BILTEN SLOVENSKIH TERENSKIH BIOLOGOV IN LJUBITELJEV NARAVE Letnik XII, Številka 1 (2023) ISSN 2232-5999; 2385-8532 Metulji in podnebne spremembe I Določevalni ključ: grobarji Siva vrba I Intervju: Metka Škornik I Slovenska imena mravelj Funga I Fluorescentno podvodno snemanje v morju in kraških jamah Delfin Prešeren in njegovo popotovanje I Odkrivanje razširjenosti ježev 2 TRDOŽIV: Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave letnik XII, številka 1, 30. junij 2023, 23. zaporedna izdaja Ta medij smo izdali, založili in na svetlo dali: Botanično društvo Slovenije Slovensko odonatološko društvo Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum Uredniški odbor: dr. Anamarija Žagar, Simon Zidar, Barbara Zakšek, Damjan Vinko, dr. Rudi Verovnik, Branka Trčak, dr. David Stanković, Urška Ratajc, Špela Pungaršek, dr. Slavko Polak, Petra Muhič, Polona Kotnjek, Tea Knapič, dr. Tilen Genov, dr. Matjaž Bedjanič, dr. Valerija Babij, Ajša Alagić E-pošta uredniškega odbora: bilten.trdoziv@gmail.com Odgovorni urednik: Damjan Vinko Oblikoval: Vito Babuder Jezikovno pregledala: Maruša Alice Rems Pri izdaji so z uredništvom sodelovali: avtorji prispevkov, fotografij in ilustracij ter dr. Alja Pirnat, Primož Presetnik, Maja Hostnik, dr. Tomi Trilar, Andrej Kapla, Ana Tratnik, dr. Tanja Mrak, Mojca Vek, Aleksander Kozina, dr. Branko Vreš Tiska: Tiskarna Kaučič d. o. o., Košnica pri Celju Naklada tiskane izdaje: 900 izvodov Bilten je brezplačen, a ne zastonj. Nastaja kot plod prostovoljnega dela piscev, fo- tografov, ilustratorjev, članov uredniškega odbora in drugače vključenih ljubiteljev ohranjene narave. Vse pravice pridržane. Raba celote ali posameznih delov je dovoljena le s pisnim pri- voljenjem uredniškega odbora. Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredniškega odbora ali izdajateljev. Za vsebino biltena so izključno odgovorni avtorji in ne odraža nujno stališč sofinancerjev. Nepodpisane fotografije in ilustracije so del arhiva biltena, izda- jateljev ali avtorjev besedil. Pisci, fotografi in ilustratorji vabljeni k sodelovanju pri nastajanju naslednje številke biltena. Prispevke za naslednjo številko zbiramo do 1. oktobra 2023. Pošljete jih lahko na bilten.trdoziv@gmail.com. Navodila za pripravo prispevkov so objavljena na http://issuu.com/trdoziv. Prispevki so najmanj v delu recenzirani. Fotografija na naslovnici: Morska vetrnica peščena roža (Cerianthus membranaceus) je oaza fluorescentnih barv na sicer barvno monotonem sedimentnem dnu. (foto: Ciril Mlinar Cic) Risba na hrbtišču: Dvorožje – secesijski okrasek na koncu originalnega besedila Spomenice (1920). Spletne izdaje so objavljene na straneh nekaterih izdajateljev in http://www.dlib.si. Izhaja od leta 2012 dalje v tiskani in spletni različici, letno izideta dve številki. ISSN tiskane izdaje: 2232-5999. ISSN spletne izdaje: 2385-8532. Trdoživ je vpisan v Razvid medijev pod zaporedno številko 1909. Sedež biltena in uredniškega odbora: Verovškova 56, 1000 Ljubljana. Trdoživ je prisoten tudi na Facebooku in Instagramu. Izhajanje Trdoživa lahko podprete z donacijo, finančno vključitvijo prispevkov v projekte in sponzorstvom (več informacij je na str. 41). To izdajo so poleg izdajateljev finančno omogočili donatorji; Javna agencija za znan- stvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije; projekt Varstvo gnezdišč močvirske sklednice na območju Ljubljanskega barja 2023, ki ga sofinancira Mestna občina Ljubljana; Fundacija Študentski tolar in ŠOU v Ljubljani; ECOO 2022; ŠOLT; naročniki oglasov. Hvala! Kazalo 3 Uvodnik 4 Nočni metulji (vešče, cumprnice in mrtalače) 7 STOPJEŽ – desetletje pozneje 8 Jež, karizmatični varuh zelenih površin v urbanih okoljih? 10 Funga – pravilen izraz za poimenovanje pestrosti gliv 12 OSREDNJA TEMA: Metulji in podnebne spremembe 15 Dnevni metulji Slovenije 2 16 Atlas mravelj Slovenije 17 Slovenska imena naših mravelj 20 Najdaljša zabeležena pot delfina 21 Dobrodošli v Centru o delfinih 22 Izven terenske beležke 23 Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja 24 (Ne)spregledano iz PMS 25 Namenite 1 % dohodnine za delovanje NVO 25 BioBlitz Slovenija 2023 – Vojsko 26 DOLOČEVALNI KLJUČ: Grobarji Slovenije 26 V spomin dr. Nadi Praprotnik (1951–2023) 32 Fotoživ 34 Prispevek k poznavanju gliv v Braslovčah 36 INTERVJU: Metka Škornik 41 Kako lahko podprete ustvarjanje Trdoživa? 42 Mokarji kot trajnostna super hrana prihodnosti 44 Zeleni žužnjak (Buxbaumia viridis) 45 Sevnica 1.000 vrst 47 Pobarvajmo biodiverziteto Slovenije! 48 Vzporedni svet 52 300-letnica rojstva polihistorja J. A. Scopolija 53 DRUŠTVENE NOVICE 58 Napovednik dogodkov 59 OSEBNA IZKAZNICA: Siva vrba (Salix eleagnos) 60 Popravek 23. izdaje Trdoživa 60 Razvedrilo 63 Predstavitev društev – izdajateljev RD U ŠO TVK OŠ O L Š TO EM FO AT NN AE M O ICK S H N IEE LV IO JL AS 3 Pred nami so vroči dnevi, pestro »vroč« je tudi ta poletni Trdoživ. Opogumili so se (naj)mlajši pisci, ki predstavljajo svoji raziska- vi gliv in mokarjev v prehrani. Z mlado biologinjo se sprehodi- mo v čas zgodnje mladosti – sprašuje se, kje vse tičijo biološki podatki tudi iz takratnega obdobja. Z mladimi je povezana tudi tokratna intervjuvanka, v določevalnem ključu pa spoznavamo hrošče grobarje, ki so razvili za žuželke nenavadno skrb za svoj zarod. Dva prispevka sta znatneje obogatena s slikovnim gradi- vom. Sveža magistra ilustracije nam predstavlja svoj doprinos k boljšemu poznavanju nočnih metuljev med osnovnošolci, biolog in mojster avdiovizualnih predstavitev narave pa nas popelje v mnogim zakrit fluorescentni svet našega morja in jam. Predsta- vljamo vrsto aktivnosti, tudi teh, namenjenih izboljšanju pozna- vanja vrst in njihovega stanja ali pa osvetlitve naravovarstvenih problematik, opozarjamo npr. na problematiko cestnega prome- ta. Spoznali boste aktivnosti ozaveščanja o pomenu (ali obstoju) biodiverzitete ali pa preko recenzije univerzitetnega profesorja tozadevno barvanko. Umetniško skovan je del razvedrila, ki pre- pleta humor, besedno igro, umetnost in znanost. Nadaljujemo s predstavitvami muzejskih eksponatov in izdanih publikacij, v osebni izkaznici pa predstavljamo vrsto rastline, ki jo je opisal J. A. Scopoli. O njem lahko v tej izdaji še kaj berete. Naša želja pa je, da bo Fotoživ zimske izdaje obogaten zgolj z vrstami, ki ali po njem nosijo svoje strokovno ali slovensko ime ali pa jih je opisal sam idrijski zdravnik. Vabljeni k prispevanju svojih fotografij do 1. oktobra. Izpostavljamo še nekatera nova dognanja, npr. najdaljšo zabe- leženo pot delfina, ter osvetljujemo izvor in rabo besede funga. Komentiramo, da je po 54 letih, odkar glive uvrščamo v samo- stojno kraljestvo, skrajni čas, da se to začne odražati v rabi je- zika, tako vsakodnevnega, strokovnega kot pravnega. Tako pozi- vamo k uporabi izraza funga kot splošnega izraza za svet gliv in predlagamo uporabo besedne zveze favna, flora in funga. Tako bi bilo primerno tudi, da Zakon o ohranjanju narave glive obravna- va ločeno od rastlin in da državne objave o biodiverziteti ne bi več govorile le o vrstnem bogastvu rastlin in živali, ampak tudi o vrstnem bogastvu gliv. Čas je, da presežemo zgodovinske navade in začnemo glive poimenovati samostojno. »Besedni kovač« je tudi strokovnjak za mravlje, ki je letos pripravil najobsežnejši pregled te žuželčje skupine za Slovenijo do zdaj in hkrati mojstr- sko skoval slovenska imena za vse pri nas živeče vrste mravelj. Sporoča nam izvor in izbor slovenskih rodovnih imen. V minulem uvodniku sem se dotaknil oblik zagovorništva ne- vladnih organizacij (NVO). V tej številki na kratko predstavljam še eno posvetovalno telo – Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja –, ki je na svoji junijski seji obravnavalo delo služb ohra- njanja narave. Od oktobra 2022 dalje pa je del teh tem čakal na obravnavo na svetu obeh okoljskih ministrov za sodelovanje z NVO. Maja letos je del le prišel na vrsto (celostno naj bi se po- dročje obravnavalo jeseni), ko smo razpravljali o Načrtu sanacije gozdov, poškodovanih v požaru Goriški Kras. A na seji ni bilo ne ministra, pristojnega za naravo, ne državnega sekretarja, niti predstavnika z Direktorata za naravo. Smo pa o Načrtu razpra- vljali s predstavniki gozdarstva, kmetijstva in Zavoda za varstvo narave. Naj spomnim, 16 strokovnih NVO z 39 posamezniki s po- dročja raziskovanja in varstva narave je decembra 2022 opozori- lo pristojna ministrstva, da bo izvajanje Načrta negativno vpliva- lo na ohranitveno stanje varovanih vrst in habitatov na območjih Natura 2000, ter jih februarja 2023 pozvalo, naj zanj izvedejo celovito presojo vplivov na okolje ali presojo sprejemljivosti na varovana območja. Odgovora Ministrstvo za naravne vire in pro- stor (MNVP) do zdaj ni podalo, prav tako ni ukrepalo. Upoštevalo ni niti sklepa Sveta, da bo pripravilo pisno stališče o tej temi. Zapisnika obeh sej naj bi bila objavljena julija. Kot vemo, se je lani še celovito okoljsko ministrstvo razdelilo na dva dela. Eno je med drugim prevzelo naravo (del katere je postalo tudi rudarstvo), drugo podnebje. A potrebno je bilo več truda na obeh prej omenjenih svetih pri razumevanju, da je na- rava neobhodno povezana tema podnebja in da se slednjega ne moremo lotevati brez vključevanja tudi biodiverzitetnih vsebin. Te nam je nekako uspelo vključiti v nov podnebni sklad, zdaj jih moramo še v nastajajoč podnebni zakon. Podnebne spremembe so vroča/žgoča tema, začeli smo dojemati realnost podnebnih sprememb in z njimi je povezana tokratna osrednja tema. V njej se posvečamo metuljem, predvsem vplivu podnebnih sprememb na njihovo biologijo in ogroženost. Usklajevanje vidikov podnebnih tem je postala stalnica tudi v mreži Plan B za Slovenijo, ki jo sestavlja tudi sedem Trdoživo- vih društev. Mreža je že sprejela svoja stališča do nastajajočega podnebnega zakona in ga posredovala državi, ko je ta pozvala javnosti, naj prispevamo vsebine bodočega zakona. Na kratko: v mreži smo prepričani, da mora zakon »določati, da ukrepi blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje sledijo tudi ciljem ohranjanja in obnavljanja biodiverzitete. Da je ohranjena in obnovljena narava poleg zmanjšanja emisij toplogrednih plinov glavni odgovor na podnebne spremembe« in da morajo vse poli- tike in ukrepi slediti t. i. načelu do no significant harm – da ne povzročajo bistvene škode biodiverziteti. Še k drugi temi, Plan B in Mreža za prostor sta pozvala slovenske poslance Evropskega parlamenta, naj podprejo sprejem EU Uredbe o obnovi narave, saj je ta eden najpomembnejših ukrepov EU v naslavljanju pod- nebne in biodiverzitetne krize. Njen sprejem podpira tudi MNVP. Z vročino in vročimi temami se ukvarjajo tudi posamezni mladi, združeni v Mladih za podnebno pravičnost, kjer so junija začeli oblikovati široko zavezništvo civilnodružbenih ter drugih orga- nizacij in ljudi. Vabljena so bila tudi naša društva in sestala se je Podnebna fronta. Tako kot lahko vsak posameznik z odločitva- mi o porabi svojih sredstev, s svojimi odločitvami na volitvah in spremljanjem dela odločevalcev sovpliva na prednostne naloge aktualne oblasti, lahko svoje aktivno državljanstvo izvaja tudi preko NVO. Vsak posameznik lahko prispeva k delovanju NVO. To lahko stori z lastno aktivno udeležbo, finančnimi prispevki, s podpiranjem preko plačila članarine in tudi na način, ki vas nič ne stane – z doniranjem dela dohodnine za javno koristne name- ne. V enem prispevku te številke spominjamo prav na ta zadnji način možnega podpiranja delovanja tudi društev, ki izdajamo Trdoživ. O možnosti aktivne soudeležbe pa vas obveščamo prak- tično vedno, na vsaki strani biltena. Vabljeni k oddaji prispevkov za naslednjo številko. Rok za oddajo je 1. oktober. Do takrat vam želim prijetnega branja in obilo poletnih, tudi terenskih, užitkov. Uvodnik Damjan Vinko, urednik biltena TRDOŽIV 4 Knjigo so testirali učenci sedmega razre- da osnovne šole in jo zelo dobro spreje- li. Ilustracije so se jim vtisnile v spomin, interaktivni elementi pa so jih še posebej navdušili. Sprehod skozi celotno knjigo si lahko ogledate na povezavi preko priložene QR kode. Del vsebine knjige je objavljen tudi na naslednjih dveh straneh. Interaktivne digitalne knjige so zani- miv hibridni medij, ki združuje ele- mente knjig, animacije in računalni- ških iger. Njihova posebnost je aktivno vključevanje bralca v pripovedovanje, kar mu pomaga vzpostaviti bolj pri- sten odnos z vsebino. Prave začetke razvoja tega medija lah- ko povežemo z razvojem popularnosti tabličnih računalnikov okrog leta 2010. Naravoslovne vsebine se danes v obliki interaktivnih digitalnih knjig pojavlja- jo predvsem kot digitalni učbeniki, ki pa so na žalost pogosto nepremišljeno oblikovani in vsebujejo vizualna gradiva, povzeta iz več virov. Vizualna doslednost in preglednost predstavljene vsebine je ključnega pomena pri bralčevem razu- mevanju, a žal upoštevanja tega pravila marsikje ne zasledimo. Vključevanje obli- kovalcev in ilustratorjev v podajanje izo- braževalnih vsebin je ključnega pomena, saj lahko pomagajo ustvarjati kakovostna gradiva, ki izkoriščajo možnosti sodobnih digitalnih medijev in tako pritegnejo nove bralce. Novembra 2022 sem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL za- govarjala magistrsko delo z naslovom Interaktivna digitalna knjiga o nočnih metuljih pod mentorstvom doc. mag. Marije Nabernik in doc. mag. Andreja Kamnika. V sklopu naloge sem napisala, oblikovala in ilustrirala knjigo o nočnih metuljih, ki naj bi služila kot dodatno didaktično gradivo pri predmetu Nara- voslovje in jo v prispevku predstavljam. Vsebino sem osnovala na učnem načrtu 7. razreda osnovne šole. Pri pisanju vsebine knjige sem si pomaga- la s strokovnimi besedili v slovenskem in angleškem jeziku, za strokovni pregled pa sem se obrnila na Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (opravi- la ga je Barbara Zakšek). Nočne metulje sem si izbrala, ker sem že- lela na atraktiven in lahko dostopen na- čin ciljni skupini predstaviti pogosto na- pačno razumljeno temo. Ljudje se nočnih metuljev namreč velikokrat tudi bojijo ali pa imajo do njih negativen odnos. Iz likov- nega vidika pa me je še posebej pritegnila njihova popolna preobrazba, ki je ponu- jala tudi veliko priložnosti za animacijo. 17-stranska knjiga Nočni metulji (vešče, cumprnice in mrtalače) je sestavljena iz šestih poglavij, ki predstavljajo osnovne podatke o nočnih metuljih, njihovi telesni zgradbi, načinu prehranjevanja, razvoju in obrambi pred plenilci. Ilustracije so bi- le ustvarjene digitalno, s pomočjo tablice iPad v programu Procreate, kar je omogo- čalo lažjo pripravo elementov na kasnejšo animacijo, ki v knjigi nadomešča sekvenč- no ilustracijo. Pri načrtovanju ilustracij sem bila tudi posebej pozorna na že usta- ljene kode prikazovanja pri entomološki ilustraciji (ilustratorski kodi so vnaprej dogovorjeni načini prikazovanja določe- nih informacij, ki so značilne za različna področja – npr. v entomologiji je s kodom določen način postavitve tipičnega pri- merka vrste na ilustraciji, kar vključuje postavitev nog, kril itd.). Med branjem knjige na tablici. Naslovnica interaktivne digitalne knjige Nočni metulji (vešče, cumprnice in mrtalače). Nočni metulji (vešče, cumprnice in mrtalače) – interaktivna digitalna knjiga Besedilo in ilustracije: Klara Jan 5 Del vsebine interaktivne digitalne knjige Nočni metulji (vešče, cumprnice in mrtalače). 6 7 STOPJEŽ smo na LUTRI, Inštitutu za ohranjanje naravne dediščine, v nagli- ci poimenovali projekt Promet in živali in ga leta 2011 prijavili na razpis švi- carskega Sklada za nevladne organi- zacije. Uspeli smo. Projekt, ki je trajal leto in pol, je postal prepoznaven po akronimu in predvsem po logotipu, ki ga je v svojem značilnem slogu narisala naša svetovno znana ilustratorka Lila Prap. Po dobrem desetletju boste tu in tam še srečali koga, ki bo nosil sprano črno majico z logotipom, na katerem je jež in rdeč napis: Na cesti nisi sam. Na cesti smo tudi živali. Tako majice kot zgibanka (leporelo) in av- tomobilska nalepka STOPJEŽ imajo črno ozadje – z razlogom. Črna je namreč sta- tistika smrti živali, ki so končale pod av- tomobilskimi kolesi. Za večje vrste živali in predvsem tiste, ki jih prištevamo med divjad, so približne številke znane – vsaj za primere, ki jih vozniki prijavijo poli- ciji in potem zavarovalnici, ker se takšno »srečanje« običajno konča s škodo na plo- čevini. Za življenje ranjene, poškodovane živali, ki v smrtnem strahu čaka na odre- šitev, ima le malokdo toliko usmiljenja kot za pločevino. Vozniki večinoma svojo jezo stresajo na nemočno žival, čeprav ni žival povozila avtomobila, temveč je avto po- vozil njo … Takšne so, žal, naše terenske izkušnje. Še slabše se godi manjšim živalim. Po uso- dnem srečanju z vozilom navadno neopa- žene in do nerazpoznavnosti izmaličene obležijo v kakem obcestnem jarku; na vozišču se krvavi madež zelo hitro spe- re, avtomobilske gume pa trupelca v ne- kaj urah spremenijo v dvodimenzionalen plakat. Ker voznikom ne povzročijo ško- de, število majhnih povoženih živali, tudi ptičev, ne najde poti v statistiko, temveč ostanejo spregledane. Njihove naravne STOPJEŽ – desetletje pozneje Besedilo: Marjana Hönigsfeld Adamič Ilustracije: Lila Prap populacije nezadržno upadajo, z njimi pa tudi biodiverziteta naše dežele. Prav tem vrstam je bil namenjen projekt STOPJEŽ z ježem kot simbolno vrsto, ki jo najpogo- steje srečujemo na cestah, a vendarle vsa- ko leto manj. Ne zato, ker bi vozniki bolj pozorno spremljali vožnjo, temveč zato, ker je teh živali v našem okolju vse manj. Ste že slišali, da bi kakšno cesto razkopa- li, razrušili in cestno zemljišče vrnili v pr- votno stanje? Kje neki! Raje zgradimo še eno, dve ali pa še obvoznico zraven. Zato se Slovenija ponaša z najgostejšo cestno mrežo v Evropi. Tudi število avtomobilov narašča in avtomobilski promet je vse go- stejši. Trajnostna mobilnost je le politič- na in pogosto pridobitniška floskula. Zato ni presenečenje, da na slovenskih cestah vsako leto pod kolesi konča za celo no- gometno igrišče srnjadi, če bi vsaki živali namenili samo po en kvadratni meter! Živalim na cestah smo namenili posebno spletno stran https://stopjez.lutra.si, ki desetletje po projektu še deluje. Za nada- ljevanje prizadevanj, začetih v projektu, kljub velikemu trudu, da bi pridobili so- financerje (npr. zavarovalnice ali zasto- pnike dragih avtomobilskih znamk), ni bilo posluha. V aplikaciji se je ob pomo- či ozaveščenih voznikov od začetka pro- jekta do leta 2017 nabralo skoraj 1.000 podatkov o povoženih živalih; od tega je bilo 225 ježev, kar je 44,82 odstotkov vseh sesalcev oz. 23,61 odstotkov vseh zabeleženih podatkov. Nekatere cestne odseke smo pregledovali redno (perio- dično), tudi peš, zato je število najdenih mrtvih ptic sorazmerno visoko, saj bi jih iz avtomobila spregledali. Ob pregledova- nju avtocest smo presenečeni ugotovili, da je večina ptičev, pa tudi manjših živali, končala na zelenem pasu med cestiščem in žično ograjo, številne ptice pa so drveči tovornjaki odbili tudi preko žične ograje. Ob udobni vožnji po avtocesti, ograjeni z visoko žično ograjo, se pač ne zaveda- mo, kakšne pogubne posledice prinaša to udobje za živalski svet. Avtoceste so črni koridorji, ki prekinjajo živalske stečine; živali jih poskušajo prečkati, a se vsak poskus konča usodno. Ko žival zaide na cestišče, postane avtocesta past, iz katere izhod vodi samo v smrt. Na cesti nisi sam. Na cesti smo tudi živali. www.stopjez.lutra.si Projekt STOPJEŽ – Promet in živali vodi LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine. Naravnan je k ozaveščanju javnosti, posebej voznikov in drugih udeležencev v prometu, k večji previdnosti v prometu in predvsem odgovornosti do divjih živali. O publikaciji Knjižica Stopjež je bila pripravljena v okviru projekta STOPJEŽ – Promet in živali. Zasnova in besedilo: Marjana Hönigsfeld Adamič. Ilustracije: Lila Prap. Grafično oblikovanje: Zvone Kosovelj. Grafična priprava in tisk: Atelje za črko in sliko, Dušan Antolin s. p. Naklada 50.000 izvodov. Založba: LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine. Ljubljana, 2012. © Inštitut LUTRA Projekt je podprl SKLAD ZA NEVLADNE ORGANIZACIJE v okviru slovensko-švicarskega programa sodelovanja za zmanjševanje gospodarskih in socialnih razlik v razširjeni Evropski uniji. Na slovenskih cestah vsako leto pod kolesi konča za celo nogometno igrišče srnjadi, če bi vsaki živa- li namenili samo po en kvadratni meter! Sesalci 502 52,68 % Ptice 367 38,51 % Dvoživke 47 4,93 % Plazilci 28 2,94 % Ostalo 9 0,94% Skupaj 953 100 % Število in odstotni deleži povoženih živali po po- datkih, zbranih na Inštitutu LUTRA v časovnem obdobju med 2011 in 2017. Na cesti nisi sam. Na cesti smo tudi živali. www.stopjez.lutra.si Projekt STOPJEŽ – Promet in živali vodi LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine. Naravnan je k ozaveščanju javnosti, posebej voznikov in drugih udeležencev v prometu, k večji previdnosti v prometu in predvsem odgovornosti do divjih živali. O publikaciji Knjižica Stopjež je bila pripravljena v okviru projekta STOPJEŽ – Promet in živali. Zasnova in besedilo: Marjana Hönigsfeld Adamič. Ilustracije: Lila Prap. Grafično oblikovanje: Zvone Kosovelj. Grafična priprava in tisk: Atelje za črko in sliko, Dušan Antolin s. p. Naklada 50.000 izvodov. Založba: LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine. Ljubljana, 2012. © Inštitut LUTRA Projekt je podprl SKLAD ZA NEVLADNE ORGANIZACIJE v okviru slovensko-švicarskega programa sodelovanja za zmanjševanje gospodarskih in socialnih razlik v razširjeni Evropski uniji. 8 Ježek teka, teka in se kotali … Tekam že in to kar hitro, tudi kotalim se, kadar se moram zviti v kroglo. Tista o jabolkih in hruškah, ki jih ježi menda nabadamo na hrbet, pa je bosa. Saj ježi nismo tovorna živinčeta! Res je, da se pred zimovanjem nekoliko okrepim, no, zredim pač, da se lažje pretolčem skozi zimo. Z nabiranjem žuželk, deževnikov, sadja in druge hrane je veliko dela in poti. Zato sem jeseni pogosto na cesti. Še pogostejši pa so tam avtomobili. Večji, močnejši in hitrejši so od ježev – in zato nevarni. Lisico moje bodice že odženejo, avtomobili pa se bodičaste krogle prav nič ne bojijo. Na tisoče, celo desettisoče bodičarjev sploščijo avtomobili vsako leto. Najbolj varni smo ježi pozimi, ko otrpli spimo, globoko zakopani v suhem listju, in se ne ganemo nikamor. Ko nas prebudi pomladno sonce, je ježeva prva misel hrana. Kje? Prijetno topel asfalt je prava »mizica, pogrni se«. Privlači žuželke, polže in druge manjše živali, ki gredo ježu v slast. Njam! Ampak z asfaltom pridejo usodna avtomobilska kolesa … Kako zmanjšati število žrtev? Pamet v roke, ko v toplih pomladnih ali jesenskih nočeh drviš po asfaltu! In nogo s plina! Vožnja z več kot 70 km/uro ubija. Pomisli, da temna izboklina na cesti morda ni kamen … Zakaj ima zajec prekratke noge Tudi poljski zajci moramo včasih prečkati cesto, ko gremo po nočnih opravkih. Kakšna okusna zeljna glava ali mehka detelja pač vabi iz gozda na drugo stran ceste. Pravijo, da nas dolge noge hitro neso. »Teče kot zajec«! Kje pa! Najslabši avto je hitrejši. Kadar me ujame soj žarometov, se zmedem in ne vem, kam bi. Ne vidim, ali je na drugi strani ceste jarek ali koruzna njiva ali morda travnik. Zajci ne maramo žarometov. Poskušamo jim ubežati, a nas vedno znova dohitevajo. Še huje je, če luči prihrumijo tudi iz nasprotne smeri. Kam pa takrat? Mučna zadeva, ki se pogosto nesrečno konča … Ste že slišali jokati zajca? Kaj bi pomagalo? Še hitreje teči. Toda v tej deželi to ni mogoče. Morda pa lahko žarometi tečejo počasneje in svetijo niže, da se zajec malo razgleda in odloči, kam bo skočil. To bi veljalo poskusiti – pa čim prej, dokler je še kje kak dolgouhec. Sova čuku miga … češ, pa se vzemiva? Pa še kaj! Sove in čuki smo sicer sorodniki, toda različnih vrst. Jaz sem, denimo, mala uharica in se nikakor ne bom možila s čukom. Saj tudi če bi mi bil všeč, kje pa bi ga našla? Komaj kakega še srečam, tako hitro izginjajo z naših travnikov in sadovnjakov. Sove uharice, pegaste in lesne pa tudi čuki imamo dandanes drugačne težave. Male uharice smo, kakor sove nasploh, nočni lovci. Letimo nizko in neslišno, da nas miške in njim podobne živali ne zaznajo. Obcestni količki, posebno oni ob avtocestah, so prav prikladna mesta za prežo. Mrežna ograja za nas ni ovira, saj imamo vendar peruti! Toda veliki tovornjaki, ki v kolonah drvijo po avtocestah, so pravcate pasti. Zračnim vrtincem za njimi se sovje peruti ne morejo upirati. Tako na avtocestah žalostno konča na stotine sov, predvsem malih uharic in lesnih sov. Kaj bi lahko preprečilo morijo? Višje ograje in letalne pregrade, ki bi preprečile nizek let čez cesto, so utopija. Najlepše bi bilo, če ceste ne bi presekale stoletnih nižinskih gozdov, če jih ljudje ne bi speljali čez naša lovišča, če tisti količki ne bi bili tako prikladni za posedanje, če … Toda ljudje niso dovolj modri. Modrost je za sove. Teče mi vodica skozʼ toga mostiča zidanoga Ne pravijo mi ljudje zaman vidra, kraljica voda. Čeprav sem rojena na kopnem, v zavetju obrežne vrbe, so moje kraljestvo reke, potoki, jezera in ribniki, povezani z vodnimi potmi. Neredko ljudje čeznje speljejo svoje ceste in zgradijo mostove. Tudi meni pridejo prav, a drugače. Pod mostom, na suhi brežini, si uredim oglasno tablo, kjer pustim sporočila sorodnikom, znancem pa tudi vsiljivcem. Mostovi, ki nimajo suhih brežin in ne prostora za oglase, mi niso všeč. Raje jo uberem čez cesto in tam poiščem kakšen velik kamen. Teh navad učim tudi svoje otroke, ki me pridno posnemajo. Toda gorje! Lansko jesen, ko sta mladiča že opravila preizkušnjo v plavanju, sta mi doli pri mostu sledila čez cesto. Že sem s cestnega roba skočila pod jelšo, ko zaslišim hrumenje motorja in nato ugledam žaromete. Top udarec in nato še eden, cviljenje zavor … Toda bilo je prepozno. Stekla sem nazaj, na cesto. Oba mladiča sta ležala v mlaki krvi in nič ju ni moglo več obuditi v življenje. Če bi ob potoku pod mostom držala kopna pot, bi bilo vse drugače. Samo lesena polica in nekaj plavajočih plastenk pod njo zadostuje … Pa previdnejša vožnja ob vodah. Žabe svatbo bomo imele Ko spomladi jug prinese prvi topel dež, pride čas žabjih svatb. Takrat oživijo noči - in predvsem asfalt. Nič se nam ne mudi čez cesto, žabam. Kar sedele bi na toplem, mokrem asfaltu in se grele po prespani zimi. Ah, kako dobro dene! Toda treba je naprej, do stare mlake onstran ceste. Tja kot vsako pomlad, leto za letom. Lahko žabi rosnici! S svojimi dolgimi kraki je v nekaj skokih tam. Toda drugim žabam, regicam in sorodnikom s krajšimi nogami gre težje. Še huje se godi krastačam. Te ne skačejo, le počasi hodijo. Povrhu samice še tovorijo svoje oboževalce, včasih kar po več na enem samem hrbtu. Ni jim lahko. Kako naj pri tem naporu še pazijo na drveče avtomobile? Lepo bi bilo, ko bi vozniki pazili nanje in jim kdaj pa kdaj tudi kavalirsko priskočili na pomoč. Saj selitve ne trajajo večno! Po kakih dveh ali treh tednih se že razlegajo veseli zvoki iz mlak in ribnikov. Rega rega kvak! Za to pomlad je cestne morije konec. Jeseni, ko se žabe vračajo v svoja prezimovališča, pa spet popazite na cestah. Srnica mala je priskakljala in pokazala ušeska je dva … Ko zagledate mojo mamo, tudi jaz nisem daleč. Le moji uhlji ne štrlijo iz pšenice, ker sem še premajhen. Zato vidite samo mamo – ali pa še te ne, ker je poleti prav enake barve kot zrela pšenica. In pšenična njiva ponekod sega prav do ceste, kar je nevarno. Kot bi trenil, je mama pred avtom – in jaz za njo … Lovci pravijo, da je srnjadi pri nas veliko. Tudi ljudi je veliko. In vse preveč avtomobilov. Zato na cestah umre vse več srnjadi in to kljub temu, da smo srne upodobljene na prometnem znaku! Seveda znak opozarja voznike, kar ne pomaga veliko. Bolje bi bilo, ko bi opozarjal nas. Toda srne ne poznamo prometnih znakov. Le vohamo, poslušamo in opazujemo. Tudi železniška proga je za srne nevarna. Ob progi ni opozoril o prehodih divjih živali. Saj pa tudi ne bi pomagalo, ker vlak težko zavira. Pomagala pa bi z ograjo zavarovana železniška proga. Vendar ljudje pravijo, da je to predrago. Tudi naša življenja so draga. Za nas tudi dragocena. Videl sem, kako je avto zbil srno. Dolgo se je mučila na cesti in potem umrla. Voznik pa se ni zmenil zanjo. Le pridušal se je, naj vrag pocitra vse srne in lovce. In to samo zato, ker je imel malo poškodovan blatnik. Če bi bila žrtev moja mama, me zdaj ne bi bilo več. Umrl bi od lakote ali pa bi me odnesla lisica. Ni prostora za divje živali Človeška družba postaja vse bolj mobilna in tudi odvisna od mobilnosti. Število registriranih osebnih avtomobilov je v Sloveniji že preseglo milijon. Cestno in železniško omrežje se vse bolj gosti, zaseda vse več prostora in drobi naravni prostor na vse manjše zaplate. Divjim (prostoživečim) živalim smo močno omejili in poslabšali življenjski prostor ter presekali ustaljene stečine. Čez selitvene poti, ki so bile tam prej kot naše ceste, smo postavili za živali neprehodne prepreke. V brezmejnem pohlepu po naravnem prostoru smo brezbrižni do drugih živih bitij, s katerimi si ta prostor delimo. Živali so prisiljene prečkati naše prometnice, ko iščejo hrano in vodo, zavetja in zimovališča, vrstnike in partnerje. Njihove možnosti, da žive pridejo čez cesto, so vse manjše. Zato vsak dan umirajo na cestah in železniških tirnicah. Srečo imajo, če je smrt trenutna. Pogosto ni tako. V strahu in bolečinah se, neopažene od mimo drvečih voznikov, mučijo še dolge ure. Osiroteli mladiči od lakote in mraza poginejo. V stotine in tisoče, tudi desettisoče na leto se vzpenjajo številke povoženih živali samo v Sloveniji. V statistiko se uvršča le divjad, večje živali torej, ki lahko na vozilih povzročijo gospodarsko škodo. O »živalskem proletariatu« – ježih, vevericah, kunah, podlasicah, o dvoživkah in pticah – statistika molči. Molče umirajo tudi živali. Namesto njih govori zloženka, ki jo držite v rokah: Na cesti nisi sam. Na cesti smo tudi živali. POMEMBNA PRAVILA Kako preprečim nesrečo z živaljo? • Na podeželju, posebno v mraku in temi, ne vozim več kot 70 km/uro. • Upoštevam večjo varnostno razdaljo, da pridobim čas za zaviranje.. • Med vožnjo sem pozoren in pripravljen na hitro ukrepanje. Kako ukrepam, če trčim ob žival, jo povozim ali opazim ranjeno na cesti? • Zapeljem na stran, vklopim vse štiri smernike, nadenem si varnostni telovnik in na primernem mestu postavim varnostni trikotnik. • Pokličem Regijski center za obveščanje na 112. Center o nesreči obvesti pristojno lovsko družino. • Nesrečo z vidro sporočim na 051 622 111. N cesti nisi sam. Na cesti smo tudi živali. www.stopjez.lutra.si Projekt STOPJEŽ – Promet in živali vodi LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine. Naravnan je k ozaveščanju javnosti, posebej voznikov in drugih udeležencev v prometu, k večji previdnosti v prometu in predvsem odgovornosti do divjih živali. O publikaciji Knjižica Stopjež je bila pripravljena v okviru projekta STOPJEŽ – Promet in živali. Zasnova in besedilo: Marjana Hönigsfeld Adamič. Ilustracije: Lila Prap. Grafično oblikovanje: Zvone Kosovelj. Grafična priprava in tisk: Atelje za črko in sliko, Dušan Antolin s. p. Naklada 50.000 izvodov. Založba: LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine. Ljubljana, 2012. © Inštitut LUTRA Projekt je podprl SKLAD ZA NEVLADNE ORGANIZACIJE v okviru slovensko-švicarskega programa sodelovanja za zmanjševanje gospodarskih in socialnih razlik v razširjeni Evropski uniji. Na cesti nisi sam. Na cesti smo tudi živali. www.stopjez.lutra.si Projekt STOPJEŽ – Promet in živali vodi LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine. Naravnan je k ozaveščanju javnosti, posebej voznikov in drugih udeležencev v prometu, k večji previdnosti v prometu in predvsem odgovornosti do divjih živali. O publikaciji Knjižica Stopjež je bila pripravljena v okviru projekta STOPJEŽ – Promet in živali. Zasnova in besedilo: Marjana Hönigsfeld Adamič. Ilustracije: Lila Prap. Grafično oblikovanje: Zvone Kosovelj. Grafična priprava in tisk: Atelje za črko in sliko, Dušan Antolin s. p. Naklada 50.000 izvodov. Založba: LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine. Ljubljana, 2012. © Inštitut LUTRA Projekt je podprl SKLAD ZA NEVLADNE ORGANIZACIJE v okviru slovensko-švicarskega programa sodelovanja za zmanjševanje gospodarskih in socialnih razlik v razširjeni Evropski uniji. Del zgibanke (leporela), izdelane v projektu STOPJEŽ. (besedilo: Marjana Hönigsfeld Adamič, ilustracije: Lila Prap, oblikoval: Zvone Kosovelj) Jež, za razliko od nekaterih drugih ži- vali, ki jih pogosteje srečamo v urbanih okoljih (npr. vrana, golob, podgana), v nas vedno vzbuja pozitivna čustva. Če- prav nas njegova podoba spremlja sko- zi pesmi, risanke in pravljice, pa je ta karizmatična vrsta v naravovarstvu ali pri raziskavah pogosto povsem prezr- ta, vendar zato nič manj pomembna. Društvo Dinaricum se pretežno ukvar- ja z velikimi sesalci, vendar želimo svo- jo pozornost namenjati tudi drugim, manjšim sesalcem. Z izboljšanjem po- znavanja razširjenosti ježev v Sloveniji želimo tudi z vašo pomočjo prispevati k njihovemu varstvu. V Sloveniji živita dve vrsti ježev. V ve- čjem delu države najdemo beloprsega ježa (Erinaceus roumanicus), medtem ko Jež, karizmatični varuh zelenih površin v urbanih okoljih? Besedilo: Rudi Kraševec, Živa Hanc in Roman Luštrik o rjavoprsem ježu (E. europaeus) pričajo le posamezne najdbe iz zahodnega dela države, v okolici Nove Gorice. Vrsti lah- ko ločimo po barvi obarvanosti prsi, za zanesljivo determinacijo pa so pomembe meritve več znakov na lobanji in oblika spodnje čeljustnice. Kot smo spoznali v določevalnem ključu zadnjega Trdoživa (2022: XI/2), njunih stopinj ne moremo razločevati. Od drugih živali jih lahko ne- dvoumno ločimo po bodicah na hrbtu, ki pa so pravzaprav preobražene dlake. Ježi živijo v mozaični krajini tako v ruralnem kot urbanem okolju (npr. ob gozdnem robu, mejicah, pašnikih, v parkih ali na vrtovih). Pogosto nanje naletimo ob na videz bolj »neurejenih« predelih, kjer je več podrasti in grmičevja, ob kompostih, v mestih tudi v bližini smeti, kjer iščejo hrano. So vsejedi, hranijo se v večji me- ri z žuželkami, ampak tudi z deževniki, mišmi, žabami, plazilci, jagodičevjem in drugim sadjem. So nočne živali, ki lahko v eni noči prepotujejo tudi do 3 km. Živijo samotarsko in nimajo teritorijev. Aktivni so predvsem v toplem delu leta, od aprila do septembra, v hladnejših mesecih pa hi- bernirajo v gnezdih iz listja. Njihov življenjski prostor predstavljajo zelene površine, hkrati pa so temelj nji- hove prehrane žuželke, zato bi jih lahko obravnavali tudi kot indikatorsko vrsto, ki nam nakazuje, kakšno je stanje urbane- ga okolja, predvsem z vidika dovolj pogo- stih in dovolj velikih zelenih površin. Obe vrsti ježev sta pri nas zavarovani in na Rdečem seznamu ogroženih sesalcev iz davnega leta 2002 uvrščeni v kategorijo O1 9 (vrsta trenutno ni ogrožena, a obstaja možnost ponovne ogrozitve). A ker se v Sloveniji monitoring ježev ne izvaja, sta- nja njihovih populacij ne poznamo. Vemo pa, da populacije v urbanih središčih v tujini močno upadajo, predvsem zaradi izgube življenjskega prostora kot posledi- ce »ureditve« in pozidave zelenih površin ter smrti zaradi cestnega prometa. Ogro- žajo jih tudi uporaba pesticidov in upad populacij žuželk, utopitve v pitnikih ali ribnikih, fizične ovire, košnja in kurjenje kresov (ježi se zatečejo v kupe vej). Cestni problematiki v povezavi z ogrože- nostjo in smrtnostjo živali se v Sloveniji še vedno ne namenja primerne pozorno- sti. V preteklosti je bil pri sesalcih na tem področju ena od izjem projekt Inštituta Lutra, predstavljen v prejšnjem prispevku (STOPJEŽ). Ta problematika je vsekakor obširna in bi za ustrezno spoprijemanje zahtevala veliko več podpore in pozorno- sti tako več sektorjev kot tudi javnosti. Ker torej o velikosti populacij in stanju ježev pri nas vemo bore malo, smo v dru- štvu Dinaricum v letu 2022 začeli akcijo, ki jo natančneje predstavljamo v zgor- njem okvirju. Vabljeni k sodelovanju. VABLJENI, DA SKUPAJ ODKRIVAMO IN BELEŽIMO RAZŠIRJENOST JEŽEV V SLOVENIJI. Zakaj? Preko zbranih podatkov bomo dobili boljši vpogled v pojavljanje teh živali pri nas, hkrati pa osvetliti problematiko povozov, kar bo omogočilo kasnejše iskanje možnih izboljšav na tem področju. Kako lahko sodelujete? Preprosto, preko odprtokodne mobilne aplikacije iNaturalist. Naložite apli- kacijo na mobilni telefon in se registrirajte. V zavihku aplikacije projekti na svoj profil dodajte projekt Seznam povoženih živali – Dinaricum. Za vnos opazovanja vključite lokacijo GPS na svojem telefonu in v aplikacijo dodajte zabeleže- no vrsto (zaželeno s fotografijo). Če gre za povoženega ježa, opazovanje dodajte v projekt Seznam povoženih živali – Dinaricum**. Kadar pa gre za živega, opazovanja ne dodajajte v ta projekt, le shra- nite svoj vnos v aplikacijo. **Na tem seznamu beležimo le opažanja povozov živali. Sicer pa lahko v aplikaciji prosto beležite prisotnost vseh drugih organizmov, podatki pa bodo prosto dostopni uporabnikom aplikacije. V naš projekt lahko zabeležite tudi povoze drugih živali. Rezultate, ki nam jih boste pomagali zbrati, bomo objavili tudi v eni izmed prihodnjih številk Trdoživa. V letu 2022, ko smo začeli beležiti te podatke, smo zbrali 32 podatkov o prisotnosti ježev za območje Ljubljane, od katerih jih je bilo 10 živih in 22 mrtvih (sl. A). Če želite ježu tudi sami neposredno pomagati in mu izboljšati življenjski prostor, lahko na svojem vrtu ali sku- pnostnem prostoru posadite kakšno avtohtono grmovno vrsto. Namenite mu del vrta, ki bo ostal bolj »neurejen«. Tukaj bo jež našel zavetje in mir. Beloprsi jež (Erinaceus roumanicus). (foto: Mitja Zupančič) Preko aplikacije iNaturalist zbrani podatki o najdbah ježev v letu 2022 za območje Ljubljane. A A 10 Dolgoletna prizadevanja mikologov in naravovarstvenikov, da bi za poime- novanje vseh gliv na nekem območju uporabljali enoten izraz – enakovre- dno izrazoma favna za živali in flora za rastline – so v preteklosti rezultirala v več predlogih, ki bi enotno označevali glive, vendar pravega konsenza vse do nedavnega ni bilo. S prispevkom želim na kratko osvetliti dinamiko iskanja ustreznega izraza za poimenovanje pestrosti gliv in javnost pozvati k pra- vilni rabi besedišča na način, da se za poimenovanje pestrosti gliv uporablja v strokovni javnosti danes že sprejet izraz – funga. Različni mikologi (raziskovalci gliv) so v preteklosti za poimenovanje pestrosti gliv uporabljali izraze, kot so mikobiota, mikota in funga. Leta 2017 so na devetem latinskoameriškem mikološkem kongre- su v perujski Limi ponovno izpostavili problematiko in sprejeli odločitev, da bodo podrobneje analizirali primernost različnih možnosti novega poimenova- nja. Kuhar in sodelavci so leto kasneje v znanstveni reviji IMA fungus kot najustre- znejši termin predlagali izraz funga. S tem so sledili tudi na kongresu podani pobu- di, naj se za označevanje pestrosti gliv, rastlin in živali uporabljajo izrazi, ki se pričnejo na isto črko – F. Predlagana je bi- la uporaba na način: favna, flora in funga. Izraz funga je bil ustvarjen načrtno, in si- cer kot analogija favni in flori. Predlagan je bil za primere opisnih, na sistematiki temelječih obravnav gliv nekega zaklju- čenega območja. Predlagani izraz je vzpo- reden izrazoma favna in flora, ki sta se v preteklosti že uporabljala v številnih kla- sičnih delih. V splošno rabo sta izraza pri- šla že v času Linneja in se dokončno uve- ljavila z njegovim delom Flora Lapponica iz leta 1737. Etimološko ozadje izrazov favna in flora je v veliki meri povezano z velikim vpli- vom klasične mitologije. Flora se je v klasičnih delih uporabljala kot izraz bo- ginje plodnosti v povezavi z rastlinami, pomladjo in mladostjo. Izraz izvira iz sta- rogrškega »Chloris« in sodobnega grškega »Chloros«, ki pomeni zeleno barvo. Tudi izraz favna je klasičnega mitološkega iz- vora in je v latinščini ekvivalent starogr- škega »Pan«, ki označuje boga pastirjev in narave. Predhodnega enotnega izraza za glive, ki bi izviral iz različnih mitologij, ni. Pred- vidoma zato, ker so še daleč v 20. stoletje glive uvrščali med rastline. Prvi primer božanstva, ki je nedvomno povezano z glivami, predstavlja upodobitev boginje Diane na naslovnici Schaefferjevega dela o gobah Bavarske in Pfalške iz leta 1774 FUNGA – pravilen izraz za poimenovanje pestrosti gliv Besedilo in foto: Luka Šparl A: Diana »Funga«, upodobljena na naslovnici Schaefferjevega dela Fungorum qui in Bavaria et Palatinatu circa Ratisbonam nascuntur ícones nativis coloribvs expressae iz leta 1774. B: Reprodukcija Diane »Funge« brazilskega umetnika Claudia Toscana mlajšega. (prirejeno po: Kuhar in sod., 2018; Delimitation of Funga as a valid term for the diversity of fungal communities: The Fauna, Flora & Funga proposal (FF & F); IMA Fungus 9/2: 71–74) Zaužitje navadne podvihanke (Paxillus involutus) je bilo usodno za Juliusa Schaefferja (1882–1944), veli- kana sodobne nemške mikologije 20. stoletja. Schaeffer velja za edinega profesionalnega mikologa, ki je umrl zaradi zastrupitve z gobami. Že v 18. stoletju je v Nemčiji deloval mikolog istega priimka – Jacob Chri- stian Schaeffer (1718–1790), na čigar delu iz leta 1774 je bila upodobljena boginja Diana »Funga« (sl. A). A B 11 (sl. A), kjer je boginjo upodobil v slavnem Efezu v današnji Turčiji, ki je takrat ve- ljal za eno od sedmih čudes sveta. Diana je bila v rimski mitologiji boginja svetlo- be, svobodne narave, divjadi in lova ter zaščitnica poroda in devištva. Njegovo Diano »Fungo« lahko interpretiramo kot predromantični poizkus poustvarjanja klasične tradicije, ob čemer je pomemb- no omeniti, da so bile živali, ki so sicer značilne za zožen steber efeškega kipa, v Schaefferjevem delu nadomeščene z lisič- kami in gobami iz skupine lističark ter ce- vark. Ime funga pa sicer izvira iz starogr- ške besede »sphongos«, ki pomeni spužvo. Beseda funga se je pričela širše upora- bljati šele nedavno. Izraz je v namen jasne razmejitve in opredelitve taksonov gliv, ki se pojavljajo na nekem območju, leta 2000 kot prva uporabila danska razisko- valka Suzanne Gravesen. Čeprav je David Leslie Hawksworth, britanski mikolog in lihenolog (raziskovalec lišajev) ter glav- ni urednik znanstvenih revij IMA Fungus in Biodiversity and Conservation, že leta 2000 obravnaval ustreznost pojma miko- biota, ki ga mikologi in drugi naravoslovci po svetu nikoli niso v celoti prevzeli, saj se ne nanaša neposredno na angleški iz- raz za glive – fungi –, je leta 2010 v članku Funga and fungarium, objavljenem v revi- ji IMA Fungus, tudi sam potrdil ustreznej- šo rabo izraza funga. Koncept imena funga je bil podoben kot pri izrazih mikoflora, mikobiota in miko- ta. Izraz mikoflora, ki je grško-latinskega izvora, je nastal kot posledica spoznanja, da glive niso rastline. Vse od leta 1969, ko je ameriški rastlinski ekolog Robert Whit- taker predlagal novo razvrstitev organiz- mov v sistem, uvrščamo glive v svoje kra- ljestvo. Prav samostojni položaj v sistemu je bil glavni argument, zakaj so razisko- valci izrazu funga naposled dali prednost pred izrazom mikoflora. Uporaba izraza funga je bila tudi v skladu s priporočilom Hawkswortha iz leta 2010, naj se za traj- no zbirko posušenih gliv uporablja izraz fungarij, in ne več herbarij, ki naj velja zgolj za trajno zbirko posušenih rastlin. Nadaljnje pomembne spremembe so bile uvedene še z 18. mednarodnim botanič- nim kongresom v Melbournu v Avstraliji leta 2011, kjer so sprejeli preimenova- nje kodeksa (»pravilnika«), ki se po no- vem imenuje Mednarodni nomenklaturni kodeks za alge, glive in rastline. Izraz mikota so v preteklosti različni raziskovalci uporabljali za označevanje tega, čemur danes rečemo funga. Ven- dar mikoto številni avtorji smatrajo kot taksonomski sinonim za glive – ime kra- ljestva –, zato je uporaba izraza mikota kot alternative izrazu funga zavajajoča in netočna. Hkrati je »mycota« izraz, ki se uporablja kot pripona za označevanje sistematskega ranga debla vseh organiz- mov, obravnavanih kot gliv po mednaro- dnem nomenklaturnem kodeksu. Primer sta debli zaprtotrosnic (Ascomycota) in prostotrosnic (Basidiomycota). Pripona »mycota« se še vedno uporablja za poi- menovanje nekaterih debel evkariontskih organizmov, ki jih dandanes ne uvrščamo več med glive – npr. oomicet (Oomycota) in sluzavk (Myxomycota). Izraz mikobiota velja za sinonim izraza funga, vendar so raziskovalci zaradi po- trebe po vključitvi gliv v izobraževalne, politične in naravovarstvene namene dali prednost izrazu funga, ki se navezuje na sorodna izraza favna in flora. Fraza favna, flora in funga je razumljiva najširšemu krogu splošne javnosti. V duhu dobe zelo kratkih sporočil je smiselna tudi uporaba fraze FF&F. NARAVOVARSTVENI POMEN NOVE TERMINOLOGIJE Varstvene usmeritve za ohranjanje vrst v globalnem smislu se še vedno pravilo- ma nanašajo le na pojma favna in flora. Čile je bil prva država na svetu, ki je leta 2010 naredila pomembne korake na poti k ekosistemskemu pogledu na naravo, s tem ko je glive kot tretje veliko kraljestvo organizmov vključila v državno naravo- varstveno politiko. K velikemu preboju je ogromno pripomogla najvidnejša južno- ameriška mikologinja, Giuliana Furci, ki je skupaj z nevladnimi okoljskimi orga- nizacijami čilski vladi predlagala, naj ta poskrbi za zagotovitev ocene vpliva novih razvojnih projektov, kot so gradnje stavb, jezov in avtocest, na glive. Leta 2012 je bil predlog sprejet in tako je Čile postal prva država na svetu, kjer so poskrbeli za za- konsko varstvo gliv in jih vpeljali v uprav- ne postopke na področju naravovarstva. Nenavadno je, da večina držav v svojih politikah in predpisih še vedno ne vklju- čuje gliv, navkljub znanstvenim raziska- vam, ki potrjujejo, da so te bistvene za Beseda funga je edninski samostalnik ženskega spola in se sklanja po prvi ženski sklanjatvi. Ustrezna rodilniška oblika je funge. Po zadnjih ocenah je pestrost gliv na Zemlji ocenjena na 2,2–3,8 milijona vrst. Izmed teh je v pobudi priprave Svetovnega rdečega seznama gliv s sta- tusom ogroženosti že dokončno obrav- navanih in na rdeči seznam uvrščenih 625 ogroženih vrst gliv, od tega 171 na območju Evrope. Ocenjevanje stopnje ogroženosti za mnoge vrste gliv še po- teka. V najobsežnejši podatkovni zbirki o gli- vah Slovenije – Boletus informaticus – je bila za območje Slovenije 10. 5. 2023 evidentirana prisotnost 5.630 takso- nov, ki pripadajo 5.430 vrstam gliv. Pri nas je po Uredbi o zavarovanih prosto živečih vrstah gliv zavarovanih 41 vrst gliv, v prilogo 42 Pravilnika o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam je uvrščenih 111 ogrože- nih vrst gliv. Mnoge glive imajo kozmopolitsko razširjenost in jih najdemo praktično na vseh celinah. Ena takih je navadna cepilistka (Schizophyllum commune), ki je širše poznana kot modelni organizem in ena prvih vrst gliv, ki so ji raziskovalci določili celoten genom. Glive so oportunisti in za tvorbo trosnjakov izko- ristijo vsakršne pogoje, ki jim ustrezajo. Na foto- grafiji rumeni smetiščar (Bolbitius titubans). 12 vzdrževanje številnih življenjskih pro- cesov in s tem tudi ključne za obstoj in zdravje celotnih ekosistemov. Mednarodna prepoznava makroskopskih organizmov na Zemlji kot favne, flore in funge tako utira pot nujnim spremembam na področju izobraževanja in načrtovanja različnih politik, povezanih z naravovar- stvom. Mikološke vsebine počasi prodira- jo v številne sfere nacionalnih interesov, kot so izobraževanje, varstvo ogroženih vrst in varstvo življenjskih prostorov vrst. Uporaba fraze »favna, flora in fun- ga«, kot del pobude 3F, v dokumentih Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti (CBD) in Mednarodne zve- ze za ohranjanje narave in naravnih virov Kokonov glavatec (Cordyceps militaris) je ento- mopatogena gliva, ki zajeda žuželke. Pri nas zaje- da hrošče in ličinke ter bube metuljev. Gliva ima potrjen širok spekter medicinskega učinkovanja, zaradi česar jo marsikje po svetu tudi gojijo. OSREDNJA TEMA: Metulji in podnebne spremembe Besedilo: Barbara Zakšek V zadnjih tridesetih letih je število travniških dnevnih metuljev v Evropi upadlo za 30 %, po posameznih drža- vah zahodne Evrope pa je upad še večji. Tako na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu beležijo 50-% upad, med 8 in 20 % vrst dnevnih metuljev pa je v teh dveh državah že izumrlo. Slovenija ni nobena izjema in metulji so v upa- du tudi pri nas. Od štirinajstih vrst, za katere spremljamo stanje populacij na državni ravni, je za 10 vrst stanje oce- njeno kot neugodno, za dve kot nezna- no in le za dve vrsti kot ugodno. Opaže- na sta tako upadanje velikosti izbranih populacij kot tudi lokalno izumiranje. Glavne razloge za slabšanje stanja metu- ljev v Evropi lahko razvrstimo v tri ka- tegorije: izguba habitata, onesnaženje okolja in podnebne spremembe. Slednje imajo lahko na metulje tako pozitivne kot negativne učinke. V Sloveniji je izguba ha- bitatov še vedno glavni vzrok za slabša- nje stanja metuljev, kombinacija različnih dejavnikov ogrožanja pa lahko stanje po- slabšuje še hitreje. Proučevanju različnih učinkov podneb- nih sprememb na metulje je bilo po sve- tu namenjenih precej raziskav. Predvsem zato ker so metulji zaradi svojih kratkih življenjskih krogov in s tem hitrega odzi- va na okoljske dejavnike zelo dobri poka- zatelji stanja in sprememb v okolju. Prav tako so metulji zelo raznolika skupina, ki vključuje različne vrste; tako genera- liste (splošno razširjene vrste) kot take, ki imajo zelo specifične in kompleksne ekološke potrebe (specialisti). Četudi v Sloveniji domačih raziskav na temo vpliva podnebnih sprememb na metulje nima- mo, pa lahko rezultate tujih raziskav pre- nesemo tudi v svoje okolje. Odzivi metuljev na podnebne spremembe potekajo na različnih nivojih: na nivoju organizma (genetika, morfologija, fizio- logija, vedenje), populacije, fenologije in Močvirski cekinček (Lycaena dispar) je v Evropi razširil svoje območje razširjenosti, kot glavni vzrok pa raziskovalci navajajo dvig temperatur in posledično razširitev nabora hranilnih rastlin gosenic. (foto: Barbara Zakšek) (IUCN) pomeni sodobno osnovo za skli- cevanje na glive, ki postajajo prepoznane kot ena najobširnejših in ključnih skupin organizmov na Zemlji. Tako menim, da je tudi v Sloveniji čas, da ko govorimo o vr- stnem bogastvu, uporabljamo izraze (kjer pa vrstni red besed ni ključen) favna, flo- ra in funga ter se sprašujemo, koliko vrst živali, rastlin in gliv imamo pri nas. Prav tako bi bilo prav, da ob prvi posodobitvi krovnega zakona s področja varovanja narave – Zakona o ohranjanju narave – glive dobijo samostojno mesto in jih ne obravnavamo več kot rastline (trenutna ureditev po 18. točki 11. člena ZON). Gle- de na to, da glive v samostojno kraljestvo uvrščamo že 54 let, bi bilo prav, da se to odrazi tudi v nacionalnih pravnih aktih. 13 selile proti severu in to je bilo dejansko ugotovljeno za kar 63 % od 35 proučeva- nih evropskih vrst. Južna meja njihovega območja razširjenosti se je premaknila za 35–240 km proti severu in zgolj za 3 % vrst se je pomaknila proti jugu. Tudi v Slo- veniji smo v zadnjih letih zabeležili novo vrsto dnevnega metulja, sicer prebivalca toplejših južnejših krajev. Velik in mar- kanten pisanček dvorepi paša (Charaxes jasius) sicer pri nas še nima stalne popu- lacije, vendar bi lahko bila njegova prva zabeležba v Sloveniji posledica širjenja areala (območja razširjenosti) vrste vsled podnebnih sprememb. Brez izhoda pa bodo ostale vrste, ki živijo na višjih nadmorskih višinah oz. na ovrš- jih gora, saj se ob višanju temperatur in spremembah v habitatu nimajo možnosti umakniti še višje. V osrednji Španiji so ugotovili, da se je 16 vrst dnevnih metu- ljev v 30 letih pomaknilo v povprečju za 212 m višje. Pri nas sta na ta način najbolj ogroženi vrsti triglavski rjavček (Erebia pluto), ki živi le v najvišjih predelih tri- glavskega masiva, in borovničeva bledica (Agriades optilete), ki jo najdemo pri nas zgolj na ovršnih delih Pohorja. Njene po- pulacije so v Sloveniji v upadu, že odkar se spremlja stanje vrste (od leta 2012), in eden izmed razlogov za upad so tudi pod- nebne spremembe. V Evropi se je v primerjavi z letom 1992 rastna doba (trajanje letne rastne dobe rastlin) podaljšala za več kot 10 dni. Da- nes nekatere rastlinske vrste zacvetijo in razvijajo semena prej kot v preteklosti. Dvorepi paša (Charaxes jasius) je bil v Sloveniji prvič zanesljivo opažen leta 2021. Trenutno pri nas še nima stalne populacije, vendar bi lahko bila njegova prva zabeležba v Sloveniji posledica širjenja areala (območja razširjenosti) vrste vsled podnebnih sprememb. (foto: Rudi Verovnik) Triglavski rjavček (Erebia pluto) živi pri nas le na najvišjih predelih triglavskega masiva. Z višanjem tem- peratur se bo njegovo življenjsko okolje spremenilo in njegovo dolgoročno preživetje v Sloveniji je vpra- šljivo. (foto: Primož Glogovčan) Borovničeva bledica (Agriades optilete) v Slove- niji živi le na ovršnih delih Pohorja. V zadnjih 11 letih, odkar se izvaja prostovoljski monitoring te vrste na pohorskih planjah, je bil opažen močan upad v številu osebkov, kar je posledica slabšanja stanja habitatov, neustreznega upravljanja in tudi podnebnih sprememb. Več o rezultatih monito- ringa in borovničevi bledici si lahko preberete v prejšnji številki Trdoživa (XI/2) na str. 39–41. (foto: Kaja Vukotić) medvrstnih odnosov. Najbolj očitna po- sledica podnebnih sprememb je, da se bodo vrste, ki živijo v hladnejših okoljih, morale prilagoditi na dvig temperature in spremembe v habitatu ali poiskati druga ustrezna okolja, kamor se bodo lahko pre- selile. Metulji so organizmi z nestalno telesno temperaturo in so odvisni od tempera- ture okolice. Skozi evolucijo so vrste raz- vile določene prilagoditve na razmere v okoljih, v katerih živijo. Vrste, ki živijo na višjih nadmorskih višinah, so velikokrat obarvane temneje (npr. rjavčki) in tako se lahko hitreje segrejejo, ko se nastavljajo sončnim žarkom. Prav tako pa imajo dalj- še dlačice na oprsju, kar jim omogoča, da lahko vzdržujejo toploto. Vrste, ki so tako prilagojene na hladnejše razmere, bodo z višanjem temperatur prisiljene poiskati hladnejše, senčne predele in skrajšati svoj čas aktivnosti ali pa bodo hitreje izposta- vljene lokalnim izumrtjem. Določena pri- lagoditvena sposobnost (plastičnost) na višanje temperature je bila opažena pri nekaterih vrstah metuljev tako v spre- membi vedenja kot v zunanjih telesnih znakih (npr. spremembe v disperzijskem potencialu, velikosti kril in telesa, obar- vanosti kril). Tako so pri podvrsti lasto- vičarja (Papilio machaon britannicus) v Angliji ugotovili, da je drobljenje habitata povzročilo morfološke spremembe, in si- cer v zmanjšanju velikosti teles metuljev. Spremembe v območjih razširjenosti so verjetno prva stvar, na katero pomislimo ob vplivu podnebnih sprememb na metu- lje. Z višanjem temperature se bodo vrste 14 To vpliva na številne vrste metuljev, saj so njihova pojavljanja, prehranjevanja in razmnoževanja vezana na rast določenih rastlinskih vrst, s katerimi se prehra- njujejo njihove ličinke, gosenice. Tako se lahko pojavi neusklajenost v pojavljanju vrst, in ko se izležejo gosenice, le te ni- majo na voljo hrane, ki jo potrebujejo za svoj razvoj. Pri tem bodo specialisti (vrste z zahtevnimi ekološkimi potrebami) bolj prizadeti kot generalisti, ki nimajo tako specifičnih zahtev na področju npr. hra- nilnih rastlin in mikroklimatskih razmer. Vplivi podnebnih sprememb na medvr- stne interakcije so najtežji za proučeva- nje, vendar verjetno tudi najpomembnej- ši. Metulji predstavljajo pomemben vir hrane za plenilce, kot so ptiči, pajki, ne- topirji in drugi. Če podnebne spremembe vplivajo na različna pojavljanja plena in plenilca, ima lahko to velik vpliv na celo- tne ekosisteme. Zamik v pojavljanju je bil opažen na Nizozemskem med veliko sini- co (Parus major), in gosenicami dveh vrst nočnih metuljev – malega zimskega pe- dica (Operopthera brumata) in zelenega hrastovega zavijača (Tortrix viridana) –, s katerima pretežno hrani svoje mladiče. Zaradi povišanih temperatur se je razvoj teh dveh vrst začel prej v sezoni, kar je premaknilo količino razpoložljive hrane v zgodnejše časovno obdobje. Posledično bodo morale prej začeti valiti tudi velike sinice ali pa si poiskati drug vir hrane, s katero bodo hranile svoje mladiče. Metulji se pojavljajo v eni ali več gene- racijah letno in število generacij na leto je lahko ključno za preživetje vrste, saj lahko dodatna generacija na leto vpliva na rast in širitveni potencial populacije. V državah severne Evrope je tako že bi- lo opaženo, da so vrste nočnih metuljev z višanjem temperature prešle iz razvoja ene generacije na več generacij v letu. V Veliki Britaniji so analizirali velikosti po- pulacij za 130 vrst metuljev in ugotovi- li, da so vrste z več generacijami na leto razširile svoje areale in povečale velikosti populacij, pri enogeneracijskih vrstah pa je bil trend ravno obraten. Spremembe v številu generacij določenih vrst metuljev pa imajo lahko vpliv tudi v kmetijstvu in gozdarstvu. Jabolčni zavijač (Cydia pomonella), ki lahko povzroča škodo pri pridelavi jabolk, je zmožen ob višjih tem- peraturah razviti več generacij letno, kar pomeni povečanje velikosti populacije in posledično večji vpliv na pridelavo sadja. Podnebne spremembe prinašajo s seboj tudi večjo pogostnost in intenziteto eks- tremnih pogojev, kot so poplave, suša in pozeba. Suša v letu 1976 v Združenem kraljestvu je imela za posledico upad po- pulacij metuljev, od katerih si nekatere vrste niso nikoli opomogle. Dolga obdo- bja dežja ali močne nevihte lahko znižajo razmnoževalni uspeh vrst, kar lahko vodi V Društvu za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) že od leta 2014 v akciji Znanilci pomladi zbiramo in beležimo prva opažanja vrst dnev- nih metuljev pri nas. V letu 2015 smo začeli še z beleženjem zadnjega opa- žanja posamezne vrste pri nas (po 15. septembru), akcijo pa smo poimenovali Znanilci jeseni. S tem bomo lahko skozi daljše časovno obdobje zaznali, ali se metulji začnejo pri nas pojavljati prej in ali je obdobje pojavljanja odraslih oseb- kov podaljšano. Lepo vabljeni, da se nam pridružite in svoja zanimiva opazovanja sporočite na info.metulji@gmail.com. Zorica (Anthocharis cardamines) je eden iz- med najbolj prepoznavnih znanilcev pomladi, prve odrasle lahko opazimo že v začetku mar- ca. (foto: Barbara Zakšek) Vplivi podnebnih sprememb na medvrstne interakcije so najtežji za proučevanje, vendar verjetno tudi najpomembnejši. Na fotografiji kukavica (Cuculus canorus) z gosenico lastovičarja (Papilio machaon). (foto: Slavko Ružić) V letu 2021 so gosenice hromega volnoritca (Eriogaster catax) zaradi aprilske pozebe zmrznile na gnezdih gosenic. (foto: Barbara Zakšek) 15 v izumiranje lokalnih populacij. V letu 2021 smo v Sloveniji posledice aprilske pozebe opazovali pri hromem volnoritcu (Eriogaster catax), kjer so gosenice zmr- znile na gnezdih gosenic. Mrzel in deže- ven maj (za 2 °C hladnejši od povprečja in z 214 % več padavin) pa je v istem letu negativno vplival na številčnost travni- škega postavneža (Euphydryas aurinia). Prav zaradi takih ekstremnih pogojev je za ohranjanje metuljev ključno vzdrže- vanje dovolj velikih habitatov vrst, saj z razdrobljenostjo (fragmentacijo) življenj- skega prostora le še povečamo možnost lokalnega izumrtja majhnih populacij. Hkrati pa razdrobljenost habitatov še zmanjšuje verjetnost širjenja vrst na nova območja, kar bo nujno za njihovo prežive- tje pri soočanju s posledicami podnebnih sprememb. Zato je ključnega pomena pri varstvu ogroženih vrst ohranjanje zado- stne velikosti ustreznih življenjskih okolij in dovolj velikih populacij kot nujnih iz- hodišč v prizadevanjih za njihovo dolgo- ročno preživetje. Za učinkovito varstvo vrst pa je ključno tudi spremljanje stanja in, še pomembneje, odzivanje na prido- bljene rezultate ter prilagajanje varstve- nih ukrepov. IZBRANI VIRI IN DODATNO BRANJE: Altermatt F. (2010): Climatic warming increases voltinism in European butterflies and moths. P. Roy. Soc. B-Biol. Sci. 277(1685): 1281–1287. Hill G. M., Kawahara A. Y., Daniels J. C., Bateman C. C., Scheffers B. R. (2021): Climate change effects on animal ecology: butterflies and moths as a case study. Biol. Rev. 96(5): 2113–2126. Pöyry J., Leinonen R., Söderman G., Nieminen M., Heikkinen R. K., Carter T. R. (2011): Climate-induced increase of moth multivoltinism in boreal regions. Global Ecol. Biogeogr. 20(2): 289–298. Visser M. E., Holleman L. J. M., Gienapp P. (2006): Shifts in caterpillar biomass phenology due to climate change and its impact on the breeding biology of an insectivorous bird. Oecologia 147(1): 164–172. Warren M. S., Maes D., van Swaay C. A. M., Goffart P., van Dyck H., Bourn N. A. D., Wynhoff I., Hoare D., Ellis S. (2021): The decline of butterflies in Europe: Problems, significance, and possible solutions. P. Natl. Acad. Sci. USA 118(2): 1–10. Wilson R. J., Gutierrez D., Gutierrez D. M., Agudo R., Monserrat V. J. (2005): Changes to the elevational limits and extent of species — ranges associated with climate change. Ecol. Lett. 8: 1138–1146. IZŠEL JE DOLOČEVALNI KLJUČ DNEVNI METULJI SLOVENIJE 2 V začetku marca 2023, dobro leto po izidu Osnovnega določevalnega ključa: Dnevni metulji Slovenije 1 – ključa, ki služi za določanje sto najbolj pogostih vrst dnevnih metuljev v Sloveniji, je izšel 2. del metuljarskega določevalne- ga ključa. V njem je predstavljenih 64 težje določljivih in manj pogostih vrst metuljev v Sloveniji ter 36 vrst, ki so bile vključene že v Osnovnem ključu in tokrat služijo za lažje razlikovanje med vrstami. Določevalna ključa sta bila iz- delana kot pripomočka za hitro določa- nje vrst na terenu, predvsem kot pomoč pri izvajanju transektnega monitoringa (o katerem lahko več izveste v prejšnji številki Trdoživa na str. 4). Oba dolo- čevalna ključa sta v elektronski obliki, v slovenščini in angleščini, prostodo- stopna na https://butterfly-monitoring. net/field-guides. Zapisal: Luka Šturm Naslovnica nadaljevalnega določevalnega ključa Dnevni metulji Slovenije 2.Travniškega postavneža (Euphydryas aurinia) najbolj ogroža izguba habitata, posledice podnebnih spre- memb pa lahko stanje še poslabšujejo. (foto: Barbara Zakšek) Prispevek je nastal na pobudo Podnebnega programa mreže Plan B za Slovenijo v okviru kampanje Podnebne spremembe in izginja- nje narave – prepleteni krizi, skupne rešitve. 16 V začetku februarja 2023 je pod iz- dajateljstvom Biotehniške fakultete izšel Atlas mravelj Slovenije (knjiga je napisana v angleščini s povzetkom v slovenskem jeziku, izvirni naslov je ta- ko Atlas of the Ants of Slovenia). Avtor publikacije, Gregor Bračko, je pripra- vil najobsežnejši pregled te žuželčje skupine za Slovenijo do sedaj, s po- drobnim prikazom razširjenosti naših mravelj, prvič pa so predstavljena tudi slovenska imena za vse pri nas živeče vrste mravelj. Čeprav prve omembe mravelj z ozemlja Slovenije najdemo že v Scopolijevi knjigi Entomologia Carniolica (1763), pa so bi- le pri nas, še posebej v primerjavi z do- ločenimi drugimi žuželčjimi skupinami, precej slabše raziskane. Favnistični pri- spevki o naših mravljah so bili večinoma omejeni na manjša območja (še največ z jugozahodnega dela države) ali so obrav- Atlas mravelj Slovenije (Atlas of the Ants of Slovenia) Čtivo predstavljata: Urška Ratajc in Damjan Vinko navali le določene skupine mravelj (npr. za gozdne habitate pomembne vrste iz ro- du Formica). Dva pregledna seznama vrst sta bila do sedaj narejena v letih 2000 in 2007, a ta pestra skupina žuželk do izida Atlasa pri nas še ni bila celostno obdela- na. Atlas mravelj vključuje podatke iz 60 lite- raturnih virov in obravnavani material iz desetih domačih ter tujih zbirk. Velik del vzorcev se nahaja v avtorjevi zbirki mra- velj, sicer pa so material prispevali šte- vilni domači in tuji kolegi. V knjigi so na kratko predstavljene metode vzorčenja mravelj, navedena je taksonomska litera- tura, ki je bila uporabljena pri določanju materiala. Pri prikazu razširjenosti vrst in drugih analizah podatkov je bila upo- rabljena členitev slovenskega ozemlja na šest biogeografskih regij, ki v večji meri sledi dobro poznani členitvi na fitogeo- grafske regije. Atlas obravnava 153 v Sloveniji živečih vrst mravelj s stalno prisotnostjo v zuna- njem okolju, osem od teh ima tipsko lo- kaliteto na našem ozemlju. Skupaj je bilo zbranih 10.248 podatkov z 2.597 najdišč. V Atlasu je podan grafičen prikaz spremi- njanja števila poznanih vrst, vzorčenih lo- kalitet in vseh podatkov v štirih časovnih obdobjih. V splošnem pregledu rezultatov je predstavljen zemljevid z vsemi najdi- šči ter zemljevid s številom najdenih vrst in opravljenih popisov v kvadratih 10 × 10 km. Grafično so prikazane razlike v številu zabeleženih vrst glede na nadmor- sko višino. Analizirane so razlike v številu vrst in vrstni sestavi med posameznimi biogeografskimi regijami. Obravnavane so naše najpogostejše vrste (najdene na vsaj 200 najdiščih in razširjene v vseh še- stih regijah), vrste, razširjene le v eni od regij, in redke vrste s podatki z največ šti- rih najdišč. Na kratko je predstavljen tudi varstveni status naših vrst mravelj. Vpogled v vsebino publikacije. Primer predstavitve žličaste rdečke (Myrmica lonae). Zemljevida s prikazom vseh najdišč (zgoraj) in prikazom števila najdenih vrst mravelj v kvadratih 10 × 10 km (spodaj). 17 Osrednji del Atlasa je namenjen predsta- vitvi vsake od 153 vrst, ki so poimeno- vane tudi z novimi, čudovito skovanimi slovenskimi imeni. Razširjenost vrste v Sloveniji je prikazana s točkami (najdišči oz. lokalitetami) na zemljevidu, navede- no je število znanih najdišč in prisotnost v obravnavanih biogeografskih regijah. Grafično je prikazan odstotek znanih lo- kalitet vrste glede na nadmorsko višino v pasovih po 150 m. Na podlagi znanih te- renskih podatkov za vrsto iz Slovenije je podan kratek opis habitatov in mest, kjer so bila najdena mravljišča, s čimer bra- lec dobi osnovno informacijo, kje lahko pričakuje določeno vrsto. Poleg seznama referenc (literaturnih virov s podatki o vrsti za Slovenijo in zbirk, kjer so shranje- ni primerki te vrste) so za nekatere vrste dodane tudi opombe s pojasnili glede taksonomskega statusa vrste ali preteklih objav. Vsaka vrsta je predstavljena še z dvema fotografijama prepariranega oseb- ka (telo in glava). Da podatki ne bi bili omejeni le na prikaz najdišč na zemlje- vidu, je v obsežnem dodatku na koncu Atlasa za vsako vrsto naveden natančen seznam vseh znanih lokalitet (ime kraja, koordinate) z datumom vzorčenja in na- biralcem ali literaturnim virom, s čimer je avtor zgledno poskrbel tudi za možno nadaljnjo uporabo vseh v Atlasu predsta- vljenih podatkov. Publikacija na 251 straneh je izšla v ome- jeni nakladi. Zainteresirani lahko dobite knjigo v elektronski obliki – pišite na na- slov gregor.bracko@bf.uni-lj.si. Naslovnico knjige krasi delavka vzhodne akrobat- ke (Crematogaster schmidti). Vrsta je opisana iz Slovenije. V pred kratkim izdanem Atlasu mravelj Slovenije, v izvornem naslovu Atlas of the Ants of Slovenia, so poleg podrob- nega pregleda mravelj za Slovenijo pr- vič predstavljena tudi slovenska imena za vse tu živeče vrste mravelj. Razlago slovenskih imen rodov, ki odražajo pestrost te žuželčje skupine, predsta- vljam v tem prispevku, več o samem Atlasu pa najdete na prejšnjih straneh tokratnega Trdoživa. Mravlje (družina Formicidae) so evolu- cijsko in ekološko zelo uspešna skupina evsocialno živečih žuželk. Na svetu je opisanih okoli 14.000 vrst, od tega jih je v Evropi poznanih približno 600. V števil- nih kopenskih habitatih tvorijo precejšen delež živalske biomase in so pogosto ene izmed dominantnih organizmov ter pre- poznane kot ključne vrste in ekosistemski inženirji. Gre za ekološko zelo pestro sku- pino, ki jo najdemo v raznolikih odnosih z rastlinskimi in živalskimi vrstami. Ker se je v preteklih letih raziskav mravelj na Slovenskem nabralo veliko podatkov in Ob izidu Atlasa mravelj Slovenije – SLOVENSKA IMENA NAŠIH MRAVELJ Besedilo in foto: Gregor Bračko ker si ta pestra skupina nedvomno zaslu- ži predstavitev v nekoliko obsežnejši pu- blikaciji, je nastal atlas naših mravelj, ki vključuje 153 tu živečih vrst. Poseben izziv pri nastajanju Atlasa mravelj Slovenije je bilo poimenovati naše vrste s slovenskimi imeni. Kot vemo, naj bi čim več živalskih vrst, če govorimo o žuželkah, tudi iz manj »popularnih« žu- želčjih skupin od denimo metuljev, hro- ščev ali kačjih pastirjev, poimenovali z ustreznimi slovenskimi imeni. S tem ne- dvomno povečamo zanimanje splošne in strokovne javnosti za to živalsko skupino, enako pa seveda velja tudi za druge orga- nizme. Naše mravlje do sedaj niso imele ustre- znih slovenskih imen. Pogosto smo zasle- dili neposrečene prevode tujih imen, če ne drugega, se je v imenu pojavljala bese- da mravlja, imena vrst pa so bila pogosto sestavljena iz več kot dveh besed, čemur bi se radi izognili (po zgledu poimenova- nja zgoraj omenjenih žuželčjih skupin). Tako so določene vrste iz rodu Formica, ki delajo opazna kopasta mravljišča iz odpadnega rastlinskega materiala in se večinoma pojavljajo v gozdnih habita- tih, poznane kot gozdne mravlje ali rdeče gozdne mravlje. Čeprav je poimenovanje skupine na ta način lahko sprejemljivo, postane problematično, ko želimo poime- novati konkretno vrsto iz te skupine (tako je bilo npr. za vrsto F. rufa v uporabi ime velika rdeča gozdna mravlja). Praktično edino ustrezno ime, ki ga je bilo moč naj- ti na spletnem jezikovnem portalu Fran, je bilo ime rdečka ali rusica za mravlje iz rodu Myrmica. Predstavljena slovenska imena rodov in vrst mravelj se nanašajo na njihovo zuna- njo podobo, ekologijo, vedenje, geograf- sko razširjenost ali pa so prevod njihove- ga znanstvenega ali tujega imena. Ker v Atlasu, ki je napisan v angleškem jeziku, tega ne najdemo, na naslednjih straneh navajam seznam naših 37 rodov mravelj z razlago njihovega slovenskega imena. 18 ZNANSTVENA IN SLOVENSKA IMENA RODOV MRAVELJ Anergates – krvoskrunka: Edina vrsta tega rodu, A. atratulus, je socialni parazit v kolonijah mravelj iz rodu Tetramorium. Mlade matice in samci se sparijo kar zno- traj lastne kolonije, kar pomeni visoko stopnjo parjenja v sorodstvu. Aphaenogaster – elegantnica: Večina vrst tega rodu ima vitko telo, dolge noge in tipalnice, njihovo premikanje je videti elegantno. Bothriomyrmex – giljotinka: Pri tem rodu ustanavljanje nove kolonije poteka preko začasnega parazitizma pri vrstah iz rodu Tapinoma. Ko matica giljotinke vdre v mravljišče gostiteljske vrste, ubije gostiteljsko matico, tako da jo s posebno oblikovanimi mandibulami (sprednjo če- ljustjo) obglavi. Camponotus – raznoglavka: To je na svetu z vrstami najbogateje zastopan ter morfološko in ekološko zelo raznolik rod mravelj. Vrste so polimorfne – v koloniji se delavke jasno ločijo po velikosti, velike delavke imajo močneje povečane glave. Cardiocondyla – prikradenka: Pred- stavnice tega rodu (angl. sneaking ants) so urne, precej neopazne majhne mravlje, praviloma s težko opaznimi mravljišči. Pogosto so prisotne v antropogenih ali naravno motenih habitatih. Chalepoxenus – sužnjelovka: Med mra- vljami, ki jih najdemo v Sloveniji, je tudi nekaj rodov, katerih vrste zasužnjujejo druge vrste mravelj. Zasužnjevalke ropa- jo zarod iz sosednjih mravljišč, delavke, ki se potem razvijejo, opravljajo večino opravil v mravljiščih zasužnjevalskih vrst. Chalepoxenus muellerianus zasužnjuje vr- ste iz rodu Temnothorax. Colobopsis – čepoglavka: Mravljišča imajo v mrtvem lesu na drevesih, do njih pa vodi le majhna odprtina. Vrste so po- limorfne, velike delavke imajo čepasto oblikovane in ojačane glave, ki jih pri- slonijo v odprtino in s tem zaprejo (zate- snijo) vhod v mravljišče, da se zavarujejo pred vsiljivci. Crematogaster – akrobatka: Ob vzne- mirjenju kolonij akrobatk (angl. acrobat ants) delavke hodijo naokoli z visoko dvi- gnjenimi zadki in iz konice izločajo alar- mne feromone. Pri tem nekako spominja- jo na akrobate, ki hodijo po rokah. Cryptopone – potajenka: Znanstveno ime rodu se nanaša na kriptično (skrito, potajeno) življenje teh mravelj, ki živijo v majhnih, slabo opaznih kolonijah v tleh. Dolichoderus – drevenka: Večina vrst te- ga rodu, enako kot tudi v Evropi živeča D. quadripunctatus, je drevesnih. Od drugih rodov poddružine Dolichoderinae se lo- čijo tudi po bolj otrdeli, togi (dreveni) in skulpturirani kutikuli. Formica – devana: Kar nekaj vrst tega ro- du ima predvsem v gozdnih ekosistemih zelo pomembno vlogo. Imenovane so po Devani, slovanski boginji narave, gozda in lova. Formicoxenus – devanodomka: Te manj- še mravlje živijo v kopastih mravljiščih vrst iz rodu devan (Formica). Harpagoxenus – ščipalnica: Predstav- nice tega rodu zasužnjujejo vrste iz rodu Leptothorax. Njihove mandibule imajo oster rob brez zobcev. Ob vdoru v mravlji- šča omenjenih vrst delavkam s tako obli- kovanimi mandibulami odščipnejo okon- čine (noge in tipalnice). Hypoponera – klatežka: Večina vrst tega rodu je razširjena v tropsko-subtropskem pasu in deloma v toplejših predelih zmer- nega pasu, kar nekaj vrst pa je t. i. klate- ških (angl. tramp species), ki jih je človek zanesel izven njihovega naravnega obmo- čja razširjenosti. Lasius – ušicerejka: To je z vrstami bogat in ekološko raznolik holarktično razširjen rod, katerega vrste intenzivno gojijo li- stne uši, tako na nadzemnih kot na podze- mnih delih rastlin, preko katerih mravlje pridejo do sladkih rastlinskih sokov. Leptothorax – mršavka: To so relativno majhne, vitke mravlje. Starogrško leptos pomeni ozek, suh, mršav. Liometopum – hrastodomka: Te mravlje tvorijo velike kolonije v deblih dreves, ve- činoma v večjih starih hrastih. Manica – žerjavka: Ime se nanaša na nji- hovo barvo in relativno boleč (pekoč) pik. Messor – žanjica: Vrste tega rodu (angl. harvester ants) se v večji meri prehranju- jejo s semeni trav in drugih rastlin. Monomorium – vsiljivka: Kar nekaj vrst tega rodu je klateških ali invazivnih, ki jih je človek zanesel izven njihovega narav- nega območja razširjenosti in pogosto ne- gativno vplivajo na domorodne vrste. V velikih kopastih mravljiščih devan – na sliki zgo- raj delavka kosmate devane (Formica lugubris) – lahko domujejo različne vrste nevretenčarjev, med drugim tudi manjše mravlje bleščeče deva- nodomke (Formicoxenus nitidulus; na sliki spo- daj). Te se svobodno gibljejo po mravljišču svojih gostiteljic, od njih lahko dobijo tudi hrano. Črna žanjica (Messor capitatus) je ena izmed treh vrst rodu Messor pri nas, vse pa so razširjene v submediteranskem delu države. Prisoten je poli- morfizem delavk, velike delavke z močno poveča- nimi glavami lahko z močnimi čeljustmi trejo trda semena, ki so glavna hrana teh mravelj. Med zasužnjevalkami je najbolj poznana rdeča amazonka (Polyergus rufescens), ki zasužnjuje devane iz podrodu Serviformica. Če amazonke ob vdoru v mravljišča devan naletijo na odpor, jih hitro onesposobijo s posebno oblikovanimi zaši- ljenimi mandibulami. Amazonke devanam pokra- dejo zarod, delavke devan, ki se pozneje razvije- jo, prepoznajo amazonke kot del lastne kolonije in kot zasužnjena vrsta opravljajo praktično vsa opravila v koloniji, vključno s prehranjevanjem amazonk, ki same tega niso sposobne. 19 Myrmecina – klobčičevka: To so slabo opazne, v tleh živeče mravlje, ki se v ne- varnosti zvijejo v klobčič (kroglico). Myrmica – rdečka: Mravlje tega rodu so ponekod pri nas poznane pod imenom rdečke zaradi njihove bolj ali manj rdeč- kaste barve, ljudem pa so poznane tudi zaradi njihovih pekočih pikov. Myrmoxenus – daviteljka: Večina vrst zasužnjuje vrste iz rodu Temnothorax. Ko matica daviteljke vdre v gostiteljsko kolo- nijo, ubije tamkajšnjo matico, tako da jo z mandibulami stiska za »vrat« in jo počasi zaduši. Pheidole – velikoglavka: Za ta rod, ki je globalno drugi po številu vrst, je značilen polimorfizem delavk – te se jasno ločijo na male in velike delavke, slednje imajo močno povečane glave. Plagiolepis – pigmejka: To so zelo majh- ne mravlje, velikost delavk večinoma ni dosti večja od 2 mm. Polyergus – amazonka: To so dobro poznane zasužnjevalske mravlje (angl. Amazon ants, po ljudstvu ženskih bojev- nic Amazonk iz grške mitologije), ki ropa- jo mravljišča vrst iz podrodu Serviformi- ca, npr. Formica cunicularia ali F. fusca. Ponera – cilindrovka: Njihovo telo je vit- ko, cilindrične (valjaste) oblike, kar jim omogoča lažje premikanje po tesnih pro- storih v tleh, kjer živijo. Prenolepis – vinogradnica: Edina vr- sta rodu v zahodni Palearktiki, P. nitens, je razširjena v jugovzhodni Evropi in na območju Črnega morja, njena razširjenost pa se pogosto sklada z vinorodnimi ob- močji. Proceratium – obokanka: Vrste tega ro- du imajo značilno obokan zadek, tako da je konec zadka usmerjen naprej. Solenopsis – tatinka: Večinoma gre za majhne mravlje, ki si mravljišča pogosto zgradijo tik ob večjih mravljiščih drugih vrst (npr. iz rodov Formica, Lasius). Nato skopljejo ozke tunelčke do prostorov, kjer večje mravlje zadržujejo zarod, ki jim ga tatinke kradejo za hrano. Stenamma – potuhnjenka: Podobno kot vrste iz rodov Cryptopone n Myrmecina so tudi to kriptično živeče mravlje. Živijo v majhnih kolonijah v tleh, premikajo se počasi in ob vznemirjenju obmirujejo. Stigmatomma – drakulovka: Mravlje te- ga rodu (angl. Dracula ants) so znane po tem, da z mandibulami prebodejo integu- ment svojih ličink in ližejo njihovo hemo- limfo. Strongylognathus – srpača: Vrste tega rodu so ali zasužnjevalske ali zgolj parazi- tirajo pri vrstah iz rodu Tetramorium. Vse imajo značilne srpasto oblikovane mandi- bule, s katerimi v primeru roparskih na- padov onesposobijo delavke omenjenega rodu, tako da jim zarinejo mandibule v glavo in jih paralizirajo. Strumigenys – piramidnica: Vrste, ki so jih včasih uvrščali v rod Pyramica, so med evropskimi mravljami posebne po svoji trikotno (piramidasto) oblikovani glavi. Tapinoma – bezljavka: Ob vznemirjenju se premikajo precej hitro, divje in neure- jeno (bezljavo). Temnothorax – škratovka: Mravlje tega rodu, ki je v Evropi z vrstami najštevilč- nejši, so majhne, mravljišča so pogosto skrita v suhih vejicah, votlih šiškah, pod lubjem, v skalnih špranjah itd. Tetramorium – oglatoglavka: Imajo bolj ali manj oglato oblikovano glavo. Temna škratovka (Temnothorax sordidulus) je ena izmed osmih vrst mravelj, ki so bile opisane z ozemlja Slovenije, omenjena vrsta iz Rodika pri Kozini. Kot večina drugih škratovk je to precej neopazna vrsta, najpogosteje jo najdemo v skalnih špranjah na kraškem terenu. Mravlje ušicerejk (Lasius sp.), ki so pri nas z vrstami najbogateje zastopan rod (24 vrst), intenzivno gojijo listne uši. To velja tudi za invazivno ušicerejko (L. neglectus; na sliki), ki je poleg velike bezljavke (Tapino- ma magnum) ena izmed dveh naših vrst mravelj, ki sta prepoznani kot invazivni. Pri nas sta se naselili v Istri (Izola, Koper, Ankaran), kjer tvorita velike superkolonije. 20 Delfin, opažen pri Piranu, je postal svetovni rekorder v plavanju na dolge razdalje. Raziskovalci društva Morige- nos smo namreč v sodelovanju z itali- janskimi kolegi dokumentirali doslej največjo prepotovano razdaljo pri del- finu vrste velika pliskavka (Tursiops truncatus). Naše ugotovitve so bile objavljene v ugledni znanstveni reviji Mammalian Biology. Februarja 2020 smo v društvu Morigenos v času rednega monitoringa delfinov v Tr- žaškem zalivu zabeležili delfina, ki pred tem še ni bil opažen na tem območju. Ker je šlo za novega delfina in ker je bil opa- žen na Prešernov dan, 8. februarja, smo ga poimenovali Prešeren. Društvo delfine na tem območju preučuje že 20 let, v tem času pa smo identificirali že preko 400 osebkov. Okoli 150 jih tu živi stalno, drugi pa so občasni prišleki. Prešeren je bil opa- žen še marca istega leta. Na veliko presenečenje smo ugotovili, da je Prešeren priplaval iz Tirenskega morja, točneje iz okolice Eolskih otokov, severno od Sicilije, torej več kot tisoč kilometrov stran od Pirana. Tamkajšnji raziskovalci so ga videvali od leta 2006 do leta 2017 (tam mu je bilo sicer ime Lino). Ker ga od takrat niso več videli, so sklepali, da je po- ginil. Zato so bili tudi oni presenečeni, ko smo stopili v stik z njimi in jim sporočili, da je »njihov« delfin zdaj pri Piranu. Toda kako smo to vedeli? Pesnikovo popotovanje: slovenski raziskovalci dokumentirali najdaljšo zabeleženo pot delfina Besedilo: Tilen Genov Foto: društvo Morigenos V letu 2021 je na spletu potekalo znan- stveno srečanje, na katerem sem sodelo- val tudi sam in pri predavanju kolegice iz Italije na eni od fotografij opazil zna- no plavut. Po natančnem pregledu vseh obstoječih fotografij smo skupaj z itali- janskimi kolegi potrdili, da gre nedvo- mno za istega delfina, ki je moral na svoji poti preplavati vsaj 1.251 km (najkrajša možna pot), s čimer je že podrl vse rekor- de v Sredozemlju ter večino svetovnih. A sledilo je še večje presenečenje. Ko smo svoje prve izsledke objavili na drugi spletni mednarodni konferenci, so se nam oglasili raziskovalci iz Italije, ki delajo v Ligurskem morju. Izkazalo se je, da so Prešerna zabeležili tudi oni, in sicer šest mesecev po tem, ko je bil nazadnje opažen pri Piranu. Tokrat je moral pre- plavati najmanj 2.053 km (tudi najkrajša možna pot), kar je doslej najdaljša zabele- žena pot pri t. i. obalnem ekotipu te vrste na svetu in druga najdaljša na svetu za to vrsto nasploh. Daljša pot je bila zabele- žena le pri enem osebku t. i. oceanskega Delfin Prešeren s Triglavom v ozadju. Delfin Prešeren, fotografiran v Tirenskem morju (levo), severnem Jadranu (sredina) in Ligurskem morju (desno). 21 ekotipa velike pliskavke, ki so ga spre- mljali s pomočjo satelitskega oddajnika po daljši rehabilitaciji v ujetništvu. In zakaj je to sploh pomembno? Veliko pliskavko večinoma obravnavamo kot vr- sto, ki ne izvaja premikov na zelo velike razdalje. Večina populacij je namreč pre- cej zvesta svojemu »domačemu« obmo- čju. To sicer večinoma drži, toda naši no- vi izsledki, skupaj s pregledom svetovne Fotografiranje hrbtnih plavuti delfinov za indivi- dualno identifikacijo. literature, ki smo ga opravili, kažejo, da je velika pliskavka bolj mobilna, kot smo si doslej mislili. To je pomembno z vidi- ka genskega pretoka med populacijami, kar je ključnega pomena pri dolgoročnem varstvu te vrste, kaže pa tudi na pomen mednarodnega sodelovanja pri varstvu biotske pestrosti. Takšna spoznanja pri- spevajo k boljšemu poznavanju vrst, kar posredno vodi k boljšemu poznavanju morskih ekosistemov. Prikupna obalna občina Piran je poleg arhitekture, kulture, kulinaričnih in drugih turističnih doživetij po novem bogatejša za Center o delfinih društva Morigenos. Med sprehodom po obali Pirana lahko namreč marsikdaj opazi- mo delfine, sedaj pa bomo lahko ponu- dili tudi kaj več informacij o njihovem življenju. Junija je po letu truda naše delo končno obrodilo sadove – v središču Pirana smo odprli raziskovalno-izobraževalni center, ki bo popestril in dopolnil izobraževalno ponudbo mesta ter obiskovalce navdušil s karizmatičnimi morskimi sesalci – delfini. Center se nahaja v prvem nadstropju pre- krasne Baročne hiše na Tartinijevem trgu 10, ki nam jo je v upravljanje dodelila Ob- čina Piran, za kar smo ji izjemno hvaležni. Center o delfinih obiskovalcu nudi ce- lostno izkušnjo. Večji del razstavnega prostora predstavlja razstava o življenju delfinov, ki jo je oblikovala Pika – Bar- bara Ciuha. V njej je napisano o društvu Morigenos in našem raziskovanju, veliki pliskavki in Sredozemskem morju. Ker smo obiskovalce želeli aktivno vključiti v spoznavanje morskega sveta, smo razvili aplikacijo, s pomočjo katere se lahko obi- skovalec prelevi v raziskovalca delfinov in spozna njegovo opremo ter raziskovalno metodo fotoidentifikacije. Svet delfinov si lahko približate v zvočni sobi, kjer vas zvoki morja, delfinov in plovil opomnijo, da zvočni hrup obstaja tudi pod gladino. Največjo atrakcijo Centra pa predstavlja model delfina v naravni velikosti, ki ga je izdelal kipar Edo Šćuk. Poimenovali smo ga Morigenos, po enem najpogosteje opa- ženih delfinov v slovenskem morju. Upamo, da bomo s svojim projektom obo- gatili izobraževalno-znanstveno krajino Pirana ter prispevali k razumevanju in ohranjanju interesa javnosti za dogajanje v slovenskem morskem okolju. Predvsem z razstavami, predavanji in delavnicami, ki jih nameravamo izvesti v prihodnje v sodelovanju z različnimi izobraževalnimi zavodi. Vabljeni k obisku! Dobrodošli v Centru o delfinih Besedilo: Neža Vrtovec in Krista Lokar (foto: Tilen Genov) Baročna hiša v središču Pirana, v kateri se nahaja Center o delfinih društva Morigenos. (foto: Krista Lokar) 22 Terenski biologi se v pogovorih vedno znova vračamo v čas, ko smo prvič vi- deli neko vrsto, prvič obiskali nek kal, jamo ali planino. In vendar podatki teh prvih opažanj ostajajo neobjavljeni, še pogosteje nezapisani. Najpogosteje segajo v čase, preden smo vzpostavili svoje prve terenske beležke. Podatki in opažanja, ki jih v prispevku slikovno predstavljam, segajo v leta, ko je moje opazovanje narave izviralo iz či- stega otroškega navdušenja nad živalskim in rastlinskim svetom. Namen nikakor ni zgolj objava izbora lastnih opažanj ali pr- vih stikov z neko vrsto, temveč osvetlitev pomena tovrstnih podatkov. Ne le zaradi spodbujanja radovednosti, zapisovanja in gradnje odnosa do narave, ki naj bi se za- čeli že s prvimi koraki, ampak tudi zaradi neusmerjenega opazovanja, ki mnogokrat prispeva k poznavanju razširjenosti, ve- denjskih vzorcev vrst ali stanja nekega življenjskega prostora. Povod za razmislek o prvih bioloških po- datkih izhaja iz lastnih zapisov v Dnevnik mlade planinke. Ko sem se pred nekaj meseci odločila za vnos svojih v otroštvu zbranih opažanj v podatkovno zbirko Centra za kartografijo favne in flore, s em ugotovila, da nekateri podatki padejo v t. i. bele lise poznavanja razširjenosti ne- ke vrste ali pa da gre za prvi neliteraturni podatek za sicer dobro poznano lokali- teto. Ne bom ugibala o številu podobnih podatkov, ki nikoli ne bodo prišli pod pr- ste biologom ali nikoli ne bodo vpisani v eno izmed podatkovnih zbirk in s tem ohranjeni, pa vendar lahko to nezapisa- no in nezamisljivo veliko število opažanj vzamemo kot izziv. Da pomislimo, kje vse se biološki podatki še skrivajo in kakšen dostop imamo do njih. Podatkov pa nikakor ne gre iskati samo na papirju. Vsakomur se je že vsaj kdaj zgodilo, da je na terenu srečal domačina, mu prijazno razložil, zakaj z vodno mrežo lomasti čez njegov travnik, na koncu pa od njega dobil kopico informacij o zasu- tem kalu, h kateremu je bil pravkar name- njen, ter še pomembneje – o nepoznanih vodah v bližini, ki jih najverjetneje tistega dne brez tega pogovora ne bi obiskal. Še več je pričevanj o vidrah, ki so se nekdaj preganjale po potokih, o regljanju žab, o modrasih in planinskih močeradih ter še kateri izmed lažje prepoznanih živalskih Izven terenske beležke Besedilo in arhivske zabeležke: Aja Zamolo in rastlinskih vrst. Prav ti podatki mno- gokrat dopolnijo terenske popise in se ali vključijo v podatkovne zbirke ali pa celo objavijo. Knjižnice znanj o živalskem sve- tu in spremembah v okolju se dopolnjuje- jo na policah spominov in zgodb, vendar- le pa torej obstaja neka skupna želja po strukturiranju in objavi tovrstnih podat- kov. Čeprav sporadični in redki, naključni podatki doprinesejo k poznavanju razšir- jenosti ali nudijo vpogled v spremembe stanja nekega življenjskega okolja. Opaža- nja večjega števila dvoživk na cesti med spomladanskimi selitvami nam na primer razkrijejo, kje prihaja do povozov in kje so t. i. črne točke. S tem ne zaznamo le prisotnosti vrste, temveč prepoznamo tu- di grožnje. Spoznavanje s podzemnim svetom je nekaj edinstvenega. Nizki prehodi v Taborski jami so tako meni pri devetih letih kot tudi ostalim udeležencem izleta omogočili bližnji stik z netopirji. Zame prvi. Seveda tovr- stne prakse dotikanja netopirjev zagotovo niso v skladu s smernicami za varstvo netopirjev v podzemnih zatočiščih, zato upam, da tisti, ki dandanes obiskujejo turistične jame, tega ne počnejo in posledično ne zapišejo več. Planinski močerad (Salamandra atra) je ena izmed lahko prepoznavnih vrst, za katero pri nas ni vzpo- stavljenega monitoringa, niti ni bilo narejenih načrtnih raziskav. Podatki o vrsti najpogosteje prihajajo od planincev, ki jih na poti ujame dež in kljub slabemu vremenu svoj opis poti zaključijo z zapisom: »Smo videli pa res veliko planinskih močeradov.« 23 Če izhajamo iz primera planincev, se spodbuda k zapisu ali sporočanju podat- kov že dogaja. Tak primer so publikacije, ki najdejo svoje mesto na mizah in ob pe- čeh planinskih koč in govorijo o redkih in zavarovanih vrstah, ki so zlahka prepo- znavne in za katere strokovnjaki napro- šamo, da se pošljejo podatki o njihovih opažanjih. Dobra primera sta rdeči apo- lon ali planinski močerad, obe markantni in prepoznavni vrsti, s katerima planinci pogosto pridejo v stik. Tudi vzgib za br- skanje po lastnih podatkih iz dnevnika je izhajal prav iz želje izbrskati podatke o planinskem močeradu, za katerega vem, da sem ga med svojimi hribolazenji pogo- sto srečevala in ga že kot otrok zaneslji- vo prepoznavala. Ne vem, kakšen bo vaš vzgib za brskanje po zapisih, v katerih se skrivajo podatkih o najdbah vrst, kot tudi ne znam namigniti, kje pobrskati ali koga vprašati, pa vendar upam, da bodo najdbe zanimive in posredovane v katero izmed podatkovnih zbirk. Tam bodo morebiti zapolnile vrzel v poznavanju razširjenosti vrste ali pa nudile vpogled v stanje loka- litete. Lahko prepoznavne so tudi nekatere rastlinske vrste, kot na primer planika (Leontopodium alpinum). Ob- staja pa tudi množica drugih vrst, ki so lažje prepoznavne in jih lahko določa tudi zainteresirana javnost, najsi bodo to pohodniki, iskalci zakladov, jamarji, učitelji ali turistični vodiči. Seveda z zavedanjem sicer- šnje kompleksnosti določanja zahtevnejših taksonov. Nekatera opažanja pa so kljub zaupanju v lastne določitve s strani opazovalca nezanesljiva. Presoja o tem leži v rokah tistega, ki podatke preverja, preden jih uporabi. Opažanju alpskega svizca (Marmota marmo- ta) s strani osemletnice bi veljalo verjeti, medtem ko bi določitev »orla« najverjetneje padla v kategorijo določitve »sove«, torej bi lahko kvečjemu določili višji takson – ujede (Falconiformes). SVET ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ IN VARSTVO OKOLJA 30. januarja 2023 je po več letih ponov- no zasedal Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja (STRiVO), ki ga z manda- tom petih let sestavljajo: šest strokov- njakov za varstvo okolja, ki jih skupaj predlagajo Slovenska akademija zna- nosti in umetnosti (SAZU) ter univerze, štirje predstavniki štirih zbornic in štir- je predstavniki NVO s statusom delova- nja v javnem interesu na področju var- stva okolja. Ta neodvisni svet po Zakonu o varstvu okolja se osredotoča na stanje in trende, strategije in programe varstva okolja in trajnostnega razvoja ter na de- lovanje države in občin na teh področjih. Člani sveta smo: Matjaž Uršič in Andrej Gubina – Univerza v Ljubljani, Zoran Novak – Univerza v Mariboru, Valentina Brečko Grubar – Univerza na Primor- skem, Aleksandar Šobot – Univerza v Novem mestu, Hojka Kraigher – SAZU, Antonija Božič Cerar (predsedujoča) – Gospodarska zbornica Slovenije, Janez Pirc – Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Nataša Mikulin – Obrtno-pod- jetniška zbornica Slovenije, Nika Pecev- nik – Trgovinska zbornica Slovenije in predstavniki NVO: Tomaž Gorenc – In- štitut za zdravje in okolje, Nela Halilovič (namestnica predsednice) – Inštitut za politike prostora, Lidija Živčič – Društvo za sonaravni razvoj Focus ter Damjan Vinko – SOD na predlog LUTRE, Inštitu- ta za ohranjanje naravne dediščine. Prve štiri seje do konca aprila so bile name- njene predvsem predstavitvam delova- nja sveta in dveh osrednjih ministrstev s področja sveta, imenovanju člana v Svet RTV kot predstavnika javnosti s podro- čja varstva okolja, narave in podnebja (izvoljena Gaja Brecelj iz Umanotere) in razpravam o načrtovanih spremem- bah Zakona o vodah, ki jih predstavniki NVO nismo v celoti pozdravili, ter o pri- hodnjem nacionalnem energetskopod- nebnem načrtu (NEPN), ki znova »buri duhove«, saj okoljsko-podnebno-ener- getski minister že vnaprej napoveduje tudi postopke prevlad javnega interesa pridobivanja energije nad interesom ohranjanja narave. Junijska seja je bila namenjena prav ohranjanju narave, kjer smo si z MNVP obljubili boljše medse- bojno sodelovanje in poslušanje drug drugega. Ministrstvo je predstavilo tudi svoje prioritete ohranjanja narave. Te so izboljšano upravljanje velikih zveri in območij Natura 2000, revizija Nacional- nega programa varstva narave z vidika globalnih ciljev biotske raznovrstnosti, sprejem uredbe o invazivnih tujerodnih vrstah ter poenotenje upravljanja in ra- be naravnih vrednot. Zapisal: Damjan Vinko 24 (Ne)spregledano iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije JAMA PRI GLAŽUTI, POSLEDNJE POČIVALIŠČE LOSOV Besedilo in foto lobanje: Matija Križnar Danes je los (Alces alces) največji predstavnik jelenov (družina Cervidae). Še v zgodnjem holocenu je bil eden bolj razširjenih ve- likih sesalcev večjega območja Evrope in Severne Amerike. Nekaj fosilnih in subfosilnih ostankov so našli tudi v Sloveniji, kjer po številčnosti izstopajo najdbe s kolišč na Ljubljanskem barju. Presenetljivo najdišče ostankov treh losov so našli leta 1913 v ja- mi pri Glažuti (jama Linija), v osrčju Goteniške gore. Odkritje in raziskovanje losovih ostankov je zelo dobro dokumentirano in v arhivu Prirodoslovnega muzeja Slovenije hranimo tudi fotografi- je, ki jih je naredil takratni muzejski fotograf in naravoslovec Fran Dobovšek (1876–1915). Prvi so jamo odkrili jamarji Društva za raziskovanje podzemnih jam iz Ljubljane (danes DZRJL), ki so v njej opazili kosti, ki so jih sprva pripisali jelenom. O najdbi so ob- vestili ravnateljstvo Kranjskega deželnega muzeja, ki je v Glažuto napotilo omenjenega Dobovška. Tako sta nastali vsaj dve fotogra- fiji, ena izpred vhoda v jamo (brezno) in ena z jamarji ob fosilnih kosteh. Zbrane kosti so nato nekaj let ležale v muzejskem depoju, dokler jih ni okoli leta 1922 pričel pregledovati dr. Fran Kos. Kosti je poslal v določitev na Dunaj, kjer jih je zoolog in paleontolog Otto Antonius pripisal losu, Kos pa je o teh zanimivih ostankih napisal razpravo. Kasneje je bilo skoraj celotno okostje losa na osnovi najdb iz jame pri Glažuti tudi sestavljeno in postavljeno v muzejske razstavne dvorane. Na žalost je bila usoda jame podobna mnogim z območja Koče- vskega ter je danes zasuta. Z nekaj napora in ob pomoči lokalnih jamarjev smo uspeli locirati vhod ter ga primerjati z Dobovškovo fotografijo iz leta 1913. Edina neznanka ostaja torej še natančna starost kosti losov, za katere predvidevamo, da izhajajo iz pozne pleistocenske ali zgodnje holocenske dobe. Poslednji losi so po slovenskem ozemlju namreč tavali še v pozni rimski dobi, pred okoli 1.650 leti na območju visoke planote Soriške planine, kar sovpada z izumrtjem teh velikih sesalcev južno od Alp. INDIJSKI BRODNIK – SKRIVNOSTNEŽ MORSKIH GLOBIN Besedilo: Tea Knapič Brodniki so edinstveni glavonožci, ki se v marsičem razlikujejo od svojih najbližjih sorodnikov – hobotnic, lignjev in sip. Najbolj oči- tna razlika je zunanja lupina, ki je brodnike stotine milijonov let ščitila, danes pa jih obsoja na propad. Zaradi njihove presenetljive podobnosti s predniki, ki so plavali v plitvih morjih pred pol mili- jarde let, jih označujemo za žive fosile. Brodniki izvirajo iz poznega kambrija, svoj razcvet pa so doživeli v zgodnjem paleozoiku. Zabeleženih fosilnih vrst je preko 2.500, danes živeči pa so zastopani z rodovoma Nautilus in Allonautilus, a natančno število vrst še vedno ni povsem jasno. Najbolj znan med njimi je indijski brodnik (Nautilus pompilus), ki naj bi bil po za- dnjih taksonomskih raziskavah skupek več vrst pod enim imenom. Indijski brodnik živi na globokomorskih pobočjih koralnih gre- benov Indopacifika, kjer so njegove meje bivanja omejene z mejami površinske temperature (25 °C) in globinske implozije (800 m pod morsko gladino). Kljub prepričanju, da je aktiven plenilec, so nedavne študije s posnetki obnašanja v naravi in akvarijih pokazale, da je primarno mrhovinar. Pri iskanju hrane si pomaga z 90 lovkami, ki so za razliko od ostalih glavonožcev brez priseskov in s katerimi lahko svoj plen zazna tudi 10 m daleč. Lupina je značilne spiralaste oblike, zgoraj temna in spodaj svetla. Takšno nasprotno senčenje pomaga pri izogibanju plenilcem, saj se lupina, gledana od zgoraj, zlije s temo morja, gledana od spo- daj pa s svetlobo, ki prihaja od zgoraj. Notranjost je sestavljena iz številnih zračnih kamric, ki jih žival menja v obdobju rasti. Ko na robu lupine preraste eno, zgradi novo, večjo kamrico, v katero se preseli celotna žival z vsemi notranjimi organi. Manjše kamrice ostanejo med sabo povezane s t. i. sifonom, ki omogoča spreminja- nje razmerja med tekočino in plinom v kamricah, s čimer brodnik uravnava plovnost. Premika se lahko tudi s pomočjo reaktivnega potiska vode skozi lijakast organ v plaščevi votlini. Kot večina globokomorskih živali tudi brodnik izredno počasi raste, spolno aktiven je šele po 10 ali 15 letih in ima nizko plo- dnost z 1–10 jajci, ki se razvijajo skoraj eno leto. Vse to v kombi- naciji s prekomernim in nenad- zorovanim lovom, da bi zadovo- ljili svetovno povpraševanje po okrasnih lupinah, močno ogroža lokalne populacije, ki so na robu izumrtja. V Prirodoslovnem muzeju Slo- venije hranimo dve lupini indij- skega brodnika iz zbirke kon- hilij grofa Franca Hohenwarta (1771–1844), ki je ena temelj- nih zbirk muzeja in si jo je mo- goče ogledati na razstavnem hodniku. Lupina indijskega brodnika iz Hohenwartove zbirke konhilij, ene prvih zbirk Kranjskega deželnega muzeja (1821), ki je neprecenljive- ga naravoslovnega in zgodovinskega pomena. (foto: David Kunc) Najdišče losov (Alces alces) iz jame pri Glažuti z jamarji in Fra- nom Dobovškom (kleči skrajno desno) iz leta 1913. Našli so ostan- ke treh osebkov, med katerimi je tudi dobro ohranjena lobanja (zgoraj desno). Fotografijo in ostanke hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. 25 Vsak, ki plačuje dohodnino, lahko zah- teva, da se do 1 % njegove dohodnine nameni delovanju nevladnih organi- zacij (NVO) v javnem interesu in s tem podpre njihovo delovanje. Svoj delež dohodnine lahko namenite tudi dru- štvom, ki izdajamo Trdoživ. Zahtevo za namenitev dela dohodnine za javno koristne namene je možno oddati prek sistema eDavki ali pri lokalnem fi- nančnem uradu (osebno ali po pošti). Če zahtevo oddate pri svojem uradu, morate izpolniti obrazec, ki je dosegljiv na spletni strani FURS in na mnogih spletnih straneh dohodninskih upravičencev – sila priroč- no izpolnjevanje obrazca pa je dosegljivo na https://www.cnvos.si/enprocent. Sle- dnjega nato le še natisnete in ga predate svojemu uradu. Vašo zahtevo mora vaš finančni urad pre- jeti do 31. decembra tistega leta, za kate- ro se dohodnina odmerja. Vaša zahteva je veljavna, vse dokler finančnemu uradu ne predložite novega zahtevka ali preteklega prekličete, in tako zahtevka ni treba od- dajati vsako leto, če se s preteklim še stri- njate. Vsebino svojega aktualnega zahtev- ka lahko preverite prek sistema eDavki. Namenite 1 % dohodnine za delovanje nevladnih organizacij Besedilo: Damjan Vinko V preglednici je seznam Trdoživovih dru- štev, ki smo upravičena do 1 % dohodnine, skupaj s potrebnimi podatki, ki jih morate vpisati v zahtevo za namenitev dela doho- dnine. Od naših osmih društev jih je upra- vičenih šest. Donacijo odstotka dohodnine vas je leta 2021 namenilo od 18 (BDS) do 272 (Morigenos), ki ste v povprečju name- Naziv upravičenca Davčna številka Botanično društvo Slovenije 31423671 Društvo Dinaricum 23215283 Društvo Morigenos 91274451 Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije 20610009 Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica 73641065 Slovensko odonatološko društvo 68437650 nili 24,75 €. V znesku je to pomenilo, da je BDS iz tega naslova prejel nekaj več kot 322, SOD 823, DPOMS 881, SHS 902, Di- naricum 1.365 in Morigenos 6.507 €. Dru- štva pa za pokrivanje stroškov Trdoživa delno uporabljamo tudi ta sredstva. Takšna donacija vas neposredno nič ne stane, saj gredo ta sredstva sicer v proračun države. Del svoje vplačane dohodnine lahko namenite za delovanje ene ali več orga- nizacij (največ desetih), posamezni pa lahko namenite 0,1 %, 0,2 %, 0,3 % … ali 1 % dohodnine, skupaj vse do 1 %. Va- bljeni, da del svoje vplačane dohodni- ne namenite Trdoživovim društvom. Vsak dohodninski zavezanec lahko od leta 2020 nameni 1 % svoje dohodni- ne za javno koristne namene (od leta 2007 do 2019 je ta znašal 0,5 %). Med prejemniki teh donacij so lahko pred- vsem NVO, poleg njih pa še npr. politične stranke, sindikati in verske skupnosti. V letu 2021 je bilo do tega vira upravičenih 6.065 NVO in 237 drugih, med njimi tudi šest društev, ki izdajamo Trdoživ. FURS, ki vsako leto objavi seznam prejemnikov sredstev, je v letu 2021 prejel 528.010 zahtev dohodninskih zavezancev. Seznam upravičenih izdajateljev Trdoživa za prejem sredstev iz vira 1 % dohodnine: BioBlitz Slovenija 2023 – Vojsko 16. in 17. junija 2023 smo se 103 osebe, iz 34 ustanov ali posameznice_ki, podale na Vojsko prispevati k boljšemu poznavanju lokalne (in državne) biodiverzitete – na 7. BioBlitz Slovenija. Bazni tabor je bil CŠOD Vojsko, katerega kapacitete smo v celoti zapolnile_i. Vnos podatkov je bil prika- zovan v živo na https://www.bioportal. si/bioblitz/2023.php. Do konca junija je na spletni strani BioPortal.si javno do- stopnih že 1.908 podatkov za 579 vrst, jeseni pa bodo končni rezultati objavljeni še na http://bioblitzslovenija.weebly.com. Vsi zbrani podatki bodo preneseni tu- di v sistem NarcIS, kjer so že dostopni rezultati preteklih BioBlitzev Slovenija. Dogodek sta popestrili še dve predava- nji, zaključile_i pa smo ga s skupinsko fotografijo takrat zbranih (na kar se žal ne spomnimo vsako leto) in nagovorom organizatorjev. Dogodek smo organizirali SOD, SHS, CKFF in BDS, finančno ga je podprl projekt LIFE NarcIS, materialno podporo so nudili še pri Zavodu za turizem Idrija in Zavodu za ribištvo Slovenije. Zapisali: Damjan Vinko, Nino Kirbiš in Marijan Govedič 26 Hrošči grobarji (rod Nicrophorus) so manjša skupina dokaj podobnih veli- kih hroščev, ki jih najdemo večinoma na mrhovini, redkeje na gnilih gobah in iztrebkih. Vsi grobarji letijo in so pretežno nočno aktivne živali. Po iz- gledu so podobni velikim krešičem ( Carabus), a jih je mogoče od njih hitro ločiti po precej veliki glavi, na koncu betičastih tipalkah in členastem zad- DOLOČEVALNI KLJUČ: Grobarji (Nicrophorinae, Silphidae) Slovenije Besedilo: Al Vrezec in Andrej Kapla Foto v ključu: Andrej Kapla, Aleš Sedláček in Petr Boža (http://www.hmyzfoto.cz/gnic.html#np) ku, ki navadno moli izpod pokrovk. Slednje so črne in imajo pri večini vrst rdeče lise, kar dela vrste tako podob- ne, da jih sprva niso ločevali med se- boj. Razlike so v podrobnostih, kot so obarvanost zadebeljenih členov tipalk, odlačenosti vratnega ščita in barve dlačic na zadku. Po teh značilnostih jih je mogoče ločevati celo žive na terenu, čemur služi tudi pričujoči prispevek. Grobarji so veliki hrošči iz družine mr- harjev (Silphidae). V Sloveniji po do sedaj zbranih podatkih najdemo 23 vrst mr- harjev, ki so razdeljeni v dve morfološko jasno ločeni poddružini: mrharji (Silphi- nae) in grobarji (Nicrophorinae). Slednjo obravnavamo v tokratnem določevalnem ključu. V spomin dr. Nadi Praprotnik (1951–2023) Besedilo in foto: Špela Pungaršek Ob koncu maja, ko na pobočjih Kara- vank cvetijo narcise, nas je preseneti- la vest, da je le nekaj dni pred 72. roj- stnim dnem umrla dr. Nada Praprotnik. Svoje življenje je posvetila botaniki, pred- vsem alpskim rastlinam in preučevanju zgodovine botanike na Slovenskem. V Pri- rodoslovnem muzeju Slovenije je kar 38 let delala kot kustosinja za botaniko in kot vodja Alpskega botaničnega vrta Juli- ana v Trenti. Objavila je preko 800 član- kov, knjig in drugih publikacij, s katerimi je nad rastlinami navdušila tako mlade kot stare. S Cirilom Mlinarjem – Cicem sta bila pravi botanični tandem, ki smo ga po- znali bralci Proteusa, Gee in Planinskega vestnika. V muzeju je preučevala delo bo- tanikov, ki so raziskovali floro Slovenije, in kar dvakrat selila celoten muzejski her- barij. O Alpskem botaničnem vrtu Juliana je izdala štiri vodnike in s Cicem o vrtu posnela tudi film. Že od samega začetka je sodelovala pri prireditvi Belarjevi dnevi, ki jo vsako leto organizira Triglavski na- rodni park. Učencem je ob tem dogodku pripravila kratko vodenje po Juliani in neštetim mladim poskušala približati na- še alpske rastline. S planinci je hodila po terenu ter jim pripravila številna preda- vanja o gorskem cvetju in botanikih, ki so delovali na naših tleh. Med botaniki je uži- vala velik ugled in bila vedno pripravljena pomagati mlajšim kolegom. Za prizadev- no delo pri ohranjanju gorske narave ji je Planinska zveza Slovenije podelila diplo- mo dr. Angele Piskernik, bila pa je tudi častna članica Botaničnega društva Slo- venije. Aktivna je bila tudi po upokojitvi, pravzaprav do samega konca. Nanjo nas bosta vedno spominjali cvetki Karla Zoi- sa: zoisova vijolica oz. najlepši otrok na- ših gora, kot jo je rada imenovala, in njena najljubša – zoisova zvončica oz. prava hči slovenskih planin. Naj v maju karavanške ključavnice cvetijo v njen spomin! Dr. Nada Praprotnik je pisala tudi za Trdoživ, preberite si npr. prispevek o dr. Angeli Piskernik in intervju z dr. Vladom Ravnikom (VI/1, 2017) ter članek o Francu Hladniku (IV/1, 2015). Z njo smo opravili tudi inter- vju (VIII/2, 2019). V reviji Hladnikia (50, 2022) pa so predstavljeni njeno življenje, delo in bibliografija. Dr. Nada Praprotnik julija 2010 v Juliani. (foto: Peter Skoberne) Dr. Nada Praprotnik je večino življenja preživela v »deželici pod Stolom« in bila strokovnjakinja predvsem za rastlinstvo Karavank. V več člankih je pisala o zoisovi vijolici (Viola zoysii) oz. »naj- lepšem otroku naših gora«, kot je rastlino pogosto imenovala. S hčerko sta v Karavankah našli tudi primerke z vijoličastimi venčnimi listi. 27 Palearktično razširjena poddružina grobarjev (Nicrophorinae) obsega 68 vrst iz štirih rodov, a le rod grobarjev (Nicrophorus) poseljuje Evropo in Slove- nijo. V Sloveniji je bilo zabeleženih devet vrst grobarjev. Potencialno bi v nižinah lahko bil prisoten tudi čopasti grobar (Nicrophorus antennatus), katerega raz- širjenost je znana iz Italije, Avstrije in Madžarske. Med našimi grobarji sta po zadnjih raziskavah dve vrsti pri nas že iz- umrli – veliki (N. germanicus) in stepski grobar (N. sepultor) –, medtem ko dve vr- sti očitno upadata brez zabeleženih najdb v zadnjih 20 letih – gorski (N. sepulchralis) in kosmati grobar (N. vestigator). Vse na- štete vrste so sicer tipične za odprta trav- niška okolja in ravno pri travniških vrstah iz poddružine mrharjev (Silphinae) je, kot kaže, trend upadanja večji kot pri gozdnih vrstah. Kljub temu sistematičnih raziskav in monitoringa mrharjev, z izjemo fav- nističnih popisov, v Sloveniji še ni bilo, čeprav se skupina sooča z močnim upa- dom vrst. V Severni Ameriki je na primer orjaški grobar (N. americanus) močno ogrožena vrsta in je ena ključnih ameri- ških varstveno pomembnih vrst, medtem ko evropska Direktiva o habitatih na var- stvene sezname ne vključuje nobene vr- ste mrharjev. Ekološko mrharji in grobarji pomembno prispevajo pri razgradnji živalskih trupel v ekosistemu. Mrhovina je ključna pred- vsem za razvoj njihovih ličink, pri čemer se je pri grobarjih razvila za žuželke sicer redka lastnost skrbi za zarod. Ko samec in samica najdeta kadaver manjše živali, ga skušata kar najhitreje zakopati (sl. A). Od tod tudi njihovo slovensko ime grobarji, podobno pa je tudi nemško Totengräber in angleško Burying Beetle. Zakopavanje trupel je posledica tekmovanja, saj sku- šata samec in samica najdeno truplo kar najhitreje skriti pred tekmeci. Na truplo MRHARJI (SILPHIDAE): LOČEVANJE PODDRUŽIN MRHARJEV (SILPHINAE) IN GRO- BARJEV (NICROPHORINAE) Predstavniki poddružine mrharjev (Silphinae) so večinoma sploščene živali ovalnih oblik in s trapezoidnim vratnim ščitom, rebrastimi pokrovkami, tipalke imajo kijaste (na koncu niso zadebeljene) – na sliki levo je črni mrhar (Silpha obscura) kot tipični predstavnik mrharjev. Tipični predstavniki poddružine grobarjev (Nicrophorinae) so podolgovate živali z valjastim telesom, gladkimi pokrovkami in betičastimi tipalkami – na sliki v sredini je zlatorepi grobar (Nicrophorus interruptus) kot tipični predstavnik grobarjev. Izjema je crkovinar (Necrodes littoralis; na sliki desno), ki ima sploščeno telo z manjšo glavo, manjšim vratnim ščitom, rebrastimi pokrovkami in kijastimi tipalkami, a vseeno bolj spominja na grobarje kot na mrharje, kamor sicer sodi. (foto: Andrej Kapla) Mali grobar (Nicrophorus vespilloides) na kadavru miši in s priskledniško pršico (na vrhu pokrovk). (foto: Al Vrezec) B Truplo polha (Glis glis) grobarji zakopljejo v le nekaj dneh. Samec in samica grobarjev skušata najdeno truplo kar najhitreje skriti pred tekmeci. Na truplo samica odloži jajčeca, ki jih oba varujeta, kasneje pa tudi skrbita za ličinke, ki se na truplu hranijo. Posnetke je posnela samodejna kamera, postavljena v sovji gnezdilnici. A 28 mali grobar (Nicrophorus vespilloides) gorski grobar (Nicrophorus sepulchralis) krznenovrati grobar (Nicrophorus vespillo) veliki grobar (Nicrophorus germanicus) črni grobar (Nicrophorus humator) 20 m m samica odloži jajčeca, ki jih oba varujeta, kasneje pa tudi skrbita za izlegle ličinke, ki se hranijo na truplu. Grobarje večinoma najdemo na mrhovini (sl. B), kjer je predvsem na večji mrho- vini moč najti veliko število osebkov. Ko jih primemo, celo sikajo, kar je posledica drgnjenja členov zadka (stridulacija). Po- noči nekatere vrste priletijo na luč, veči- noma v mraku, zato nanje naletijo tudi metuljarji ob nočnih lovih. Neredko so hrošči polni priskledniških pršic (sl. B), ki grobarje izkoristijo za prevoz od ene do druge mrhovine. Pri nas je odprtih še kar nekaj favnistič- nih vprašanj, povezanih z razširjenostjo grobarjev, medtem ko je o ekologiji in ogroženosti teh vrst znanega zelo malo, zato so nove terenske raziskave izjemno potrebne. Grobarje je poleg uporabe svetlobnih pa- sti in pregledovanja mrhovine mogoče vzorčiti tudi s t. i. mrhovinskimi past- mi, v katerih za vabo uporabimo košček usmrajenega mesa, lahko tudi ribe ali gni- lega sira. Pasti so lahko vkopane v tla kot Barberjeve pasti ali pa pritrjene na drevo. Uporabne so tudi prestrezne viseče pasti z mrhovino kot vabo, saj so grobarji do- bri letalci. Pri vsem tem je pametno mr- hovinsko vabo nekako ločiti od fiksirnega sredstva (navadno je to alkoholni kis ali drugi fiksativ, npr. etilenglikol), past pa je treba pregledati vsaj v roku tedna dni, da ne pride do gnitja ujetih živali. Vzorčimo v času aktivnosti odraslih živali, ki se med vrstami sicer malenkostno razlikuje, ven- dar na splošno skoraj za vse vrste grobar- jev velja, da vrh aktivnosti dosegajo med junijem in julijem. DOLOČEVALNI KLJUČ GROBARJEV (NICROPHORUS) SLOVENIJE 29 čopasti grobar (Nicrophorus antennatus) kosmati grobar (Nicrophorus vestigator) zlatorepi grobar (Nicrophorus interruptus) gozdni grobar (Nicrophorus investigator) stepski grobar (Nicrophorus sepultor) 20 m m Za hitro terensko določanje vrst so se klasični dihotomni ključi izkazali kot manj uporabni, zato sva se odločila za določevalni sistem po Petersonu. Sistem je razvil ameriški ornitolog Roger Tory Peterson za terensko določanje ptic, uporaben pa je tudi za nekatere druge vretenčarje in med žuželkami za metulje. Tokrat tak ključ prvič predstavljamo za hrošče. Ideja ključa je terenskega raziskovalca na vizualen način z opozorili na ključne značilnosti pripeljati do zanesljive določitve vrste. Seveda je tak pristop uporaben predvsem za manjše skupine vrst z jasnimi morfološkimi znaki, ki jih je moč opaziti s prostim očesom ali z uporabo terenske lupe. Tak ključ poleg značilnosti vrste omogoča tudi primerjave med vrstami. Opozoriti je treba, da je pri določanju mrtvih primerkov potrebna posebna previdnost, saj lahko med procesom vzorčenja in pre- paracije dlačice na zadku, ki so pomemben določevalni znak, tudi odpadejo, kar lahko privede do napačnih zaključkov. Teh težav pri določanju živih primerkov skoraj ni. Predstavljeni ključ zajema vse vrste grobarjev, ki so bile kdaj koli ugotovljene v Sloveniji, in eno pri nas pričakovano vrsto. 30 KRATKI OPISI VRST S POZNANO RAZŠIRJENOSTJO V SLOVENIJI 1 VELIKI GROBAR (Nicrophorus germanicus) Velikost: 20–30 mm. Razširjenost: Palearktika, v Evropi zahodna in srednja Evropa, v južni Evropi redek. Habitat: odprta travišča z bogato humusno pla- stjo. Višinska razširjenost: nižinska vrsta. Sezonska dejavnost: april–sep- tember. Življenje: pretežno nočna vrsta, ki se pojavlja na velikih kadavrih in celo iztrebkih. Status v Sloveniji: izumrla vrsta. Zadnji podatek v Sloveniji: 1940. Raziskanost razširjenosti v Sloveniji: zelo slaba, pričakovan v nižinah SV Slovenije (Dravsko polje, Prekmurje). 2 ČRNI GROBAR (Nicrophorus humator) Velikost: 18–26 mm. Razširjenost: Severna Afrika, Evropa in do zahodne Ki- tajske, v Evropi odsoten le na Iberskem polotoku. Habitat: pretežno gozd (su- hi iglasti gozdovi). Višinska razširjenost: 100–1.600 m n. v. (max. pod 300 m n. v.). Sezonska dejavnost: marec–december (max. april–julij). Življenje: nočna vrsta, ki se pojavlja na kadavrih in gnilih gobah, prileti tudi na luč. Sta- tus v Sloveniji: splošno razširjen, lokalno pogost. Zadnji podatek v Sloveniji: po 2010. Raziskanost razširjenosti v Sloveniji: dobra. 3 MALI GROBAR (Nicrophorus vespilloides) Velikost: 12–18 mm. Razširjenost: Evrazija, Severna Amerika, splošno razšir- jen v Evropi, razen na skrajnem jugu. Habitat: gozd (pogostejši v vlažnih goz- dovih). Višinska razširjenost: 100–1.850 m n. v. Življenje: dnevna vrsta, ki se pojavlja na kadavrih in gnilih gobah. Sezonska dejavnost: marec–november (max. junij–julij). Status v Sloveniji: splošno razširjen in pogost. Zadnji poda- tek v Sloveniji: po 2010. Raziskanost razširjenosti v Sloveniji: zelo dobra. 4 KRZNENOVRATI GROBAR (Nicrophorus vespillo) Velikost: 12–22 mm. Razširjenost: Palearktika med Evropo in Mongolijo, v Evropi splošno razširjen. Habitat: večinoma odprta območja, redkeje v gozdu. Višinska razširjenost: 100–1.500 m n. v. (max. pod 300 m n. v.). Sezonska dejavnost: marec–oktober (max. julij). Življenje: v mraku in ponoči dejavna vrsta, ki se pojavlja na kadavrih, prileti na luč. Status v Sloveniji: splošno raz- širjen in pogost. Zadnji podatek v Sloveniji: po 2010. Raziskanost razširje- nosti v Sloveniji: dobra. 5 GORSKI GROBAR (Nicrophorus sepulchralis) Velikost: 12–20 mm. Razširjenost: južna Evropa. Habitat: toplejše lege, ver- jetno pretežno na traviščih v višjih legah. Višinska razširjenost: 400–1.200 m n. v. Sezonska dejavnost: maj–september. Življenje: verjetno nočna vrsta, ki se pojavlja na kadavrih, ekologija slabo poznana. Status v Sloveniji: zelo redka in upadajoča vrsta. Zadnji podatek v Sloveniji: 1997. Raziskanost raz- širjenosti v Sloveniji: zelo slaba, potencialne so višje ležeče in prisojne kraške planote Z Slovenije. ČOPASTI GROBAR (Nicrophorus antennatus) Velikost: 19–23 mm. Razširjenost: Palearktika, Evropa do Kašmirja in SZ Ki- tajske. Habitat: odprta območja (travniki na puhlici). Višinska razširjenost: nižinska vrsta. Sezonska dejavnost: marec–avgust. Življenje: pojavlja se na kadavrih, ekologija slabo poznana. Status v Sloveniji: pričakovana vrsta. Raz- iskanost razširjenosti v Sloveniji: vrsta je pričakovana v SV Sloveniji, zlasti v Prekmurju, sicer poznana iz Madžarske, Avstrije in Italije. 1 2 3 4 5 31 6 KOSMATI GROBAR (Nicrophorus vestigator) Velikost: 12–22 mm. Razširjenost: Evropa do Indije in Z Sibirije. Habitat: odprta območja (travniki). Višinska razširjenost: 400–600 m n. v. Sezonska dejavnost: marec–oktober. Življenje: verjetno nočna vrsta, ki se pojavlja na kadavrih, ekologija slabo poznana. Status v Sloveniji: zelo redka in upadajoča vrsta. Zadnji podatek v Sloveniji: 1984. Raziskanost razširjenosti v Slove- niji: zelo slaba, potencialna so kraška travišča JZ Slovenije. 7 ZLATOREPI GROBAR (Nicrophorus interruptus) Velikost: 12–20 mm. Razširjenost: Severna Afrika, Evropa (splošno razširjen), osrednja Azija. Habitat: pogostejši v gozdu, a tudi v odprtih okoljih. Višinska razširjenost: 100–1.300 m n. v. (max. pod 300 m n. v.). Sezonska dejavnost: marec–oktober (max. julij–avgust). Življenje: ob mraku dejavna vrsta, ki se pojavlja na kadavrih, prileti na luč. Status v Sloveniji: splošno razširjen in po- gost. Zadnji podatek v Sloveniji: po 2010. Raziskanost razširjenosti v Slo- veniji: dobra, slabša v višje ležečih gorskih predelih. 8 GOZDNI GROBAR (Nicrophorus investigator) Velikost: 12–22 mm. Razširjenost: Evrazija in Severna Amerika, v Evropi splošno razširjen razen v Z Evropi. Habitat: gozd, redko izven gozda. Višinska razširjenost: 150–1.400 m n. v. (max. 800–1.400 m n. v.). Sezonska dejav- nost: april–oktober (max. julij). Življenje: ob mraku dejavna vrsta, ki se poja- vlja na kadavrih, prileti na luč. Status v Sloveniji: lokalno razširjen, a nikjer številen. Zadnji podatek v Sloveniji: po 2010. Raziskanost razširjenosti v Sloveniji: pomanjkljiva, zlasti v gorskih gozdovih južne Slovenije. 9 STEPSKI GROBAR (Nicrophorus sepultor) Velikost: 12–22 mm. Razširjenost: Palearktika, srednja Evropa do južne Skandinavije in Panonske nižine. Habitat: odprta travišča z bogato humusno plastjo, redko v gozdu. Višinska razširjenost: nižinska vrsta. Sezonska de- javnost: april–september. Življenje: verjetno nočna vrsta, ki se pojavlja na ka- davrih in gnilih gobah, ekologija slabo poznana. Status v Sloveniji: izumrla vr- sta. Zadnji podatek v Sloveniji: 1875. Raziskanost razširjenosti v Sloveniji: zelo slaba, pričakovan v nižinah SV Slovenije (Dravsko polje, Prekmurje). VIRI IN DODATNO BRANJE: Çiftçi D., Růžička J., Abdullah H., Şahin U. (2018): The large carrion beetles (Coleoptera: Silphidae) of Turkey: a review with a new species record. Zootaxa 4441(3): 555–591. Dekeirsschieter J., Verheggen F., Lognay G., Haubruge E. (2011): Large carrion beetles (Coleoptera, Silphidae) in Western Europe: a review. Biotechnol. Agron. Soc. Environ. 15(3): 435–447. Freude H., Harde K.W., Lohse G.A. (1971): Die Käfer Mitteleuropas. Band 3. Goecke & Evers Verlag, Krefeld., 365 str. Jakubec P. (2015): Ecological and evolution strategies of necrophagous beetles (Coleoptera). Doctoral thesis. Czech University Of Life Sciences, Prague, 128 str. Lompe A. (2002): Käfer Europas: http://coleonet.de/coleo/texte/silphidae.htm. Peterson Identification System: https://en.wikipedia.org/wiki/Peterson_Identification_System. Růžička J., Jakubec P. (2016): Coleoptera: Agrytidae, Silphidae. Folia Heyrovskyana, Series B, 26: 1–17. Sikes D. S., Madge R. B., Newton A. F. (2002): A catalog of the Nicrophorinae (Coleoptera: Silphidae) of the world. Zootaxa 65: 1–304. Vrezec A., Ambrožič Ergaver Š., Kapla A., Ratajc U. (2020): Gradivo za favno hroščev (Coleoptera) Slovenije, 5. prispevek: Polyphaga: Staphyliniformia: Staphylinoidea: Silphidae. Scopolia 99: 1–153. Vrezec A., Kapla A. (2007): Kvantitativno vzorčenje hroščev (Coleoptera) v Sloveniji: referenčna študija. Acta entomologica slovenica 15 (2): 131–160. 6 7 8 9 32 Fotoživ Vijoličasti krešič (Carabus germarii) je ena najbolj splošno pa tudi na ekstenzivnih travnikih in poljih. Idrijski mannov jetrenjak (Mannia triandra) je na podlagi primerkov iz okolice Idrije opisal Scopoli. Na območju klasičnega nahajališča vrsta še vedno uspeva. Raziskave zadnjih let pa so pokazale, da lahko ta drobni jetrenjak najdemo tudi v drugih predelih Slovenije: v Alpah, Polhograjskem hribovju, na Štajerskem, v Zasavju, na Dolenjskem in v dolini Kolpe. (foto: Simona Strgulc Krajšek, 8. 4. 2019, dolina Bele pri Poljčanah) Samca triglavskega pedica (Sciadia slovenica) je leta 2008 francoski entomolog opisal kot novo vrsto za znanost. Le leto kasneje sta avstrijski in nemški entomolog podala zbirkah našla še več primerkov te vrste. Samico tega nočnega metulja sem fotografiral 7. 8. 2015 v neposredni bližini ene od planinskih koč v okolici Triglava (sl. levo). Na nočne metulje se bolj malo spoznam, zato sem za pomoč pri določitvi vrste prosil dr. Tomija Trilarja, njemu pa je entomolog Stanislav Gomboc sporočil, da gre pri moji endemita Julijskih Alp. (foto: Stanislav Čičerov) triglavskega pedica v naravi. Samca sem nekaj deset metrov stran opazil in ob pojemajočem soncu fotografiral 7. 8. 2020, torej natančno pet let kasneje (sl. desno). 33 Navadni pljučar (Lobaria pulmonaria) je lišaj, ki je v suhem stanju siv do rjavkast, na sliki pa je zelene barve, ker je bil fotografiran vlažen po dežju. Uspeva predvsem na lubju listavcev, posebno na gorskem javorju in bukvi. Njegovo ime izhaja iz nekdanje uporabe za zdravljenje pljučnih bolezni po nauku o signaturah. Ogrožajo ga spremembe v načinu gospo- darjenja z gozdovi (spremembe vrstne sestave in zračne vlažnosti, dro- bljenje habitatov, vzdrževanje gostih sestojev brez osončenih vrzeli ter prekratka obhodna doba sečnje), prekomeren vnos dušikovih spojin in onesnaženje zraka. (foto: Luka Pintar, julij 2006, Bohinj) Obsežen požar je v letu 2022 zajel gozdove na Krasu, med drugim tudi strmine v okolici Sel na Krasu. Ob ogledu pogorišč v letu 2023 smo bili botaniki pozitivno presenečeni nad dobro spontano obraščenostjo z za te gozdove značilnimi vrstami. (foto: Jože Lango, 27. 5. 2023) Svoje fotografije za naslednjo izdajo lahko pošljete do 10. oktobra 2023 na bilten.trdoziv@gmail.com. V naslednji številki bo Fotoživ posvečen J. A. Scopoliju (več na str. 52–53). razširjenih vrst velikih krešičev v Sloveniji. Gre za generalistično vrsto, ki živi v gozdovih, (foto: Andrej Žagar, 12. 6. 2016, Čezsoča) še opis samice in v entomoloških Gre za redko fotografijo samice najdbi iz leta 2015 za samico tega 34 Glive (Fungi, Mycota) so samostojno kraljestvo živih bitij. Njihova raznoli- kost ter število vrst sta izjemna in že samo v Sloveniji je bilo doslej zabeleže- nih vsaj 5.430 vrst. Mnoge od njih sla- bo poznamo in tudi pregledno znanje o glivnem bogastvu različnih območij naše države je marsikje pomanjkljivo. Pred štirimi leti sva prva avtorja v Trdoživu (2019: VIII/1) že predstavljala rezultate svoje osnovnošolske raziskave raznolikosti gliv v Braslovčah, v Savinj- ski dolini, ki sva jo opravila pod zunanjim mentorstvom mikologa Luke Šparla. Je- seni 2017 in 2018 sva na skupno 25 te- renskih obiskih, na le približno 0,25 km2 velikem gozdnem območju z ledinskim imenom »Gmajna« v Rakovljah, zabeležila preko 300 vrst gliv. Za »najin« MTB kva- drant 9756/1 oz. za Braslovče z okolico sva prvič zabeležila preko 100 vrst. Spomniva še, da na terenu nisva »gobari- la« in gliv po večini nisva nabirala, ampak sva jih ciljno iskala v različnih habitatih: po gozdnih tleh, med podrastjo, na štorih, deblih, listih na robu gozda in izjemoma celo pod zemljo. Na terenu sva najdene glive čim bolje fotografirala, nato pa foto- grafije doma skrbno uredila ter določila s pomočjo strokovne literature in svetov- nega spleta. Končne določitve je potrdil, popravil in dopolnil Luka. Najdbe vrst sva primerjala s podatki iz javnega informa- cijskega sistema za beleženje in kartiranje vrst gliv v Sloveniji – Boletus informaticus (https://boletusinformaticus.si/start. aspx). Kljub temu da je glivno bogastvo »naji- nega« majhnega raziskovanega območja preseglo pričakovanja, je bilo jasno, da zaradi omejenega obdobja raziskave in s pristopom »ljubiteljske znanosti« nikakor nisva zabeležila celotne vrstne raznoliko- sti gliv na tem območju. Zato sva v letih 2019–2023 raziskavo nadgradila z doda- tnimi obiski gozda v družbi očeta. Obmo- čje raziskave sva malenkost razširila, tako da je zajemalo skupno približno 0,4 km2 gozdiča na zahodnem robu zaselka Rako- vlje, ki ga na severu omejuje dolina poto- ka Radigaj, na jugu pa potoček Jelovnik. Poseben poudarek sva dala poznozimske- mu in pomladnemu obdobju ter poprej Prispevek k poznavanju gliv v Braslovčah Besedilo: Bine Bedjanič, Ana Mia Bedjanič in Luka Šparl Foto: Bine Bedjanič nekoliko slabše pregledanim območjem ob potokih. S predhodno pridobljenim znanjem in na podlagi izkušenj preteklih dveh let sva se osredotočila zlasti na fo- tografiranje vrst, za katere sva domneva- la, da jih še nisva videla, oz. sva ocenila, da so »nove«. Med februarjem 2019 in aprilom 2023 sva tako na okoli 30 prilo- žnostnih terenskih obiskih posnela preko 1.000 dodatnih fotografij gliv. Ker so glive zelo obsežna in raznolika skupina živih bitij, njihovo določanje pa je lahko pogosto zelo težavno in zahte- va veliko znanja ter izkušenj, sva za po- moč ponovno prosila Luko. Najin »citizen science« pristop je kljub ciljnemu teren- skemu delu in dobri dokumentaciji v mnogih primerih odpovedal. Na podlagi še tako dobre fotografije, a pomanjklji- vih dodatnih informacij o podrobnostih in značilnostih, brez mikroskopiranja ter drugih pristopov, zanesljiva določitev glive do vrste namreč ni bila mogoča. Ne glede na omenjene omejitve nas je podro- ben pregled zbranega gradiva ponovno prijetno presenetil. V nadaljevanju izpo- stavljamo nekaj zanimivejših odkritij. Po pričakovanju nas je z novimi najd- bami gliv za ožje in širše območje raz- veselilo zlasti obdobje konca zime in pomladi, ki je bilo do takrat za nas še ne- raziskano. Medtem ko smo marčno pol- ževko (Hygrophorus marzuolus) in zimsko panjevko (Flammulina velutipes) pričako- vali, je široka medaljonka (Discina ancilis) v vzhodni Sloveniji zelo redka in je sodeč po karti razširjenosti iz zbirke Boletus informaticus nova vrsta za Savinjsko re- gijo. Bolj splošno sta razširjeni prav tako zgodnji vrsti skledarjev: škrlatna čašica (Sarcoscypha coccinea) in rjavkasta skle- dičarka (Legaliana badia). Jeseni 2019 nas je presenetilo opažanje zajedalskega pago- bana (Pseudoboletus parasiticus), ki zajeda nič kaj podobno daljno sorodnico navadno trdokožnico (Scleroderma citrinum) in ga ne prej ne kasneje nismo našli. Odmirajoča ali odmrla drevesa, debla in veje so pomemben življenjski prostor Med zaprtotrosnicami (deblo Ascomycota) iz skupine skledarjev (red Pezizales), ki smo jih zabeležili zelo zgodaj spomladi, sta v vzhodni Sloveniji redka široka medaljonka (Discina ancilis; levo) in bolj splošno razširjena škrlatna čašica (Sarcoscypha coccinea; desno). Zgodnja prstenica (Choiromyces venosus) ima gomoljast, krompirju podoben trosnjak, ki značilno raste pod zemljo in ga na površini redkeje opazimo. Uvrščamo jo v družino gomoljark (Tuberaceae) in je soro- dna bolj znanim gomoljikam – tartufom, s katerimi pa ne deli kulinaričnega slovesa. 35 gliv. Podrobnejši ciljni pregled navede- nih življenjskih okolij nas je nagradil z opažanjem številnih zanimivih vrst. Med redkejšimi v Sloveniji in novimi za šir- šo Savinjsko regijo so npr. trepetlikin plutač (Phellinus tremulae), pecljasta zamazanka (Exidia recisa), blazinasti predirnik (Diatrype bullata), brezova pre- dirnica (Diatrypella favacea), vrstna tr- hlica (Neoantrodia serialis) in zgrbančena usnjevka (Hydnoporia corrugata). Redka v regiji je tudi sicer težko določljiva me- snata želatinka (Ascocoryne sarcoides), ki smo jo določili na podlagi nespolnih trosnjakov. Še redkejša je njena sorodni- ca Ascocoryne solitaria, za katero zbirka Boletus informaticus navaja le dva podat- ka iz zahodne Slovenije. Ob pregledu številnih mikoloških knjig so slike nekaterih neobičajnih vrst gliv iz tega ali onega razloga pritegnile našo pozornost in nas navdahnile za naslednji obisk gozda. Takšen primer je prapro- tna pogostnica (Rhopographus filicinus), ki jo najdemo na steblih orlove praproti (Pteridium aquilinum) in za katero zbirka Boletus informaticus navaja za Slovenijo le osem najdišč. Kljub le maloštevilnim najdbam gre po naših ocenah – tudi glede na razširjenost orlove praproti po celotni Sloveniji – za precej pogostejšo vrsto. Tu- di bodikino kalupnico (Trochila ilicina), ki napada liste navadne bodike (Ilex aquifolium) in je pri nas doslej znana z vsega treh najdišč, smo ciljno poiskali na naravnem rastišču te zavarovane rastline v našem gozdu. Skupne rezultate svoje raziskave gliv v obdobju 2017–2023 bomo v kratkem po- drobneje predstavili v mikološkem član- ku. Določitev zbranega obsežnega foto- grafskega materiala še ni čisto zaključena, vendar vse kaže, da bo seznam vrst gliv majhnega gozdička v Braslovčah z doda- tnimi raziskavami zadnjih let narasel na že preko 370 vrst. Med njimi je preko 60 vrst gliv novih za celotno MTB polje 9756, skoraj 30 dodatnih je novih za širšo Sa- vinjsko regijo. Dokaz več, da lahko tudi z osnovnim pristopom ljubiteljske zna- nosti, ki ima seveda tako prednosti kot tudi mnoge omejitve in pomanjkljivosti, ob načrtnem delu ter s kritično presojo in sodelovanjem specialista pomembno do- prinesemo k poznavanju biotske raznoli- kosti pred domačim pragom. Nekaj zanimivejših vrst gliv iz Braslovč, ki so na podlagi podatkov iz informacijskega sistema Boletus informaticus nove za širšo Savinjsko regijo. Zgoraj, od leve proti desni: trepetlikin plutač (Phellinus tremulae); pecljasta zamazanka (Exidia recisa); brezova predirnica (Diatrypella favacea) in zgrbančena usnjevka (Hy- dnoporia corrugata). Spodaj, od leve proti desni: mesnata želatinka (Ascocoryne sarcoides); želatinka Ascocoryne solitaria; bodikina kalupnica (Trochila ilicina) in praprotna pogostnica (Rhopographus filicinus). Zanimiv predstavnik družine cevark (Boletaceae) je zajedalski pagoban (Pseudoboletus parasiticus; trosnjaka z betom in klobukom levo in desno), ki uspeva kot parazit na navadni trdokožnici (Scleroderma citrinum; kroglast trosnjak na sredini). Vrstna trhlica (Neoantrodia serialis) raste na od- mrlih deblih in štorih iglavcev. 36 Intervju: METKA ŠKORNIK Pogovarjala se je Branka Trčak Metka Škornik je diplomirana biolo- ginja in profesorica biologije, ki je na vseh področjih, ki se jim je posvetila, pustila velik pečat. Vsega, česar se je lotila, se je lotila na široko, pa naj bo to študij biologije, poučevanje na srednji šoli, članstvo v botaničnem društvu, delovanje v gorski straži ali nenaza- dnje tudi vrtičkarstvo in kulinarika. Najverjetneje jo je najbolj zaznamova- lo poučevanje biologije na Gimnaziji Bežigrad, kamor je prišla z dobro pod- lago s študija biologije na ljubljanski univerzi. Ljubitelji botanike smo Met- kino aktivnost močno občutili v Bota- ničnem društvu Slovenije, kjer že od začetka ustanovitve društva mesečno vodi botanične večere, bila je predse- dnica društva in na različne načine aktivna pri večini ostalih dogodkov, ki so se in se še odvijajo v društvu. Zelo aktivna je tudi na družbenih omrežjih, kjer skuša delovati strokovno in na tak način ozaveščati najrazličnejše profile in interesne skupnosti. Metka, pričela bom z najbolj šolskim vprašanjem. Kdaj si se odločila, da boš študirala biologijo? To je edina stvar, o kateri sem razmišlja- la, potem ko sva se dogovorili za ta po- govor. Doma sem s podeželja, iz Rimskih Toplic, kjer raste veliko zanimivih rastlin, od blagajevega volčina do drugih alpskih rastlin. Že moja mama je želela študirati farmacijo, vendar je morala po vojni čim prej v službo, zato se ji želja ni uresničila in očitno sem podedovala njeno ljubezen do naravoslovja. Oče je bil ribič in plani- nec in ves čas smo kot družina bili vpeti v naravo. Konec moje osnovne in v začetku srednje šole je Tatjana Vrčkovnik (takrat še Knez), ki je kasneje poučevala pedago- ške predmete na Oddelku za biologijo, za diplomsko delo popisovala floro v dolini Gračnice in na Kopitniku. Nekako je nane- slo, da sem šla nekajkrat z njo in tudi to je bila ena od stvari, ki je močno vplivala na mojo izbiro študija. Za maturantski ples sem tako od strica dobila v dar Malo floro Slovenije (1969). Seveda so me spraševali, kaj pa, če ne bom dobila službe, in kaj, če ne bom naredila sprejemnih izpitov. To, da ne bi bila sprejeta, zame ni bila mo- žnost. Kasneje sicer sprejemnih izpitov ni bilo, ker se nas je vpisalo ravno toliko, da so vse sprejeli, da pa ne bi bilo službe, te- ga pa nisem priznavala, ker menim, da se službo vedno dobi, če se hoče. Tudi danes dijakom rečem, naj gredo študirat tisto, kar jih zanima. Ker študirati nekaj, kar te ne zanima, in nato še v tem delati, se mi zdi mučno. Kakšna so bila študijska leta? Že v začetku študija sem se začela družiti z Andrejem Podobnikom (op. a. kasne- je tudi učitelj na bežigrajski gimnaziji in trenutni predsednik Botaničnega društva Slovenije), Metko Kralj, Andrejo Seliger in njenim možem Janezom, ki me je v pr- vem letniku faksa učil fiziko, in zagotovo še kom, ki se ga trenutno ne spomnim. Na fakulteti sem izbrala raziskovalno smer, sistematsko-ekološki blok in tu sem se bolj približala botaniki. V višjih letnikih sem pri profesorju Andreju Martinčiču honorarno urejala herbarij mahov Srečka Groma. To se je dogajalo nad Lipo (nad gostilno Pod lipo na Rimski cesti), kjer je imela »biologija« takrat, pred izgradnjo Biološkega središča, tudi svoje prostore. Takrat izpita pri prof. Martinčiču še nisem imela opravljenega in spomnim se, da mi Metka Škornik. (foto: Peter Skoberne, 16. 7. 2010) 37 je marsikdo rekel, kako bom z lahkoto na- redila izpit. Sama sem menila ravno obra- tno. Če vsak dan s profesorjem piješ kavo med odmorom, se moraš na izpitu izka- zati. Na vseh terenskih vajah pri ekologiji rastlin so me izkoristili za popise flore, razen če sem se uprla, da sem spoznala še kakšne aparature, s katerimi smo pri ra- stlinah merili določene parametre. Se spomniš kakšnega posebnega do- godka iz študijskih let? V prvem letniku smo imeli v okviru pred- meta obramba, ki ga danes seveda več ni, nek poseben dan, ko smo skupaj z Bran- kom Vrešem in Ireno Lavrač šli na Šmarno goro, kjer smo z Malo floro Slovenije dolo- čali neko rastlino in jo določili kot neko vodno vrsto. Ker smo vedeli, da je določi- tev napačna, smo direktno s terena odšli v knjigarno na Bavarskem dvoru, kjer so imeli tudi tujo literaturo. V enem izmed treh zvezkov zbirke Dtv-Atlas Biologie je bila narisana tudi »naša« rastlina in od takrat vem, da je to deveterolistna kono- pnica. Posebno je bilo tudi to, da smo se po te- renskih vajah veliko družili. Čeprav so bila to prostočasna druženja, pa so zelo pomembna, ker smo se na ta način z ose- bjem, ki dela na fakulteti, bolje spoznali in navezali stike. Nekateri od teh stikov so se ohranili še desetletja po končanem študiju, in tudi ko sem kaj potrebovala v okviru svoje službe, sem se kadarkoli lah- ko obrnila nanje. Vaše terenske aktivnosti so bile tudi športno obarvane, kajne? Mi smo bili zanimiv letnik, saj smo si že v prvem letniku kupili mrežo in žogo za odbojko, ki smo ju vlačili s seboj na vse terenske vaje, tudi v Tivoli, na Kum in Ko- mno, na železniških postajah smo igrali in tudi za žogo, ki se je odkotalila s Kuma pa bregu navzdol, je moral nekdo teči. Spo- mnim se, kako smo maja 1979 ob igranju odbojke spremljali prvi slovenski vzpon na Mont Everest. Tudi v tvojih študentskih časih so že obstajali tabori. Najbrž tudi tam nisi manjkala? Tako je, seveda nisem manjkala. Kot men- torica sem sodelovala na kakšnih 10 sre- dnješolskih raziskovalnih taborih. Takrat je bil zelo aktiven Klub mladih raziskoval- cev Koper, v katerem so bili aktivni tudi Mitja Kaligarič, Bojan Marčeta, Miki Tra- tnik in drugi. Oni so bili še srednješolci. Tabori so potekali v Istri, bili so pa zelo asketski. Hodila sem pa tudi po razisko- valnih taborih, ki so jih organizirali reci- mo Janko Božič, Dušan Plut, Tone Wraber. Po drugem letniku na faksu nas je pet šlo v Bosno na Prenj, Andrej Podobnik, Metka Kralj, Janez in Andreja Seliger, ki jima je to bilo poročno potovanje, in jaz. Ko smo izstopili, je z istega vlaka izstopilo še pet biologov, med njimi Milan Strle, ki smo jih poznali in so šli proti isti koči kot mi. Ime- li smo tudi nekaj raziskovalnih taborov po Jugoslaviji. Tema tvojega diplomskega dela je bi- la skupina alpskih makov (Papaver alpinum agg.). Si sama izbrala to temo? Odločila sem se, da bom delala diplomo iz botanike, moj mentor je bil Tone Wra- ber in na izbiro sem imela več možnosti. Ena je bila, da bi preučila bertolonijevo in travniško kaduljo, nato pa sem se odloči- la za agregat alpskega maka v Sloveniji, zato da sem lahko hodila v hribe, saj sem imela planinstvo privzgojeno od doma. Za diplomo sem dobila Prešernovo nagrado in spomnim se, da je nekdo čestital pro- fesorju Wraberju, ki se je obrnil k meni in rekel, da za to pa je treba čestitati kar meni, saj je to moja naloga. To je bila zelo lepa gesta, saj sem dejansko bila pri nalo- gi precej prepuščena sama sebi. Kdo te je na univerzi učil botaniko? Franc Sušnik v prvem letniku splošno botaniko, Vlado Ravnik sistematsko bota- niko, Tone Wraber je bil tedaj še njegov asistent, ki me je učil na vajah, ekologi- jo rastlin Andrej Martinčič in fiziologijo rastlin Nada Gogala. Ona je predavala še nekaj izbirnih predmetov s področja fizi- ologije rastlin. Si tudi profesorica biologije. Si opra- vila tudi izpite s te smeri, da si lahko kasneje sploh učila na gimnaziji? Tako je, ko sem končala raziskovalno smer, sem skupaj s kolegom iz letnika, Andre- jem Jaklinom iz hrvaške Pule, vpisala še pedagoško smer. Nekako nama je takrat uspelo, da sva v enem letniku vpisala 3. in 4. letnik pedagoške smeri. Takrat smo morali diplomo delati le na raziskovalni smeri, za dodatno pedagoško smer pa so zadostovali opravljeni izpiti. Ob konča- nem študiju sem dobila naziv diplomirani biolog in profesor biologije, usposobljen za poučevanje zdravstvene vzgoje. Kaj ti je dal študij pedagoške smeri? Strokovni del študija ti da raziskovalno osnovo in dobro znanje biologije na šte- vilnih področjih, pedagoški pa ti da bolj to, da znaš razmišljati, kako bi sam želel izvajati pouk. Pomemben vpliv name je v tem pogledu imel profesor biologije iz moje srednje šole, Gimnazije Karla De- stovnika Kajuha v Celju, prof. Jože Rotar, ki je bil pred odhodom v pokoj. V četrtem letniku smo pri posebnih urah poglablja- li poglavja iz biologije za maturo, ki jih je vodila druga profesorica. Takrat se je v srednje šole uvajala t. i. nova biologija. Rotar je učil še po starem programu, ki je vključeval botaniko, zoologijo, geologijo in ekologijo, v »novi« biologiji pa se je uči- lo že o DNK, kar je bilo v tistih časih bolj »nobel«. Mi smo takrat veljali za zastarele. Na poglabljanju, kjer smo se srečali dijaki iz obeh programov, se je izkazalo, da smo mi iz klasičnega sistema znali stvari med sabo bolje povezovati in da smo procese tudi bolje razumeli. Prav to se tudi meni zdi bistveno pri poučevanju biologije, da učenci na koncu razumejo same procese in da jih znajo med sabo povezovati. Spo- mnim se, da so predmeti iz naravoslovja bili zelo zahtevni in da je kasneje v času študija za nas, ki smo prihajali s »Kajuha«, veljalo, da ne bomo imeli težav pri študi- ju. Iz mojega C razreda smo kar tri sošolke doštudirale biologijo. Iz časov študija, nekje iz začetka 80. let, v dolini Kolpe. Od leve: Simon Pleško, Benjamin (Beni) Tome, Irena Lavrač (prej Štimec), Manca Dovč (prej Žolnir), Metka Škornik. 38 Kaj je pomembno pri izbiri srednje šo- le; širina znanja, ki ti jo šola da, ali so- cialno okolje, v katerem se dijak dobro znajde? Oboje se mi zdi pomembno. Širina znanja, ki jo dobiš, je zelo pomembna, zlasti tistih predmetov, ki jih poslušaš samo v srednji šoli. Povezava s sošolci pa je pomembna zlasti v smislu, da vidiš, kaj bi vzel od ne- katerih, torej kaj se lahko od njih naučiš. To ne pomeni, da si preračunljiv, ampak da se od drugih učiš stvari, ki bi tebi kori- stile, hkrati pa drugim daš nekaj svojega. Mnogi stiki iz teh let ostanejo vse življe- nje živi. Večino svojega življenja si učila na Gi- mnaziji Bežigrad. Ker si poučevala tudi na drugih šolah, me zanima, kaj bi iz- postavila pri tej gimnaziji. Pogosto rečem, da tisti dijak, ki sodi na to šolo, lahko na njej tudi dobro dela. Dijaki, ki se vpišejo na to šolo, so odgo- vorni, pripravljeni so veliko delati in ne rabijo, kot jaz rečem, krokarja na rami, ki jih bo kljuval, da naj se učijo. Moram povedati, da je bila velika sprememba za nas, ki tu učimo, uvedba mednarodne mature v začetku 90. let in kasneje med- narodne šole. Pri mednarodni maturi (IB – International Baccalaureate®), ki po- teka v tretjem in četrtem letniku, je pro- gram namenjen praviloma uspešnejšim dijakom in poteka v angleščini, tudi izpit je seveda v angleščini. Kasneje smo uve- dli tudi mednarodno šolo (MYP – Middle Years Programme), ki prav tako poteka v angleščini in je namenjena otrokom di- plomatov in drugih tujcev, ki so se prise- lili v Slovenijo. Z uvedbo programa IB se je za učitelje, ki so učili v tem programu, marsikaj spremenilo, spremembe so pri- šle tudi do nas, ostalih učiteljev. Kolegi so hodili na tečaje angleščine v tujino, hodili so na seminarje za mednarodno šolo. Od njih je vse novo znanje prihajalo tudi do nas, ki nismo poučevali v teh programih. Zelo pozitivno je bilo tudi to, da smo imeli dostop do kakršnekoli literature in zelo dobro opremo. Tu smo imeli učitelji veli- ko prednost pred drugimi šolami. Pozitivno se mi zdi tudi to, da so na tej šo- li dijaki iz zelo različnih držav, različnih barv kože, različnih verskih prepričanj, v istem razredu se srečajo tudi dijaki iz dr- žav, ki so med seboj v vojni, in vsi ti dijaki med sabo normalno sodelujejo in spreje- majo drugačnost. Ko je bila vojna na Balkanu, smo v razred sprejeli dva fanta, ki sta bila begunca. Med uro biologije sta sedela v zadnji klopi. Ko je zazvonil zvonec, sta izginila in nihče ni vedel, kje sta. Bila sta pod mizo, saj sta pričakovala zračni napad. Še danes se mi ob spominu na ta dogodek naježi koža in ob tem dogodku sem dojela tudi določene vzorce pri svojih starših, ki sta preživela drugo svetovno vojno. Če je pravi vzgojni trenutek, to zgodbo še danes rada povem pri pouku. Nekaj tvojih dijakov je šlo tudi študirat biologijo. Verjetno si pri nekaterih tu- di ti zaslužna za to? Ja, zelo vesela sem lanske generacije, saj od 16, ki so imeli na maturi biologijo, štir- je sedaj študirajo biologijo. Od nekoliko starejših se spomnim Ceneta Fišerja, Mar- ka Krefta, Lejle Pašić, Darje Stanič, Kata- rine Šoln, Jake Razingarja, učila sem tudi Luko Omladiča, ki sicer ni biolog, je pa v okoljskih vodah. Naj mi mnogi, ki jih sedaj nisem omenila, tega ne zamerijo, ker jih je bilo res veliko. Res je tudi, da nekate- rim v drugem letniku, ko izbirajo matu- ritetne predmete in ne izberejo biologije, povem, da je škoda, ker jih sama vidim na biologiji. Mnogi od teh si naslednje leto premislijo in izberejo biologijo. Dijaki so pogosto pragmatični in izberejo, kar bodo rabili. Ne vem, koliko sem zares zaslužna, da se nekdo odloči študirati biologijo, se pa trudim z dijaki in jih vzpodbujam za raziskovalne naloge, pri čemer se nauči- jo navajanja drugih virov, skoraj vsa leta sem vodila biološki krožek, sodelovala pri pripravah na tekmovanje iz biologije, tekmovanja tudi organizirala in izvajala, letos pa z dijaki že drugo leto sodelujemo na Dnevu očarljivih rastlin. Tudi s sode- lovanjem pri projektu APPLAUSE, ki ga je vodila Mestna občina Ljubljana, sem ozaveščala dijake o invazivnih rastlinah, sedaj pa smo povabljeni k mednarodne- mu projektu ARACNE, ki se bo ukvarjal z murvami, raziskovanjem gojenja svilo- prejk in svilarstvom v preteklosti in sedaj. K projektu bomo pristopili, seveda, bom pa pritegnila tudi mlado kolegico, saj bom pred koncem projekta zaključila svojo službeno pot. So dijaki kdaj kakšno ušpičili? Ja, spomnim se dogodka, ko so enkrat ko- lektivno špricali uro biologije, razen treh, ki ne vem, zakaj pri tem niso sodelovali. Bil je razred res dobrih dijakov in razjezi- lo jih je, ker nisem želela pri poglavju ge- netike odgovoriti na določena vprašanja, saj sem želela najprej razložiti osnove. Di- jaki so to razumeli, kot da jim jaz nočem odgovoriti na vprašanje. Obletnica končanja faksa v Piranu: z Nino Gunde Cimerman in Benijem Tometom. Zdaj se znova srečujejo vsako leto. (foto: Branko Vreš, 22. 9. 2018) 39 Kako ste potem to rešili? Mislim, da smo se pogovorili, skupaj z nji- hovo razredničarko. Od tedaj dalje sem pri genetiki vedno povedala, da če na kaj ne bom odgovorila, je to zato, ker želim najprej razložiti snov po korakih, saj bodo od odgovora na vprašanje tako vsi nekaj odnesli, ne samo tisti, ki sprašuje. V naši družbi se posameznik v množici zelo nerad oglasi in vpraša, če mu kaj ni jasno ali tudi če mora samo izraziti svoje mnenje. Kje meniš, da je vzrok za to? Jaz lahko povem o izkušnjah, ki jih imam v šoli. V OŠ so učenci zelo raznoliki in so tisti, ki jih snov bolj zanima ali želijo več vedeti, včasih zasmehovani s strani dru- gih. To vem zato, ker mi starši na govo- rilnih urah pogosto rečejo, da je njihov otrok srečen v šoli, saj ni zasmehovan, če želi delati, če ga zanima snov, če kaj vpra- ša, če mu je znanje vrednota. Dijake spod- bujam, naj vprašajo, če ne razumejo. Na ta način si bodo marsikaj razjasnili, tudi so- šolci, ki si niso upali vprašati, razmišljajo pa morda enako, si bodo popravili napač- no razumljene koncepte. Kaj meniš o znanju biologije, s katerim pridejo učenci iz osnovne v srednjo šo- lo? Znanje osnovnošolskih učiteljev je zelo pomembno, čeprav včasih to ni dovolj po- udarjeno. Zakaj? Naj povem izkušnjo. Di- jaki pri pouku prisežejo, da jim je jasno, da pri živih bitjih celično dihanje poteka ves čas, fotosinteza pa pri rastlinah takrat, ko lahko poteka, torej ko je na voljo svetloba, kar v grobem pomeni podnevi. V testu pa se pri tem vprašanju neredko zmotijo in odgovorijo napačno: da imajo rastline fo- tosintezo, živali pa celično dihanje. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj tolikokrat napačno odgovorijo in enkrat, ko se temu čudim, neka dijakinja pove, da njej pa je jasno. Razložila je, da so jih v četrtem razredu OŠ naučili točno to, da imajo rastline fo- tosintezo, živali pa dihanje. To so tiste in- formacije, ki se ti zapišejo nekam globoko v možgane in jih presežeš, ko si umirjen, v stresni situaciji pa pridejo na plano. To je slaba strokovna podkovanost nekaterih OŠ učiteljev, nikakor pa ne vseh. Menim, da bi v OŠ koncept poučevanja biologije moral biti zastavljen na način, ki bi pou- darjal razumevanje, poznati bi bilo treba nekaj rastlin in živali in se učiti predvsem biologijo, ki jo vidiš na oko. Seveda bi bi- lo treba pojasniti, da obstajajo sistemi na nivoju tkiv in celic in DNK. Takšen načrt je zelo zahtevno pripraviti, ni pa nemogoče. Pomembno pa je, da bi hkrati z njim mo- rali biti usposobljeni tudi učitelji. Še eno stvar opažam v zadnjih letih. V osnovnih šolah je bilo včasih t. i. nacio- nalno preverjanje znanja (NPZ), tudi ma- la matura smo temu rekli. Tu si dosegel določeno število točk, ki so bile kvalifika- cijske, skupaj z ocenami iz spričevala. Ko so ukinili rezultate NPZ za vpis v srednjo šolo, so ostale le ocene vseh predmetov zadnjih treh let v osnovni šoli. Tako so ocene vseh predmetov enakovredne, kar nikakor ni korektno. Mladi, ki bi radi pri- šli na določene gimnazije, ki »zahtevajo« visoko število točk za vpis, so tako nekoli- ko pozabili na znanje, saj samo hlastajo za visokimi ocenami. Razumem jih, ker je to pač sredstvo do določenega cilja, ampak sprememba sistema z ukinitvijo NPZ po moje ni bila modra odločitev. Ravno na- sprotno je dosegla, kot naj bi po besedah tedanjega ministra, ki je sprejel tak odlok. Povečala je stres in negotovost ob preho- du iz osnovne v srednjo šolo, najbolj prav tistim bodočim dijakom, ki so dobri na naravoslovnem področju, pa morda kaže- jo malo manj interesa pri likovnem pou- ku, glasbi, kar žal rezultira v kakšni štirici več in jim zapira pot na želeno šolo. Prav tako ni korektno, da prav nič ne štejejo zlata priznanja iz znanj slovenščine, ma- tematike, fizike, biologije … Ali so med starši dijakov tudi takšni, ki so začrtali poklicno pot svojega otro- ka? Žal tega ni malo in dijaki imajo zaradi tega pogosto težave. Včasih jih moramo pred starši dobesedno braniti in jim da- mo vedeti, da smo na njihovi strani ter jim pomagamo najti neko pravo pot. Žal pa je sistem tako velik, da vseh s težavami ne opaziš, če pa opaziš, pa tudi kakšnega direktno ogovoriš. Včasih jim svetujem, naj se obrnejo na šolsko svetovalno služ- bo, kamor se lahko v stiski obrnemo tudi zaposleni. Kako je biti učitelj v isti koži prvo leto in čez 20, 30 let? Prvo leto sem bila verjetno grozna, če- tudi bi kdo od tistih prvih dijakov rekel, da nisem bila. Da postaneš dober učitelj, moraš z vsaj dvema generacijama od pr- vega to četrtega letnika. To je nujno, da imaš celosten pregled in da vidiš, kaj je kje smiselno poudariti, kakšne so pove- zave. Pri biologiji ne moreš preskočiti poglavij, ker je vse tako zelo prepleteno in povezano. Učitelj zori in vem, da včasih nisem bila takšna, kot sem zdaj. Sodelav- ka mi je enkrat rekla, da jaz točno vem, Branko Vreš, Metka Škornik in Irena Lavrač na Ljubljanskem barju. (foto: Benjamin Tome, 18. 5. 2023) 40 zakaj določeno stvar v prvem letniku po- vem. Zato ker jo bom kasneje uporabila na drugem mestu. Recimo pri aktivnem prehodu skozi membrano omeniš kalij- -natrijevo črpalko, saj jo boš kasneje ome- njal še pri drugih poglavjih, pri živčevju, recimo, in jih boš takrat spomnil na to. Učni načrti so sedaj napisani ciljno in učitelji imamo avtonomijo, kaj in koliko bomo zahtevali. Podrobno dajanje navo- dil učiteljem, kaj točno morajo zahtevati od dijakov, se mi ne zdi pametno. Včasih preverjam, ali dijaki razumejo snov, tudi na primer tako, da jim pokažem sheme di- halnih verig iz različnih virov in jih vpra- šam, ali se znajdejo. Ni smisel v tem, da se naučiš sliko, ampak da razumeš, kaj slika prikazuje. Učitelji biologije ste pravzaprav prisi- ljeni celotno biologijo dobro poglobiti in povezati različna poglavja med se- boj. Tega drugim biologom, tudi uni- verzitetnim učiteljem, ni treba, ker predavajo predmete, ki se jim znan- stveno podrobneje posvečajo. Meniš, da bi bil zaključni izpit, s katerim bi obnovili in povezali vse med študijem pridobljeno znanje, po končanem štu- diju smiseln? Enkrat mi je Alenka Gaberščik (op. a. profesorica za ekologijo rastlin) rekla, da smo srednješolski učitelji v bistvu edini biologi, ki pokrivamo vso biologijo, in da se ona pri kakšnem vprašanju zlahka iz- muzne in odgovori, da to pa ni njeno po- dročje, in ga usmeri k strokovnjaku za to področje. Tega se takrat nisem zavedala. Ja, zdi se mi, da bi takšen izpit, zlasti na pedagoški smeri, bil zelo na mestu. Na takšen način bi zelo pozitivno vplivali na usposobljenost učiteljev. Kje si začela svojo službeno pot? Prvo službo sem leta 1983 opravljala kot laborantka na Gimnaziji Kranj, ker sem nadomeščala Marijo Štremfelj, ki je šla na porodniško, prvega septembra 1984 pa sem prišla na bežigrajsko gimnazijo. Ko se je uvedla matura, leta 1995, se je nekdanja Srednja železničarska šola pre- imenovala v Gimnazijo Šiška, kjer je učila Nataša Lovka, biologi smo bolje poznali njenega moža, dr. Milana Lovko. Zara- di težav z njenim zdravjem so sredi leta nujno potrebovali zamenjavo, zato me je poklical ravnatelj te šole, ki je pred tem bil pomočnik ravnatelja na bežigrajski gi- mnaziji, in vprašal, če bi prišla tja učit ma- turitetno skupino. Šest let sem nato učila na obeh šolah. Na ta način sem dobila t. i. ljubljansko širino. Ko so dijaki marca pi- sali poskusno maturo, je le en v Šiški pisal bolje od najslabšega na bežigrajski. Sicer so biologijo na maturi tisto leto v Šiški vsi opravili pozitivno, razen enega, ki je pa- del pri vseh predmetih. Odkar obstaja tudi izobraževanje za od- rasle za kozmetičnega tehnika, tudi tam učim biologijo in mikrobiologijo. Zani- mivo je poučevati na različnih šolah, saj ti te izkušnje zelo veliko dajo. Na kozme- tični šoli imaš lahko zelo različne zgodbe dijakinj, tudi takšnih, ki so potem, ko so svoje otroke gor spravile, vpisale to smer, ker ali rabijo maturo ali so delale nekaj, kar jim ni všeč, in so prišle sem za lastno veselje. Nekatere želijo odpreti salon in rabijo izobrazbo in se v šolo vozijo od da- leč. Veliko truda in tudi odrekanj je mar- sikdaj pri ženskah, no, tudi kakšen moški je vmes, ki obiskujejo to šolo. Na koncu toliko bolj cenijo pridobljeno izobrazbo in predvsem znanje. Učitelja v šoli doletijo še druge zadol- žitve poleg poučevanja. Kaj vse je do- letelo tebe? Res je, teh aktivnosti je bilo veliko, večina od teh mi je bila v veselje. Ubežati ne mo- reš mentorstvu raziskovalnih nalog, teh ni bilo malo in številne so na državnih sreča- njih mladih raziskovalcev prejele zlato ali srebrno priznanje. Sodelovala sem tudi pri prenovi srednješolskih učnih načrtov in izvajala seminarje na študijskih skupi- nah za učitelje biologije na srednjih šolah ter aktivno sodelovala na nekaterih semi- narjih in konferencah, namenjenih učite- ljem biologije ali naravoslovja. Mnogo let sem imela tudi hospitacije za študente biologije, bila sem mentorica bodočim učiteljem biologije, ki so opravljali stro- kovne izpite, ter pripravnikom za učitelje biologije. Tvoja vloga v Botaničnem društvu Slo- venije je neprecenljiva. Verjetno smo eno redkih bioloških društev, ki ima redna vsakomesečna srečanja (s pole- tnim premorom) zaporedoma že več kot 30 let. Naj pojasnim bralcem, da ta srečanja potekajo vsak prvi ponede- ljek v mesecu na Gimnaziji Bežigrad in da so se v času korone tam prekinila in se premaknila na splet. Sedaj jih vodi- mo po t. i. hibridnem sistemu, kar po- meni, da se lahko zopet srečujemo tudi v živo. Razloži, prosim, kako je bilo s temi srečanji na začetku. Že v času študija so potekali neki botanič- ni večeri, katerih vodstvo sem od nekoga, ki se ga sedaj ne spomnim, prevzela. Ko sem končala študij, je to prevzel Mitja Ka- ligarič in za njim je to nekako zamrlo. Po nekajletnem zatišju je Andrej Podobnik predlagal, da bi midva to obudila, in sem bila za. Od tedaj sem to vodila jaz in to je bilo še preden smo ustanovili društvo. Vmes smo delovali tudi kot botanična sekcija Društva biologov. Prvo predavanje je imela Nada Praprotnik o nekem bota- niku, kmalu zatem je predaval Nejc Jogan Ne trave – morske trave. Srečanja so naj- prej potekala na SAZU, nato v Biološkem središču. Ker je bilo nekaj neugodnih si- tuacij, ko je bila predavalnica, v kateri naj bi imeli srečanje, zasedena ali zaklenjena, pa ni bilo ključa in podobno, sem postavi- la pogoj, da bom vodila srečanja le, če bo- do potekala na bežigrajski gimnaziji. Od tedaj smo na tej lokaciji. Glede na to, da se približuje moja upokojitev, se bo morda v prihodnosti tudi tu kaj spremenilo. Ka- korkoli, srečanja na bežigrajski gimnaziji so se pričela pred ustanovitvijo društva in v tistem času se je hkrati začelo govoriti tudi o reviji Hladnikia. Takrat je profesor Wraber organiziral tudi jesenska botanič- na srečanja na različnih koncih Slovenije. Prvo je bilo v Krškem, ker je bilo posveče- no Alfonsu Paulinu, nato je bilo v Idriji, ko se je obelodanila ničta številka Hladnikie, pa smo bili na Meljskem hribu v Maribo- ru. Bila je Martinova sobota, 13. novem- bra 1993, in pošastno je snežilo. Društvo je bilo ustanovljeno potem šele leta 1998. Pomembno se mi zdi poudariti, da preda- vanja na naših srečanjih posegajo daleč Malica po delovni akciji odstranjevanja dresnika z »Gartlci«. (foto Branka Trčak, 30. 9. 2019) 41 izven stroge botanike. Predavajo nam tudi zoologi, arheologi, lesarji, agronomi, tudi matematika smo že imeli. Poleg vsega omenjenega se v prostem času ukvarjaš še z raznimi hobiji, kot so vrtnarstvo, kulinarika, zelišča. Pri nekaterih si tudi aktivna na spletu. Ra- zloži kaj več o tem. Ha, ha, ha. Res je, dolga leta sem mode- ratorka na forumu Kulinarična Sloveni- ja, kjer sem bila zelo aktivna, ko je bil ta forum zelo aktiven. Zdaj se je stanje tam malo umirilo, verjetno tudi na račun dru- gih družbenih omrežij. Včasih je bilo zelo veliko dela s tem in paziti je bilo treba na komunikacijo med člani. Imamo pa tudi spletni forum Gartlc, namenjen vrtnar- stvu, v okviru katerega se tudi dobivamo v živo. Ta forum je nastal, ko na nekem večjem vrtnarskem forumu stvari niso dobro delovale in smo se »odcepili«. Se- daj je to forum z 10-letno tradicijo, mno- gimi vsebinami, ena od njih so na primer okrasne rastline, rastline za prehrano, in te skupine so dalje razdelane na podsku- pine. Tu si izmenjujemo izkušnje, izme- njujemo si semena rastlin, videvamo se v živo. Smo pa v Gartlcu ljudje ozaveščeni in se zavedamo tudi problematike vnosa invazivnih tujerodnih vrst. Še to lahko dodam, da za revijo Svet ptic že vrsto let pišem kratke prispevke o za- nimivih rastlinah. Zelo aktivna in pedagoška si tudi na spletu, na družbenih omrežjih, kjer opozoriš, ko nekdo napačno določi ka- kšno rastlino ali ko kdo želi recimo v svoj vrt posaditi papagajčke (op. sirska svilnica – vrsta, ki je na evropskem se- znamu invazivnih vrst). Ja, na spletu znam biti včasih kar sitna. Predvsem želim strokovno delovati in opozarjati na neustrezne prijeme in po- gosto dodam, da kdor hoče, se lahko kaj nauči. Nekateri so za takšne informacije zelo hvaležni, seveda pa je ogromno ta- kšnih, ki sami vedno najbolje vedo. Zaradi prvih je vredno vztrajati, čeprav sem že večkrat razmišljala, da tega ne bi več po- čela. Vztrajam tudi zato, ker živim v svo- jem mehurčku, v svojem okolju sem obda- na z določenimi ljudmi, s katerimi delim poglede, vrednote, večina jih je izobraže- nih in razgledanih, formalno ali neformal- no. V skupinah na družbenih omrežjih so pa tudi ljudje, ki jih v realnem življenju nikoli ne bi srečala in se mi zdi koristno, da vsaj na tak način spoznam drugačne poglede in vrednote. Metka, najlepša hvala za pogovor. Že- lim ti še veliko uspešnih let tako v šoli kot na drugih področjih, kjer si aktiv- na. V 22. številki Trdoživa (XI/2, str. 49– 50) smo objavili informacije o stroških izdajanja biltena in virih za njihovo pokrivanje. Slednje vključuje tudi po- trebne finančne podpore drugih orga- nizacij, ki lahko in zmorejo s plačano ali sofinancirano objavo predstaviti svoje projekte ali dejavnosti. In ravno pri tem nam lahko pomagate bralci, ki ste v svojih službah ali kako drugače vpeti v projekte, ki sovpadajo s cilji in poslanstvom Trdoživa. Naš Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave je brezplačen, a ne zastonj. Za izhajanje dveh številk letno skrbi osem strokovnih društev, a ustvar- jalci biltena prihajate tudi iz drugih orga- nizacij ali ste posamezniki, ki sledite viziji naše skupne revije. Tiskan je v 900 izvo- dih, široki javnosti pa je, poleg izvodov po knjižnicah, dostopna tudi elektronska iz- daja, ki je objavljena kmalu po razširjanju tiskane. To objavimo na Digitalni knjižnici Slovenije in na spletnih straneh nekate- rih izdajateljev. O izdaji obveščamo tudi preko več profilov Facebook, kjer izdaja- teljem skupno sledi več kot 20.000 oseb. Ciljno skupino oz. bralce predstavljamo Brezplačen, a ne zastonj: Kako lahko s projekti podprete ustvarjanje Trdoživa? tako člani društev kot tudi mnogi drugi ljubitelji narave, med katerimi najdemo raziskovalce, uradnike, naravovarstveni- ke, šolarje, študente, učitelje in ljudi iz vrste drugih javnosti. Če v svoji organizaciji ali službi pripra- vljate prijavo na razpis, vas prosimo, da imate v mislih tudi Trdoživ. Skoraj vsak projekt predvideva tudi razširjanje rezultatov projekta (diseminacijo). Če so vsebine vašega projekta skladne z vse- binami biltena, lahko te predstavite tudi v Trdoživu. Ob tem vas prosimo, da pri pisanju prijave predvidite del stroškov za izdajo ali plačilo objave. Pri takih ob- javah se lahko ustrezno navede tudi fi- nancerje, objavi logotipe ipd. Uredništvo seveda pričakuje strokovne prispevke, primerljive drugim prispevkom v reviji. Opis Trdoživa, ki ga morda potrebujete za projektno prijavo, najdete na hrbtišču revije. S tovrstno finančno pomočjo boste omogočili nadaljnje izhajanje Trdoživa. Za druga vprašanja ali predloge lahko pišete na bilten.trdoziv@gmail.com. Hva- ležni bomo, če boste tudi s tovrstno po- močjo sodelovali pri ustvarjanju revije in skupnosti, ki nastaja okoli nje. POKROVITELJ/DONATOR Izhajanje Trdoživa lahko finančno pod- prete tudi kot pokrovitelj (sponzor) ali donator in tako podprete tudi cilje terenske biologije. Podpornik je lahko vsaka pravna ali fizična oseba. Pokrovi- telje navedemo v kolofonu s preostalimi sofinancerji izdaje. Donacijo za revijo lahko nakažete na: Botanično društvo Slovenije, Večna pot 111, 1000 Ljubljana, SI56 6100 0001 3111 158 (namen: donacija Trdoživ), ali uporabite priloženo QR kodo. Za to številko smo zbrali 670 € donacijskih sredstev. Vsem donatorjem iskrena hvala. 42 Eden največjih izzivov 21. stoletja je zadovoljiti vedno večje povpraševanje po hrani in hkrati omejiti negativni vpliv kmetijstva na okolje in naravo. Z neprestanim večanjem človeške popu- lacije se povečuje tudi potreba po be- ljakovinah živalskega izvora. Če želimo omejiti rabo kmetijskih zemljišč in de- gradacijo okolja ter s tem izgubo biodi- verzitete, moramo poiskati trajnostne alternative konvencionalnim virom beljakovin. Zaradi slednjega sva prva avtorja prispevka, srednješolca teh- niške gimnazije, skupaj z mentorjem z Instituta »Jožef Stefan«, Ljubljana zasnovala pilotno interdisciplinarno raziskovalno delo proizvodnje mokar- jev. S kombinacijo metod znanstve- noraziskovalnega dela in aplikativne uporabe želimo razbliniti negotovosti glede uživanja alternativnih virov be- ljakovin in uporabiti izločke žuželk kot popoln nadomestek mineralnim gnoji- lom. Tako bi pokazali vsestransko upo- rabnost mokarja in njegovih izločkov tudi z vidika krožnega gospodarstva. Žuželke predstavljajo vir hranil v vsak- danji prehrani mnogih kultur; na svetov- ni ravni lahko zasledimo uporabo skoraj 1.500 vrst žuželk v 113 različnih državah in približno 300 etničnih skupnostih. Zadnja leta je gojenje žuželk pritegnilo veliko pozornosti tako znanosti kot tudi javnosti, saj so žuželke smatrane kot al- ternativni in trajnostni vir hranil za žival- sko krmo in človeško prehrano. Pomemb- ne so zaradi visoke kalorične vrednosti in učinkovite pretvorbe organskih odpadkov v beljakovine. Dognano je bilo tudi, da v Mokarji (Tenebrio molitor) kot trajnostna super hrana prihodnosti Besedilo in foto: Luka Bonin, Jan Hafner Korošec in Marko Jeran primerjavi z mesno industrijo ustvarjajo veliko manjši ekološki odtis. V primerja- vi s piščanci, prašiči in kravami, glede na rabo zemlje in vode ter manjšo količino izpustov toplogrednih plinov, omogočajo boljšo pretvorbo krme v meso. Med žužel- kami, primernimi za komercialno gojenje, se je za najbolj obetavnega izkazal mokar (Tenebrio molitor). Mokar spada v red hroščev, v družino črnivcev (Tenebrionidae). Vrsta izvira iz Evrazije, vendar se je zaradi človeške ak- tivnosti razširila v Severno Ameriko, Za- hodno Evropo in Avstralijo. Odrasel hrošč je dolg 12–18 mm, podolgovate ovalne oblike in črnorjave barve. Ličinka mokar- ja je rumenkastozlate barve in je dolga do 25 mm. Mokarji imajo jasno ločene štiri stopnje razvoja (sl. 1), njihova preobraz- ba je popolna. Samica izleže približno 500 jajčec bele barve, iz katerih se po pribli- žno dveh tednih izvalijo ličinke. Pogosto jih najdemo v skladiščenih kmetijskih proizvodih, zato jih obravnavamo kot »škodljivce« oz. gospodarsko pomembne vrste. Stopnja bube traja 10–30 dni. Za razliko od npr. metuljev, ki imajo hroščem podoben življenjski krog, bube nimajo no- bene zunanje zaščite in so tako še posebej ranljive. Odrasel osebek, ki se izleže iz bu- be, živi nekaj mesecev. Mokarji so v prehranski industriji cenjeni predvsem zaradi visoke vsebnosti belja- kovin in maščob, kot tudi visoke kalorič- ne vrednosti. Raziskave so pokazale, da so ličinke mokarja vsebovale 44,7–46,4 % beljakovin, 32,7–42,5 % maščob in 3,7– 4,6 % vlaknin. Mokarji so tako odličen Stopnje razvojnega kroga mokarja: jajčece, ličinka, buba in odrasel hrošč. A: Termično obdelane in izsušene ličinke mokarja; B: ličinke in bube mokarja v kartonu za razvrščanje in C: mokarji v zaboju za razmnoževanje, kjer se prehra- njujejo s pšeničnimi otrobi. 2A 1 2B 2C 10–14 dni 3–4 mesece 10–30 dni več mesecev 43 Zaradi blagega okusa se tako mokarji kot tudi žuželke na splošno zlahka vključijo v našo prehrano. V domači kuhinji smo iz mokarjev pripravili beljakovinske tablice, piškote in tajsko jed pad thai (sl. 3). Vsem jedem so mokarji dodali rahlo lešnikasto aromo, ki se je odlično podala z drugimi sestavinami, še posebej v pad thaiu. Do mokarjev kot alternative mesu ali zgolj kot prehranskega dodatka je še vedno ve- liko predsodkov, zaradi česar je njihova vključitev v našo prehrano znatno upoča- snjena. Čeprav smo v času, kjer bi zaradi vidno slabšega stanja okolja že lahko pre- šli k modelu, prijaznejšemu za okolje in planet na splošno. Ob obravnavi mokarjev nikakor ne sme- mo prezreti njihovih iztrebkov (sl. 4), ki so se izkazali za odlično alternativo mine- ralnim gnojilom na osnovi mešanice du- šika, natrija in fosfatov. Njihovi iztrebki so tako učinkoviti kot mineralno gnojilo NPK, ki je aktivno pri povečevanju bio- mase ter privzemanja dušika (N), fosforja (P) in kalija (K). V primerjavi s klasičnim mineralnim gnojilom vsebujejo njihovi iz- trebki 5-krat nižje vrednosti vodotopnega fosforja, kar pomeni, da se manjši delež fosforja izgubi zaradi spiranja z vodo. Iz- trebki med drugim vsebujejo tudi mikro- hranila, kot sta baker in cink, nujna za rast rastline. Pokazano je bilo tudi, da iztrebki spodbujajo razrast mikroflore prsti, s či- mer se ustvari sinergijski učinek, kar še dodatno pospeši rast rastlin. Sklep razi- skav je tako pokazal, da bi lahko njihovi iztrebki delno ali celo popolnoma nado- mestili mineralna gnojila NPK. Slednje je še posebej pomembno, zlasti pri znižani dostopnosti mineralnih gnojil in prehodu na okolju prijaznejše kmetovanje. Mokarji so se izkazali za res vsestransko žuželko, zmožno zadostitve človeškim potrebam po esencialnih aminokislinah. Njihovi iztrebki predstavljajo gnojilo, konkurenčno klasičnim mineralnim gno- jilom NPK, obenem pa za njihovo rast porabimo manj prostora, krme, vode in časa. Do stopnje ličinke, primerne za uži- vanje, potrebujemo le okoli tri mesece ter obenem proizvedemo nižje emisije oglji- kovega dioksida kot pri vzreji klasičnih virov mesa. Čeprav so mokarji pri nas še relativno neuporabljen prehranski doda- tek, njihova uporaba v drugih državah že prehaja v aplikativno rabo in postaja del vsakdana. vir beljakovin ter imajo visoke vsebnosti aminokislin (vsebujejo vse esencialne aminokisline) in nekaterih mineralov. Med aminokislinami je prisoten največji delež glutamata, izolevcina, fenilalanina in tirozina. Maščobna sestava v večini zajema oleinsko (zastopana v visokem deležu – 43,2 %), palmitinsko in linolno kislino. Oleinsko kislino najpogosteje naj- demo v rastlinah in je odgovorna za niža- nje krvnega tlaka in količine holesterola, prisotnega v človeški krvi. Med maščo- bami predstavljajo velik delež omega-6 maščobne kisline (31,6 %), nujne za iz- gradnjo celičnih membran, in omega-3 maščobne kisline (46,1 %). Če primerjamo vsebnosti beljakovin in maščob mokarjev s konvencionalnimi viri hranil, kot so govedina, svinjina in peru- tnina, vidimo, da mokarji vsebujejo več beljakovin in maščob ter nekaterih mine- ralov (glej preglednico), navkljub temu da potrebujejo manj hranil (krme in vode) in prostora ter proizvedejo manj toplo- grednih plinov. Omeniti velja, da imajo prehranske komponente, ki jih zaužijejo mokarji, velik vpliv na njihovo sestavo, kar pomeni, da lahko s spreminjanjem njihove prehrane spreminjamo deleže hranil v njih. Glede na izmerjene podatke hranilnih vrednosti sta prebavljivost in absorpcija hranil iz žuželk nižja v primer- javi s konvencionalnimi viri beljakovin. Znaten delež njihovega telesa predstavlja hitin, ki je za človeka neprebavljiv, zato bi z njegovo odstranitvijo lahko dosegli po- dobne vrednosti absorpcije. kalorijska vrednost [kcal/100 g] beljakovine [%] maščobe [%] kalij [mg/100 g] magnezij [mg/100 g] natrij [mg/100 g] fosfor [mg/100 g] mokarji (sušeni in mleti) 539 44,7 37,6 837,3 173,6 222,8 703,1 govedina 250 20,1 0 382 26 52 212 perutnina 239 17,8 6,0 334 26 91 215 svinjina 242 22,0 1,6 343 24 42 208 A: Mokarji v pad thaiu kot nadomestek mesa; B: toplotna obdelava in izsušitev mokarjev in C: piškoti z mokarji. Mokarji in njihovi iztrebki. Povprečna kalorijska vrednost in vrednosti sestave ličink mokarja ter konvencionalnih virov živalskih beljakovin. (viri: de Carvalho in sod. (2019), Journal of Functional Foods 59: 101–109; Kim in sod. (2012), International Journal of Industrial Entomology 25/1: 93–98; Food Data Central: https://fdc.nal.usda.gov/fdc-app.html#/food-details/174032/nutrients) 4 3A 3B 3C 44 Trohneč vlažen les je življenjski pro- stor mnogih vrst mahov. Že na nekaj kvadratnih centimetrih starega razpa- dajočega drevesnega štora lahko na- štejemo številne vrste listnatih mahov in drobnih jetrenjakov, med njimi so mnoge take, ki jim je to edini življenj- ski prostor. V dobro ohranjenih vlažnih gozdovih, predvsem na trhlem lesu smrek, pa uspeva tudi zelo nenavadna vrsta mahu, Buxbaumia viridis, ki smo ji nadeli slovensko ime zeleni žužnjak. Najprej nekaj besed o poimenovanju, ki je povezano z videzom tega mahu. Kot lahko vidite na sliki 1, je najbolj opazen del mahu približno pol centimetra dolga pušica, ki se razvije na vrhu kratke sete. Pušica je sprva zelena in pokončna, nato pa se nekoliko nagne in postane rjave bar- ve. Prav ta nenavadna oblika sporofita je vodila v enega od angleških poimenovanj, »bug-on-a-stick«, kar v prevodu pomeni »žužek na palici«. Na enem izmed štu- dentskih terenov je študentka predlagala slovensko ime zeleni žužnjak, ki se je ne- mudoma prijelo, saj je nenavadno, kot je nenavadna ta vrsta mahu. Čeprav zeleni žužnjak sodi med listnate mahove, pri njem listov ni. Edini del ga- metofitske generacije, ki se pri tej vrsti razvije, je predkal, ki kot bolj ali manj rjavkasta plast prerašča površino trohne- čega lesa. Na predkali se razvijejo drobni moški in ženski brsti z razmnoževalnimi organi. Po oploditvi iz ženskega brsta požene sporofit, ki ga sestavljata seta in pušica. Ker so zeleni deli gametofita tega mahu zelo reducirani, je zelena pušica ti- sta, ki opravlja fotosintezo in izdeluje or- ganske snovi, potrebne za razvoj spor. Teh se v pušici razvije več milijonov. Sprostijo se poleti, ko pušica dozori. Takrat je puši- ca že rjavo obarvana, njena povrhnjica pa se lušči stran (sl. 2). Zeleni žužnjak je razširjen na severni polobli, v Aziji, Evropi in Severni Ame- riki. Vrsta za uspevanje nujno potrebuje vlažen razpadajoč les (sl. 3). Najpogosteje raste na trhlih smrekovih deblih in štorih, obstajajo pa tudi podatki o uspevanju na jelovem, bukovem in jelševem razpadajo- čem lesu. Ustrezajo mu tako trhli štori kot tudi večja debla s premerom nad 20 cm, saj večja prostornina lesa lažje zadržuje vodo in vzdržuje stalno vlažnost rastišča. Tanjša debla so mnogo bolj podvržena Zeleni žužnjak (Buxbaumia viridis) Besedilo in foto: Simona Strgulc Krajšek in Žan Lobnik Cimerman občasnim izsušitvam v času daljših su- šnih obdobij, kar vrsti ne ustreza. Rav- no zaradi vlažnosti lesa, ki je nujna za uspevanje te vrste, je ta najpogostejša v strnjenih smrekovih gozdovih na višjih nadmorskih višinah ter v bližini gozdnih potokov in izvirov, kjer je na voljo dovolj razpadajočih podrtih drevesnih debel in trhlih štorov. Prisotnost zelenega žužnja- ka kaže na dobro ohranjen gozd z malo ali nič gospodarjenja, kar pomeni, da podr- ta drevesa ostanejo na gozdnih tleh, kjer počasi razpadajo. Takšni mikrohabitati so ugodni tudi za mnoge druge vrste ma- hov, številne glive in razne vrste živalskih razkrojevalcev in tako zelo pomembni za dvig biodiverzitete gozdov. Razširjenosti zelenega žužnjaka v Slove- niji še ne poznamo dovolj dobro. Vemo, da uspeva v Julijskih Alpah, na Pohorju in na Kočevskem, predvidevamo pa, da je pogo- stejši, kot vemo danes. Vrsto raziskujemo v okviru projekta LIFE-IP in naši cilji so, Mlad zeleni žužnjak (Buxbaumia viridis) prepoznamo po pokončni, približno 5 mm dolgi zeleni pušici, ki se razvije na koncu rjave paličaste sete. Rjavkastorumeno obarvani vrhnji del je pokrovček, ki odpade, ko poleti v pušici dozorijo spore. 1 Stara pušica zelenega žužnjaka (Buxbaumia viridis) je rjavozelene barve, njena povrhnjica pa se lušči. Pušica na sliki je odprta, spore so se do konca poletja že raztresle po okolici. 2 45 da čimbolj spoznamo razširjenost in bio logijo te vrste ter pri- pravimo smernice za njen redni monitoring v Sloveniji. Zaradi posebnih ekoloških zahtev je namreč zeleni žužnjak odličen in- dikator dobro ohranjenih smrekovih in mešanih gozdov. Članek je nastal v okviru projekta LIFE integrirani projekt za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji (LIFE-IP NATURA.SI - LIFE17 IPE/ SI/000011). NARAVOVARSTVENI STATUS ZELENEGA ŽUŽNJAKA V Evropi je zeleni žužnjak zavarovan; uvrščen je v Dodatek I Bernske konvencije in Prilogo II Direktive o habitatih, kar pome- ni, da vrsto varujemo v okviru sistema Natura 2000. Na Rdečem seznamu mahov Slovenije iz leta 2016 (Hacquetia 15/1: 107–126) je uvrščen v kategorijo potencialno ogroženih vrst (NT). Zeleni žužnjak (Buxbaumia viridis) uspeva na vlažnem in trhlem, najpogoste- je smrekovem lesu. Najprimernejši je les, ki je tako zelo preperel, da se ob pritisku s prstom vdre. 3 Občina Sevnica je bogata z gozdovi, travniki, vodotoki in številnimi vrsta- mi gliv, rastlin in živali v ter na njih. Marsikomu v Sloveniji je znan rumeni sleč v Boštanju in Vrhku ter prizadeva- nja za ohranitev encijana (clusijevega svišča) na Lovrencu. Celo grb občine je povsem »iz narave«: travnik, lipa in dva škrjanca na njej. Hkrati pa je opa- ziti, tako kot po vsej Sloveniji in širše, da postajajo številne vrste vse redkeje opažene ali celo izginjajo. Čeprav in- formacije o naravi nikoli niso bile lažje dostopne, pa vse manj poznamo rože, metulje, hrošče, glive in druge organiz- me domačega okolja. Tudi strahovi in predsodki do mnogih med njimi se žal ne zmanjšujejo, prej obratno. Na januarskem srečanju s člani_cami Uni- verze za tretje življenjsko obdobje (U3) sem predlagal, da poskušamo trend obr- niti z akcijo Sevnica 1000. Nagovoril sem jih s predlogom, naj poskušajo med spre- Sevnica 1.000 vrst Besedilo: Dušan Klenovšek hodi, delom na vrtu, njivi, travniku ali v gozdu fotografirati čim več vrst rastlin, gliv in živali. 1.000 vrst! Do dneva biodi- verzitete, 22. maja. Tudi z mobilniki se da fotodokumentirati marsikaj. Ideja je pa- dla na plodna tla in v spletni tabeli se je iz dneva v dan pojavljalo vse več fotogra- firanih vrst. Mrzli pomladi navkljub. Čla- nom_icam U3 so se pridružili tudi mlajši, kar je dalo akciji še večji zagon. Hitro smo presegli 100 vrst, pa 200, 300. Kot 500. vrsto smo uvrstili nas, človeka. Uradno mislečega človeka. Nekaj dni pred mejnim datumom je bilo zabeleženih že 700 vrst. In moje vprašanje dvajsetim sodelujočim: »Končamo z akcijo ali nadaljujemo?« je dobilo prepričljiv odgovor: »Nadaljuje- mo.« Ampak zakaj? V času, ko tudi kmet ne sto- pi več na svoj travnik ali njivo, ko tečemo v naravi s slušalkami v ušesih, ko okoli doma skoraj tedensko kosimo »rož‘ce«, hkrati pa se pohvalimo, da smo v skrbi za naravo namestili ptičjo krmilnico ali gnezdilnico, bivališče za divje čebele ali sodelovali pri pomladni akciji pobiranja odpadkov. Deklarativno smo skoraj vsi za ohranjanje narave, dokler krastača ali Žarkasta tarantela (Hogna radiata). (foto: Martin Uranič) BUXBAUMIA APHYLLA Podobna in sorodna vrsta zelenemu žužnjaku je mah Buxbaumia aphylla, ki ne uspeva le na vlažnem trohnečem le- su, ampak ga najdemo tudi na kislih peščenih ilovnatih tleh ter na tleh, bogatih s humusom. Najdemo ga lahko na brežinah cest, ob gozdnih poteh ali na plasti humusa nad vlažnimi ska- lami. V Sloveniji je ta vrsta redka. Vrsti se razlikujeta po obliki in obarvanosti pušic. Mlade puši- ce vrste B. aphylla niso zelene in so tudi ob zrelosti nameščene pokončno. Njihova povrhnjica se ne lušči kot pri vrsti B. viridis. Buxbaumia aphylla na humusno bogati prsti v severnih predelih Evrope. 46 slepec ne vstopita na naš vrt, se na pod- strešju naselijo netopirji, med nasajenimi rožami opazimo plazečo deteljo ali nji- vsko grabljišče, na podstrešju drvarnice opazimo gnezdo sršenov in smrdljivce v sobi … Potem ob nepoznavanju teh orga- nizmov prevladajo priučeni strahovi in predsodki. In tudi dejstva o ogroženosti in zavarovanosti vrst ne prepričajo, da jih ne bi preganjali. Če si ob tem, ko gremo na vrt iskat koren- ček, vzamemo minuto časa in skušamo s telefonom fotografirati opaženega metu- lja ali gosenico, kosilo ne bo kasnilo. Mi pa bomo verjetno ob uspelem posnetku iz radovednosti poskušali izvedeti, koga nam je uspelo fotografirati. Ni treba iska- ti slikovnih priročnikov v knjižnici, cela vrsta aplikacij na spletu nam praviloma dokaj dobro pomaga odkriti ime portre- tiranca. In ta ni več neznanec. Kot člo- vek, ki smo ga srečali na ulici in se nam je predstavil. Potem ni več neznanec; od- nos postane drugačen. In prav to želimo doseči z akcijo Sevnica 1000 – spoznati te »sokrajane«. Ko jih poznamo (ljudi, me- tulje ali krvomočnice), spremenimo svoj odnos do njih. Ni nam več vseeno. Sodob- ni mediji nam mimogrede postrežejo še s kopico podatkov o njih. Kaj potrebujejo, s čim jim škodimo, so nam nevarni, kakšno korist imamo od njih … Postane nam mar zanje in verjetno ne bomo več preganjali krastače ali zelenca z vrta. Zmanjšali bo- mo število košenj trate, občudovali cvete- nje avtohtonega cvetja. Že v teh kratkih štirih mesecih je bilo zabeleženih tudi nekaj pravih presenečenj – veliki pupek na Okroglicah, smrdokavra na Križu, nove lokacije orhidejnih travnikov, belorepec (največji orel) na Orehovem, gams na Bre- gu, medicinska pijavka v mrtvici Mirne … Do 22. maja, dneva biotske pestrosti, ni- smo dosegli cilja – fotodokumentirati 1.000 vrst. Akcija se bo nadaljevala in cilj bo kmalu presežen. Sam si želim, da bi čez nekaj let lahko zapisali, da je 1.000 Sev- ničank_ov na tak način spoznalo vsaj po nekaj deset vrst. Trenutno jih je fotogra- fije prispevalo 27. Idej je veliko. Vključiti mladino (kar se Janezek nauči …), urediti predstavitve posameznih skupin (na pri- mer orhideje, metulje, drevesa, ribe …) po različnih lokacijah v občini. Na predstavi- tvi projekta na Javnem zavodu za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Sevnica (KŠTM) je bilo dogovorjeno, da konec maja na sevniškem gradu pripravi- mo izbor fotografiranih vrst. Tudi župan se je pozitivno odzval. Mogoče bo občina Sevnica z grbom in odnosom do narave v nekaj letih vzor ostalim slovenskim obči- nam. Trnov repkar (Satyrium spini). (foto: Betka Šmit) Navadni gož (Zamenis longissimus). (foto: Mateja Pompe) Belovrati muhar (Ficedula albicollis). (foto: Jurij Ažman) 47 Lani je ob podpori evropskega pro- jekta LIFE Naturaviva nastala poučna barvanka Slovenija, evropski biotski park, ki predstavlja deset življenjskih okolij v Sloveniji in jo lahko po ceni 30,50 € naročite pri izdajatelju – Inšti- tutu Lutra. Ogledate si jo lahko tudi na https://lutra.si/barvanka. Barvanka je realizacija ideje avtorice be- sedila Marjane Hönigsfeld Adamič, kako majhnim in tudi – ali predvsem – večjim radovednežem približati nekatere ekosi- steme oziroma habitate, ki jih najdemo v Sloveniji in v katerih živijo številne ra- stlinske in živalske vrste. V teh habitatih se lahko spoznamo z biološko raznoliko- stjo, ki jo je v Avstraliji živeči ter v Slo- veniji manj znani akademski slikar in ilustrator Vasja Koman predstavil s ključ- nimi predstavniki določenega življenj- skega okolja. V barvanki so na ta način prikazani pragozd (Rajhenavski gozd), poplavni gozd (Murska šuma), kulturna krajina (Goričko), podzemni kras (Križna jama), Alpe (Dolina Triglavskih jezer), potok v gozdu (Mala Krka na Goričkem), presihajoče jezero (Cerkniško jezero), Se- verni Jadran (Mesečev zaliv), visoko barje (Lovrenška jezera in barja na Pohorju) in velika reka (Sava v srednjem toku) – sku- paj torej 10 različnih življenjskih okolij. Nabor je posrečena izbira povprečnemu Slovencu bolj (npr. Cerkniško jezero, Me- sečev zaliv) ali manj znanih življenjskih okolij v Sloveniji (npr. Mala Krka na Go- ričkem ali Rajhenavski gozd). Seveda bi se o izboru dalo razpravljati, saj na srečo Slovenija zaenkrat še premore in ponuja celo vrsto drugih, biotsko prav nič manj pestrih in za ohranjanje narave nič manj pomembnih okolij. Osebno v naboru še najbolj pogrešam Sečoveljske soline, ven- dar zato izbor ni nič manj posrečen. Vse- ga se naenkrat pač ne da predstaviti, je pa morda lahko to izziv za nadaljevanje zgodbe in bodočo novo barvanko. Skupno 11 listov formata A3, eden uvodni in deset tistih, ki prikazujejo posamezne življenjske prostore, je vloženih v karto- nasto mapo. Izbran trajen in trajnosten ekološki papir, narejen iz bambusovih vlaken, je slonokoščene barve, ni recikli- ran (a ga je mogoče v celoti reciklirati) in je zelo obstojen. Pobarvani ali delno Pobarvajmo biodiverziteto Slovenije! Publikacijo predstavlja: Tom Turk pobarvani so le vertikalni robovi posa- meznih listov. Na teh sta prikazana že po- barvana značilna predstavnika posame- znega življenjskega prostora. Prvi, uvodni list je na sprednji strani enak zunanjemu kartonskemu ovoju, na drugi strani pa je besedilo, ki v prvih dveh stolpcih opisu- je slovensko naravno dediščino in ponu- di razlago pojma biodiverziteta. Srednji stolpec besedila je namenjen barvanki: avtorica pojasnjuje razloge za njen na- stanek, za izbor posameznih življenjskih okolij, tu pa je tudi nekaj napotkov o tem, kako se lotiti barvanja posameznih listov. Tega se namreč lahko lotimo na dva nači- na; tako da sami izbiramo barve ter pred- stavnike flore, favne in druge organizme pobarvamo po svoji presoji ali pa se odlo- čimo pogledati, kakšne so posamezne vr- ste v resnici (za to lahko poskeniramo QR kodo, ki nas na računalniku ali pametnem telefonu pripelje do ustreznih fotografij). Na njihovi osnovi lahko potem prikazane organizme pobarvamo »biološko pravil- no«. Kakor zapiše avtorica: »Barvanka je namenjena vsem, mladim in malo manj mladim, pa tudi starejšim. Nekaterim za sprostitev in kratek čas, zahtevnejšim za izobraževanje in nova spoznanja o naši izjemni naravi, najzahtevnejšim pa za poglobljeno umetniško doživljanje narave z barvnim svinčnikom v roki.« Kot rečeno, vsak posamezen list barvanke predstavlja izbran življenjski prostor, na drugi strani lista pa v dveh do štirih stolpcih prebe- remo o njegovih glavnih značilnostih ter glavnih vrstah, ki jih najdemo v posame- znem habitatu. Zelo pomembne so tudi informacije o ogroženosti določenega ha- bitata; kaj ga najbolj ogroža ter kakšna so prizadevanja in ukrepi za njegovo varstvo in ohranjanje. Menim, da bo, kot je zapisala že avtorica sama, barvanka dobrodošel učni in raz- vedrilni pripomoček za različne starosti. Je eden od pomembnih pripomočkov, ki nam v od narave vedno bolj odtujenem svetu ter ob pohlepu, neprestani težnji po podrejanju in izkoriščanju narave lahko pomaga k zavedanju, kako odvisni smo od narave in kako pomembno je, da je vsaj nekaj ohranimo tudi za naše otroke in vnuke. In prav nekaj te narave, ki je (še) premoremo v Sloveniji, je predstavljene v tej didaktično izpopolnjeni barvanki. Naslovnica publikacije. Primer enega življenjskega okolja iz bar- vanke (Severni Jadran: Mesečev zaliv) je na strani 62. Vabljeni k ogledu in pobarvanju. 48 Morsko dno je bilo razgibano, polno lukenj in stožčastih vzpetin. Med nji- mi so raki samotarci sprehajali vsak svojo stražno vetrnico. Prižgal sem luči za fluorescenčno snemanje in ugasnil belo svetilko. Podvodna pokrajina je zasvetila v neprijetni modri svetlobi. Vse živali pred mano, dno z vulkani, vse je postalo enako modro. Nato sem si prek maske spustil rumeni filter in strmoglavil v vzporedni psihedelični svet. Modra svetloba je izginila, posta- lo je temno. Iz teme pa so se okoli me- ne kot prividi prižgale čarobne fluore- scentne podobe. Na mestih, kjer je bilo žarečih živali več, je bil pravi neonski Las Vegas. Najlepši so bili veliki poli- pi ceriantov. Še maloprej so bili v beli svetlobi nevpadljivo sivorjavi, zdaj so izstopili od podlage in zažareli v ne- zemeljski lepoti. Na visokih vijoličnih tulcih so nosili gosto pahljačo dolgih lovk, z enakomerno razporejenimi ru- menozelenimi fluorescentnimi pikami. Številni organizmi proizvajajo beljakovi- ne, ki fluorescentno zažarijo, če jih osve- tlimo z ultravijolično (UV) svetlobo. Pri tem močno izstopajo od ozadja in pokaže- jo vzorce, ki jih s prostim očesom ne vidi- mo. Naš pomanjkljivi vid je za UV spekter prikrajšan, prav tako za vzporedni fluore- scentni svet, ki se godi vseokrog nas, tako na kopnem kot pod vodo. Medtem ko lju- dje ne zaznamo UV spektra, ga nekatere živali zaznajo. Nekaterim organizmom je UV svetloba potrebna za iskanje hrane, Vzporedni svet – fluorescentno podvodno snemanje v morju in kraških jamah Besedilo in foto: Ciril Mlinar Cic drugim za kamuflažo, tretjim za razliko- vanje med pripadniki različnih vrst ali za privabljanje potencialnih partnerjev. UV svetloba igra pomembno vlogo v življenju mnogih organizmov, tudi tistih, ki živijo v globinah morja, kamor svetloba ne pro- dre. Prvo izkušnjo s fluorescentnim podvo- dnim snemanjem sem imel februarja 2011, v Kompoljski jami. Leto prej je Ma- tej Simonič tam naredil že prve uspele fluorescentne fotografije proteusov in jamskih kozic. Zatem sva skupaj izvedla še prvo fluorescentno video snemanje jamskih živali v naravnem okolju. Prvi vtis sem zabeležil v potapljaški dnevnik tako- le: »Stožca modrovijoličaste svetlobe sta radovedno tipala skozi vodo in zadevala zdaj steno, zdaj strop, se sprehajala po blatnem dnu in oprezala za jamskimi živalcami. S svetlobnima čopičema je vešče upravljal jamski potapljač Matej. Kadar sta svetlobni lisi naleteli na steno pred Polip peščene rože (Cerianthus membranaceus) je prava popestritev sedimentnega dna. Kot številni ožigalkarji, pokaže svoj pravi značaj šele v UV območju. Kamnito nakovalce (Balanophillya europea) je ena pogostejših vrst solitarnih kamenih koral. Z vzbujeno fluorescenco je eno najsvetlejših bitij v plitvem morju. 49 njim, se je pred mano oblikovala njegova temna silhueta. S plavutmi se je po žabje odganjal od vode in mirno, ne da bi dvignil najmanjši oblak rahlega mulja, drsel skozi jamski tunel. Rov se mi je zdel prijazen in domač, kot vsak, ki ga lahko s svojo podvodno svetilko naenkrat zaobjameš. Ni bilo treba daleč, ko so skozi vodo šinila prva vretenasta telesca neonsko žarečih človeških ribic. Vklopil sem kamero.« V kraških jamah svetlobe ni. Seveda tu- di ultravijolične ne. Prave jamske živali (troglobionti) so slepe. Pa vendar smo se z opremo za fluoro snemanje podali tudi v jame. Na naše veliko presenečenje so bile tudi v jami živali fluorescentne. Jamska kozica, na primer, pa postranica in črv maloščetinec. Največje preseneče- nje pa so predstavljale človeške ribice, saj so bile bolj ali manj vse fluorescentne. Po telesu, kjer je bilo koncentriranega več pi- gmenta, so žarele oranžne lise. Najmanj, ali pa sploh ne, so ga imele na glavi in nogicah, ki so zato izgledale, kot bi ime- le modre nogavičke. Jamskim kozicam in drugim rakcem pa so žarele le klešče in konice na nogah. Pri snemanju leta 2011 sva uporabljala bele video luči z močnimi UV filtri, ki pre- puščajo le majhen del modre, vijolične in ultravijolične svetlobe, rumeni filter pred masko in objektivom pa je zadržal še ve- čino modre in vijolične. Prednost uporabe UV filtrov je, da lahko z njimi uporablja- mo navadne luči, vendar pa to pomeni, da ostane zelo malo svetlobe za snemanje. Rezultat je visoka nastavitev občutljivosti kamere in povsem odprta zaslonka, po- sledično pa minimalna globinska ostrina in ostrenje na meji mogočega. Ultravijolično elektromagnetno valova- nje, ali na kratko UV, je elektromagnetno valovanje s krajšo valovno dolžino od valovne dolžine vidne svetlobe. Ker se nahaja izven človeku vidnega območja, onkraj vijolične barve, ga nekateri ime- nujejo tudi »črna svetloba«. Fluorescenca je fizikalni pojav, pri ka- terem snov absorbira elektromagnetno valovanje s krajšo (nevidno) valovno dolžino in oddaja valovanje z daljšo (vi- dno) valovno dolžino. Voščena morska vetrnica (Anemonia sulcata) naseljuje plitvo morje. Podnevi nevpadljivih barv, tvori po- nekod zelene fluorescentne preproge. Jadranska kamena korala (Cladocora cespitosa) je edina korala, ki ponekod v Jadranu ustvarja koralne grebene. 50 Pri video snemanju v letu 2023, iz katere- ga so tudi vse v prispevku predstavljene fotografije, sem uporabil Matejeve modre luči Sola Nightsea, ki so danes na splošno v uporabi za fluoro potapljanje, in rumene filtre na objektivu ter potapljaški maski. Luči Sola dajejo več svetlobe in močneje vzbujajo fluorescenco. Imajo regulacijo širokega in ozkega snopa v treh jakostih in so zelo enostavne za uporabo. Medtem ko se je fluorescenčno pota- pljanje začelo z ultravijolično, t. i. črno svetlobo, se danes pogosteje uporablja modra svetloba. To je posledica odkritja dr. Charlesa H. Mazela v začetku devetde- setih let prejšnjega stoletja. Spektrograf- sko merjenje je pokazalo, da ima modra svetloba valovne dolžine 450 do 470 nm pri enaki energiji približno štirikrat ve- čjo učinkovitost vzbujanja fluorescence od UV svetlobe. Na podlagi te ugotovitve je dr. Mazel razvil sodobno obliko fluore- scentnega potapljanja z uporabo modrih luči in rumenih filtrov. Fluorescentno potapljanje je običajno ve- zano na temo in razmeroma šibko osve- tlitev. Ko si prek potapljaške maske na- denemo še rumeni filter, je vidljivost pod vodo zmanjšana na majhen radij na dose- gu roke. Zaradi tega je takšno potapljanje primerno le za izkušene potapljače, ki jim plavanje v temi in po kompasu ne pred- stavlja težav. Prav tako se je priporočljivo potapljati le na terenu, ki ga poznamo že iz dnevnih potopov. Fluorescenco lahko vzbudimo na več načinov: » z UV svetilko (črna svetloba), » z belo svetilko in UV filtrom ter rumenim filtrom za gledanje ali » z modro svetilko in rumenim filtrom za gledanje. Morski polž petrovo uho (Haliotis lamellosa) z žarečo nogo in številnimi izrastki nudi eno lepših fluorescentnih doživetij. Živa luč v večni temi. Pri človeški ribici (Proteus anguinus) je fluorescentno kožno barvilo riboflavin. Različna razporeditev riboflavina po telesu omogoča prepo- znavanje posameznih osebkov. 51 Grmiček trdoživnjakov (Eudendrium sp.) s široko odprtimi polipi. Fluorescenca nam odpira nove možno- sti opazovanja dobro poznanih terenov. Podobno kot nočno potapljanje. Res je čarobna. Spreminjanje svetlobe iz ene v drugo valovno dolžino preoblikuje tudi naše podvodno doživetje. Ko enkrat mi- slimo, da smo videli že vse, se nam odpre popolnoma nov svet in spet začnemo vse od začetka. Ob tem nam fluorescentno snemanje odpira številna nova vprašanja in daje nove možnosti znanstvenih razi- skav. Sodobna oprema za podvodno fluorescentno snemanje. Kamera z rumenim filtrom v podvodnem ohišju, z modrimi svetilkami in rumena očala za pota- pljaško masko. Škrlatna peščena vetrnica (Halcampoides purpurea) žari v spodnjem delu te- lesa in ustni odprtini. Ob snemanju ni nikoli lačna. Svetloba je življenje. No, za plen to ne velja. Različne kozice, ki ponoči prilezejo iz peska, zajemajo široko paleto fluorescentnih barv. 52 Ob obletnici rojstva zdravnika in znan- stvenika, ki je na Kranjskem deloval petnajst izjemno ustvarjalnih let in v tem času objavil svoja najboljša dela, je Občinski svet Občine Idrija na pobudo Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Muzejskega društva Idrija leto 2023 razglasil za Scopolijevo leto. V letu 2023 praznujemo 300-letnico roj- stva evropsko pomembnega vsestranske- ga naravoslovca Joannesa Antoniusa Sco- polija (1723—1788). O njegovem delu in pomenu za Slovenijo smo pisali že v 14. številki Trdoživa (VII/2). Če na kratko po- vzamemo njegovo življenje: Rodil se je 13. junija 1723 v kraju Ca- valese, v italijanski deželi Trentino, ki je bila takrat del avstrijske Južne Tirol- ske. Po končani šoli je v Innsbrucku leta 1743 diplomiral iz medicine. Med letoma 300-letnica rojstva polihistorja J. A. Scopolija Besedilo: Tea Knapič in Špela Pungaršek 1754 in 1769 je deloval kot prvi rudniški zdravnik v Idriji, preučeval je bolezni in socialno stanje idrijskih rudarjev. Veliko časa je posvetil raziskovanju narave na Kranjskem, opravil obsežne raziskave in objavil temeljna naravoslovna dela, kot so De Hydrargyro Idriensi, Flora Carniolica in Entomologia Carniolica, s katerimi je Kranjska postala evropsko pomembna znanstvena velesila. Dopisoval si je z uglednimi naravoslovci po Evropi, tudi z znamenitim Karlom Lin- néjem. Po njegovem zgledu je Scopoli pri nas vrste poimenoval v skladu z dvojnim poimenovanjem, ki je še danes uveljavlje- no v naravoslovni znanosti. Tako imajo številne njegove na novo opisane glive, rastline in živali na slovenskem ozemlju svoje klasično nahajališče, kar pomeni, da so bili primerki za opis nove vrste nabra- ni pri nas. VSE NAJBOLJŠE, DOKTOR SCOPOLI! V prvih dneh junija 2023 smo praznovali 300-letnico rojstva polihistorja J. A. Scopolija. Tako je 1. junija Prirodoslovni muzej Slovenije ob obletnici izdal osebno znamko, maksimum karto in poštni žig, Filatelistično društvo Ljubljana pa je pripravilo manj- šo razstavo znamk, povezanih s Scopolijem. Zvečer istega dne je v muzeju potekala slovesnost, kjer so naravoslovcu odkrili tudi doprsni kip. 2. junija je v Idriji potekal posvet o Scopoliju z mednarodno udeležbo. Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idri- ja, Botanični vrt Univerze v Ljubljani in Prirodoslovni muzej so posvet organizirali v sodelovanju z Muzejskim društvom Idrija, Občino Idrija, Gimnazijo Jurija Vege Idrija, Mestno knjižnico in čitalnico Idrija ter Mestnim muzejem Idrija. Udeležilo se ga je 20 predavateljev in približno 50 poslušalcev. Posvet je potekal v Galeriji Magazin, kjer so prostor obogatili akvarelni herbariji razsvetljenskih botanikov in likovni izdelki dijakov Gimnazije Jurija Vege. Po pozdravu župana in organizatorjev so strokovnjaki v prvem sklopu predstavili idrijski rudnik in Scopolijevo zdravniško delo ter njegovo življenje v Banski Štiavnici. Sledil je bogat botanič- ni sklop, kjer so domači in mednarodni predavatelji predstavi- li Scopolijevo botanično delovanje, njegov odnos z dunajskim dvornim botanikom N. J. Jacquinom ter njegov prenos znanja do Hladnika. Prvič so bile mednarodni javnosti predstavljene upo- dobitve gliv slikarja Thomasa Hörmana. Sledil je zoološki del, kjer je bilo predstavljeno Scopolijevo delo na področju ornitolo- gije in mamalogije ter njegov doprinos k opisu človeške ribice. Predstavili so tudi njegovo delo na področju geologije in kemije. V zadnjem delu je bila predstavljena Scopolijeva zapu- ščina v arhivskem gradivu Rudnika živega srebra Idrija, objave o njegovem delu v Idrijskih razgledih in načini, kako ga približati dijakom. Posvet je orisal, kako vsestranski naravoslovec je bil Scopoli, in zbrani so lahko ugotovili, da njegova dela še vedno niso do- volj dobro obdelana. Posvetu je sledil še sprehod po Idriji, ki ga je vodil lokalni strokovnjak in geolog dr. Jože Čar. Zbrani so se sprehodili do hiše, kjer je Scopoli bival, ter si ogledali razstavo likovnih del Rafaela Terpina in Scopolijev spominski vrt. V soboto se je praznovanje Scopolijevega rojstnega dne nada- ljevalo v Ljubljani – v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani so mu prav tako odkrili doprsni kip in predstavili monografijo, ki predstavlja Scopolijevo delo na številnih področjih. Zbrane so povabili tudi na Scopolijevo pot, ki združuje rastline, ki jih je opisal. Scopoli je s svojim vsestranskim delovanjem povezal šte- vilne naravoslovce, tako so se dogodkov udeležili tudi številni člani društev, ki so delujejo pri izdaji Trdoživa. V letošnjem letu mineva 300 let od rojstva J. A. Scopolija (1723–1788), ki velja za utemeljitelja naravoslovne znanosti na Slovenskem. Tako je le- tošnje leto razglašeno za Scopolijevo leto. (vir: Wikipedija) (foto: Maja Tomšič) 53 Leta 1763 je v na novo ustanovljeni me- talurški strokovni šoli v Idriji začel pre- davati kemijo in metalurgijo, na rudarski akademiji v Banski Štiavnici pa prevzel mesto profesorja mineralogije in meta- lurgije. Kasneje je bil imenovan za profe- sorja kemije in botanike v Pavii. DOGODKI OB PRAZNOVANJU 300-LETNICE ROJSTVA J. A. SCOPOLIJA Sodelujoče ustanove smo ob Scopolijevem letu pripravile pester program dogodkov. Nekaj dogodkov je ob izidu biltena že za nami, a se pester program ob praznovanju nadaljuje tudi v drugi polovici leta. K ude- ležbi na katerem izmed dogodkov vabimo tudi naše bralce. Program si lahko ogleda- te preko priložene QR kode. »SCOPOLIJEV« FOTOŽIV Vabimo vas k sodelovanju pri nastajanju prihodnje številke Trdoživa! Tam Scopo- liju namenjamo rubriko Fotoživ, v kate- ri nameravamo objaviti fotografije gliv, rastlin in živali, ki jih je opisal Scopoli ali po njem nosijo svoje strokovno ali slovensko ime. Informacije o njih lahko preberete preko priložene QR kode. Fo- tografije lahko pošljete do 10. oktobra na naslov bilten.trdoziv@gmail.com. DRUŠTVENE NOVICE Novi prostori Herpetološkega društva Herpetološko društvo je doslej domovalo na Vojkovi cesti 63 v Ljubljani, vendar smo se morali od tamkajšnjih prostorov posloviti. Med iskanjem novih smo začasno bivali v eni izmed učilnic zavoda ŠOLT v isti stavbi, marca 2023 pa smo se preselili v nov »brlog«, in sicer na Trg prekomorskih brigad 1. Ker smo se tolikokrat selili, smo prav veseli, da smo pogodbo za nove prostore lahko z Mestno občino Ljubljana podpisali za pet let. Tako bo naša oprema varno shranjena na enem mestu. Ker je nova sobica manjša, bodo sestanki društva potekali drugje, večinoma kar na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete, kjer imamo uradni naslov in tudi društveni nabiralnik. Zapisala in fotografirala: Katja Konc Redna entomološka srečanja v zimskem času Po dvoletnem premoru smo v Slovenskem entomološkem društvu Štefana Michielija z januarjem 2023 spet pričeli z organizacijo rednih mesečnih društvenih srečanj v zim- skem času. 25. januarja smo prisluhnili vibracijskim signalom žuželk. Jernej Polajnar je govoril o področju biotremologije – kako žuželke uporabljajo vibracije za sporazu- mevanje in kako lahko s prisluškovanjem ljudje bolj zanesljivo določamo nekatere vr- ste. Februarsko srečanje je potekalo 22. februarja, ko je Gregor Bračko predstavil Atlas mravelj Slovenije – najobsežnejši pregled te žuželčje skupine pri nas, ki vsebuje tudi opise vseh pri nas živečih vrst mravelj in njihovo poenoteno slovensko poimenovanje (več na str. 16–19 te izdaje biltena). Zapisala in fotografirala: Urška Ratajc Volilna skupščina SOD 2023 Po štirih letih smo v Slovenskem odonatološkem društvu 16. januarja 2023 ponovno iz- vedli volilno skupščino. Po pregledu in potrditvi poročil organov društva smo razrešili staro vodstvo ter izvolili novega. Novi (tudi stari) predsednik društva je (p)ostal Peter Kogovšek, nekateri drugi člani upravnega odbora pa so se zamenjali. Pripravili smo še načrt za prihodnje delovanje društva ter skupščino zaključili z neformalnim druže- njem. Skupščina je sprejela tudi gradiva, ki smo jih predali Ministrstvu za naravne vire in prostor kot poročilo delovanja nevladne organizacije s statusom v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Na skupščini smo razdelili še društvene koledarje in društveni bilten ter kongresno ECOO pivo. Zapisala in fotografirala: Ana Tratnik Dobrodošla, nova sobica! 54 Dvoživke na Večni poti 2023 Letos spomladi je v Ljubljani potekala že 16. akcija Varstvo dvoživk na Večni poti. Skupaj s kar 260 prostovoljci smo prenesli nekaj več kot 1.730 dvoživk. Ograjo smo postavili na valentinovo, 14. 2. 2023, in jo podrli 30. 3. 2023; akcija je tako trajala 44 dni. Največ smo prenesli krastač (Bufo bufo), sekulj (Rana temporaria) in rosnic (R. dalmatina). Ker so te tri vrste najpogostejše, vse druge morebiti srečane vrste oklicujemo za »trofeje«. Letos so nas s svojo prisotnostjo »počastili« samica zelene rege (Hyla arborea), samec zelene žabe (Pelophylax sp.) in samec velikega pupka (Triturus carnifex), ki spada med t. i. vrste Natura 2000, zato smo ga bili toliko bolj veseli. Na akciji nas je obiskalo tudi veliko razredov šol, predvsem osnovnih, ter drugih večjih skupin. Pomemben del akcije je namreč tudi izobraževanje javnosti, ko tako mlajšim kot starejšim približamo obi- čajno ne preveč priljubljene »sluzaste žabe«. Več o akciji si lahko preberete na našem blogu http://dvozivke.blogspot.com. Zapisala: Katja Konc Redna letna skupščina DPOMS Na prvi marčevski dan smo se člani Društva za proučevanje in ohranjanje metuljev Slo- venije zbrali na redni letni skupščini društva. Glavna tema skupščine je bil pregled dela v letu 2022 in načrti za prihodnje delo v letu 2023. Pred glavnim delom skupščine sem predstavila monitoring izbranih ciljnih vrst metuljev, od vzpostavitve katerega mineva 15 let. Po predstavitvi je sledila živahna razprava o varstvu metuljev, za kar se vsem udeležencem iskreno zahvaljujem. Če vas zanima kaj več o metuljih, vabljeni, da se nam pridružite na kateri od prihodnjih aktivnosti društva. Zapisala: Barbara Zakšek Skupščina entomološkega društva 15. marca 2023 je potekal občni zbor Slovenskega entomološkega društva Štefana Mi- chielija, na katerem smo člani opravili pregled lanskoletnega delovanja društva in načr- ta za tekoče leto. Prisluhnili smo predavanju Špele Ambrožič Ergaver o doselitvi hrošča puščavnika na Ljubljansko barje; poskusu prve doselitve hrošča v Sloveniji z namenom varstva in obnavljanja lokalno izginulih populacij. Po predstavitvi poročil in glasovanju o sklepih občnega zbora pa smo članu Alojzu Kajzerju podelili zlati znak društva za njegovo dolgoletno plodno entomološko udejstvovanje. Zapisala: Urška Ratajc Delo z naravo Društvo Morigenos je v sklopu projekta Center o delfinih, ki ga sofinancirata Ministr- stvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, organiziralo dogodek Delo z naravo. Posameznikom, ki jih zanima naravoslovje, smo predstavili organizacije in podjetja, ki delujejo na področju naravo- varstva, njihove aktivnosti in dogodke ter z njimi povezana delovna mesta in prosto- voljstvo. Dogodek je potekal 22. februarja 2023 v avli Fakultete za matematiko, nara- voslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem (UP FAMNIT). V okviru dogodka je potekala tudi delavnica Sezuj delodajalca, ki jo je izvedla Ljudska univerza v Kopru. Na delavnici so udeleženci pridobili praktične napotke, kako se pripraviti in najbolje izpeljati razgovor z delodajalcem. Zapisala in fotografirala: Krista Lokar Samec velikega pupka (Triturus carnifex). (foto: Maj Kastelic) (foto: Primož Glogovčan) (foto: Andrej Kapla) 55 Predaja predsedništva SHS. (foto: Anja Pekolj) Delovni vikend društva Dinaricum 2023 Tudi letos smo delovni vikend članov društva Dinaricum izvedli marca v čudovitem Youth hostlu Ars Viva v Podcerkvi. Zastavili smo si pričakovanja za vikend, ovrednotili svoje delo v preteklem letu, iskali rešitve za še bolj uspešno delovanje in naredili po- droben letni načrt. Če bo vse potekalo, tako kot smo si zastavili, nas spet čaka ogromno zanimivih aktivnosti. Drugi dan smo obiskali nov interaktiven interpretacijski center ob Cerkniškem jezeru, po katerem nas je popeljal Rudi Kraševec. Vikend je zadovoljil pričakovanja vseh, udeleženci so prav tako izrazili zadovoljstvo z delom, ki ga je novo vodstvo opravilo s pomočjo aktivnih članov. Vsi pa si želimo, da bi se novo pridruženi člani opogumili in malce bolj angažirali za sodelovanje v društvu. Prvi korak je udelež- ba na sestanku, da se spoznamo, nato pa pogumno naprej, korak za korakom. Vabljeni, smo sami fajn ljudje! Zapisala in fotografirala: Ajša Alagić Izvoljeno novo vodstvo Herpetološkega društva 21. marca 2023 je na Oddelku za biologijo potekala redna letna skupščina Herpetolo- škega društva. Ker se je mandat večine temeljnih organov z letom 2023 iztekel, so na njej potekale tudi volitve novih. Izvoljeno je bilo novo vodstvo društva; prejšnjo pred- sednico Anjo Pekolj je nadomestila Katja Konc, podpredsednica je ostala Anja Bolčina, društvo pa je dobilo tudi novo tajnico – Teo Pogačar in blagajničarko – Meto Valenčič. Zamenjalo se je tudi nekaj članov izvršnega in nadzornega odbora ter odbora za izobra- ževanje, ostali temeljni organi pa so ostali v enaki zasedbi. Sprejeli smo tudi nov statut društva, kjer smo spremenili trajanje mandata predsednika s štirih na dve leti. Na skup- ščini so bila predstavljena tudi letna poročila ter načrt za leti 2023 in 2024. Zapisala: Katja Konc Spletna delavnica za transektni monitoring metuljev 12. aprila 2023 smo v Društvu za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) izvedli spletno delavnico o transektnem monitoringu dnevnih metuljev, ki je bila namenjena novim popisovalcem. Delavnico je vodila Cristina G. Sevilleja (Dutch Butterfly Conservation). Zbralo se nas je 12. Predvsem smo se osredotočili na novo me- todo 15-minutnega štetja metuljev, ki je preprostejša izvedba transektnega monitorin- ga, saj od popisovalca zahteva manj porabljenega časa in je primernejša za urbana oko- lja. Poleg osnov metode smo si pogledali tudi uporabo aplikacije na mobilnih telefonih, ki nam je v pomoč pri štetju metuljev in vnosu v evropsko zbirko podatkov. Kdor bi se o metodi želel poučiti, naj obišče spletno stran European Butterfly Monitoring Scheme, ki je prevedena tudi v slovenščino, za sodelovanje pri transektnem monitoringu pa naj se javi na društveni e-mail (info.metulji@gmail.com). Zapisal in fotografiral: Primož Glogovčan Slovenski odonatološki dirki 2022 in 2023 V Slovenskem odonatološkem društvu (SOD) smo 18. aprila 2023 v sproščenem vzduš- ju v ljubljanskem lokalu Kačji pastir ob Koseškem bajerju podelili kolajne in priznanja za najboljše »dirkače« v letu 2022. V preteklem letu smo v SOD zbrali 3.193 favnističnih podatkov in s tem izboljšali poznavanje razširjenosti za 59 vrst kačjih pastirjev pri nas. A kar 14 poprej v Sloveniji zabeleženih vrst v letu 2022 nismo popisali. Letos bomo do 15. novembra ponovno popisovali in tekmovali v kategorijah: število vrst, število podatkov, število vrst ličink in levov, število fotografiranih vrst in izredne najdbe. Lani smo v zadnji kategoriji drugo leto zapored opazili ciklamnega telovnikarja (Trithemis annulata), tokrat že na dveh območjih. SODelujte v SODirki 2023 tudi vi! Za več informa- cij nam pišite na pisani.akrobati@gmail.com ali za rokav pocukajte poznanega odona- tologa. Želimo vam uspešno terensko sezono 2023! Zapisala in fotografirala: Nina Erbida 56 Naše BioBlitz akcije na mednarodnem seminarju 19. maja 2023 se je v Škocjanskih jamah zbrala pisana druščina strokovnjakov z raznih koncev Evrope. Enodnevni seminar je bil posvečen zadnja leta precej popularni temi ljudske znanosti in tehnike (LZT) ali, kakor se temu moderno reče, citizen science (ob- staja še nekaj neposrečenih slovenskih prevodov). Izkušnje s projekti LZT so v delih Evrope kaj različne, saj se razlikuje tudi organiziranost civilne družbe, njena motivi- ranost in usposobljenost, po drugi strani pa seveda tudi razpoložljivost financ. Ciljna publika seminarja so bili predvsem slovenski naravni parki in njihovi zaposleni, glavni poudarek na predstavitvah pa naj bi bil predvsem na uporabnosti bioblitz akcij za lo- kalno naravovarstvo. Nizozemka B. Pruse nam je najprej predstavila raztegljivost pojma LZT. V glavnem se zavedamo, da je to v zadnjih letih ključ do projektnega denarja, zato je bilo zanimivo slišati, čemu vse se danes lahko tako reče. Šest let slovenskih izkušenj z BioBlitz Slove- nija sem predstavil spodaj podpisani, pri tem pa poudaril nekatere specifike situacij v jugovzhodni Evropi in dvakrat podčrtal, da LZT ni znanost. V nadaljevanju so poročali še o izkušnjah na Islandiji, Cipru, v Kataloniji, Nemčiji (in delno na Japonskem), razloži- li, kaj so v dveh desetletjih s pomočjo bioblitzev dosegli v Veliki Britaniji, in predstavili poenostavljeno spremljanje opraševalcev preko LZT v Italiji. Sledila je skupinska ana- liza glavnih prednosti in slabosti, omejitev in izzivov LZT, ki je ponovno pokazala zelo različne razmere v zahodni in severni ter južni in vzhodni Evropi. Vsekakor lahko sklenemo, da je bil seminar poučen in da se z našimi dosedanjimi rezul- tati lahko popolnoma enakopravno kosamo s kolegi iz tujine. Zapisal in fotografiral: Nejc Jogan Praznovanje morske biodiverzitete v Strunjanu 15. aprila 2023 smo v Krajinskem parku Strunjan praznovali mednarodni dan zavaro- vanih območij, pomembnih za Sredozemlje (Specially Protected Areas of Mediterranean Importance). Kot prikaz Sredozemskega morja v vsej njegovi raznolikosti in bogastvu vsako leto na ta dan obeležujemo SPAMI dan. Območjem SPAMI je podeljen poseben status zaradi njihovega ekološkega, znanstvenega, estetskega, kulturnega ali izobraže- valnega pomena na regionalni ravni. V Sredozemlju je teh območij 39, v Sloveniji pa se lahko s tovrstnim statusom pohvali le strunjanski park. Dogodek Krajinski park Strunjan praznuje SPAMI dan je potekal v organizaciji dru- štva Morigenos – slovenskega društva za morske sesalce in Javnega zavoda Krajinski park Strunjan, pridružila pa se nam je tudi Območna enota Piran Zavoda RS za varstvo narave. Dogajanje je pritegnilo lepo število obiskovalcev, ki so samostojno raziskovali krožno učno pot po parku in obiskali štiri interaktivne postaje, na katerih so spoznavali morske ptice, ki so v tem času počivale na bližnjih bojah, morske odpadke, ki jih najpo- gosteje najdemo na morskem obrežju, rastline, ki uspevajo na tem območju, in edine morske sesalce v Sloveniji – delfine. Obiskovalci so lahko pokukali skozi daljnoglede in tako opazovali dogajanje na morju, prisluhnili zvočnim posnetkom oglašanja delfinov ter izvedeli, kako poteka iskanje delfinov s kopnega. Najbolj ustvarjalni pa so si iz kanele izdelali preprosto ljudsko glasbilo. Zapisala: Neža Vrtovec (foto: Samanta Makovac) (foto: Tina Fabijan) Znak dogodka BioBlitz Slovenija, ki ga je izdelal Griša Planinc. Botanična pomlad 2023 Botanično društvo Slovenije je svoje delovanje 18. aprila 2023 predstavilo Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič (CUDV Draga) – enota Mavrica. Organi- ziralo je tudi že 13. tekmovanje v poznavanju flore, ki je letos potekalo 20. maja v Vid- mu pri Ptuju. Državnega tekmovanja se je udeležilo 26 tekmovalnih parov iz srednjih in 19 parov iz osnovnih šol. 26. maja je društvo sodelovalo na Dnevu očarljivih rastlin z delavnico Harmonija dišavnic, v okviru katere je osnovnošolcem predstavilo pomen družine ustnatic (Lamiaceae). Podrobnejše informacije o dogodkih najdete na spletni strani https://botanicno-drustvo.si. Zapisala: Branka Trčak 57 (foto: Branka Trčak) RAZNOŽIVO – prvi festival biotske raznovrstnosti v Ljubljani V Ljubljani smo 22. maj, mednarodni dan biotske raznovrstnosti, obeležili s festivalom Raznoživo, prvim festivalom biotske raznovrstnosti v naši prestolnici. Dogodek v orga- nizaciji Mestne občine Ljubljana (MOL) je potekal na Stritarjevi ulici, na njem pa je vse- bine predstavljajo 15 organizacij. Na stojnicah so se ustavljali tako mladi kot starejši, tujci in meščani. Izvedeli so lahko kaj novega o življenju v tleh (Kmetijski inštitut Slo- venije), se preizkusili v poznavanju kač (Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica), se podučili, zakaj je pomembno ohranjati mokrišča (Zavod za varstvo na- rave), se preizkusili v kvizu o opraševalcih (Čmrljica – slovensko društvo za varstvo opraševalcev), spoznali jamske živali in mahove (Oddelek za biologijo UL), spoznavali raznolikost rastlin in se preizkusili v njihovi prepoznavi (Botanično društvo Slovenije), preverili, koliko vrst živi v Sloveniji (Center za kartografijo favne in flore), spoznali vidro in bobra (Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine), se preizkusili v prepo- znavanju odtisov živali (Zavod za gozdove Slovenije), spoznali življenjski krog metuljev (Prirodoslovni muzej Slovenije) in imeli možnosti nabaviti lokalno vzgojena semena rastlin iz pisanih travnikov (Društvo Raznolikost). Spoznavali so še, kaj vse zajema po- jem biodiverziteta (Nacionalni inštitut za biologijo) in izvedeli za Čebeljo pot (MOL) ter pridobili nove informacije o Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Potekale so pestre debate in izmenjave mnenj, vsem pa je bila skupna želja, da tak dogodek v Ljubljani postane tradicionalen in se čez leto dni ponovno srečamo. Zapisala: Barbara Zakšek Ekskurzija Botaničnega društva Slovenije na Kras 27. maja 2023 se nas je 19 članov BDS zbralo na spomladanski botanični ekskurziji, tokrat na Krasu. Floro smo popisovali v okolici naselij Gorjansko, Vale, Brestovica in na območju Cerja, kjer je minulo poletje divjal obsežen požar. Na travnikih v različnih stopnjah zaraščanja, cestnih brežinah, ruderalnih rastiščih in požarišču smo določili več kot 200 rastlinskih vrst, pretežno cvetnic. Površine, ki jih je zajel požar in so bile še lansko jesen videti izsušene in pod pepelom, so povsem spremenile barve; travniki so cvetoči, zeliščna plast v gozdovih je intenzivno zelena, pognali so ruj, mali jesen, ko- privovec, terebint, derak in rešeljika; na primerkih puhastega hrasta, ki so v krošnjah razvili adventivne poganjke, smo opazovali, kako dobro so toploljubni hrasti prilago- jeni na požare. Na Cerju smo ob prepoznavanju rastlin uživali v razgledu na Jadransko morje, Furlansko nižino, Dolomite, Julijske Alpe, Vipavsko dolino in obronke Trnovske- ga gozda. V gostilni Štirna v Opatjem selu smo si ob dehtečih vrtnicah privoščili odlično kočerjo in tako sklenili botanično uspešen teren ter prijetno druženje s kolegi vseh generacij. V tokratnem Fotoživu si lahko ogledate še eno fotografijo z ekskurzije. Zapisala in fotografirala: Valerija Babij 7. tradicionalni MetuLov dan V Društvu za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije smo že sedmič organizirali MetuLov dan – izziv, na katerem se ekipe pomerijo v lovljenju in določevanju metuljev na izbranem območju. Tokrat se nas je 20 udeležencev zbralo 27. maja 2023 ob 8:15 na zbirnem mestu v Postojni, kjer smo razdelili zemljevide z do tedaj še neznanim obmo- čjem, na katerem lahko posamezne ekipe lovijo in popisujejo metulje. Letošnje popiso- vanje je potekalo med Vipavsko dolino in Krasom, južno od Ajdovščine, natančneje med rekama Vipavo na severu in Branico na jugu, med Dornberkom in Mančami. S prvimi popisi smo začeli okrog devete ure, zaključili pa smo jih ob treh popoldne, ko smo se zbrali v gostilni v Braniku. Tam smo se najprej okrepčali, si izmenjali terenske izkušnje, potem pa pregledali in razglasili rezultate. Zmagovalna ekipa je popisala 52 vrst me- tuljev, skupna številka vseh vrst pa se je povzpela na 65. Med popisanimi metulji smo zabeležili tudi redkejše in zavarovane vrste. Dogodek smo v poznih popoldanskih urah zaključili v dobrem vzdušju z obvezno skupinsko fotografijo. Glede na odzive udele- žencev računamo, da se tudi naslednje leto zberemo v podobnem ali še večjem številu. Zapisal in fotografiral: Luka Šturm 58 Kačjepastirski terenski vikend na Krasu V Slovenskem odonatološkem društvu smo sezono večdnevnih terenov otvorili v začet- ku junija na območju Krasa. Vikenda se je udeležilo 16 članov društva, v soboto pa se nam je pridružilo še 5 »GIS ovcev«, ki so nam najprej predstavili novo terensko različico QGIS-a v razvoju, nato pa so se nam pridružili še na terenu. Pregledali smo številne kraške kale na območju Sežane, Divače in Komna, pa tudi manjše tekoče vode, ki so na Krasu prava redkost. Kljub muhastemu vremenu in odsotnosti večjih vodnih površin smo zabeležili 27 vrst kačjih pastirjev. Daleč najbolj zanimiva je bila najdba samice obrežne zverce (Lestes dryas), kajti pri nas te zavarovane vrste po letu 2018 nismo več zabeležili. Popisali smo še tudi bledega kresničarja (Ischnura pumilio) ter velikega (Cordulegaster heros) in povirnega studenčarja (C. bidentata). Bolj podrobno si boste lahko o rezultatih našega dela prebrali v naslednji številki Erjavecie. Zapisal in fotografiral: Aleksander Kozina Napovednik dogodkov Mlake SHS na Ljubljanskem barju Ljubljansko barje Vabljeni k popisovanju območja mlak, ki smo jih v Herpetološkem društvu leta 2018 izkopali z namenom izboljšanja ha- bitatov plavčka in močvirske sklednice. Več na info@herpetolosko-drustvo.si. Mednarodna noč netopirjev (MNN) avgust–september 2023 Različni kraji po Sloveniji Spoznaj netopirje, njihov pomen in varstvo na raznolikih dogodkih, kot so predavanja, fotografske razstave, vo- deni sprehodi poslušanja netopirjev in delavnice. Več na https://www.sdpvn-drustvo.si. Scopolijeve zdravilne rastline 3. avgust 2023, 10.00 in 13.00 5. avgust 2023, 11.00, 12.00, 13.00 Alpski botanični vrt Juliana v Trenti Scopoli je pisal tudi o zdravilnih učinkih kranjskih rastlin. Na vodenju bodo pred- stavljene zdravilne rastline, ki uspevajo v Juliani. Dan delfinov 5. avgust 2023 Piran, Tartinijev trg Tradicionalni dogodek društva Morige- nos. Dijaški biološki tabor 6.–13. avgust 2023 Most na Soči Z delovanjem v različnih skupinah bodo dijaki na 13. taboru spoznavali različne metode biološkega terenskega dela. Več na https://biotabor.si. Botanični večeri 4. september 2023, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad ali ZOOM Predavanje Žana Cimermana o mahovih Pohorja. Entomološki simpozij 15.–16. september 2023 Izola 6. izvedba Slovenskega entomološkega simpozija z mednarodno udeležbo. Več na https://ses6.famnit.upr.si. Morigenos na Evropskem tednu mobilnosti 16. september 2023 Koper Vsak žvižg ima svoj namen – poučna de- lavnica na temo podvodnega hrupa in morskih živali. Po Čebelji poti v Ljubljani 18. september 2023 30 let SOD 23. september 2023 Praznovanje 30. obletnice delovanja Slovenskega odonatološkega društva. Scopolijeve rastline 29. september 2023, 17.00 Botanični vrt Univerze v Ljubljani Brezplačno vodenje po poti Scopolijevih vrst. Botanični večeri 2. oktober 2023, 18.00 Ljubljana; Gimnazija Bežigrad ali ZOOM Predavanje Nejca Jogana: Kako flora kaže na meje višinskih pasov? Jesensko kartiranje flore 7. oktober 2023 Botanično-filatelistična razstava 13. oktober 2023, 18.00 Mestna knjižnica Idrija Razstava filatelističnih obeležij s podo- bami sredozemskega rastja s predava- njem. 48. srečanje entomologov sosednjih dežel 22. oktober 2023 Notranjski muzej Postojna Razstava o J. A. Scopoliju 26. oktober 2023, 18.00 Prirodoslovni muzej Slovenije Odprtje razstave in predstavitev katalo- ga ob razstavi. Wraberjev dan 11. november 2023 Botanično srečanje s strokovnimi preda- vanji. Več na https://botanicno-drustvo.si. Slovenska Odonatološka Dirka do 15. novembra 2023 Tekmovanje v opaženih in/ali fotogra- firanih kačjih pastirjih na območju Slo- venije. SODeluje lahko vsakdo. Več na pisani.akrobati@gmail.com. OPOMBE: Več o dogodkih preberite na spletnih straneh društev ali sledite njihovih spletnim listam in Facebook stranem. Program je okviren, zato so možne spremembe. 59 8 Od 23 vrst vrb, ki rastejo v Sloveniji, imajo pri nas klasično nahajališče kar štiri. Opisal jih je sloviti naravoslovec J. A. Scopoli. Med njimi je tudi siva vrba (Salix eleagnos), ki raste predvsem v srednji in južni Evropi, pri nas pa je razširjena po vsem ozemlju. Zraste lahko v visoko drevo, pogosto pa je razvita kot grm (sl. 1). Je pionirska rastlina, ki uspeva na prodiščih, meliščih, morenah in v kamnolomih, od nižin do subalpinskega pasu. Najbolj ji ustreza apnenčasta podlaga. Dobro prenaša spreminjajoče se vlažnostne razmere, izmenjevanje poplavljenosti in suše, posebej pogosto pa jo vidimo na bregovih alpskih rek. Siva vrba je zelo uporabna za utrjevanje nasipov, brežin, melišč in jalovišč, ker ima zelo močno raz- raščen koreninski sistem. Dobro je prilagojena na zasipavanje, saj je iz zasutih delov sposobna pognati nadomestne korenine in rasti dalje. Ve- getativno se razmnožuje z ukoreninjanjem odlo- mljenih vej. Listi sive vrbe so premenjalno razvrščeni, ozko- suličasti do črtalasti, dolgi 6–10 cm in manj kot 1 cm široki. Zgoraj so temno zeleni, spodaj belosi- vo polsteno dlakavi, z nekoliko zavihanim listnim robom (sl. 2). Lubje je sive barve in gladko tudi pri starejših drevesih (sl. 3). Kot vse vrbe je tudi siva vrba dvodomna. Zacveti konec marca ali v aprilu, ponavadi tik pred olistanjem. Vitke mačice so pogosto ukrivljene navzdol. Precej lepo diši- jo – vrbe so namreč žužkocvetke. Vsak cvet se razvije v zalistju krovne luske, ki je enobarvna, rumenkasta in po robu dlakava. Pri dnu prašnikov ali pestiča je medovnik. Moške mačice (sl. 4) so do 3 cm dolge in 0,5 cm široke. V vsakem moškem cvetu (sl. 5) sta po dva prašnika, ki sta med seboj zrasla približno do polovice. Nobena druga vrba nima te značilnosti. Ženske mačice so še malo daljše in še bolj vitke kot moške (sl. 6). Ženski cvet vsebuje oz- kostekleničasto, kratkopecljato in golo plodnico (sl. 7). Brazde so krpate. Moške mačice se po cvetenju posušijo in odpadejo, v žen- skih pa se maja razvijejo plodovi – dvopredalaste glavi- ce, ki se odprejo z dvema loputama. Ven se postopoma sproščajo drobna semena, opremljena z dolgimi, svetlimi laski (sl. 8). Naokoli jih raznaša veter. Osebna izkaznica: SIVA VRBA (Salix eleagnos) Predstavljata: Matic Prevec in Tinka Bačič Foto: Matic Prevec in Gregor Prevec 1 4 7 5 6 2 3 60 POPRAVEK 23. IZDAJE TRDOŽIVA V določevalnem ključu za stopinje izbranih vrst glodavcev, zajcev in ježev iz minulega Trdoživa (XI/2) se nam je na strani 20 zatipkalo, kot nas je opozoril pozo- ren bralec. Zato poobjavljamo ilustracijo Petre Muhič s pravilnimi označbami. kremplji prstne blazinice medprstne osrednje blazinice petne blazinice VODORAVNO 1 npr. Postojnska 3 prežvekovalsko prebavilo 6 v čistem zlatu jih je 24 9 beloprsi ali sivoprsi sesalec iz te številke Trdoživa 10 ne more uporabljati ne rok ne nog 11 N. N. 13 brez konca 14 tipka na tipkovnici 16 nazadnje pred 10.000 leti 20 enakovrednost 22 avstrijska radiotelevizija 23 slovenska gora, primorski očak 24 vrsta mravlje iz te številke Trdoživa 26 družbena ureditev pri mravljah in čebelah 28 pogost v solati 31 idrijski rokodelski izdelek 33 neabstraktno 35 najljubši gostinski objekt (ne samo) otrok 36 čisto spodaj 37 v Sloveniji ogrožen glodavec 38 pol priimka predsednice 39 proti NAVPIČNO 1 ovalen 2 lahko se zgodi 4 izven igrišča 5 velika peč v jeklarni 6 glavni pri uporu 7 dobro oboroženi hrošč 8 vrsta, rod, družina, itd. 10 vrsta metulja iz te številke Trdoživa 12 višje kot 15 niti vino niti voda 17 visoka kraška planota ob primorski avtocesti 18 glavonožec iz te številke Trdoživa 19 boleča tvorba v ustih 20 nezadostno 21 hobotnica jih ima osem 25 hruškasta posoda v laboratoriju 27 enkratno plačilo 29 tirolski naravoslovec, prvi rudniški zdravnik v Idriji (1723–1788) 30 ne vedno 32 vrhnje oblačilo 33 pogosta omaka v hitri hrani 34 168 ur Razvedrilo Možgane nam napenja: Zoran Obradović Rešitve za križanko ali interaktivno reševanje poiščite na http://križanke.ljudmila.net/trdoživ/poletje2023. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 Stopinje glodavcev in ježev so sestavljene iz odtisov krempljev in prstnih, medprstnih osrednjih ter petnih blazinic. Na sliki primer sledi zadnje leve noge polha. 61 Spoštovani bralci in raziskovalci, uredništvo s ponosom najavlja, da uvajamo edinstveno rubriko raritet in odkritij Castra Fik Arke. Po dolgih 16-ih letih vztrajnih pogajanj smo oktobra 2021 slednjič vendarle podpisali listino z edinim Muzejem, ki hrani neprecenljiva dela tega znamenitega genija. S težko priborjenimi pravicami za objavo izbranega gradiva (originalnih Castrovih skic in zapiskov) ter muzejskih kontekstualizacij je Trdoživ tako postal prva revija v Evropi, ki se lahko pohvali s to častjo. Kot je znano, je Fik Arka raziskoval na številnih področjih, od biologije, paleontologije, etno-geografije, do jezikoslovja, primerjalne nevrologije in vse do trdih in zagamanih znanosti (npr. astrofizike). Iz njegove bogate zapuščine pa bomo v novi rubriki domačemu občestvu predstavili predvsem nabor tistih Castrovih raziskav in odkritij, ki so kakorkoli vplivala na razvoj znanosti na Slovenskem. Le malokdo npr. ve, da si je Fik Arka pogosto dopisoval z Janezom Vajkardom Pohvalvasorjem. Muzej tako hrani tudi obsežno korespondenco 47-ih Pohvalvasorjevih pisem, iz katerih je razvidno, da se je močno zgledoval po Castrovih spoznanjih ter ga visoko cenil. Od treh domnevnih Castrovih pisem se je ohranilo le zadnje, v katerem Pohvalvasorja prijateljsko svari pred preobsežnim tiskom, ki ga utegne spraviti v stisko – žal pa je zaradi del na cesti pismo prispelo prepozno in je Pohvalvasor takrat že moral prodati grad Zbogomšperk. Kljub temu sta si ostala naklonjena, vse dokler ni eden umrl, drugi pa kasneje. Ob tej priložnosti vam uredništvo Trdoživa in ekipa Muzeja želita prijetno čudenje! Iz Enciklumpedije Castra Fik Arke TONOZAVER [Iz zvezka 167, str. 339] Odrasla žival lahko tehta do 3 tone na 7-tonski lestvici. [Merilo: 1.000.000 : 1] Izum je izumrl v dolgotrajnem procesu sporekanja za zemljiške in nasledstvene pravice. [Iz pisma 3, str. 3–4] Ker je Zvezek 167 skoraj v celoti zgorel, še preden je izšla slavna Enciklumpediaeuiae, se je ohranila le ta originalna risba. Pričujoči kratek opis je Muzej rekonstruiral iz Castrovega pisma J. Vajkardu Pohvalvasorju. Zaradi manka preostale razlage so naši strokovnja- ki fenomen preudarno uvrstili na področje tehno-paleontologije. PRAGOZDNA DOMAČA OKOŠ Z NAD-LEŽNIM JAJCEM (znan. ime: Fallus fallus nadomesticus) Med raziskovanjem šamanizma na Javi je Castro prvič ugledal »lebdeče jajce«. Pre- pričan, da gre za resničen transcendental- ni pojav, je slednjič odkril zadnji primerek zdaj že izumrle vrste. Okoš sicer večinoma živi na Sumatri, a v času oploditve migrira na Javo zaradi tamkajšnje nižje podrasti. Na prvi (in edini) pogled je prepoznavna po enem samem očesu, biološko pa jo od drugih sorodnih vrst loči njen način razmnoževanja in »gnezdenja«. Danes je na obeh otokih enodomna, kar Castro razloži kot evo- lucijsko prilagoditev: Enooka samica in samec sta se pogosto spregledala, zato so samice redko parjenje (zarod) nadomestile s samooploditvijo. Jajc pa ne valijo na (ali po) tleh, ampak jih nosijo dvignjene na mag- netnem polju za sabo: jajce leži v zraku, tik nad višino podrasti. S tem je posredno ovr- gel tudi rasne teorije, ki so Okošine bele noge razlagale na osnovi gena za rumeno kožo. Če bi bil izgled njene kože odvisen od gena, ki upravlja s karotenoidi, bi morale Okošine noge kazati značilne karo vzorce – pa jih ne. Njene bele noge so preprosto posledica zadrževanja v visoki podrasti, zaradi česar jim nikoli ne osonči nog, ki tako ostajajo angleško bele. Najbolj bela je 3. noga, ki ji služi le za boljše balansiranje, da se zaradi teže jajca ne bi prevrnila na hrbet, v preostalem času pa jo skrije pod trup. [Zve- zek 9: 12] Prav ta opis je med drugim in- spiriral tudi japonsko izumiteljico zložljive tačke za kolo, Ai Kokoshi – 3. soprogo M. J. Prebrissona. Ta pa je Castru ljubosumno oči- tal neresnost, ko se je pri določanju izvorne- ga habitata oprl na javanske staroselce, ki so tradicionalno znanje strnili v: Tu je rodna, na Sumatri pa domorodna. Obtožbo, da gre le za podvrsto domače kokoši, in ne odkritje divje sorte, je Castro ovrgel z razlago: Okoš je domača v džungelski divjini, postane pa zelo divja ob poskusih udomačitve. Ljudje se ji niso mogli približati niti, da bi videli, s čim si zdravi izrastke, ki jim danes (v spomin na to vrsto) pravimo »kurje oko« ali »opiščan- ec«. [ibid.: 17] Užaljeni Prebrisson je za- to moralno sporen zapis Fallus priredil v Gallus in znanstveno srenjo prepričal v svo- jo taksonomijo, ki je v veljavi še danes. Kraljestvo: Anomalia (živali) Deblo: Nodata ( ) Razred: Ave! (rimski ptiči) Rod: Fallus (Kôkoš) Vrsta: Fallus fallus (Okóš) 62 Gremo na morje! Kdo se ne veseli poletnih počitnic ob morski obali? Morje pa je še lepše v hladnejših mesecih; je čistejše in manj obiskano, zato pa ponuja možnosti za čudovite razglede in naravoslovno obarvana pohajkovanja. Morje je okno v svet, a je tudi izjemno pomemben in raznolik življenjski prostor. Slovensko morje je majhno, obala meri le 43 km, a nič manj pomembno. Je del Tržaškega zaliva, s katerim se Sredozemsko morje najgloblje zajeda v evropsko celino. Geografska lega, plitvost in zaprtost ter mešanje s sladko vodo pritokov dajejo temu prostoru posebne značilnosti, kot so velika nihanja temperature in slanosti ter najvišje plimovanje v Jadranu. Tu srečamo vso biodiverziteto severnega Jadrana, od drobne planktonske mesečinke do razigranih delfinov. Raziskovanje življenja našega morja poteka pod okriljem Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo. V slovenskem delu Jadrana so morski biologi doslej našli najmanj 1.850 živalskih vrst, od tega je čez 1.600 vrst nevretenčarjev in 240 vrst rib – to je več kot polovica vseh ribjih vrst, ki žive v Jadranu. Raziskovalci pa v tem malem koščku morja s sodobnimi metodami še vedno odkrivajo nove vrste. Takšne so nekatere vrste glavačev in prisesnik, drobne ribice, ki se skrivajo v špranjah in pod kamni na morskem dnu. Nova so tudi spoznanja o morskih golobih: ujeti v slovenskem morju so merili in tehtali več kot največji doslej znani primerki na svetu! Našli so tudi komaj skotene mladiče sivega morskega psa; torej je Tržaški zaliv območje, kjer se ti malo znani morski psi razmnožujejo. V slovenskem morju se je leta 2001 pojavila tudi jata desetih morskih psov orjakov, največjih sredozemskih rib, ki zrastejo do 12 metrov; hranijo se s planktonom in so močno ogrožena vrsta. Med nevretenčarji so v zadnjem času veliko pozornosti zbudili polži zaškrgarji, za katere so značilne nenavadne oblike in mavrične barve. Doslej je bilo za slovensko morje ugotovljenih kar 141 vrst, med katerimi so bile nekatere prvič zabeležene za slovensko in tudi za Jadransko morje, nekaj pa je zelo redkih in pomembnih celo v svetovnem merilu. V slovenskem morju žive tudi morski sesalci – ena sama vrsta delfinov, in sicer velika pliskavka. Če imamo srečo, jo lahko opazimo, kako v lokih skače nad morsko gladino. Kiti, posebej vosati, zelo redko zaidejo v severni Jadran. Leta 2003 je bila v Piranskem zalivu najdena mrtva samica brazdastega kita. Truplo so strokovnjaki prepustili naravnemu razkroju v morju, po zapletenih postopkih prepariranja in sestavljanja pa je okostje 13,2 m dolge Leonore zdaj na ogled v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Primer značilne, s kopnega težko dostopne obale z visokim flišnim klifom je Mesečev zaliv pri Strunjanu, zaradi svojih posebnosti zavarovan kot del Krajinskega parka Strunjan. Je najvišji klif na Jadranu in velja za najlepši del slovenske obale. Spomladi strmine klifa pod obmorskimi borovci zlatorumeno obarvajo cvetovi žuke ali brnistre, na vznožju klifa lahko naberemo morski koprc in osočnik. Posebej bogat pa je živi svet bibavičnega pasu – to je del obale, ki jo ob plimi preplavlja morje, ob oseki pa ostaja na suhem. Tu najdemo izjemno pestrost življenjskih prostorov in zato tudi vrst. Blizu obale med Izolo in Koprom pa je tudi pravi podmorski travnik! Ustvarja ga pozejdonka, ki je v preteklosti poraščala večino dna Tržaškega zaliva. Travnik pred Žusterno je edini in zato zavarovan ostanek nekdaj obsežnih travnikov te »morske trave«, kjer najdejo zavetje številne manjše morske živali in kjer srečamo tudi sredozemskega vranjeka, ogroženo morsko vrsto kormorana, ki se hrani z ribami. Ker je precej zaprt in plitev, je Tržaški zaliv tudi ekološko zelo ranljiv. Onesnažen je z mikroplastiko in večjimi smetmi, ki jih morje včasih naplavi na obalo, obremenjuje pa ga tudi živo srebro, strupena težka kovina, ki jo iz opuščenega idrijskega rudnika v morje prinaša reka Soča; ocenjujejo, da je v Tržaškem zalivu že okrog 40.000 ton živega srebra! Poleg pretiranega ulova največjo grožnjo biotski raznolikosti našega morja predstavlja prilov – s to besedo označujemo vse vrste živali, ki se naključno ujamejo v vsakovrstne ribolovne naprave in tako postanejo žrtve gospodarskega ulova morskih živali. Velika nevarnost za domorodne morske vrste pa so tudi tujerodne vrste, ki v naše morje najpogosteje zaidejo z balastnimi vodami ali kot »slepi potniki« na čezoceanskih ladjah. (vir: Slovenija, evropski biotski park; LUTRA, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine; 2022; zamisel, besedilo in urejanje: Marjana Hönigsfeld Adamič; ilustracije: Vasja Koman; oblikoval: Zvonko Kosovelj) Pobarvajte in raziskujte ekosistem Severnega Jadrana (Mesečev zaliv) iz Barvanke za nekoliko večje radovedneže, predsta- vljene v tej izdaji Trdoživa (str. 47). Barvanko si lahko ogledate tudi na https://lutra.si/barvanka, kjer jo lahko tudi naročite. 63 Predstavitev društev – izdajateljev Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije (DPOMS) je društvo, v katerega so vključeni posa- mezniki, ki jih združuje zanimanje za metulje. Ukvarjamo se z metulji na območju Slovenije, predvsem z njihovo razširjenostjo in ekologijo ter tudi s promocijo metuljev med širšo javnostjo. Društvo je ustanovitelj in član orga- nizacije Butterfly Conservation Europe. Spletno mesto: https://www.facebook.com/metulji Stik: info.metulji@gmail.com Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Botanično društvo Slovenije (BDS) je prostovoljno nepridobitno združenje profesionalnih botanikov in ljubite- ljev botanike. Cilji društva so med drugim boljše poznavanje flore Slovenije, popularizacija botanike in ohranitev rastlinskih vrst ter njihovih rastišč. V društvu sodelujemo z domačimi in tujimi strokovnjaki s področja botanike ter s sorodnimi društvi doma in v tujini. Društvo izdaja revijo Hladnikia v kateri izhajajo floristični, vegetacijski in drugi botanični prispevki. Spletno mesto: http://botanicno-drustvo.si in https://www.facebook.com/BotanicnoDrustvoSlovenije Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum je nevladno neprofitno združenje strokovnjakov in drugih zainteresiranih posameznikov, ki živijo ali delajo v dinarskem prostoru. Dru- štvo s svojim delovanjem prispeva k varstvu, raziskovanju in trajnostnemu razvoju Dinaridov. Spletno mesto: http://www.dinaricum.si in https://www.facebook.com/dinaricum Stik: drustvo.dinaricum@gmail.com Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica (SHS) je društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev s statusom društva v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Osnovni namen je preučevanje in varstvo dvoživk in plazilcev ter izobraževanje in popularizacija problematike področja v strokovni in širši javnosti. Skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami organiziramo Dijaški biološki tabor in BioBlitz Slovenija. Spletno mesto: http://www.herpetolosko-drustvo.si in https://www.facebook.com/herpetoloskodrustvo Stik: info@herpetolosko-drustvo.si, 040 322 449 (Kačofon) in 070 171 414 (društvo) Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija (SEDŠM) je znanstveno in strokovno združenje članov, ki se ukvarjajo z entomologijo, vedo o žuželkah. Društvo organizira strokovna domača in mednarodna srečanja ento- mologov, občasna predavanja in ekskurzije. Skupaj s Prirodoslovnim muzejem Slovenije izdaja društvo revijo Acta entomologica slovenica. Društvo ima tudi svojo mailing listo (entomologi@googlegroups.com). Stik in spletno mesto: sloentomo@zuzelke.si in https://www.facebook.com/SLOENTOMO Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana Slovensko odonatološko društvo (SOD) je združenje občanov, ki jih zanimajo kačji pastirji. Namen društva je vzpodbujati raziskovalno in ljubiteljsko dejavnost ter tako prispevati k razvoju odonatologije, vede o kačjih pa- stirjih. S svojimi dejavnostmi prispeva tudi k ohranjanju vodnih biotopov in dvigu naravovarstvene in okoljske zavesti. Društvo izdaja bilten Erjavecia, deluje pa tudi na Facebooku (Slovensko kačjepastirsko društvo). Spletno mesto: http://www.odonatolosko-drustvo.si in https://www.facebook.com/SlovenskoKacjepastirskoDrustvo Stik: nabiralnik@odonatolosko-drustvo.si, 041 518 122 Poštni naslov: Verovškova 56, 1000 Ljubljana Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce je neodvisna in neprofitna strokovna nevladna organizacija, ki združuje znanstveno raziskovanje, monitoring, izobraževanje, ozaveščanje javnosti, razvoj kadrov in upravlja- nje z naravnimi viri za učinkovito varstvo morskega okolja ter biotske raznovrstnosti v morju. Spletno mesto: http://www.morigenos.org in https://www.facebook.com/Morigenos Stik: morigenos@morigenos.org, 031 771 077 Poštni naslov: Kidričevo nabrežje 4, 6330 Piran Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev (SDPVN) je neprofitno društvo, v katerem se združuje- jo posamezniki, katerih interes je raziskovanje razširjenosti in ekologije edinih aktivno letečih sesalcev ter njihovo varstvo v Sloveniji. Društvo izdaja bilten Glej, netopir! in je član organizacije BatLife Europe. Spletno mesto: http://www.netopirji.si in https://www.facebook.com/sdpvn Stik: netopirji@sdpvn-drustvo.si, 068 650 090 (Netopirofon) Poštni naslov: Večna pot 111, 1000 Ljubljana RD U ŠO TVK OŠ O L Š TO EM FO AT NN AE M O ICK S H N IEE LV IO JL AS Bilten slovenskih terenskih biologov in ljubiteljev narave IZDAJATELJI: Botanično društvo Slovenije, Slovensko odonatološko društvo, Morigenos – slovensko društvo za morske sesalce, Slovensko entomološko društvo Štefana Michielija, Slovensko društvo za proučevanje in varstvo netopirjev, Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica, Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum. TRDOŽIV je poljudnoznanstveni bilten za področje terenske biologije in narave, ki objavlja najrazličnejše informacije o delu slovenskih terenskih bioloških društev in prinaša zanimivosti ter novice iz sveta raziskav in varstva favne, flore in funge Slovenije. Poslanstvo biltena je doprinašati k razvoju terenske biologije pri nas in dvigu ravni znanja vseh, ki se s tem področjem ukvarjamo. Predvsem pa prispevati k boljšemu poznavanju biodiverzitete Slovenije in ohranjanju narave, sodelovati pri povezovanju slovenskih nevladnih organizacij s področja biltena, spodbujati mlade in druge javnosti k udeležbi na področju terenske biologije, informirati o aktivnostih posameznih izdajateljev in v pisni obliki dokumentirati ter ohranjati dogodke in zanimiva opažanja, ki bi sicer izginili v pozabo ali bi za vedno ostali neobjavljeni v terenskih beležnicah. Bilten je medij, edini poljudnoznanstveni bilten pri nas, ki kot celota združuje širše področje terenske biologije in vrstnega bogastva. Izhaja od leta 2012, dvakrat letno, in je v celoti objavljen tudi na spletu. Je brezplačen, a ne zastonj. Minule izdaje: