Znanstvo.
127
so bili tiskani njeni prevodi W. Scotta, pesmi Hei-nejevein Riickertove, kakor tudi njene izvirne pesmi. Od 1. 1841. je delovala še krepkeje, tedanji časniki so polni njenih manjših pesmij. Izdala je večje pesniško delo, kjer darovita pisateljica opisuje ruske „svetske" gospodične, možeče se le po sebičnem premisleku zaradi koristi. Tudi okoli 1. 50. je bila sotrudnica mnogim časopisom. Pisala je komediji: „Garrikvo Franciji", in ,,Amfitrion", domači prizor. Posebno zanimiv je „Razgovor o Kremlu", kjer opeva duhovito glavne momente iz ruske, francoske in angleške zgodovine. Še kot vdova je pisala 5oletna žena marljivo. Izdala je tudi svoje pesmi in prevode. Na nemški jezik je prevedla dve deli grofa A. V. Tolstega: „Don Juan, dramatisehes Gedicht" i „Zar Fedor Jvanovič,Trauerspiel in fiinf AufzLigen." Odslej — skoro 2 5 let — ni več delovala v ruski književnosti; izgubila je tedaj sina, darovitega prelagalca in kritika Ipolita N. Pavlova. Ni čuda, da so je bili v Rusiji čisto pozabili, če se tudi sem in tje ponatisnejo njene pesmi in je tudi N. O. Gerhelj v svoji knjigi „Ruskije poetv" 1. 1873. jako laskavo ocenil to darovito  moderno pesnico.       O. H. Š.
f Dr. Ivan Broz. Znani hrvaški književnik, odlični pisatelj „Hrvatske Matice" Broz je umrl dne 25. grudna minulega leta 42 let star. Broz je jako važen za novejše hrvaško slovstvo in sicer kot književni zgodovinar in kot jezikoslovec. Prav zaradi tega se bomo potrudili, da povemo pozneje naročnikom kaj več o tem možu. Bil je profesor na gimnaziji v Zagrebu in dopisujoč ud jugoslovanske   akademije.
f Josip Jaklič. Dne 27. prosinca je umrl v Ljubljani mladenič, kateri se je nedavno oglasil z obširnejšim spisom pri uredništvu. Ker nismo mogli spisu odmeniti potrebnega prostora, radi ga dovoljujemo malemu spomeniku. Bil je jako naJarjen; mladeniška živahnost ga je pahnila kot dijaka sedaj sem, sedaj tje. Ko je začel resneje misliti in stopil na pot življenja, prehitela ga je smrt, starega dvaindvajset let. Udal se ji je, mirno spravljen z Bogom in v hudih bolečinah potolažen s svetimi zakramenti. Pri tem mladeniču smo se prepričali sami, da ljubezniv in potrpežljiv trud z mladino rodi prej ali slej dobre sadove za svet in večnost. V m. p.!
Znanstvo.
Bolgarski pravopis. Kdor se je kdaj pečal z bolgarščino, ve, kako težavo napravlja nestalnost bolgarskega pravopisa. Jedna sama beseda se piše v bolgarščini na več načinov in tudi razni pisatelji ne rabijo jednakega števila črk. Pred vsem so se med sabo borile tri pravopisne Šole: staroslovenska, ruska in bolgarska. S tem pa ni rečeno, da se je vsak pisatelj držal jedne ali druge te šole, bilo jih je več, ki so se držali nekoliko te, nekoliko one, da je bila zmešnjava še večja. Tudi v šolah je vsak učitelj imel svoj pravopis. Začetnik novobolgarskega slovstva je proigumen (podopat) hilendarskega samostana Pansij. Pisal je bolgarsko zgodovino. Premišljujoč, kak jezik in pravopis naj si izbere za svoje delo, odločil se je Pansij, da se bode, kolikor je moči, držal staroslovenščirie, ker tudi Grki pišejo v jeziku, ki je bližji starogrščini, nego je narečje, katero govore, in so tedaj tudi Srbi pisali v jeziku staroslovenskem. Na ta način je nastal staroslo-venski pravopis, ki se je ohranil do 1850. leta.
Takoj po ruskoturški vojni leta 1828. in 1829. se je po Bolgariji začelo večje zanimanje za Rusijo. Leta 1830. je po Bolgariji potoval Jur. I. Venelin s podporo peterburške akademije znanostij in nabiral gradiva za bolgarsko slovnico in slovar. Spisal je bolgarsko slovnico, v kateri je rabil ruski pravopis in je sploh bolgarščino prikrojil po ruščini. Ta slovnica se sicer ni tiskala, ali mnogi bolgarski pisatelji, Venelinovi prijatelji, so  se  seznanili ž  njo  in
začeli uvajati ruski pravopis v Bolgariji. Izprva se je ta pravopis širil le polagoma, ali v šestem desetletju tega stoletja je pa bil jako običajen. Pri tem pravopisu se je pa le preveč pokazalo, da ima bolgarščina svoje posebnosti, da se ne da brez sile nategovati na ptuja kopita.
Že zgodaj so pa v Bolgariji mnogi spoznali, da se je treba v pravopisu pred vsem ozirati na domači jezik. Že 1. 1806. je vačanski škof Sofronij prvi pisal v posebnem, za bolgarščino prikrojenem pravopisu. Leta 1 824. je Berovič izdal abecednik s podobnim pravopisom. To je bil začetek bolgarske šole, ki se je obdržala vzlic vsem drugim pravopisom, če tudi se ni mogla popolnoma obraniti ptu-jega vpliva. Ta pravopis je dobival vedno več veljave, ker so se ga poprijeli najboljši pisatelji bolgarski, med drugimi tudi Karavelov iz KoprivŠčice, ki je dosedaj prvi pripovedovalec bolgarski. Žal, da ni bilo med privrženci te šole prave jedinosti.
Da se naredi red v bolgarskem pravopisu, naročilo je lani učno ministerstvo komisiji sedmerih udov, da sestavi pravila za pravopis, ki se uvede v šole. Komisija se je odločila za bolgarsko šolo z ozirom na dosedanji razvoj. Pravopisa ni pre-ustrojila jedino le na fonetični podlagi, (t. j. samo po tem, kako se besede izgovarjajo), kakor je pravopis srbski, temveč se je ozirala tudi na etimologijo. Več črk, ki so v bolgarskem jeziku že izgubile svoj prvotni izgovor in  se glase jednako drugim Črkam,
'--