89 Otrok in knjiga 99, 2017 | Večernica majhnimi otroki, samo narava tega dela je drugačna. Trudim se biti prisotna in vzdrževati red. Urednike vseh nominiran del smo prosi- li za besedo o delih. Kakšne so pa vaše izkušnje z uredniki? Brez dobrih urednikov zagotovo ne bi zdaj že tretjič odgovarjala na vprašanja ob nominaciji za večernico. Pisatelj brez urednika je kakor igralec brez režiser- ja. Morda bi se še dalo nekaj ustvariti, ampak slej ko prej bi se tak pisatelj ali igralec izrabil, začel bi se vrteti v kro- gu svojega pogleda, ki ga ni mogoče usmeriti nase od zunaj. Mojo veščino so na začetku brusile urednice Cicibana. Takrat so bile to Slavica Remškar, Irena Matko Lukan in Alenka Veler. Vse tri so še zmeraj ‘moje’ urednice. Slavica pri Cicibanu, Irena in Alenka pri knji- žnem programu Mladinske knjige. Vse tri znajo videti prav tisto, kar sama pri sebi spregledam ali nevede ponavljam. Pri Miš založbi je takšno izurjeno oko Gaja Kos, ki je tudi urednica nominira- nega romana. Vsem, ki sem jih naštela, neizmerno zaupam, in če katera izmed njih reče, da se mi nekaj ni posrečilo, bom morda za mnenje vprašala še drugo, zagotovo pa eno izmed njih, ne bom šla iskat manj strogega urednika k drugi za- ložbi, raje bom dala vse od sebe, da bom tisto, kar se njim ne zdi dobro, izboljšala, popravila ali napisala na novo. Uredniki, ki jih moram pridružiti prej naštetim, so še Andrej Ilc in Nela Malečkar pri Mla- dinski knjigi ter v zadnjem letu Mateja Komel Snoj in Jerica Jerman z Založbe Družina, ki sta uredili moj roman Bliži- na daljave. Petra Vidali Večer, 19. september 2017 Miha Mazzini: »gREH jE BItI odRAsEL« (Foto Robert balen) Ste knjigo Zvezde vabijo res pisali za sproščanje med zahtevnejšim snovanjem odraslega romana Otroštvo, za katere- ga ste lani prejeli kresnika za najboljši slovenski roman? Intenzivno sem pisal roman Otroštvo dve leti in da sem ga lahko prebavil, sem ga moral razkosati na zgodbe. Vmes sem res pisal nekaj za sprostitev, eno od teh besedil je bilo Zvezde vabijo. Hotel sem doseči občutek poletne optimistič- ne knjige, vsaj zame. Druga taka knjiga pa so bili Zemljevidi tujih življenj, ki je malo kriminalka. Ni sicer tako vesela knjiga, je pa še zmeraj nekje vmes, bliže žanru. Žanr pa seveda ni drugega kot struktura. O mladinski književnosti kroži cela vrsta obupnih klišejev – o ohranjanju ali malikovanju otroka v sebi, o tem, ali se je lotiti na začetku kariere ali na 90 Otrok in knjiga 99, 2017 | Večernica vrhuncu itd. Pri vas je bila odločitev za mladinsko pisanje zelo programska? Zvezde vabijo imajo zelo neromantičen začetek. Imel sem idejo za mladinski roman in sem ga napisal ter tudi poslal na natečaj Mladinske knjige že pred leti. Ni bil sprejet. Ko sem se odločil, da ga bom popravil, sem sklenil kreniti čisto od začetka. Na koncu ni ostalo nič razen prvega poglavja. Zgodba, junaki, vse je čisto drugo. Zvezde so bile kot odplačilo nekega dolga do sebe samega, pač na novo napisati in s tem končati delo, ki je bilo začeto. Tisto, kar smo začeli in ne končali, nas pač vedno žuli. Ko pišeš o otroštvu, nikoli ne veš čisto dobro, kaj bo nastalo. Roman Zvezde va- bijo pa ima res čvrsto strukturo. Razmišljate o filmanju romana Zvezde vabijo, saj se bere kot snemalna knjiga? Strinjam se, nove generacije so totalno vizualne, zato je bil tekst namenoma tako zasnovan. Res so filmski prizori v knjigi namenoma. Ko razmišljam o liku, mi največ časa vzame, da najdem en sam stavek, da ga opišem. Stavek ni čisto običajen in lahko na koncu konča v tekstu ali pa tudi ne. Babica je v romanu posebej zanimiv, večplasten lik, je knjižničarka in zbira pisala znanih pisateljev, nekoč tega ne bo mogoče več zbirati, ker pišemo na računalnike. Ne spregledati, da ima ta babica tudi svoje življenje. V slovenski literaturi ba- bice in mame po navadi nimajo svojega življenja. Tukaj ima partnerja in gresta na morje, vnukinjo pri dvanajstih pa pu- sti čez vikend samo doma. To je šok za Slovence. Zato sem to uravnotežil, lik je mehak in materinski, a življenjski. Ko sem pisal scenarij za film Sladke sanje po svojem romanu Kralj ropota- jočih duhov, so me mnogi ustavljali na cesti in mi očitali marsikaj, slabe kadre, napake v dialogu. To je bil prvi slovenski film, ki ni imel lika dobre mame. To je bilo leta 2000, si predstavljate! Očitno sem načel glavni tabu v slovenski kr- ščanski civilizaciji. Vaši liki v romanu imajo zvečine težave s samopodobo, samozavestjo, pa naj bodo fitnes fani ali izolirani čudaki … borilne športe treniram že dvajset let in v telovadnici opazujem mulce, ki imajo vsi iste frizure. To je neka fitnes subkul- tura, ki je ni nikjer v literaturi, pa je zelo številna. Fitnesi so odprti cele noči. V principu me je zanimal še bolj od glav- ne junakinje fant, ki se ne zna izražati drugače kot virtualno. A nočem razkriti preveč, naj berejo roman. Na izbor tematike je gotovo vplivala po- plava resničnostnih šovov pri nas. Iska- nje talentov vseeno vsebuje več vložka in kreativnosti kot kak Big Brother, kajne? Pa saj smo jih imeli tudi v socializmu. Kaj pa je bil Veseli tobogan, če ne is- kanje mladih talentov? A takrat je bila samo ena televizija. V angleškem tisku sem prebral resnično zgodbo o indijski družini, ki se preseli v Anglijo. Mož dela cele dneve, žena je sama doma ves dan in se na smrt dolgočasi. Hči je stara sedem let in je tudi ves dan v šoli. Žena iz dolgočasja odpre vse facebooke in instagrame, tvite …, v bloku spozna še eno starejšo Indijko. Spoprijateljita se. Ženska najde na internetu virtualnega ljubimca itd. Sosedi odkrijejo raka na dojki, prijateljica jo neguje, pozdravi se. Nekega dne pa soseda izjavi, da je dobila raka zaradi sosedine hčerke, ker je poosebljeno zlo. Indijko začnejo vsi na facebooku, twitterju z internetnim ljubimcem vred prepričevati o tem in na koncu ubije svojo hčerko, ker je prepri- čana, da je reinkarnirani hudič. Šokant- ni del zgodbe je, da je Scotland Yard potreboval tri mesece, da je dobil od Facebooka in Googla podatke o vseh internetnih prijateljih. Ugotovili so, da 91 Otrok in knjiga 99, 2017 | Večernica so vsi ti ljudje prihajali z istega raču- nalnika, to pa je bil računalnik sosede. Tudi raka v resnici ni imela, ustvarila je vse prijatelje, da je sama sebi dokazala, kako lahko zlomi tisto žensko. Ko sem to prebral, sem našel snov za mladinski roman: pranje možganov. To je torej fundament zgodbe – manipu- liranje z elektronskimi sporočili, ki so zaprta v ločen svet, v katerem so možne lažne identitete, dogajajo se vdori v za- sebnost …? Vsi smo nestabilni pri štirinajstih, pa saj to je definicija pubertete, da hormoni podivjajo. Če nenadoma vsa internetna družba okoli tebe pritisne nate, se lahko zgodi marsikaj nepredvidljivega. To je linč in dogajajo se grozne stvari. Vsakdo lahko odpre račun na facebooku in na nekoga javno pritiska. Tega bo vedno več. Kakšna pa je percepcija vašega roma- na, vemo, da je s šolskim branjem vča- sih problem, posebej ko gre za tabujske teme današnjosti? Mladinska književ- nost za šolsko rabo je postala subverziv- no polje. Spomnimo se težav učiteljic s Predinovim romanom Na zeleno vejo ali aktivistov za boljšo šolo z Janjo Vidmar in njeno Princesko z napako … Po Harryju Potterju se je meja med od- raslo in mladinsko literaturo zabrisala. brali so ga vsi. Meja ni zabrisana, ker bi literatura postala zahtevnejša, ampak zato, ker smo odrasli bolj infantilni. Danes je greh, če je kdo odrasel, zmeraj mora ohranjati otroka vsaj v sebi, če ne, ne vem kje. Nekateri dejansko mislijo, da če bo- do zavili otroka v vato, bo zadovoljen odrasel. Nikakor. Zmeraj je potrebna neka mera. Ne vidim potrebe, da otroci v prvem razredu poslušajo o prostituciji, narkomaniji. Nekoč je bil prehod iz otro- štva v odraslost pri sedmih letih, kasneje se je dvignil na dvanajst, trinajst. Zakaj? Ker so takrat otroci osvojili skrivnost odraslih, to je branje in pisanje. Danes z internetom je meja izginila. Na spletu je vse in tudi šestletnik lahko tam najde prav vse, tudi pornografijo in samomore in droge. Internet je povzročil, da ni več tabu tem. Sam sem tukaj zelo staromo- den in mislim, da otroci potrebujejo do- ločene tabu teme. V puberteti je seveda treba govoriti o drogi, istospolnih … Še zmeraj pa sem za doziranje tem glede na odraslost. Danes ni več skrivnosti odraslih. Danes je šlo vse v skrajnost. Toliko droge in obupa v mladinski književnosti pa tudi ne potrebujemo. Izide dva tisoč mladinskih knjig letno pri nas in očitno je treba danes v dobi škandalov vzbujati pozornost. Druga zgodba pa so šole in priporočil- ni seznami ali maturitetni katalogi, v katerih se nekateri avtorji ponavljajo. Otroci zgodaj berejo Harryja Potterja, učiteljice pa ne in ga ne smejo recimo izbrati za domače branje. Kak je vaš od- nos do literature v šolskih programih? Del življenja sem bil svobodnjak in za preživetje sem pisal računalniške pri- ročnike. V dvajsetih letih – od prvega do zadnjega – je najbolj neverjetno to, da sem za prvega porabil največ časa, da sem iskal informacije. Na stotine knjig je bilo treba prebrati, muka je bila. V zadnjih dveh desetletjih se je z inter- netom zgodilo, da sem ogromno časa porabil, da sem izločil informacije, ki jih je bilo preveč. Isto velja danes za litera- turo. Neka selekcija mora biti. Največji priporočilni seznam za branje danes je facebook, torej ljudje pogledajo, kaj jim priporočajo prijatelji, kar pomeni, da ni več centralne avtoritete. Med slovenskimi literati ste največji strokovnjak za računalništvo. Kako pa ocenjujete poskuse mladinskih pisate- ljev pred leti, ki so začeli posnemati 92 Otrok in knjiga 99, 2017 | Večernica računalniški jezik, uporabljati emoti- kone, esemese v tekstu? Vi tega niste mešali z literaturo. Še nekaj se je pojavilo z internetom – kolektivno pisanje, a na kratek rok. Feri Lainšček je to poskusil s kolegi. Iz tega ni bilo nič. Ko vzamem v roke roman enega človeka, vstopim v njegov mental- ni svet. Gre za izmenjavo duševnih stanj. Če hočem videti kolektivna duševna stanja, si ogledam hollywoodski film. Če pa hočem enemu človeku v glavo, vzamem njegov roman. Trenutno je moderno, da umetna in- teligenca piše knjige, a problem je, ker so človeški možgani narejeni tako, da balansirajo med kratkoročno in dolgo- ročno pozornostjo. Če obvladate le krat- koročno, pristanete na ravni kretena ali popolnega potrošnika. Dolgoročna in širša pozornost pa pomeni širšo sliko. To je problem časopisov. Dnevniki so včasih služili kratkoročni pozornosti, tedniki pa celotni širši sliki. Zato v ZDA dobri tedniki ne propadajo pa tudi v Nemčiji ne. Dnevniki pa imajo povsod problem. Starejše generacije bodo umrle in pritok novic bo edino še internet. V življenju dobivamo lahko tvit na tvit, a če strežemo samo kratkoročni, ožji pozornosti, se pojavi občutek nezado- voljstva, pademo lahko tudi v depresijo. Zato je treba to v življenju zbalansirati. Če ste cele dneve na tviterju, ne naredite boljše stvari za svoje možgane, kot da se vsaj enkrat na teden zaklenete, vse ugasnete in s knjigo trenirate svojo dol- goročno pozornost. Roman je še vedno najboljše doslej izmišljeno orodje za treniranje možganov. Zato je neumno v to orodje vsiljevati neke esemese, to je izključujoče. Naši možgani potrebujejo knjigo, lahko pa greš tudi za nekaj ur na vrt. Melita Forstnerič Hajnšek Večer, 19. september 2017 Bina Štampe žmavc: »MEtAfoRA Kot oČARLjIVA ENAČBA« (Foto Igor Napast) Zmeraj, ko kaj izdate, ste nominirani, leta 2009 pa ste bili dobitnica Večerove nagrade za pravljično knjigo Cesar in roža. Pri zadnji pesniški zbirki za otro- ke Čarimatika ste naredili znanstveno- -poetični eksperiment in matematika je zaživela v čarobnem poetičnem jeziku. Številke ste počlovečili in so – osamlje- ne, zaljubljene, zabavne … Čas vas je od nekdaj vznemirjal – od vaših Ur kra- lja Mina, kjer je vsevladar, do Muca Mehkošapka, kjer je absolutist. Kako ste prišli do Čarimatike? Kaj je s tem vašim stikom z naravoslovnimi znanostmi? Ljubezen do znanosti je morda zgolj usedlina, potencialni humus ustvarjal- nosti. Ne pa nujno vzrok, da se je v poezijo prištevilkala Čarimatika. Ne- ka čudno čarobna analogija povezuje