Leto III. -List 19.
j^a punaji 1, oktobra 1877.
kostanjem.
7.
erce drSbno moje Od veselja vtriplje,
Mladi cvet kostanjev Vetrec name vsiplje.
Tudi v mojem serci Mladoletje sije:
V	njem se je razcvžla Boža poezije.
Kostanj, cvetni venec Tebi že odpada,
V	serci mojem roža Bode večno mlada!
Da slikžr sem, slikal
Tvojo bi lepoto, Da kipar, jo vdihnil V mramorja beloto.
Kralj, bi zlato krono Tebi del na glavo, Bogatin bogastvo Trosil ti v zabavo.
Pesnik vbog, poklanjam
Tebi pesni same — Oj, ozri prijazno Nanje se in name!
9.
Ko pozval svet6ve
Bog je iz temine, Tek pričel je svetne Bil se zgodovine.
Zame zgodovina
Tek je svoj pričela, Ko pogleda naju Pervič sta se vjela.
Od takrat jaz brojim Dneve, mesce,« leta, Od tedaj presrečna Duša je poeta!
10.
Lastavice hitre V vas so priletele,
Znašati nevtrudno Gnezda si začele.
Delo bode, tiče, Skoro dokončano,
Vam, mladičem varno Domovanje dano.
Jaz ga nimam kraja, Sator da postavim;
In družici, sebi Miren dom pripravim.
11.
Oh, zasula rano
Otca mi lopata, Smert mi vzela zgodaj Drazega je brata.
Mater sivolaso,
Sestro rožnolično, Nji samo in tebe Ljubim še resnično.
Mati moja radost,
Sestra je družica, Mojemu pa sercu Ti si vladarica.
Jos. Cimperman.
Ji O S A N A.
IV.
Pravega verta ni imel Skalarjev grad, samo proti večerni strani je bilo nekoliko ravnega prostora; a tu ni bilo videti prijaznih gredic s pisanimi cveticami, med katerimi se prijetno vijo z belim, drobnim peskom posuta pota: zastonj bi bil tu iskal plemenitega drevja in germovja. Eedka, kratka trava je tu neveselo rasla po peščenih tleh in okrog je bilo navadno gozdno drevje, robidovje in drugo ternje, ki je sezalo notri doli do pod griča. Malo prijazen, skoraj odljuden je bil ta prostor, kakor grad. kakor grajski gospodar. Med drevjem tu se je odlikoval star. visok, košat hrast, stoječ nekoliko naprej od drugih dreves, kakor da bi notel biti z njimi v versti. V njegovi senci si je bil postavil Skalar mizico s klopčico za enega samega človeka.
Bilo je na večer, lep zgodnjejesenski večer! Solnce se je bližalo zatonu, ko je Skalar sedel na klopci ci pod hrastom. Skalar ni bil sanjač; malokedaj ga je videl kedo zamišljenega: zdaj pa je vse kazalo, da je zamišljen. Vsak človek ima trenotja, ko ga, hoti ali ne hoti, obidejo, obsujejo misli, prijetne, neprijetne, to ni v njegovi moči. Vse je bilo mirno in tiho okrog, samo zdaj pa zdaj je za-ukal kak pastir pri čedi, ki se je pasla po sternišči pod gričem. Lep razgled je imel Skalski gospodar proti zahodnji strani; ozka dolina, zeleni griči ob straneh daleč, daleč pred njim sinje gore, in za njimi so snežniki visoko v jasno nebo molili svoje bele glave.
Nekoliko časa je Skalar, morebiti radostno, gledal to lepoto; potem pa je naslonil na roko glavo in globoko se zamislil. Sam je bil, in čutil je, da je sam, morebiti še nikedar tako. Vse življenje, kar ga je imel za seboj, zdelo se mu je tako prazno, pusto, ničevo; vse njegovo življenje, vse človeško življenje! In vendar, česa je pogrešal? Zdrav je bil in krepak; ostrozoba skerb mu ni glodala serca; dovolj, obilo dovolj je imel posvetnega blaga, mnogo oko je zavidno gledalo bogatega moža: a on je zavidno gledal siromaka, ki se v potu svojega obraza trudi in ubija za ženo in utroka!
In spominja se časa, ko je bil srečen, ko bi ne bil menjal z nikomur na svetu. Tedaj ni bil sam: ljuba družica je bivala poleg njega; s trudom in bojem si jo je bil pridobil. Bilje čislan zdravnik, bil je celo na glasu učenjak; duh njegov je neutrudno izsledoval na-ravine skrivnosti, in ne brez uspeha. Njegovo ime se je s čestjo imenovalo v učenjaških zborih, in vendar glavno delo njegovo, v katerem je reševal imenitno vprašanje, ni bilo še zagledalo belega dne. Njemu je posvečeval, kolikor mu je prostega časa puščal težavni zdravniški stan — njemu in pozneje družici svoji. Kratka sreča, kratke sanje! Nič posebnega, nenavadnega, vsakdanja prikazen; a on je mislil, da je nezaslišano, kar je njega zadelo. Zena je bila
njega nevredna. Nič dvoma; v rokah je imel dokaze nje nezvestobe. Ni se dolgo pomišljal in ukrepal, vajen je bil naglo ravnati. Pahnil jo je od sebe, izstergal si jo iz serca: in mesto, kjer je prej ona v njem kraljevala, bilo je prazno poslej; slava mu ga ni izpolnila, ne bogastvo.
V take misli vtopljen začuje stopinje za sabo; od grada se mu je bližal nekedo. Oberne se, in oko se mu zvedri, ko zagleda Ro-sano pred sabo. Zahajajoče solnce je se svojimi poslednjimi žarki obsevalo njeno lepo, bledo obličje.
„Ti, Rosana?" ogovori jo Skalar z nenavadno mehkim glasom. „Pozno je že. Slaba si še, večerni hlad ne de dobro ravnokar ozdravelemu človeku: ko bi se povernila bolezen!"
„„Gospod"", odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom na svojega dobrotnika, »„nič se ne bojte, zdravo in krepko se čutim, da še nikedar tako, hvala vam, ki ste tako po očetovsko skerbeli za ubogo tujo siroto"".
Beseda »gospod" je bila nekako čudno spekla Skalarja, ravno
v	tem trenotji, sam ni vedel zakaj: tako okorno, merzlo, brezčutno se mu je zdelo to ime. katerega je bil vendar tako vajen! Vendar premaga se in vpraša jo prijazno:
»Kaj želiš, Rosana ? videti je. da imaš nekaj na serci, govori!"
„„Pač imam nekaj na serci. že več časa, gospod: samo da ne vem, kako bi povedala, da bi bilo prav. Jaz ne znam lepo govoriti; saj veste, kako je bilo moje življenje do tedaj, ko ste prišli
vi	in me rešili. In vendar bi tako rada znala lepo govoriti, ravno zdaj: zdaj ko slovo jemljem od vas in bi se vam rada, tako rada. serčno zahvalila"".
»Slovo jemlješ?" vsklikne Skalar prestrašen.
„»Da, slovo, dragi gospod. Jutri zjutraj moram odtod. Videla sem vas, da sami tukaj sedite. Mislila sem si: Bog ve, ali bom imela jutri tako priložnost z vami govoriti, in tako sem se vam približala"".
»Jutri moraš odtod? Kedo te sili?"
»»Nihče me ne sili, ali tako mora biti, to čutim, gospod!""
„Ali si se naveličala življenja pri nas, ali česa pogrešaš? Pusto je res pri nas, samotno, dolgočasno, rad verjamem: ti si mlado dekle, rada bi družic, iger, veselic: samo reči ti je treba in precej jutri bodo deklice iz vseh bližnjih vasi tukaj zbrane okolo tebe. Skakajte, plesajte, razgrajajte, vse razbite, razdrobite, pokončajte, samo da bo veselje! Tudi jaz rad gledam vesele obraze. To ti že rad verjamem, da si se naveličala vedno gledati zgerbančen obraz, pogovarjati se s pustim starcem!"
„„0 ne govorite tako, prosim vas, dragi gospod; to me boli, prav v serce me boli. Kako bi kaj takega mislila; saj vi ste toliko zame storili, kakor nihče na svetu — razen moje matere! Bojim se samo, da bi se vi ne naveličali mene, če ne še zdaj, pa pozneje. Kaj sem jaz vam, kaj vam morem biti? Greh bi se mi zdelo, ko bi vam še dalje nadlego delala. Bolje, da grem, predno me sami
19*
t-
izženete iz hiše. Jaz nimam doma, gospod: po svetu se moram klatiti in ubijati, kakor voda od kamena do kamena"".
»Tebi se toži po tvojem prejšnjem stanu, kakor vidim, ne moreš ga pozabiti".
„„0 ne tako, gospod ! Da ste me rešili tega strašnega življenja, zato sem vam najbolj hvaležna. Nikedar več, raji v vodo, kjer je najglobočja!""
„Kako torej hočeš živeti? Nepošteno vendar ne, upam, kaj?"
„„Jaz ne vem, gospod, kaj je nepoštenost: vendar zdi se mi, da dosedaj nisem ničesar storila, da bi me moralo sram biti; in tako hočem zanaprej živeti: drugače bi ne mogla"".
»Ali s čem si hočeš kruha služiti? Človek mora vendar jesti in za delo se mi zdiš prešibka, kedo bi te vzel v službo?"
Na to Eosana nekoliko časa nič ne odgovori. Bila je vidno v zadregi. Slednjič se ujunači in izpregovori:
»»Nikoli še nisem prosila; druzega bi tudi ne mogla, ali vas, sama ne vem, kako je to, vas nekako lahko prosim"1'.
»Nič prositi, kar govori, česa želiš: vse ti storim, samo da je v človeški moči".
„„Moja največa, edina moja tolažba je bilo petje, in tudi na kitaro sem nekoliko znala. Imela sem jo, ali ostala je tam, pri mojem nekedanjem gospodarji"".
„Saj ni da bi morala ravno tista biti, kaj? če pa hočeš, tudi jo dobim, ko bi mi bilo prehoditi pol sveta".
»»O ne, vsaka je dobra"".
»Jutri jo bodeš imela, toliko moraš že počakati".
„»0 potem je pa vse dobro. Hodila bom po deželi od mesta do mesta, ne! od vasi do vasi, od hiše do hiše. Vstavila se bodem pri vsakih vratih: povsod je dobrih ljudi, ki bodo radi poslušali ubogo siroto, dasi bodo žalostne njene pesmi: veselih ne znam, gospod: jaz morem samo peti, kakor mi serce veleva"".
»Kje si se pa učila takih pesmi ?"
»„Da jo le enkrat slišim, pa jo znam, samo da se mi prilega; časi mi pa tudi sami pride kaj na um; saj peti je tako lahko, gospod, samo daje serce polno, potem sesamo poje. Kje so se pa tiči učili? in vendar tako lepo pojo!""
»In kader dobiš kitaro?"
„„Dejala vam bom: z Bogom, prav iz serca: z Bogom — in pojdem"".
»Nič te ne pregovori?"
»»Nič, gospod; tako mora biti"".
Neka ostra bolečina je v tem hipu Skalarju serce izpreletela; sprijazniti se ni mogel z mislijo, da ne bode nikoli več videl te deklice, užalilo se mu je, da ji je tuj, kakor vsak drug človek. Privadil, tako privadil se je bil ljubeznjivega otroka, težko mu je bilo misliti, kako bo mogel zanaprej živeti brez nje. Skoraj nevedoma zgrabi rumeni list, ki je bil s hrasta padel na mizico pred njim,
ogleduje ga nekoliko časa, kakor da bi hotel skriti svoje ginotje, pekočo bolečino, potem ga kakor jezen zmane v roki ter zažene strani, in reče s terdim, skoraj osornim glasom ; „Pojdi, kamor te je volja, ti si nehvaležna!" Prehuda je bila ta beseda ubogi deklici. Zderzne se sirota, solze ji žalijo oči, jok ji brani govoriti. Hudo je bilo možu, takoj je čutil, kako terdo, krivično jo je sodil; ali beseda je bila izgovorjena, izprožena pušica ji je v serci tičala. Ead bi bil poravnal svojo krivico, ali tudi njemu ni hotela iz ust beseda. Oba molčita nekoliko časa. Slednjič izpregovori Eosana :
„„Nehvaležna nisem, gospod; Bog mi je priča, da nisem, serce mi je polno kvaležnosti; ali kaj hočem ? Pri vas ne morem dalje ostati; za deklo vam ne morem biti; sami ste rekli, da sem prešibka; in kaj bi vam mogla biti druzega ? Pustite me, naj grem posvetu: ali predno grem, dajte mi prijazno besedo, prijazen pogled: hudo bi mi bilo, ako bi se morala tako ločiti od vas.""
In približa se mu ter poda mu prijazno roko. Mož prime roko ter govori z mehkim glasom :
„Nisem te hotel žaliti, Eosana; sam ne vem, kako mi je mogla uiti taka beseda. Ce ne more biti drugače, srečno hodi. Pesmi svoje poj po deželi ljudem; ali časi se spomni tudi ubozega, starega moža, ki samotari tam v odljudnem Skalnem gradu, ki nima žive duše na svetu, da bi ga rada imela, ljube roke, da bi mu, kader pride čas, zatisnila trudne oči. Spomni se časi, da bi tudi on rad slišal tvoje pesmi; bile bi mu tolažba na stare dni, on je tako potreben tolažbe !"
Mož ni mogel dalje govoriti: oberne se v stran, rosne so mu bile oči, ki niso že tako dolgo vedele, kaj so blagodejne solze. To je bilo preveč Eosani; milo se ji je storilo v serci, težko se je premagala. da ni skočila k njemu, oklenila se mu vratu ter zjokala se v njegovem naročji.
„„Jaz ne pojdem!"" reče mu čez nekaj časa. »Kaj hočeš torej storiti, sirota moja ?"
»»Pri vas bom ostala, dokler me boste terpeli poleg sebe."" »O, ti si dobro dete, Eosana! Pri meni torej hočeš ostati: skupaj bova živela, skupaj se igrala; po rokah te bodem nosil, vsako željo ti hočem izpolniti. Drage obleke, zlata in biserov, vsega ti hočem prinesti, kar ti more razvelesiti oko in serce. Nobena deklica ne sme biti tako lepa, tako srečna in vesela, kakor je Eosana tam v onem tamnem, odljudnem gradu poleg sivoglavega odurnega starca, ki jo hrani in čuva, kakor čarovnik zakleto kraljičino.""
»O, tako ne smete govoriti, gospod! Jaz nisem kraljičina, ne zakleta sirota sem in bivam rada pri vas."
»„Ce si res rada pri meni, kakor praviš, stori mi še to, česar te prosim: ne rekaj mi .jgospod", neprijetno mi je to ime iz tvojih ust.""
„Kako pa naj vas imenujem, da bode prav; kaj nisem vaša in vi ste moj gospod?"
„Reci mi: stari prijatelj, reci mi: stric; kakor hočeš, samo tiste gerde besede ne 1"
Dbogi mož se ni upal izreči imena, ki mu je bilo na jeziku, ki ga je bila polna vsa duša njegova, sladkega imena — oče!
(Dalje prih.)	B. M.
jS P O M I N I S POTA.
Pisal Fr. Poljane c.
I.
JVa kraški zemlji, (Dalje.)
Po nekih vegastih stopnicah pridemo do vrat, pred katerimi je pri majhni mizici sedel star čestitljiv mož. Položivši predenj svoj oboi vstopimo v velik, za silo razsvetljen prostor, katerega je bilo pa občinstvo do malega že napolnilo, stari in mladi, moški in ženske vse vprek. „Dvorani" se je pač videlo, da je stavbenik ni namenil za hram modricam, toda vse, kar bi bilo moglo koga motiti, bilo je umetno prikrito raznimi preprogami in gerbi, zastavami in napisi: a vse to, kakor tudi pročelje gledališnega odra je bleščalo — da ne rečem kričalo — v belo-modro-rudečih barvah. Vse narodno! Po sredi so bile postavljene dolge klopi, spredaj pa tudi stoli raznih barv in raznega dela. Klopi so bile vse zasedene, nekaj stolov spredaj pa je bilo prihranjenih za župnika in za nas, ki smo prišli v njegovi družbi. Jaz sem se usedel nekoliko v stran, tako da sem lehko videl na oder, ob enem pa tudi imel prost pogled po občinstvu. Kmalu potem ko posedemo, začne se zagrinjalo na odru, sicer malo nerodno in počasno, motati navzgor. Pred nami stoji kacib dvanajst pevcev, večinoma kmečki mladeniči in mladi možje, pa tudi gospod kaplan je bil med njimi in še dva ali trije drugi v gosposkih suknjah. V občinstvu, ki pa tudi že preje ni bilo preglasno, nastala je zdaj tišina, kakor v cerkvi pred pi;idigo. Izmed pevcev stopi eden — bil je učitelj — za korak naprej, pogleda po pevcih, zamahne z roko in iz krepkih gerl zagermi naš „Naprej", katerega, dasi ni več nov, človek še zmerom rad sliši, ako se poje tako čutjeno in navdušeno, kakor so ga ta večer peli Kraševci. Pevci izpojo. Ploskanja in klicanja ni konca ni kraja. Morali so ga ponoviti, a zdaj niso peli sami pevci, pelo je tudi občinstvo po dvorani. V tem pa ni bilo nič narejenega, prišlo je kar samo po sebi. Nekedo izmed poslušalcev je začel bolj potihoma, drugi za njim in tako naprej, kmalu je veršelo in donelo po vsej dvorani.
Meni je to bilo kaj novega, a ne mogel bi reči, da mi to na tem mestu in od teli ljudi' ni bilo po volji.
Ko se je občinstvo, ki je iz poslušalcev tako nenadano hitro prestopilo med izverševalce, nekoliko pomirilo, začne se zastor zopet hrupno vzdigati. Na odru je stal učitelj z goslimi v roci in trije pevci. Peli so narodno pesem, ki je znana pod imenom „Zagorska", a učitelj jih je spremljal na goslih. Moški glasovi in gosli so se čuda lepo vje-mali. Pevci sicer niso bili Bog ve kako izšolani, ali peli so dobro in kar je bilo največ vredno s pravim notranjim čutom; videti je bilo, da so dobro umeli, kaj je hotel neznani pesnik in skladatelj v besede in napev vložiti, ter so to znali tudi primerno izraziti. Ljudstvo je poslušalo v vidnem genotji, tako da je na koncu celo pozabilo pohvaliti pevce. Še le ko so ti odstopili in je zagrinjalo zaropotalo v svoj navadni položaj, zdramilo se je, rekel bi, ter prejšnjo zamudo obilno popravilo.
Nastal je daljši presledek, kajti sedaj je bila na versti igra, za katero je bilo na odru treba večih priprav. Igrali so burko „dva prijatelja", katero je gospod kaplan prav srečno iz nemščine na domača tla presadil. Igralke in igralci so storili pošteno svojo dolžnost, nekateri celo nepričakovano dobro. Toda bolj nego igra in predstavljal« zanimalo me je občinstvo. Tako hvaležnih poslušalcev bi želel vsem glumcem. Ne samo vsak dovtip, vsak smešen položaj, temveč vsaka beseda, ki je le količkaj na šaljivo cikala, sprejeta je bila s terzajočim veseljem. Ne daleč od mene je sedel majhen, dobro rejen mož drobnih oči in na kratko ostriženih las. Ta mož se je neprenehoma tako glasno in od serca smijal, da sem ga v resnici zavidal. V roci je deržal velik rudeč robec, ki je bil na zadnje že ves premočen, ker z njim si je brisal skrite očece. ki so bile ven in ven solzami zalite.
Po igri smo čuli zopet nekaj petja, namreč Ipavčevo »Domovino", ki je posebno dopadala in potem še po verhu Nedvedov „Mili kraj". Ena in druga teh pesmi je polna melodij; vsak slovenski poslušalec, če tudi ni strokovnjak v glasbi, jo lahko razume, vsak hitro čuti, da je to cvet iz domačega verta, da je nekaj njegovega: to mu govori k sercu, to ga boža in ob enem povzdiguje. In ravno s tem se mi je »beseda" na Krasu prikupila, ker je vse, kar se je predstavljalo, govorilo in pelo, bilo primerno poslušajočeinu občinstvu. Naši pevovodje — po deželi še bolj kakor po mestih — zagrizejo se najrajši v težke, malo ali nič melodijozne skladbe, ki imajo svojo moč in vrednost v „akordih". Kaj tacega zanima samo poslušalca, izobraženega v glasbi, mi drugi neveščaki ostajemo popolnoma hladni; pogostoma sem celo opazil, da samih pevcev taka pesem ni ogrela. Dostikrat bi človek sodil, da oni sami niso razumeli ne pesnika, ne skladatelja. Kaj pa še le kmečko občinstvo? Tak človek posluša in posluša, zmerom se nadeja, da pride kaj zanj umljivega, časi se
napev tudi zaleti na kako melodijo, človek pazno vleče na uho, toda v tem hipu se zopet vse razleti in razbije. In ravno pri veselicah, namenjenih priprostemu ljudstvu, morali bi se bolj ozirati na melo-dijozne skladbe, nego dosle. Naše občinstvo po kmečkih čitalnicah, ko bi imelo za to kaj sprejemnosti, moralo bi že skoro bolje poznati Jelena in Vašaka, Krizo vskega in Tovačovskega, nego svoje lastne skladatelje : Ipavca, Vilharja, Maška in druge. Daleč doli na Her-vaškem sem čul prepevati Vilharjeve skladbe, katerih nikedar nisem čul v Ljubljani, ne nikjer drugod doma.
Pa vernimo se zopet k besedi.
Zadnji glasovi poslednje pesmi so nam še zveneli po duši, ko stopi pred nas ljubeznjiva prikazen, ki si je pervi mah, še predno je odperla usta, osvojila vsa serca. Bila je vitka deklica cvetočega obraza, z globelicama na licih. Dve težki kiti kostanjevih las je imela liki krono oviti okrog glave, a iz lepih, mirno gledajočih oči ji je sijala nedolžnost, Deklamovala je času primerno Boris Miranovo »Turki na Slevici". S perva se ji je glas malo tresel, stavke je izgovarjala nekoliko preveč presekano, ali že pri drugi kitici se je ujunačila, jasno in čisto so ji vrele dobro naglašene verstice iz zgovornih ust, in besede pesnikove prihajajoče iz občutnega serca zadele so tudi prave strune v sercih poslušalcev. Od kitice do kitice je raslo zanimanje v občinstvu, in ko je deklamovalka končala, stermelo je še nekaj časa in čakalo, kaj tacega bi bilo menda poslušalo ves večer. Ko pa deklica, lehko priklonivši se, odstopi, zagermi dvorana gluše-čega ploskania, ki ni hotelo prenehati, predno se ni deklica zopet pokazala. „§e enkrat, še enkrat", klicalo se je od vseh strani in res ni bilo poprej miru, predno ni ponovila deklamacije. Marsikedo se bode morda izpotikal na tem. rekši: deklamacija se ne ponavlja. Bes je, jaz tudi nisem še kaj tacega videl, ali tukaj je to bilo drugače. Pesem je vsem dopala, vse jo je želelo čuti v drugo in deklamovalka je bila tudi pripravna ustreči občni želji. Bili smo že taki skupaj, in kedo nam more kaj?
Kar sem prej omenil, glede na izbor pesem, velja večidel tudi za deklamacije. Bil sem navzočen, ko se je po čitalnicah pred zgolj kmečkim občinstvom deklamoval Orest, Medea, Pevčeva kletev, prizori iz Marije Stuart, iz Viljema Telia i. t, d., deklamovalo se je pravim — ali ne prašajte me kako. Ne samo da deklamovalec sam dostikrat ni razumel pesnika, kar mu človek naposled tudi ne more vselej zameriti, pa denimo, da bi ga tudi bil razumel, in ko bi bil deklamovalec pervi umetnik iz dvornega gledališča — ne more ga umeti to občinstvo. Ni vse za vse!
Konečno še enkrat nastopijo pevci in zapojo „venec narodnih pesmi", ubran in povit po gospodu Kocijančiču, če se ne motim. Tudi to točko so izveršili na splošno zadovoljnost. Beseda je bila končana.
(Konec prih.)
j^OTERGANE STRUNE.
III.
Dva dni je minulo in ves ta dolgi čas ni bilo Leniče nikjer in nikod na izpregled. Zjutraj, ko je šel mimo Brodarjevih, bilo je vse tiho in mirno, nikogar ni bilo na dvorišči, nihče mu ni voščil »dobro jutro!" in zvečer ni stal nihče na pragu, da bi se mu prijazno nasmejeval. Kakor da bi bilo pri Brodarjevih vse izmerlo!
Tretji večer po tistem nesrečnem prepiru je bilo. Valentin ne more zatisnili očesa. Prevroče mu je pod streho, na dišeči mehki mervi, ravno kar pokošeni. Ven, pod milo nebo, na vert za hišo leže v kopico merve, ter prične preiskavati razna, skrivna kota svojega serca, in našel je mnogokaj, o čemur se mu prej še dozdevalo ni, in to bolest, ki mu sedaj kerči dušo. Bog vedi, čuti li jo ali jo je čutil kedaj kje kak nesrečen človek?
Pa kaj je to? Ni to nek znan glas? Ali je slišal prav, ali ne ? Nič se ne zmeni, neka nerazumna moč postavi ga z viškoma na noge. Operta se, ter stopa, kolikor mogoče previdno, po perstih čez vert in od tod po stezi za verti pa na drug konec vasi. Za Brodarjevim vertom se ustavi, preleze leso, ker odpreti se je ne upa, da ga škripanje ne izda, ter gre po vertu dalje proti hiši.
Da, prav je slišal; otožna pesmica se glasi po tihi noči, taka. kakoršne je on piskal po paši, tacih je tudi Lenico učil. Nihče drug jih ne zna. Nek star berač, Bog vedi, od kod je prišel, ta ga je naučil. Pesem je njegova, Valentinova melodija, in piščal, tudi ta je njegova! Po glasu jo pozna, on jo je naredil. A tako otožen, tako mil se mu njen glas ni zdel nikoli, toliko da mu solza iz oči ne izvabi.
Videti ni moči, noč je pretemna. Valentin postoji malo na vertu, potem pa gre varno dalje, pa naenkrat, po dveh ali treh ko-racih, prestane petje. Leniča — kedo drugi more biti — je začula šum. Prav blizo pod oknom je Valentin že, ko piskanje umolkne: ustavi se tudi on. ter derži sapo nase, da bi ga naposled celo ta ne izdala, ker okno je gotovo odperto, pri zapertem bi se ti mehki glasovi ne slišali tako daleč po vasi.
Dolgo čaka, vse je tiho, naposled se celo okno zapre z ne-kacim šumom, kakor bi se bilo zaperlo nalašč.
Zopet malo počaka, potem šepeče kvišku :
»Leniča, Leniča, jaz sem tu, Valentin!"
A nič odgovora.
»Ko bi te smel glasno poklicati!"
Dalj časa ugiba, ali naj bi šel, od kodar je prišel; kar mu šine
dobra misel v glavo. Pripogne se k tlom, ter lušči od zidu doli pri zemlji male koščeke, zdrobi jih še drobneje, ter počne počasi dru-zega za družim na lahno kvišku v okno metati.
Ees, čez malo časa se okno odpre in Leniča pogleda skozi.
»Jaz sem tu, Valentin!1'
„»V miru me pusti, pa domu pojdi!"" zašepeče Leniča z okna doli, ter zapre okno.
Kaj bi sedaj počel! Ali bi šel? Ne, še enkrat hoče svojo srečo poskusiti, ter ji povedati, kako hudo mu je, in kako dolgočasno in tesno pri sercu, sam ne ve kako in zakaj, pa prositi jo še hoče, naj pride jutri na pašnik gori k njemu, ker ji ima nekaj povedati.
In res, še enkrat verže peska kvišku in še enkrat se okno odpre, pa šepetaje mu Leniča zapreti: »Valentin, idi, ako ne, doli k očetu pojdem klicat jih, da izpuste psa iz verige".
In Valentin otide.
Drugo jutro je kaj zgodaj živinčeta odklenil. Sredi vasi, pri koritu jih je napajal, ter jim zvižgljal; človek bi mislil, bolj veselega, bolj srečnega človeka ni pod solncem. Kar mu nekedo položi od zadaj roko na ramena.
»Leniča, Leniča!" vsklikne Valentin, ter zgrabi njeno roko, kakor bi jo moral prideržati za vse večne čase.
„„Veš, povedati ti pa moram, zakaj sem na te huda"", pravi mu, „„in po noči pusti ljudi v miru. Samo povedala ti bom, saj zate tako ne bom marala več. Za voljo piščalke, veš. sem huda! Za tvoje besede pa ne dam piškavega oreha. Ali si že pozabil, ko si me učil, pa si mi rekel, da kar človek reče, naj bo resnica, in kader obljubi, to in to bom storil, ali to in to bom rekel, naj pri tem tudi ostane. Tak človek je mož beseda, si rekel, in zdaj, ko že vse laže, je tak čloyek vreden, da se mu človek odkrije in do tal prikloni. Ti si pa vse to pozabil in nisi več mož beseda in nisi več vreden, da bi se ti človek odkrival, veš!""
»Kaj pa sem obljubil in ne storil?" vpraša Valentin, ter strese zaupno zv glavo.
»»če tudi ni bila nič vredna!"" huduje se Leniča nad njim, »»pa bi je le ne smel proč vreči"".
»Kaj? Piščalko?" vpraša Valentin iznenaden.
»»Da, piščalko, da"", terdi Leniča, ter vdarja z roko na posodo. »»Za zlat denar, rekel si, je ne oddaš. Pa to je vse nič, samo zato sem huda, da si besedo prelomil, in kar boš odslej dalje povedal, noben človek ti ne bo verjel, pa godi se ti prav, prav se ti godi! Pa tudi jaz sem rekla, da jo bom shranila in še stara jo bom imela v skrinji zaperto. Veš, jaz nisem besede prelomila, glej jo, tu jo imam. Sinoči sem je šla doli v grapo iskat. Našla sem jo popolnoma celo, tvoja pa se je na drobne kose razbila, ker si besedo prelomil, veš!""
Po teh besedah zadene posodo, ki se je bila med tem do verha že zdavno napolnila, na glavo, ter se zasuče proti domu. »»Le srečen
hodi!"" zakliče mu, „„pa drugekrati mnogo ne obetaj. To sem ti morala povedati, veš!"" pravi mu odhajaje, „„huda sem pa vendarle nate"".
In zdihnila je, kakor nekedo, ki se mu je odvalil težak kamen se serca.
„Jaz sem pač ostal mož beseda!" pravi Valentin zanjo, „le ti si jo prelomila".
,,„Jaz?"" pravi ona, ter se naglo zasuče. „„Glej, kaj ti neki na misel ne hodi!""
»Se ve da, ti, jaz sem rekel, le toliko časa jo čem shranjevati, dokler bova vedela zanjo samo jaz in ti, midva sama, ne pa drugi ljudje in morda vsa vas, pa Bog ve, kedo drugi še".
„„In vsi ti vedo zdaj to?"" vpraša Leniča zbadljivo.
„Ce zdaj še ne, pa saj kmalo", odverne Valentin. „Kar ve eden, ne ve nobeden, kar vesta dva, vesta sama, kar vedo trije, vedo pa vsi ljudje, ta pregovor je zlat".
„„In kedo ti je to povedal, da vedo že trije"", vpraša Leniča, „„da se s piski pozdravljava?""
„Saj ni bilo treba, da bi mi bil kedo pravil. Ali ga nisem pred predvčeranjem sam slišal visoko v gorah? Kedo je bil, se ve da ne vem; a to pa, da se bodo posibmal kmalo pričeli z mojimi znamenji norčevati. Kedo je ostal mož beseda, ti ali jaz?"
Bog vedi, je li Valentin čutil zob, s katerim pika in zbada ljubosumnost ?
Leniča, ki je dosedaj ves čas deržala polno posodo vode na glavi, postavi jo nazaj na korito.
„„Oj ti nevednik!"" pravi mu, ter steče proti domu in doma po stopnieah v svojo spalnico. „ »Počakaj me tu!"" dejala je Valentinu, ko je odtekala.
V malo trenotkih se je povernila. „,, Sedaj se od mene proč oberni!"" pravi mu, stisne piščalko v pest, ter jame piskati na njo znamenja, za katera sta bila zmenjena.
„„Glej, bedak! Toliko nisi mogel presoditi. In jaz, da sem te li mogla kedaj za tako pametnega in prebrisanega imeti. Zdaj veš, kedo je piskal. Jaz! Stisnila sem piščalko v roko, kakor sedaj le in tebi se ve da, zdel se je glas, da je prišel z velike daljave. Na, naj bo, tu imaš mojo roko, za zdaj ti odpustim, a drugič nikoli več"".
In prijateljstvo, ki se je bilo — ali človek bi vsaj mislil kmalo — za vselej razbilo, podalo si je zopet gorko roko.
Tako srečnega človeka, kakor je bil Valentin, solnce ta dan • na vsem svojem dolgem potu ni obsijalo.
(Dalje prih.)
^ L A V I C E IN SLAK.
Spisuje Ivan z Verlia.
II.
J^A pUNAJI 1
(Konec.)
„fa gospod bi rad eno sobico!" pravi moj spremljevalec vojaku. Glej, Matija, dejal sem sam sebi, kako si jo zadel, da si pustil ir-kovino doma in si gosposko obleko omislil. Ali si cul, da ti je dejal: gospod? Toliko se mora Dunajčanom reči, prijazni ljudje so skozi in skozi. Ti moj nosač, mislil sem si, če imaš tako lepe besede v ustih, pa tudi nočem, da bi mi zastonj prenašal moje blago. Tvojo prijaznost ti čem plačati.
»Nate mož!" dejal sem mu, »tu imate osem grošev". Toda. mislite si, gospod Anton, nesramniku je bilo premalo, celih osem grošev, in vendar premalo!
»Kaj?" rečem mu, „premalo? Pri nas opleta kosec in pritiska mlatič ves božji dan, da vse z njega teče, za koliko menite? Za staro petico, in še vesel je, dobro plačan. Vam je pa za dobre pol ure osem grošev premalo?"
Branil sem se, a vse ni nič zaleglo, še osem sem mu jih moral dati. Naposled sem bil še celo vesel, da je šel prej ko prej proč. ker prepričal sem se sedaj do dobra, da imam z velikim sleparjem opraviti. Vse mi je prišlo na misel, kako je dirjal pred menoj z mojimi rečmi, da sem ga komaj, komaj dohajal, in ker se mu ni posrečilo, dal si je pot dobro plačati. Pozneje ga nisem videl nikedar več. samo enega ali druzega njegove rodovine sem srečal tu pa tam. Morda mi boste vedeli povedati, kaki ljudje so to? Zdi se mi, da je imel na glavi zlatimi čerkami zapisano »komisar" ali kako? Pa saj ni bil komisar dunajskih potepuhov ali sleparjev sam? Čast Bogu, da sem mu tako po ceni ušel iz rok, ker goljufije je Dunaj res poln do verha streh. Vsak dan se čuje o kaki novi slepariji. Se ve da čudno ni, ko je že toliko tatovskih komisarjev, koliko mora biti še le manj imenitnih.
»Koliko se pa plača za stanovanje?" vprašam vojaka. Pozneje, ko so ga ljudje ogovarjali, zvedel sem, da se piše Her Bordir.
»Tri goldinarje", odgovori mi.
„„Pa jaz menim najmanj en teden ostati"", pravim.
»Dokler se Vam poljubi, gospod", odverne mi, »prostora imamo dovolj še za enkrat toliko gostov, kakor jih imamo".
»»Potem je pa prav!'"' rečem na to.
Her Bordir pritisne na to na neko belo gumbo v steni, in takoj pritečeta dva ali trije, ter me peljeta v mojo sobico.
Bilo je teden dni po tem. Ravno sem se bil dobro umil, ko pride nek gospod k meni v sobo. Pomoli mi kos papirja, ter se prav globoko prikloni: „Prosim za 21 goldinarjev".
„„Kaj?"" začudim se jaz, „„21 gold.?""
„Da, 21 gold.!" pravi mi, ter se še globočeje prikloni, „pri nas je taka navada".
„„Za 21 gold. se vam jaz trikrat globočeje priklonim1'". Stvar me je že jela jeziti. „„Ce je pri vas taka navada, da meni nič tebi nič, kar za 21 gold. prosite, je pri nas taka, da se ne da ne en bor. Ali ste razumeli'? Sram vas bodi, tak gospod, pa hodi ljudi nadlegovat po hišah"".
„Meni se zdi", pravi berač, „da se ne razumeva".
„„Pač razumeva se, razumeva pa še dobro!""
„Torej ne zaderžujte me, časa nimam nič kaj odveč".
„„To je pa vendar nesramno, za 21 gold. prosi, pa nima toliko časa. da bi se malo pozamudil! Jaz sem vam že enkrat rekel, ne bora ne dam"".
„Ne zamerite, gospod", pravi mi berač. „Dejal sem vendar le prav, da se ne razumeva. Prišel sem namreč tirjat plačo za stanovanje, pri nas je navada, da opomnimo goste vsak teden sproti. Xe zaderžujte me torej, ter izplačajte 21 goldinarjev".
„„ Glej te, kako ste se vjeli"", zarežim nad njim. „„Vi ste goljuf, slepar, vsi ljudje na Dunaji so goljufi. Ali ne veste, da sem se pobotal za 3 gold. Se ve da, niste se dobro porazumeli in sedaj vam hodi tako navskriž. In verhu tega, kedo je z Vami kedaj govoril? Jaz sem se z vojakom doli v veži pomenil, in plačal bom tudi njemu in druzemu nikomur. Ušel mu ne bom, tega se mu ni treba bati, zato pa stoji doli v veži"".
„Torej nočete plačati?"
„„Menim, da nočem!""
Predno bi bil človek do 300 naštel, pride že polieija pome. Da vam na kratko povem, plačal sem 21 gold. za en teden stanovanja. Vse je bilo zastonj, a toliko vam povem, privoščil bi vam bil, da bi bili v pričo, kako sem eelo hišo oštel. Kogar sem srečal, moškega ali žensko, povedal sem mu, kar mu je šlo. Pa škoda, da ne znam bolje nemško drobiti, ker, kader sem zašel v najhujšo jezo, vtakrat mi je nemščina potekla in jel sem jih oštevati po domače. Škoda, pravim, da niso vsega razumeli. Naj bi mi bil vojak v veži povedal, da mi bo treba za vsak dan in ne za ves teden plačati toliko, še plunil bi ne bil v njegovo vojašnico. Sedaj stanujem pri nekem čevljarji, kjer bom za ves mesec komaj polovico toliko plačal, ko v oni vojašnici za en teden.
Ker mi je papir pri kraji in me že tudi roka boli, zato čem končati, ter Vas prav priserčno pozdravljam.
Matija.
pITERARNI POGOVORI.
H^arjetica. Izviren roman, spisal A. Koder.
(Konec.)
Živo nam predočuje pisatelj, kako Marjetica umira. To je dobro; a tudi tukaj prestopa meje. Konečno namreč pravi; »Roka ji omahne, život se zgrudi nazaj — leščerba (bolje bi bilo morda ogibati se v boljših spisih te gerde tuje spake) ugasne, ura se vstavi na steni — pod oknom zaskovika mertvaška tica, fantovska pesem
utihne in neveste Marjetice--ni več. Tako se ne sme. Vsaka
teh posameznih prikazni sama zase nima nič posebnega, čudovitega v sebi, a da nastanejo vse tako v enem in istem trenotji samo zaradi Marjetičine smerti — ta »koincidencija" je kakor las lasu čudežu podobna. Tako imenitna pa vendar nt Marjetičina smert, da bi se zaradi nje čudeži godili, kakor se nam poroča, da so se o smerti velikih, slavnih mož. Take vere romanopisec današnji ne sme zahtevati od bralca. Dogodbe, katere nam on pripoveduje in predočuje, verše se tako rekoč o belem dnevu, ne pa v nekem skrivnostnem somraku, ki se bolj prilaga pesniku.
Kar se tiče jezika, radi priznavamo, da si je gospod pisatelj, in ne brez uspeha, prizadeval pisati lepo, čisto slovenščino; vidno se ogiblje one gorjanske neotesanosti, ki smo jo že tolikrat grajali, one zdaj tako priljubljene zmesi iz vseh slovanskih narečij, ki zares izobraženemu človeku tako preseda! Da nam tu pa tam kaka beseda, kak izraz ni po volji, to je čisto naravno, skoraj ne more biti drugače. „Hanc veniam petimusque damusque vicissim".
0 pisavi, zlogu naj samo nekaj malega omenimo. Svetovali bi namreč gospodu pisatelju, naj ne rabi tako pogosto, brez estetične potrebe tistih „stalnih prilogov" — epitheta ornantia jih tudi imenujejo filologi. V tem skromni prozajiki ne smemo posnemati Ho-mera očeta.... „poti de skeptron bale gaie — chnjseiois Mloisi pe-parmenon". To je prav lepo v Ilijadi, ali Marjetica nillijada: vsaka stvar na svojem mestu! Da ima Marjetica bel predpasnik, to je prav in lepo, tudi napačno ni, da nam pisatelj to pove enkrat, ali tega nam ni treba vedno ponavljati, ta »beli predpasnik" ne sme biti »stereotipen". Zlasti tisto, ko beremo, da si Marjetica briše solze z belim predpasnikom, to nas tako nekako neprijetno ohladi; ako smo zares gineni, nismo pri volji misliti na to, kak je tisti predpasnik. To je, kakor Gerk prav dobro pravi, »psychron". Prilogi, katere rabimo, naj ne bodo prazni; na svojem mestu so samo, kader označujejo kako stvar.
G. Kodrova Marjetica, o kateri smo že toliko govorili, daje nam povod in priliko, da izpregovorimo nekoliko besed o stvari, ki se
nam imenitna vidi, za dober svet ne samo g. Kodru — tudi drugim mladim pisateljem slovenskim.
Da si volijo predmete iz domačega, selskega življenja, vse prav in dobro, saj druzega narodnega življenja tako skoraj nimamo. Kar nam hoče človek opisovati, to mora najprej sam dobro poznati; ne dovolj: tudi neko ljubezen, navdušenost mora imeti do predmeta, ki nam ga predočuje, ako hoče, da se ogrejemo zanj. To smo videli in hvalili pri g. Kodru. Ali tu je neka nevarnost, v katero zlasti mladi pisatelj lahko zabrede. „Ljubezen je slepa", da ne vidi, kjer ljubi, napak, ki so vsem drugim očite. Z druge strani pa zopet ni slepa, še preveč vidi, mnogokaj namreč vidi. ali meni, da vidi, česar ni v resnici. Kedor ni nikedar še stopil čez ozke meje svoje domovine, njemu se lahko zgodi, da se mu vse, kar vidi doma, dozdeva silno imenitno, zanimljivo, izvirno-narodno: govorica, noša, navade; kako se ljudje ljubijo in se ženijo, kako jedo in pijo. Kaj takega, meni, ni videti nikodar; to je treba pokazati vsemu svetu, da bodo vedeli ljudje, kako je pri nas. Kedor je obhodil samo nekoliko sveta, daleč mu ni treba' iti, prepričal se bode skoraj, kako malo, ubogo malo je izvirno-narodnega v našem kmečkem življenji. Kmet je skoraj povsod precej enak. Po dunajskih ulicah lahko vidiš hoditi kmeta, od nog do glave je ves tak, kakoršni so pri nas, tudi po obrazu je pravi Slovenec, pravi Kranjec; kar nagovoril bi ga: Od kod pa vi, oče?" Stori: debelo te bo gledal; mož je terd Nemec, ki morebiti nikedar v svojem življenji ni čul slovanskega glasu. Bolj ko človek pogleduje po svetu, bolj vidi, kako strašno malo je še zares narodnega življa v našem kmečkem življenji ; in še to, kar je ostalo, gine bolj od dne do dne. To je morebiti žalostno ali tako je; kaj nam pomaga, če se slepimo! Vzemimo samo našo kmečko nošo, moško in žensko, razen morebiti peče je vse tuje. To kažejo že sama imena naših oblačil. Poskusi, slovenski pisatelj, opisovati obleko našega kmeta, naše kmetice, v kaki zadregi boš z imeni, ako ti ne ide rada iz peresa gerdo popačena tuja beseda! Vsakemu ne gre rada. Kaj hočemo reči s tem? Pustimo vnanjosti, kolikor niso neogibno potrebne, in opisujmo notranje, dušno življenje; to je vir, ki ne usahne: tu nam pisatelj lahko pokaže vse svoje moči, samo da jih ima.
Vse to bi se bilo lahko pismeno povedalo samemu gosp. Kodru, res; ali mogoče, da si še drug kedo kaj koristnega posname iz tega, kar smo rekli o Marjetici.
Konečno bodi Marjetica slovenskemu občinstvu toplo priporočena. Gospodu pisatelju pa kličemo: Hrabro naprej!	s.
JSlovenski glasnik. „Slavja-n-slsrij mir".
Težko je ustvariti list, kateri bi sam dan danes ustrezal željam in potrebam vsakega omikanega in po omiki hrepenečega Slovana, iu tudi malo je takih listov, kateri bi se zanimali za vse stroke znanosti in umetnosti. Ta namen namerava doseči „Slavjanskij mir" (slovanski svet); kakor že naslov kaže, ozira se ta list po vesoljnem slovanskem svetu, po slovanski znanosti in umetnosti.
„Slavjanskij mir" je ilustrovan list, kateri prinaša zanimljive spise o slovanskem slovstvu, o narodnem pesništvu Serbov, Bolgarov, Čehov, Slovencev i. t. d., zemlje- in ljudopisne članke s posebnim ozirom na Slovane; list razglaša zgodovinske životopise in se peča se slovansko zgodovino, politiko, narodnim gospodarstvom sploh s tergovino in prometom, zlasti bo tudi gojil slovansko bibliografijo. „Slavjanskij mir" velja za vse leto 10 gl. po vseh slovanskih zemljah; naročniki dobivajo po verhu še »splošni zemljevid balkanskega poluotoka". Ta list bo izdal „album dvajset junakov sedanje vojske", kateri velja 4 gl., a pozlačen 6 gl. Naročnina naj se pošilja z naslovom: „Slavjanskij mir", izdatelj Vasilije Turba, Černišev per., d. Nro. 6. S. Peterburg.
—	Gospod H. Penn, Slovencem dobro znan pisatelj, izdaje na Dunaji nemški lepoznanski list z naslovom: „Dichterstimmen aus Oesterreich-Ungarn". Ta list prinaša same izvirne, dosedaj še ne tiskane pesmi avstro-ogerskih pesnikov, in sicer — to je kaj novega — ne samo nemških, nego tudi slovanske, ogerske in italijanske v izvirni besedi z nemško prestavo. Gospodu pisatelju se je posrečilo pridobiti svojemu listu skoraj vse najgiasoviteje pesnike avstro-ogerske deržave. V 5 številkah, ki so izšle dozdaj, nahaja se mnogo lepega pesniškega gradiva iz peres najslarnejih pisateljev; med njimi je tudi — in to je nam posebno zanimijivo — ime pervaka slovenskih pesnikov, gospoda Levstika, ki je takč dolgo molčal. Veseli nas, da se je vendar zopet oglasil, če tudi v nemškem listu. Kedor hoče imeti priložnost seznaniti se z najboljšimi pesniki avstro-ogerske deržave, zlasti nemškimi, naj si naroči g. Pennov list. Naslov: Administration der Dichterstimmen.... Wien, III., Basumofskygasse 10. Naročnina: celol. 5 gold., polul. 2 gold. 50 kr.
—	V Ljubljani je začel zopet izhajati šaljivi list: „Brencelj". Naročnina: celol. 3 gold., polul. 1 gold. 50 kr.
—	„Glasbena matica" v Ljubljani je razposlala tri vezke (I. »Slovenske pesmi", II. in III. »Milotinke") samospevov našega slavnega skladatelja dr. Benj. Ipavca.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. za pol-leta. Napis: Redaction des „Zvon", Wien, Wahring, Zellerhof 6.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.
Tiskata: A. Keiss in P. Horn.