Poučni in zabavni del.
Stran 118.
Praznik pravoverja na Ruskem.
Češki pisatelj Dragotin Havliček je bil navzočen pri slavnosti pravoverja v jednem izmed kremeljskih svetišč v Moskvi in opisuje to svtčanost tako-le:*)
Vbrano   zborno   petje, ki  po vsaki   kitici   mahoma prenehava,   se  razlega po velikanski   cerkvi, kjer je vse polno  ljudstva — glava   pri  glavi.   Zdajci   se   oglasi  z zvonika Ivana Velikega orjaški zvon   in   kakor bi trenil, zazvoni za njim na stotine večjih  in   manjših zvonov po neštevilnih moskovskih cerkvah. Petje vtihne, trojna vrata na ikonastasu se odpro   in   počasnih  dostojanstvenih ko-rakev   prihajajo   duhovniki v cerkev, oblečeni   v   pisana, slikovito z zlatom in srebrom vezena oblačila, na katerih bleste biseri in drago kamenje.  Metropolit sede na vzvišeni prestol. Dva reda sedežev pred njim zasedejo škofje in   arhimandriti, častite   postave  z  dolgimi, sivimi  bradami ; za njimi se razvrsti nižja duhovščina bela in črna, ona   v   slikovitem,   katoliškemu   „pluvialuu   podobnemu ogrinjalu, ta pa v črni obleki z visokimi kamilavkami na glavi. Potem nastopi arhidijakon in bere nekaj iz sv. pisma. Ko zapre sv. knjigo, zavlada po vsej   cerkvi   grobna  ti-bota.   Na to se nekako vzresni vse   bitje  arhidijakonovo in on z mogočnim in kolikor  moči   globokim glasom iz-pregovori:   »Kdor kljubuje  luči  božje  resnice  in   temo svoje duše širi med narodom" — tedaj umolkne za hip, potem pa   z   gromovitim   glasom  doda:   „Bodi   proklet! Bodi proklet! Bodi proklet!" Potem vzklikne arhidijakon: „Kdor, ako mu  je  izročeno  življenje   in   duša njegovih bratov, ne dela za njihovo   zveličanje, ampak za njihovo pogubo,   bodi   proklet!"   —   in   vsi   duhovniki   ponove trikrat:   »Bodi   proklet!"   Na   to  zopet  nadaljuje  arhidijakon:   „Kdor svoji domovini  ne  prihiti na pomoč ob času nesreče, katero  ji je poslala   roka   Gospodnja, bodi proklet!" In zopet se razlega  trikrat zategnjeno  in   zamolklo: »Bodi proklet!"   —   »Kdor bi se proti svojemu narodu toliko spozabil, da bi pomagal tujcu, ki bi hotel uničiti našo domovino, ter bi povečeval ponižanje in sramoto   svoje  lastne  krvi, kakor  je   storil Ivan Mazeppa, bodi proklet!" Tedaj je zadonel močni glas arhidijakonov kakor grom  po  prostrani  cerkvi in  zdelo se je, kakor da bi še nekaj časa trepetal nad glavami zbranega ljudstva. In vsi  častiti biskupi   so  dvignili  sive   glave in vzkliknili: »Bodi proklet! Bodi proklet! Bodi proklet!" Ledena mrazčalica me je obšla, ko   sem  tiho   ponavljal  njihov: »Bodi proklet!u In tako je našteval  arhidijakon vse po-greške, grehe in prestopke,   ki  jih   mora  storiti človek zoper Boga, ljudi in domovino; vselej je začel z besedo: »Kdor ... in vselej je nehal s kletvijo, katero so škofje vstavši s sedežev trikrat ponavljali. Arhidijakonov »Bodi
*) Havličkov opis sem posnel po dr. Hoičevi  krasni knjigi: »Rusija«, ki jo je izdala predlanskim »Matica Hrvatska«.
Predlagatelj.
0
proklet!" izrečen z globokim basom se mi je zdel kot izraz najglobokejše mržnje nad izrečenim grehom, trikratni mnogobrojni odgovor škofov pa je donel kot obsodba potrjena od vsega cerkvenega zbora.
Drugi del slavnostnega obreda je posvečen spominu znamenitih ljudi j, Dijakon po vrsti imenuje njihova imena, potem pojoč omenja zaslug dotičnega narodnega velikana, na to malo premolkne in vzklikne: »Vječnaja pamjat". In škofje ponove trikrat: »Vječnaja pamjat". Zbrano pobožno ljudstvo je bilo razvneto, ko je culo imena svojih veljakov, ter je potihoma vselej ponavljalo ime tistega, kogar se je dijakon spominjal. Zdelo se je, da je duh onega zaslužnega veljaka plaval nad vso bogo-ljubno množico. Mnogi so dvigali kvišku svoje otroke, da bi videli na svoje oči častite biskupe, ki so vstajaje s svojih sedežev klicali: „večni spomin" zaslugam velikih narodnih mož. Da moreš presoditi, kako blagodejno delujejo te besede iz škofovih ust, te moram opozoriti, da ruski narod nedopovedljivo čisla svoje biskupe, spoštuje jih še žive kot svetnike, ker so radi .svojega vedenja, mirnega, uzornega, nesebičnega življenja zares vse hvale vredni.
Tako se slavi spomin in želi »vječna pamjat" narodnim ljubljencem: Mininu, knezu Požarskemu, Petru L, »velikemu razširjevatelju in pospešitelju domovine4*, vojakom, „ki so padli braneč domovino proti navalu oholega francoskega osvajača", in mnogim drugim.
Na to sledi tretji in poslednji del svečanosti: voščilo »mnogaja ljeta". Vrsta onih, katerim se tako čestita, se začenja s carjevim imenom. Ko dijakon z mogočnim glasom zapoje carju »mnogaja ljeta" in biskupi trikrat ponove ti besedi, zagrme zunaj topovi in z zvonikov se oglase vsi zvonovi. Potem se zapoje »mnogaja ljeta" vsakemu členu vladarske hiše, na to vsej duhovščini, urad-ništvu in zmagoviti, hrabri vojski. Škofje ponavljajo po trikrat dijakonovo željo, potem pa ves pevski zbor po jako ljubkem napevu pove »mnogaja ljeta". Navzočni duhovniki, uradniki, vojaki in dr. se globoko poklanjajo, ko se jemlje v misel njihov stan. Ko naposled dijakon zapiraje knjigo zapoje: »In vsem vam, pravovernemu ruskemu narodu mnogaja ljeta" — se pripogiba in klanja vse bogoljubno ljudstvo z veselim srcem svojim biskupom, ki trikrat ponavljajo dijakonovo voščilo.
*
Tako slave Rusi svoje narodne velikane. Kako jih slavimo mi? Ali se morejo vsi naši spomeniki iz mra-morja in brona, postavljeni našim velikim možem, vzpo-rediti z onim spoštovanjem, s katerim se na Ruskem v svetišču božjem sto in sto let poveličujejo pred zbranim narodom dela njegovih ljubljencev? To je pravi pomen besed: „ Vječnaja pamjat", to je blažena neumrljivost med svojimi rojaki. Vzvišena čutila morajo navdajati mladeniča, ko vidi in Čuje tako krasno proslavo zaslužnih mož. Ali ne bo pri tej priči sklenil, da hoče vse, kar mu je drago, in celo svoje življenje žrtvovati za domovino, ko je  gotov,  da  bodo  nekoč  nad  prahom   njegovih  kosti
častili   starčki   pred   vsem   narodom   želeli   njegovemu imenu in njegovim delom »vječno pamjata.          I.  V.
Stran 119.