Dopisi. Goriško. Klavern stvor. Atentat, kateri so napravili klerikalci na naše učiteljstvo, se je korenito izjalovil. Dne 3. oktobra se je vršil v goriški čitalnici ustanovni shod podružnice ^Slomškove zveze" za goriški in gradiščanski okraj. Udeležba od strani učiteljstva je bila nad vse pričakovanje pičla, tako pičla, da smo celo mi mislili na večjo udeležbo. Učiteljev in uciteljic je bilo tako-le okoli 10—12, med temi le 4 klerikalni ucitelji: Rustja, Cenčič, Balič in Zorzut. Shod je bil napovedan na 10. uro, ali ker ni bilo udeležnikov, so čakali lep čas, dokler se ni nabralo več nimcev, da je bilo vsaj njekaj. Shod je otvoril kojščanski nadučitelj Cen Sič, tisti, ki je bežal 1. 1899. pred škofom iz Kojskega, ko je prišel birmat, ter načenčal nekaj, kar ni imelo nikakega smisla. Shod je bil otvorjen in oglasil se je tudi šempaski župnik-župan Blaž Grča, zaščitnik onega Rustje, ki je v šoli take nesramne reči, kakor smo svoj čas pravili, ueil otroke v Sempasu, da so ga morali s tekočim šolskim letom kazensko prestaviti — terjegovoril ginljivo, kakor on zna. Pred vsem je omenjal pičlo udeležbo: ,,Malo nas je, malo, ali naše društvece je kakor tista kepica, ki se vali s hriba navzdol ter postaja vedno večja in pride v dolino kot plaz. Tako bo napredovalo tudi naše društvo ter se razvilo mogočno". Veliko fantazijo je razvijal, kakor se vidi, Blaž Grča. Mi mu povemo že danes, da ga je ta velika fantazija jako varala in da iz tiste ,,kepice" ne bo nikdar ,,plaza". Gospod nunc Blaž, le potolažite se in nikar ne sanjajte več o ,,kepici" in nplazu". Potem se je bil splašil tudi dr. Drejc Pavlica ter je pozdravil zborovalce v imemi ,,Prismojenca" tako klobasarsko, kakor se glasi njegov uvodni članek v ,,Prismojencu" pod zaglavjem: ,,Živela goriška podružnica ,,Slomškove zveze". Končno se je oglasil še kanonik S e d e j, ki je tudi pozdravil ustanovitev podružnice. Na to pa je bila vsa reč pri kraju. Zborovalci so se razsli inenda v prepričanju, ^a pojde slabo s podružnico ,,Slomškove zveze". Morda d^be še jednega ali dva, ki se vpiše vsled pritiska, toda tisto bo tako inalo, da ne ostane nič drugega nego to, da se mora reči: Podružnica je jako klavern stvor. Vse napredno učiteljstvo je ostalo daleč proč od tega shoda ter je že prejšnji in isti dan obsodilo nakane klerikalcev, katere so le take, da žele iz ueiteljev napraviti zopet mežnarje. Vse tiste njihove sladke besede o slogi in ljubezni so le mamljivo vabilo, za katerim preži past, v katero naj bi se vjeii učitelji. Obžalovanja so vredni oni možje med učiteljstvom, ki sedajo na limance svojih klerikalnih ,,prijateljev" še današnji dan, ko je ves ostali del učiteljev že prosvitljen ter hodi svoja pota, po katerih ga vodita razum in prosta volja. Klerikalci so mogli razvideti na tem sbodu, da našega učiteljstva ne dobe nikdar več v svoje erne kremplje, da je ^srednji vek" za slov. učiteljstvo na Goriškem minul, ter da jim ostane le ,,kepica". Može, kakor sta Rustja in Cenčič, pa naše iieiteljstvo kaj rado prepušča gospodom klerikalcem. Te naj le imajo, po teh nam ni žal. — Udeležba pa je bila tudi tako pičla, da so volili v odbor celo nekega naprednega učitelja. — Ni jih bilo niti toliko, da bi iz svojik ljudi sestavili odbor, morali so poseči tudi po prej navzočem učitelju, ki ni član zveze! Klaverna usoda je določena podružnici ,,Slomskove zveze" v goriško - gradiščanskem okraju, klaverna tako, da morajo gg. nunci, ako so sploh še zmožni za to, uvideti, da med njimi in med učiteljstvom je nastala nepremostljiva razdalja, dokler duhovščina ne krene na drugo pot, na ono, katera jej je predpisana po zvišenem njenem poklicu, in dokler se ne odreče svoje gospodstvaželjnosti, kakor nad drugimi, tako tudi nad učiteljskim stanom. — — Zaman je bil ves ^pomp" po nGorici" in ^Prismojencu" o tej podružnici, zaman so bili ,,navdušeni" članki, ker izjalovil se je korenito naskok na naše učiteljstvo od strani preljubeznivih naših klerikalcev. Zaman pa so bili tudi vsi teroristični poskusi po farovških listih. Nic ni pomagalo, ker naše učiteljstvo je obrnilo hrbet svojim starim zgodovinskim ,,prijateljem", ostala jim je le ,,kepica". Svetujemo jim, naj skrbno varujejo vsaj tisto ,,kepico", da ne posije na njo solnce spoznanja ter se jim ne razprši v nič še ta mali ostanek iz ,,srednjega veka". Poraženi so, zgubili so bitko naši volčji prijatelji v ovčjih oblekab, zato pa bodi čast našemu naprednemu in zavednernu učiteljstvu, ki je stalo trdno kakor en inož proti naskoku klerikalcev ter ga je odbilo tako krepko, da do drugega naskoka ne pride vee. Čast takemu nčiteljstvu, ,,kepici" pa naše odkritosrčno pomilovanje!