ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 4 (105) 601 KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE Summer School In History Cambridge, 7. - 27. julij 1996 'Cambridge je čudovita mešanica starega in novega. Ni samo slepo stremljenje, ampak je blesteč sad, enkratno vzdušje, ki se ne steklenici, temveč prilagaja nenehno spreminjajočim se okoliščinam, zahtevam, izzivom in s tem ostaja vitalen del izobraževalnega organizma našega naroda ter celotne mednarodne akademske skupnosti,'je ob svoji inavguraciji leta 1991 zapisal princ Filip, kancler Univerze v Cambridgu. Četudi je v teh vrsticah čutiti majhno neskromnost ter velik ponos, lastosti, sicer primerni za slovesne trenutke, vendar pa tako odvečni pri kritični presoji, moramo kanclerju pritrditi. Cambridge - town and gown, je 'enkratno vzdušje'. Je vzdušje, ki sicer ni izjemno niti po svoji tradiciji - s statuti iz sredine 13. stoletja, takrat uradno še ne potrjene univerze, se Cambridge prišteva med kar dvajset evropskih Studia Generale; niti po svoji prodornosti in odmevnosti - spada pač med resda peščico najboljših univerz sveta; pa tudi ne po svoji odprtosti ženskam, drugače verujočim ter tujcem - prvi ženski college je ustanovljen leta 1869, toda možnost pridobitve akademskih naslovov je dana šele leta 1948; vse do sredine devetnajstega stoletja so bila vrata univerze odprta zgolj anglikancem ter kar šestindevetdeset odsotkov študentov je Britancev oz. državljanov držav članic Commonwealtha. Vsaj slednje seveda ni samo stvar Cambridge, ki se po svojih žlahtnih značilnostih, odlični študijski spodbudi ter edinstvenem akademskem vzdušju, odpira in razdaja tudi s tritedensko Summer School in History, ki stajo že šesto leto organizirala Board of Continuing Education in Faculty of History. Predavatelji z Univerze v Cambridgu so udeležencem - kar iz enaindvajsetih držav, različnih specializacij in znanj - ponujali v obravnavo posamezna zgodovinska obdobja in specialne problematike zlasti britanske zgodovine pa tudi njenega širšega evropskega konteksta. Kvalitetna ponudba in različnost pogledov diskutantov sta kolokvijem dajala izivalno barvitost. Naj jo ujamem v kratkih povzetkih. Paul Milett, direktor klasičnih študijev na Downing Collegeu je v okviru seminarja z naslovom 'The Ancient Greeks and us' skupaj s študenti poskušal razložiti problematiko, kot se je izrazil, 'grškega testamenta' ter v njenem okiru pokazati na razpoke, ki ločujejo antično Grčijo ter moderne evropske kulturne koncepte. Dr. Milett je predstavljal grška pojmovanja tiranije in demokracije, religije in moralnih vrednot, spolov in seksualnosti, vojske in vojne, gospodarstva in zgodovinske zavesti ter ugotavljal dediščino teh pojmovanj v evropskih in maloazijskih kulturnih okoljih. Klasično dobo je s srednjeveško povezoval Matthew Innés, raziskovalec na St.Peter's Collegeu, pri čemer mu je kot vez med obdobjema služila osebnost Karla Velikega, razvoj njegovega kulta in legend o njem skozi vse medievalno obdobje, sicer obdobje impresivnih medmestnih gospodarskih povezav, ki so, kakor je svoje študente prepričeval Mark Bailey, predstavljale torišča angleške gospodarske konjunkture. 'The nobility of medieval England' je bila naslov seminarja pri Rosemary Horrox, direktorici historičnih študijev na Fitzwilliam Collegeu sicer pa eni vodilnih angleških medievistk. V procesu srednjeveške gospodarske konjunkture, je plemstvo igralo glavno vlogo, če izvzamemo že v 1. pol. 13. stoletja več kot samo zaznaven vpliv Londona. Če je plemiško življenje prevevalo sfere političnega in državniškega, pa je bilo življenje plemičev tisto, ki je dajalo takt gospodarskemu, družbenemu in družabnemu segmentu Otoka. Temelj konjunkture kot spojka okoliščin in priložnosti, izzivov in odzivov, nagnjenj in stremljenj, morda celo hrepenenj, izoblikovanega na nivoju bodisi državnih ali regionalnih političnih entitet, je bila institucija služabništva, service. Biti služabnik je bilo oportuno, predvsem pa politično koristno in častno, lahko tudi kurtoazno mučno ter moralno obremenjujoče. Bilo je razmerje, ki je zahtevalo naklonjenost in zaupanje in zvestobo. Bilo je obojestransko razmerje, ki gaje definiralo preprosto pravilo: 'Lord gets service, servant gets lordship.' Plačilo služabništva je bilo sicer pričakovano, ne pa tudi nujno; več kot nagrada je veljalo 'lordship - lord's good will'. Razvil se te torej protekcionizem, poosebljen v good lords in njegovem nasprotju, heavy lords, ter obvladoval celotno družbeno hierarhijo, materialno podstat katere je predstavljala zemlja. Posedovanje le-te je posameznika osvobajalo biti služabnik, hkrati pa zahtevalo od njega imeti služabnike. Biti plemič je sicer pomenilo imeti zemljo, ki je zgolj podlaga vplivu in moči, ne pa tudi orodje za njuno izvajanje. Orodje je namreč služabništvo. 602 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 50 » 1996 « 4 (105) To svojo tezo Rosemary Horrox postavlja naproti klasičnemu pojmovanju fevdalnih korelacij, temelječih na pravicah, izhajajočih iz strukturiranega lastništva zemljiške posesti, ter t.i. 'bastardnemu fevdalizmu', temelječemu na denarnih rentah; iz nje izpeljuje, v maniri kontroverznih izvajanj Susan Reynolds, seveda ne 'fevdalna' ampak zgolj medievalna razmerja. Srčika le-teh je, še enkrat, service, ki pogojuje in oblikuje samopodobo plemstva, njegovo dinastičnost, državotvorno poslanstvo in vojaško vlogo ter njegov odnos do inferiornih socialnih skupin. Biti plemič ni pomenilo samo imeti ampak tudi dajati. In dajati v izobilju. S tem se je zadovoljilo religioznim zahtevam, umirilo vest ter, kar ni bilo najbolj očitno, imelo pa je izjemen radij, pridobilo politične privržence in utrdilo politični položaj. Toda, če nekoliko podvomimo v poglede dr. Horroxove: ali so bili res hektarski obseg, preperelost dokumentov in kosti ter še zlasti masovnost podpore kriteriji politične pomembnosti? Bliskovitost vzpona nekaterih dinastij in posameznikov (Percies, de la Poles, Mowbrays, Piers Gaveston...) nedvomno dopušča drugačne interpretacije ter kaže zlasti na veliko pragmatičnost političnega - pravzaprav vsakršnega - življenja, pragmatičnost, ki je slednjič privedla do kakovostne izvodenitve moralnih vrednot ter, posledično ali ne, politične impotentnosti medievalnega plemstva. 'The English Reformation' - triumf čistosti božje besede nad srednjeveško korupcijo in vraževerjem ali pa brezobzirno zatrtje globoko zakoreninjene religiozne kulture zaradi dinastičnih ugodnosti in privatnih koristi, je bilo vprašanje, ki sta si ga zastavljala Richard Rex, sicer predavatelj na Faculty of Divinity ter David Smith iz Selwyn Collega, ki je v sklopu traktatov z naslovom 'The century of revolution: England, 1603-1689' iskal politične, pravne in verske korenine razlogov tega krvavega obdobja, ki je pomenilo prelom s srednjim vekom tudi na najbolj banalnih nivojih. Pomenilo je prelom v miselnosti, v navadah, v pravu, skratka prelom, kot je ugotavljal pri svojih predavanjih na temo 'Popular mentalities in early modern Europe ' Malcolm Gaskill iz Anglia Polytechnic University, v medčloveških odnosih, v načinu uravnavanja družbenih razmerij ter metodi reševanja socialnih trenj. Slo je, če strnemo njegove metodološko tehtno utemeljene ter didaktično zavidljivo predstavljene teze, za obrat od javnega 'face-to-face existence' k bolj privatnim življenskim sferam ter za temeljito deplasiranje prepričanja v duhovni univerzum z bolj sekularnim pogledom. Sekularizacija je, če strnemo diskusijo, kot dediščina reformacije ter oblikovanja države, ki dajeta družbi novega konsolidacijskega ter kohezivnega duha, pomenila na ravni mentalitet velike kulturne spremembe, individualizacijo ter desakralizacijo, dogajanje, ki gaje predavatelj povzel s stavkom: 'God was not dead. He or she was only retired.' 'Odsotnost božanske avtoritete je omogočala, želja po prijetnejšem podnebju pa gnala Angleže v 'The making of the Great Britain, 1679-1745", je v svojem uvodu skušal biti duhovit Patrick Higgins. Daje za oblikovanje imperija potrebna močna in pokončna osebnost, je dokazovala Chris Clark iz StCatharine's Collega in ob tem secirala nemškega cesarja Viljema II. ter sočasno nemško družbo. Britansko, v letih 1914-1918, je vzel pod drobnogled Adrian Gregory, raziskovalec na King's Collegu, njegov kolega Neville Wylie medvojno evropsko, Peter Gray iz Downing Collega pa irsko v skoraj dvestoletnem razponu med 'Act of Union' in premirjem leta 1994. Seminarska ponudba je bila torej tako časovno kot problemsko pisana ter dodatno poglobljena na plenarnih predavanjih pod okriljem naslova 'The past is another country,' kjer nam je dvajset eminentnih britanskih zgodovinarjev predstavljalo svoje poglede na pretekla dogajanja, poglede, videne skozi 'antropološka očala', kot je v uvodnem predavanju pod naslovom 'Is the past a foreign country?' dejal Peter Burke. Rekonstrukcije dogodkov in dejanj, predvsem pa njihove logike in logike posameznikov ter množic so nam ponujali Jeremy Black, ki je razmišljal o spremenjujočih se odnosih Evropejcev do vojske in vojne, Ttm Hochstrasser je v predavanju z naslovom 'From Europe to European Union' zaobjel konceptualne variacije evropske identitete; Steve Hindle je poskušal zapopasti elizabetinsko pojmovanje socialne države, Rohan McWilliam se je spraševal, kaj je pomenilo biti viktorijanec, Angela John pa, kako domača nam je historična biografija. Jonathan Haslam je bil prepričan, daje 'Russia's past: a very foreign country', drugače pa je menil Stuart Sillars o 'Myths of Englishness.' Če je to reportažno poročilo, ki naj je bolj kot o zgodovini govorilo o zgodovinarjih, kateregakoli izmed mitov utrdilo in poglobilo; če je kakorkoli prispevalo k prepričanju, da razvite historiografije niso zgolj premislek, poudarjam premislek, olens lucernam; če je dajalo občutek hvalisanja balzamirane tradicije, ne pa tradicije, iz katere se sicer raste, vendar pa sejo plemeniti s tem, da sejo presega; če seje zdelo, daje Cambridge več kot samo prijetno akademski in akademsko prijeten, potem to ni bil moj namen. Cambridge je predvsem spodbuda in zato, da sem je bil deležen, gre moja zahvala za razumevanje ter pomoč profesorju dr. Vasku Simonitiju in Skladu dr. Franca Munde. Sašo Jerše