Zgodovinske drobtinice.
O pocetku Kostronianoviča, terdnjave v Slavonii.
Narodna pripovest.
V krasni posavski ravnini na Viru je stala še pred postankom Kostronianoviča prijetna pastirska koča, v kteri so bivale štiri osebe, mož in žena s svojima otrokama, dečkom in deklico. Ubogi starši bili so delavci in pastirji; oče pa še zraven ribič in lovec, mati pridna predica in marljiva gospodinja. Mnogo sta si prizadjala, marsikaj od-tergala in dostikrat obrisala kervavi znoj z upadenih lic, preden sta jih zredila in spravila k delu, sina h konju in orožju, hčer pa k preslici in šivanki.
Pridno začneta staršem pomagati in njim olajševati delo.
Oče umre. Zdaj je mogel prevzeti sin mesto očetovo, in njegova sestrica, ravno v cvetečih letih svoje starosti je morala namesto njega goniti živino na pašo, loviti ž njim vred ribe po Viru in Savi, kopati, kositi in razne druge dela opravljati.
Nekega jutra zopet žene goveda in ovce na pašo; ko se napasejo, in se, ker so topli žarki solnca silno pripekali, prežvekljaje v hladno senco uležejo, se vsedetudi ona pod košato lipo in jame presti kodeljo, ktero je seboj prinesla. Da ji pa čas nagleje mine, začne popevati mično pesem pastirsko, ktero so jo mati še kot majhno deklico naučili; tako mično in budljivo je prepevala, da se je zdelo, kot bi ji slavci iz bližnje dobrave odpevali.
Ravno ta dan se zgodi, da je neki gospodič, sin bogatega plemiča, v tem kraji lovil. Ko začuje miljene glase pevajoče deklice, hiti proti onemu kraju, od kterega so glasi odmevali. Pridši k mestu, zapazi prosto deklico v belo oblečeno z lepim vencom na glavi, spletenim iz krasnih poljskih cvetlic. Ko ona gospoda zagleda, ki se ji bliža, ustane hipoma; približavši se k nji, dolgo z začudenjem stoji pred njo in zdi se mu, ko bi gledal vilo dobravsko. Na pozdrav mu ona  prijazno odgovori in rudečica jo polije
------    37   ------
po vsem obrazu, da si ni upala povzdigniti oči, marveč je gledala v travo in začela zopet presti.
Mladi plemič dolgo stoji, kot da bi bil okamnel in k tlam prirastel. Sam ne ve zakaj stoji, molči in li dalje ne lovi? Nemirne misli mu blodijo po glavi. Po dolgem molčanji vendar slednjič spregovori: „Zašel sem v ti dobravi in zlo sem se utrudil; bi mi li hotla ti pokazati pot do kake koče, kjer bi se mogel nekoliko oddahniti in odpočiti?" „Iz serca rada" — mu ponižno odgovori; „saj je tudi ne dalječ od tod stanovanje mojih staršev, in ne dvomim, da Vam bodo mati moja radi postregli, ker do zdaj še nobeden ni bil spoden s praga hišice naše."
8 temi besedami pelje deklica plemiča po znani stezi proti domu. Grede jo izpraša vse, kar zvediti od nje in njenih staršev mu je bilo skerb; Pa njegovo serce ni bilo mirno in pokojno, dokler ji ne naznani, da si jo je zvolil za nevesto. Deklica plaha omolkne; mislila je, da ta mladi gospod govori le norčevaje, ker se ni mogla nadjati, da bi on, bogati plemič, ki ima na zbiranje bogatih in gosposkih, uzel njo siroto in ubogo dekle za ženo.
Mati mlade Savice (Sabine) — tako je bilo deklici ime — sprejme gostoljubno mladega gospoda in ga kar more s sirom, mlekom, medom in kozarcom merzle vode postreže.
Kmali začne siliti in nadlegovati mater, naj mu uda svojo hčerko Savico; ona pa se izgovarja, ga spomni velike različnosti njegovega in njenega stanu, in mu pove, da hčere svoje ni izredila za gospodstvo.
Na pervi mahljej ne pade hrast, v pervem nategljeji ne napolni se steklenica, tako tudi tabart plemič ni nič opravil, marveč se je mogel z žalostnim sercom proti domu napotiti. Cez nekoliko dni zopet pride in ponavlja poprejšno prošnjo. Zopet nič ne opravi, ker Savica se ni dala ome-čiti, da bi zapustila mater in dom svoj.
Kdor iše, najde; kdor prosi, dobi in kdor terka, se mu odpre. Tudi pregovori plemič očeta, da mu dovoli zidati v onem kraji grajščino; starko pa omeči, da mu uda edino hčer Savico.
Tako je mladi plemič po imenu Kostromanovič na malem polotoku Virskem sozidal grad, iz kterega je polagoma terdnjava se naredila, v kterem je prebival srečni plemič s svojo ženko, bivšo pasterico, in v kterem je tudi že star, a celo svojo družino kri prelil, borivši se z ukret-nim sovražnikom za dom in slobodo svojega naroda.
Razpadla je stara sila orožja in vse, kar povzdiguje smertonosno orožje, ležalo bo kdaj v razvalinah. Mi pa, glede one ostanjke starinske sklenimo, da nam biti hoče ono um, kar so bili našim prededom okovi, da zapustimo večji spominke dušne izobraženosti, ki bodo terpeli na veke, in se razširili od unukov do unukov.
Po ilirskem Gr. Krek.