Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto VI. Št. 14.
LOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din V zamejstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 2. aprila 1937.
LLUJLAJ
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Najnižje plače, amandmani in druge delavske skrbi
vsak pravi prijatelj delavki so nedavna še bili tudi pri nas pravic in izročeni sili močnejših.« S temi besedami je pozdravil neki nepodpisani novo uredbo o najmanjših plačah
red ba
V zadnjih tednih smo na področju delavske zakonodaje doživeli velikanski napredek, katerega se mora veseliti vsak pravi škili slojev, skoraj brez
besedami ie pozdravu neici n
v »Slovencu«.
Česa naj se torej vsak pravi »prijatelj delavskih slojev« pri novi naredbi o najmanjših plačah veseli?
Še pred povišanjem cen življenjskih potrebščin v zadnjih mesecih je potreboval samski delavec za količkaj človeško življenje najmanj Din (128.41, delavec z družino pa najmanj Din 1.800.
Vsak pravi prijatelj delavskih slojev bi pričakoval. da bo nova uredba to vprašanje vsaj za silo uredila. Saj še ni skopnel sneg. ki jc zapadel takrat, ko je neki drugi prijatelj delavskih slojev na jugu slovesno zagotavljal, da ho nova ure zagotovila primerno življenje vsemu skemu delavstvu.	•
Nova uredba, ki določa najmanjšo plačo po dva dinarja na uro (pristavek »do 3 Din« je prak-tično brez pomena), bo zagotovila slehernemu delavcu plačo 96 Din na teden ali 416 Din na mesec,
če se bo .držal uzakonjenega ,8 urnega delovnika. To je že za saimskega delavca 50% pod nujno potrebo za preživljanje, medtem ko se o mogočosti preživljanja družine s takim zaslužkom sploh ne da govoriti.
Neimenovani »prijatelj delavskih slojev« v označenem dnevniku pa se navdušuje še kar naprej: »Veliko večje važnosti za delavstvo je drugi del uredbe, ki govori o sklepanju kolektivnih pogodb. 1 u je jedro vprašanja. Tukaj določa uredba tako važne stvari, da bi morale vse delavske organizacije takoj stopiti na noge ter začeti prirejali manifestaeijske shode v čast vladi, ki je to uredbo uzakonila... S tem so torej (namreč da smejo sklepati kolektivne pogodbe) delavske strokovne organizacije dobile zakonito priznano pooblastilo, da smejo in morajo zastopati delavske interese. ..«
Tudi delavcem se zdi ta drugi del važnejši. Uvedeno je namreč razsodniško obravnavanje sporov med delavci in podjetniki. Stavke so praktično onemogočene, določno prepovedane pa za vse uslužbence državnih, banovinskih, občinskih in drugih javnih podjetij. Do sedaj so mezdni boji toliko bolj uspevali, kolikor bolj so bili delavci pripravljeni in kolikor bolj so pogodili ugoden trenutek za borbo, in na drugi strani, kolikor manj je bil podjetnik na ta boj pripravljen in kolikor bolj ga je delavstvo iznenadilo. Zdaj se podjetnikom lastne nepripravljenosti in kakršnihkoli iznenadb ne bo treba; bati, saj mora delavstvo pred začetkom vsakega mezdnega ali delovnega spora uvesti celo obravnavo, prijaviti zadevo političnim oblastem, prositi za razsodniško obravnavanje, in ko bo to srečno opravljeno, bodo morda potekli celi tedni, da se bo sestala komisija. sestavljena iz dveh zastopnikov delavstva in dveh zastopnikov podjetja z uradnikom politične uprave na čelu. šele če ta komisija; ne bo mogla spora urediti, bodo delavci dobili pravico do stavke — toda takrat bo prepozno. Podjetnik bo dobrote dolgega birokratičnega obravnavanja korenito izrabil ter se pripravil za morebitno ostrejšo borbo s svojim delavstvom. Delavstvu je na ta način praktično (saj, delavcev »teoretična« stran tako ne zanima) izbita iz rok najhujša in mnogokrat edino uspešna obramba — stavka.
»Prijatelj delavstva se veseli tudi zakonitega priznanja in pooblastila, ki so ga dobile delavske strokovne organizacije z novo uredbo. Vsak prijatelj delavstva bi moral vedeti, da so delavske organizacije tako priznanje in pooblastilo dobile že leta 1922 z zakonom o varstvu delavstva. Koliko bodo pa odslej to priznanje in pooblastilo mogle uveljavljati, je pa spet drugo vprašanje. Pri komisijah bosta mogla sodelovati le po dva
zastopnika delavstva, v imenu morda tisočev svojih tovarišev v podjetju: nasprotna stran, morda kaka anonimna družba ali tuj podjetnik, bo prav tako postavila proti dvema zastopnikoma svojega delavstva dva svoja pooblaščenca. Vsem tem na čelu bo pa stal — ne morda člen sodišča, kakor bi mogli upravičeno pričakovati —, ampak uradnik politične uprave, ki ga bo imenoval ban.
»Pravi prijatelj delavstva« je zaslutil tudi veliko napako v predlogu delavskih strokovnih organizacij, naj bi bila uredba o najvišjih plačah enaka za vso državo. Skrbi ga, ka j bi 'bilo, če bi se to res zgodilo, kako neizmerno škodo bi trpeli slovenski delavci, ki se jim, hvala Bogu, še kar dobro godi v primeri z južnimi brati. Ta skrb za slovensko delavstvo bi bila popolnoma odveč, če bi nova uredba predpisala za vso državo enake najnižje plače, vendar pa take, ki bi v resnici »zagotovile obstoj vsega jugoslovanskega delavstva«, to je v skladu z življenjskimi potrebami delavstva. Tako pa eksistenčnega minimuma ne bodo dosegle plače v »bogati« Sloveniji, kakor jih ne bodo v Čupriji ali v Bitolju. Res sramotno nizke plače na jugu bi morali z radikalnimi in ostrimi uredbami dvigniti, ne na višino plač v Sloveniji. ampak tako, da 'bodo dosegale eksistenčni minimum, glede katerega najbrž ne bodo prevelike razlike na jugu in na severozahodu. Z mogočo« tj o, da vsak ban posebej za svoje področje predpiše višino najmanjših plač, ki se bo gibala med 2 in 3 dinarji na uro, bomo doživeli spet to, kar je danes: industrija bo proti takim razlikam, ker se bo izgovarjala na konkurenco z juga. Za določitev najnižjih plač bi morala biti podstava eksistenčni minimum, ne pa stanje, kakršno je danes v posameznih pokrajinah.
Še ena nevarnost preti delavstvu v zvezi z novo uredbo: Z uredbo v roki bo industrija začela gibanje za zbijanje sedanjih boljših plač, ki si jih je delavstvo že priborilo. V boju za svoje dosedanje pridobitve delavstvo ne bo imelo druge opore, kakor svojo lastno moč. ki jo predstavljajo strokovne organizacije, kolikor jo bodo poslej še mogle praktično uveljavljati.
Kljub priporočanju »pravega prijatelja delavskih slojev« glede manifestacijskih zahvalnih shodov pa strokovne organizacije takega veselja nič kaj ne kažejo. »Delavska pravica« je jasno povedala misli krščansko socialističnega delavstva o tej stvari; tudi »Delavska politika« ima o tem podobno mnenje. »Hrvatski radnik«, glasilo Hrvaške delavske zveze, ki je del hrvaškega narodnega gibanja, je nedvoumno pokazal na vse slabe strani nove uredbe. Poudarja, da je bila izdana brez sodelovanja hrvaškega delavstva, da so najbolj prizadeti delavci državnih in javnih ustanov, ki jim je vsaka stavka prepovedana in ki so obvozno primorani svoje spore s podjetniki (v tem primeru država, banovina, občina) reševati po raz-sodniškem obravnavanju, odločeval bo pa predstavnik oblasti, kar pomeni, kakor pravi »Hrvatski radnik«: »Radija tuži. kadi ja sudi!«... »Hrvaško delavstvo se ne 'bo zadovoljilo s tako uredbo, ampak zahteva in bo vedno zahtevalo, da se ta uredba razveljavi in zamenja z boljšo, ki jo bodo pripravili predstavniki delavstva. Zlasti predpis o obveznem razsodništvu delavstva v javnih podjetjih se mora razveljaviti ter je treba dati delavstvu javnih podjetij iste pravice, kakor drugim delavcem.« Nadalje piše isti list, da se je resno pripravljala taka uredba o najmanjših plačah. ki hi sploh onemogočevala strokovne organizacije in delavska gibanja. Toda zaradi odločnih protestov delavstva so morali pobuditelji te uredbe take misli opustili.
Druga težka skrb delavstva so nova pooblastila ministru za soc. politiko in ljudsko zdravstvo. Amandmani imajo to lastnost, da bistveno spreminjajo posamezne veljavne zakone. Sedaj je na vrsti zakon o varstvu delavstva, posebno pa njegova določila o samoupravi delavskih zbornic.
Proti takim poskusom je zlasti odločno nastopila organizacija slovenskega krščanskega socialističnega delavstva Jugoslovanska strok, zveza, ki je na seji, kjer je bilo zastopano delavstvo iz vseh krajev, sestavila in objavila sledeče žalostne ugotovitve:
»1. da se naša zakonodaja z neprestanimi vsakoletnimi, brezštevilnimi dodatki (amandmani) k finančnemu zakonu tako neprestano spreminja in zapleta, da že ni mogoče več imeti nobenega pregleda in da ni več mogoče govoriti pri nas o ustaljeni zakonodaji;
2. nadalje z obžalovanjem ugotavlja, da se z raznimi dodatki v vsakoletnem finančnem zakonu spreminja na škodo delavstva delavska socialna varstvena zakonodaja;
3. prav tako z obžalovanjem ugotavlja, da prizadevajo bremena, ki so uvedena na tak, za evropske države neobičajen način, predvsem delovne ljudi, zlasti socialno najšibkejše;
4. z obžalovanjem tudi ugotavlja, da se postopoma in po določenem vrstnem redu s pospešeno hitrostjo odpravljajo še tisti drobci samoupravnih določb, ki so ostali v raznih dosedanjih zakonih, ki so že tako imeli vsi centralistično in unitaristično oznamenilo:
5. z obžalovanjem ugotavlja, da se teptajo osnovne pravice posameznih državljanov in po ustavi in zakonih zagotovljene samoupravne pravice delavskih, nameščenskih in drugih slovenskih gospodarskih ustanov;
6. JSZ ugotavlja, da je v vseh časih, zlasti pa v najnovejši dobi opozarjala ustno in pismeno z vlogami in spomenicami ter na zborovanjih vse odločilne ljudi na pogubne nasledke ukrepov, ki so se izvršili ali ki so bili nameravani, in je opozarjala na naloge in dolžnosti, ki bi jih odločilni ljudje v korist vsega slovenskega gospodarstva morali izvršiti in ki bi jih bili lahko izvršili;
7. JSZ obsoja ustanavljanje in neprestano po-množevanje raznih centralističnih fondov, ki odvzemajo še tista skromna sredstva slovenskemu gospodarstvu, ki jih je doslej imelo;
8. JSZ protestira proti odločbi, da morajo biti delavski prihranki in delavski odtegljaji, namenjeni Bratovskim skladnicam, naloženi centralistično v Belgradu in da so odvzeti slovenskim denarnim zavodom in svobodnemu razpologanju svobodno izvoljenih uprav Bratovskih skladnic.«
Priznati moramo, da tako odločnih izjav glede obrambe naših pravic že dolgo nismo več vajeni slišati, kaj šele dajati. Delavstvo pa se zaveda, da bo z okrnitvijo samouprave delavskih zbornic izgubilo še poslednje mesto, kamor je smelo svobodno pošiljati svoje prave zastopnike in kjer je lahko svobodno odločevalo. Delavska zbornica pa bo tako v prihodnje stopila na isto mesto, kakor sta danes borza dela in okrožni urad za zavarovanje delavstva, kjer delavstvo nima več nikake besede, kljub temu, da plačuje težke denarje za vzdrževanje teh »delavskih« ustanov.
Delavstvo ne more zaslediti nikake zveze med izjavami visokih ljudi o uvajanju demokracije in »najširših samouprav« in med doslednim uničevanjem poslednjih sledov samouprav, ki so jih videli v neodvisnosti delavskih zbornic. Odslej bo delavstvo imelo poslednjo oporo v svojih svobodnih strokovnih organizacijah, dokler ne bo prišel nekdo in po zgledu Mussolinija, Hitlerja in Scliuschnigga udaril še po tem zadnjem ter obenem razbil zadnje zavetišče demokracije. Tudi pri nas že vidimo zametke monopolnega državnega sindikata in njegove podružnice na Slovenskem. Treba bo še nekoliko počakati, da se »izravna teren«, potem bo pa kak zaletel lahko napravil še zadnji korak po zgledu velikih vzornikov s severa in juga. Zadeva ne samo delavstva, ampak vseh pravih demokratičnih ljudi pa je, da se nakane takih prijateljev delavskih slojev ne bodo posrečile. »Bog naj nas obvaruje prijateljev, nasprotnikov se bomo že sami ubranili!« Ft.
Dr. I. S.:
Slovenija pod rešetom upravne decentralizacije
Kadar govorijo unitaristi — vseeno ali odkriti ali pokriti — o decentralizaciji, pogrešamo vselej praktičnih primerov o tem, kakšna bi bila ta decentralizacija videti v resnici na določenem ozemlju. Prav ta poskus je pa potreben, ker se iz praktičnih primerov sme šele sklepati, ali je misel ureditve umestna, smotrna, prava. Unitaristi imajo čuden strah pred primeri in sc zadržujejo zato rajši pri teoriji, od nasprotne strani izvedene primere pa obsojajo kot netočne in poudarjajo nenehno pri tem »realnost jugoslovenstva«.
Za presojo uporabnosti decentralizacijskih ali dekoncentracijskih receptov je pa treba stopiti z odra na tla, in to hočemo danes storiti.
Komur je država tisti stroj, ki izvršuje upravne posle v prvem redu sam, ta mora zagovarjati potrebe in premikanja med sredotežnimi in sredo-bežnimi silami kot predmet, nad katerim razsoja spet država sama. Takemu opazovalcu država namreč ni prisilna skupnost živih ljudi v določenem pravnem in gospodarskem redu, temveč je država nadrejeni fijakar teh živih ljudi. Zato mu za ravnotežje med sredotežnimi in sredobežnimi silami tekočega življenja niso odločilne potrebe ljudstva, temveč pridi kroga, ki ima oblast faktično v rokah; le-ti so namreč telesni izraz tiste države. Nam so pa ta vprašanja vprašanja tekočega življenja in potreb ljudstva v državi in zato pravimo, da mora ustrojstvo države, če hoče sploh biti zdrava, vsak čas in na vsakem področju ustrezati potrebam in koristim ljudstva. Zaradi tega seveda tudi odklanjamo, da bi bila borba med sredotežnimi in sredobežnimi silami samo nekakšen odsev večje ali manjše naveličanosti središča moči, da izvršuje posle, ki se tičejo samo obrobja, ali da bi celo središče odločalo, katere posle sme obrobje šteti za take, ki se tičejo samo obrobja.
S tega zrelišča ni vprašanje »obsega prenosa poslov od državne uprave na samoupravo« nobeno, posebno pa ne »najtežje državno-organizatorično vprašanje«, temveč obstaja samo vprašanje, katere posle bodo »samouprave« oddale v izvrševa-
Vsakovrstno damsko in moško
svileno (er volneno
PERILO
bogata zaloga Zcpilfll rObCCV, nogavice, rokavice, modno blago, turislovshe potrebščine
po najnižjili cenah
pri tvrdki
Josip Peteline, Ljubljana
za vodo (blizu Prešernovega spomenika)
J. Š.:
Sanjarije o Ljubljani
Na Ljubljano gledamo Slovenci kot na domače Atene, skrbimo zanjo, jo ljubimo in obrekujemo, spremljamo jo v rasti, želimo, da bi tekmovala z vsemi mesti sveta, jo ogorčeni grajamo in zopet hvalimo. Ko prihajamo iz večjih in lepših mest, opažamo njene napake, brezčustvenost nekaterih ulic, hiš, a zopet ganjeni poveličujemo njene skrite idilične kotičke. Vsak Ljubljančan, vsak Slovenec je njen včasih pravičen, včasih krivičen ocenjevalec, hoče biti njen sodnik in svetovalec. Ljubljano primerjamo s Salzburgom in drugimi znamenitimi mesti. Vsak Slovenec želi vsaj enkrat na leto poromati v domače Atene.
Počasi se je Ljubljana razvila v slovensko prestolnico: v politično, kulturno in gospodarsko središče slovenskega naroda. Z zavedanjem, preporodom in dozorevanjem Slovencev so rasle potrebe in naloge. Nastajale so nove kulturne, gospodarske in politične ustanove. Mnoge bo treba še osnovati. Tako se vendar počasi in trudoma poraja narodna samozavest in tudi ponos ob ustvarjanju novih vrednot in dobrin.
Ljubljana ima mnoge prednosti: zelo ugodno, celo lepo lego; Ljubljanico in Savo; Grad, Golovec, Rožnik in Tivolski gozd, v bližini Šmarno goro in tudi planine. Mnogo lepih pogledov je na Ljubljano, z Barja je menda najlepši: Ljubljanica, zadaj grad, okoli njega mesto s stolpiči cerkva, v ozadju Karavanke in Savinjske planine. Potem pogledi s Tivolija ali Tivolskega gozda, z Gradu, z Rožnika, s Šmarne gore itd.! Vedno jo vidimo novo, vedno lepo, aristokratsko. Ljubljana ima mnogo umetni? skih vrednot iz sedanje in pretekle dobe: nekalere lepe cerkve in hiše, nekaj lepih trgov, vsaj nekaj spomenikov; ima zavode,
nje osrednji oblasti. In to vprašanje bo težavno samo takrat, kadar se bo izročilo v rešitev ljudem, ki ne mislijo odkrito na tisto, o čemer zatrjujejo, da mislijo, torej ljudem, ki na primer pod decen-tralističnimi ali dekoncentracijskimi besedami skrivajo učinek centralizma ali unitarizma; hote ali nehote, to nas ne zanima, ker je za nas odlo-ličen učinek.
Kakšna bi bila Slovenija v primeru uresničenja upravne decentralizacije, nam kaže analiza Pirkmajerjeve razprave, ki smo jo kot edino resno unitaristično - strokovno razpravo že večkrat navedli.
Bodimo si že vnaprej na jasnem, da to nc bi bila Slovenija, temveč brezpogojna dravska banovina.
V tej dravski banovini bo slonela upravna decentralizacija na namenu »fnukcionalne razbremenitve centrale, ki se ji bodo posli odvzeli in
Erenesli na nižje upravne enote, bodisi državne, odisi samoupravne«. Posli, ki se bodo centrali »odvzeli«, bodo torej ustvarili dvotirno decentralizacijo, tisto, zaradi katere obsoja celo Pirkmajer »vidovdanske« samouprave. Ta upravna decentralizacija pa ne bo slonela samo mi gornjem namenu, temveč se bo izvijala tudi iz enega samega računa, namreč osrednjega državnega preračuna.
Ta preračun z vsakokratnim finančnim zakonom — ki bo vsako leto prinašal 400 do 4.000 priboljškov — bo osnova za oceno, kateri izmed od-vzemljivih poslov se bodo odvzeli, s kolikšnim odstotkom v posamezni grani se bodo smeli odvzeti, da ne porušimo »mednarodnih obvez države«, in kako se bodo odvzeli. Edina mogoča osnova bo to, kajti notranji nemir ljudstva in nezadovoljnost koreninita izključno samo v neenakem plačevanju, nikakor tudi v tem, da ljudstvo ne odloča, kako se bo uporabil njegov denar.
Ker bo decentralizacija samo upravna, se 7~)% državnega preračuna ne da decentralizirati, kajti tudi teh 7.')% zahtevajo panoge, ki so »po bistvu prihranjene za centralo«, namreč: vrhovna državna uprava (kralj, namestništvo, narodno predstavništvo, predsedništvo vlade itd. itd.), pokojnine in invalidnine, državni dolgovi, zunanje ministrstvo, finančno ministrstvo, vojska in mornarica, ministrstvo za promet 'in ministrstvo za pošte, telegraf, telefon in radio. Dasi 'baje te postavke ne štejejo resno, se da »gotovo tudi tu decentralizirati nekaj odstotkov«, pravi omenjeni avtor. Čez to protislovje moremo priti samo na ta način, da vzamemo za res, da unitaristi pri navedenih postavkah izključujejo sleherno decentralizacijo. Pri ostalih granah uprave, ki znašajo skupaj 25% preračuna, je dovoljeno nadejati se. da je mogoča delna decentralizacija. V Sloveniji bi tedaj poznali nedoločeno mero decentraliziranega ministrstva za notranje zadeve, pravosodja, prosvete, zgradbe, kmetijstvo, trgovino, gozdove in rudnike, socialno politiko in ljudsko zdravje, telesno vzgojo in rezervne kredite, kolikor so namenjeni tem panogam. Od teh panog bi bile izročene »samoupravi« v prosveti postavljanje šolskih zgradb, v zgradbah zidanje cest, v kmetijstvu rejske po-
kol univerzo, konservatorij in Glasbeno matico, dramo, opero, narodno galerijo, muzej, srednjo tehnično šolo, trgovsko akademijo itd. Kulturne in gospodarske naprave: licejsko oziroma državno študijsko knjižnico, Slovensko Matico, velesejem, borzo, javne knjižnice, precej knjigarn in založb, razna znanstvena, prosvetna, telovadna, športna, narodno obrambna društva, Slovensko planinsko društvo, Skalo, razvit tisk, mnogo časnikov, obzornikov itd.
Ljubljanica! Mrtva bi bila Ljubljana brez nje in nemogoča; strašno brezčustvena, sebična, neumetniška, kramarska je bila nekoč misel jo skozi mesto zazidati, pokriti jo z betonskim oklepom. Prihodnje pokolenje bi ji moralo spet prebijati
te okove.	v
Vse polno bo zopet smeha in zabave, življenjske radosti na Ljubljanici. Ljubljančani bodo le kdaj zopet opazili njene vrednote. Motorni in tekmovalni čolni bodo pluli p° nj^j ,®zi mesto do Vrhnike, ki bo postala zopet pristanišče (Naupor-tus). Kakor se zdaj ne čuje mnogo ali skoraj nič o tekmovanjih na njej, bodo mogoče v prihodnosti tekme kot na Temsi (Cambridge — Oxford) pri nas med športnimi društvi ali med fakultetami. Te tekme bodo postale izročilo. Neuživana je zdaj še Ljubljanica!
1 udi Grad je ostal dolgočasen, neizkoriščen, kljub lepemu razgledu nevabljiv. Domačin in tujec bosta iskala na Gradu več kot samo lepega razgleda. Želela bi videti zgodovinske znamenitosti mesta, ki leži pod njim razprostrto, muzejev: alpinskega in turističnega, narodno obrambnega, športnega itd. Ali bo zadostoval mestni muzej v Auerspergovi palači? Tudi bi morala bili izpeljana na Gradjisfaltirana avtomobilska cesta, če ne tudi vzpenjalnica. In če bi bil v zadregi, kakšen spomenik velja postaviti na rob grajske planote (na
staje in asanacija vasi, v trgovini tujski promet in plakatiranje, v socialni politiki bednostni fond. pod pogojem naložbe v hipotekarni banki, pobijanje jetike, v telesni vzgoji gasilstvo, ostale panoge bi ostale pa državno-pokra jinske, edino če bi v' panogi notranjih zadev dobile samouprave pravico prispevati k vzdrževanju policije.
\ tej primerjavi se smemo torej nadejati, da bi spadalo pod »samoupravo« približno 6% današnjih državnih izdatkov v preračunu. Ker bo pa država vsekakor vztrajala pri nadzorstvu nad samoupravami, bo potrebovala lastne organe v istih ptinogah, ki jih ne bo nič manj. kolikor jih je že zdaj že zaradi tega, ker so to same panoge, ki jih preračun razmeroma skromno doti ra. Iz tega sledi, da bo prenos poslov na samouprave v teh mejah povečal potrebo za kritje javnih izdatkov za 6% in da se državni preračun ne bo nič znižal, l ako bi bil ustvarjen ideal, o katerem trdi »Jutro« z dne S. novembra 1936, da je ideal dr. Mačka in (hi vsebuje dr. Mačkove »postulate«, ki so »jedro problema?., namreč: eno zunanjo politiko, eno gospodarsko in pravno celoto in eno vojsko.
Za naše oči bo upravna decentralizacija v navedenih mejah poslabšana in pomanjšana izdaja »vidovdanskih« samouprav, ki so imele tako malo lastnega delokroga, da so postale terišča »za politično obračunavanje« in s tem posegla v pristojnost »narodne skupščine«; te samouprave bodo hranjene z dokladami na žc obstoječe davke in doklade, torej bodo zadele malega človeka tako, da se z njimi niti ne bo sprijaznil, temveč bo povzdignil glas za odpravo samouprav in za zopetno bvedbo cenejše, enotirne državne upave, glas, ki se mu bo skušalo kolikor mogoče hitro ustreči. Te samouprave bodo razpolagale z dokladami, kolikor jim jih bo odobril finančni minister in kolikor jim jih bo utekočinil. Te samouprave bodo razpravljale na dolgo in široko o krajevnih potrebah in željah ljudstva, toda samo razpravljale, sklepale pa o njih ne bodo, ker nebo »bidžetskega kritja«. Tako razpravlja in ugotavlja že sedanji banski svet, sestavljen iz imenovanih oseb. Te samouprave ne bodo imele pravice, določati šolstvu na področju samouprave vzgojne osnove, sestav šol, zalagati šolske knjige in druge pripomočke, ne, pač pa bodo smele na stroške ljudstva v samoupravi postavljati šolske stavbe, v katerih se bodo poučevali učenci po načrtih, sestavljenih »jeclno-obrazno« v ministrstvu prosvete, po knjigah, sestavljenih v »jednoobraznem« jeziku itd. itd.
Za te samouprave se Slovenci žc vnaprej — zahvaljujemo; ne potrebujemo jih. Odklanjamo tudi, da bi smele te samouprave nositi ime samouprav.
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik »Slovenije"!
utrdbe)! — ali ne ljubljanskega zmaja, originalno izdelanega s svetilnikom? Seveda bodo naši arhitekti že kaj našli.
Ali je misel o prenovitvi grada po Hribarjevem in Plečnikovem načrtu že popolnoma pokopana? Mrtev je še vedno Grad, neizrabljen, nerentabilen za Ljubljano.
Salzburg, Munchen, Heidelberg, Benetke, Florenca, Praga itd. so imeli svoje mecene v vladarjih. Dolgo so gradili vladarji te svoje prestolnice z ljubeznijo, jih varovali in negovali, zdaj so dragulji Evrope. Zdaj se zbirajo tujci vseh dežel v teh mestih.
I ujec mora čutiti v mestu domačnost, skladje m.. hišami in pokrajino, videti mora umetnin®, njih izvirnost in pestrost, opaziti podjetnost in iznajdljivost naroda, skratka lastno kulturo naroda. Običajne naprave in tudi muzeje obletava povsod po svetu, dolgočasne ulice in palače, hotele in tudi vile, mračne obraze najde povsod. Videti mora veselo gibanje in ne melanholično samoljubje in zagrenelost. Tujec pokaže svoje neugodje s tem, da se ne vrača v mesto, če mu ni všeč, čeprav daje iz vljudnosti tudi ugodne izjave, svoje ugodje pa razodene, ce se vrača, če se mu ob pogledu na mesto in pokrajino zjasni obraz in pripelje še svojce in znance. I ako narašča promet v Salzburgu, Miinchemi, Heidelbergu, Pragi. Vsaka prestolnica mora biti zvezana s kulturo naroda, s trpljenjem in bolečinami, stremljenji in simboli, z ustvaritvami celega naroda.
Nekdanje Atene! Vsak kamen je blestel v sijanju lepih in plemenitih čustev, vsaka stavba je imela svojo umerjenost, domačnost, harmonijo. Iz vsakega stebra še danes zre slavno izročilo nesebičnih in velikih, močnih in lepih du.š.^
Seveda nočemo mi krasiti slovenske Ljubljane zaradi tujcev, temveč zaradi nas samih. (Dalje)
Stran 3.
Opazovalec
izrekov samih bi se že še kako otresli. Toda žal ne pobira teh dajatev noben svetopisemski izrek,
Plazovi, tekme, planinstvo
Izmed nevarnosti, ki ogražajo človeka v gorah pozimi, so plazovi največja. Največ žrtev zahtevajo, leto za letom, od nekdaj že. Včasih se jim je tudi pri naj večji previdnosti težko izogniti. Dognano je, da je vsaka zasnežena brežina z naklonino nad’23° lahko nevarna, in 23° res ni mnogo. Zato velja načelo, da se je vseh takih brežin izogibati v času, ko je zapadel nov sneg in dokler se ta sneg ni ulegel in ustalil. V najboljšem primeru traja to najmanj tri dni, ob spremenljivem vremenu, odjugi, na severnih, senčnih brežinah pa seveda še mnogo dalj. Kdor gre torej v takem času in ob takih razmerah v planine, ograža in sicer resno ograža svoje življenje. Kdor pa razen tega z besedo ali dejanjem spodbuja k temu druge, ta ograža tudi njihovo življenje.
Vse to so danes splošno znane stvari. Zlasti med planinci so znane. Že celo pa morajo biti natančno poučene o vsem tem planinske organizacije, ali natančneje, njih opravniki. Ne samo da bi v časih plazovne nevarnosti ne smeli vabiti kamorkoli v ogroženi svet, ampak morali bi z vso avtoriteto in odločnostjo odsvetovati pred izleti in turami v takih dneh in v tak svet. Tisti, ki bi delal drugače, je odgovoren za vse nasledke, ki jih je povzročilo njegovo ravnanje.
Za 29. letošnjega marca je priredila podružnica Slovenskega planinskega društva v Tržiču na severnih brežinah Storžiča smučarske tekme. Plaz je tekmovalce zajel, in devet mladih ljudi je zgubilo življenje v njem.
Z malimi presledki je snežilo v planinah že vso drugo polovico marca. Na Jožefovo so šli s Stola in drugje velikanski plazovi. 27., 28. in 29. marca je snežilo v gorah nepretrgoma. Že v višini 1000 m je zapadlo do 29. marca zjutraj 80 cm novega snega. Kratko in malo, težko si je misliti boljših pogojev za plazove in sicer za velike, nevarne, uničujoče plazove, kakor so bili dani prav na velikonočni ponedeljek, 29. p. m. Zato je bila edina mogocost in edini izhod, da takoj prekličejo tekmo tisti, ki so jo pripravili. In sicer je bil čas za preklic že vsaj teden fini pred napovedanim tekmovanjem.	1 T
To pa se ni zgodilo. Zato tudi o krivdi ne more
biti dvoma.
Je pa še nekaj drugega pri stvari. Tekmovanje, fizično tekmovanje, to je bistvo športa. Phminstvo pa ni spori, ker je sleherno tekmovanje zoper njegovo bistvo. Planinec gre v gore, da spoznava neokrnjeno naravo, njene lepote, pa tudi njene nevarne in odbijajoče strani, da poglablja pri tem tudi svoje znanje narave in s tem pridobiva duhovne vrednote.
Tekma pa ne ovira samo takega spoznavan ja in spoznanja, ampak ga dejansko prav za prav po-polnom izključuje. Človek, ki napenja vse svoje telesne sile za čim hitrejšo dosego nekega slučajnega cilja, ne more imeti pri tem niti časa niti smisla za kake duhovne vrednote. Zato so planinska društva, ki se zavedajo namenov planinstva, že od nekdaj izločevala vsako tekmovanje iz svoje srede. Pred kakimi 40 leti je priredilo neko manj znano francosko planinsko društvo tekme gorskih vodnikov na Mont Blanc. Vihar protestov vseh resnih planinskih organizacij je zadušil take poskuse v kali.
Morebiti bi bil čas, da bi tudi naši planinci pricapljali danes, čez 40 let. za njimi.
Škoda za čas, jugosloveni!
Slovenci nismo pričakovali, da se bo v tej od nas solistvarjeni državi našel kdo, ki bi nas hotel izbrisati iz obličja zemlje in to iz čisto sebičnih namenov. Zgodovina ne pozna naroda, ki bi bil sam od sebe prostovoljno zavrgel svojo narodnost, kulturo in vsa druga svojstva. Tak narod bi bil samomorilec in bi moral biti vsak zadnji ud takega naroda brez vsakega nravstvenega čuta. Pravilno poudarja Josip Vidmar v svoji knjigi »Kulturni problem slovenstva«, da je pri nas Slovencih odpad od slovenstva nemogoč, ker srbska ali hrvaška kultura nista tako močni, da bi nas Slovence mogli asimilirati. Saj vendar živimo že 18 let v strogo centralizirani državi, a za Slovence je vkljub vsem poskusom, da nas raznarode, ostala Ljubljana kulturni centrum, kakor za llrvate Zagreb. Pa tudi v prihodnosti ni pričakovati, da se bo v tem kaj*izpremenilo.
Za ohranitev svoje slovenske narodne samobitnosti bomo uporabili vsa sredstva, ki so nam na razpolago. Jugosloveni nam očitajo, da smo po številu neznatni (kar pa ni res, ker je še v Evropi več manjših narodov kot smo mi, pa imajo celo lastne države.) -— mi pa jim povemo, da po kulturi nismo majhni. J\u ponarejanje in pačenje slovenske zgodovine bomo jugoslovenom odgovorili tako. da bomo učili svoje otroke, da je bil Stanko Vraz pust sanjač in pesniška ničla, da pa so naši resnični vodniki I rubar, Prešeren, Levstik in Ivan Cankar. Podučili bomo otroke, da povzdigujejo jugosloveni Vraza namenoma zato, da bi
i
našli oporo in opravičilo za gospodarsko in finančno izžemanje Slovencev, čeprav se celo Vrazu o tem niti sanjalo ni. Povedali bomo otrokom, da se je ta popačena ilirska miselnost, ki nima nič opravka s politično združitvijo južnih Slovanov, ponovila najbolj nasilno v strahovladi jugoslo-venov v I. 1931—1934, da pa ima slovenska misel danes več doslednih in prepričanih pripadnikov kot kdajkoli prej. Na vsa zavijanja, na vsa podtikanja in prepričevanja jugoslovenov bomo dosledno odgovarjali: »Ne, nočemo, niti prostovoljno niti s silo. Prešeren in Cankar in z njima vsi resnični misleci, kar jih je bilo rojenih med nami, so pokazali pot, po kateri moramo Slovenci hoditi.«
N. K.
Velika noč in jugoslovenski del našega naroda
»J ut ro« je za veliko noč šlo v svojo jugoslo-vensko notranjost in razmišljuje seveda o »celokupnem našem nacionalnem vprašanju«. Sicer se jc glede dneva nekoliko zmotilo, kajti velika noč zadnjo nedeljo je bila samo za Slovence in Llrvate,
Z upanjem ga je zlasti navdalo govorjenje v senatu. Ljudje, ki so že kaj slišali govorov sku-šenih parlamentarcev, so sicer mnenja, da še ni bilo zlepa izgovorjenih toliko praznih besed. Značilno je bilo. kar smo že poročali, da se je vse mogoče govorilo o vprašanju naše državne ureditve. da pa iz tega sterilnega zbora ni izšel ne eden določen, stvaren predlog. Bilo je vse skupaj nekak izbirek praznih uvodnikov jugoslovenskih nacionalnih listov. Sicer pa se zaradi	vse-
bine teli dolgih in za slovenskega davkoplačevalca tako dragih govorov ni mogel čuditi nihče, ki ve,
da bi bilo vprašano ljudstvo.
»Jutro« pa je seveda »po službeni dolžnosti« na vso moč navdušeno:
Naša javnost je bila v zadnjih tednih pod vtiskom velikih razprav, ki so se vodile posebno v senatu o celokupnem našem nacionalnem vprašanju. Proti vsem tegobam današnjih dni, vsem težkočam in pogrešku m, vsem oviram, ki navidezno ogražajo nacionalno misel, je diskusija v narodni skupščini in v senatu dala vsem iskrenim jugoslovenom nove moči in jih navdahnila z novim optimizmom in novo borbenostjo.
Zakaj? Zato:
Obširno so govorili o naših notranjih razmerah, o naših socialnih, gospodarskih in kulturnih vprašanjih. malih in velikih, o naši vojski, naši zunanji in notranji politiki. Prepričevalno je povsod zmagalo na-ziranje, da nas narod in naša država ne moreta trajno živeti brez vse spajajoče in oplajajoče jugoslovenske ideje.
Ne razumemo prav, če je bila obširnost govoranc tista stvar, ki je pomagala do zmage spajajočemu in oplajajočemu jugoslovenskemu nazira-nju. Vemo pa, da tisti »povsod« obsega zelo ozek krog, namreč povsod med jugoslovenskimi senatorji. Seve, kje naj pa ti zmagujejo, če ne med samimi seboj.
I ale trditev naj pa menda deluje s svojo jugo s I o v e n s k o nezmotljivostjo:
Kjerkoli se pojavlja poskus oddaljiti glavne smernice naše državne politike od osnove našega edinstva, povsod nastopajo škodljivi naslednki ne le za celoto, temveč tudi za vse posamezne dele našega naroda.
To se pravi, prenešeno iz jugoslovenščine v našo prostodušno, odkrito slovenščino, da nastopajo zmeraj škodljivi nasledki za slovenski in hrvaški narod, kadar se samo skuša oddaljiti od glavne smernice naše državne politike, namreč »edinstva« naših financ. Kako bi šele trpeli »posamezni deli našega naroda«,« če bi tega »edinstva« več ne bilo.
II koncu postane »Jutro« še kar sentimentalno:
Jugoslovenska misel prehaja v novo ofenzivo. S probujajočo se pomladjo tudi ona razvija nove sile in, nošena od vseh tistih, ki neomajno verujejo v svoj narod in v svojo državo, bo kmalu pokazala zmago-vitost svoje moči.
Če bi le že ne bil ta miselni kliše tako strahovito izrabljen in oguljen!
Dravobanska in svetopisemska beseda
Dr. Pucova »Beseda« pripoveduje za veliko noč:
Poleg majhnega zaslužka ječi naše gospodarsko življenje še pod pezo javnih dajatev, ker napisano je v sv. pismu:	Dajte	Bogu.	kar	je božjega in cesarju,
kar je cesarjevega«. Zadnji del tega izreka pa pobira danes v vseh evropskih državah take ogromne dajatve. da bi bilo res dobro, če bi ga uveljavili v njegovem prvotnem smislu.
Izvirna je pri tem misel, da pobira clel nekega izreka velikanske dajatve. Če bi le res tako bilo,
Teh pa »dravobanska beseda« ne označuje — previdnost je zmeraj dobra!
Še bolj izvirna, kakor primera, je pa logika dravobanske velikonočne besede. Kajti po njej ječi naše gospodarstvo samo zategadelj, ker je tako zapisano v sv. pismu. In prav za prav je potemtakem vsak protest proti prevelikim dajatvam, raznim fondom, centraliziranim financam naravnost zoper sv. pismo, torej tako rekoč hudo nekrščanski.
Jugoslovenski unitaristi pa bodo poslej^ branili pravo vero zoper slovenoborske brezbožneže.
Le še katero božjo pot si bodo izbrali?
Ali ste poravnali naročnino?
Mlatev prazne slame
V sredo 17. t. m. je govoril člen JRZ senator Dragoslav Dordevič v senatu ves čas samo o vprašanju, če smo Slovenci, Hrvatje in Srbi en narod. Globokoumnosti njegovih izvajanj, ko ugotavlja, da smo s plemensko-biologičnega stališča en narod, ne moremo bolj osvetliti, kakor z vprašanjem, kako pa z Bolgari, ki so vendar s Srbi plemensko-biologično v vse bližjem sorodstvu, kakor na primer Srbi s Slovenci. Mar se plemensko-biologično sorodstvo neha pri državnih mejah?
Da je Dordevič za unitarizem, je jasno, in prav tako je seveda tudi za to, da ostane sedanja ustava še nadalje v veljavi, »vsaj za določeno število let«, kakor pravi. io razumemo, saj je ta ustava pogoj za obstoj njegovega senatorstva. Ali zdi se nam. da je tudi g. Dordevič že kaj slišal o tem, da na podlagi sedanje ustave ne more biti sporazuma s Hrvati. Torej je Dordevič zoper ta sporazum. To zapisujemo samo zategadelj, da postavimo v dobro in pravo luč vse njegovo dolgo govorjenje, ki naj bi bilo dalo videz, ko da je za sporazum.
Res izviren pa je Dordevičev predlog, da naj bi se smele gojiti na vsem ozemlju Jugoslavije vse tri priznane narodne individualnosti v vseh njihovih duhovnih in tvarnih »manifestacijah«. Ta predlog obsega važno priznanje, da se doslej to ni godilo za vse tri narode enako. Kako se bo to gojenje, recimo naših slovenskih osnovnih zahtev moglo vršiti v unitarizmu po vsej državi, ko pa še za dom nismo dosegli tako rekoč nič, tega nam ta najnovejši jugoslovenski državnik seveda ni povedal.
Našim prijateljem!
Naš tednik »Slovenijo« je treba razširiti kar največ mogoče. Prepričani smo, da to žele ne le naši dosedanji naročniki, ampak vsi prepričani Slovenci. Zato prosimo vse naše naročnike in prijatelje, da naj nam pridobivajo novih naročnikov. To zato, da list tvarno podpro in pa da se slovenska misel čimbolj razširi. Našemu tedniku je treba že zaradi kritja stroškov, ki so veliki, novih plačujočih naročnikov, da ne omagamo.
Naslove novih naročnikov naj pošiljajo naši prijatelji na naslov: UPRAVA TEDNIKA »SLOVENIJA«, LJUBLJANA, TYRŠEVA CESTA 17.
Uprava tednika »Slovenija«
Usodna razrvanost
Pod naslovom »Pozor, Evropa!« je napisal v »Neues Wiener Tagblattu« Thomas Mann, prvovrsten ^ nemški romanopisec, o naši nravstveni in miselni razrvanosti med drugim:
Ponavljam, da evropske kulturne izgibeli ni povzročila šele vojna, ampak da jo je ta samo pospešila in poostrila. Ni šele vojna zagnala velikanskega vala ekscentričnega barbarstva in primitivne umstveno - demokratične sejmske surovosti, ki zajema svet: samo vzdignila jih je in okrepila njihovo surovo težo. Novodobni človek je žrtev in produkt divjih, begajočih in hkratu nervozno gonečih vtiskov, ki se za letujejo vanj. Pustolovski razvoj tehnike z njenimi zmagoslav ji in polomi, hrušč in senzacija športnih rekordov, precenjevanje in noro preplačevanje zvezdnikov, ki privlačujejo množice, boksarski mitingi z milijonskimi honorarji pred gledalci v velikanskem številu: to in tako določa podobo dobe hkratu z zatonom, umiranjem nravstvenih in duhovno strogih pojmov, kakor kultura, duh, umetnost, misel.
To so pojmi iz meščanske dobe, idealistična navlaka iz 19. stoletja. In res je 'bilo 19. stoletje pred vsem idealistična doba — še danes vidimo nekako ganjeni, kako idealistično je bilo. Danes smo se prepričali, da je prav tako važnejše kakor lažje vladati množice, namesto jih dvigati, s tem da čedalje bolj spopolnjujemo trlepno umetnost, igrati na njihovi psihologiji, to se pravi torej: nadomestiti vzgojo s propagando — ne brez notranjega soglasja množic, kakor se zdi, ki jim ugaja pretkana, modernejša in zaupnejša propaganda bolj od kakšnih vzgojnih misli. Lahko jih je organizirati, in očitno je, da so hvaležne za organizacijo, vseeno kakšnega je duha, če je tudi duh sile. Sila je načelo, ki čudovito poenostavlja; ni čuda, da jo razumejo množice.
Pa če bi bile samo primitivne, te novodobne množice, če bi bili samo sveži barbari — tedaj bi mogli prebiti z njimi in marsikaj bi mogli upati od n jih. Toda razen tega so še dvoje, kar jih dela naravnost strašne: sentimentalne so in na katastrofalen način filozofične. Mnoštveni duh, hrupno moderen, kakor je, govori pri tem v spakedran-ščini romantike, govori zgolj o starih in pobožnih stvareh in zabavlja na asfaltnega duha, ki je istoven z njim. Nasledek je lažniva, v surovi občutljivosti plavajoča zbrozganost duše in mno-štvena maškarada, zmagoslavna mešanica; ona označuje in opredeljuje naš svet.
Mali zapiski
Prepovedani listi.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo prodajati in širiti sledeče liste:
1. št. 5 lista »Narodni val«;
2. št. 4867 dnevnika »Večer«;
3. št. 7 dnevnika »Mlada Hrvatska«;
4. št. 8 tednika »Seljački dom«.
Vsi ti listi izhajajo v Zagrebu.
Spet Slovenija!
V »Trgovskem listu« beremo:
Kakor poroča »Jugoslovanski Kurir«, tolmačijo že sedaj v finančnem ministrstvu, da se bo nova užitni na na fino obutev pobirala tudi od čevljev ševro in boks. Užitnina v višini 5 Din od para čevljev bi se pobirala le od čevljev iz telečje kože. V finančnem zakonu se sicer pravi, da se pobira užitnina 12 Din le od čevljev iz finega usnja, kakor od bronciranih, posrebrenih, pozlačenih, lakastih, čevljev iz kačje, krokodilove kože ter od podobnih luksuznih čevljev, toda v finančnem ministrstvu so že sedaj čisto drugega mnenja in nevarnost je, da bo to mnenje tudi zmagalo, pa čeprav je v nasprotju s finančnim zakonom. Za Slovenijo pomeni tolmačenje finančnega ministrstva novo obremenitev, ker se pri nas čevlji iz ševroa in boksa splošno nosijo in ne pomenijo prav nikak luksuz. Pa je že tako, da mora Slovenija vedno plačati nekaj več Kako dolgo še!
Sava Radič-Mirt:
Črtomirjeva vrnitev
Načrt za filmsko tragedijo v treh tedanjih. — Konec.
(Vse pravice pridržane)
3.	nastop.
(Nastopijo Starec Svetogoj, Bogomila, grof Gosvin in Vinko, praznično oblečeni svatje in svatinjc. Dekleta po-sipljejo s cvetjem pot pred nevesto in mahajo s trakovi.)
Vinko: Sijajno, fantje! Izvrstno je zadet! Knez Kocelj pride takoj za nami. Trobci, ko se knez približa, zatrobite še enkrat tisti stari, slovenski bojni klic svobode. Grmada naj zaplameni! Vi pa, fantje in dekleta, viknite: Živel Kocelj, kralj Slovenije, živela zedinjena Karantanija, Karnija in Panonija!
Visočnik: Oprostite, gospoda, bohinjska mladina vam prireja fantovsko slavje v počaščenje in zabavo. (Družba se razdeli, večina ogleduje grmado in slamnatega Vihinga, Bogomila, Starec Svetogoj in Vinko stopijo k spomeniku.)
Glasovi (izmed svatov): Kdo bi kaj takega pričakoval: In kakor živ. Prav se godi frankovski nesnagi! Kdor drugim podžiga grmado, sam na nji zgori.
Bogomila: Tukaj, striček, tvoja podoba, in vsa v cvetju.
Starec Svetogoj: Da, tukaj sem čakal pred sto leti ribiča in odgovora z Bleda. Tukaj nad tem prepadom sem preživel najgrenkejšo uro svojega življenja. Grešil sem, zato pa delam pokoro... že sto let. Da, in tam doli pod slapom sem bil krščen. (Čita napis pod podobo.) Črtomir 773. Da, tak mlad in ognjevit junak sem bil takrat z mečem in slovensko zastavo. A tu na podobi že vojščak Kristusov... O, ti predobra Bogomila! Na zastavi žareče sonce, sredi sonca Kristusov grški znak X. Vidi se delo grškega umetnika. (Zamisli se.) Zares, samo pod zastavo ljubezni in bratov-stva, samo pod zastavo duha in resnice je naša rešitev in vrnitev k svobodi!
Bogomila (se nemirno ozira): Očka, ali kje se mudi Kocelj tako dolgo?
Beseda ob
Ustno in pismeno smo prejeli glede na naše razra-čunavanje z nacionalizmom vseh baž opozorila in pozive, naj ne diskutiramo, vsaj imenoma ne, z listi, ki stoje na umski in nravstveni ravni kakega »Pohoda«.
Te svoje prijatelje opozarjamo, da nam za kako diskusijo s »Pohodom« nikoli ni šlo, da z njim sploh nismo nikoli diskutirali in da bi tega ne mogli, če bi tudi hoteli. Kajti diskusija, to je postavljanje razloga zoper razlog, misli zoper misel in umovanje o sovis-nosti in vzročnosti med njimi. Pogoj za diskusijo je torej bit razlogov in misli na obeh straneh. Kjer teh ni, tam o diskusiji ne more biti besede.
Vsega tega pa išče človek pri nacionalistih sploh, prav posebej pa še pri narodno-odbranskih zastonj, Njihovo argumentiranje obstoji v denunciantstvu, podtikanju, zmerjanju — razlogi umskega iu nravstvenega podzemlja so to. Pravih razlogov uma nimajo in ne morejo imeti. Kajti že najskrOmnejši poskus bi jih dovedel do spoznanja ničevnosti, brezosnovnosti in brezidejnosti lastnega gibanja, do negacije samega sebe.
Tudi načelno je nemogoča diskusija z nacionalizmom. Kajti diskusija je demokracija, kakor je rekel Masaryk. Nacionajizem pa je povsod proti demokraciji, za diktaturo. Njegov zadnji razlog je pest in nasilje, njegovo državništvo pendrek. Če jih kdaj ne rabi, tedaj ne dela tega samo zato, ker jili ne more.
Naša »polemika« s »Pohodom« torej ni polemika, ampak zgol j ugotavljanje nekulturnosti nacionalizma in njegove škodljivosti za naš narod. Nekaterim prijateljem našim se zdi, da je tudi tega opozarjanja preveč. Ne, ni preveč, dokler smejo med nami še zmeraj nastopati ljudje, ki se jim zdi prav, da Slovenija zaradi višje kulture več plačuje, ko druge pokrajine, dokler se zdi takim ljudem prav, da se z našim denarjem najprej postavljajo bolnice na jugu, naši bolniki pa naj pri tem leže po dva, trije na eni postelji, se okužujejo in umirajo zaradi tega, dokler bo smela biti med nami organizacija, ki je razglasila vodilo, da je treba naš jezik, podstavo naše narodne biti, po zgledu laških fašistov in nemških nacionalcev likvidirali tiho in postopno.
Kajti pri vsej abotnosti, krivičnosti, brezmiselnosti takih trditev moramo imeti stalno pred očmi, da so pri nas ljudje, ki imajo moč in ki jim vse te abotnosti prihajajo prav, ko režejo kruh, naš kruh, ki so jim
Nacionalizem in kultura
Berlinski list »Deutsche Presse« piše o stališču nacionalizma do kulture:
»Mi žvižgamo vsej kulturi, in če je še tako stara, če nam ne daje vrednosti, ki odgovarjajo našemu zakonu, mi žvižgamo na vse duhovne vrednote, če nam ne dajejo orožja za naš boj, mi se smejemo vsej ti mrtvi navlaki in odvečnemu balastu, zasmehujemo njihove zastopnike, imenujemo jih težake črnilnikov in hodimo svojo pot.«
Kakor bi bral človek dušni izliv kakega jugoslovena glede slovenskih kulturnih vrednot, se zdi človeku ob tem nacionalnem požvižgavanju.
Vinko: Že prihaja z gozdarjem, vidim ga tam doli v bregu med bukvami, ogleduje posekano bukvo...
(Ta hip nastane grozen krik in vik vsevprek.) Strašno! O joj, o Bog, avarski razbojniki so napadli Koclja iz zasede.
Vinko: Dvoboj. Kocelj se bori z glavarjem razbojniške tolpe . .. Odlično, Kocelj (Ploskne z rokama.) Še enkrat, udari, suni... O joj, Kocelj je zadet, pada. Razbojniki beže. Fantje, za. njimi! (Moški stečejo navzdol po poti in^ kmalu prinesejo ranjenega Koclja in ga polože na tla pred Bogomilo.)
Bogomila (se skloni): Kocelj, predragi moj, kaj se je zgodilo?
Kocelj (težko sope)): V srčno stran me je zadel, Bogomila... (Ta hip pride po poti menih Vihing, za njim frankovski vojaki.)
Kocelj (umirajoč se dvigne): Glej, glej, Bogomila. tale me je zabodel. Niso bili avarski razbojniki, samo preoblečeni Franki in vodil jih je Vihing... (Omahne in izdahne.)
Bogomila (obupno zavpije in ga stisne k sebi): Kocelj . .. Kocelj ...
Množica (potrta, bolestno šepetanje): Mrtev mrtev, mrtev ...
4. nastop.
Vihing (vrže s sebe meniško kuto, zakrivajoč bleščeč viteški oklep. Skoči na kamen in dvigne meč): Da, mrtev je zadnji slovenski knez Kocelj, mrtva je glava protifraiikovske zarote. Nikdo se naj ne upira, vse vrhove in Ukanco so zasedli frankovski vojaki. Vdajte se, vsi ste moji. frankovski ujetniki. To uro proglašam konec Slovenije, konec slovenske svobode za vekomaj. Panonija postane kakor Karantanija in Karnija frankovska zemlja. Za Kocljevega naslednika imenujem frankovskega grofa Gosvina. A ti, Bogomila, postaneš soproga vojvode Arnulfa, soproga bodočega rimskega cesarja...
Bogomila (plane pokoncu): Jaz. Žena Arnulfa, žena Franka? Nikdar, nikdar... (Skoči v prepad, isti trenutek zaplapola grmada, Vihing so prestrašeno ozre in meč mu pade iz roke. Zastor.)
nesmislih
ga nacionalisti izročili v razdeljevanje. In na katere se sklicujejo, ko nam režejo majhne koščke, kadar nam jih sploh režejo. Zdi se nam, da se še zmeraj vs§ premalo zavedamo, koliko zagrenjenosti, trpljenja, zapostavljanja bi nam bilo prihranjenega, če bi vseh različnih nacionalnih podrepnikov ne bilo.
Ne, prav gotovo, na kakšno diskusijo se še spomnimo ne, če samo slišimo o »Pohodu«. Ali zdi se nam, da bi Pohod« hotel diskutirati z nami. Najeli so si pismouka, ki se je spravil nad nas s — Pleteršnikom v roki.
Najprej se seveda »Pohod«, takole po ovinku bolj, hoče postaviti z mladostjo svojih umskih očetov. To je precej priljubljena metoda nacionalnih ljudi. Po eni strani naj zbu ja vtisk, da je najman j večina mladine za njim, po drugi pa daje tolažbo, da mu bo vsaka neumnost oproščena.
Ni ga gibanja, ki bi imelo tako malo mladine za seboj, ko naše nacionalstvo. In to razmerje postane še bolj brezupno, če se preudari, da je ves šolski pouk, vsči n asa vzgoja prav za prav ena sama j ugoslo vensko-nacionalna zadeva, lo samo ugotavljamo. Vprašujemo se pa nehote, in menda marsikdo z nami, zakaj taka otročja baharija, ko da bi blaginja vseli ljudi bila odvisna od nacionalnega nebogljenstva. Ali naj pokriva praznino? Ali skriva osamljenost, ki mora biti spričo prebujajočega se slovenskega in hrvaškega ljudstva precej neprijetna? Mar jim je Kerestinec zlezel v kosti? Ali bi hoteli prekričati nesmisel lastne svo je biti?
Nesmislu pa bi manjkalo jugoslovenskega jedra, če bi pri tem nekoliko ne podtikal, natolceval in sumničil. Iz tega, ker je jugoslovenom všeč, če so v slovenski deželi napisi v neslovenščini in če je pri tem slovenščina zapostavljena, sklepa kratko in malo, da je bilo prav tako Slovencem všeč, če so kdaj bili na Slovenskem tudi nemški napisi. Da so tudi taki Slovenci, ki jim ni bilo všeč drugo in jim ni všeč prvo, tega v svoji podložniški miselnosti ne morejo doumeti. Nov dokaz za našo trditev o notranji, miselni in nravstveni povezanosti habsburgovstva in jugoslovenarstva. Oba izhajata iz predpostave, da naj bo slovenstvo nekaj podrejenega, predmet za izrabljanje. In oba skušata mazati s pljunki iz natolcujočih ust tiste, ki nočejo biti hlapci.
Ali, kakor že rečeno, tudi s Pleteršnikom se je spravil pismouki nacionalec nad nas. Njegov najmočnejši razlog je, da se besede iz debla čuvati dobe tudi v Prešernovih poezijah in da torej ni lepo od nas, če se te besede ogibljemo. Nekako take vrste razlog torej, kakor če bi Prešeren rekel: lopni ga, pa bi j ugoslo ven izvajal, da je lopov slovanska in slovenska beseda. Sicer je pa vse tisto jezikoslovljenje o čuvanju, varovanju, Slovencih, Slovenih, jugoslovenih in Slovanih samo zgled za duhovno infantilnost. Da dobi lahko vsaka beseda z rabo in v razvoju poseben prizvok, če že ne celo pomen, to jugoslovenom seveda ne more iti v glavo in jim nikoli ne pojde. Le na to naj še opozorimo pismouka, da mi pišemo jugoslovena z malo začetnico. In če ni v tem vir njegove svete jeze?
Da »Pohodu« naša dosledna raba slovenskih besed v njihovem slovenskem pomenu ni vsec, to vemo, saj ni nobenemu jugoslovenu všeč. Kajti jugosloveni bi hoteli tudi s tem doseči »tiho in postopno likvidacijo« slovenščine, da slabe, maličijo, potvarjajo našo besedo. Zato pravijo, da »čistijo« jezik. Toda jugosloveni so dosledni samo glede slovenskih besed, h katerim smemo prištevati mi kakor vsak narod tudi take nemške, laške in druge izposojenke, ki jih je naš narod privzel, preoblikoval in pretvoril tako, da včasih niti ni viden njihov izvir. Zato pa je za jugoslovena raba tatarskih besed kakor divan, čuprija, kuluk, lopov itd. naravnost zahteva jugoslovenske »edinstvenosti«. Pa je le jugoslovenska edinstvenost Kajti mi Slovenci bomo zmeraj raje rabili udomačene izposojenke iz zahodnoevropskih jezikov, kakor razno vsiljeno mongolsko navlako. Brez ozira na vse drugo zlasti tudi zato, ker smo pač Indoevropci, a Mongoli so za nas tuje pleme.
Zanimivo pa je, da »Pohod« ne najde besede za tiste očitke, ki so najhujši in ki ga gotovo zadevajo najbolj v živo. li očitki pa so:
prvič ugotovitev, da je nacionalni unitarizem izžel iz že tako revne naše slovenske zemlje v osemnajstih fetih nad petnajst milijard;	v	v
drugič, da je »Pohod« to izžemanje odobril, ces višja kultura mora pač več plačevati, ne pa višje bogastvo;
tretjič, da so ta unitarizem uvedli in da mu zmeraj vneto služijo prav jugoslovenski nacionalisti;
četrtič, da je prav unitarizem kriv vse korupcije, ker jo je omogočil s svojo zakonodajo in s tem, da je odrinil ljudstvo od nadzorstva;
petič, da vodi prav ta nacionalizem dosleden boj
zoper slovenstvo;	-m
šestič, da je glavni list Narodne Odbrane razglasil naravnost načelo, da je treba slovenski jezik »likvidirati tiho in postopno« in
sedmič, da je nacionalizem dosledno zoper pravo demokracijo in s tem seveda zoper vsako resnično
samoupravo.	<•
Na te očitke bi nihče ne mogel dati odgovora, razen da bi jim pritrdil. Zato pa tudi »Pohod« nanje odgovoril ne bo.
Urednik in izdajatelj: Tone Fajfar v Ljubljani..