Tam, kjer planina v nebo se zaorje,

				tam doli v dolini se koplje Zagorje,

				stoletja ga pestuje hribov milina,

				rad te imam, zagorska dolina.





Naš ponos so ...





				… naši ljudje, zrasli na trdi zemlji so se spustili globoko pod njo in se navzeli neuklonljive moči, ki je lastna samo nam, Zagorjankam in Zagorjanom,



				… naša energija, pomešana z nagnjenostjo do garaštva, kakršno je bilo lastno samo rudarjem, in trmo, kakršna je lastna kmetom na strmih, divji naravi iztrganih pobočjih,



				… naša ustvarjalnost, mešanica trde, a tudi melanholične knapovske duše z romantičnim pridihom davnih kultur, ki so vdihnile življenje tem krajem,



				… naša preteklost, zavita v tančico skrivnosti, ki so jo odstirali mnogi pred nami, a nam še vedno buri domišljijo, ko iščemo svoje korenine,



				… naša prihodnost z jasno vizijo izzvati prihajajoče čase in utrditi naše mesto tam, kjer se vidimo: med najrazvitejšimi v Evropi z življenjem v miru in blaginji.





Naša prihodnost





				V Zagorju ob Savi se je prihodnost začela tisti hip, ko je bilo nekaj let pred prelomom tisočletij jasno, da je 250-letnega obdobja rudarjenja za vselej konec in je bilo treba osmisliti preobrazbo mesta iz industrijsko-rudarskega v razvito evropsko mesto 21. stoletja. Hkrati je bilo treba korenito spremeniti miselnost in na novo definirati vizijo, saj je mesto potrebovalo novo identiteto brez bremen preteklosti, ki so se navzven kazala v degradiranem okolju in slabi zdravstveni sliki naših ljudi, navznoter pa v navidezni brezizhodnosti, ker je rudarstvo tako globoko zaznamovalo življenje, da si ga je bilo le stežka predstavljati drugače. A trmasta in uporna zagorska duša je zmogla prek tega. Z globokim spoštovanjem do preteklosti in neomajno vizijo prihodnosti je Zagorje ob Savi v slabih dveh desetletjih tako skokovito napredovalo, da bi mu težko našli primerjavo s katerim koli mestom, ki se je znašlo v podobnih razmerah.



				Že sam dostop v mesto v središču Slovenije, oziroma v središče Evrope, saj prek Zagorja teče petnajsti poldnevnik, po katerem se ravna srednjeevropski čas, je z navezavo na slovenski avtocestni križ udoben, hiter in varen. Časi, ko smo z avtomobilom do Ljubljane potrebovali uro ali več, so mimo. Danes smo v prestolnici igraje v pol ure, v slabi uri v Mariboru, še kakšno minuto več je do Obale. Tik pred koncem trojanskega avtocestnega predora je kažipot za Zagorje, ki nas je postavil na zemljevid Evrope in naznanil novo razvojno obdobje. Danes se nam zdi to kar samo po sebi umevno, pa je bilo vendarle treba veliko naporov, veliko volje in k sreči tudi posluha ljudi, ki so v Zagorju in vsem Zasavju videli več kot samo umazano, sivo krajino tam nekje doli za Savo. Vsak kraj hočeš nočeš sodimo po cestah, zato so bile razmeroma hitro urejene poti do mesta in skozi mesto, od obvoznice z atraktivnim rondojem v središču, do sodobne prometne ureditve na Izlakah, hkrati pa sta tekla posodabljanje in gradnja lokalnih in krajevnih cest, novih je za več kot 150 kilometrov. In ker je na teh cestah avtomobilov vsak dan več, je bilo treba zanje najti prostor. 150 novih parkirišč pa že zdaj le še za silo zadošča, zato bo treba v zrak ali pa pod zemljo in načrti za to že obstajajo.



				Omrežja, takšna in drugačna so življenjskega pomena za vsak kraj, vodovodno še posebej, pa plinsko po prehodu na nove, okolju prijaznejše energetske vire, ali pa nenazadnje kabelsko-informacijsko. Vsega tega se je bilo treba lotiti najprej, da bi lahko stekla prenova vsega mesta. 90 novih stanovanj v dobrem desetletju in mnogo jih bo še potrebnih, saj število prebivalcev raste, tudi po zaslugi tistih, ki se od drugod priseljujejo k nam, saj so tu našli vse, kar potrebujejo za kakovostno življenje. Nenazadnje, število rojstev je pri nas bistveno večje od državnega povprečja, kar priča, da ljudje tukaj vidijo prihodnost za nove generacije. Za ponazoritev: če je bilo leta 2008 v vrtcih 275 otrok, jih je v letu 2011 že 625, pri čemer sta prenova in zidava novih vrtcev omogočili domala vsem družinam, da imajo preskrbljeno varstvo otrok. In ko zrasejo, hodijo v prenovljene, sodobno opremljene šole s telovadnicami. Rekreaciji in vrhunskemu športu dobro služi nova športna dvorana, dopolnjuje jo sodoben športni center na Izlakah. Da imamo tudi zimsko-letni smučarski skakalni center v Kisovcu in sankaško progo, pa vedo tudi v tujini, saj iz našega kraja prihajajo državni reprezentanti v skokih ali pa olimpijec v sankanju. Center za treninge borilnih veščin, zrasel v nekdanji rudarski kopalnici, je eden najsodobnejših v Evropi. Prenovljeni kulturni dom je s svojo dejavnostjo eden najbolj prepoznavnih v Sloveniji, na podeželju urejamo dvorane, namenjene ljubiteljski kulturi. Središče mesta nam lepša velik, urejen park, streljaj iz mesta pa v idiličnem zelenem okolju eden največjih rekreacijskih parkov v tem delu Evrope, simbolično poimenovan Europark.



				Na vse to smo ponosni v Zagorju, vendar so naši načrti še smelejši, naša vizija še bolj optimistična. Po koncu rudarske ere smo ohranili v prihodnost in visoke tehnologije usmerjeno gospodarstvo, uredili zaradi rudarjenja degradirane površine, zgradili infrastrukturo in ustvarili pogoje, da bomo z našo ustvarjalnostjo postavili Zagorje ob Savi med 10 najrazvitejših občin v Sloveniji. Zato rastejo nove stanovanjske soseske, v samem središču bo blizu kulturnega centra zrasla knjižnica v impozantni stavbi, ki bo z obliko spominjala na našo rudarsko preteklost. Na Savi ob vznožju doline bodo zrasle hidroelektrarne, ker je skrb za okolje in uporabo obnovljivih virov energije ena naših osnovnih usmeritev. Osrednja čistilna naprava bo zagotavljala, da naše vode nikoli več ne bodo umazane, energetsko učinkovite stavbe, kot je na primer kulturni dom z lastno sončno elektrarno, pa bodo poskrbele za čistejši zrak, kot smo ga dihali v preteklosti.



				Naše največje bogastvo, zaradi katerega si upamo tako smelo zreti v prihodnost, pa so naši ljudje. Zrasli na trdi zemlji so se spustili globoko pod njo in se navzeli neuklonljive energije, ki je lastna samo nam, Zagorjankam in Zagorjanom. Zaradi ljudi, ki so pisali našo zgodovino, bogatili našo ustvarjalnost in imajo pogum izzvati prihodnost imamo v Zagorju ob Savi več, kot imajo veliki.





Naša preteklost





				Ni kraja na svetu, ki ne bi iskal korenin svojega nastanka in skušal svojih začetkov slikati čimbolj dramatično, a hkrati čimbolj zavito v tančico skrivnosti. Seveda je svoje opravila narava v različnih geoloških obdobjih, vendar takšne razlage premalo burijo človeški duh, zato si ljudje še danes izmišljamo zgodbe, naši predniki pa so bili v tem sploh pravi mojstri. Tisto, česar si niso znali razložiti, so povezali z nadnaravnim, vpletli bajeslovna bitja in nastale so legende, ki jih je iz roda v rod plemenitila domišljija pripovedovalcev. Hribi, zaviti v oblake, doline, po katerih se vijejo meglice, mogočni gozdovi, ki se sklanjajo nad hudournike; slika, ki kar sama ponuja snov za bajke o nastanku zagorskega kraja.



				Bojda je mogočni škrat, škrat velikan cele gore zlata skril tako, da je nadnje zgrnil mogočne hribe in doline zalil z vodo. Ljudje so bežali pred vodo in se oklepali okoliških vrhov, zlato pa je v zemlji izgubilo lesk in počrnelo. Mogočnemu škratu so se ljudje zasmilili in nekoč je s pestjo zamahnil po hribih, da je nastala globoka soteska, po kateri še danes odteka voda, (reka Sava) ljudem pa dovolil, da so se spustili v dolino. Hkrati jim je zaupal, da je pod zemljo zlato, sicer črno, a toliko vredno, da bodo od njega živeli celi rodovi.



				V vsaki, še tako neverjetni zgodbi je vsaj ščepec resnice. In res je, da so v teh krajih ljudje sprva poselili okoliško hribovje in se šele pozneje, po najdbi premoga spustili tudi v dolino. Arheološke najdbe različnih zgodovinskih obdobij pričajo o tem. Poseljenost sega na sam začetek starejše železne ali halštatske dobe. Najnovejša večja najdba okostij in lepotičja priča, da je bilo tod eno najobsežnejših grobišč na ozemlju sedanje Slovenije iz tistega časa.



				Izkopanine poznejših obdobij govore, da so imeli tukajšnji ljudje kljub zaprti in nedostopni krajini že zgodaj stike s prebivalci oddaljenih krajev, vse tja do današnjega Jadranskega morja, Apeninskega polotoka in celo Grčije. Ena izmed najznamenitejših najdb je situla iz Vač, kraja nedaleč od Zagorja, ki izvira iz 5. ali 6. stoletja pred našim štetjem. Bronasto vedro so uporabljali pri slavnostih v davni venetski kulturi, situla, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije, pa je prav posebna, saj je reliefno okrašena, kar pri teh predmetih ni bila navada. Za območje današnjega Zagorja pa ima poseben pomen bronasta fibula, najdena na več krajih. Zaponka, ki je služila za spenjanje oblačil, manjša morda tudi za spenjanje las, je bila razširjena po vsem ozemlju današnje Evrope, ne le kot modni dodatek, marveč tudi kot grobni pridatek premožnejših. Fibulo, kot simbolično »spenjalo« preteklosti s sedanjostjo, si je mesto Zagorje izbralo za svoj simbol.



				Prek tega majhnega koščka zemlje so tekle mnoge poti, ki so povezovale različne kulture. Znamenita jantarna pot od Baltika do Italije se je prek Trojan spustila vse do današnjih Izlak, in če so nekoč vse poti vodile v Rim, je ena izmed najslovitejših, rimska cesta, vodila v Rim tudi iz Zagorja. Vila se je po zahodnih obronkih zagorskega sveta, od koder se je usmerila naravnost proti Emoni (Ljubljani) in na vzhod proti Celei (Celje) in naprej proti Panoniji. Rimski novci, posejani ob cesti, ali kamnita plošča v čast boginji Diani, danes vzidana na župnišču v Šentgotardu pričajo, da so bili Rimljani tukaj pogosti potniki, za prevoz tovora pa so s pridom izkoriščali tudi reko Savo. Na njenem desnem bregu so še vidne sledi obsavske vlečne poti, ki so jo Rimljani vsekali v živo skalo.



				Ilirska in keltska kultura, katerih pragene nosimo v sebi, sta dali v 6. stoletju prostor praslovanom, našim neposrednim prednikom. Tukaj ob Savi, prilagojeni življenju v hribovitem svetu, so zgodnji slovanski rodovi kar nekaj časa kljubovali nemškemu plemenu Bavarcev, a jim ni bilo dano, da bi do konca razvili svojo državnost. Iz Bavarske se je priselila rodbina Gallov, pozneje grofov Gallenberg. Ti so zaznamovali te kraje za več stoletij, si pridobili ogromne posesti in »potlačanili«, skoraj zasužnjili številno kmetstvo.



				Med tlačani pa so bili tudi ljudje, sicer kmetje, ki so imeli kot oboroženi varuhi reda in miru nekaj višji družbeni položaj, bili so nekakšni »kmečki plemiči«, kosezi ali edlingi, kot so jih poimenovali Nemci. Zagorski kosezi so bili gospoščini Gamberk podložni po veljavnih običajih, a so se pogosto znali upreti. Združeni s kmečko množico so znali biti za gospodo zelo nevarni. Baron Janez Vajkard Valvasor (1641-1693), zvest popisovalec dogajanja v teh krajih, je zapisal: »V mesecu maju se je napotila skupina 2000 kmetov k Medijskemu gradu in h Gamberku in ju osvojila. Nato se je obrnila proti Čemšeniku, tam razbila mitnico in se znesla nad župnikom. Mežnarja so ubili, župnika pa spravili na konja, ki so ga pognali v dir in nato kamenjali.«



				Ko je kmečkemu življu zavrelo, tudi cerkvene oblasti niso bile varne. Čas je bil tak, da so vsi, tako plemiška kot cerkvena gospoda živeli od kmečkega dela. Cerkev je v teh krajih imela nekaj fevdalne posesti in prav od tod izvira tudi prva omemba kraja Zagorje. Vikariat svetega Petra in Pavla v kraju Sagor, pripadajoč pražupniji Mengeš, je namreč omenjen v seznamu papeške desetine za leto 1296. To je zanesljivo najstarejša doslej znana omemba kraja.



				Gradova Gamberk (Gallenberg) in Medija (Galleneck) je postavila rodbina Gallov. Gamberški je bil eden najmogočnejših na Slovenskem, kamenje zanj so tovorili od vsepovsod, menda tudi s Hrvaške. Ker je bila pri gradu deželna sodnija, je imel ječe in vešala. Grad naj bi imel skrivni rov, ki je vodil v dolino in po katerem naj bi zlasti med turškim obleganjem dobivali hrano. Propadel je v 19. stoletju, razvaline pa še danes pričajo o njegovi mogočnosti. Medijski grad sicer nima tako burne zgodovine. Znan je po tem, da je v 16. in 17. stoletju pripadal rodbini Valvasor, iz katere izvira sloviti baron Janez Vajkard Valvasor, po čigar zaslugi je znano marsikaj iz naše zgodovine. Če gamberškega gradu niso nikoli zavzeli Turki, po Valvasorjevem pričevanju prosenih polj na Medijskem gradu niso nikoli zavzeli vrabci, dokler proso ni bilo požeto. Menda zato, ker je grad zarekla čarovnica. Ali se je Valvasor, ki je veliko časa preživel na očetovem gradu, res po skrivnem podzemnem rovu hodil namakat v bližnji zdravilni vrelec v današnjih Medijskih toplicah, ni natančno znano, kot tudi ni zgodovinsko dokazano, da je Janez Vajkard Valvasor pokopan v družinski grobnici v grajski kapeli. V Zagorju verjamemo, da je in tako naj, kar nas zadeva, tudi ostane. Medijski grad je dlje kljuboval času, kot gamberški. Klonil je med II. svetovno vojno, ko so ga porušili partizani.



				Tako kot gradovi, so tudi naselja sprva nastajala v hribovju, tako zaradi nedostopnosti in večje varnosti, kot zaradi travnato-gozdnega sveta, ki je ponujal dovolj naravnih danosti za preživljanje. Valvasor je to krajino opisal skoraj idilično: »Od Gamberka do Zagorja so ljubke doline, okrog njih so lepi hribi. Svet je rodoviten, travniki so lepi in paše obilne. Prebivalci rede debele volove. V gozdih je dosti lesa. V pokrajini so male vasi in samine. Po bregovih je nekaj vinogradov, ki rode bolj slabo vino. Ko bi jih bilo več, bi bili ljudje manj pobožni.«



				No, tu in tam so ga le spili preveč, kar jih je privedlo v nesrečo. Tako vsaj pravi pripovedka o prigodi v vasi Vine, na katere strmih pobočjih je bilo grozdja največ. Številna družina pridnega in gospodarnega kmeta je bila delavna in varčna, pa so sčasoma obogateli, a se tudi prevzeli. Gospodar je postal ošaben, in na nek pustni torek je sklenil, da bo mašo bral kar sam, v domači cerkvi v Vinah. Ker ni imel mašnega plašča, si je vrgel čez rame plahto slanine, pijani gostje pa so ministrirali. A niso še dobro končali, ko se je stemnilo nebo, nastal je vihar, deroči hudourniki pa so v dolino odnesli vse brajde in prst, tako da so iz pobočja štrlele le skalne škrbine. Tako je bilo konec vinogradništva v Vinah, cerkev pa je znana po tej »špehovi maši« in na belo nedeljo je tam maša zaobljube zaradi greha prednikov, ki so bili potomci gamberških plemičev. Prav ti so dali na začetku 16. stoletja postaviti kapelo, kamor so se zatekali k molitvi med lovom po okoliških gozdovih. Danes vsak dan znova zanese pot marsikaterega sprehajalca na prostor, ki ima menda neko posebno energijo. Nemara je ta energija čudovit notranji mir, ki napolni človeka, ko se na južni strani cerkve zazre v čaroben prizor pred seboj. Če kje, potem prav tu lahko občuduje vso lepoto in enkratnost zasavske pokrajine. Bližnji in bolj oddaljeni griči kar kipijo drug prek drugega, kot da se s cerkvicami na vrhu in zvoniki želijo dotakniti neba. Kar 7 cerkva zajame oko s tega mesta. Kako tudi ne.



				Na območju občine Zagorje ob Savi je kar 32 cerkva. Z mnogimi med njimi so povezane različne bajke in legende, kot na primer s tisto na Sveti gori, da so se v njej njega dni dogajali čudeži, in da je znamenje križanega pod cerkvijo pregnalo celo Turke. Cerkve so rasle tam, kjer so nastajala bolj strnjena naselja in le malo jih je na povsem samotnih krajih. Večina jih izvira z začetka ali srede 16. stoletja, ko se je izoblikovala tudi večina danes znanih vasi in zaselkov. A so tudi precej starejše, kot tista v Tirni iz leta 1154, ali pa cerkev v Čemšeniku iz leta 1184, kar ni nenavadno, saj je bil vikariat Čemšenik prvič omenjen že leta 1296. Današnja veduta Zagorja z veličastno cerkvijo z zvonikoma na griču nad mestom je takšna od leta 1873, a pred tem so na istem mestu stale že 3 cerkve. Prva že sredi 15. stoletja, še pred njo je menda tam stala tako imenovana ravbarska kapela. Potem je bila cerkev iz stoletja v stoletje premajhna, zato so podirali staro in gradili novo, vse do zadnje, za katero so morali celo znižati in razširiti grič, na katerem stoji.



				Prav zidava zagorske cerkve je menda botrovala postavitvi industrijskega obrata, ki v drugačni obliki deluje še danes. Tedanji kaplan naj bi bil pobudnik postavitve velike apnenice z dvema pečema, ki je dajala dovolj apna za potrebe cerkve in seveda drugih stavb, ki so naglo rasle v tistem obdobju. Takrat je bilo na območju današnje občine Zagorje ob Savi več katastrskih občin. Kakšna je bila katastrska občina Zagorje, slikovito ponazarja zapis iz leta 1830. »Občina obsega naselja Zagorje, Toplice in Sv. Ulrik (današnja Ravenska vas) ter posamezne kmetije. Ima steklarno, pri steklarni je rudnik »kamenega« premoga. V občini je 370 moških in 348 žensk. Ima 104 hiše. Pri hišah so travniki s sadnimi drevesi. Hrana je navadna, preprosta: žganci, močnik, fižol, krompir, kruh, zelje, repa, mleko, meso imajo le ob praznikih. V vsej občini imajo 26 konj, 101 vola, 126 krav, 47 juncev in telic, 216 ovac in 126 svinj. Konji so kupljeni deloma na Štajerskem, deloma na Hrvaškem. Govedo je domače pasme in srednje velikosti. Medija in Kotredeščica poplavljata, voda odnaša zemljo. Hiše imajo zidane temelje, sicer so lesene, strehe po večini slamnate. Prostori so skromni in umazani, podi so precej postrani. Steklarjev in rudarjev je skupaj 50. Letno proizvajajo okrog 700 do 800 centov premoga ter 6000 kosov okenskega in krednega stekla. Delajo 40 do 45 tednov na leto.«



				Zagorje je bilo takrat že v času pospešene industrializacije s steklarno, cinkarno, topilnico svinca. Nekoč izrazito kmetijska krajina z nekaj obrtnimi delavnicami v dolini je naglo spreminjala obraz. Zagorska dolina je postajala močno industrijsko središče, kar je prinašalo s seboj nov, drugačen način življenja. Oblikovala se je nova kultura, ki je neizbrisno zaznamovala Zagorje za več kot 250 let.





Naša energija





				Od kod ta energija in veselje do življenja v teh krajih, ki s strmimi pobočji, globelmi in ozkimi dolinami na videz niso najbolj prijazni. V krvi ljudi je neizmerna navezanost na zemljo, skozi stoletja iztrgano divji naravi, v genih sta trma in uporništvo prednikov. Vse to je pomešano z nagnjenostjo do garaštva, kakršnega so zmogli samo rudarji. Premog je tako ali tako vir energije, kar so vedeli že kmetje po okoliških hribih, ki so »kamen« prvi našli že stoletja nazaj. Poimenovali so ga »zmajeva kri« in ga podjetno prodajali lekarnarjem, ki so ga drobili in izdelovali zdravila za živino. »Sanguis draconis« je bilo mogoče na lekarniških policah v Novem mestu in Ljubljani zaslediti okrog leta 1640, drobljena črna snov v zdravilu pa je izvirala iz Strahovelj pri Zagorju.



				Z zametki industrializacije, zlasti steklarstva in topilništva, je bilo treba najti tudi kurivo, ki bi zaleglo več kot les, ki ga je bilo sicer v izobilju, a spravilo s strmih, nedostopnih pobočij zamudno in težaško delo. Sredi 18. stoletja so tako nekoč »lekarniške« količine premoga prerasle v resne poskuse načrtnega izkoriščanja rjavega premoga. Leto 1752 lahko štejemo za začetek premogovništva, saj je ljubljanski industrijalec baron Raigersfeld rafineriji sladkorja na Reki poslal prvo tono in pol premoga, ki ga je izkopal na hribu Pešenk pri Zagorju. Potem je poskusil še nekje v Kisovcu in od tam na Reko poslal še 5 ton premoga, takrat že ob uradno pridobljeni cesarsko-kraljevi listini, da sme kopati premog. A z baronovo smrtjo so zamrli tudi prvi poskusi rudarjenja vse do leta 1795, ko je Leopold Ruard, po rodu Belgijec, lastnik gorenjskih plavžev in rudnikov, spet začel kopati na treh krajih v Zagorju. Premog je prodajal v Ljubljano, a kmalu obupal, saj je bilo tovorjenje z vozovi čez Trojane zamudno, premog pa za Ljubljančane predrag. V domačih pečeh si ga niti niso upali kuriti, saj je dim neznansko smrdel po žveplu in prepričani so bili, da je zdravju škodljiv. Tisti, ki so vseeno poskušali, so tvegali, da jim bodo zaradi smrdljivega kuriva odpovedali stanovanje. Industrijalci pa so v črnem kamenju že zavohali dobiček in premoga kot kuriva ni bilo več mogoče ustaviti.



				Eden takih, za tiste čase izjemno drzen in podjeten, je bil Jožef Pinhak, ljubljanski naslovni kanonik in župnik pri Sv. Jakobu, sicer lastnik vitriolne tovarne pod ljubljanskim gradom. Predrag premog zaradi tovorjenja v Ljubljano je pocenil tako, da je postavil tovarno tam, kjer je premog, na Lokah pri Kisovcu. Premog je kopal blizu medijske graščine in v opuščenem Ruardovem rovu v Kisovcu. Več kopov, ki so nastali v tistem času v Kisovcu, na Lokah, v Toplicah in Kotredežu, je potem kupil in združil Ivan Schwarz, odkop pa so merili že v tisočih tonah. Lastništvo rudnikov in drugih industrijskih objektov, nastalih prav zaradi bližine rudnikov se je nekaj časa selilo iz rok v roke, Zagorje pa je že bilo eno večjih industrijskih središč na Slovenskem. Leto 1849 je bilo prelomno, saj je mimo Zagorja stekla južna železnica med Dunajem in Trstom, kar je Zagorje približalo svetu in dalo nov pospešek rudarjenju. Tedanja lastnica zagorskih rudnikov, Trboveljska premogokopna družba se je usmerila izključno v rudarjenje, tako da je proizvodnja skokovito rasla. V vsem obdobju rudarjenja je bilo zemlji iztrganega 40 milijonov ton premoga, s katerim bi lahko zgradili piramido s štirimi stranicami, po kilometer dolgimi, segala pa bi več kot 160 metrov visoko.

				Bolj kot podatki o nakopanih milijonih ton premoga in kilometrih izvrtanih rovov so zanimive zgodbe iz vsakdanjega življenja rudarjev in njihovih družin. Izoblikovala se je povsem nova, dotlej neznana kultura življenja, ki je izklesala malce robato, a dobrodušno zagorsko dušo. Že sama stanovanja so bila drugačna od dotlej znanih kmečkih domačij. Delavcev je bilo vse več, družine so rasle in nekje jih je bilo treba nastaniti. Značilen primer je delavska kolonija z nizkimi hišami, ki spominja na vojašnico, a tako je bilo mogoče na relativno majhni površini nastaniti veliko ljudi. Stanovanja so bila majhna, enosobna, v njih so se stiskale cele družine. Večja, dvosobna so bila le za nadzornike in delovodje. Kuhinje so imeli svoje, stranišča, krušne peči in vodnjake pa skupne. Spet drugje so zrasle večje večstanovanjske hiše, s prav tako nizkim standardom bivanja, ker so bila stanovanja pač zastonj, da so rudarje sploh pridobili za težaško delo. Stavbe so znali poimenovati zelo slikovito; na primer »puršenhaus«, kjer so stanovali samski rudarji, ali pa »ajmohthaus«, naselje Abesinija.

				Rudnik je bil središče vsega, saj je imel lastno rudarsko šolo, kaj kmalu sta nastala premogarska pihalna godba in rudarski pevski zbor. Priljubljene so bile veselice kot način sprostitve, a v teh krajih znane, da se je na njih kaj hitro vnel pretep. Je ni bilo dobre veselice brez dobrega pretepa. Dovolj je bilo, da je kakšen »raufmajster« (pretepač) zavpil »aufbiks!« in že je padalo. Poseben je bil tudi plačilni dan. Rudarji so bili že sicer kar pridni obiskovalci gostiln, a ko je padla »colnga« (plača), je znalo biti precej divje. Pravijo, da se je po pretepih vedelo, kakšna plača je bila tisti mesec. Če se niso stepli, je bila zagotovo slaba. V nekem obdobju so oblasti gostilničarjem celo prepovedale imeti odprto na plačilni dan. To je sodilo v knapovsko folkloro, tako kot zelo samosvoj, izredno iskriv smisel za humor. »Jaz se dela ne bojim. Prav lahko zaspim ob njem,« so radi rekli. Knapovskih »fokslov« (šal) je veliko, nekatere, kadar so se pošalili s sodelavcem, so znale biti prav grobe. Mnogo jih je nastalo v »vašhavi« (rudarski kopalnici), kamor so se stekale poti po napornem »šihtu« (delavniku).

				Krivdo za marsikatero nevšečnost so radi naprtili jamskemu škratu, Perkmandeljc imenovanemu. Če je po legendi nekoč velikanski škrat pokazal Zagorjanom, kakšno dragoceno kamenje se skriva v tleh, se je v novejšem času kot manjši, nagajiv a dobrodušen škrat, preselil pod zemljo in jezil rudarje. Pojedel ali skril jim je malico, jih strašil, a škode jim ni delal. Še več. Rudarji so ga imeli radi, ker jih je bojda opozarjal na nevarnost, pa še priročen izgovor so imeli, ko so jo komu zagodli: je bil pač Perkmandeljc kriv za vse.



				V rastočem mestu je nastal čisto nov način družabnega življenja, obogaten s kulturno ustvarjalnostjo rudarskih družin, od pesmi in glasbe do slikarske umetnosti. Spomenik rudarske ljubezni do kulture bo za vselej ostal Delavski dom, veličastna zgradba sredi mesta, ki je od leta 1960 osrednji prostor kulturnega in družabnega življenja v mestu. Veličina neke stavbe se ne meri v kvadratnih metrih ali letih, veličina je v ljudeh, ki so jo zgradili. S kakšnim zanosom, s skorajda himničnim zapisom so pospremili otvoritev. »Delavski dom stoji! Njegova velika vrata so odprta na stežaj, odprta vsem onim, ki so pripravljeni stopiti v soj odrskih reflektorjev. Odprta so vrata in reflektorji sipljejo bogate pramene luči: to pot se ti prameni ne prebijajo težkotno skozi temo, razlivajo se v silnem potoku in prodirajo v srce slehernega Zagorjana, ki mu je bil delavski dom nenehna skrb, ali bo zrasel, kdaj bo zrasel, kako bo povezan z ljudmi in kako ljudje z njim. Zdaj mogočno stoji na najlepšem prostoru v Zagorju, stoji sredi zelenja.« Iz teh vznesenih besed razberemo, koliko željnega pričakovanja je bilo med Zagorjani, koliko predanosti med graditelji. Naredili so, za tiste težke čase, nemogoče. Bili so trmasti, uporni, če je bilo treba, bili so takšni, kakršna je bila vselej knapovska duša.



				Nekdaj najgloblji rudnik rjavega premoga v Evropi (262 metrov pod morjem) je ugasnil na zadnji petek julija 1996. Na površini okrog 14 kvadratnih kilometrov je pustil precejšnje brazgotine, po večini na gozdnih in kmetijskih površinah, ponekod pa tudi skoraj do stanovanjskih naselij. A 250-letno rudarjenje je preželo Zagorje s toliko energije, da nam je bilo v užitek iskanje nove identitete pri preobrazbi iz industrijskega v sodobno evropsko mesto. Simbol, ki pomeni novo dojemanje sožitja kraja z naravo, je velik park, nastal na nekoč degradiranih površinah, neprimernih za gradnjo. Tam, kjer so se nekoč ogromne sive gmote jalovine pogrezale in nenehno spreminjale neprijazen videz krajine, in kjer je velik plaz pred leti povzročil pravo razdejanje, se danes raztezajo velike zelene površine z gozdom na obronkih in s potokom ob vznožju. Idilična podoba Europarka, kot je dobil ime ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, je postala zaščitni znak urejenosti kraja.



				Na ravnici na vrhu hriba se razteza vzletna steza manjšega letališča, a tolikšnega, da tam jemljejo dih obiskovalcem celo akrobacije letalcev na letalskih mitingih. V vznožju je več kilometrov urejenih sprehajalnih poti, sredi je nogometno igrišče, ob strani lokostrelski poligon in ribnik, obkrožajo ga kolesarske steze. Park je v hipu postal najbolj priljubljeno zbirališče vseh, željnih rekreacije ali zgolj druženja v čudovitem naravnem okolju, daleč od mestnega vrveža, čeprav je le streljal oddaljen od središča. Hkrati je izhodišče za pohodništvo na okoliške hribe, za tiste najbolj vnete na najvišji vrh v zagorski občini, na Čemšeniško planino (1204 m). S površino več kot 36 hektarov je eden največjih v Sloveniji in že zdaj, ko je njegova ureditev šele v začetni fazi, privablja ljudi iz vsega Zasavja in od drugod.



				Naša vizija je nadeti parku vseslovensko, evropsko dimenzijo, s čimer bomo utrdili dojemanje Zagorja ob Savi kot mesta, ki se je po industrijski eri otreslo slovesa umazanega kraja in se preobrazilo iz sivega v zeleno. Zasnova, ki nastaja po zamislih študentov za arhitekturo, v park umešča nove rekreativne in druge vsebine, kot so manjše smučišče s sedežnico, proga za tek na smučeh, igralne površine za otroke, zabaviščni prostor, adrenalinski park in velik amfiteater za kulturne in zabavne vsebine. Pa to verjetno še ni vse, saj je park kot ustvarjen za spodbujanje domišljije, kaj vse bi se še lahko dogajalo v njem. Za vselej bo ostal kot spomin na rudarsko preteklost, na katero je Zagorje tako ponosno, hkrati pa bo znanilec novega obdobja razvoja in kakovosti življenja v kraju.





Naša ustvarjalnost





				Zagorje – mesto glasbe in plesa. Plesali, peli in igrali so že naši predniki pred davnimi časi. Po gradovih so se znali prav pošteno veseliti, pa tudi kmečkemu življu veselje ni bilo tuje. O tem je pustil pisne sledi v Slavi vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvasor in imamo ga za prvega ustvarjalca literature v teh krajih. Razmah kulturne ustvarjalnosti pa sovpada z začetki rudarjenja, ko so nastala prva organizirana društva za glasbo in petje. Glasbeno društvo Zagorje je nastalo na začetku 20. stoletja in imelo že takoj na začetku zelo ambiciozen program delovanja. V pravilih so zapisali, da bodo vsestransko gojili glasbo slovenskega naroda, skrbeli za nastajanje, zbiranje in izdajanje slovenskih skladb, pripravljali glasbene prireditve, ustanovili javno knjižnico slovenskih in drugih slovanskih skladb, vzdrževali glasbeno šolo in pevski zbor.



				Eden izmed učencev šole v zagorskih Toplicah je pozneje v spominih zapisal: »Delavci in njihovi so radi peli, prinesli so ljubezen do petja s kmečkih domov, kjer so se rodili. Spominjam se zlasti nadučitelja Plhaka, ki je bil rodom Čeh. Izvežbal je prve kadre za umetniško godbo na pihala, ki obstoji od leta 1863. Bil je njen prvi kapelnik. Sploh je bilo v mojih letih glasbeno življenje močno razgibano, zlasti še potem, ko je bil na topliški šoli nameščen Emil Adamič. On je položil temelje orkestralni glasbi.«



				Rudarska godba je nastala že leta 1861 v Toplicah. Učitelj Julijus Plhak je videl, da godba delavcem lajša težko življenje, jim daje vedrino in jih kulturno krepi. »Premogarska godba« je prvič nastopila na otvoritvi rudniške ozkotirne železnice, odtlej pa je bila nepogrešljiva na slovesnostih, povorkah, veselicah, pa tudi na pogrebih. Pevsko so se delavci organizirali v Vesni in Svobodi, samostojno pevsko društvo Loški glas pa je nastalo že takoj po ustanovitvi Glasbenega društva Zagorje.



				»Pleharji« kot jim pravimo v Zagorju, že več kot poldrugo stoletje pišejo glasbeno zgodovino. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so se iz rudarske preimenovali v Delavski pihalni orkester, danes pa so združeni v Pihalnem orkestru SVEA. V njem igrajo mladi in starejši ljubitelji glasbe, gostovali so malodane v vseh evropskih državah (na Češkem, v Nemčiji, na Norveškem, Italiji, Avstriji in državah nekdanje Jugoslavije). Tudi na tekmovanjih je orkester uspešno branil svojo kakovost in všečnost, saj so ga v letu 1981 okronali z zlato medaljo na svetovnem prvenstvu v Kerkradeju na Nizozemskem, enajst let pozneje pa je slavil še eno zmago na tekmovanju v nemškem Bambergu. Ob praznovanju 135-letnice je orkestru prisluhnil sam papež Janez Pavel II., saj so glasbeniki nastopili v njegovi vatikanski palači. Leto kasneje so Slovenijo predstavljali v Moskvi, ki je tedaj praznovala 850-letnico. Orkester SVEA je zvesti spremljevalec vseh prireditev v Zagorju, glas o Zagorju kot mestu vrhunskih glasbenikov pa nosi po vsem svetu. Muzikanti so seveda tudi pravi šaljivci in nešteto anekdot se je nabralo v mnogih letih njihovega popotovanja skozi svet glasbe. Da so bili dobri jedci in pivci, ni skrivnost. Leta nazaj so imeli v svojih vrstah muzikanta, ki je še posebej rad jedel, tako da si je, če je bila priložnost, kakšen kos mesa ali klobaso rad tudi v kovček za inštrument spravil, tako za po poti. Seveda so mu jo ušpičili. Nekoč so mu pojedli klobase, v kovček pa naložili kamenja. Komaj ga je nosil, revež, a ko so bile »klobase« vendarle pretežke, je na splošno veselje vseh odprl kovček. Seveda je bil jezen, a med takšnimi prijatelji nobena zamera ni zdržala dolgo. Pa ko so nekoč na poti od Zaloke do Čemšenika gazili po tako globokem snegu, da so v njem izgubili bobnarja, ki je bil bolj majhne rasti. Tisto o »švercanju« inštrumentov čez nekdanjo jugoslovansko mejo pa raje zamolčimo, pa kakšno o litru vina, ki je končal v tubi, tudi.



				Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v Zagorju dobrih glasbenikov preveč za en sam pihalni orkester. Tradicija ljubezni do godbeništva, globoko vkoreninjena med ljudmi, pa tudi mednarodni uspehi pihalnega orkestra so botrovali silnemu navdušenju mladih nad tovrstno glasbo, in skorajda ni bilo družine, da ne bi vsaj eden, ali raje več članov »pihal« na kak inštrument. V tisti čas sodi nastanek mladinskega pihalnega orkestra Glasbene šole Zagorje, ki je prerasel v enega najboljših orkestrov z imenom VIVA. Njegovo zlato obdobje se je začelo z veliko zmago na tekmovanju v Italiji leta 1997. Sledila so povabila iz vse Evrope in celo iz Združenih držav Amerike, kjer so godbeniki navdušili več tisoč poslušalcev v Chicagu. Nad njihovim igranjem je bil navdušen veliki dirigent svetovnega slovesa Carlos Kleiber, ki je večkrat prišel v Zagorje, od koder je bila doma njegova soproga, balerina Stanislava Brezovar. Nekoč je znameniti dirigent obiskal orkester VIVA na njihovi vaji in bil očaran nad njegovim znanjem in zagnanostjo mladih glasbenikov. Prejeti par koristnih nasvetov od takšne glasbene veličine je bila seveda za orkester velika čast. Sčasoma so mladi glasbeniki odrasli in odšli vsak po svoje, a Glasbena šola Zagorje tradicijo tega orkestra nadaljuje z mladinskim pihalnim orkestrom, kjer se kalijo novi in novi talentirani glasbeniki, ki tako iz leta v leto popolnjujejo zasedbo pihalnega orkestra SVEA.



				Da je tudi petje doma v teh krajih, pričajo začetki zborovskega petja pred več kot 100 leti. Rudniška tradicija, združena v rudarskem pevskem zboru Loški glas je vidna že na zunaj, saj pevci najraje nastopajo v svečanih rudarskih uniformah.



				V več kot 80-ih letih delovanja se je v zboru zvrstilo prek 300 pevcev, njihov repertoar zajema ljudske in umetne zborovske pesmi s poudarkom na rudarski tematiki, s katerimi se pevci predstavljajo v domačem Zagorju, Zasavju in drugod. Rudarska himna je nepogrešljiv del njihovega programa.



				Stan rudarski bodi nam pozdravljen,

				stan rudarski, ti si naša slast,

				v znoju vročem in brez sončne luči,

				delam svoji domovini čast …



				Pevci Loškega glasu si štejejo v čast, da je med njimi dolga leta prepeval tudi svetovno znani basist, operni pevec Ladko Korošec. Ta v svojih spominih pravi, da Loškega glasu ni pozabil niti tedaj, ko ga je pot popeljala v Ljubljano v opero. Takole se sloviti operni pevec spominja svojih začetkov pri zboru: »Že v otroških letih sem z največjim veseljem poslušal petje. Seveda takrat v Zagorju še nismo imeli radia. Lepo zapeta pesem je bila prava redkost. Neke zime me je brat Drago povabil, naj pridem na koncert Loškega glasu, ki bo na Izlakah v »topliški« dvorani. Z zanimanjem sem šel po visokem snegu peš na Izlake. Zastor se je dvignil in pričel se je koncert. Poslušal sem ves prevzet. Naše preproste pesmi so mi bile tako všeč, da sem jih pozneje prepeval, seveda zase, če sem le utegnil.

Srečen in zadovoljen sem jo po koncertu mahal nazaj v Zagorje. In res. Loškega glasu nisem pozabil. Čez nekaj let sem prišel na vajo k Ašiču. Sprejeli so me v zbor kot II. basista. Prva vaja je srečno minila. Pridno sem hodil na Loke. Včasih je deževalo, včasih snežilo. Pri vajah pa je bilo vedno toplo. Spoznal sem pevce Loškega glasu. Celo vrsto delavnih, preprostih in srčno dobrih ljudi. Kako lepe spomine imam na koncerte, na katerih sem tudi sam sodeloval kot član zbora. Moja pevska pot me je pozneje vodila v Ljubljano v opero. Nič več nisem mogel sodelovati pri Loškem glasu. Vedno pa sem s srcem spremljal njegovo plemenito delo.«



				Iz spoštovanja do velikega umetnika svetovne slave v Zagorju deluje mešani pevski zbor, ki s ponosom nosi njegovo ime. Ob izjemno bogatem repertoarju posebno skrb namenja ohranjanju dragocene slovenske ljudske pesmi. S svojim imenom in ljubeznijo do petja ponosno ohranja spomin na Ladka Korošca. Nekako v isto obdobje kot pri Ladkovem zboru sodijo v sredo sedemdesetih let prejšnjega stoletja tudi začetki Zagorskega okteta. Ubrano večglasno fantovsko petje nekoč na vasi se je na Slovenskem ohranilo predvsem v pravi množici oktetov. Zagorski je nekaj posebnega, saj ves čas tesno sodeluje s pihalnim orkestrom, zato so njuni skupni nastopi posebnost v našem glasbenem prostoru. A, tudi ko osmerec zapoje sam, navduši, tako domače poslušalce, kot tiste drugod po Sloveniji in na tujem.



				Ko je daljnega leta 1871 Julius Plhnak ustanovil prvi pevski zbor v Zagorju, si verjetno ni predstavljal, da bo zbor s tedanjo tradicijo preživel čas. Ime Vesna je po nekdanjem delavskem izobraževalnem društvu skoraj 100 let pozneje prevzel zbor, z ambicijo združevati najboljše mlade pevce. In to mu je v celoti uspevalo, saj je bil mladinski pevski zbor Vesna več kot 30 let med najbolj nagrajevanimi zbori ne le doma, ampak po vsem svetu. Tudi na največji in najstarejši reviji otroških in mladinskim pevskih zborov (od leta 1966). Pesem je v naših genih, zato ni naključje, da se je ta revija rodila prav v Zagorju in že desetletja privablja mlade pevce iz domovine in zamejstva. Peti na republiški reviji v Zagorju je za mlade pevce največja želja, največje doživetje. Zmagati na tej reviji pa je prestiž, kakršen je dan redkim in pomeni največji dosežek nekega zbora. Zagorski zbori v tem mozaiku zmagovalcev tvorijo pomemben kamenček, kaj kamenček, kamen. Tisto, kar po letu 2000 uspeva otroškemu pevskemu zboru CiCiDO Glasbene šole Zagorje pa je presežek brez primere. Mladi pevci in pevke so na največjem tekmovanju v državi praviloma redno razglašeni za najboljše, dosegajo najvišja priznanja in pohvale. V naši dolini rastejo novi in novi rodovi odličnih glasbenikov in pevcev, v novejšem obdobju tudi plesalcev, zato bo Zagorje ostalo mesto glasbe in plesa.



				In mesto barv. Ko so se leta 1964 v dolini za nekaj dni naselili eminentni slovenski slikarji, da bi ustvarjali podobe tedanje sive industrijske krajine, so najbrž nehote mesto za vselej okužili s slikarsko umetnostjo in mu nadeli živahne, pisane barve. Iz njihovega druženja je nastala najstarejša slikarska kolonija v srednji Evropi, ki ves čas deluje nepretrgano in je Zagorju zapustila neprecenljivo dediščino. V Kulturnem centru Delavski dom je shranjenih okrog 1000 del in to število se vsako leto poveča še za kakih 20 umetniških stvaritev. Ta neprecenljivi zaklad je verni prikaz slovenske likovne ustvarjalnosti novejšega časa, saj so bili v koloniji doslej vsi slikarji, ki kaj pomenijo na likovnem prizorišču. Nenazadnje slikarska kolonija hrani dela več kot 20 slikarjev, ki so za svoje delo prejeli Prešernovo nagrado ali priznanje. Izbor njihovih del je nekakšen »jagodni izbor« kolonije in potuje po razstavah doma in na tujem. Kolonija je že pred leti presegla domače okvire in je v pravem pomenu mednarodna, saj jih je med 10 do 12 slikarji vsako leto vsaj polovica iz raznih evropskih držav. V bogastvu shranjenih del lahko vidimo, kako nas vidijo drugi, kakšen vtis nanje naredi mesto s podeželjem in kako se je skozi leta preobrazbe krajina spreminjala. Recept za tako dolgo in uspešno delovanje kolonije Izlake-Zagorje je preprost: treba je imeti rad slikarsko umetnost, treba je ceniti in spoštovati ustvarjalnost. In če je vse delo na izključno prostovoljnih temeljih, iz enega samega plemenitega nagiba – ohraniti tradicijo in jo nadgrajevati – potem se za prihodnost kolonije ni bati. Ljubiteljev slikarske umetnosti je tudi po zaslugi kolonije iz leta v leto več, tako da razstavni prostori v avli Delavskega doma in v galeriji Medija ter še na nekaj lokacijah nikoli ne samevajo, nasprotno, pri nas so likovne razstave prvovrstni kulturni dogodki in kot taki tudi odlično obiskani. In ljubitelji niso zgolj opazovalci, saj se mnogi tudi sami preizkušajo kot slikarji. Veliko jih je. Toliko, da je razstavni prostor v avli Delavskega doma vsako leto premajhen, ko se opogumijo in postavijo svoja dela na ogled.



				To je le nekaj in nikakor ne vse iz niza naše ustvarjalnosti. Bi verjeli, da ima po številu prebivalcev sorazmerno majhen kraj kar 3 ljubiteljska gledališča. Izlaško med drugim ohranja spomin na Valvasorjevo zapuščino in oživlja zgodbe iz njegovega časa. Valvasorjev dan kot gledališki spektakel na prostem, na jasi pod ruševinami medijskega gradu vsako drugo leto pritegne množico obiskovalcev od blizu in daleč. Čemšeniški gledališčniki prav tako radi posegajo po zgodbah iz srednjega veka in v Grajskih štorijah na dvorišču gamberškega gradu pričarajo nekdanje življenje po gradovih. Gledališčniki z Mlinš pa gojijo predvsem ljubezen do slovenske ljudske igre. Predstave domačih ljubiteljskih gledaliških skupin so vselej pravi praznik. Kako tudi ne, saj ima gledališče pri nas stoletno tradicijo. Že daljnega leta 1902 so čemšeniški ljubitelji uprizorili prvo igro in kmalu potem v vasi zgradili kulturni dom, desetletje za tem so v Zagorju ustanovili »dramatsko sekcijo« in kot prvo odigrali igro Veronika Deseniška.



				Iz ljubezni do glasbe se je rodilo več mednarodno priznanih festivalov. Festival komorne glasbe je vzniknil v romantičnem ambientu Valvasorjeve kapele na Izlakah, od koder se je razširil še na druga prizorišča v kraju, njegovo vsebino pa oblikujejo svetovno znana imena klasične glasbe. Morda še večjo mednarodno veljavo ima Festival flavtistov, edini in največji tovrstni v srednji Evropi. Njegova posebnost niso le nastopi svetovno znanih virtuozov tega glasbila, ampak tudi njihovo druženje in prenašanje izkušenj na mlade glasbenike. Zato na festival prihaja množica mladih flavtistov iz vse Evrope, saj se imajo le v Zagorju srečati s svojimi vzorniki. Jazz glasba sicer v Zagorju nima takšne tradicije, kot na primer godbeništvo, a zanimanje zanjo po zaslugi mednarodnega festivala JazZagorje iz leta v leto raste. Festival je popestritev junijskih in julijskih poletnih večerov v mestu, praviloma poteka na prostem v čudovitem ambientu zelene terase Delavskega doma, njegov sloves pa se je hitro razširil tako med ljubitelji tovrstne glasbe, kot tudi med samimi glasbeniki. V zadnjem obdobju si je festival kot rdečo nit izbral harmoniko v jazzu in s tem še pridobil na popularnosti.



				Harmonika je, tako kot pri vseh Slovencih, tudi v Zagorju izredno priljubljeno glasbilo. Njen zvok je izoblikoval slovensko narodno-zabavno glasbo, znano domala po vsem svetu. Ob njeni omembi se doma in na tujem najprej spomnimo legendarnih Avsenikov, s katerimi je na nek način povezano tudi Zagorje. Glasbenik in skladatelj Igor Podpečan je namreč več let igral pri Avsenikih, potem pa v Zagorju sestavil svoj ansambel Igor in Zlati zvoki, s katerim je hitro zaslovel doma in po svetu, zlasti v Nemčiji in Avstriji. Iz Zagorja sicer izhajajo kar trije velikani narododno-zabavne glasbe preteklega obdobja. Ob bok utemeljiteljema narodno-zabavne glasbe Slavku in Vilku Avseniku lahko postavimo Janeza Mahkovča iz Zagorja. Harmonikar in skladatelj je imel svoj ansambel že daljnega leta 1955. Franci Lipičnik, skladatelj in aranžer je imel prav tako svoj ansambel, pozneje je veliko pisal za različne slovenske ansamble. Iz Zagorja izvira tudi eden izmed pomembnejših skladateljev sodobne slovenske narodno-zabavne glasbe Tone Kuder. Z ansamblom Veseli planšarji, ta deluje še danes, je izoblikoval samosvoj slog, po katerem se narodno-zabavni glasbeniki zgledujejo še danes. Pred leti sta bila zelo priljubljena ansambla Revirčani in Medijski odmev, že dolgo skrbi za veselje na prireditvah ansambel Ajda z Izlak, a še mnogo dlje, vse od leta 1968 ansambel Zasavci. Harmonika ima pri nas pomembno mesto tudi v rock glasbi. Še več, skupina Orlek je izoblikovala povsem svojo smer etno-rocka, nekakšno »polka rock« glasbo, ki so jo v zadnjem času poimenovali »knap'n'roll«. Podlago za svojo ustvarjalnost so poiskali v bogati tradiciji rudarjenja in zgodbe iz knapovskega življenja pretopili v duhovite, včasih rezke in robate, a tudi melanholične skladbe, takšne, kakršna je znala biti knapovska duša. Z glasbo navdušujejo doma in po svetu in tako kot mnogi drugi širijo glas o zagorski ustvarjalnosti.





Naši ljudje





				Pravijo, da Zagorjana srečaš, pa najsi greš v še tako skrit in oddaljen kotiček sveta. In res, Zagorjani kljub navezanosti na svoj kraj radi potujemo, spoznavamo druge kulture, navade, nabiramo izkušnje. Naš najbolj znani popotnik je Janez Vajkard Valvasor (1641-1693), rojen sicer v Ljubljani, a je mladost skupaj s 16 brati in sestrami preživel na Medijskem gradu na Izlakah, saj je bil njegov oče lastnik gospostev Gamberk in Medija, kamor se je tudi pozneje po svojih znamenitih poteh po Evropi vselej rad vračal. Ali si je baronski naslov res pripisal kar sam, ne bo nikoli docela pojasnjeno, vsekakor pa je bil za tiste čase pravi svetovljan, eden najbolj razgledanih učenjakov, član angleške kraljevske družbe. Iz monumentalnega dela Slava vojvodine Kranjske v štirih knjigah s 3500 stranmi si skozi vso zgodovino na Slovenskem slikamo podobe iz naše preteklosti, tako verno prenesene na papir. V svojih delih si je prizadeval pisati objektivno, čeprav ga je močno zaznamovala vera v hudiča, čarovnice in nadnaravno. Kako daljnoviden je bil, priča podatek o načrtu za gradnjo predora na Ljubelju, ki bi povezal deželo Kranjsko s severnimi deželami. Za koliko je prehitel čas, pove dejstvo, da je bil današnji predor odprt šele leta 1964. Pisal je predvsem o navadnih ljudeh, tudi o tistih z zagorskega konca, a znal je biti precej piker. Takole je zapisal o prebivalcih Brezja pri Zagorju: »So eden pobožnejši od drugega. Pred nekaj leti so pobili mežnarja, župnika pa tako dolgo obmetavali s kamenjem, dokler ni padel s konja.«



				In takole o svojem domovanju, Medijskem gradu: »Pet milj od Ljubljane v dolini, vendar na vzpetini med visokimi hribi, stoji grad Medija. Manjka mu sicer širok razgled, ni pa brez prijetnega pogleda, ker so gore povsod pokrite z zelenim drevjem ter osvežujejo oči. Po dolini teče voda, ki se prav kakor grad imenuje Medija in nosi veliko postrvi. Ob vodi so lepa, ravna polja, pri gradu pa je čeden vrt, ki rodi dosti sadja. Prècej pred gradom je lep, velik konjski hlev, nad njim pa kašča. Hlev je dal zgraditi moj v Bogu počivajoči gospod oče skupno s tistim delom gradu, ki je tik kapele, prav tako kapelo samo. Kapela je dokaj velika in stoji prav pred gradom. V njej so shranjene kosti mojih ljubih staršev in nekaterih mojih bratov in sestra; v njej je tudi nekaj otrok našega rodu, med njimi pet mojih in moja prejšnja žena, ki so jo šele pred enim letom položili tja. Skupno pričakujejo tukaj veselega vstajenja.«



				Valvasor je bil sicer prvi in najbolj znan kronist, a v zgodovini nikakor ne edini. Skorajda njegova sodobnika sta bila Rudolf in Vajkard Lewenberg iz Čemšenika, verjetno brata, oba učena jezuita, ki sta v latinščini pisala nabožne, za tiste čase precej filozofske spise. Na začetku 19. stoletja je na Gamberku služboval župnik Jožef Bevk, ki je pisal poučne spise o kmetijstvu v teh krajih, kmalu zatem pa je nastala prva urejena in zapisana Kratka zgodovina Zagorja izpod peresa nadučitelja Petra Grossa, ki je dolgo služboval v kraju. Proti koncu 19. stoletja je nastal še Pregled zgodovine Zagorja, ki ga je spisal Andrej Mihelčič. Rudar, rojen v zagorski železničarski družini Leopold-Lavoslav Jerin, vnet zbiralec ljudskih pesmi je na prelomu med 19. in 20. stoletjem napisal Poljudno zgodovino Zagorja, ki pa je ostala le v rokopisu. V istem obdobju je Fortunat Lužar, dolgoletni učitelj v Šentlambertu in na Izlakah prav tako zbiral ljudske pesmi in pisal o tukajšnjem šolstvu in zadružništvu. Enako vnet zbiralec ljudskih pesmi in izročila je bil Ivan Lavrač iz Podlipovice, predvojni politik, umrl v taborišču v Auschwitzu. V novejšem obdobju je drobce iz naše zgodovine sestavljal profesor in kulturnik Nande Razboršek iz Zagorja, ki je predvsem Valvasorjevo obdobje približal ljudem skozi gledališko igro. Zanesljivo najobsežnejša in najbolj verna kronika povojnega dogajanja v Zagorju žal ni zapisana, hranijo pa jo arhivi nacionalnega radia, za katerega je desetletja vsak dan poročal legendarni dopisnik Milan Vidic. Posebno poglavje v naši zgodovini ima seveda rudarjenje in tudi s tega področja obstajajo zanimive kronike in zapisi. Jože Železnik, ki je kot rudarski inženir delal v zagorskem rudniku, je že pred vojno sestavil obširen nemško-slovenski slovar rudarskih izrazov, a se je ta žal med vojno izgubil. Bil pa je vsekakor pionir raziskovanja slovenskega rudarskega izrazoslovja. Verjetno najkompleksnejše delo, povezano z zgodovino rudarstva, pa je trilogija »Zmajeva kri« Zagorjanke Valerije Skrinjar – Tvrz, ki je v obliki romana popisala preteklost našega kraja, kulturno in industrijsko dediščino, ustno izročilo in navade vse od začetka 18. stoletja pa vse do zaprtja rudnika v Zagorju. Po zaslugi teh in še mnogih drugih ljudi vemo veliko o naši preteklosti, ki je imela več prelomnic, ena izmed najpomembnejših pa je zagotovo začetek rudarjenja.



				Da so kmetje našli premog v teh krajih že pred Valvasorjem, je zgodovinsko utemeljeno, a da bi se dalo s tem črnim kamnom dobro zaslužiti, je »stuhtal« baron Franc Raigersfeld, sicer Ljubljančan, ki ga imamo vendarle za Zagorjana, saj je pomembno krojil našo zgodovino. Pozneje je iz rudarske stroke zraslo nekaj vrhunskih strokovnjakov. Rudi Ahčan, ki je bil po vojni glavni inženir zagorskega premogovnika, je iznašel nove metode odkopavnja debelih plasti premoga in o tem objavil več kot 70 strokovnih razprav doma in po svetu. Približno v istem času se je na področju metalurgije odlikoval tudi Viktor Prosenc, ki se je izpopolnjeval v Parizu, doktoriral v Hannovru in objavil več kot 80 znanstvenih člankov. Med ljudmi, ki so vodili rudnik, sta se po vojni posebej odlikovala Stane Zabovnik in Franjo Malovrh. Prvi je vso svojo energijo vložil v razvoj Zagorja. Strokovno in materialno je sodeloval pri nastanku tovarn Elektroelement Izlake, Varnost Zagorje, IGM, Gradbenega podjetja Beton, Potrošnje Zagorje, Zdravstvenega doma, Delavskega doma Zagorje. Drugi je kot vrhunski rudarski strokovnjak o svojih izkušnjah predaval po mnogih rudarskih okoljih po svetu. Njima ob bok je mogoče postaviti Staneta Gošteta, gospodarstvenika, ki je dolgo uspešno vodil tovarno Elektroelement Izlake in za svoje delo prejel vrsto najvišjih nagrad s področja gospodarstva. Vekoslav Korošec je bil kot direktor ELES-a v mnogočem zaslužen za naglo elektrifikacijo Slovenije. Pozneje je bi direktor Inštituta Milan Vidmar v Ljubljani. Na področju energetike se je zavzemal za gradnjo pretočnih elektrarn na Savi. Na gospodarskem in znanstvenem področju so bili naši ljudje sploh vselej uspešni. Sredi 18. stoletja je bil Anton Kastelic z Lok pri Zagorju policijski zdravnik in mestni fizik v Ljubljani. Pisal je strokovne članke o zdravilih, zdraviliških kopelih in o zdravilni moči soli. Sredi 19. stoletja je Alojz Prašnikar z Izlak postavil zdravilišče Medijske toplice in obnovil Medijski grad, zatem pa se v Kamniku zapisal med graditelje železnic ter gradil mostove in ceste v Avstriji in Švici. Josip Celestina je bil v tistem času eden prvih slovenskih strokovnjakov za matematiko, poslovenil je več aritmetičnih in geometrijskih učbenikov. Tugomer Cajnko je bil po vojni pomočnik ministra za gozdarstvo in lesno industrijo in veliko pripomogel k sistemskemu gospodarjenju z gozdovi. Jože Levstik iz zagorske učiteljske družine, pravnik in agronom, je bil po vojni kmetijski minister, po izpopolnjevanju na Oxfordu je bil profesor in dekan na agronomski in gozdarski fakulteti, pisal pa je predvsem o kmetijskih vprašanjih preteklosti in sedanjosti. Iz zagorske doline izvirata pomembna ekonomista, ki sta močno vplivala na ekonomsko znanost. Ivan Lavrač iz Podlipovice pri Izlakah je po vojni predaval politično ekonomijo v Beogradu in Ljubljani, kjer je bil dekan ekonomske fakultete ter dopisni član SAZU. Napisal je temeljna dela s področja politične ekonomije. Bogdan Lipičnik iz Zagorja se je po doktoratu iz organizacijskih znanosti izpopolnjeval v ZDA, Belgiji in Veliki Britaniji in objavil več kot 140 naslovov člankov, razprav in knjig o organizacijskih problemih podjetij. Darko Jamnik je kot fizik doktoriral s področja fotonuklearne reakcije in tehnologije pospeševalnikov in raziskoval jedrsko fiziko. Niko Kralj iz Zavrha pri Trojanah (zdaj občina Lukovica) se je proslavil z oblikovalskim dosežkom, ki ga poznajo po vsem svetu. Njegov stol-fotelj REX je v nespremenjeni obliki v izdelavi še 60 let po nastanku kot primer brezčasnega sodobnega oblikovanja. Tudi na področju medicine imamo priznane strokovnjake in strokovnjakinje. Tomo Zarnik, zdravnik splošne medicine, porodničar in kirurg je že pred stoletjem zelo natančno in strokovno popisoval poklicne rudarske bolezni. Franjo Zupan iz Brezij pri Čemšeniku je bil večkrat ranjen na soški fronti, zatem pa je bil med prvo svetovno vojno zdravnik na ljubljanskem gradu. Brigita Drnovšek je svetovno znana okulistka, katere novosti pri operativnih posegih so povzeli po vsem svetu. Ali pa Tomo Pitamic, ki je kot specialist za otroške bolezni delal v Sarajevu in Zagrebu, spisek njegovih znanstvenih del pa obsega več kot 100 naslovov s področja kardiologije in revmatologije.



				Politika Zagorjanom nikoli ni bila tuja. Tu so se, med rudarji, rojevale nove napredne ideje, rojeval se je upor proti nečloveškemu izkoriščanju delavcev, nenazadnje, prva rudarska stavka se je daljnega leta 1889 začela v Zagorju. In Ivan Cankar ni zastonj Zagorja izbral kot prizorišče za svoje agitacijske politične govore. Vse to je tudi naše ljudi vodilo v politiko. Eden takih je bil med obema svetovnima vojnama Mirko Weinberger, steklopihalec iz Zagorja, ljudski govornik, agitator in politični organizator. V spopadu z orjunaši, predhodniki fašistov, je bil ranjen, v takratni predvojni Sovjetski zvezi je bil žrtev stalinskih čistk. Rudarji so se med prvimi tudi s političnim delovanjem uprli naci-fašizmu. Med najvidnejšimi sta bila Franc Farčnik in Jože Marn, ki sta, kot mnogi drugi svobodomiselni Zagorjani, svoje politično delovanje plačala z življenjem.



				Tik pred razpadom nekdanje skupne države Jugoslavije je Zagorje ob Savi poskrbelo z za tedanje razmere prvovrstnim političnim presenečenjem.



				V politiki do tedaj popoln neznanec Janez Drnovšek je na neposrednih volitvah za člana predsedstva Jugoslavije kandidiral in na splošno presenečenje gladko zmagal. V prelomnem času razpadanja Jugoslavije je bil njen predsednik in odigral izjemno pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije. Skoraj desetletje je bil predsednik vlade, zatem predsednik države, spoštovan politik doma in v tujini, ki je iz Slovenije ustvaril zgodbo o uspehu. V zadnjih letih življenja se je umaknil iz dnevne politike, se bojeval s hudo boleznijo in se posvetil prizadevanjem za boljši in lepši svet, iz česar je nastalo več njegovih knjig o življenju in zavedanju. Kot politik svetovnega formata je vendarle ves čas ostal predvsem Zagorjan, zelo navezan na svoj kraj in njegova era je močno spodbudila tudi zgodbo o uspehu Zagorja. Župan Matjaž Švagan z najdaljšim županskim stažem v Sloveniji, tvorec uspešne zagorske zgodbe, je bil ves čas Drnovškov politični sopotnik in prijatelj. Nenazadnje je bil eden pobudnikov Drnovškovega vstopa v visoko politiko in eden od ustanoviteljev stranke, ki je pod Drnovškovim vodstvom dolgo uspešno vodila Slovenijo. Poleg županovanja, med katerim je Zagorje doživelo korenito razvojno preobrazbo, je bil poslanec v slovenskem parlamentu, v širšem zasavskem in slovenskem okolju pa je znan tudi kot borec za čistejše in bolj zdravo okolje, degradirano zaradi industrijskega onesnaževanja. Skupaj z njim je zgodbo o uspehu občine Zagorje sooblikoval Brane Omahne, dolgoletni tajnik in direktor občinske uprave, sicer zgodovinar, ki je napisal več člankov in brošur o preteklosti Zagorja. V isto obdobje političnega delovanja na državni ravni sodi udejstvovanje Franceta Cukjatija iz Šentgotarda, sicer zdravnika, a vidnega politika v samostojni Sloveniji, ki je bil v nekem obdobju tudi predsednik slovenskega parlamenta, v študentskih letih pa je izdal celo mladinski roman.



				Takih, ustvarjalnih ljudi, ki so se tako ali drugače ukvarjali tudi s kulturo, je v Zagorju nenavadno veliko. Pesniki, pisatelji, slikarji, glasbeniki ali pevci, kar je pri Zagorjanih sploh pogosto, a imamo velika imena tudi med igralci, filmarji, umetnostnimi zgodovinarji. Janez Cigler, župnik v Kolovratu je že v zgodnjem 19. stoletju napisal prvo slovensko povest z naslovom »Sreča v nesreči«. Župniki so bili v teh krajih sploh pogosto tudi literati. Čemšeniški župnik Kajetan Hueber je pisal prozo in poezijo, njegova pesem »Blejsko jezero« je ponarodela. Anton Hribar Korinski, duhovnik v Šentgotardu, je v istem obdobju pisal pripovedno poezijo in posegal daleč nazaj v zgodovino. Viktor Flisek, trgovec in prosvetni delavec, je pred stoletjem napisal zgodovinsko igro »Gamberška kronika«, ki jo domače gledališke skupine občasno še postavljajo na oder. V času pred in po drugi svetovni vojni je v Zagorju kot zdravnik služboval Slavko Grum, samosvoj dramatik, avtor enega najvplivnejših dramskih besedil »Dogodek v mestu Gogi.« V opazovanju bede rudarskega življenja se je v kratki prozi zatekal k razmišljanju o strahu, samoti, smrti. Njegov sodobnik je bil pesnik Mile Klopčič, izrazit socialni poet, tudi ravnatelj ljubljanske Drame, po katerem nosi ime zagorska knjižnica. Tudi po rudarskem besednjaku so posegali pesniki, zlasti Luka Križnik, rudar, ki se je v poeziji rogal popačenkam knapovskega izrazoslovja. Med vidnejše sodobne slovenske pesnice sodi Vida Taufer, pesnica melanholične intonacije, ki je skupaj s pesnico Lili Novy napisala tudi otroško igro. V mlajši rod pesnikov pa sodi Jurij Hudolin, ki je eden vidnejših svoje generacije, njegovo spogledovanje z nadrealizmom ga nehote primerja z Danetom Zajcem. Ob toliko literatih je dalo Zagorje tudi enega najuglednejših literarnih kritikov, Mitjo Mejaka in umetnostnega zgodovinarja Luca Menašeja, ki se je po doktoratu izpopolnjeval v Parizu, Rimu in New Yorku, ustvaril pa Evropski umetnostno-zgodovinski leksikon.



				Prav toliko kot pisana beseda, ali pa še bolj, sta v Zagorju doma glasba in petje. Vrelcu glasbene ustvarjalnosti je dal zamah Čeh Julius Plhak, učitelj v Toplicah in prvi kapelnik zagorske Premogarske godbe. Za njim je prišel v mesto Josip Čerin, glasbenik in v tistih časih znan pevovodja zborov na Dunaju, v pragi in Ljubljani. Zložil je himno za zagorske Sokole. Temelje zagorskega zborovskega petja pa je postavil Emil Adamič, učitelj v Toplicah, ki je vodil sokolski pevski zbor, njegova skladateljska zapuščina pa šteje več kot 1000 del, od tega vsaj 300 za mladinske zbore. Povojno obdobje je zaznamoval glasbenik, pevovodja in organizator kulturnega življenja Rihard Beuerman. Mladinski pevski zbor Vesna je pod njegovim vodstvom dosegel največje uspehe, hkrati pa je bil pobudnik Republiške revije otroških in mladinskih pevskih zborov, ki ima večdesetletno tradicijo. Cerkveno glasbeno zakladnico je obogatil glasbenik in skladatelj Ivan Arh iz Čemšenika, ki je s cerkvenim zborom izvajal lastne skladbe, napisal jih je okoli 300, od tega 30 velikih maš. Na začetku 20. stoletja se je v zagorski zdravniški družini rodila pianistka Zora Zarnik, priznana pianistka, ki se je izpopolnjevala v Parizu in Brnu, svoje znanje pa je prenesla na svetovno znano pianistko Dubravko Tomšič-Srebotnjak, katere profesorica je bila. Njena sodobnica, prav tako pianistka Jadviga Štrukelj-Poženel je bila pedagoginja na Akademiji za glasbo v Ljubljani in priznana koncertna solistka z nastopi po vsej Evropi, tudi v Parizu in Barceloni. Z bogatim koncertnim repertoarjem se je ponašal tudi harfist Josip Pikelj, dalj časa profesor na beograjski akademiji. Med uveljavljene glasbene umetnike mlajše generacije sodita flavtist Matej Zupan, docent na ljubljanski Akademiji za glasbo, solist v domačih in tujih simfoničnih orkestrih, organizator mednarodnega Festivala flavtistov, in Blaž Rojko, pevovodja in skladatelj, avtor skladb za otroške in mladinske pevske zbore in Orffove inštrumente. Med vsemi pa je glas o Zagorju najdlje ponesel operni pevec svetovne slave Ladko Korošec. Dolgoletni prvak ljubljanske opere je nastopal po vseh večjih odrih na svetu, njegove vloge Figara, Pasquala, Kecala, Sanča Panse so zapisane v svetovni zakladnici glasbene umetnosti. V Zagorju smo se mu oddolžili s spominsko sobo, ki priča o njegovem življenju in silni ljubezni do petja. »Pel bom, dokler bom živel…«, je dejal in v zavesti Zagorjank in Zagorjanov bo ostal kot eden največjih meščanov našega mesta. Oder je pomenil življenje tudi gledališkim igralcem iz Zagorja, kot so Franček Drofenik, Slavko Jan, ki je bil tudi režiser, profesor na igralski akademiji in ravnatelj ljubljanske Drame, Roman Lavrač, igralec v mariborskem gledališču, Drago Razboršek, dolgoletni igralec Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, in Vida Levstik, gledališka in filmska igralka, ki je nastopila v znamenitem filmu Kekec. Sicer je kar nekaj filmskih ustvarjalcev iz Zagorja zaznamovalo slovenski in širši evropski kulturni prostor. Najpomembnejši med njimi je filmski režiser Metod Badjura, ki se je prvič srečal s filmom v Zagorju, odkoder se je družina pred stoletjem preselila v Ljubljano. Posnel je več znamenitih filmov, ki sodijo v klasiko slovenske kinematografije, med drugimi: Bloški smučarji, Naši lipicanci in celovečerni film Triglavske strmine. Novejše obdobje zaznamujeta mlajša ustvarjalca, ki sta vsak na svojem področju uspela doma in na mnogih festivalih v tujini. Dušan Kastelic je začel kot oblikovalec stripov, proslavil pa se je z animacijo risank v 3D tehniki. Upodobil je jamskega škrata Perkmandeljca, s kratkim filmom Cikorja an cafe, narejenem po motivih istoimenske pesmi Iztoka Mlakarja pa navdušil svet. Matevž Luzar, scenarist, filmski in gledališki režiser je opozoril nase že z diplomskim kratkim filmom »Vučko« in je eden najboljših slovenskih ustvarjalcev kratkega filma.



				Včasih za umetniško izpoved ni treba besed, filma ali glasbe, dovolj so barve in platno, da upodobijo trenutek ali zgodbo. Barve so že od nekdaj zveste spremljevalke zagorskega umetniškega ustvarjanja, od tod izhajajo mnogi znani slikarji, sem se vsako leto na slikarsko kolonijo vračajo slikarji iz vse Evrope. Eden prvih, šolanih slikarjev, študiral je na Dunaju, je bil Gvidon Birolla, sodobnik Maksima Gasparija in Hinka Smrekarja, s katerima je deloval v skupini Vesna. Bil je slikar krajin in ljudskih prizorov, odličen ilustrator in scenograf. Njegov sodobnik je bil Jakob Bazelj, ki je diplomiral na ljubljanski likovni akademiji in slikal predvsem v oljni tehniki.



				Tone Leskovšek, upodobljevalec zagorskih krajinskih motivov je bil pobudnik Slikarske kolonije Izlake-Zagorje, najstarejše kolonije v Srednji Evropi. Akademski slikar Izidor Urbančič je poučeval v Zagorju, kjer je tudi prvič razstavljal, zatem pa se predstavljal po galerijah doma in na tujem. Pomemben del zgodovine zagorskega slikarskega ustvarjanja pripada akademskemu slikarju Francu Kopitarju. Njegov najbolj priljubljen motiv je bila soteska reke Save, oblikoval je več javnih spomenikov v občini, tudi tistega, posvečenega rudarskim rodovom po zaprtju rudnika.



				Akademski slikar Nikolaj Beer se je v Zagorje priselil iz rodnega Prekmurja in v svojih delih ohranil spomin na rodno krajino. V domačem kulturnem dogajanju ima pomembno mesto umetniškega vodje slikarske kolonije. Iz mlajše generacije se je uveljavil akademski slikar Samo Šiles, njegov starejši brat Sašo Šiles je kot kipar avtor stilizirane fibule, ki predstavlja simbol Zagorja.



				Naši ljudje so skozi preteklost in sedanjost posegli na domala vsa področja človeškega delovanja in prav neverjetno je, koliko ustvarjalnosti premore mesto, ki po številu prebivalcev celo v Sloveniji ne sodi med večja, kaj šele v evropskem merilu. A veličina nekega kraja se ne meri po številu prebivalcev ali po površini. Veličina nekega kraja je v ljudeh, ki mu dajejo dušo, zato je Zagorje ob Savi veliko mesto, zato imamo v Zagorju ob Savi več, kot imajo veliki.





			 				Sosednje občine:

				Trbovlje, Hrastnik, Radeče, Litija, Tabor, Vransko, Moravče, Kamnik



				Oddaljenost:

				Letališče: 	56 km

				Železniška postaja: 2 km

				Ljubljana: 	52 km

				Celje: 36 km

				Maribor: 99 km





			 				Površina: 147 m2

				Prebivalstvo: 17.082

				Gostota poselitve: 116/km2

				Nadmorska višina: 224 m (mesto)

				Občinski praznik: 9. avgust





			 				VIRI



				Janko Orožen: Zgodovina Zagorja ob Savi I, Zagorje, 1980

				Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske, Zavod Dežela kranjska,

				Ljubljana, 2011

				Igor Vrišer: Rudarska mesta, Slovenska matica, Ljubljana, 1963

				Roman Rozina: Zadnji šiht, Reginalni center za razvoj, Zagorje ob Savi, 2005

				Zagorje 2000: interaktivna multimedijska predstavitev Zagorske doline, Multima Kisovec, 1999