R. Kolarič
SLOVENSKA NAREČJA
Slovenski jezik že ob prihodu Slovencev v današnja bivališča ni mogel biti enoten. To je povsem razumljivo. Ce je bilo Slovencev toliko, da so zasedli tako veliko ozemlje, kakor ga imajo danes in so ga precej stoletij imeli še več, je pač jasno, da so v svojih končnih bivališčih na prehodu v današnjo domovino morali prav tako zavzemati velik teritorij in da njih govorica že zato ni mogla biti enotna. Zgodovinski razvoj slovenskih narečij nam kaže, da niso vsi Slovenci prišli v današnja biva-    247
lišča hkrati, da je med posameznimi naselitvenimi valovi lahko preteklo celo več desetletij. Kdor se zaveda še dejstva, da imajo starši tudi starejšo razvojno stopnjo govora kakor njih otroci, bo ob vsem tem pač razumel, da so v jeziku prvotnih Slovencev ob prihodu na današnje ozemlje morale biti ne samo med starejšim in mlajšim rodom, marveč tudi med prebivalci posameznih novo naseljenih pokrajin že zaznatne razlike. Tudi ni nikjer dokazano, da so vsi Slovenci prišli iz istega prvotnega naselitvenega področja in da se niso že v praslovanščini plemena, ki so morala biti tudi že jezikovno nekoliko diferencirana, med seboj močno mešala. Pomisliti moramo, da so bila slovenska plemena tik pred priselitvijo v današnja bivališča v zadnjem prehodnem stanovališču vsaj nekaj desetletij, če ne stoletij, v stikih z drugimi vejami slovanskih plemen, zlasti s češko in slovaško na eni strani, s srbskohrvatsko in deloma bolgarsko na drugi strani. Da so bile med temi govori nekoč v času pred razselitvijo v današnja bivališča tesnejše zveze, nam potrjuje vrsta skupnih jezikovnih pojavov.
Jezik prvotnih Slovencev ob njih prihodu v današnje kraje torej ni mogel biti več nespremenjena praslovanščina, kaj šele, da bi štiri sto let po prihodu nespremenjena ostala. Ne moremo sicer še govoriti o slovenskih narečnih skupinah, vendar pa že o nekakih narečnih zasnovah, ki so nastale vsaj v zadnjem prehodnem bivališču do današnje domovine.
Nova domovina je bila gorata ali vsaj posamezne dele nove domovine so ločile in še ločijo visoke gore, preko katerih je bilo v takratnih časih gotovo še manj prehodov kakor danes. Mnogi deli nove domovine so bili tudi porasli z velikimi, neprehodnimi ali vsaj težko prehodnimi gozdovi. Nova domovina Slovencev je bila torej geografsko zelo razbita, bržkone bolj kot praslovanska domovina ali razna prehodna ozemlja, preko katerih so potovali in se v njih dalj časa zadrževali. Velika zemljepisna razbitost nove domovine je med priseljenci pretrgala tudi mnoge jezikovne vezi, ki so jih prej družile. Prebivalci posameznih delov nove domovine so se začeli jezikovno samostojno razvijati, in sicer tako, da so se nekatere že prinesene zasnove okrepile (n. pr. onemitev fonetično šibkih reduciranih vokalov) in da so zaradi geografske osame-losti nastale nove razvojne tendence; nekatere stare razvojne težnje pa so prenehale delovati (n. pr. sistem odprtih zlogov).
Tudi preostanki staroselcev v novi slovenski domovini (a ti narodnostno in jezikovno niso bili enotni) in soseščina z novimi narodi so nekoliko vplivali na različen nadaljnji razvoj slovenščine. Prav tako je nova vera, ki je z misijonstvom ali z oboroženo silo prihajala med Slovence, raznolični razvoj slovenščine pospeševala. Prehod Slovencev v zahodni, fevdalni politični in družbeni sestav je te razvojne tendence še bolj podpiral. Fevdalna političnoupravna, še bolj pa cerkvenoupravna razdelitev slovenskega ozemlja sta raznoličnemu razvoju slovenskega jezika dali že podobo jezikovne razcepljenosti na narečne skupine in deloma že na narečja. V dobi od konca 9. do konca 12. stoletja so se slovenska narečja v glavnem že izoblikovala, celo zasnutki govorov so se že razvili. Nemška kolonizacija na današnjem strnjenem slovenskem ozemlju na razvoj slovenskih narečij ni imela skoraj nobenega vpliva. Sledovi so vidni v glavnem le v besednem zakladu.
248^
Iz narečnih zasnov, ki so jih prvotni Slovenci prinesli s seboj, in tistih, ki so prva tri stoletja iz gori omenjenih vzrokov nastale v današnjih bivališčih, so se nekako do začetka 10. stoletja že razvile narečne skupine, saj jezikovni razvoj prvih tri sto let po priselitvi ni miroval, kakor ne miruje danes. V nadaljnjih tri sto letih, nekako do konca 12. stoletja, so se razvila že slovenska narečja, kakor nam najnovejši študij slovenskih narečij in zgodovinskih zapisov jasno potrjuje. Tudi nadaljnji razvoj v govore je bil že zasnovan. Govori se potem še nadalje razvijajo v govorico posameznih krajev, družin ali ljudi.
Na razvoj slovenskih narečij so domala tisoč let delovale skoraj brez izjeme le sredobežne sile. Slovenci ves ta čas nismo bili ne politično, ne upravno, ne cerkveno združeni. Tudi nismo imeli svojega knjižnega jezika, ki bi v državnoupravni, sodni, družbeni ali cerkveni rabi vsaj omiljeval sredobežne sile v razvoju slovenščine, kaj šele, da bi jih ustavil. Današnja knjižna slovenščina pa kaže v skoraj brezizjemni rabi v vsem javnem in zasebnem življenju Slovencev take sredotežne tendence, da nadaljnji razvoj govorov in narečij ne samo zavira, marveč narečja sploh izpodriva, da so začela polagoma odmirati. Zato je tudi skrajni čas, da si slovenska narečja čimprej zapišemo in posnamemo na plošče.
Ce bi že danes mogli izdati nov zemljevid slovenskih narečij, bi bil marsikje nekoliko drugačen od Ramovševe Dialektološke karte slovenskega jezika (Ljubljana 1931). Raziskave narečij na terenu pa še daleč niso zaključene in torej tudi še ne moremo podati končne zemljepisne podobe slovenskih narečij. Zato se bomo tudi tukaj še držali Ramovševe dialektološke karte in zemljevida v novi Slovenski slovnici (Bajec-Kolarič-Rupel, 1956, str. 75).
Po Ramovšu ločimo sedem narečnih skupin: I. koroško; II. primorsko; III. rovtarsko; IV. gorenjsko; V. dolenjsko; VI. štajersko; VII. panonsko. Imena narečnih skupin pa se ne krijejo v celoti z današnjimi zemljepisnimi pokrajinami.
I. Koroška narečna skupina obsega ziljsko, rožansko, obirsko, podjun-sko, mežiško in remšniško narečje. Remšniško narečje se govori vzhodno od Dravograda na nekdanjem Štajerskem (a je to ozemlje nekoč spadalo h Koroški), in sicer po Kapunarju in Remšniku nad Dravo in severozahodnem Pohorju pod Dravo skoraj do Fale. Po izvoru spada h koroški narečni skupini tudi rezijansko narečje. — Ta narečna skupina ima deloma (v podjunščini) še ohranjena stara nosna samoglasnika o (zob, moka) in ^, le da je zadnji prešel v nosni a (pata, rap), ali pa je nosni izgovor že izgubila in sta samoglasnika e, o tudi v dolgih zlogih še široka (pet, gošča^ v Zilji). Staro psi. skupino dl imajo na Koroškem še ohranjeno, zato tam še modlijo in govorijo kriduo iz kridlo za krilo. Psi. dolgi e (jat) je dal ie, ia in celo i, n. pr. rož. misenc, srian ali srin. Pred e in i preidejo k, g in ch v č, j in š (kakor v gorenjščini), n. pr. roče, noje, oreši. Z gorenjščino veže kor. skupino še prehod skupine la v ua: je piua kobiua pa j šua. Števniki od štirideset dalje v drugem delu nimajo -deset, marveč -red(i): štiriredi, petred. V koroški narečni
1 " pomeni dolgo padajočo intonacijo, ' dolgo rastočo, ~ kratko padajočo. Iz tehničnih razlogov je bilo treba opustiti še nekatere diakritične znake.
249
skupini so doma še stare besede in njih oblike: vigred, bratr, papar, u roce, u Biläci. — Rezijansko narečje je od 14. stoletja dalje prišlo pod vpliv primorske narečne skupine. Zato kaže danes sledove obeh.
II. Primorska narečna skupina je manj enotna in jasna. Vanjo spadajo rezijansko narečje z novejšim razvojem, tersko in nadiško narečje v Beneški Sloveniji, dalje briško, kraško, brkinsko in šavrinsko narečje. Meje med šavrinskim in brkinskim narečjem, zlasti pa med brkinskim in notranjskim še niso popolnoma dognane. Meje te skupine pa tudi do rovtarske narečne skupine še niso povsem raziskane. Najvažnejša skupna poteza obema tema narečnima skupinama in še notranjščini je izguba rastoče intonacije. Vsi poudarjeni zlogi so padajoče intonirani in so po kvantiteti le dolgi ali kratki. Dolgi e-jevski (iz e, ^, e) in o-jevski (iz o, q) samoglasniki se ponekod razvijajo v rastoče dvoglasnike (ie, uo), iz teh pa v nadaljnjem razvoju lahko nastaneta zopet enoglas-nika i, u, n. pr. tersko ciesto, kakuoš, kraško muš, galüp, cerkljansko že desit. V dolgih zlogih je za "b, L ohranjen a (dan), v kratkih zlogih pa imamo ponekod a, drugod pa že polglasnik a-jevske baze, n. pr. pas. Glas g je prešel v zveneči spirant y (o/in, /rop). Za obe skupini in notranjščino sta značilni analogični obrazili -sta (II. in III. os. dv.) in -ste (II. os. mn.) pri vseh priponskih glagolih (rečesta, rečeste). Primorska skupina še natančno loči ć od č (hčer, treći : večer, češčena) itd.
III. Rovtarska narečna skupina obsega narečja in govore ob Soči nad Tolminom (borjansko, bovško, kobariško), dalje tolminsko, cerkljansko, črnovrško, poljansko, škofjeloško, horjulsko in logaško narečje. Kakor smo že gori omenili, je tesneje zvezana s primorsko narečno skupino, deloma z ziljskim narečjem (v preide v b): člobek, bino, manj z gorenj ščino in dolenjščino. Rovtarsko skupino označuje še pogostno konč-niško poudarjanje (žena, mavla, mleko, člobek itd.) Glas f preide v h (hižou iz fižol, kohe iz kofe). Ponekod imamo za končni -d medzobni pripornik th (nezveneči angleški th). Za dolge e-jevske samoglasnike (e, q, e) imamo ie ali že dolgi i: trpiet, litas, za o-jevske (g, o) pa uo ali u: zu6f, raspüth. Akanje je skoraj splošno in popolno: bayät (iz bogat), abräs, n. sg. žita. Refleks kratkega a iz "b, b se je v več rovtarskih govorih razvil v kratek, širok o: pös, poku (pekel), toma, dös, stöza; tudi j'ordü (grdo), wörch (oreh), mörtu (mrtev) itd. V cerkljanskem in črno-vrškem dialektu pa je dolgi samoglasniški r dal rö: dröva (drva), grom (grm), prova (prva) itd.
IV. Dolenjska narečna skupina, ima tale narečja in govore: notranjsko (kaže že močne vplive primorske skupine), zahodnodolenjsko, vzhodnodolenjsko, posavskodolenjsko, medijsko, šokarsko, srednjebelo-kranjsko, privrško in kostelsko. Za dolenjsko skupino je značilen precej počasen govor, zato so samoglasniki daljši kot v gorenjščini ali primorski narečni skupini. Tudi padajoča in rastoča intonacija na dolgih zlogih sta izrazitejši in bolj slišni, le notranjščina je pod vplivom primorskih in rovtarskih narečij rastočo intonacijo že izgubila. Dolgi o je prešel v dolgi u: nüs (nos), üs (voz), ükna; prav tako tudi končni nepoudarjeni -o za poudarjenim zlogom: mleiku. Akanje (= o v a) je le ponekod znano in nepopolno. Psi. poudarjeni e je na vsem področju prešel v ai, ei, e: zvaizda, zveizda, zvezda, sveiča, sneig/h, nepoudarjeni e pa v i: tigä,
250
prešlo že v taga. Za (j in novo akutirani e ima dolenjščina ie (srieča, griem, siedam); prav tako dasta g in novo akutirani o v dolenj ščini üo (kuoža, üosam, nüosam iz nosim). Po naglasnem preskoku iz žena v žena, noga v noga je v dolenjščini nastalo ie (žiena in še nadalje žana) in uö (nuoga), kar se je v nekaterih dolenjskih govorih razvilo v ozki enoglasnik ö (noga). Vsi samoglasniki so na svoji poti v rastoče ali padajoče dvoglasnike (q v uo, e v ei) ali dvoglasniki v enoglasnike (uö v Ö, ie v e) lahko po raznih govorih zastopani tudi z vmesnimi razvojnimi stopnjami. Dolgi u je v zahodni dolenjščini dal ii, v notranjščini in tudi v kraščini pa y (razokroženi ü): užna (jiižina), kryha. Soglasniška skupina šč ostane v dolenjščini nespremenjena (išče, ščuka).
V. Gorenjska narečna skupina je najbolj enotna od vseh; Ramovš loči le selško in gorenjsko narečje. V poslednjem poznamo štiri važnejše govore: severozahodni (od Kranja navzgor), srednjegorenjski (Ljubljana—Kamnik—Kranj), severovzhodni ob Radomlji, ki je prekril nekdanjo štajersko narečno osnovo, kakor še v srednjesavinjskem govoru, in južnovzhodni gorenjski govor (na obeh*straneh Save od Ljubljane do Verneka pri Litiji); ta se že približuje dolenjščini. Gorenjščina ima hitrejši tempo govora, zato so samoglasniki krajši kakor v dolenjščini in intonacije (rastoča in padajoča) ne tako izrazite. Dvoglasnikov za prvotne ^ enoglasnike (e, §, e, q, o) nima. Vsi psi. e-jevski samoglasniki (e, q, dolgi e) so se razvili v dolg ozek e: bled, jeza, peč; prav tako g in dolgi ovo: mož, most, wökna, koža. Sekundarno poudarjena e-, o- sta dolga in široka: žena, noga. Samoglasnik o' v zlogu pred naglašenim prehaja v zelo ozek o ali u: potreben, pokazou (Bohinj), guret (iz goreti), uko (iz oko). Akanje imajo v glavnem le končni zaprti zlogi za poudarjenimi zlogi: sitnast, urednast, žeuat (iz želod). V severozahodnem gorenjskem govoru je ohranjeno še končniško poudarjanje: sužba, voda, njega, engä, žgane, rase, zuste (zveste). Skupina la se je spremenila v wa, ua: rekua, žaw6sc (želodec); lu- je prešlo v u-: uč (luč), üknca (luknjica). Mehka 1' in n sta otrdela: w61a (volja), kon köna. Soglasniki k, g, ch preidejo pred e in i v č, ž, š: četna (ketna), boh. Voje (iz Loge), boh. pše (iz bolhe). Samostalniki srednjega spola postanejo v ednini redno moškega spola (končni -o se reducira, -e pa ne); ta druh let, dober kosiu (kosilo), topu sonce, swadak žgane. Skupina šč se asimilira v š: w6šam (voščim), iše (išče).
VI Štajerska narečna skupina zavzema domala vse ozemlje slovenske Štajerske, razen dela mežiškega narečja ter remšniškega in prleškega narečja. Haloški govor in goričansko narečje spadata po svoji osnovi v štajersko narečno skupino, prav tako prvotna prekmurska zasnova, ki jo je še pred madžarskim vdorom prekril drug južnoslovanski element. K štajerski narečni skupini pa štejemo danes osrednještajersko narečje med Konjiško goro, Dravinjo in Dravo do Zavrča na severu, slovensko-hrvatsko mejo pod Halozami in Sotlo na vzhodu, do posavsko-dolenjskega govora na jugu (po vrhovih severno od Save), do Savinje od Rimskih Toplic do Celja in nekako do Dobrne na zahodu. To narečje ima več govorov. V štajersko skupino spada še srednjesavinjsko narečje, ki je precej pogorenjčeno, dalje gornjesavinjski govori, pohorsko narečje s kozjaškim govorom in goričansko narečje. To narečno skupino označujejo tele poteze: samo padajoča intonacija v dolgih in kratkih    251
zlogih; stapljanje dolgih in kratkih poudarjenih zlogov v srednje dolge (obe potezi sta sorazmerno mladi). Psi. in L sta v dolgih zlogih prešla v dolgi ozki e (koroško in režij ansko široki e): den, ves (vicus), v kratkih pa v kratki, široki e: pes, meša, mouker. Psi. e je na vsem ozemlju dal ai, ei ali že e: straila, straiha, breig, leitu, reis, bräza, na kleh (iz tleh). Psi. padajoče poudarjeni o se je povsod razvil v ou, ponekod dalje v au, drugod pa lahko v srednji ali ozki enoglasnik o ali celo u: stöu (sTjto), nous in naus, kouža in kauža, toda vula (iz volja), muker. Prvotni a v večini govorov prehaja v široki o (stopnja labiovelarnosti je tu manjša, tam večja): mlatit in mlatit, vrota, joboka. Obrazila -va v I. os. dv. je povsod nadomestila končnica -ma: grema, dama, pri brezpriponskih glagolih pa se govorita le končnici -ta, -te namesto -sta, -ste: data, vete iz dasta, veste; isto tudi v naslednji narečni skupini. Ves južnovzhodni del pozna tudi prehod dolgega u v ü: klobuk, duša, pluča.
VII. Panonska narečna skupina ima samo dve narečji: prleško in prekmursko (haloško in goričansko narečje spadata k štajerski narečni skupini, središki govor je pa izrazito spodnjeprleški in le njegova govorica). Goričansko narečje je v vzhodnem delu izrazito mešano narečje iz štajerskih in prleških jezikovnih prvin (nastalo v času madžarske okupacije Prlekije od 900 do 1200). Se bolj pa ima značaj mešanega narečja prekmurščina, zelo malo pa prleščina, ki je poleg gorenjščine najbolj enotna. Prleščina sega na severozahodu nekako do črte Vurberg ob. Dravi nad Ptujem—Slatina Radenci ob Muri. Severozahodno od tod je goričansko narečje, ki je na vsem pasu ob Muri do Radgone in še nad njo zvezano s prekmurščino (z enakim razvojem e v ei, padajoče poudarjeni o v ou idr.). Ta zveza ni pretrgana, kakor je mislil Ramovš. — Tudi ta narečna skupina nima več rastoče intonacije. Mesto akcenta in kvantitete samoglasnikov pod njim pa so mnogo bližje štokavskim kakor slovenskim in kajkavskim. Prleščina ima za stalno dolgi e dolgi ozki e: sneg, zvezda, greh, za staroakutirani e pa kratki srednji e: cesta, leto, torej v obeh primerih enoglasnik in ne dvoglasnik kakor haloščina in goričansko ter prekmursko narečje. Dolga in b sta dala v prleščini dolgi, ozki e (den, test). Prav tako sta se razvila v srednji ali ozki e psi. e in q: led, žen; ples, rep. Psi. o in o dasta v dolgih zlogih prav tako dolg in ozek o: bos, nos, sto, oko in oko; zob, okrogel. Dolgi a bolj ali manj prehaja v široki ali celo ozki o: bobji (toda baba), los. (toda: v laseh). Dolgo ali kratko poudarjeni u je prešel v ü (suhi), nepoudarjeni pa v i (posišiti). Skupina tlt je v dolgih in kratkih zlogih dala tut: gučati, guč, puh, vüga; za -1 na koncu besede, zlasti v opisnem deležniku, pa se v Spodnji Prlekiji (jugovzhodno od črte Ormož—Ljutomer—Cven ob Muri) govori -o: Š6, do, reko, nosio (kakor v medmurščini), severozahodno od te črte pa -a: je vida, dela, zvonija, pozvüna. •—¦ V prekmurščini imamo za -b in t iste reflekse kakor v prleščini: den, pen, d'enoti (iz g^bnoti), pas; za stalno dolgi e je ei: breig; za staroakutirani pa e kakor v prleščini: cesta, breza. Prvotni padajoče poudarjeni o in o se glasita ou: nouč, okou; novo akutirani o v nezadnjem zlogu pa kot kratek srednji ö (kakor v prleščini): vola, osen, köld'e (kolje). Poudarjeni u preide v ü in pred r-om v o: vöra (ura). Mora (Mura). Soglasnik j prehaja ponekod v d': d'äice, d'esti, zobd'e.
252
To je v največjih obrisih podoba slovenskih narečij. So izredno zanimiva, ponekod kažejo neverjetno starinske poteze, ki so včasih enake še praslovanskim, drugod pa tako oddaljene od njih, da jih ni mogoče več prepoznati, n. pr. bratr (psi. bratr-b): uagij (psi. ogiib).
Kakšno pa naj bo naše razmerje do narečij? Slovenski neizobraženi človek na deželi ima v razgovoru z izobražencem povečini občutek, da je njegov domači govor nekaj manjvrednega in se ga zato nekoliko sramuje in skuša zavijati po knjigi. Krivda za ta manjvrednostni kompleks leži na slovenski šoli, ki je desetletja in desetletja otroke že v ' ljudski šoli učila, da je govor domače hiše in vasi nekaj grdega in se v šoli in olikani družbi ne sme rabiti. Učitelji so dostikrat otroke kaznovali, če so govorili v domačem narečju. Šola, predvsem osnovna, še do danes ni znala najti prave poti iz otrokovega domačega govora v pismeni jezik. Od prvega šolskega dne govori otroku neživ, umeten jezik in zahteva, da ga tudi otrok takoj zna. Toda knjižni jezik je v bistvu umetna tvorba in se ga mora sleherni naučiti, kakor se mora naučiti tujega jezika. V slovenskih osnovnih šolah pa še vedno zahtevajo, naj zna otrok prvi dan, ko pride v šolo, ta umetni, zanj tuji jezik, kakor so še pred sto leti zahtevali, da so morali slovenski otroci v takratnih nemških šolah znati prvo šolsko uro nemški. Naša miselnost se v tem ni dosti spremenila.
Kakšen je odnos drugih, nešolskih slovenskih izobražencev, tudi pisateljev in pesnikov, do slovenskih narečij? Povečini tak, da se iz njih oziroma ljudi, ki jih govorijo, norčujejo. Slovenski izobraženci imajo torej do narečij ravno tak privzgojen manjvrednostni kompleks kakor slovenski neizobraženec na deželi. Slovenski pisatelji redkokdaj uporabljajo narečja, le posamezne besede ali stavke, in še te za dosego humo-rističnega ali komičnega učinka, da se tako rekoč iz pripadnika narečja norčujejo. Tudi nekatere oddaje slovenskih radijskih postaj so uglašene na to noto. Smo torej še vedno na stališču Kurenčkove Nežke, Boltetovega Pepeta in podobnih piscev, ki so narečje uporabljali le za smešenje ljudi ali dogodkov. To razmerje ni zdravo. Zakaj so pa n. pr. Hrvatje znali pisati krasne pesmi v kajkavščini (Domjanić) in čakavščini (Nazor)? Ali morda pri nas to ni mogoče? Nekaj truda je kajpada treba za to. Tudi lokalno močno pobarvane povesti in romani bi se dali pisati v narečjih. Stvar je vsaj poštenega premisleka vredna. Doslej so slovenski pisatelji in pesniki iz ljudskega govora povečini jemali le besedni zaklad, pa še za tega so jim včasih papirni govnobrbci očitali, da je provincialen, trivialen in ne vem kakšen še. Pa so vendarle narečja največja zakladnica jezikovnega bogastva: glasovnega, oblikovnega, besedotvornega, slovarskega, stavkotvornega in slogovnega. Narečja je treba samo spoštovati, jih študirati in se iz njih prav učiti tudi za knjižni jezik.
Celo slavisti so včasih mnenja, da morajo narečja čimprej izginiti in se stopiti v enoten slovenski pisani in govorjeni jezik (koine). Taki slavisti imajo ravno tako manjvrednostni kompleks do narečij kakor drugi izobraženci. Moč knjižne slovenščine pa je danes že tako velika, da sama od sebe izpodriva narečja in tega procesa ni treba nasilno pospeševati. Bi bila največja škoda ravno za knjižni jezik.
Za primer skupnosti in razlik med narečnimi skupinami priobču-jemo pripovedko, postavljeno v eno narečje iz vsake narečne skupine:    253
1. Koroško (ziljsko): Kräl Matjaž laži pa spi u tistej yoävi, čiar sta dua hribra^ kap paršua. Al mo čvabak uliače sabuo z nožne, je na more pate/nti; ka jo b6 tua möj'o, bo Matjaž ustou pa bo koanc sviata.
2. Primorsko: Kräl' Matjaš liži jin spi z vojsku u tisti /čri, kamor sa chribi sküpai pfšli. Ce mu človek uleče säbl'u saz nožnce, je ne more pote/nt; ku ju bu pei kadu zmö/u, bu Matjaš ustou jin bu konc sveta.
3. Rovtarsko (Idrija): Kräl Matjaš leži n pa spi ssuoje vi^oiska u tisti }u6r, küdar sa /riči sküpei paršl. Ce mu člouk ulice säble iz nuožnc, je na muore pati/nt; ka bu pa ydü tu löchku naridu, bu pa Matjaš ustau, täkat bu pa kuonc sveta.
4. Dolenjsko (ribniško): Kräl Matjaš leži in spi z voiskuö u tista gora, ker so se chribje skap däilo. Ce ma clöuk uläice säblo z nuožanc, jo ne müore potiegant; kadar bo pa gdü tü zmüogu, bo Matjaš ustou in bo konc svata.
5. Gorenjsko (Radovljica): Kräl Matjaš leži pa spi z voisko u tist gor, čer so chribja ukap peršla. Ce mo čw6uk uleče säblo z nožanc, jo na more potegant; kjö bo pa gdo mogu, bo Matjaš ustou pa bo konc svata.
6. Štajersko (Irje pri Rogaški Slatini): Krol Matjaš leži no spi z voiskoi f tisti gučri, tam ko so se breigi fküp zgärnili. Cie mu čluovek säblo z nožnce povleiče, je ne maure potegnti; ko bo pa däu zmuogu, bo Matjaš fstäu pa bo kuonec sveta.
7. Prleško: Krol Matjoš leži no spi z voiskoi f tistoj gori, ge so se bregi fküp zgfnoli. Ce jemi človik säblo vün vleče z nožnce, je nemre potegnoti; gdo de pa št6 prišo, ke de to zmogo, te de Matjoš fstano pa de kunec sveta.
254