523
NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET
Trije krokiji o sodobni romunski literaturi Znamenja poetičnega klasicizma
Za kaj pravzaprav gre? To pove že naslov tega zapisa; o tem plaho govori naš revialni tisk. Gre torej za klasične vrednote nekaterih pesniških del, objavljenih pri nas v zadnjem času. In neposredno za strukturo na splošni stopnji romunske estetike. Vendar pa ta ugotovitev še ni dovolj. Zastavlja namreč nekaj vprašanj. Gre morda za novo odkritje klasicizma? Ali pa ta dela vsiljujejo kot osnovno potezo klasicizma naše duhovne strukture v trenutku, ko se zdi, da samodejnost literarne dejavnosti tekmuje s hitrostjo vrtenja kolesa? Še ena negotovost. Pa ne da smo pred odkritjem klasicizma v dvojnem pomenu: pred novim ali pred obnovljenim, pred preoblikovanjem starega, tradicionalnega klasicizma? Literarni zgodovinar, kritik in pisatelj Calinescu je imel prav, ko je zapisal: »Bistvo klasicizma in vsake velike umetnosti sploh je navzočnost umetniške zavesti.« Sklicujoč se torej na nekatera močna znamenja, zlasti v območju lirizma, lahko rečemo, da je sodobna književnost, ki se zaveda sebe, v obdobju klasicizma.
S kakšnim literarnim gradivom bomo utemeljili to pritrdilno neodločnost? S tistim, ki ga ponuja dialektika poezije nasploh in nekateri pesniki še posebej? Zakaj prav s poezijo? Odgovor je takle: v zadnjih dveh desetletjih je romunska poezija odigrala vlogo avantgarde v literaturi. Ali z drugimi besedami: z živahnostjo je uravnovesila nedejavnost na drugih območjih duhovnosti. Ali: zaznamovala je spremembo le-te, seveda v okviru svoje posebne govorice.
V določenem trenutku se je poezija odtrgala od koristnosti reportaže, torej od čistega dogajanja, in se obrnila k odsevu le-<tega v notranjem svetu, torej v bistvu. Kajti: če je proza bliže kategoriji zgodovinskega, pa se poezija poslužuje logike in zakonitosti; če skica kompenzira težek nastanek romana, zakonitosti epskega razpleta, odseva pesem gibanje zgodovinskega v njegovem duhovnem nastajanju (od tod tudi napačno mnenje nekaterih, češ da je poezija odtrgana od resničnosti, kot da bi čisto poezijo lahko našli na vsakem koraku ali celo inflacijo idej v čistem stanju).
Seveda se mnenja o tezi dialektičnega odnosa med zgodovinskim in zakonitim (med bistvom in pojavom), nanašajo se na literarni pejsaž, lahko razhajajo. Postavlja se tudi vprašanje, zakaj je poezija izraz zakonitosti — notranjost zakona, kot so jo posrečeno imenovali, očitno vedoč, da je bliže filozofiji, če že ni njena oblika, in zakaj se epika ujema z zgodovinskim v zgolj naključnih oblikah? Kakor je videti, se napačno sprašujemo o znanih aksiomih, saj ima poezija — iz mnogih vzrokov, ki jih poznamo že iz zgodovine književne teorije, estetike in psihologije umetnosti, tudi preroško moč, največkrat verifikacijsko. Tem trditvam naj dodamo še »znamenja razvoja« razvoja sodobne lirike.
Rekli smo: bolj kot proza in dramatika kaže poezija oživljanje klasicizma. To si lahko razlagamo tudi kot odpor do določene metaforične orgije, ki je splahnela šele pred kratkim in je bila posledica širokosrčne založniške
M. N. Rusu
524                                                                                                                               M. N. Rusu
politike. Vloga, ki jo pri tem ima naključje ali nujnost, ni toliko stvar teh ustanov, kolikor posameznih pesnikov, pesniške osebnosti vsakega izmed njih. In s tem smo opozorili na notranji vzrok prenove oblik, različnih od klasikovega ideala in klasičnega v liriki: ta je namreč v vrednosti in samonik-losti avtorjev, glasnikov določenega ideala, v njihovi kulturni moči. Zato moramo čimprej spremeniti ali izostriti kriterije za presojo sodobnih avtorjev in njihovih del, kolikor ti avtorji in ta dela odkrivajo katero od temeljnih razsežnosti v duševnosti romunskega človeka, in tako odločilno preusmerjajo književnost samo, kar pomeni tudi prenovo klasike.
Kako ravna klasik? Kultivira razum. Popolnoma zaupa v moč intelek-ta. Tako razgiba sodobno čustvovanje. Izvaja ga v abstraktnost. Klasik stremi po abstraktnosti v objektivnih oblikah, podobno kot Eminescu, romunski poet klasik (1850—1889), v zadnjih letih svojega življenja. Tudi v liriki nekaterih najboljših sodobnih pesnikov prevladuje tako imenovani abstrakti-zem, ki pa je samo stopnica do posplošenosti, do spoznanja. Vendar pa lir-ski konceptualizem pomeni obliko vesoljnega sveta. Dosežemo pa ga lahko po različnih poteh. Calinescu meni, govoreč o razumnosti spoznanja klasičnega v poeziji, o poti lirizma konkretnega vesoljstva v abstraktnem parti-kularizmu: »Karakteristika klasične poezije je v najširšem pomenu besede parafraza, zatekanje v objektivni lirizem, kar seveda ne izključuje osebne neizrazitosti. Pri nas to bistveno potezo napačno zamenjujemo z intelektua-lizmom in banalnostjo. Novo zahteva nova sporočila«. Danes je intelektua-lizem za nekatere kritike abstrakcije, sam bog vedi zakaj, nekakšen greh, znamenje upadanja duhovne moči. Preden pa kritik trdi, da je kakšna poezija abstrakcija, bi si moral biti na jasnem, ali je on sam sposoben abstraktno razmišljati. Ali to sposobnost dokazati.
To, kar hočemo dodati, ko poskušamo dokazati klasicizem ob siceršnji abstraknosti kake pesmi, je nadčutnost pesniške stvaritve. Ta poskus je čutiti na primer v pesniški zbirki Enajst elegij sodobnega romunskega pesnika N. Stanescuja. Nekateri avtorji so dosegli univerzalni ratio poetičnega klasicističnega značaja tako, da so v poezijo vključili znanstvene, filozofske, politične in dr. elemente, z drugimi besedami, nekatere splošne resnice. Nekaj podobnega imamo tudi na področju razprave, ki parafrazira tiste iz časa Renesanse, npr. o Ptolemeju. Drugi znanstveni elementi univerzalnosti so izposojeni iz kvantitativne fizike, iz matematike, lingvistike (ali pa so intuitivne kombinacije le-teh), zlasti pa iz logike.
Danes ne gre toliko za neko zgodovinsko resnico glede na predklasike — bolj je pomembno to, da resnico najdemo v sodobni pesniški ustvarjalnosti. Gre za pogum, da ostanemo zvesti takšnemu programu. Uresničiti pa ga je mogoče z elementi sodobnega čustvovanja, kot si prizadevajo sicer v različnih osebnih variantah pesniki Ion Alexandru, Ion Gheorghe, A. Pau-nescu, Al Andritoin, H. Gramescu (eklogo), Constanta Buzea, Ion Horea, Victor Tulbure idr. Tako kot predklasični utrip zaznavamo v nekaterih verzih teh pesnikov tudi pojav prenove Eminescujeve dobe v tistem »patetičnem abstraktnem« Eminescujevem klasicizmu, ki je podtalno krožil v vsej medvojni liriki. Isti pesniki, ki se približujejo blagoglasnosti velikega klasika, obravnavajo tudi ta pojav in v njem odkrivajo neizčrpen vrelec navdiha.
Eminescujev opus vsebuje skorajda vse glavne smeri naše literature in kdor ga bere pazljivo in z vso ljubeznijo, bo v njem odkril še nekaj drugih smeri, za katere pa ni še prišel pravi čas.
525                                                                                        Znamenja poetičnega klasicizma
Kot vsak velik utemeljitelj je tudi Eminescu nosil vse v sebi. V njem so že spočeti klasični pesniki IonBarbu (1895—1961), GeorgeBacovia (1881— 1957), Tudor Arghezi (1880—1967), Lucian Blaga (1895—1961) in Alexan-dru Macedonski (1854—1920).
Današnji pesniki se s poudarjenim smislom za kontinuiteto naslanjajo z melodičnostjo klasicistične strukture, z njeno geometrijsko ubranostjo, z melodijo besed. Ta je dal svoji zbirki naslov Simetrije, drug je ohranil simetrijo rondela in daje sanjam geometrijsko obliko, tretji se čisto preprosto po pogansko naslaja s folklornostjo v igri poslikanega stekla. Za najmlajšega, ki prihaja, pa veljajo besede: »Njegove oči bo primamila rdečkasta svetloba tistega ledenika, ki mu po pomoti pravijo somrak,« ki pa je brezkončen relief Duha.