NAŠIH 30 LET
Čez Savo v vsakem vremenu
Med vojno je bilo marsikaj odvisno tudi od kuriijev, saj so njihove rveze in pravočasna sporočila reševala človeška življenja in premoženje. Od njih je bil dostikrat odvisen izid bojev. Ker pa so kurirji velikokrat delali v neposredni bližini sovražnika ali pa hodili skozi njihove vrste, so bili izredno izpostavljeni nevarnostim in mučenju, če so jih sovražniki ujeli. Krvni davek je bil zato med kurirji največji.
Eden od preživelift kurirjev je 52-letni Ivan Cerar-Miklavž, doma iz Senožeti. V partizane je stopil 14. 4. 1943,' in sicer v Zasavski bataljon; nato je bil borec Šlandrove brigade, od tu pa je bil 28. 8. 1943 poslan za kurirja in vodnika v domači kraj na kurirsko postajo TV29S, ki je bila na področju Velika vas, Zalog in Preker.
Ko se bliža veliko praznovanje kurirjev v Jevnici in Senožetih, n&j spregovori kurii, ki je na tem pod-ročju bil duša vseh prehodov prek Save. To je bilo področje največjih prehodov s Stajerske in Gorenjske na Dolenjsko in obratno, saj je čez ta prehod šlo nad 10.000 ljudi in nad 100.000 kg raznega materiala. Ker pa letos slavimo 30-letnico vsta-je jugoslovanskih narodov, bo Ivan Cerar-Miklavž pripovedoval tudi o tem, kako je dočakal razpad stare Jugoslavije in prebil čas pred odho-dom v partizane.
Razpad staie Jugoslavije sem do-živel kot vojak v Kupjaku pri Del-nicah. Spomnim se, da je bilo na dan napada v vojašnici dokaj čudno ozračje. Pri kosilu kot tudi pri ve-derji ni bilo nobenega oficirja in to nam je dalo misliti. Ostali smo tudi brez vsake hrane in če smo hoteli preživeti, smo moiali vdreti v voja-ško skladišče, ki pa ga je že stražil ustaš. Uspelo nam je priti do jestvin, nakai smo se čimprej spravili na vlak proti Karlovcu. Bili smo še v vojaških uniformah, zato so nas v Karlovcu ustaši, skoro otroci, aieti-rali in strpali za teden dni v zapoi. Srečo sem imel, da sem med ustaši spoznal svojega nekdanjega koman-dirja. Tudi on je mene prepoznal, ¦vprašal me je, kaj delam tu. Odgo-voril sem mu, da sem pač ujetnik ustašev in ga prosil naj mi preskrbi dovolilnico za pot domov. Res joje dobil in jo dal meni in še dvema mojima kolegoma. Šli stno na pot proti Zagrebu. Tam smo zopet na-leteli na ustaše, ki so na peronu zganjali y vrsto vojake raznih naro-dov. Pojasnjevali so nam, da nam pieskibe pienočišča v zagiebških kasarnah. To pa mi nekako ni ,,di-šalo" in stopil sem iz vTste, se po-mešal med civiliste in se vrnil na vlak pioti Sloveniji. Vendar z vla-kom nismo prišli daleč, ker so progo Nemci bombardirali in je bila na meji med Hrvaško in Slovenijo pre-trgana. Tako sem moral tazdaljo od meje do Krškega prepešačiti. Od tu pa sem se kar udobno pripeljal na cvetno nedeljo domov v Senožeti.
Po .riiinj domov sem nekjj časa delal pii očetu na kmetiji. Na poziv Arbeitsamta pa sem se moral javiti na delo v Dašnik pri Verdniku, češ da ne sme biti nihče brez dela. Po nekajtedenskem delu na tem od-seku, kjer smo popravljali cesto, so nas pripeljali na Jezeisko in nato v Črnuče. Tudi tam sem delal na cesti. Bilo je težko. Zato sem jo iz Črnuč popihal nazaj v Senožeti. Verjetno bi mi huda predla, da ni bilo Zajca, nadzornika pri Vodno gospodarski skupnosti za regulacijo
Save. Ta me je zaščitil in zaposlil pri tem podjetju kof čolnarja. To delo sem dobro poznal, saj sem že pred vojno imel svoj čoln, predvsem za skriven ribolov. Dobro pa sem tudi poznal obalo Save v okolici Jevnice. Proti koncu 1941 so se začeli prvi Uegalni prehodi prek Save. Organi-zator teh prehodov je bil Franc Udovič-Florjan. Ta je tudi mene v začelku 1942 pridobil in organiziral za defo v OF in za pomoč partiza-nom. Prve prehode smo opravljali tako, da smo Savo prebredli, pozne-
posebna četa, ki je pomagala pri vkrcavanju na čolne. Komandir te čete, ki je štela 30 do 40 mož, je bil Anton Godec-Tomaž. Četa je mate-rial prinesla do 1500 m od brega, napiej pa sva ga zaradi konspirativ-nosti prenesla sama s Tonetom Jel-nikarjem-Andrejem. Materiala je bilo včasih več sto kilogramov in dodobia sva bila zbita, preden sva vse to uredila in spiavila na varno. Nisva pa imela opravka samo z ma-terialom, temveč predvsem z ljudmi in  prepeljal sem nešteto tovarišev,
je pa je šlo z brodom. Ta brod je bil zaklenjen in pod stalnim policijskim nadzotstvom. Da bi ga lahko izko-riščali, je dal Florjan izdelati dupB-kat ključa in tako smo si prehode olajšali. Seveda je bila pri prevozih potrebna opreznost in imeli smo dogovorjene znake, ki so zagotavljali vaien prehod prek Save. Pomagal sem pri teh prehodih, istočasno pa bil se naprej zaposlen pri Vodni skupnosti. Ti prehodi pa so se zame popolnoma spremenili, ko sem odšel v partizane. Kot pred vojno, sem tudi kot čolnar obdržal strast do skrivnega ribolova. Ob neki priliki sta me dva nemška policista ujela, mi pobrala ribe in viUce ter me pri-javila na žandarmerijsko postajo v Kiesnicah. Tam sem se moral čez nekaj dni zglasiti in komandir mi je pel levite ter mi grozil z zaporom. S pomočjo nekega Nemca sem uspel vrniti se domov, a poziv, ki me je znova vabil v Kresnice na zaslišanje, me ni našel več doma. Takrat sem bil že partizan Zasavskega bataljona.
S tem bataljonom kakor tudi po-zneje s Slandrovo brigado sem se udeležil več borb. Ognjeni krst sem doživel na Malem Cizeljnu. Po ne-kem našem umiku - bilo je 28. avgusta 1943 - mc je Peter Stante-Skala vprašal, če kot domačin po-znam varen prehod prek Save na Dolenjsko, kamor smo se mislili umakniti. Pritrdil sem mu in tako bil določen za vodnika prek Save in naprej v vas Poljane nad Stično. Po krajšem poditku sta me tovaiiša Mitja Ribičič in Janko Sekirnik-Simon poslala nazaj, da prek Save pripeljgm še ostale enote: Kozjanski in Pohorski bataljon ter druge manj-še enote.
Tako se je zame začelo intenziv-no delo kurirja in vodnika prek Save. Na povelje višje komande sem bil namieč določen, da ostanem pri Savi, organiziiam prehode in jih vodim.
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 sem dobil obvestilo, naj še nadalje ostanem tam, kjei sem. Ne-kaj dni za tem pa sta prispela Mitja Ribičič in Viktor Zupančič-Čaruga. Naročila sta mi, naj organiziram red-ne prehode prek Save. Za to nalogo sem dobil pomočnika tovaiiša s Kresniškega vrha, na levem bregu Save pa Henrika Ribiča-Munka, ki je že deloval kot kurii. Ker čolna nismo imeli brod pa so Nemci že razbili, smo morali misliti na gra-ditev novega čolna. S Tonetom Jel-nikarjem sva se oglasila pri Janezu Jelnikarju in ga prosila, naj nama pri tem pomaga. Dal nam je dno nekega čolna in tega smo v Grilovem hlevu skipali in dopolnili, da je imel čoln prostora za 4 ljudi. Sprva smo opravljali prevoze vsak drugi dan, pozneje pa vsakodnevno. Pred akci-jami smo se prej dobro domenili za signale, ker bi nas lahko vsak ne-sporazum pri tem stal glave. Ker je večina vojaškega materiala prihajala z Dolenjske, je bila v bližini Janč
ranjencev, borcev in političnih de-lavcev. Dobro se spominjam nekega zelo važnega prevoza, ko je •*} treba prcpoljati tudi člana sovjetske vojaške misije podpolkovnika Bogo-moljeva. Ta se mi je po končani vojni zahvalil in mi obljubil, da mi bo podaril brzostrelko. PrUiko je dobil, ko sem bil na partijskem te-čaju v Ljubnem in takrat je to ob-ljubo tudi izpolnil. Po tem tečaju sem se 2. novembia 1944 vrnil v kuriisko postajo TV 29 S na levi strani Save. Tu so kot kurirji delo-vali: Franc Dežman, Franc Jerman-Vinko, Ivan Rahne-Rastko, Viktor Kurent, Lado Cerar, Martin Dragar, Jože Avsec-Hrast in še nekaj drugih tovarišev. Na desnem bregu Save pa je bila postaja TV 3 S in je štela od 10 do 17 tovarišev, med katerimi so bili Janez Bokal, France in Jože Zavrl, Silvo Petja in Maijan, Anton Hvala, Viktor Zupančič-Caruga, jaz in še nekaj kurirjev.
Ves čas obstoja teh TV postaj so delovale - kljub večkratnemu pre-senečenju - brezhibno ali pa le z majhnim zastojem. Pripomniti pa moram, da so nam proti koncu voj-ne največ škode naredili domo-branci, toda nikoli tako veliko, da postaj ne bi mogli obnoviti. Te ku-rirske postaje so delovale vse do konca vojne in tam sem dočakal tudi konec vojne.
Ta zapis je napravljen le po spo-minu, brez globljih aihivskih pre-gledov in analiz. Zato prosim tova-riše, da mi pri posameznih dogaja-njih ali dogodkih nehoteno pozablji-vost oproste in jih vabim še na veliko slavje v Jevnici 8. maja.
EDO SVETEK