled četrta iz serije razstav, ki nudijo vpogled v izobilje arheoloških najdb iz naše bližnje okolice. Na razstavi, katere avtor je arheolog Danilo Breščak, so predstavljeni rezultati večletnih izkopavanj v Verdunu pri Stopičah.
Verjetno si tisti kmet, ki je v zgodnjih osemdesetih oral svojo njivo in s plugom mimogrede zaoral po zakopanih piskrih, ni predstavljal, koliko dela in napora je naprtil arheologom. Ampak oni se dela niso branili, v nedrjih te uboge njive se je namreč skrivala bogata antična nekropola, kjer so svoje zadnje počivališče našli (in zdaj izgubili) številni keltski praprebivalci Dolenjske.
Predvsem po odkritih novcih, ki se jih da zanesljivo datirati, in tudi po ostalih grobnih pridatkih, so arheologi izračunali, da je bilo to pokopališče v uporabi nekako od zadnjih desetletij pred Kristusom pa vse tja do konca 3. stoletja. Najdbe razkrivajo, kako so se v tem dobrem četrttisočletju keltski domorodci v materialnem smislu odzvali na rimsko okupacijo.
Par desetletij po rojstvu odrešenika Jezusa Kristusa so rimske sile iz današnjega Ogleja krenile osvajat zahodni Balkan in pri tem trčile na staroselsko prebivalstvo. Družbene posledice tega stika civilizacij in strukturne spremembe, ki so jih doživljale staroselske družbe, so še danes predmet raznih razprav. Kot pravi Perry Anderson v knjigi Prehodi iz antike v fevdalizem so na primer Germani, živeči ob severnih mejah rimskega imperija, ob stiku z naprednejšo civilizacijo kmalu doživeli nemalo družbenih sprememb. Arhaična plemenska ureditev, ki ni poznala zasebne zemljiške lastnine v današnjem pomenu besede in v kateri ni bilo večjih premoženjskih razlik med klani, je kmalu klonila pred družbenim razslojevanjem, bratskimi vojnami in nastanku kvazi kraljevskih dinastij. Germani in kasneje tudi Vizigoti ter Markomani so vzpostavili hierarhično družbo, osnovano na vojaški moči in kopičenju bogastva, ki se je nabiralo ob trgovanju z Rimljani. Spretni rimski oblastniki so hitro ugotovili, da lahko iz barbarskih vrst rekrutirajo nove borce. To je še dodatno povečalo integracijo staroselcev med Rimljane in hkrati tudi pospešilo razkroj teh arhaičnih družb.
Grobovi na Verdunu nakazujejo podobno zgodbo. Keramični izdelki, pridani grobovom, so dveh različnih provenienc. Na eni strani so izdelki povsem italskega izvora - podobo krilate Viktorije na oljenki bi težko interpretirali kot keltsko delo. Na drugi strani srečujemo izdelke lokalnega keltskega izvora kot so narebreni pokali na nogi, ki jih najdemo izključno na prostoru med Stično in Belo cerkvijo. Vpliv rimskega imperija se kaže tudi pri modnih steklenih predmetih, ki so bili uvoženi iz Italije.
Ko je rimski legionar odbrenkal tistih par desetletij služenja, je moral svoje orožje vrniti vojski. Kelti pa se od svojih mečev in ostalega orožja niso mogli ločiti niti po smrti in so bili ponavadi z oroqem tudi pokopani. Da ne bi prišlo v roke nepridipravom, so orožje pred tem namerno poškodovali. Na Verdunu so v starejših grobovih našli legionarsko čelado in poleg ostalega orožja tudi zvite rimske meče. Je domačin služil v tuji vojski in sledeč svoji tradiciji pozabil vrniti oroge, s katerim je bil kasneje pokopan? Ali pa je bilo to darilo, podkupnina, mogoče celo bojni plen par excellence, in ga je bilo še toliko bolj nujno ponesti s seboj v grob?
Dokončnih odgovorov ni in jih ne bo. Vsekakor nam verdunska nekropola javno kaže nekaj drobcev o romanizaciji staroselcev, ki so v določeni meri še vedno ohranjali svoje keltsko izročilo in identiteto, kar nam potrjuje tudi dvojnost grobnih pridatkov. Dejstvo je, da so Kelti na območju Verduna prišli v stik z Rimljani in tudi pod njihovo oblast. O tem, kaj se je v tem procesu dogajalo z njihovo družbeno ustrojenostjo in življenjem, nam ti materialni dokazi povedo premalo - verjetno pa nismo daleč stran od resnice, če domnevamo, da so si Kelti in njihovi potomci delili usodo z ostalimi plemeni, ki jih je pogoltnil svet prvega evropskega imperija. In če je bilo zadnjič, ko so nas povabili v tisto zavezništvo, moč slišati smele analogije med tem zavezništvom in propadom rimskega imperija, se lahko takole za na konec mimogrede vprašamo, če se sploh še spomnimo tiste oguljene, saj veste - ali se iz zgodovine lahko kaj naučimo?
Včasih človek naredi kaj, česar si ne želi. Tudi tole pisanje je takšno, a kaj, ko mi je delce naravnost priletelo v roke, da ne rečem v nos. Pa prav rada preberem kaj novega, zlasti dela, nastala v naših krajih. Tudi kaj takega je vmes, kar gladko zdrsi skozi miselno in čustveno percepcijo, da na koncu zamahnem, ah, saj ni bilo vredno brati, škodi pa tudi ne... Ampak tale knjiga mi je pa res vzela dih, pa ne tistega bleščavega, ki se ponuja v naslovu, ne zlatosrebrnega. Na slepo odprem stran 63. In glej ga vrabca: “Tudi bog ima težave? berem. V morju težav avtorico pomirja, da je v zosu še kdo, čeravno bog (Bog?). In dalje:'!.. težave sam s sabo, s svojim razumom. Ampak kaj mi je bilo storiti?" Če se kaj spomnim Heraklita, je namesto besede "Bog” uporabljal tudi "logos? um. Vesoljni um (ne razum) vodi vse, kar se dogaja v naravi. Kako ima um lahko težave z razumom, bi bilo vredno preučiti. Ne da bi se preveč poglabljala v metafiziko, mi je jasno, da z božjimi težavami nimamo "kaj storiti? Ampak pišoča se ne da: Oprostite, povedala bom po pravici: Zmešala sem boga, saj si je bil v svojem razmišljanju prišel že sam sebi čez glavo... Sicer pa: Lahko je meni, ki sem s svojim kompleksom večvrednosti perfektna. Naj še enkrat pokličem na pomoč Heraklita, za katerega so človeške sodbe primerljive z otroškimi igricami.
Tu bi bil čas, da bi branje prenehala. Ker človek malokrat naredi tako, da bi bilo dobro za njegovo duševno higieno, me je gnala radovednost, ali gre za ironijo, cinizem, kako drugo sredstvo morda, ki ga v hlepenju za izvirnostjo ustvarjalci iščejo vedno znova. Pa sem se v nadaljevanju v utrinkih (ki jih ločujejo znaki &) življenjepisa (?) zaletavala v druge ostroumnosti tipa: Pred desetimi leti sem rekla: ‘Judovstvo sem. Zdaj so tu krokodili. Ja, kaj pa je tisto JUDOVSTVO? Pritiska name, hoče slavo. Strastno. A jaz, kaj naj? Au, boli.. In: Bogastvo zna biti problematično, kadar je po sredi izkoriščanje šibkejšega, nemočnega po le-tem bogastvu. In še: Moška narava je takšna, da ima vsak zakaj svoj zato.
Nazadnje sem le odkrila, da so to zapisi iz obdobja kakih petih let. V njihovi fragmentarnosti ni druge rdeče niti kot fragmentarnost. Nametani delci so povezani z imeni tipov in s tipanji, z navrženostmi iz verstev in new agea, s prepisi iz časopisov, z nekakšnim filmstvom, karkoli že to je... Razbrati je velikansko željo po supermodernosti, samozdravljenju, morda tudi skrivljenim samonarekom podzavesti, do roba in žal čez. In to nekdo tiska.
Za konec še ena: (Pizda, kakšna zver sem jaz. Šele zdaj odkrivam lepoto svoje zveri).
Kaj naj še rečem? Jokam za drevesi...
Zoran Hočevar:
M te ubu!
Primorsko dramsko gledališče
Režija: Matjaž Latin
Dom kulture, novembra 2002
Magda Lojk
'M te ubu je čisto sveža igra (leta 2001 je dobila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo leta), ki se ukvarja z življenjem, s cilji in z željami posameznika, s hotenji in hrepenenjem po zapolnitvi praznin. Teh stvari se loteva na tak način, da dramskim osebam ne vdahne niti malo takih človeških stremljenj - izpostavi resignirane, zapite, naveličane ljudi, ki se zdijo v svojem položaju čisto zadovoljni.
V starem in precej skromnem stanovanju živita partnerja, ki sicer nista poročena, delujeta pa kot zakonca. Milče (Bine Matoh) sedi za mizo, pije, kadi, popolnoma miren človek je, ne razburja se, rad bi živel karseda mirno življenje brez kakršnih koli pretresov. Angelca (Mira Lampe-Vujičič) pa je njegovo nasprotje - nemirno vleče vase dim cigarete, vse je preveč mirno, kaj bi se moralo dogajati, saj je še mlada, od njega bi rada kakšnih akcij, najbolj si želi, da bi se vsaj enkrat razjezil kot pravi dedec. Sprva se zdi, da Angelco živcira hrup, ki ga na napravah za fitnes povzroča zgornji sosed Rudi Polak (Gorazd Jakomini), a izkaže se, da imata z mlajšim telovadcem v resnici razmerje. Ko njun “pogovor" nikamor več ne pelje, pridejo na obisk trije prijatelji: brezposeln pravnik Silvek (Branko Ličen), brezdelnež Rašpa (Iztok Mlakar) in nekakšen klošar Kurbl (Primož Pirnat). Skupaj se ga možje močno napijejo. Angelca Milčeta sprovocira, da gre nad zgornjega soseda, ki pa precej pijanega moža udari do nezavesti. Ko se zbudi, ugotovi, kakšno je stanje med Angelco in Polakom. Ne reagira kaj dosti. A ko ženska pobere tistih nekaj svojih stvari in odide, gre Milče za njo in se v stanovanje vrne z njeno glavo.
Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre v dramskem besedilu za ljudi z roba družbe, za ljudi, ki so daleč stran od nas, tako kot je daleč stran njihovo početje, se kmalu izkristalizira jasno dejstvo odtujenosti in brezsmiselnosti vztrajanja v skupnem življenju, ki že dolgo ni več skupno. Vsemu dodajo svoj lonček še trije prijatelji, ki 'se svoje okolice zavedajo le toliko, kolikor se ta tiče salame, kruha in vina. Znotraj tega dejstva se izpostavijo tri različne drže: Milčetovo mrtvo-hladno sprejemanje življenja, zadovoljstvo treh bolj ali manj občasnih alkoholikov ter Angelčin beg iz tega trapastega in dolgočasnega življenja. A ob tem njenem dejanju ji Milče odseka glavo. Ne more živeti brez nje ali pa je samo hotel dokazati, da ko se on razjezi, bo res hudo, s čimer grozi ob Angelčinem provociranju.
Avtor v uvodnih didaskalijah izrazi željo po resni igri, brez poudarjanja smešnih lastnosti likov. Tega se najbolj držijo Primož Pirnat, ki Kurbla izdela precej dovršeno in nevsiljivo, Bine Matoh ter Gorazd Jakomini. Mira Lampe-Vujičič pa se od take naturalistične igre najbolj oddalji prav s poudarki ključnih lastnosti njenega lika - zajedljivosti, naveličanosti, nergavosti. Ostala dva, Iztok Mlakar in Brane Učen, pa ostajata nekje na meji med enim in drugim.
Že od samega začetka je slutiti strašen konec, ki se napoveduje v vsaki Milčetovi besedi. Vendar ni slutiti konca v takšni obliki. Skrivenčena grotesknost zadnjih nekaj sekund s krvavo glavo nekako zbode ter pahne v začudenje in zmedo. Zazdi se kot nekakšen tujek. Predstava namreč rje ustvari loka, ki bi pripeljal do takega zaključka. Morda je temu kriva tudi scena (Dušan Milavec), ki je skorajda povsem veristična in ne nekaj “grobega in vegastega? nekaj, kar bi se bližalo groteski, kot želi avtor dramskega besedila. Verjetno bi bila celotna igra bolj učinkovita, če bi se v celoti (tako v igri kot v sceni) držala groteske, morda celo absurda.
Kljub vsemu pa predstavi kar uspeva nihati med komičnim in zaskrbljujočim, kar je pravzaprav njen namen, in tako težko izpusti iz dvorane popolnoma nedotaknjenega gledalca.
Janez Lamovšek
JAZOO - ON TIME
{MEMBRANE RECORDSI
Tokrat imamo pred seboj - po naključju - precej podobni si plošči. Vsaj kar se tiče težnje po širokemu glasbenemu obzorju. Da bo tu sporna točka, bom bleknil še več! Obzorji se pri obeh ploščah celo delno pokrivata. Recimo spogledovanje z Orientom. Normalno pa je, da sta viziji mnogo drugačni. Na pričujoči plošči je precej manj izraznega sredstva, kot je izražanje v jazzu (kot na drugi). Druga tako rekoč živi iz jazza. Tu pa je mnogo več funka, na trenutek celo progresive, kakršno nam je prinašala recimo Prodigy. Za pričaranje in ohranjanje glasbene pokrajine se tu pač precej uporablja tudi sodobna elektronika in tako imenovani programming, kar je, kot že mnogokrat rečeno, res že nepogrešljivo na - recimo temu -urbani sceni. Kljub temu glasba ostaja v območju naravno glasbenega, če lahko uporabim ta izraz, in se izraža prek klasične zasedbe: bobni z bas kitaro, kitara, klaviature. Mnogo je saksofona, nekaj flavte, nepogrešljiva so tolkala. Zanimivo, kot ste v tlačenki lahko večkrat zasledili, tudi tu ni vokala, razen nekaterih vokalnih dodatkov, ki pač niso mišljeni kot strogo vokalni delež glasbe, kot delež, ki prepeva. Vsekakor je to zanimiva glasba, sicer nekaj eklektičnega v slovenskem prostoru in zato prepoznavno domačemu glasbenemu ušesu. Je pa vseeno dovolj domiselna, dinamična, z neko določeno globino, ob tem pa bržkone tudi lahkotna, torej dovolj poslušljiva plošča.
FAKE ORCHESTRA - FAKE UFE
(ZALOŽBA GOGA)
Kot rečeno: tale glasba živi iz jazza. Sicer iztrgano iz konteksta (govora o novem glasbenem konceptu kvarteta Ornetta Colemana in Dona Cherrya), na ovitku piše takole: “Osvobodili so improvizacijo harmonskih in ritmičnih vzorcev jazza ...” Pritrjujem temu. Sem se pa tu spomnil na edino jazzovsko ploščo (še tisto staro ploščo - LP), ki jo imam in mi je všeč. Sibylle Pomorin Quartett: Winterk_nig iz leta 1987 Glasba za pomoriti vse živo. Hmm. No, na ovitku naše plošče je tudi govor o harmolodičnem jazzu, “ki združuje harmonijo z melodijo v neodvisnem ritmičnem toku? Pritrjujem tudi temu. In temu, da združujejo še free funk, tradicionalne ritme zahodne Afrike,odtenke ali bolje koščke klasične glasbe, celo ljudske. Plošča vsebuje dela dveh omenjenih velikanov - z Donom Cherryjem (spominu nanj je ta plošča tudi posvečena) je ustanovitelj Fake Orchestra kitarist Igor Leonardi tudi sodeloval med svojim večletnim bivanjem v ZDA. Kar se tega tiče, torej ni avtorska. Pa je to pomembno ob jazzovski plošči, ki je posneta v živo na jazz festivalu, ki je polna zahtevne glasbe in improvizacij, ki jo morajo izvajati odlični glasbeniki? Naj tu omenimo le violinistko Jeleno Ždrale, ki ni edina (odlična glasbenica, namreč), je pa naša punca!
Fake Life živi svobodno in razkošno. S čustvi plačuje razkošje. S trenutki presenečenj pa svobodo. Veliko več seveda dobite na plošči.
FOTOGRAFIJE: Z1GAV1RC
Prijateljstva, sklenjena v mladosti, so najbolj trdna. OK, tudi tista, sklenjena v vojski, ali, bog ne daj, v vojni, nekaj štejejo, a s tem vas ne bom moril. Vojno smo dali čez, to že res, a bom z njo raje moril še vnuke. Ko pridejo, jasno. A propos, zadnjič sem bil na otvoritvi razstave o vojni na Dolenjskem, in ker sem bil viden v družbi z brigadirjem Lipičem, se mi je malo kasneje približal dokaj visok častnik. Od kje se poznava, me je
vprašal. Takrat, ko si vojaške lopatke z zaplenjenega JLA-jevskega kamiona kradel, si me odgnal, sem mu prostodušno priznal. In sva na hitro zaključila, dasiravno se mi je prav zahotelo pogovora s tako močno dekoriranim vojakom. Deset medalj si je pripel na junaške prsi. Za vsak dan vojne po eno?
OK, začel sem govoriti o prijateljstvu. Barbaro sem spoznal še kot mlado deklico, pa tudi sam sem bil, čeprav je to danes težko verjeti, dokaj mlad. In sem imel na glavi še nekaj las. Ki jih je Barbara strigla. Je namreč frizerka. Enkrat me je poklicala ob dveh zjutraj, da ne more spraviti avta v garažo. Kar v pižami in copatih sem se odpeljal do nje in rešil zadevo. Ni bilo preveč komplicirano. Samo ročno zavoro sem spustil. Težje jo je bilo potolažiti, ko ji je oče zvečer pojedel hladno špinačo in hladen pire krompir, ki si ju je od kosila pustila za zjutraj. Je jokala kot dež. Se mi še sanja ne, zakaj. Res. In prometno nesrečo sva preživela. Ko je divjala iz diskoteke Luknja (še pomnite, tovariši?), sem jo cinično vprašal, ali gre morda še hitreje. In je šlo. Do prvega ovinka. Je yugota tako kvalitetno zličkala, da še Rok Cvetkov ne bi bolje opravil. Ampak to je zgodovina. Danes je Barbara poročena, mati Maja in Vida, ponosna lastnica frizerskega studia Olimp na Milana Majcna nasproti Revoza. Ko bom zbral dovolj hrabrih parkextremovcev, bomo pri njej in pod njenim budnim očesom postrigli drug drugega. A bo še nekaj časa trajalo, da glavni urednik pozabi, kako sem si zamislil njegovo frizuro ... Ampak tokrat se bom osredotočil na Barbarinega soproga Mitjo Oštrbenka s Čateža. Ki vodi športno-rekreativni center Grič (epp: www.sport-party.com). Ob Savi ima v zakupu velik travnik za piknike, kanuje,
kajake, lokostrelstvo, paintball, mountainboarde in še marsikaj. Ima pa tudi aqua jeta, če vam to kaj pomeni. To je nekakšen vodni motor S sto konji pod pokrovom motorja. A to še ni vse. Ima tudi smuči za smučanje po vodi. In ker smo poklicali .v naslednjih petih minutah, smo sredi novembra dobili še lepo vreme. S sicer mrzlo vodo, a smo kot bonus od krškega potapljaškega kluba izprosili nekaj neoprenskih oblek. Tri je za dobro mero navrgel še Igor Vidmar; ponosni novopečeni očka malemu Luku, ki pa se nam ni pridružil, ker mu je všeč le šport, v katerem moč pogonskega sredstva ne presega enega konja. Sam namreč vesla, smuča, kolesari, se potaplja.... in misel, da bi po vodi švigal na motorni pogon, mu je bila povsem tuja. Ne pa tudi drugim. Ko sem prijavil idejo, da bi šli smučat na vodi, se jih je kljub koledarski zimi takoj prijavilo deset. Lahko verjamete? Odpravili smo se na Čatež, na nekakšno manjše jezero, ki je nastalo, ko so nehali kopati gramoz. In je kot nalašč za takšne avanture. Parkextremovci s(m)o bili kot otroci, Mitji in Barbari smo samo na hitro segli v roke, potem smo pa že lezli po prikolici in vodnemu vozilcu. Celo Karlos vse sam s.p., ki se nam je tokrat prvič pridružil, pa še to v funkciji snemalca, je imel nekakšen poseben lesk v očeh. Komaj smo dočakali jezero. V neopren je sicer hudičevo težko zlesti, a smo bili v teh debelih kondomih kot bi trenil. In v vodi. Sam sem se hotel malo považiti in sem nemudoma odpeljal par krogov, ker sem to pač že enkrat prej poskusil, čeprav je Nace že sedel na vozilcu. Pritisnil sem na plin in odbrzel brez kakšnih težav, morda so me le zavistni pogledi žgali med lopaticami, a so težave nastopile, ko se je približal nasprotni breg in je bilo potrebno odviti.
Vožnja z vodnim skuterjem je sicer podobna vožnji z
motorjem, a le na prvi pogled. Ko spustiš plin, se čolniček skoraj nemudoma zaustavi, da te hoče skipati kakor mevlasti kon). In pri zavijanju se moraš prav tako nagniti, moraš pa hkrati obrniti tudi krmilo. Kar je za motoriste psihološki problem ... A sem par krogov odpeljal prav bahaško, čeprav sem močno stiskal
ritnice, kaj bi tajil. Še preden sem dobro parkiral v pristanišču, so že bili vsi v vodi. Jaz, jaz, jaz... Z Mitjem sva držala motor; da so Nace, Bojan, Uroš, Marijan, Hugo... drug za drugim sedali nanj, a so se vsi odpeljali le do sredine jezera, ko je bilo potrebno zaviti, potem jih je itak skipalo. Toliko zabave že dolgo ne. Ko sem opazoval Uroša, sem nehote pomislil na Greenpeace. Če pomagajo nemočnim kitom... Pa mu je šel na pomoč Hugo. Slep slepca vodi, bi lahko rekel vulgarno. Da so se vozniki izmenjali, je vedno trajalo skoraj dvajset minut, kolikor je bilo potrebno, da so vozilce s plavanjem pririnili nazaj v pristan. A ko so se naučili, so se naučili, ostal je le še užitek. In divja
vožnja. Le Hugo je iznašel nekakšen poseben slog, vozil je kleče. Izgledalo je sicer grozljivo, ampak pravi, da je užival. Recimo, da mu verjamemo. In je prišel na vrsto Slavko Gegič, prav tako prvič v ekipi. Malce me je bilo strah, da mu ne bo šlo in da bo zatorej občinska podpora še bolj padla, a je speljal prav po filmsko. Divje. Vozil je kakor profesionalec, kaj bi lagal. Je rojen politik, zna loviti ravnotežje. In mu je to znanje končno prišlo prav. Ko pa sem že ravno hotel postati nevoščljiv, ga je tako grdo vrglo, da sem se ustrašil za prihodnost novomeškega LDS-a. Res. Vsi ostali so se na začetku prevračali in obračali prav kakor ranjene morske krave, Slavko pa je udaril filmsko kaskadersko akcijo. Ki seje ne bi sramovali niti pri Janezu Blondu.
In preživel. Ko b9Ste tole brali, boste že vedeli za izid lokalnih volitev. Če je LDS izgubila, smo malce krivi tudi mi. Oprostite, navijači. Ni šlo za politično akcijo, častna titovska.
OK, vsi smo se navozili (na obali sedeči seveda tudi do solz nasmejali), napočil je čas za smuči. Mitja je sedel na skuterja, sam pa sem si že natikal smuči, da jim pokažem, kako se smuča, ko je pristopil naš vrli M. D. (začetnice zato, ker mi je prepovedal norčevati se iz tuje nesreče). Moja babica ima devetdeseti rojstni dan, vsa žlahta je zbrana na goveji juhci z domačimi širokimi rezanci, samo mene ni. Se mi mudi, bom jaz prvi smučal. Dragi moj M., sem mu odvrnil, naj ti najprej pokažem, kako se stvari streže, sem bil ustrežljiv, a me je zavrnil, da je pa ja že v kakšnem filmu videl, kako se smuča in naj ga spustim naprej. In sem ga. Mitja je potegnil, vendar M. ni prilezel iz vode in zasmučal, temveč globoko potonil. In držal. Ni spustil. Kar je res, je res. Free Willy, smo vpili z obale,
da je Mitja ustavil. In še nekajkrat poskusil. Pa ni šlo in ni šlo. Sta prišla že do drugega konca jezerca, ko je Mitja končno obrnil in se sam pripeljal nazaj. Pravi, da si je izpahnil ramo, je prestrašeno povedal. In zelo dobri prijatelji našega ranjenega M. D. seveda nismo poskakali v vodo in ga rešili, temveč smo mu iz obale vpili, naj pride do nas, da smo na televiziji enkrat gledali Urgenco, da mu bomo pomagali. Najbolj nagravžna izjava tedna je bila, če lahko citiram M. K. vse sam s.p.: Dečki, fantje ranjen, mi pa tle stojimo. Dejmo, usedmo se! Mitja ga je počasi, kakor ranjenega kita, prišlepal na obalo. Rama je bila izpahnjena, zaradi tesnega neoprena ni hotela nazaj v sklep. Še ena
nagravžna, slovenska: Dragi M.D., si gledal tisti film z Melom Gibsonom, ki si je tudi ramo izpahnil in jo potem z udarcem ob steno spravil nazaj v sklep? Na srečo ni bilo blizu nobenega zidu in je rama sama skočila nazaj. A ker ima hudič vedno mlade, smo mu pri slačenju potapljaške opreme spahnili še drugo ramo. Če bi bil naš M. D. mlajši, bi morda lahko uveljavlja garancijo. Ne vem. Če pa bi bil kavbojski konj... OK, sorry, šala mala. Neokusna. Juha pri babici je bila pa okusna, samo težko je nosil žlico v usta ... Marijan se je odpeljal, potem smo smučali še vsi ostali. Smučali. Bolj ali manj nam je šlo dobro. Uroš je pri drugem krogu pri vožnji mimo nas veselo pomahal, suvereno, a ga je že v naslednjih metrih tako zabrisalo po valovih, da smo vsi osupnili. Kakor smo osupnili, ko se je v smuči spravil Hugo in pri poskusu izplavanja napravil tako veličastno špago, da sem pričakoval, da bo naslednjih nekaj dni govoril s prav visokim glaskom... Mitja je komentiral, da je smučal kakor ženska - malo vlage, pa so že noge narazen. Ampak to je že mačistnično, se distanciram.
V celoti gledano je bil extreme pravcati uspeh, dasiravno so nas naslednjih nekaj dni bolele prav vse mišice, tudi tiste, za katere sploh nismo vedeli, da jih imamo. In kljub temu, da se je našemu novemu fotografu Žigi nadvse mudilo domov, pa na žalost ni imel avta. In kljub temu, da se nam tokrat po dolgem času ni pridružila tudi Nacetova Petra. Čaršija priča, da zato, ker si ni podepilirala nog, a vragsigavedi, če je res kaj na tem...
Aqua Šini
ODDELEK ZA lUEOLOBKO INDOKTRINACIJO IH Tl-Zlč-Hl HMV OJ OrožARJA-. ČETE KDO KtOTUTHE TO EHCH UCU, HU 71 offTR<;A-l <ž>-M0 SK.UTAJ I K^g»" !
Ris&A. Mr. K »^•NCDr.HOVSEK
NASI Iti VAŠI SUPER 6EKI JUNAKI SO KONČNO PRIŠTELI DOMOV V NOVO MESTO
SO MIMOGREDE Mokre SANJE VSAKEGA PRAVEGA NOVONEScAHA") RJ£R TA JIH JE PRIČAKALO NEMALO TRESENECEHJ-•
.UBRANO STREM L JAJC NAJHOVEJSE DODAJANJE VIA MOVOHEŠKI SCENI.-
V©S)
T^ *cf OBČINOV SVAR'<
? it it v«**w	£-
yLtLVt\ČNtn ETAVJU.OPKAR^
senu je	<-
kosovi postavlja. se yrw^A
"■jW ^10 ^sl£D'L'	t
J ;,.*«*»»"
tAOOROJTHI 200»	^
> V^U.ČtltOM>0\ ,
SO SE V OSRČJU TEMNO TEMNEGA MESTA ZAČELA ■PRIJATELJSKA T0C,AJANJA-
...IH KONJTWKTIVHA TRETRiUVANJA O TEM (K06 JO NOVI ŠEf NOVCAA MESTA’
VSE TO TA SE STARI JA, NAJVEČJE^A JeFA O&čINoV VSEH ČASOV,«! VEČ POTIKALO. Končno SE JE TWTW«AL ,PA KAJ HI Nič -pRU^A, Kor POBILO ŽAL°EEnA UET MA TRJiO ^a0*1
.., &RR.R •. •
Škandalozno. Le za čvrste želodce!
Naravne potrebe preprečile zanesljivo zmago Francija Kocine!
Največji volilni škandal po Floridi 2000 - Nepričakovane motnje odplaknile zanesljivo zmago kandidata po meri ljudstva - Ragovska vendarle pripada Kocini
Za trenutek se je zdelo, da naša lepotica Krka teče v nasprotno smer Toda v resnici je bilo še veliko huje. V kritičnih trenutkih odločanja o usodi ljudstva in v trenutkih, ko je F Kocina že slavil svojo zmago, veliki mag Boško don Kova (v nadaljevanju don Kova) pa že sprožil svojo težko levico proti šefu volilne kampanje LDS, je nastopilo tisto, česar se je Kocina bal že na prvih volitvah v svoji karieri. Driska!
Toda pojdimo po vrsti. Volilni rezultat, ki ga je objavila občinska volilna komisija, je v mnogih poštenih občanih vzbujala mnogo dvomov. Kljub temu so vse uradne pritožbe kandidata Kocine padle v vodo, prihodnji župan Novega mesto bo don Kova.
Ta resnica bi obveljala, če se ne bi mladi novinar Potlača Šizigoj teden dni po volitvah odpravil kot vsak običajni petek, potem ko je zadovoljil svojo ženo in pretepel otroke, popivat v osrčje tradicionalne LDS-ove baze. Gabrje!
Šizigoj pripoveduje: “Tam sem naletel na orgiastično povolilno fešto. Med prepevanjem množice brezsramnih liberalov “Done Kova, mi ti se kunemo, da sa tvoga pota ne skrenemo. Sjebat čemo našu domovinu, makar Franceku skinemo posljednju kocinu. Joooooooj! “ sem začel pogovor s članom volilnega odbora iz Ragovske, kjer je, kot je znano, prepričljivo zmagal Boško don Kova. Še danes mi v ušesih odzvanjajo njegove besede. Povedal mi je, da je
v nedeljo, malo po začetku štetja, celotno komisijo zagrabil kronični napad driske, ki v napetih trenutkih nikakor ni hotel popustiti. Ko so porabili ves toaletni papir in tudi 6725 promocijskih izvodov Parka, jim ni preostalo drugega, kot da si pomagajo s tistim, kar je ostalo. In največ je pač bilo volilnih lističev z obkroženim imenom Francija Kocine. Mislili so, da izginotje nekaj sto Francijevih glasov, ki jih za vekomaj odplaknilo zastarelo prebavno črevo Nove komunale, Bora Novac s.p., ne bo bistveno vplivalo na volilni rezultat, še posebej po tem, ko so v najbolj popularnem erotičnem tedniku Potlač prebrali, da so volitve že vnaprej odločene v prid kandidata ljudstva Francija Kocine, novomeškega slavčka"
Kakorkoli že, rezultati so znani in dokončni, uradni župan je sicer res Veliki mag Boško don Kova, več glasov pa je v resnici dobil Franci Kocina. Na koncu se je vendarle izkazalo, da so natolcevanja, da so liberali ustvarili še eno zaroto, le natolcevanja, saj je bila nastala tragična situacija le plod slabe prebave in neverjetnega spleta naključij.
Stanko Medved
Preberite v naslednji številki Potlača
Intervju z Mirkom i Slavkom Gogičem Parkičem
“Umikam se iz politike, vračam se v naročje dobrega!”
Ctrl+Alt + Delete
Win 98 Win 2000 Win XP
Win 95
Win 1.0 Win 2.0 Win 3.1
Potlač, lokalno trobilo
Diretor: Dr Novšek
Ureja Urad za raziskovanje rudnin in izgubljanje časa: Jebul in Big Fak (suspendiran)
Oddelek za ideološko indoktrinacijo in fizični razvoj: razpuščen
Specialna enota: Šizi (poveljnik), Metadoni (v.d. fizični), Bacek in Kečap Tomasso (topovska hrana)
Tajnik: Nacek Pacek
Glavni štab: Rotovž
email: potlac@drustvo-dns.si
Knjigarna Goga

zavarovalnica tilia d.d.
novo mesto
Dragi bralci, naši partnerji in prijatelji!
Se malo, pa se bo izteklo še eno leto, ki nas je samo še bolj prepričalo o tem, da postaja varnost vse pomembnejša vrednota.
Radi bi se vam zahvalili, da ste skrb za del vaše osebne oz. poslovne varnosti zaupali prav nam in želimo, da bi vam lahko stali ob strani tudi v letu, ki prihaja.
In to še močnejši, boljši in varnejši.
Glavni trg 6 8000 Novo mesto tel. (07) 393 0 802 knjigarna@zalozba-goga.si
Delovni čas
pon - pet: od 9h - 19h sob: 9h do 13h
USTA ZA DOLENJSKO gre
HVALA
Franci Kek
Robert Judež
Gregor Macedoni
Tadej Kapš
dr. Petra Škof
Sašo Dukič, Straža
dr. Damijan Gazvoda
dr. Stanislav Mijajlovič
Jernej Strgar, Otočec
Fikret Fejzič
Alojz Hlača
Zdravka Žižič
Matej Venta
Sabina Gosenca
Tone Vovko, Ratež
Stanko Peče, Mali Slatnik
Andrej Redek, Kamence
Miro Franko, Straža
Matjaž Avsec, Dolž
Mario Krapež, Prečna
AlešŽura, ŠmarietaB
Andrej Šime, Stopiče
Želimo vam lepe božične praznike in veliko prijetnih trenutkov v letu, ki prihaja.
vsi mi ti želimo najlepši vsak dan
sej veš...
v dvatisočtretje gre rado
Goga
H*
3TUD6NTSKI
SERVIS
L A .

008
PARK 2002
i
1
Pgg
ffiH!
mm lmm JIUJL—
H afiSSfiE i|
1
200209B£1,J

VRniTE mESTU JEDRO!
J/			tNU/	<R	
PON	TOR	SRE	——	 ČET	PET	SOB NED
		1	2	3	4	5
6	7	8	9	10	11 i?
13	14	15	16	17	18	19
20	21	22	23	24	25	26
27	28	29	30		31	
VOJNA PROTI TERORJU
FEBRUAR
PON TOR SRE , ČET PET SOB j NED
1 ; 2
3.4567	,	8 j 9
i
11 , 12 , 13	14	15 f16
7	18 j 19 , 20
. '
25	26 , 27	28
.
PON	TOR SRE	ČET	PET	SOB	NED
	u. -	l		i			3	2—	
3	4	5	6	7		9
10	11 12	. 13	14	15	L I®
17	18	19	20	21	22	23
žiES	—25-.- 26	—-Z—	28	29	30
»tuli



Rudolfswert 2052
APRI						
PON	TOR	SRE	ČET	PET	SOB	i NED
	1	2	3	4	5	1 6
7	8	9	10	11	12	i 13
14	15	16	17	18	19	1 20
21	22	23	24	25	26	1 27
28	29	30				
MAJ
PON	TOR	SRE	ČET	PET	SOB	NED
			1 i	2	3	4
5	6	7	8	9	10	11
12	13	14	15	16	17	18
19	20	21	22	23	24	25
26	27	28	29	30	31	

JUNI.				]	
PON	TOR	SRE	ČET	PET	SOB NED
		-1	1	—				i i
2	3	4	5	6	7 8
9	10	ii	12	13	14	15
16	17	18	19	20	21 22
2 Mn	24	25	26	27	28 | 29
-
srnno LJUBEZEn
JULIJ						
PON	i tor	SRE	ICeT-T	PET	j SOB	NED j
	1 i i		2	■ 3 I	4	T 5 .	6
7	I 8 1	9	• 10 I	11	iiz	1 13
i 14	4-15 ■	16	i 17 -i-	18	1 19	20
21	T22	23	I 24 T	25	I26	i_2 ?	j
; 2«	L29	30	-L 31 1		.1... 1	1	1

t


PON	TOR	SRE	ČET	PET	SOB	NED
		1	2	3	4	
6	7	8	9	10	11	12
13	14	15	16	17	18	19
20	21	22	23	24	25	, 26
27	28	29	30	31			
re;	1 —	1		
AVGUST		
PON | TOR ; SRE	ČET PET SOB	NED
_	U- 1	12	3
4	5, i 6	7	8	9	10
11	12 | 13	14	15 . 16	17.
18	19 | 20	21	22	23	24
25	26 | 27	28	29	30	LH_

i
—V





PON ,	TOR	SRE ČET	PET 1 SOB NED
1	2	3	4	S®?
8	9	10 11	12	13	14
15	16	17	18	19	20	21
22 29	23	24	25	26	27	28
	30		1	L	1	1		







KANDIDATI
NOVEMBER			
PON TOR SRE i ČET	PET	SOB	NED
1 ._4	i:	1	_i		L ..1		2
.	3 J 4	|	5 j 6	7	8		9
10 Lii j 12 JZ13	14	15		
1 17 , 18 , 19 1 20	21 22		
24	25 | 26 1 27	28	29	
DECEMBER				
PON TOR	SRE	ČET	PET , SOB	NED
1142	3	4	5^6	7 i
8IL9	1°	11	12 I 13	14
15 j 16 22 . 23 29 | 30	17 24 31	18 i 19	20 	1 27		ig-j