47
KRONIKA
1999
IN MEMORIAM, 191-192
In memoriam
Akad. prof. dr. Ferdo Gestrin
(1916-1999)
Najino zadnje srečanje, dan pred nenadno
smrtjo na Bledu, je bilo posvečeno razgovoru o
košnji in borbi z mahom, ki uničuje travnato rušo.
Dogovorila sva se, da bova temo nadaljevala v
ponedeljek. Ni ga bilo in ga nikoli več ne bo.
Akad. prof. dr. Ferdo Gestrin je bil, kot do-
kazuje njegov polni akademski naslov, eden naj-
večjih živečih slovenskih zgodovinarjev. Na njemu
lasten način je bil pravzaprav eden stebrov naše
stroke v zadnjih desetletjih, saj je neprisiljeno po-
vezoval tako strokovnjake iz različnih obdobij kot
različnih generacij in nenazadnje tudi različnih
političnih prepričanj. Zavedal se je razlik v kva-
liteti, osebnostnih razlikah, poznal je prijateljstva
in vedel za sovraštva in nestrpnost. S svojim
zgledom je skušal presegati tisto kar ločuje in s
poudarjanjem pozitivnih lastnosti posameznikov
združevati. Bolelo ga je nesorazmerje med dobrimi
možnostmi za delo, velikim številom poklicnih
raziskovalcev in njihovim izplenom, ki ne zmore
preseči individualizma in parcialnih interesov.
Veselili so ga dosežki mlajših slovenskih zgodovi-
narjev, žalostilo ga je pomanjkanje "corpsgeista",
občutka pripadnosti stroki. Njegova velika želja je
bila, da bi vsaj na inštitutih nastajala temeljna dela
slovenske historiografije, ki jih lahko ustvari le
strokovno sinhroniziran in dobro voden kolektiv.
Ker so njegove pobude naletele le na verbalno
podporo, svoje avtoritete pa ni hotel izpostavljati,
se je umikal iz institucionalnih oblik delovanja,
čeprav je bil stalno pripravljen poprijeti, če bi to
izboljšalo obstoječe razmere.
Ferdo Gestrin sodi v tisto redko skupino slo-
venskih zgodovinarjev, ki je bila sposobna razisko-
vati praktično enakovredno vsa obdobja slovenske
zgodovine. To dokazuje tudi njegova izjemno
bogata bibliografija. Iz nje je tudi razvidno, da je
bil sposoben tako minucioznih raziskav, kot širokih
sintez, ki so bile za nekatere celo preširoke. Glede
na njegov socialni izvor in razmeroma nelahko
mladost, mu je bila posebno pri srcu gospodarska
in socialna zgodovina. Nagnjenost k tem platem
človeškega življenja je še zlasti dokazoval z oseb-
nim zgledom, saj je bil sposoben biti vrhunski
znanstvenik, pa tudi fizični delavec in kmet,
čeprav ni nikoli pozabil povedati, da je bil mestni
otrok. Nedavno sva ugotavljala, ali kdo od naju
še zna okomatati in zapreči vola oziroma konja
Rad se je loteval tako hišnih opravil, popravil
avtomobila kot klepanja kose. V svoji delovni sobi
na inštitutu imam žganje, ki ga je sam skuhal, na
mizi je njegova knjiga, ki jo je napisal kot osem-
desetietnik. Kot tak se je spopadel tudi z računal-
nikom, v katerem je ostal dobršen del njegove
naslednje knjige.
Ferdo Gestrin je bil velik, mednarodno uve-
ljavljen znanstvenik. Z mnogimi je leta vzdrževal
stike, ne da bi se z njimi kdaj osebno srečal. Kljub
temu mu ni bilo nikoli nečastno in neprimerno
sodelovati v lokalnih zbornikih. Vedel je, da vse-
bina določa kvaliteto, ne pa naslov revije in kraj
njenega izhajanja. Rad se je odzival lokalnim po-
vabilom in sodeloval na prireditvah naših društev.
Številni zgodovinarji, ki so hkrati tudi učitelji,
imajo precejšnje težave z usklajevanjem včasih na-
videzno nasprotnih interesov. Kljub dolgoletnemu
osebnemu prijateljstvu, med nama ni bilo tabu
tem, čeprav sva na mnogih področjih vztrajala na
popolnoma izključujočih se stališčih, mi ni bilo
rrikoli jasno, ali je najprej pedagog in nato znan-
191
KRONIKA
47
IN MEMORIAM, 191-192
1999
stvenik ali obratno. Mislim, da je bil eden redkih,
ki je to do popolnosti uskladil. Nikoli ni rekel, da
nima časa za razgovor s študenti ali mlajšimi ko-
legi, nikoli ni rekel, da ga strokovni in pedagoški
stiki ovirajo pri raziskavah. Bentil je le čez različne
funkcije, ki so mu jemale čas. Čeprav jih ni maral,
je hotel biti kot oster kritik vsakokratnih razmer,
vendar družbeno angažiran. Osebno je hotel po-
kazati, da je mogoče drugače, predvsem pa bolje
delovati. To je dokazoval tako kot predsednik hiš-
nega sveta na Gestrinovi 1 kot pri Zgodovinskemu
društvu in Slovenski matici in drugod. Za njim
niso ostajali problemi, ampak sanirane razmere. Za
svoje široko razpredeno delovanje je prejel številna
priznanja, žal ne zadnjega, osrednje državne na-
grade za življenjsko delo na znanstvenem pod-
ročju, za katero je bil upravičeno prepričan, da jo
zasluži. Šele zadnje tedne in po mnogih analizah
je spoznal, da ga na cedilu niso pustili mlajši ko-
legi, ampak politična opcija, ki ji je bil ves povojni
čas, tudi po osamosvojitvi in uvedbi demokracije,
kritično zvest. Tega ni skrival, kot tudi ne dejstva,
da je bil pred II. svetovno vojno pri mladcih,
svetovnonazorsko pa krščanski socialist. Ob najinih
političnih razgovorih me je vedno presenečalo
dejstvo, da ni nikoli iskal poti nazaj, kar je v
starejših letih pri ljudeh dokaj običajno.
Posebno je bila Ferdu Gestrinu pri srcu krajev-
na zgodovina. Njen pomen je na eni strani pov-
zdigoval, ker je možno priti do sintez le na pod-
lagi študija posameznosti, na drugi strani pa se
mu je zdela najboljši način za mlajše raziskovalce,
da preverijo svoje sposobnosti, saj so brezbrežne
teme pogosto "smrt" za začetnike. Naša Kronika
mu zato ni bila le znanstvena revija, ampak tudi
sredstvo za preverjanje in uveljavljanje talentov.
Prav glede njih je imel pokojni profesor izjemen
posluh. Kakor je znal biti v številnih primerih tudi
prezahteven, preoster in tako načelen, da je to
mejilo že na krivičnost, pa je bil do mlajših zgo-
dovinarjev včasih preveč popustljiv, kar so mnogi
znali tudi izrabiti. Njegovo zaupanje v mlade je
bilo skoraj neizmerno. Nikoli ni govoril, da bo z
njegovim biološkim koncem izgubila predvsem
stroka, nikoli ni zastopal mnenja, da je nenado-
mestljiv. Kot je bil na eni strani prepričan v svoje
znanje in sposobnosti, pa ni nikoli nasedel slabosti
nekaterih resnično velikih mož, da so obdarjeni s
posebnim poslanstvom.
Kljub dejstvu, da je v znanosti in na peda-
goškem področju veliko dosegel, je ostal akad.
prof. dr. Ferdo Gestrin vselej in predvsem človek.
Tudi v slabostih, grenkobah, ki mu jih je pustilo
življenje, tudi v nezaupanju in sumnjičavosti do
nekaterih, za kar ni bilo realne podlage. "Saj imaš
glede N. N. mogoče prav, toda nekaj me moti pri
njem. Ne vem natančno kaj in ne morem si po-
magati!" mi je včasih dejal. Rad je bil vesel, užival
je v delu in zabavi, bil je ljubitelj lepega in
prijetnega. V družbi se ni pretvarjal in ustvarjal
lažnega vtisa. Svoje mnenje je rad povedal, ga
branil, ne pa vsiljeval, žaliti se ni pustil. Bil je "gen-
telman" v najboljšem smislu besede. Nikoli ni hotel
biti patriarh stroke, starosta zgodovinarjev, želel je
biti le prvi sluga znanosti, ki ji je posvetil življenje,
in koristen elan človeške, zlasti pa naše narodne
skupnosti.
Imeli smo moža.
Stane Granda
192