1 Izvleček: Prispevek govori o oblikovanju koncepta romanizaci- je na Zahodu, predvsem v Angliji, s poudarkom na spremembah v zadnjih dveh desetletjih, ter razmišljanju o zgodnjerimski dobi, povezanem s tem. Sprašujem se o uporabi termina romanizacija v slovenski antični arheologiji in konceptih, ki stojijo za tem, ter o ra- zumevanju sprememb v poznoprazgodovinskem/zgodnjerimskem obdobju pri nas. Ključne besede: arheologija, rimska doba, romanizacija 1.01. Izvirni znanstveni članek Iskanje prave poti: romanizacija v slepi ulici? The Search for the Right Path: Has Romanisation Found Itself in a Cul-de-sac? © Bernarda Županek Abstract: This paper discusses the formation of the Romanisation concept, at which the main focus is oriented on the developments during the last two decades. The uses of this concept in Slovenian archaeology are brought to the foreground, and the possibilities for alternative starting-points for the understanding of the changes in the Late Prehistory and Roman period on the Slovenian territory are highlighted. Keywords: archaeology, Roman period, Romanisation V zadnjih treh desetletjih številni prispevki v slovenskih monografijah in revijah kažejo na vse večjo popularnost raziskovanja prehoda mlajše železne dobe v zgodnjerim- ski čas in zgodnjerimskega obdobja. Ti prispevki (Horvat 1993, Horvat 1997, Vičič 1994, Vidrih Perko 1996, Ga- spari 1998, Miškec 2003, Stokin, Karinja 2004) pogosto uporabljajo pojem romanizacija, kar kaže na aktualnost tega koncepta v zgodnjerimski arheologiji. Glede na to je nenavadno, da avtorji tega koncepta ne definirajo. Kaj jim pomeni, običajno implicirajo z besednimi zvezami, kot so: »rimski vplivi«, »močen dotok rimske keramike«, »širjenje rimskega trgovskega vpliva«, »naraščanju rim- skega vpliva lahko sledimo v materialni kulturi«. Torej, romanizacija v slovenski arheologiji pomeni širjenje rim- ske kulture, predvsem rimske materialne kulture. Tako razmišljanje ni ne novo ne izjemno; slovenska arheolo- gija sledi tradiciji arheologov in antičnih zgodovinarjev Zahodnega sveta, ki so v zadnjih sto letih uporabljali iz- raz romanizacija za raziskovanje širitve rimske kulture. Vendar, kaj je rimska kultura? Kateri predmeti, strukture, prakse so rimski? Izvirajoči iz Rima? Iz časa pred širitvijo po italskem polotoku? Ali tisti, ki so jih Avgustovi sodob- niki imeli za res prave rimske? Kaj je širitev rimske kul- ture? Kupovanje drugačnih predmetov od potujočih trgov- cev? Ali izdelava loncev po inozemskih vzorih? Priprava hrane po Apicijevih receptih, frizure po vzorih s kipov in novcev, učenje latinščine? Kaj je torej romanizacija? O čem govorimo, ko uporabljamo ta pojem? Dobro uhojene ceste: antične korenine Zaho- da, klasične korenine arheologije Koncept romanizacije je bil prvič oblikovan v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Razvil se je v kontekstu idej o klasični civilizaciji, ki so krožile po Evropi v 19. in zgodnjem 20. stoletju. Te ideje so imele stare koreni- ne, saj se je v Evropi študij antike začel vsaj v renesansi. Renesansa je bil čas naglo rastočega zanimanja za antiko, obiskovanja spomenikov in prvih velikih zbirk antične umetnosti. V tem času postane vrsta klasičnih tekstov lažje dostopnih. Od 16. stoletja naprej se po Evropi in Za- hodu nasploh uporabljajo slike klasične Grčije in Rima v oblikovanju umetnosti, arhitekture, literature, v izobrazbi in politiki. V 18. in 19. stoletju je postal „grand tour“, študijsko popotovanje po spomenikih Grčije in Rima, običajni del izobrazbe mladeničev iz gornjega razreda Evrope; študij antike je bil v Britaniji 19. in 20. stoletja nujen del izobrazbe višjih slojev. Skratka, poznavanje klasične preteklosti je bil pomem- ben element v oblikovanju tistega, čemur danes pravimo »Evropa« in »Zahod« 1 . Rimski imperij je bil vir idej o prednikih in koreninah od padca imperija v 5. stoletju. Preteklost nasploh – in znotraj te je imela antično obdobje zelo pomembno vlogo – smo Zahodnjaki uporabljali za oblikovanje identitet: klasični viri so nam dali drugačnost, drugost, ki je bila uporabljena za definiranje in združeva- nje različnih skupin ljudi v zahodni Evropi. Ne samo, da so bili Grki in Rimljani uporabljeni kot izhodiščna točka pri tovrstnih zgodbah in kasneje pri vrsti tradicionalnih zgodovinskih, antropoloških in arheoloških študij, za iz- hodišče so jih vzele tudi nekatere netradicionalne, post- moderne študije (na primer Said 1995 (1978)). Antika je izjemno vplivala na jezike, politiko, izobraževal- ne sisteme, filozofijo, znanost, umetnost in arhitekturo so- dobnega zahodnega sveta. Še posebej v 19. in 20. stoletju je bila preteklost med zahodnjaki večkrat preoblikovana tako, da je služila njihovim imperialističnim oziroma naci- onalističnim ciljem. Tako je na primer imaginarij fašizma veliko črpal iz antičnega Rima, od fasces naprej. 1 Sam koncept Zahoda izhaja iz ideje o rimski delitvi imperija na vzhodno in zahodno, ter religioznih definicij po katerih je Zahod krščanski, Vzhod muslimanski, hindujski in budističen (Hingley 2005, 19). Arheo 25, 2008, 31–38 2 Hingley (2005, 19-29) je definiral dva mita o izvoru, ki sta ključno zaznamovala Zahod. Prvi je »civilizacija«, zgod- ba o civiliziranju s strani antične kulture, zgodba o rimski kulturi kot posrednici antičnih vrednot in dosežkov mo- dernemu svetu. Tako se je na primer od sredine 9. stoletja naprej nemško cesarstvo, ki je vključevalo precejšen del moderne Italije, deklariralo kot naslednik Rima. Drugi, komplementarni mit o izvoru Zahoda je »barbarstvo«, ki je ravno tako povezan z Grčijo in Rimom. Klasični viri včasih govorijo o skupinah kot so Kelti, Iberi, Germa- ni in drugi v zelo odklonilnih izrazih, včasih pa slavijo staroselska ljudstva, ki da predstavljajo prvotne, prastare vrline, ki jih v Rimu v piščevem času ne poznajo več. Ta pozitivna tolmačenja barbarov so dobile posebno vlogo v času od 16. stoletja naprej, ko so s svojim imaginarijem imele veliko vrednost pri nastanku modernih narodov v vsej zahodni Evropi (Hingley 2005, 22-29). Rimski in staroselski miti o izvoru torej niso bili vedno razviti v nasprotju drug od drugega, ampak so bili v določenih si- tuacijah videti kot komplementarni. Znotraj takega konteksta razmišljanj sta se razvili klasič- na in kasneje provincialno rimska arheologija. Klasična arheologija se je kot posebna disciplina razvila v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju kot posledica vedno večje specializacije posameznih tem znotraj širokega polja an- tičnih in historičnih študij. Takoj v začetku se vzpostavi delitev na pisne in arheološke vire, v kateri so prvi privi- legirani, drugi pa povsem podrejeni prvim. Šele v 1980- tih pride to temeljnega obrata perspektive, ki jo predvsem zasuče spoznanje, da ne more biti enega samega, privile- giranega načina branja preteklosti. Provincialna rimska arheologija se je razvila v ozadju modernega evropskega imperializma, ki so ga poljudno razumeli kot civilizirajočo silo. Tudi vzpostavitev kon- cepta romanizacije je v veliki meri slonela na imperial- nem ozadju in se naslonila na ideje rimske družbe in im- perija, ki so se oblikovale v času pozne republike in zgo- dnjega cesarstva v tekstih, umetnosti in retoriki; za nas je tu predvsem pomembna ideja od bogov potrjenega in odobrenega imperija, katerega poslanstvo je civiliziranje barbarov. Za Richarda Hingleya (2005), enega najbolj vztrajnih kritikov koncepta romanizacije, le-ta več pove o tem, kako so v 19. stoletju zaznavali evropsko kolonialno kulturo in upravo kot pa rimski svet. Postprocesna arhe- ologija je svojo pozornost osredotočila na kompleksnost in pomen posameznikovega doživljanja in delovanja, in zadnje implementacije tega pristopa (Woolf 1998) so ra- dikalno spremenile naše razmišljanje o romanizaciji. Vse poti vodijo v Rim: rojstvo romanizacije Koncept romanizacije je bil prvič oblikovan v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju. Bil je intelektualni produkt skupine takrat aktivnih zgodovinarjev, od katerih so bili najbolj pomembni Theodor Mommsen, Francis Haverfi- eld in Camille Jullian. Termin romanizacija uvede Mom- msen v svojem delu The Provinces of the Roman Empire, ki je bilo prvič objavljeno leta 1885. Bolj temeljito o tem piše Haverfield v The Romanization of Roman Britain, ki je bilo prvič izšlo leta 1906. V tem prvem obdobju je romanizacija zgodba o širjenju ene kulture na račun njenih sosed. Kulturna sprememba, ki sledi širitvi imperija - širjenje umetnostnih stilov, teh- nologij, kultov, običajev, ki da v tem procesu predrimske bodisi nadomestijo bodisi odrinejo na rob - je razumljena kot linearen napredek od preprostega h kompleksnemu, od barbarstva k civilizaciji. Avtorji, ki so sledili tej tradi- ciji, v svojih tekstih izraza »romanizacija« praviloma ne definirajo, saj zanje opisuje spontan proces, ki ne potre- buje razlage, nekaj, »kar se je res zgodilo«, brez kakršne- koli zavestne pristranosti. V tem začetnem obdobju je koncept romanizacije v mar- sičem temeljil na takratnih konceptih nacionalnosti in imperija, hkrati pa se je navdihoval v klasičnih tekstih (Hingley 2005, 16). Romanizacija je bila v tem prvem obdobju konceptualizirana kot relativno enostaven proces centraliziranja in civiliziranja, proces ekspanzije rimske, ki je vključeval tudi družbeno spremembo, spremembo iz enega načina življenja v drugega, kar je bilo v taistih delih pogosto izraženo z besedami, ki so implicirale mo- ralno kvaliteto te spremembe (Hingley 2005, 16). Pred- vsem je bil koncept osredotočen na ustvarjanje kulturne enotnosti in na osrednjo pomembnost Zahoda v človeški zgodovini ter, kot prevladujoči koncept napredka v mo- derni misli, telelološki. Konceptualna večpotja Koncept romanizacije v delih na to temo v zadnjih nekaj desetletjih ni ostal enak teoretskim izhodiščem, ki so jih postavili Mommsen in njegovi sodobniki. V drugi polo- vici 20. stoletja so bili oblikovani številni novi pogledi, ki niso samo drugačni od idej Momsenovega kroga, am- pak se močno razlikujejo tudi med seboj: o romanizaciji se predvsem od 70-tih let 20. stoletja naprej razmišlja na Iskanje prave poti: romanizacija v slepi ulici?  veliko različnih in hitro spreminjajočih se načinov. V tem času se je vzpostavilo se je več smeri, veliko „šol“: neka- tere spreminjajo in prilagajajo koncept, razvit v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju tako, da ustreza spremenje- nim kontekstom raziskovanja; druge se mu povsem odre- kajo. Skratka, ideje, smeri, »šole« razmišljanj o konceptu romanizacije v zadnjih 40 letih tvorijo, kot je zapisal Ri- chard Hingley (2005, 16), široko odprto cerkev z vrsto različnih vernikov. Od 60- tih let prejšnjega stoletja so kritike teleoloških in progresivnih vidikov tradicionalnega modela romanizaci- je postajale vedno bolj pogoste. Sedemdeseta in osemde- seta leta prejšnjega stoletja so prinesla ključni preobrat pri razumevanju sprememb, ki jih je prineslo širjenje rim- skega imperija: predvsem so se v tem času začeli »sta- roselski« pristopi, torej pristopi, ki so obrnili dotedanjo romanocentrično perspektivo gledanja in skušali gledati s perspektive od imperija zasedenih, podrejenih ljudstev, staroselcev (na primer Mattingly 1997a; Webster). Predvsem živahna debata se je začela nekako v sredini 90-tih let. Prinesla je številne pomembne uvide: da se je študij romanizacije do tedaj osredotočal samo na elite in da je sam koncept globoko vezan na kolonialne, romano- centrične in teleološke poglede na kulturne spremembe (na primer Shanin 1997, Mattingly 1997a). Kot je napisal Theodore Shanin, je označevanje romanizacije kot „na- predka“ in „razvoja“ uporaba z jasnimi pomeni obloženih kolonialističnih izrazov, ki sporočajo, da so bili staroselci nazadujoči in nerazviti (Shanin 1997). Kritike tradicio- nalnega pristopa k romanizaciji so poudarjale, da je bila ta konceptualizirana kot nenaden, temeljit in absoluten proces asimilacije, ne pa kot postopen in selektiven pro- ces, in da je implicirala enostransko privzemanje vnaprej pripravljenega paketa kulture, za razliko od na primer Jane Webster (1996; 1997; 2001), ki v tem obdobju po- stavi odmeven model romanizacije kot kreolizacije, kot proces vzajemne adaptacije na veliko različnih načinov. Kdo kaže pravo smer? Intervencionisti in neintervencionisti V 70-tih in 80-tih letih 20. stoletja so se začeli pojavljati pristopi, ki so poudarjali staroselski pogled, staroselske kulturne tradicije. Skozi postkolonialne uvide so razisko- valci začeli poudarjati vlogo zavojevanih in Rimu pod- ložnih, predvsem lokalnih elit (Van Dommelen; Webster in Cooper 1996). Nekateri avtorji romanizacijo razisku- jejo skozi odnose moči, skozi dominacijo in odpore (glej Mattingly 1997a; Purcell 1990). Mesto v diskusijah o odnosih moči imajo na marksistične teorije naslonjeni koncepti romanizacije; predvsem je bil vpliven Gramsci s svojim konceptom hegemonije (na primer Forcey 1997; Mattingly 1997b). Temeljna predpostavka skoraj vseh naštetih pristopov je, da je romanizacija akulturacija, ki teče skozi interakcijo med dvema kulturama: med rimsko in staroselsko. Zato so se avtorji vrteli v krogu dualističnih gledanj na „rimsko in „domače“ in se oblikovali v dva tabora. V 1980-tih in 1990-tih je tekla živahna debata med obema skupinama, torej med tistimi, ki so trdili, da je rimska država izvaja- la aktivno politiko romanizacije podložnih, in tistimi, ki so menili, da je bila le-ta posledica interesa in angažmaja podložnih samih. Tako imenovani intervencionisti menijo, da je Rim aktivno podpiral in navajal lokalne elite, naj pri- vzamejo rimske upravne institucije, jezik, običaje in drugo (Forcey 1997; Hanson 1997; Whittaker 1997). Nasprotno neintervencionisti trdijo, da Rim politike romanizacije ni izvajal zavestno, pač pa so v tem procesu aktivno sodelo- vale staroselske elite, ki so lahko zadržale svoj privilegira- ni socialni položaj, obenem pa je rimski način upravljanja omogočal socialni vzpon posameznika (Mattingly 1997b). Med teksti neintervencionistov je bilo predvsem vplivno delo Martina Milleta The Romanization of Britain (1990), kjer je orisan model romanizacije kot samogenerirajoče- ga se procesa postopnega posnemanja Rimljanov s strani staroselcev. Pogost izraz je „self-Romanization“, samo- romanizacija (na primer Häussler 1998, 15). Obsežna in ponekod še trajajoča debata med inter- in ne- intervencionisti kot postkolonialni modeli nasploh prine- se enega najbolj plodnih izhodišč v raziskovanju roma- nizacije: pogled na Rimljane s staroselske perspektive. Ta je pogosto, predvsem v vročici debat med taboroma inter- in neintervencionistov, uporabljan močno poeno- stavljeno, tako da »rimsko« in »staroselsko« postavi v ostro dihotomijo (prim. Whittaker 1995). Nove ceste: romanizacija na prelomu tretjega tisočletja Nekako po sredini devetdesetih let 20. stoletja pride do nove spremembe v razmišljanju o romanizaciji: prej defi- Arheo 25, 2008, 31–38 4 nirane jasne opozicije med akterji v historičnem procesu se umaknejo preizpraševanjem o rimskosti kot identite- ti (Woolf 1998), o romanizaciji kot družbenem diskurzu (Grahame 1998), o jeziku, ki ga uporabljamo v arheolo- giji. Eden pogosto izpostavljenih problemov so pomeni besede „rimsko“, „Rimljan“. Naivna razlaga besedi enači s kulturo Rima, vendar je problematična predvsem zara- di dveh razlogov. Prvi, rimska kultura ni bila homoge- na, temveč mnogostranska in spremenljiva; v času pozne republike in zgodnjega imperija je doživela dramatične spremembe. Zato je napačno razmišljati o „rimski kultu- ri“ kot neki fiksni, zlahka prepoznavni entiteti. Drugi pro- blem je poenostavljeno nasprotje, ki se ustvarja z uporabo izrazov „rimsko“ in „staroselsko“; „rimsko“ je nepreci- zen konstrukt, pomen besede „staroselsko“ pa je še težje ujeti. Če lahko definiramo, kaj pomeni „staroselsko“ pred prihodom Rima, pa je veliko težje določiti, kaj pomeni v času po prihodu Rima. Oba izraza sta stalno spreminja- joča se koncepta, in meja med njima je zabrisana. Ob prelomu tisočletja je razmišljanja o romanizaciji po- sebej zaznamovalo delo Grega Woolfa Becoming Roman, the origins of provincial civilisation in Gaul (1998), ki je preseglo dualizem med „rimskim“ in „staroselskim“. Zanj spremembe v tem času pomenijo nastanek nove imperi- alne kulture, ki je nadomestila tako prejšnjo rimsko kot staroselsko - romanizacija je za Woolfa kulturna geneza, ne akulturacija. Woolf romanizacije ne vidi kot cilj, ki ga mora doseči interakcija med dvema kulturama, ampak kot proces oblikovanja nove kulture, ki nastaja ob integraciji rimske in galske kulture. Nicola Terrenato je (1998; glej tudi Roth 2003) – tudi pod vplivom Wolfovih študij – pre- dlagal za romanizacijo metaforo bricolage in jo definiral kot proces, v katerem se obstoječim kulturnim postavkam pripisujejo novi pomeni in tako nastajajo nove kulturne postavke. Po njegovem so lahko tisto, kar imenuje »kul- turni nizi«, sestavljeni iz različnih členov: starih, novih, lokalnih, uvoženih; vsaka skupnost se odziva drugače in ustvarja drugačen bricolage (Terrenato 1998). Pozna devetdeseta leta prejšnjega stoletja in začetek tega so čas postopne dekonstrukcije romanizacije, ko razisko- valci romanizacijo vidijo predvsem kot pomagalo pri raz- iskovanju določenih tem, kot pomagalo, katerega pomeni so se skozi leta uporabe spreminjali in se še spreminjajo, ko vanj vnašamo različna vprašanja, prioritete in domne- ve. Kritiki koncepta romanizacije poudarjajo, da je treba prepoznati, da je romanizacija nekaj, kar je nastajalo in še nastaja v sedanjosti, in zato ni le – ali pa sploh ni – le orodje za razumevanje preteklosti. Romanizacija v slepi ulici? Argumenti za in proti Kljub ostrim kritikam romanizacije v preteklih dveh de- setletjih je danes ta koncept še vedno v uporabi; že samo kratek pregled naslovov in ključnih besed vrste prispev- kov iz zadnjih nekaj let kaže, da ne bo izginil. Številni avtorji so poiskali kompromise, ki jim omogočajo, da koncept romanizacije vidijo kot še vedno uporabno orod- je, s pristavkom, da ga je treba uporabljati kritično in fle- ksibilno (Keay in Terrenato 2001, ix; Woolf 1998, 7). Nekateri avtorji pa kritično in argumentirano zavračajo nadaljnjo uporabo samega izraza, z vsemi pomeni, ki jih nosi (Van Dommelen 2001, 72; James 2001, 206). Richard Hingley pravi, da je čas, »da opustimo ta izraz in intelektualno prtljago, ki jo nosi s sabo…«(Hingley 2005, 2; moj prevod), ker da podedovane perspektive ovirajo razvoj vede. Vendar je to vse prej kot lahko; sam izraz romanizacije je le vrh ledene gore, gre za trdno in globoko zasidrano stvar, naše skozi stoletja oblikovano razmišljanje o antiki. Ideja romanizacije je postala del naše kulturne prtljage, ki jo nosimo kot moderni Evro- pejci, Zahodnjaki, ko razmišljamo o Rimljanih. Pisanje zgodovine ni bila nikdar nepristransko delo in prav an- tična preteklost ima posebno mesto v oblikovanju evrop- ske zgodovine in misli (Beard, Henderson 1995; Hingley 2001 ; Terrenato 2005 ). Romanizacija je eden od mnogih konceptov in idej, ki je služila za konstruiranje zaželjenih identitet, za ločevanje »nas« od »drugih« in za vzposta- vitev mitov o izvoru različnih skupin. Zaradi tako trdnih korenin je težko narediti globoke reze: kot piše Nicola Terrenato (2005), je antična kultura edina kultura, katere že samo ime je vnaprej oblikovana vrednostna sodba, ki sama definira obseg sprejemljivih branj. Preteklost vedno pišemo v sedanjosti; še več, iz preteklost črpamo, da bi oblikovali sedanjost. Danes vemo, da razi- skovanja preteklosti ni mogoče učinkovito izolirati od raz- iskovalčevega življenja v sedanjosti; da vplivu sedanjih naših skrbi in zanimanj ne uidemo tako, da z razumskimi postopki interpretiramo „dejstva“ in tako dobimo vedno bolj natančno sliko preteklosti, „kot je v resnici bila“, in tako uidemo vplivu naših današnjih skrbi in zanimanj. Različne definicije romanizacije so produkt družbenega, kulturnega in političnega konteksta v obdobju, v katerem so bile postavljene, in odslikujejo ambicije in strahove časa, v katerem so se oblikovale. Prav tako specifično in Iskanje prave poti: romanizacija v slepi ulici? 5 pristransko je razmišljanje o njej danes in bo jutri. Neka- tera od prepričanj o romanizaciji, ki so bila oblikovana v zgodnjem 20. stoletju, so za nas danes nesprejemljiva; naš današnji odnos do konceptov kot sta »identiteta« in »kul- turna sprememba« stalno vpliva na našo interpretacijo rimske preteklosti, preobraža našo pojmovanje in načine, kako svoje ideje posredujemo naprej. Slovenska cesta: uporaba koncepta romanizacije med slovenskimi arheologi Podobno kot na Zahodu, kjer je rimska arheologija ena najmanj teoretsko razvitih (prim. Barret 1997), je pri nas v primerjavi z na primer prazgodovinskimi obdobji v rimski arheologiji malo tekstov, ki bi se ukvarjali s kon- cepti in interpretativnimi orodji; vsekakor nam manjka tekstov, ki bi romanizacijo preučevali s konceptualnih in epistemoloških izhodišč. V slovenski arheologiji so za spremembe v času pred rimsko zasedbo uporabljeni različni izrazi in besedne zveze: »….najzgodnejši rimski vplivi…močen dotok rimske keramike….se rimski vplivi širijo….« (Horvat 1999, 248), »širjenje rimskega trgovskega vpliva« (Mi- škec 200, 77), »prodiranje rimskih trgovcev na nova tržišča« (Kos, Šemrov, 385), »…naraščanju rimskega vpliva lahko sledimo v materialni kulturi….« (Vičič 1994, 36) torej romanizacija pri nas implicitno pome- ni širjenje rimske kulture, predvsem rimske materialne kulture. Poimenovanja kažejo, da avtorji delijo idejo o romanizaciji kot o širjenju tistega, kar je rimsko, na račun tistega, kar ni rimsko. Onkraj tega pa ostaja „slovenski“ koncept romanizacije neizdelan in ponuja nekaj oprim- kov za izboljšave. Najprej, romanizacija je skoraj brez izjeme opazovana skozi širitev rimske materialne kulture in v skladu s to idejo so interpretirani obstoječi podatki in iskani novi. Prisotnost »rimskih« predmetov je razumljena kot poka- zatelj kulturne spremembe. Širitev predmetov je enačena s prihodom ljudi: predmeti so razumljeni kot “fosilni po- kazatelji”, ki dokazujejo vsaj prisotnost rimskega načina življenja, če že ne samih Rimljanov. To prepričanje je tako trdno, da se za določene rimske predmete v predrimskih kontekstih uporablja izraz „vodilni fosili“ (Horvat 1997, 118). Druge spremembe v tem času in prostoru – torej ra- zen uvoza keramičnih in kovinskih predmetov ter širjenja novcev - v glavnem sploh niso integrirane v opazovanje romanizacije. Zato se zdi širjenje rimske materialne kul- ture ključna sprememba v tem prostoru in času. Razlage opazovanih sprememb pogosto slonijo na teleo- loških izhodiščih, na primer pogost opis prehoda iz sta- roselskega v rimsko kot preprostega in neposrednega, s poudarkom na izboljšave določenih vidikov od bolj pri- mitivnih k bolj civiliziranim, ki da so prispevali k spre- membi. Na primer, rimski importi na prostor današnje Slovenije v mlajši železni dobi so neizogibno gledani v luči tega, kar je sledilo v avgustejskem času in kasneje. Uvožene dobrine so videne kot tisto, kar je pripomoglo ali ključno olajšalo proces romanizacije, kot logični uvod v rimsko zasedbo. Preučuje se jih znotraj rimskih študij, saj raziskovalci tako sledijo širjenju rimskih vplivov ozi- roma rimske države (Horvat 1009, 3; Miškec 2003, 377s). Študij, ki bi proučevali uvoženo gradivo z namenom razi- skovati mlajšo železno dobo sâmo, ni. Zato se je ustvarilo implicitno mnenje, da so bili rimski materialni elementi (keramika, novci, arhitektura) vedno bolj priljubljeni in vedno privzeti, da nihče ni izbral drugih alternativ. Skrat- ka, rimska kultura naj bi bila inherentno privlačna za raz- lične skupine prebivalstva, zato se je enotno širila. Dalje, manjka pogled z druge, nerimske strani, s strani domačega prebivalstva, ki je v teh modelih videno kot povsem pasivno, sprejemajoče. Ta parcialna, romanocen- trična perspektiva je vztrajna in malokatero delo razisku- je spremembe z vidika staroselcev in ne prišlekov (Slap- šak 2003; Mason, neobjavljeno). Pogosto je videti, predvsem iz teleoloških formulacij kot je »stopnja romanizacije« (Vidrih Perko 1996, 317; Hor- vat 1995, 189), da romanizacija v slovenski arheologiji pomeni določanje stopnje približevanja neke provincial- ne kulture domnevno »čisti« kulturi Rima. V prispevkih se rimske elemente na nekem najdišču pogosto privile- gira, natančno opisuje, jim išče številne primerjave ter praviloma riše, medtem ko se staroselske zmanjšuje, v primerjavi z rimskimi manj natančno obravnava in pogo- sto interpretira kot rezidualne najdbe. Videti je, da je nek artefakt ali struktura lahko samo rimski ali samo starosel- ski; da sta to dve trdno ločeni kategoriji, med katerima je moč potegniti jasno mejo. Pa vendar, kot opozarja Wolf (1998, 7), čeprav je roma- nizacija lahko bila proces, s katerim so prebivalci neke- ga območja postajali rimski, in so o sebi razmišljali na Arheo 25, 2008, 31–38 6 tak način, pa je bilo mnogo oblik, mnogo načinov, kako postajati in biti Rimljan. Ali naj ne bi študije provincial- nih kultur poleg poročanja o enotnosti rimskega imperija morale pripovedovati tudi o kulturni različnosti le-tega? Kaj če so vse ulice slepe? Možnosti in izzivi Desetletja debat o romanizaciji so prinesla tehten raz- mislek o jeziku, ki ga uporabljamo znotraj študij klasič- ne in provincialno rimske arheologije, in spoznanje, da moramo biti veliko bolj previdni, kako ga uporabljamo. Drugo, še vedno zelo aktualno, je razgaljanje vloge, ki jo je arheologija igrala v nacionalističnih in imperialističnih agendah (Hingley 2001; Novaković 2002, 87s), in posle- dično, razmislek o politični uporabi arheologije, iz kate- rega sledi, da mora razmislek o razmerju med sedanjo- stjo, preteklostjo in prihodnostjo, ki so povezane z našimi interpretacijami, postati del naših poskusov interpretacije rimske družbe. Naštete debate so pripeljale tudi več te- oretskih tekstov v rimsko arheologijo, več razmišljanja, kaj počnemo, kako in zakaj. Nenazadnje so prinesle tudi spoznanje, da so uveljavljeni načini razmišljanja o roma- nizaciji v veliki meri anahronistični in potiskajo življenje v preteklosti v vnaprej določene okvirje. Ali je čas, da temeljito preizprašamo koncepte, ki jih uporabljamo za razlago sprememb v slovenskem pro- storu v tem času? Na podlagi dosedanjih raziskav in in- terpretacij se zdi, da je zgodba o romanizaciji območja današnje Slovenije kratka in premočrtna: val rimskega keramičnega posodja se počasi širi po Sloveniji od zaho- da proti vzhodu, sledi ustanovitev mest, potem politične spremembe, potem družbene, ki odsevajo v spremembi poselitvenih vzorcev, arhitekture, jezika, pogrebnih obi- čajev, religioznih navad. Je to res enotna slika? Zakaj vi- dimo predvsem podobnosti in v le manjši meri razlike? Zakaj razlike razlagamo s poskusi provincialnega opona- šanja italskih vzorov? Ali lahko obrnemo perspektivo in pogledamo na nekatere dobro poznane in dokumentirane pojave – na primer noriško-panonsko nošo in pokop pod gomilo (glej Mason, neobjavljeno); uvožene posode v staroselskih kontekstih (Županek, v tisku), kontinuiteto starih religijskih praks na Igu – v drugi luči? Ali je bila zasedba edini trenutek, ki je izzval večje spremembe na našem prostoru v rimskem času; ali ni drugih momentov, ki so sprožili redefinicijo pogleda na to, kaj pomeni »biti Rimljan« (Turner 1998)? Lahko pogledamo na to obdobje z bolj antropološke per- spektive? Kako so spremembe sprejemale različne pre- drimske družbe, živeče na tem prostoru? Kako je bila grajena in spreminjana identiteta posameznika? Lahko vključimo znanja iz epigrafike o posameznikih, ki so bili očitno tisto, čemur Woolf (1998, 15) pravi cultural bro- kers, najsi bo kot člani tradicionalnih avtoritet ali medi- atorji v trgovsko-posredniškem smislu (Vepo, Cezerniji; prim. Šašel 1992a in b)? Kako lahko razložimo konti- nuiteto v načinu in prostoru pogrebnih tradicij (Mason, neobjavljeno)? Kako – poleg novih mest – živijo stare vasi in kmetije? Vrsta na Zahodu nastalih tekstov na to temo kaže, da je interpretacijo možno razširiti v različne smeri, ki so tako bolj izvirne kot bolj izzivalne od ustaljene. Predmet proučevanja je zelo velik in ga je možno raziskovati na različne načine in z različnimi pripomočki. Menim, da je »romanizacija« pripomoček, ki nam pri tem ne pomaga več prav dosti, prej ovira. Literatura BEARD, M., HENDERSON, J. 1995, Classics : a very short introduction. Oxford University Press, Oxford. BARRETT, J.C. 1997, Theorising Roman archaeology. V: TRAC 96, Proceedings of 6th Annual Theoretical Ro- man Archaeology Conference (K. Meadows, Ch. Lemke, J. Heron ur.), Oxbow Books, Oxford, 1-7. FORCEY , C. 1997, Beyond “Romanization”: Technolo- gies of Power in Roman Britain. – V: TRAC 96, Procee- dings of the Sixth Annual Theoretical Roman Archaeolo- gy Conference, (K. Meadows, Ch. Lemke, J. Heron ur.), Oxbow Books, Oxford, 15-21. GASPARI, A. 1998, »Pontonium« iz Lip na Ljubljan- skem barju. – Arheološki vestnik 49, 187-224. GRAHAME, M. 1998, Redefining Romanisation: mate- rial culture and the question of social continuity in Ro- man Britain. – V: TRAC 97, Proceedings on 7th Annual Theoretical Roman Archaeology Conference (C. Forcey, J. Hawthorne, R. Witcher ur.), Oxbow books, Oxford, 1-27. HANSON, W.S.1997, Forces of change and methods of control. – V: Dialogues in Roman Imperialism: Power, Discourse, and Discrepant Experiences in the Roman Iskanje prave poti: romanizacija v slepi ulici? 7 Empire (D. Mattingly ur.), Journal of Roman Archaeolo- gy Supplementary Series no. 2., 67-80. HÄUSSLER, R. 1998, Motivations and Ideologies of Romanization. – V: TRAC 97, Proceedings on 7th An- nual Theoretical Roman Archaeology Conference (C. Forcey, J. Hawthorne, R. Witcher ur.), Oxbow books, Oxford, 11-19. HINGLEY , R. 2000, Roman Officers and English Gen- tlemen: the imperial origins of Roman Archaeology. Routledge, London. HINGLEY , R. 2001, Images of Rome. – V: Images of Rome. Perceptions of ancient Rome in Europe and the United States in the modern age (R. Hingley ur.), Journal of Roman Archaeology Supplementary Series 44, 7-22. HINGLEY , R. 2005, Globalizing Roman Culture. Unity, Diversity and Empire. Routledge, London, New York. HORV AT, J. 1993, Začetek rimske dobe na prostoru za- hodne in osrednje Slovenije. Rezultati preučevanja ital- ske keramike. Doktorska disertacija, Oddelek za arheolo- gijo Univerze v Ljubljani. HORV AT, J. 1997, Sermin. Prazgodovinska in zgodnje- rimska naselbina v severozahodni Istri. Založba ZRC: Ljubljana. JAMES, S. 2001, »Romanization« and the peoples of Britain. – V: : Italy and the West. Comparative Issues in Romanization (S. Keay in N. Terrenato ur.), Oxbow bo- oks, Oxford, 187-209. KEAY , S. TERRENATO, N. 2001, Preface. – V: Italy and the West. Comparative Issues in Romanization (S. Keay in N. Terrenato ur.), Oxbow books, Oxford, ix-xii. MASON, Ph. neobjavljeno, Recycling the ancestors: Roman cemeteries and the reuse of prehistoric mortuary monuments in Central and South-eastern Slovenia. Pre- davanje na 14. letni konferenci European Association of Archaeologists, Malta, 19.9.2008. MATTINGLY D, J. (ur.) 1997a Dialogues in Roman Im- perialism: Power, Discourse, and Discrepant Experien- ces in the Roman Empire. Journal of Roman Archaeolo- gy, Supplementary Series no. 2. MATTINGLY D. J. 1997b, Introduction. Dialogues of power and experience in the Roman Empire. – V: Di- alogues in Roman Imperialism: Power, Discourse, and Discrepant Experiences in the Roman Empire (D. Mat- tingly ur.), Journal of Roman Archaeology, Supplemen- tary Series no. 2., 7-24. MILLET, M. 1990, The Romanization of Britain. An Es- say in Archaeological Interpretation. Cambridge Univer- sity Press, Cambridge. MIŠKEC, A. 2003, The early Romanization of the Southeastern Alpine region in the light of numismatic finds. - Arheološki vestnik 54, 369-379. NOV AKOVIĆ, P. 2002, Refleksija o treh esejih. – Arheo 22, 83-90. PURCELL, N. 1990, The creation of provincial landsca- pe: the Roman impact on Cisalpine Gaul.– V: T. Blagg in M. Millet (ur.) , The Early Roman Empire in the West, Oxbow books, Oxford. ROTH, R. E., Towards a ceramic approach to social iden- tity in the Roman world: some theoretical considerations. – V: “Romanization”? Digressus Supplement 1 (200), http://www.digressus.org, 5-45. SAID, E.W, 1995 (prva izdaja 1978), Orientalism. Pen- guin books, London. SHANIN, T. 1997, The idea of progress. V: The Post- Development Reader (Rahnema, M., Bawtree, V . ur.), Zed, London. SLAPŠAK, B. 2003, O koncu prazgodovinskih skupno- sti na Krasu. – Arheološki vestnik 54: 24-257. STOKIN, M., KARINJA, S. 2004, Rana romanizacija i trgovina u sjevernozapadnoj Istri s naglaskom na mate- rijalnu kulturu. - Histria antiqua 12, 45-54. ŠAŠEL, J. 1992a, C. Iulius Vepo, CIL III 5232 Celeia, Nor. – V: Šašel, J. 1992, Opera selecta, (Bratož, R., Šašel Kos M. ur.), Situla 30, Narodni muzej, Ljubljana, 31-43. ŠAŠEL, J. 1992b, Caesernii. – V: Šašel, J. 1992, Opera selecta, (Bratož, R., Šašel Kos M. ur.), Situla 30, Narodni muzej, Ljubljana, 54-74. Arheo 25, 2008, 31–38 8 TERRENATO, N. 1998, The Romanization of Italy: glo- bal acculturation of cultural bricolage? – V: TRAC 97, Proceedings on 7th Annual Theoretical Roman Archae- ology Conference (C. Forcey, J. Hawthorne, R. Witcher ur.), Oxbow books, Oxford, 20-27. TERRENATO, N. 2005, The Deceptive Archetype: Ro- man Colonialism in Italy and Postcolonial Thougt. – V: Ancient colonizations. Analogy, similarity and difference (H. Hurst in S. Owen ur.), Duckworth, London, 59-72. TURNER, D.R. Ruminations on Romanisation in the East: Or, the Metanarrative in History. Assemblage 4, http://www.assemblage.group.shef.ac.uk/4/ V AN DOMMELEN, P. 2001, Cultural imaginings. Punic tradition and local identity in Roman Republican Sardi- nia. – V: Italy and the West. Comparative Issues in Ro- manization (S. Keay in N. Terrenato ur.), Oxbow books: Oxford, 68-84. VIČIČ, B. 1994, Zgodnjerimsko naselje pod Grajskim gričem v Ljubljani. Gornji trg 30, Stari trg 17 in 32. – Ar- heološki vestnik 45, 25-80. VIDRIH-PERKO, V , 1996, Il quadro della romanizzazi- one nei territori dell’attuale Slovenia secondo gli scavi degli ultimi cinque anni e le piů recenti indagini sui materiali. – V: Lungo la via dell’Ambra (M. Buora ur.), Udine : Arti Grafiche Friulane, str. 313-326. WEBSTER, J. 1996, Roman imperialism and the post- imperial. – V: Webster, J, Cooper, N. 1996 (ur.), 1-17. WEBSTER 1997, A negotiated syncretism: readings on the development of Romano-Celtic religion. – V: Mattin- gly 1997 (ur.), 165-184. WEBSTER, J. 2001, Creolizing the Roman Provinces. – American Journal of Archaeology 105, 209-225. WEBSTER J., COOPER N. J. ur., 1996, Roman Imperia- lism: Post-colonial Perspectives. Leicester Archaeologi- cal Monographs no.3, School of Archaeological Studies, University of Leicaster. WHITTAKER , D. 1995, Integration of the Early Roman West: the example of Africa. – V: Integration of the Early Roman West. The role of culture and ideology. (Metzler, J, ;Millet, M., Roymans, N., Slofstra, J. ur.), Dossiers d’Archéologie du Musée National d’Histoire et d’Art IV , Luxembourg. WHITTAKER , C.R. 1997, Imperialism and culture: the Roman initiative. V: D. Mattingly ur.1997, 143-163. WOOLF, G. 1998 Becoming Roman. The origins of pro- vincial civilization in Gaul. Cambridge University Press, Cambridge. ŽUPANEK, B. v tisku, Barbarske gostije, rimsko po- sodje: kaj pomeni biti Rimljan? Prispevek na simpoziju »Borut Brumen – etnolog in mirovnik«, 21. - 22. julij 2006, Markovci in Šalovci, Prekmurje. Iskanje prave poti: romanizacija v slepi ulici?