Tečaj V. V Ljubljani, za mesec oktober 1877. List 10.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obacg; Voščena vojska. — Kratko poročilo o 22. občnem zboru avstrijskih in nemških čebelarjev v Lincu 17.—20. septembra. — Vraže čebelarske. — Torbico raznega čebelarskega blaga. — Znamenitost in korist čebelarstva.
Voščena vojska.
Dobro! si bo naj brž vsak bralec naslova mislil. Kazne vojske smo že imeli: Pravične in krivične, narodne in zopernarodne; orožne, besedne in pismene; laške, francoske in nemške celu križanske in kršanske (naj več se ve da nekršanskih); in zdaj imamo slovansko-turško na naši južni meji. Ali vojska voščena! no tega še nismo culi. Dragi bralci! lahko verjamemo, da vam to ne gre v glavo in radi tudi spoznamo, da je napis malo burkast in če zahtevate, tudi nepravilen. Pa kaj se hoče, saj vsak v6, koliko je dandanes nepravilnega na svetu! Ker pa je čebelar miroljubna stvar, se bomo že brez krvi porazumeli; tedaj popravi vredništvo prostovoljno svojo zmoto ter bo zauaprej naslov dotičuemu Članku:
„Vojska o vosku".
„Vojska o vosku" — spet ne veliko boljše! Kaka vojska o vosku hoče biti? Ali da je voska premalo, ali da ga je preveč ? Premalo, ker mnogo ljudi toži, da je predrago; preveč, ker vsi čebelarji tožijo, da je preceno. Preveč, ker ga še cel5 po tleh mažejo ter vsak dan po njem hodijo — gotovo zato, da se mlado in staro vsak dan spominja, kakö polzko je vse na svetu in kakö varno je treba hoditi, da se ne pade in se ne poblati ali ne poškoduje ter ne postane padec neozdravljiv bodisi za telo ali dušo!
E znabiti pa jo vojska zato, kateri vosek je boljši, čebelni ali rastlinski; kateri se sme rabiti v cerkvi ali doma? i. t. d., kar je „Slovenska čebela" že prejšnja leta včasih obravnavala? Ne dragi bralci! zarad vsih teh vprašanj ni vojske, ampak — ! No, saj „Slovenska čebela" ve da ne vganete, toraj rajše sama povč.
Vojska je nastala — bije se pa se vč da le s peresi — vojska je tedaj nastala med učenimi čebelarji, ali je vosek izdelek čebel ali tvariua, ktero čebele kar nanašajo, kakor zidarji kamen na kamen, sklad na sklad, dokler je palača, hočem reči sat dodelan? Mislili smo do zdaj vsi čebelarji učeni in neučeni, gosposki in kme-tiški, da čebele voščena snovi po rastlinah nabirajo in potem v vosek ,po svoji na-
ravni in telesni zmožnosti predeljujejo in prekuhujejo: ali motili smo se vsi. Nek gospod pl. Molitor-Miihlfeld je resno na noge stopil ter zatrduje, da vosek je na rastlinah že dodelan in čebele tanke ploščice le nanašajo sklad vrh sklada, dokler je sat dokončan.
Tako nekako smo pisali o začetku druge polovice preteklega leta ter obetali članek nadaljevati, pa nekaj obilnost tvarine, nekaj druge okoljšine so nadaljevanje zadrževale. Po ponovljenju vvoda zarad novih društvenih udov — jih je namreč zel<5 polovica novih — čujmo naj pred, kaj pravi novi apostelj Molitor-Miihlfeld.
G. Molitor-Miihlfeld modruje nekako tako le: *) Naj več je v naravi voščenih snovi. Vsaka bilka, vsako zelenkasto bliščece pero rastlin je prevlečeno z voskom. Zato čebele najdejo na rastlinah voska, kolikor ga hočejo iu kadar ga potrebujejo. Toraj je tudi popolno napačna misel, da čebele po svoji naravni zmožnosti vosek iz sebe izdelujejo, tako rekoč iz sebe potijo. Čemu tudi tak trud, ko je na vsaki rastlini izdelan vosek ter tenkih peresic ali ploščic povsod na milijone? Narava dobrotno ponuja voščenih ploščic kolikor jih kdo hoče ter le čaka, da kdo pride in odnese, kolikor mu je drago. Iu res ravno naša pridna čebelica je, ki se teh naravnih dobrot naj bolj marljivo poslužuje. Kadar ji je treba, pride ter si poišče pripravnih voščenih ploščic, si jih z uožicami naloži na hrbet t. j. med zadnje obročke in veselo domu odnese. To delo čebele ponavljajo, dokler se jim potrebno zdi; včasih pa tudi previdno za prihodnost skrbijo ter takih ploščic mnogo naku-pičijo po stenah in vraticah. Kadar potem čebelice svoje pohištvo zidajo t. j, novo satovje postavljajo, vzamejo take ploščice ter jih s čelusticami in svojo čebeluo slino tako dolgo obdelujejo in guetejo, dokler postaue neko vlečljivo testo ter jim ravno prav pride za postavljanje satovja. čebela dela to ravno tako, kakor osč, ki oglodano lesene nitke s svojo slino združujejo ter gnetejo dokler so za njih gnjezdo pripravno testo.
Da bi čebele vosek izdelovale ali iz sebe potile, že zato ne more biti, ker bi za postavljanje satovja precej že gotovo in pripravno tvariuo izdelovale, ne pa le surovo snovi, katere morajo še le predelovati, preden jih za satovno postavljanje rabiti zamorejo. Da pa čebele voščene ploščice, katere z nožicami iz pod svojih zadnjih obročkov jemljejo, res predeljujejo in gnetejo, preden satovje stavijo, se lahko vsak čebelar z lastnimi očmi prepriča, če le zamore umeti, kaj in zakaj čebele delajo. Zakaj pa to delajo? Zato, ki čebele ne izdeljujejo voska po svoji lastni naravni zmožnosti, ampak že izdelan, če tudi še surov vosek v svoj panj donašajo ter ga tü za postavljanje satovja obdeljujejo.
Da čebele iz medu ne morajo voska izdelovati, kakor se dandanašnji sploh veruje in uči, se prepričamo tudi iz tega, ker medeni cvetni sok nima voščenih drobcev ali delov v sebi, ampak služi čebelam edino le v hrano iu ohranjenje življenja.
Naj bi čebele iz medu vosek izdelovale, bi mogle tudi celo leto satovje postavljati, ker medu imajo celo leto dovelj in v obilnosti. *) Temu pa ni tako. Vosek naberajo le takrat, kadar ga potrebujejo ter satovja postavljajo le takrat, kadar jim vreme dopušča, da zamorejo izletavati in voščene ploščice naberati.
(Dalje prih.)
*) Iz mnogih dopisov, odgovorov iu pojasnjcnj smo poglavitniše stavke vzeli ter jedro v članek zedinili, ker vse obravnave donašati, bi bilo silno predolgo, za marsikatere bralco tudi predolgočasno.	Vredn.
**) Da bi bilo le res; al mnogokrat pomanjkanje trpijo, celö zarad lakote mrjejo. Vredn.
Kratko poročilo o 22, občnem zboru avstrijskih in nemških čebelarjev v Lincu 17.-20. septembra.
(Dalje).
Potem ima besedo dr. Dzierzon ter razpravlja tretje prašanje: Kateri pomočki so naj bolj gotovi, da kako čebelno pleme ohranimo čisto in nepokvarjeno? Govornik pravi, da čebelna plemena križem pariti, t. j. nasprotno oplodevanje raznih plemen, ni ravno v nesrečo in škodo, ampak mnogokrat cel<5 v dobiček in v zboljšanje plemena; vendar se pa tudi lahko primeri, da čebelar želi dobro, ptuje pleme neskaleno obraniti n. pr. laško čebelo. Kakö se to naj ložej doseže? Doseže se namen le prav zgodaj na spomlad in prav pozno na jesen. Zgodaj spomlad še ni trotov v navadnih panjih, tedaj naj si čebelar prizadeva, prav zgodnje matice ptujega plemena si prirediti, tako bodo tudi le od lastnih trotov oplodene. Enako se namen doseže, če si prizadevamo prav pozno na jesen matice si prirediti, kadar že panji navadno svoje trote pomore.
Ker ni bilo nobenega ugovora, je bila reč s tem opravljena in končana. G. Klimke razpravlja potem četrto prašanja:
Kako škodljivosti čebelnega črva v okom priti? Govornik narisa naj pred podobo mnogih nevarnost, katere od raznih strani ljubi čebelici pretijo ter pravi: Naj nevarniši njen sovražnik pa je znana čebelna vesica in njen sin, čebelni črv in čebelar naj si vse prizadene tega sovražnika preganjati in zatirati do smrti, kjer in. kadar koli je mogoče. Zato naj čebelar zlasti gleda, da bo imel naj večo snago v panji; vsako nesnago in drobce voščene naj pridno pometa, ker čebelni metulj naj rajši tu noter svojo zalego skriva. Se je pa izležen črv že satovja lotil, ga je težko popolno zatreti. Tli se ne sme počivati, dokler črva ne najdemo in ne zataremo. Pa kaj, ko bi le eden bil, al mnogokrat vse mrgoli! TÜ naj se nam ne smili nobedin sat; naj se ne naveličamo satovja vsak dan pregledovati. Če umen čebelar ne pomaga, se čebele ugnjezdenega črva ne odkrižajo in panj je zgubljen; ker čebele se sčasoma pozgube, naj večkrat pa še panj zapustijo ter popustijo zalego in mM. Pa ne le čebelam, tudi čebelarju dela nesrečni metulj naj več priglavice. Kak6 si umen čebelar prizadeva lepo satovje za prihodnje čase prihraniti; kakö krvävo ga včasih potrebuje! al čebelni črv mu vse nade in sate predere ter vniči, da poslednjič nima ne voska ne satovja. I. t. d.
Učitelj Lelicen priporoča, da naj si čebelar prizadeva le močne panje v čebelnjaku imeti, ker tak panj sovražnika sam pokončd, slabotneži so mu pa večidel v plen. Da se satovje za prihodnje potrebe ohrani, naj se v posodah večkrat žveplji in pridno pregleduje.
Prof. Iseke ve iz skušnje, da je pajk s svojo pajčevino prav nevarn sovražnik voščenega metulja. Primerilo se je bilo, da je nek panj, v kterem je bilo prazno satovje, pozabil zapreti. Čez dolgo še le se na to spomni ter misli, da ne bo dru-zega najdel, kakor malo črvojedine in prepreženega satovja; kadar pa tje pride vidi, da je bil panj namest s skončnico zaprt, čez in čez s pajčevino preprežen, satovje pa je bilo popolno zdravo in nepokvarjeno. (Ko bi se dal pajk udinjati in z nami pogoditi, da bi delal, kakor in kadar bi mi radi, bi že bilo; al če satovje njegovi dobri volji prepustimo, dvomimo, da bi kterikrat dobro opravili. Vredn.)
G. Wächter priporoča satovje v vodi dobro oprati ter ga v brezzračuih posodah shranovati. Temu pa g. Deichert ugovarja, da se voda ne d& z lepim iz zatovja spraviti.
G. Gatter iz Beča pravi, da naj boljši pripomoček čebelnega črva odganjati, je petrolej, kamno olje. Tudi on pripoveduje, da po naključji je bilo nekaj satovja v tak sod dejano ter čez dve leti pozabljeno. lu glej, ko se sod odpre, je bilo satovje popolno zdravo. (To bi bila lahka pomoč; le treba bo še s skušnjo dokazati, da čebele s toliko tankim nosom bodo s smrdljivim satovjem zadovoljne. Vredn.)
Dr. Heller misli, da satovje se smč brez skrbi v zrak obesiti, le paziti je treba, da se v to vzame sam<5 novo, belo satovje.
G. Hiller temu ugovarja ; svetuje pa, naj se med satovje z bencinom napojen papir deva ter tako pokončanja obvaruje.
Zakaj da satovni črv rajše prepreže staro satovje, kakor mlado, belo, se po-jasnuje s tem, da črv išče v satovji le gnjiličnih snovi, kterih v voščinah sploh ni, pač pa so v ostankih zalege. Torej tudi umetnega satovja in mladega, belega satovni črv takrf ne pokoučuje, kakor starega, ker v takem ostankov zalege ni, kakor so pa v vsakem starem satovji in sicer čem starejem tem več.
G. Hilbert pripozna, da se satui črv pred starega satovja loti, kakor mladega, trdi pa, da tudi mlademu ne prizanese, če starega ne dobi. Svetuje, da naj si dÄ vsak čebelar narediti omaro, ki se dobro zapera, dile pa naj da namest z barvo ali beležem pobeliti s salmijakovcem ali razkrojenim terpetinom (1 : 10).
In zadnjič še nekdo svetuje, naj se satovje (sat za satom) ovije s pergamentom; ali da se zasuje s peskom, dene v rezanco i. t. d.
Kakor bralci vidijo, je toliko gotovih pomočkov satovje pred satnim črvom zavarovati, da črv po 22. občnem čebelarskem zboru gotovo ne bo več satovja okusil ter bo mogel zarad (glada (lakoti) poginiti. Vbog črv! Pri nekaterih nasvetih si nisem mogel kaj, da mi je včasih tudi kaka smešna muha nagajala in jaz sem se ji zarad znane človeške slabosti rajše nasmejal, kakor jo odganjal. Tako n. pr. o nasvetovanem ovijanji satov s pergamentom mi je na misel hodilo, kako so v starodavnih časih mestjani znanega dolenjskega mesteca Y. se enkrat posvetovali, ka-košno obleko bi nosili. Ker se niso mogli zarad premnogih nasvetov zediniti, so sklenili nekega dne iti poslušat ptice, kaj jim porektf. Kakor sklenili, tako storili. Gredö ter na vse ušesa vlečejo, od kod pride ptica in kaj jim pove. Priziblje se naj pred krokar ter veličastno s podnebja vpije: „Škrlat, škrlat, škrlat!" Dobro; izvrstno; nebeška misel, plokajo V"—ni. Kako toplo za zimo! kako lepo za praznike! — kaj takega ne bodo nikjer imeli. Kmalo bi bili sklep enoglasno potrdili, da škrlatasta obleka — topla za zimo in lepa za praznike, — je naj boljša obleka za V—ne., naj bi se ne bil oglasil nek starček, ki je vedel povsod dlako najditi. Možč! jim reče, prav imate: škrlat je izvrstna obleka; ali pomislite, da ga mora vsak plačati, če hoče obleko z njega imeti, s čem bomo pa mi vbogi V—ni toliko drago obleko plačevali? Nam li ne bo pri naših kmetiških opravilih v večo škodo, kakor v dobiček? — Ce tudi neradi, vendar so zmajvaje vsi mestjani prikimali ter s škrlatom — ni bilo nič. Kakor nalašč prileti ter jim iz zadrege pomaga neka drobna ptičica, ki je po vejah skakljaje prepevala: „cvirncajg, cvirncajg, cvirncajg". Sklep je bil storjen in „cvirncajg" do nedavnih časov obleka V—nov. Se ve da — v novejših časih se je marsikaj spremenilo. Ce pa v večo srečo in značajnost —, sem ravno premišljeval, ko je predsednik sejo sklenil ter vabil k skupnemu obedu. Kadi
smo vbogali, ker bilo je že polu trijek. Pa še po potu grede mi je skušnjava nagajala ter na uho šeptala, da bo z nasvetovanim pergamentnim ovijanjem satovja, s panjem s probkovine (les, s kterega se znani zamaški steklenic izdelujejo) in marsikterim drugim ravno taka, kakor s škrlatasto obleko v V.
Pri obedu se je vršilo vse po navadnem redu takih prilik. Prvo napitnico je sprožil podpredsednik g. Deichert našemu presvitljemu cesarju Francu Jožefu; predsednik dr. Eigner cesarju nemškemu; dež. predsednik knez Meternich je napijal dva in dvajsetemu občnemu čeb. zboru. Potem so se napitnice vrstile hitreje in kasneje, kakor je koga nadušenost vodila ali kadar je kdo žejen bil. Avstrijansko vino je res prav okusno in prijetno. Navadno vino ni močnejše, kakor je naše doljensko da — upam si trditi, da je mnogo doljenskih in metliških vinskih goric, ki dajejo močnejša vina, kakor pa marsikatere avstrijanske iu nemške gorice, ki po dolgem iu širokem slovijo; al prijetnega okusa našim vinom ne znamo dati. Ker smo v kletarstvu za mnogo, mnogo let zaostali, zaostaja tudi naša vinska kupčija ter deželi mnogo lepega dobička uide. Po obedu je šel, kdor je hotel, na bližnji grič, od kodar je res lep razgled na levo in na desno po donavski strugi in sploh po deželi. Donava je tu že mogočna reka ter nosi tudi mogočne parne ladije, ki bi se zamogle z marsikaterimi morskimi parobrodi meriti. Kteri še niso pred parobrodov vidili, se niso mogli načuditi lepim prostorom iu sobanam, ki se tu nahajajo.
Na večer je mesto napravilo čebelarskim gostom večerno veselico z godbo iu petjem, kterimu so sledili razni govori. Nek pesnik je v vezanem govoru primerjal delovanje in nehanje človeško s čebelnim ter navodil mnogo visokih in smešnjih prizorov. Izvrstno je govoril pastor Kabov s Pomeranskega: „Kdor je enkrat spoznal, tako je med drugim rekel, kdor je enkrat spoznal življenje iu delovanje čebele ter čebelar postal, ostane tudi čebelar z enako, ali bolj prav, s čedalje večo ljubeznijo do konca dni svojega zemeljskega potovanja. Čebela je neka blaga stvar, katera razne stanove in razločke v človeški družbi edini in sklepa. Narodnega kavsanja med čebelarji ne čuješ, da celč verski razločki nekako zaostanejo: čebelarstvo ljudi zedini, ki so sicer politični nasprotniki ter gredč v verskih rečeh lastna pota. Čebelarstvo edini in sklepa ljudi stare in mlade, stanove visoke in nizke, možake bogate in revne, omikane in neomikane. Da — naj se tudi marsikateri nikjer ne uinčjo, v čebelarstvu se porazumljajo in kateri so se čebelarje spoznali, so drug na druzega navezani, kakor bi bili od otročjih let tovarši, — kakor bi bili otroci enega očeta. Brez vse skrbi oporekanja smem na prave, umne čebelarje besede sv. pisma obrniti, katere so takrat kristjanom veljale: „Glejte, kako se ljubijo med seboj". Res bili smo na zborovanji Slovenci in Nemci; Francozi in Lahi; Avstrijani in Prusijani, pa zbodljive besede nismo čuli — s katerim smo vkup zadeli, s tistim smo občevali. Zagrizenost luterauov je znana; tu pa so luteranski pastorji z nekakim posebnim nagnjenjem s katoliškimi duhovniki občevali, česar lansko leto nisem bil zapazil. Podpredsednik, sloveč čebelar pastor Deichert, me je še le v Solnemgradu kot duhovnika spoznal ter rekel: Zakaj sem pred to pregledal? Tedaj Vas danes kot tovarša pozdravljam, ker sem pred to dolžnost zamudil. Ne zamerite ter prizanesite moji pozabljivi zauikrnosti. *) Pre 14 dnevi je poslal pisatelju tega nek drug sloveč čebelar svojo obrazno fotografijo z besedami: „V spomin nepozabljivih dni od zbo-
_
rovanja v Lincu do ločitve v Monakovein". Mož je grajščak tam nekje na koncu pruskega kraljestva. Pa — čemii dalje o tem! Kako resnične so besede Rabov-a o čebelarstvu za družbeno življenje in omiko lastnega značaja smo že prvi dan vstanovljenja našega čebelarskega društva izrekli ter,v našem listu večkrat ponovljali
(Dalje prih.)
Vraže čebelarske.
O čitanji naslova naj nobedin ne misli, da so vraže čebelarstvu potrebne, kakor kako čebelarsko orodje in da jih zato v „Čebeli" omenimo; ne, ampak vraže so naj nepotrebniša reč pri čebelarstvu. Dalje naj tudi nobedin ne verje, da imamo mi kake hude in natolcljive misli o naših čebelarjih, kakor da bi bili vražam vdani; ne; tega od nobenega ne mislimo, še naj manj pa od kakega uda našega društva. Nasproti pa spet nočemo tako predrzni biti, da bi hotli zatrdovati ali celö prisegati, da nobedin čebelar, saj gotovo ne kdo naših udov nima kake male vražice, ali saj kake male skušnjavice o tej reči. Bodisi pa že o tem, kakor rado: ali da ima kdo kake skušnjave o teh rečeh, ali znabiti že celö kak košček prazne vere v žepu, ali pa le zamerzo in zasmeh za take bedarije, omenimo čebelarskih vraž vendar saj zato, da izvemo, kako se je čebelarilo nekdaj; kaj je našim sprednikom čebelarskim pri njih poslu gotovo pomagalo, kaj pa škodovalo. In zadnjič moram še opomniti, da bralce vsakega natolcevanja obvarujem — naj nikar nobedin ne misli, da tii navodene čebelarske vraže so le slovenske in slovenskih čebelarjev; ne, ne, so I' tudi nemške vmes, znabiti tudi katera Irancozka in laška zraven. Sledije tu le, kakor je pisatelj tii in tam katero čul, al od nje čital. Konečno zadnjič še dostavim opomin, da kdor do zdaj ni nič o vražah verjel, naj tudi prihodnjič nič ne verjame; kdor je do zdaj kaj verjel, naj saj prihodnjič ne verjame prav nič. Kdor pa hoče čitaje ta članek se smejati, se sme, kolikor mu drago in če se hoče še pozneje kdaj, se tudi sme brez skrbi, kolikor časa mu je drago; le takrat naj se nikar glasno ne smeje (k večem bi smel skrivaje se malo postransko namuzati), kadar bo imel s čebelami kaj opraviti, da katera čebela ne bode krivo mislila, da njo zasmehuje ter ga sovražno ne piči. Po tem potrebnem vvodu, poglejmo navadne čebelarske vraže.
Naj veča nadloga za čebelarja je v nekaterih časih nasprotno ropanje čebel. Zato so si tudi čebelarji vselej naj več prizadevali to nadlogo odvrniti, ali saj pomanjšati; toraj ni tudi čuda, da je o tej reči skoraj naj več vraž.
Vraža je, če kdo misli in verje: Ta ali uni sosed, nevošljivec ali 1 a ko nine ž zamore čebele na rop pošiljati. Ko smo se enkrat nekje od tega pogovarjali, mi je rekel mlad čebelar: Vidijo gospod! dokler bo N. živ, jaz ne bom nikoli čebel imel, dasiravno imam naj veče veselje do tega. I zakaj pa ne? Zato ker mi je sovražen ter bi mi čebele vselej vničil. On svojim čebelam kar reče, kam naj grcdö in tisti čebelar je vselej ob vse. Vse prigovarjanje je bilo zastonj. Na mnogo ugovorov ni druzega vedel, kakor: Hm! jaz že vem, kar vem. Nad tem tudi nismo dvomili, le revež sam ni vedel kaj vč in kaj ne vö. Da je taka vraža zelo škodljiva ter tudi zelo pregrešna in krivična, um<5 se samo po sebi.
Nasproti pa je tudi res, da se najdejo lakomniki, kateri s hudobnim namenom med z žganjem in drugimi rečmi pačijo, da bi bile čebele hujše ter šle na rop.

Da je to ne le pregreha, ampak tudi krivica, ki gre pred sodnijo, nam bo menda vsak pritrdil.
Da vse to ne bi škodovalo vraža veljeva, lesičji goltanec (p oži ravnik) dobiti ter ga v žrelice nastaviti, da morajo čebele skoz laziti. Še boljše pa je, da čebelar to berž na spomlad stori, ali po roju, da čebele imajo prvi izlet skozi lesičji goltanec. Komur se pa posreči, da dobi volčji goltanec ter znjim ravno tako ravnä, bodo njegove čebele vedno naj močnejše.
(Dalje prili.)
Torbico raznega čebelarskega blaga.
Torbico za razno čebelarsko blago smo že pred nekaj časom nastavili, pa le malokdaj so kaj v njo vrže. Mnogo čebelarjev si misli: „Če ne znam dobro iu obširno pisati, rajši nič." Res zlasti priprosti čebelar z nekakim svetim (pa nepotrebnim) strahom kake vrstice o skušnjah pošlje, naj večkrat pa tudi tega ne. Mar nič neve? Mar ni nič skusil? Mar mu ni treba nikoli kaj poprašati? Oj ne; o tem in marsičem drugem ima mnogo na srcu; al, kakor rečeno, neumen strah mu pero ali svinčnjek iz rok izbije. In tak<5 se pozgubi drobtina za drobtino, skalica za skalico, s katerih bi bila lahko lepa pogača in visoka palača. Umen čebelar, bodi si tudi še takö priprost kmetovalec, ima pri čebelarstvu tako svoje skušnje, kakor gospod; ker pri čebelarstvu je zmirom kaj novega iu, kakor smo že večkrat rekli, tu se nikoli ne izučimo. Po dvajsetih, tridesetih letih čebeloreje se nam sem ter tje kaj primeri, od česar pravimo: „To se še ni pripetilo". Mar ni res takö? Da — je istina, katero vsak čebelar skuša. Tedaj: uikar tako plašno; le na dan s takimi primerljeji! Če neverno vzroka kako reči, iščimo ga v „Čebeli", ravno zato je društveni list. Če nam ne bo vedelo vredništvo odgovoriti, kar se mu tak<5 lahko primeri, kakor drugim, ker nobedin vsega neve, bo kak drug čebelar vedel reč pojasniti, ki je znabiti o tem kaj čital, ali znabiti že sam euako skusil ter zavozljano reč dobro rešil. In naj tudi danes, letos nobedin neve, izvedelo se bode juter, drugo, tretje leto. Le pomislimo, kake velikanske korake je naredilo čebelarstvo v zadnjih tridesetih letih! Pa — kaj pravimo v tridesetih! Tudi v preteklih desetih, cel<5 že v petih letih. Naj več se imamo zahvaliti raznim čebelarskim in društvenim listom. Pa na naj nikdo ne misli, da so čebelarski listi vselej in popolno uterjeno vednostno resnico pisali in douašali. Pač ne; ampak marsikatero zmoto, marsikaj nepotrebnega in marsikaj tudi smešnega! Kaj zato? Skušnje so se naznanovale, zmote razjasnovale in — čebelarstvo je napredovalo. Toraj čebelarji! še enkrat prosimo, dopisovajte, poročajte „Slov. čebeli", (ki je do zdaj edini list v našem domačem jeziku), kar veste in skušate. Če tudi ni veliko, bode naj le malo zrnice; če tudi ni popolno jasno, bodisi cel<5 temno in dvomljivo, nič ne dč — vse služi v po-jasnjenje in veduost.
S tem postane tudi list bolj zanimiv in mikaven; če vse le eden dela, je delo vselej, kolikor toliko, enostransko. Zadnjič tudi še opomnimo, naj čebelarje ne straši, če kak mali dopis ne pride v „Čebelo" ter ni treba precej misliti: „Saj ni vse za nič, kaj bom s tem vredništvo nadleževal?" Ne, rajše mislite: „Če ni bilo uno za nič, bom pa drugo dal". Ni pa vse za nič, kar v „Čebelo" ne pride; znabiti je bilo ravno kar kaj enakega v „Čebelo", ter zato vrednik ne sprejme, da se eno ia
ravno tisto prenaglo ne ponavlja. Mnogokrat pa dopis ne pride v „Čebelo", kakor je bil pisan, ampak daljši, zanimivši članek, kateremu je povod dal ter začetik bil le kratek dopis priprostega čebelarja.
Tedaj dragi čebelarji, torbica bo odprta stala, ne pustite vedno prazno!
VredniStvo.
Znamenitost in korist čebelarstva.
Od tega predmeta govorijo razni čebelarski listi vedno — zastonj. Pač je od tega prepričano malo število umnih čebelarjev v starem in novem svetu; vsem drugim pa je čebelarstvo tako nekaka neznamenita stvar, ki bodi na svetu ali ne; le bolj priljubljena strast nekaterih posamesuib. Ne bomo govorili od vlad, ki čebelarstvo sploh prezirajo in sicer toliko, da za čebelarje ni nikjer prave postave. Nekaj vrstic in §§. zadostuje za vse potrebe. Že mnogo prošenj za določno postavo se je vložilo, n. pr. po občnem zboru v Solnemgradu 1. 1872 i. dr., pa vedno zastonj. Naj več določil imamo ne mara še v Avstriji, ki pa pred stoletjem od presvitle cesarice Marije Terezije dane za dandanašnje potrebe več ne zadostujejo. Pa od tega tu ne mislimo dalje govoriti; naš namen je opomniti na neko drugo stvar.
Znano je, kako je bilo na svetovnih razstavah, n. pr. v Londonu, Parizu, Dunaju in zadnjič v Piladelflji (v Ameriki) vse razstavljeno, vse zastopano: potrebno in nepotrebno, malo in veliko, naj znamenitiši stroji in igrače; le za čebelarstvo ni büo prostora. Na Dunaju n. pr. je bil prostor čebelnim panjem odločno odrečen; prazni panji in druge reči so bile sicer sprejete, pa brez reda tu in tam razpotaknjene, da pregledati gibanja in napredka čebelarstva je bilo popolno nemogoče. Le po prizadevanju nekaj vnetih čebelarjev je bila že proti zadnjem privatna razstava živih čebel in čebelarskih reči v Simeringu napravljena, katere pa, ker pre-dalječ, je le malo čebelarjev vidilo.
Enako toži nek amerikanski list zarad zanemarjene čebelarske razstave v Filadelliji. „Zastop čebelarstva v svetovni razstavi je žalibog silno pomanjkljiv; naj bi ne bilo kakih dvoje ali troje ptujicev razstave čebelarskih reči napravilo, bi bilo čebelarstvo tu komaj zastopano. Kdor poznä razvitek in velikanski napredek čebelarstva v Ameriki v poslednjih letih, mora tako vnemarnost milo obžalovati. Vsak obiskovalec razstave, ki se zanima za čebelarstvo, se je smel po pravici nadejati, da bo imel tu priliko vse razne panje in drugo čebelarsko orodje pregledovati , primerjati in od tod se kaj učiti; al glej! po tem, kar je v razstavi videl, je mogel soditi, da blago čebelarsto je v Ameriki neznano. In še to, kar je čebelarskega orodja razstavljenega, je po zanikrnosti tako razpotaknjeno, daje pregled in primerjanje nemogoče." I. t. d.
Prihodnje leto bo spet svetovna razstava v Parizu na Francoskem; bi li ne bilo že čas, da bi se visoke vlade za zanemarjeno čebelarstvo nekoliko potegnile ter se z njih pomočki saj enkrat že napravila občna res svetovna razstava vsega, kar čebelarstvo tiče? Prezgodaj bi ne bilo, potrebno pa gotovo, da bi se tako dobil občni pregled ter spoznalo gibanje, napredovanje in razvitek čebelarstva v poslednjih letih. Naj bi to ne bilo „glas vpijočega v puščavi!"