95 Glasnik SED 63|1 2023 Knjižne ocene in poročila Marjeta Pisk* * Marjeta Pisk, dr. interkulturnih študijev, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; marjeta.pisk@zrc-sazu.si. Leta 2022 je v zbirki Efka: dela etno- logije, folkloristike in kulturne antro- pologije pri Založbi ZRC, ZRC SAZU izšla monografija Meje. Antropološki uvidi, ki je koncipirana kot uvod v an- tropološke in etnološke študije mej. V njej avtorji Miha Kozorog, Tatiana Bajuk Senčar, Katalin Munda Hirnök in Ingrid Slavec Gradišnik po izčr- pnem pregledu teoretskih premislekov o meji prikažejo ustvarjanje meje ter delovanje širokega spektra človeških in nečloveških agentov na primeru slo- vensko-madžarske meje. V začetnih, teoretskih poglavjih se Mi- ha Kozorog in Tatiana Bajuk Senčar posvetita antropologiji mej kot pod- disciplini širšega področja raziskav mej (angl. border studies), ki so ji dale za- gon spremembe geopolitične ureditve v 90. letih 20. stoletja. Tatiana Bajuk Senčar najprej zariše lok obravnav mej v antropologiji in etnologiji: od klasič- ne predpostavke Hastingsa Donnana in Dietra Hallerja o tem, da so meje neločljivo povezane s kulturo in da je zarisovanje mej univerzalen element človekovega dojemanja in s tem antro- pološka konstanta, do meja, ki zadevajo spreminjanje družbenih statusov, in t. i. mejnih oseb v tradicionalnih družbah. Pozornost posveti premiku s strogo definiranih ločnic med kulturami na prožnejše ločnice (angl. boundaries) in študijam Fredrika Bartha, ki je do- kazoval pomen stikov med skupinami, mobilnosti in interakcij za ustvarjanje in ohranjanje etnične identitete. Družbene ločnice so tako postale podlaga za rela- cijsko razumevanje kulturne, etnične in drugih identitet. Čeprav so dolgotrajne raziskave potekale ob mehiško-ameriški meji kot osrednjem poligonu razbiranja kl- jučnih dejavnikov, ki vplivajo na meje, kot so npr. migracije, neenaki gospo- darski sistemi v obmejnem območju, obmejne kulture in identitete ipd., pa je pomemben premik v sodobnih raziskavah mej nastal kot posledica evropskega integracijskega procesa po drugi svetovni vojni in geopolitičnih sprememb, ki so vplivale na meje od 80. let 20. stoletja. Kulturna razsež- nost spreminjajočih se mej je postajala vse pomembnejša tema raziskovanja integracijskih in globalizacijskih pro- cesov ter njihovega vpliva na evrop- ske družbe in kulture (str. 30). Od 70. let 20. stoletja naprej narašča pomen vključevanja obmejnih skupnosti in območij v širše politike na nacionalni in transnacionalni ravni, obenem pa te vplivajo na vsakdanje življenje skup- nosti na obmejnih območjih. Ob tem se izrisuje dvojnost meje: na eni strani kot materialne danosti in na drugi stra- ni kot družbenega dejstva, ki struktu- rira vsakdanje življenje. Miha Kozorog v poglavju Ekologi- ja meje obravnava mejo v Prekmurju kot ekološko entiteto. Meja državne jurisdikcije namreč narekuje specifike v ravnanju, gibanju, pa tudi možno- stih poseganja v prostor, zaradi česar mejno okolje pogosto postaja ekološko specifično (str. 40). Avtor zato mejo ra- zbira kot dejavnik z ekološkimi učin- ki, tako stalnimi kot spremenljivimi in neposrednimi. Na ekologijo meje ne vplivajo le neposredni dejavniki, pač pa tudi akterji politične ekologije, ki z njo upravljajo od daleč. V sozvočju z raziskavami Roberta Minnicha na ita- lijansko-avstrijsko-slovenski tromeji Kozorog ugotavlja, da skuša centra- lizirana država upravljati z obmejnim okoljem, ki ga ne pozna dobro, zato v obmejnih krajih nastajajo konflikti in se krepi občutek marginalnosti pri lju- deh, ki se ne podrejajo državnim direk- tivam (str. 46). Ker lahko tudi neživim stvarem pripišemo določeno zmožnost ustvarjanja okolja, je treba pri razis- kovanju mej več pozornosti nameniti »entitetam, ki niso le predmet člo- veškega izdelovanja in upomenjanja, ampak jih lahko vidimo kot deloma od ljudi neodvisno delujoče in kot akterje, ki dejavno sooblikujejo človeški svet« (str. 71). Vendar pa Kozorog večkrat poudari, da je meja izključno človeški izum, ki ljudem na poseben način po- maga organizirati prostorske ureditve, zato se podrobneje posveti t. i. izde- lovanju meje (angl. border work), ko »meja postane nekaj oprijemljivega (‚realnost‘) v posameznikovem ali ko- lektivnem bivanju« (str. 48). Katalin Munda Hirnök in Ingrid Sla- vec Gradišnik nas po podrobni sezna- nitvi s historiatom in konceptualnimi sidrišči mejnih študij prostorsko umes- tita znotraj obravnavanega terenskega območja. Iz njunega prispevka Bio- MIHA KOZOROG, TATIANA BAJUK SENČAR, KATALIN MUNDA HIRNÖK, INGRID SLAVEC GRADIŠNIK: Meje: Antropološki uvidi. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2022, 244 str. 96 Glasnik SED 63|1 2023 Knjižne ocene in poročila Marjeta Pisk grafije slovensko-madžarske meje, pomenljivo podnaslovljenega Od meje do meje, kljub osredinjenosti na pros- torski vidik močno odzvanjajo različ- no dolge časovne enote, ki označuje- jo posamezne mejne režime. Naslovi podpoglavij nakazujejo vedno bolj di- namične spremembe: od tisočletnega prostora, ki ni bil razmejen, do stoletja mej, povojne Evrope, Evrope brez mej in starenove meje v dvoletnem obdob- ju pandemije bolezni covid-19. Na pri- meru severnega Goričkega in Sloven- skega Porabja, kjer so bili prebivalci najneposredneje soočeni z material- nostjo meje in njenimi učinki, prika- žeta obmejno območje kot prizorišče medsebojnih stikov in vzajemnega prilagajanja tako na osebni kot na in- stitucionalni ravni. Meja se namreč, ko je enkrat določena, spremeni v resnič- nost, ki jo ustvarjajo dnevne prakse ob njej in njej pripisani pomeni, v tej dina- miki pa jo ljudje sčasoma sprejmejo za svojo, kar ustvari obmejno prostorsko, identitetno in še katero samoumevnost (str. 74–75). V razpravi sledita premis- lekom ene vodilnih raziskovalk meja Sarah Green in razkrivata zapletenost relacij med mejo, percipirano kot čr- to, in življenjem v tridimenzionalnem prostoru, ki je hkrati fizični, zgodovin- ski, gospodarski, družbeni in simbolni prostor. Ta prostor je intenzivno druž- beno, identitetno in simbolno omrežen tudi ali predvsem zaradi meje. V skle- pu prispevka se refleksivno dotakneta tako lastnega raziskovanja kot naracij domačinov in opozorita na razloček v tematizaciji meje: na slovenski strani je meja tematizirana le ob posebnih priložnostih (stoletnici Trianonske po- godbe ipd.), medtem ko je v Sloven- skem Porabju spomin na mejo sistema- tično negovan. Tatiana Bajuk Senčar je v poglavju Čezmejno sodelovanje in evropeizacija slovensko-madžarskega obmejnega območja obravnavano obmejno ob- močje umestila v širše evropske proce- se. V Evropski uniji obmejna območja predstavljajo približno 40 % ozeml- ja, zato so od nekdaj njena prioriteta. Evropske ustanove delujejo kot mo- torji evropske integracije, ki jo razu- memo kot skupek reteritorializacijskih procesov. Bajuk Senčar prikaže, da sta odmejevanje (angl. debordering), tj. odpiranje mej od zgoraj navzdol ozi- roma zmanjševanje njihove vloge v smislu pregrad (str. 132), in ponovno razmejevanje dve plati iste medalje. Tako kot razmejevalne prakse niso le stvar nacionalnih in nadnacionalnih politik, pač pa tudi lokalnih akterjev na obmejnem območju, tudi koncept od- mejevanja ni vedno nevtralen, analitič- ni koncept, temveč izraža normativno razumevanje čezmejnega sodelovanja kot samoumevnega procesa, ki izvira iz odprtih meja in vodi v vse večjo integracijo, ki je opredeljena vsaj z nevtralnega, če ne celo pozitivnega vidika (str. 133). V etnografiji sloven- sko-madžarskega čezmejnega projekta Green Exercise v okviru programa In- terreg in njegove umeščenosti znotraj omrežij ugotavlja, da je država ena od primarnih koordinat, v skladu s kate- ro sogovorniki formulirajo svoje izja- ve o evropskih čezmejnih projektih in partnerstvih (str. 142). Ljudje na obmejnem območju so pogosto prepri- čani, da so njim prilagojeni čezmejni programi zamišljeni kot izravnava za siceršnjo obrobnost in »pozabljenost« od nacionalnih centrov. Občutenje perifernosti in marginalizi- ranosti med kmeti v Prekmurju se od- raža tudi v poglavju Izdelovanje meje z divjadjo, ki ga je Miha Kozorog za- snoval na mikroekologiji meje. V njej opazuje gosto množico razmerij, ki se med ljudmi, drugimi živimi bitji in stvarmi spletajo okoli izbrane mejne lokacije, ter različna ravnanja in giban- ja, ki jih meja spodbuja ali zavira. Pri tem se posveti premikom divjadi, pred- vsem jelenov, ki so najbolj prezentni v pripovedih domačinov. Čeprav pri ži- valih ne moremo govoriti o dejanjih, ki bi bila povezana z refleksijo o meji, pa se sprašuje, kako se meja kaže živalim in kako ljudem ter kako so oboji vple- teni v izdelovanje meje. Pripovedi Go- ričancev o premikih divjadi, ki izkoriš- ča neenako krajino in išče zavetje na gozdnati madžarski strani mejne črte, prehranjuje pa se na agrarno obdelani slovenski strani meje, kar je posledica dejstva, da je bila meja na madžarski strani precej bolj nedostopna, medtem ko so slovenski kmetje lahko kmetova- li vse do meje, so pravzaprav pripovedi o državi (str. 158), ki zapostavlja kme- tijstvo in kmeta postavlja v podrejen položaj. Pri analizi Kozorog uporabi Latourjevo teorijo akterja-mreže (angl. actor-network theory), po kateri ima divjad status »aktanta«, torej entite- te, ki jo nekaj spodbudi k delovanju, njeno delovanje pa sproži delovanje drugih entitet (str. 160). Ko ljudje niso več obdelovali svojih zemljišč, so svoj prostor tam našle divje živali, ki so se namnožile še posebej po umiku vojske letu 1989. Asimetrični odnos sosednjih držav do meje se kaže tudi v tem, da se Krajinski park Goričko posveča ohran- janju agrarne krajine, na drugi strani meje pa se Narodni park Örség ukvarja z gozdnim ekosistemom. Čeprav živali ne morejo izdelovati meje, pa lahko v to silijo ljudi. Kljub temu pa o me- ji lahko govorimo le pod pogojem, da govorimo tudi o njenem izdelovanju, kar pa je človeška praksa (str. 187). V sklepnem poglavju Tatiana Bajuk Senčar in Miha Kozorog poudarita, da so meje in ločnice integralni del vsak- danjega življenja in načina, na kate- rega družbeni akterji doživljajo svet. Obenem pa raziskave meja in obmej- nih območij služijo kot leča za izostri- tev pogledov na širše in tudi drugod prisotne dejavnike in procese. Čeprav se primeri, obravnavani v mo- nografiji, v pretežni meri nanašajo na raziskave projekta, osredinjenega na zavarovana območja ob današnji slo- vensko-madžarski meji, nudijo obsež- na teoretska in metodološka izhodišča, uporabna tudi za raziskave drugih ob- mejnih prostorov. Poudarek na mejah kot konceptih, materialnih oblikah in procesih omogoča podrobnejšo ana- lizo posameznih plasti in pomembnih – človeških in nečloveških – akterjev teh kompleksnih prostorov. Čeprav monografija, sestavljena iz teoretske- ga dela ter historične analize življen- ja in naracij ob spreminjajoči se meji, 97 Glasnik SED 63|1 2023 Knjižne ocene in poročila Marjeta Pisk * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich47@gmail.com. etnografije institucionalne vpetosti posameznih lokalnih akterjev v nad- nacionalne in čezmejne politike ter iz mikroekološke študije premikov divja- di, na prvi pogled deluje zelo hetero- geno, pa jo pozornejše branje zaradi skupnih teoretskih konceptualizacij in poglobljene refleksije ter rabe an- tropoloških premislekov o meji kot o instrumentalizaciji različnih naravnih, kulturnih in politično-ekonomskih sil- nic umešča med temeljna dela na pod- ročju antropoloških raziskav meja na Slovenskem. MARTA KOŠUTA: Po sledeh kraške noše. Mladika Trst, Trst 2022, 128 str. Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich* Leto 1968 je bilo rojstno leto Kraške ohceti, ki se je nato uveljavila kot naj- bolj množična folklorna in za priredite- lje še bolj narodno obarvana prireditev Slovencev z obrobja Trsta s središčem dogajanja v Repnu. V naslednjih letih se je z vedno več svati in sodelavci z obeh strani meje bolj ali manj redno od- vijala vsaki dve leti – vse do daljšega premora po letu 2013, ki ga je po raz- ličnih zadregah s pridobivanjem kandi- datov za slavnostno poroko podaljšala še pandemija bolezni covida-19. Šele leto 2022 je med ljudi vrnilo toliko ne- kdanje sproščenosti, da so dozoreli po- goji za nadaljevanje tradicije. Še več, po ugotovitvah organizatorjev – Zadruge Kras, občine Repentabor in krajevnih društev – se je število svatov in drugih udeležencev s prejšnjega rekorda okrog 900, kot jih je bilo 2013, povišalo na blizu 1.060! Že ob prvih ohcetih, se spominjajo ne- kateri udeleženci in opazovalci, pa je bilo ob velikem navdušenju ob robu sli- šati tudi pomisleke, češ da ljudska šega iz druge polovice 19. stoletja, obujena po pripovednem izročilu, ni poznala ta- ko razkošnih oblačil mladoporočencev in svatov s Krasa, kot so bila prikazana v slavnostnem sprevodu. Vendar so ob vsestranskem občudovanju slikovitosti obujene snovne in nesnovne dediščine, uokvirjene v štiridnevno prireditev, ki se je s premišljenim dramskim lokom zaporedja dogodkov od snubljenja ter fantovščine in dekliščine do poroke in veličastne povorke z volovsko vprego izpred ploščadi pred cerkvijo spustila v slavnostno okrašeni Repen, prihajale na dan tudi ugotovitve, ki niso potrjevale teh dvomov. Marta Košuta, dolga leta učiteljica ročnih del v Trstu in okolici, ki je bila že od začetka ena od ključnih snovalk Kraške ohceti, zadolžena predvsem za rekonstrukcijo oblačil, v knjigi Po sledeh kraške noše s številnimi priče- vanji ter fotografijami in drugimi na novo odkritimi dokumenti potrjuje, da se v takratnih osnovnih ocenah in izpeljavah ni motila. S to novo, doslej najizčrpnejšo monografijo je le še po- trdila, kar je ugotavljala že v prejšnjih delih o tržaški noši in njenih vezeninah ter o nošah v Križu in Škednju. Poleg tega je leta 2008 z etnologinjo Marijo Makarovič v knjigi Ena duša in ena pamet zbrala tudi bogato izročilo živ- ljenjskih pripovedi iz Škednja. Marija Makarovič je zdaj že 82-let- ni avtorici stala ob strani tudi tokrat. Uvrstila jo je med tehtne in prodorne raziskovalke oblačilne kulture kmeč- kega prebivalstva na Tržaškem in Tol- minskem ter s pričujočo knjigo tudi na celotnem kraškem ozemlju. Njeno delo je ocenila kot prvo v samostojni knji- gi predstavljeno strokovno obravnavo oblačilne kulture kmečkega prebival- stva na Krasu, »s posebnim ozirom na nedeljam in nekaterim svečanim pri- ložnostim namenjeno narodno nošo«, v kateri je videla večplasten pojav ljud- ske kulture. Poleg tega je opozorila, da Marta Košuta v osrednjem poglavju o beli noši na Krasu in obnavljanju noš združuje tako bogato teoretično kot tudi »neizpodbitno veliko tehnično znanje, ki ga z njej danim pedagoškim erosom posreduje pevskim, folklornim in drugim skupinam«. Monografija je, kot da bi bilo tako na- črtovano, izšla ob kar najbolj pravem času – v letu, ko se je v vsem sijaju odigrala že sedemindvajseta Kraš- ka ohcet in sta potrpežljiva, že prej izbrana ženin in nevesta naposled stopila pred oltar. Tako je bila srečna okoliščina, da je Marta Košuta svoja dolgoletna raziskovanja zaključila sko- raj sočasno z naklonjenim medijskim poročanjem o po mnogih zapletih oži- vljeni ohceti. Pri tem velja poudariti, da z iskanjem drugih stičnih točk med obema dogodkoma ne kaže pretiravati. Avtorica si je namreč zastavila bolj daljnosežen načrt, kot bi bilo le potr- jevanje pravilnosti odločitev izpred dobrih petdesetih let. V svoji knjigi