•    _&_
Marec in njegova vijolica
(Obraz iz narave.)
Skoraj pride tjuba pomlid! Že so tn njeni poslanei — nežne 3apice in gorki dežefc. Ledeoa zima se umika v svoj brlog. rešena je zemlja ok<Svov, novo poml&jžao živtjenje kipi iz njenega probnjenega osrčja. Zivahni potoček tani za vasjd že zopet prijetno šumlja ia ae vije po zelenih traTnieib. V sinjem obzorji kroži skorjaaJek svojo veaclo peseneo, t gozdn odmžva radostno petje a tisočerih gil drolraih pisanih ptičic. Naša stara prijateljica kstovka ia visokonogi štrk sta tucli že Da potu v domovino. Vse je tako prijazno in ljabezujiTo, da nas nehotž vleče t milo nararino krilo, tja na polje, tja v gozd. — Samo trata 5e žaluje, ona je Se brez vsega kinča. Jcdra da je kaka travica zaspauo pogledala iz zemlje ter nekako boječe Laka svojih sestric. In vendar je (&a — zadDji Cas, da pridejo cvetice na dan!
Vzbiidi se, ljubeznjiva mati narava! Odpri, kakor vsako leto srojo krasoto ui čudapolno shrambo ter nam daraj zvončkoT, prijaznih marjetic, ljubkih vijolio — karkoli ti drago! Šopke si hočemo spletati in venčke viti iz Djih ; rsako cTetieo si hoSemo posebej ogledsti, iskati njeao krasoto, njeno ime. Tudi hočemo poalušati, kaj nam vsaka cvetica govori; kerznanoje, da tudi cvetice imajo svoj jezik, ter iiam govore sladko in niilo na srce.
— — Čuj, ali nam ne bij6 na uh6 skrivnostni glasovi ? — Ali nij to, kakor blagoglasno zvoaenje tam iz daljave, ki odmeva t našem srci? Ali nij to, kakor skri?nostno gRpetanje duh6v, ki se rzdigujejo iz zemlje iii se Setajo tam po oživljajočib ae holmcih? — Da! —
Da! Pomlad je tfi — marec jo je pripeljal! Vzbddi se, srce, ter hiti pod zailo nebo:
nPovsodi potnladanjski cvet Vesoljui v svate vabi svet."
Zeleno krilo matere zemlje je že  posoto s prrorojenčki vesele pomladi
-------hitimo jej tetitat in spletat iz njenih dMitečUi cvetic pivi veaSek! —
Koke 30 nam polne s&mih pjTorojenfkor pomJadi — vse taki) mlado, majbno, mično ia polilevno. A najlepša in najpripr6atej5a med vsemi je vijoliea, zat6 jo pa tudi imamo v posebnej Ccati!
Le poglej, kako punižno skriva vijolica svoje oblafilce v zeleno travo, kakor bi se sramOTala svoje lepote. Eada bi ostala nepozaana, ali njena vo-njava jo izdaje! In deklice prihiti in je trgajo — kmalu drže mcd nežnimi prstki šopek — dom6v hitž ž njiui. denpjo ga v vodo in po&tavijo ua okao. A s tem sg dela njihorej ponižnoati krivica, zat6 pa tudi kmalu zven6 in po-vžsijo svoje gla^ice.
Ako si vijolico bolj natanko ogledamo, vidimo, da zolem srSasti listi njene cvetove kakor v navo&ji nosijo in jo pestjejo, a cvetovi v svojej nežnej, temuo-višnjavej obleki gledajo kakor otioci iz materinega naročja. V30 je tak6 priprosto, brez posebaega kinia! A vendiir se človrfko oko veseli te CTetice, kaior da bi zastopala tso ]cpoto vspg» rastlicstva! Vijolica nema pisane obleke, tudi se 1 lepoti ne mi5ri z rudečo rožo; v zvunanjej lepoti jo prekosi marsi-katera druga cretica, a glede ujene notmnje Iepote stojf vsem drugim na Ceiu. In to je — njena vonjava, ki jej daje priivo TiednosU  Vijolica je uajpleme-
45
nitejša cvetica, on& je znamenje najlepše in najplememtejše Jednosti: svet* ponižnostL Yi, mlada dekletca, ki vam šopek d&htečih vijolic tako lepo zaljfe mlada nedrijca. nlite se od njih ponižnosti Pod šopkom t deviSkem srci naj se vam vedno razeveta ta najplenienitejša cvetica! Tak6 si smo ogledali preljnbo nd&htečo vijolico", katero gotovo vsak pozna in z veseljem stegne roko po njej. A pazite <la se ae varate! Maogo je tudi tacib Tijolic, ki so dehteiej prav podobne. kakor da bi si bile sestre. Da, zeI6 so si t rodu, samo onib. Iepii lastnosti nemajo, katere ima nd6hte6a vijolica." Podobne so izpridenira ottokom, ki so dobre lastnosti svojih roditeljev zamenili s alaljimL Taka je n. pr. pasja vijolica (viola canina). ki cvete malo pozneje, meseca maja in junija. Njeno modro oblačilce je bolj bledo ter ne diši niS bolje nego trava med katero rastejo.
A še mnogo drBgih. sorodnic imi ndehteča vijolica." Gotovo poznate njene mnogobrojne tetke in tetice, ki je vrtnik goji v svojem vrtu. To so ničeve in prevzetne stvaree, ki se rade ponašajo s svojirai lepimi oblafiilci! — Skoro da je nij baire, ki bi je ne imele na sebi Stoje naSemljene s svilo, t svetlih oblačilcib., da vas oSi bol6 kadar je gledate — a zraven so Se na-ližpane z TsakoTrstnimi in prav smešnimi CireJanimL
Te vijolice dobSdo svojo lepoto le vsled ttmecne vrtnikove odgoje; a vsaka ima svoje posebno in pomenljivo itai. So se že Cloveku nekako priljubile, da jini je dal tako lepa imena.
Take vrste vijolic je sirotiea (violatricolor). Francoz joimenuje:misel, Lab: vzdib. Tukaj, otroci, lehko malo pomislite, zakaj ima vsa t& imena. Brez posebnega vzroka je elovek gotovo iiij tako krstil.
Druga 8c imenuje m a č c b a (viola arvensis). A la ne raste po rrteh; večkrat se $omeš& celd med plereL Pmv pagosto p Hajrfece po pustih njir&h ia sfr-niMh. Ondu raste zanemarjeno na opustčšenej zemlji, katero 90 že poprej iz-srkale drngc rastline. Obrazec ima bled ia nbožao oblafiilee. Nobeden je nema rad, vsak jo pisano gleda — inačeho. A Teudav je zadovoljua, tUio se veseli STOjega, življenja in cvete do ineseea oktobra, dokler je kmetovalčev plug ue zakoplje in ziina svojega belega, mrtvaškega prta ne pograe čez njen grob.
Kako podoben je ubog, z malim zadoToljen elovek tej cvetlici! Popolnem dobrovoljen se niti ne zmeiii za slasti in reselje bogatina ter se borno trudi za svoj obstauek noč iu dan. A veadar rad živi do zadnje ure. Potlej, ko mu starost razoije C-elo, ko smrt njegovo truplo položi t Crai grob — potlej počiva in sladko spava, da y novej pomladi vstane poyeMan iz groba. —
D. Majaron