LETO III. = ŠTEV. 12.
GRUDEN 1923.
JADRANKA
----.—Izhaja v Trstu I. vsakega meseca. ■
Posamezen izvod 80 st. Letna naročnina iznaša 10 L, za Jugoslavijo 30 Din.
Uredništvo in uprava: Via Scortola 49Z, I. = Družinski list. = Odg. urfdnica: Marica Stepančiteva (Gregorif).
Ob sklepu tretjega letnika.
«§t|g 2. Slava pesmi. Fran Žgur. Jfl 3. Signorina Gioventu. Sv. Cech. (S. S.)
4§f 8. Drobtine.
<£<§| 4.	Nova zadruga. M. Stepaučičeva.
f£« 5-	Božična vigilia. Aleksandra.	§fT
4§f 6.	Mati vzgojiteljica. M. G.	gfr
7.	Grinte. M. Gregoričeva,
JADRANKA
LETO III. - ŠTEV. 12
Glasilo odločnih in neustrašenih.
GRUDEN 1923.
OB SKLEPU TRETJEGA LETNIKA.
Kar se ni bilo dogodilo še nikoli, se je zgodilo sedaj ! Jadranka se je zakasnila. za ves teden; ne sicer po lastni krivdi, pač pa, ker jo je zavlekel važen razlog, razlog, ki je podajal možnost, da se naši trije primorski mesečniki združijo pod skupnim nespornim delo vanjem urednic. Tudi Jadranka je poslala svoje predloge, ki so vsebovati vse nagnenje k spojitvi in so bili docela priprosti, ker niso nikakor kazali, da hočejo le oni sami ostati na površju, ampak so, kakor vsi predlogi vobče, računali z uklonitvijo pred morebitnimi treznejšimi, stvamejšimi... Kocka se je zavrtela in pokazala belo plat; no, zavoljo tega Jadranka ne trpi nikake škode, ko... tedensko zakasnitev! Vendar je upanje, da ji oproste le-to vsi oni, ki jim je Jadranka dobrodošla in l jubka in mila. Saj je teh — ki ji ohranijo blag spomin tudi, ako preneha še prav mnogo, toliko, kolikor bi si malokdo mislil o skromni tihi Jadranki, prihajajoči mesec za mesecem v hišo brez napovedi in hrupnega zvončki,ja-nja. Seveda je tudi med naročniki šte-vilce nepriajteljev — toda kateri list jih nima? Je med temi celo broj človečkov, ki zaslužujejo vse pomilovanje saj so to vsestranski reveži, bodisi ker nimajo denarja ail pa nimajo značaja in vesti, da bi plačali pristojbino, kakor niso imeli korajže in olike, da bi list zavrnili. Nikakor ne smatram k tem stalnih naročnikov, ki niso plačali še celoletne naročnine najbrže le iz uzroka. ker so jim druge življenske skrbi
prehajale preko te neznatne dolžnosti.
Navzlic temu in obilnim zaprekam, ki jih je prizadevala nanovoustopta prozaična konkurenca potom ustnih poverjenic in dopisnih zastopnikov obojega spola, potom neukih in maturira-nih pooblaščencev, da se Jadranka bojkotiraj, zavračaj in preganjaj, je ona prodirala, s svojo odločno neustrašeno-sljo naprej, čeprav je med potjo izgubila marsikatero naročbo, sicer le tako, ki ne razmišlja ž lastnim umom in ne postopa po lastnem prepričanju ... Jadranka je nadaljevala svojo trnjevo pot s svojo znano prožno žvižgajočo brezov-ko, s katero je med toaliono vrsto očito ali prikrito mahala pa vsem onem iz-zivajoeem bodičju, ki se je od priznano-zaslužnih ljudi opletalo tja do njenih ušeš ... Bila je in si je v svesti, da ni storila nikomur in nikdar krivice! — Če pa pri Jadranki ni bilo vse tako, kakor bi moralo biti, ni to ni kako presenečenje ! Isto se dogaja čestokrat celo pri takih 1 isti ti, ki imajo krog uredniške mize več urejevalnih sredstev. Pri Jadranki, je njen vrtec prekopavala, sadila, obrezovala in zalivala skoro ena sama moč. Pred leti ko je urejevala tedanji ženski list sama M. Nadliškova ali sama. Zofka Kvedrova — se jima je za stično delovanje izrekalo priznanje; zame — in zato, ker sem preko Jadranke orala s skoro izključno lastnim plugom, se izkorišča to delovanje za po-rogljivast, prezir, opravljanje, posmiha-nje ... Od tedaj do pričujočnostj so se pač časi menjali in je bržkone s po-
vojno dobo zašel v to panogo poseben duh napredka---- in civilizacije...
Svobodno ! Nisem ne začela delovati, ne nisem nikoli delovala v svrho duševnega al materijelnega dobička. Pridobila pa sem pri tem vendarle na izkušnjah, čeprav le z grenkim razočaranjem pa z zavestjo, da so nekrepostna svojstva, kakor škodoželjnost, zavist, obrekovanje in nizkotnost pri nekaterih ljudeh le rezultat šolske ali samovznikle izobrazbe, dočim so pri priprostem ljudstvu nele-pe lastnosti le povod nevednosti. In ravno omejitev te poslednje z ozirom na družinske in gospodinjske odnošaje, z ozirom na družabne in narodnostne vezi, je bil Jadranki glavni Smoter, kakor ji je tičalo poglavitno stremljenje v oboževanju življenja priprostili slojev potom poljudno sestavljenih podučili h in zabavnih spisov. Izuzemši kako trnje, koprivo in grintb, ki so se semintja ho-toma nasedle, — in so jih zato ne more smatrati napakam mislim da sem po-voljno zadostila koledarski vsebimi Jadranke. In sedaj se poslavljam morda za dobo par tednov, znabiti navek! Nadaljni potek Jadranke je odvisen od števila naročnikov plačiteljev; akc dosedanji naročniki napovejo potom dopisnice letno naročbo vsaj do Novegaleta, ho Jadranka nadaljevala, drugače stori to, kar so med vojno dobo delale stare trgovske tvrdke, ki so se umaknile poslovanju, ker so bile preponosne, da bi pajdašile ob strani zverižne reklame domišljavega konkurenta ...
UREDNICA.
Fran Žgur :
Od zibeli si z nama tja. do groba lepota v tebi, moč je in zvestoba ! Vsa sila, v tebi je, oj, pesem mila, nad svetom vsem Sumijo tvoja krila ! Na severu jo peva Šved in Finec, Arpad in lius, za morji peva jo Japan — Kjer pesek žgoč vihar podi v vrtinec prepeva Beduin od solnca. jo ožgan Doma si tam, kjer s šumom v daljo vije mogočni Dunav se, in drug mu silni lten, kjer solnčno kri, oranža zlata pije, v svetost je tvojo narod zatopljen — In tam si, kjer vihrajo nam zastave, in kjer valijo bitke se krvave !
Kjer naše gore spletene so v venec, dom svoj krasan opeva si Slovenec. Mehkost, junaštvo, zgodovina naša, iz roda. v rod po tebi se razglaša !... Kjer prapori duha so zavihrali in nad množicami je stopal car — kjer skupno so možje se vojevali, pred njimi pesem šla si kot. vihar -V zibki nam je mati pesem pela, z junaki pesem šla je v divji boj; in ko odpre gomilo smrt nam bela boš zaorila pesem nam pokoj -Od zibeli si z nami tja do groba, v tebi so solze, radost, zvestoba !
SIGNORINA GIOVENTU.
Iz češcine prevel S. S.
Pa pa Taiteles mahoma umolkne, stopi za j eden korak od pisarja ter ga z zvedavim pogledom pomeri od nog do glave. Nato pristopi goreče k njemu, položi mu roko laskavo na ramo te šepeta: «Ah, dragi gospod, izvrstna misel šinila mi je v glavo. Vi, gospod, ste kakor nalašč za mejo namero. Vendar se bojim, da bi vas ne razžalil s svojo ponudbo. Norčevali se boste iz blaznega Abrahama Taitelesa, -da se kaj takega domisli«.
Umolknil je za j eden hip ter pre-kajeno namežikujoč se igrat z umazano usnjato mošnjo, ki mu je mahala izza pasa. Nato nadaljuje: «Pro-sim, poslušajte: tukaj imam maš-karno obleko, pro domo sua, namenjeno za živo reklamo. Stvar je jako priprosta: jaz imam kostum, siia drag in fantastiški kostum, v katerem je združena, da, skristalizovana vsa krasota, elegancija in dovtipnost moje zaloge. Nu, in v vsaki gubi te obleke, na vsakem gumbu, v vsaki pentlji, na vsakem trepci, v vsakem konci, spredaj in zadaj, na čevljih in kapinem čopu, na ro kovic ali in na žepnem robcu, povsod Citate v barvastih, očividnili črkah tele besede : «Abraham Taiteles, Blazne ulice, št. 33.» Izvrstna misel — kaj ne da V Glejte, gospod dragi ! Doslej nisem naletel na človeka, ki bi bil dosto-stojen ti obleki, kateri bi spajal v sebi vse tiste redke lastnosti, katerih je neobhodno treba za spodoben zvr-šetek te prelepe misli. Jed i ni vi, gospod, morete jo rešiti. Vaša postava je lepa, vaše obličje izrazovito, plemeni to, vaše kretanje elegantno, vaša olikanost nenavadna, in da znate tudi dober dovtip uplesti na primerno mesto ,to sem spoznal na prvi pogled. Oh i gospod, ko bi mi vi hoteli izkazati to veliko dobroto ! Bil bi vam hvalo dolžan do smrti.' Baš danes bode jedna najsijajnejših, največjih maškarad. Morebiti bi vas veselilo, užiti nekoliko ur v tem veselem gibanju. Nikdo vas v ti izpre-membi ne pozna, nikdo ne bode vprašal po uzroku te reklamne oprave in uspeli bode na vsak način znamenit. Stroškov ne boste imeli nobenih; najinem vam voznika in v naprsnem žepu svojega kostuma najdete lično mošnjo, katere vsebina bi zadovoljila tudi najbolj zapravljive ga zapravljivca. No, povejte, gospod, izkažete li mi to dobroto ?»
Pisar je poslušal doslej kakor za-
maknjen. Sedaj pa se je zamislil. Ponudba židova je močno udarila ob struno, katera je že davno bila bolestno napeta v duši mladeničevi ter se pred kratkim glasneje nego kedaj poprej oglasila v nji. Pozabil je na-jedenkrat obrok za apelacije in ekse-kutivno rubežem, in dvignil se s silnim skokom preko sodne bilančne črte, ki se je pred njim neprestano dvigala v zrak, v neskončnost potegnjena od roke režečeiga se demona, žareča se med njim im tisočimi raz-košji. Živeti j eden krat po svoji volji, po svoji želji — na hip otresti ta mnogoletni debeli kancelijski prah, okrepčati se v žarku veselja, z bleskom čarovitih oči, utopiti se globoko v ta šumni vir, katerega plesni hrup je dosiihlelob samo kakor iz daljave, a tem bolj vabljivo donel na njegovo uho. Premišljeval je ta vabljivi razgled s ponižujočo ulogo, da bi bil živo naznanilo starega Žida, kar je bilo sicer, z istega stališča motreno, precej podobno njegovim eksekucijskim obiskom tujih bitij. Samo eden tren.otek je to premišljeval, potem pa je vaga z drznim škripanjem udarila na stran maškerade.
Nedolgo potem je sedel kot živa reklama najčudnejše podobe, oblečen v prečudni pisani stvor majbujnejše domišljije krojaške z «Abraham Tai-telesom, Blazne ulice št. 33» na vsakem šivu, v plačanem vozu, ki ga je drdraje odnašal po puščobnih ulicah.
Po kratki vožnji, se ustavi kočija v jasno razsvetljenem prevozu in nekoliko trenutkov pozneje je stal pisar zaslepljen, omamljen v divji zmesi tisočerih maškar. Stoprav čez dolgo je pričel v ti gomazeči šari razpoznavati posamične postave in te so po smelosti svoje podobe in bogastvu oprave presegale najbujnejši polet njegove domišljije. Zdelo se mu je, kakor bi se bila cela zaloga Abrahama Taitelesa, oživljena cd neugna-nega diha pustovega, tukaj razsula po širni dvorani, pod niramornim stebrovjeui in po vrtoglavih galerijah. A Abrahamovo skladišče izgubilo bi se kakor kapljica v ti pisani reki. Važni domino, razuzdani de-barder, sramožljiva Margaretica, po-lunaga boginja, mračni inkvizitor, veseli pijerct, vitki gcmdelir, trebu-šati kapuci n — vse te stalne prikazni maškarad bile so zastopane v najrazličnejših obli kali in poleg njih stoterne novosti, presenečujoče s
svojim ukusom, svežostjo, dobrovolj-nostjo i'n ostro satiro. K temu šumenje trdih tkanin, žvenkljanje brez-brojnih zvončkov, šepetanje, govorjenje smeh in strastna, opojna godba, V njenih taktih so se hodeče bi vrteče se skupine maškar menjavale kakor slike v velikanskem kalaj-doskopu.
Iz početka je pisar vzbujal v svoji čudni obleki veliko pozornost: koder je hodil, postajale so maškare, kazale so nanj s prstom, delale okolo njega zvedave tolpe, nekateri drznejši iztegovali so dolge nosove, osedlane z velikimi naočniki, do gub in trep-cev njegove fantastiške obleke, na glas čitajoč besede, s katerim je bil pokrit od nog do glave.
Slišal je opomnje: «Živa reklama!« — «Misel ni slaba!» — «To je vseka-ko novo!« — «Dovtipen dečko, ta Abraham Tai teles!»
Toda po nekolikih obhodih po dvorani skrčil se je upi i v njegove prikazni in često je bilo slišati njemu nenaklonjenih domislekov. Čul je, kako je seženj dolgi Don Kvižot, približavši kuštrave brke svoje ušesu čokatega Sankta Panse, glasno rekel: «Evo, židovska usilijvost! Časopisi mu niso dovolj, svoje kriča-ške plakate obeša še na hrbet od i ranemu krščanstvu!«
«No, človek si na razne načine služi kruha,» dostavi dobromiselni Sank o Pansa.
«A redarstvo bi moralo ustaviti tako sleparstvo!« zavrne vitez ter obrne pisarju zadnjo plat žalostne postave svoje.
Temu je pričelo biti neprjietno v kričaškem odevu. Žal mu je bilo, da se je dal porabiti za tako nedostojen posel. Zdelo se mu je, da tisoč oči zasmehljivo gleda vanj in da se tisoč usten pripravlja za zaničljive besede: «Glejte, za borne novce prodal se je za sramotni steber židovskega dobičkarstva!« Kakor žareče oglje pričel ga je žgati ta kramarski napis, s katerim je bila tisočkrat sramota u žgan a na vsako ped njegovega telesa.
In ukradel se je iz šumme gneče ter se ob steni priplazil do oddaljenega oddelka dvorane, ki je bil prirejen v umetno jamo. Kakor kapniki viseli so tu prozorni stožki in piramide ličnih podob in redke vodne rastline dvigale in klanjale so svoja velikanska peresa nad globokim vodnjakom, v katerem so se pojale zelene ribice, bliščeč se na vse strani. V temni senci gugab so se na tenkih
steblih čarokrasni kot ogenj rudeči cveti, polneč jamo z nenavadno, sladko opojno vonjavo, in ljubki hlad, izstopajoč iz vode, hladil je raz p al jene senci divje vrtečim se plesalcem.
Tu se je usedel siromak pisar. Uprl je glavo v dlani ter s trpkim čustvom zrl v pisano vrvenje v dvorani. Velik gutoas,t list visel mu je nad glavo ter se dotikal s hladečim, vlažnim robom razbeljenega mu čela.
Po tem mu je rojila tolpa britkih misli. Glej, kako se tam vesele, šalijo, dražijo, kako se tope v viru razkošja — a on, bedni utrujeni pisar, s potrto dušo, zagnan od njih zasramovanja do najskrajnejšega kota! Jedenkrat v življenji hotel se je ogreti na tem veselem plamenu, okolo katerega oni vrše v vrtečem se letu — a po prvem razpetji povesil je ožgane peroti. Za sramoten pečat kupil si je ustop v to kraljestvo veselja, a ta sramota je hodila ž njim, gibala in sukala se okolo njega, a oni, razločno videč v vsaki gubi, v vsakem robu njegove obleke, obračali so se s posmehom od njega. Povrne se zopet v tisti prah, iz katerega je bil prišel, v tisti turobni pisarniški prah, ki se vedno globočje zajeda v gineče bitje njegovo. Kakšno življenje! Minolost _ glad
in vsakovrstne bridkosti, redek sijaj sreče, v neprijazni noči; bodočnost — isti broj popisanih pol pokvarjenih! peres, raztrganih rokavov.
Globok vzdih izvije se mu iz prsi. Dvigne glavo. A glej, kaj se je hipoma posvetilo poleg njega! Ali so sanje ali resnica? Na jednem velikih zelenih listov sedela je deva, dra-žestna kot sil trda, šibka, a vender prožna, odeta z lahko obleko svetlih, bodrih barv, s pisanim pahljačem v nežn roki, obličje imajoč na pol zakrito z rožnobojno krinko, toda ljubeznjiva oblika odkrite polovice in mala sveža ustecia budila so slutnjo v skritih mikih njegovih. Nad njim kodrali so se bogati lasje, pretkani s pomladnimi cveti. Neizrekljiva čaroba svežosti in mladosti prostirala se je po vitkem telesu, katerega viseča nožica je s šiljkom zlatega čevljička brodila po prozorni vodni površini.
Nemo strmeč je pisar glodal nekaj časa to krasno prikazen. Nazadnje ogovori jo nehote: «Kdo si, lepa deva?»
«Aj, ti me ne poznaš ?» odgovori mu ona s srebrnim glasom ter sname rožnobojno krinko. Dolnjo polovico obličja, akoravno je bila prekrasna, osenčeval je dovršeni sklad jasnega
čela, na katero so viseli blesketajoči se biserji kakor kaplje, in lesk velikih oči, iz kateriihl so skozi sanjarsko noč sijale iskre otročje veselosti. Pisarju se zazdi, da je že videl nekje to smijoče se, ljubeznjivo obličje, ako že ne v resnici, pa vsaj v sanjah.. Molče jo gleda z žarovitim očesom.
«Aj, ali me še ne poznaš ? nadaljuje ona. «Saj sem bila družica prvih tvojih let. V pobarvani zibelki sem te zibala, uspavala te s pesnimi in pravljicami, kazala ti v oknu mesec, po kater em si segal z okroglo ročico... Toda ti si to že pozabil. A povej mi, kje si bil potem? Kje si tičal, ko sem jaz v zelenem gaji nabirala tro-bentice, klicala kukovico, šumeči potok poslušala ter gledala za škrjan-ci proti visokemu nebu? Kaj si počel, ko sem te čakala za vasjo v globeli ? Kje si živel deška leta svoja?«
«Sedel sem osem ur na dan v zaduhli sobi, pred raztrgano knjigo, štel sem gube v obrazu starega učitelja ter se bal njegove palice.« odvrnil je pisar ter vzdihnil.
«In jedenkrat so te naložili na voz dali ti kolač in križ za pot ter te potegnili v veliko mesto. Jaz sem te spremljala. Sedela sva skupaj v temni globini voza, pod luknjičasto plahto ter gledala zvezde, zroče k nama preko ramen postavnega voznika. Toda kam si zašel tam v množini hiš? Iskala sem te po ulicah, kjer so se šetala pisana krdela v govoru in smehu, čakala sem te za mestom v pisanih gajih, pod košatim drevjem, postajala v reki uprta ob veslo, nadejaje se, da, z mano sedeš v lahni čoln pod razmaknemo plahto in da poletiva daleč, daleč po bliščeči gladini, med cvetočimi bregovi. A ti nisi prišel. Potem sem hodila v vesele družbe, na šumne plese, na konji jezdila sem po ravnini — a o tebi ni bilo ne duha ne slulia. Kje si prebil mladeniška leta svoja ?»
«Sedel sem v zaduhli dvorani, pred raztrgano knjigo, štel sem gube v obrazu starega profesorja in bal se njegovih zapisnikov. Prosti čas izpolnjeval sem .s poučevanjem.«
«A sedaj?«
«Sedim v zaduhli pisarni, pišem od jutra do večera ter časih hodim na eksekucije,« odvrne pisar ter povesi glavo.
«Kaj pa meniš početi dalje » povprašuje devojka, upirajoč vanj fa-rovne oči.
Pisar jo gleda hip s pohlepnim očesom; kar poklekne pred njo, raz-prostre roki ter zakliče s strastnim glasom: «Tebe ljubiti!«
Bliskoma razprostre se pisani
pahljač, v roki devojke ter mu na hip zagrne prekrasno svoje obličje. Na tem pahljači videl se je obraz divne pomladanske pokrajine, izvedene tako umetno, da je bila popolnoma podobna naravni, odlikujoč se z ljubkostjo svojih oblik in finimi ter jasnimi hojami. Tu in tam stoječa drevesa bila so tako plastično narisana, da si menil slišati tiho šumenje njih vrhov ter videti trepetanje tankih listov. Rosa je trepetala na bujni trati in v pripogibajočih se, zlatih trobenticah; čez gladko in pisano kamenje skakal je potok v dolino; kosi jutranje megle obešali so se na jelke in breze ter okrožavali boke divotnijhl skal, a v rožni daljavi dvigala se je počasi solnčna obla na žareče nebo. Strmeč je pisar gledal to krasno pokrajino. Zdelo se mu je, da pisani rob pahljačev dela fantasti-ško obrambo do nje in da ljubeznjiva deva z rožasto krinko moli proti njemu ven iz podobe ljubke roke, on da stopi k nji ter plane, plane v neizrekljivem razkošji v njeno naročje v senci teh dreves, v vonjavi teh cve-lek in v žarkih vzhajajočega solnca ...
Na rami začuti lahen udar. Ozre se po votlini in pred njim je stala devojka, trkajoč ga po rami z zloženim pahljačem. Govorila je smehljaje se:
«Ti me ljubiš? Ah, pozno je že, pisar moj! Sedaj že nisi več pripraven za ličnega ljubimca. Nisi več lep; tvoji udje so izgubili prožnost, duša svežost, glas čisti zvok. tvoje oči so kalne in lasje redki. Nisi več za ljubezen, pisar moj! In jaz, tvoja mladost, nisem v resnici več tako krasna; pust sen sem, misel človeka, ki se je v pustni noči spomnil izgubljene mladosti svoje ter mi obesil to solzo na lice in okolo udov posameznosti zastarele svoje domišljie; jaz sem le maškara. Poglej ta beneški pahljač, ta južni lesk v očeh — si-gnorina Gioventu, gospod,, signorina Gioventu. Addio!«
Šaljivo se mu prikloni in kakor srna poskočivši izgine v pisani množici maškar.
Kakor blazen plane pisar za njo. Samo jeden glas mu je polnil dušo: Moram jo imeti! Brez nje ne morem živeti!
Kakor besen begal je po pisanem vrenji. Maškare umikale so se pred njim. Toda zaman je s plamtečimi očmi med njimi iskal signorine Gioventu. Debele potne kaplje stopile so mu na čelo.
Seže si v nedrij e; krasna mošnja zaleskeče se mu v roki. Odpre jo ter zažene i ž nje pest bankovcev. «Vze-
mite vse!« kliče na okrog. «Samo dajte mi jo nazaj, dajte mi signorino Gioventu!«
Zaničljiv smeli nastane v dvorani. «Glejta ga norca«, klicali so, «za novce si hoče kupiti- gospodično Mladost!«
Besnost se polasti pisarja. Seže k boku, kjer je visela v krasni nožnici velika sablja. Bliskoma jo izdere ter zamalhlne ž njo nad tolpo zaničljivo škodoželjno režečih se maškar.
Nov, še bolj hrupen smeh zadoni po dvorani. Tisoč prstov seže po sablji. Nehote pogleda pisar kvišku in tu mu zablišči z leskeče ploskve po-tegnene sablje nasproti z zlatom u-1 oženi, vidljivi inapis: «Abraham Tai-teles, Blazne ulice, št. 33.»
Sablja mu pade iz roke ter zazveni na mramornem tlaku. Uničeni pisar zakrije si obličje v dlanmi.
Ko čez dolgo časa zopet odpre oči, ugleda — koliko veselje! — sladko signorino, sedečo na mramorni stopnici. Z odprtim naročjem zleti k nji. Toda visoka, suha postava, odeta s črnim plaščem, s pergamenovim gu-bastim obličjem, z veliko sivo lasuljo zastopi mu pot. «Kdo si?» zagrmi nad njim pisar.
«Jaz sem skrbnik te krasne deve,» odgovori pergamenova krinka s liri pavi m glasom. «Imenujem se Razum. Pozivam te, predrznež, v imenu nravnih in prirodnih zakonov, uduši v sebi to zlobno strast, odstopi od nespametnega početja svojega. Vrni se k svojemu poklicu, delaj, u-živaj zmerno darove življenja in srečen bodeš, zavedajoč se hasnovitosti svoje za človeško družbo. Na veke ločim te od te krasne de ve. Samo preko mrtvega trupla mojega jo clobiš!«
«Beži, črno strašilo!« krikne pisar in zagnavši maškaro na tla, plane k signorini Gioventu ter jo šiloma objame. Ko je začutil v svojih rokah to lepo, mlado telo in naglo bitje njenega srčeca na svojih prsih, prosi -nila je mahoma mladost in radost celo bitje njegovo. Oči so se mu zai-skrile, kri mu je ušla v lice in živce mu je napolnila mladostna moč. V divjem plesu zagnal se je ž njo po dvorani. Maškare stopile so na oko-lo v velik, pisan krog. In v tem kotu letel je on ž njo, jedva dotikaje se z nogama tal, okolo godca, suhega kakor smrt, z golo, skloneno, mrtvaški podobno glavo, kateri je v sredi stoje dolgi lok drevil po gosi i ni 11 strunah. Čedalje bolj divja je bila godba, čedalje hitrejši ples; postave maškar tu okrog so se zlile v čaroben pisan pas, godec je vedno bolj fantastiški gibal z dolgo, tenko ro-
ko, živeje in živeje kimaje z brezla-so glavo. V vrtoglavem razkošji skloni pisar glavo in njegova usta zagore na svežih, krasnih ustnicah signorine Gioventu...
In čez nekaj -časa je stal postarni gospod jovijalnega obličja poleg postelje v bolnici ter iz tobačnice počasi jemajoč oščipek, gledal pa-
zljivo v oči siromaka pisarja: Čez nekaj časa je dejal debelemu strežniku: «Do jutra teško da ostane.«
V tem se ganejo ustne umirajočega, mrzlica mu pretrese telo in iz prsi, teško dihajočih še izvije globoko stokanje: «Adclio, addio, signori-na Gioventu!«
(Konec)
M. Stepančičeva :
NOVA ZADRUGA,
IX.
Vnovič je Smrečje vabilo in pozivalo na domačo veselico.
Na brzojavnih drogi h kraj državne ceste, na drevesnih deblih ob glavnih stezah, na obmejnih obzid-kih vzdolž poljskih poti, na vodnjakih, kozolcih in plotih, povsod so bili prilepljeni letaki, ki so objavljali prireditev ter vabljali z malo ustopnino na vesebčni prostor.
Primorska mladina, ki je pozvala v svoj krog tudi oba duhovnika in oba Potočnikova, se je shajala ves teden v «Vila Mici« ter vsak dan zaporedoma razmišljala, dokler si ni bila edina glede vzporeda, prostora, vstopnine, izdatkov, potrebščin, priprav in delovanja, Z ozirom na prostor so soglašali vsi, da naprosijo župana, naj jim odstopi v to svrho lastno zemljišče, obširno livado, ki se je prostirala nedaleč od cestnega križišča ob potoku, ki je skrit za gosto-nasajenimi vrbami drčal v polukro-gu mimo nje ter se na dveh straneh tako vsporedno zasekaval vanjo, cla je bil prostor, ko nalašč prirejen za vesebčni oder. Tudi vzpored je bil kmalu sestavljen, zlasti ker so imeli za to prireditev dva nova sotrudni-ka, Adolfa in Hildo, ki sta bila vsa navdušena za javen nastop na slovenski prireditvi. Za pozdravni nagovor je bil izvoljen duhovnik Valen-kar, oziroma obče priljubljeni pater Marko. Moški samospev in sicer Prešernovega «Mornarja», je imel proizvajati Adolf Potočnik, ki je pel omamljajoče nežen bariton.
Za izpolnitev glazbene točke sta bila določena Hiklegard z glasovirjem in Zvonko Miljevec z gosli. Mešani zbor so tvorili Zorka, Stana, oba du-tobvnika, akademik Mirko in doktor Boris. Uloge vesele enodejanke pa so prevzeli učiteljica Vlasta, učitelj Kravos in duhovnik Smuko vi č.
Drugi del vzporeda je vseboval šaljivo pošto, kolo sreče in dve uri plesa, za kar so najeli štiri vaške godce, ki so svirali že na zadnji veselici,
pred dvema mesecema.
Nemalo časa je pripravljalni odbor reševal količino vstopnine. Akademik Škilan je z ozirom na dejstvo, da so stroški neznatni, predlagal naj bi bila ustopnina prav majhna, da bi ljudi — ki niso še vajeni izdajati denar v take svrhe — ne plašila ter jih prikovala na dom, dočim sta Adolf Potočnik in učiteljica Vlasta bila za večjo ustopnino in sicer prvi iz razloga, da ljudje lahko plačajo, druga pa zategadelj, da se čisti dobiček laillko uporabi v dobrodelne namene. Vendar sta se oba predlagatelja morala umekniti razsodbi, da znatna ustopnina vpliva vselej odbijajoče in da nesmemo računati z dohodki, čeprav bi dotični imeli svoj izid v dobrodelnosti. Iz tega razloga je bil potisnjen v pozab-nost tudi predlog gospodične Stane
_naj bi se na veselici prodajale med
občinstvom cvetice, svaljeice i dr. -in to xato, ker tudi narodno beračenje ima svojo neprikupljivo podobo odiranja, naj tičijo v njem še tako vzorni nameni. Sklenil pa je odbor prirediti na vesel i enem prostoru dva šotorfka, v katerih naj bi po dve vaški rodcljubki prodajali omenjene predmete in morda tudi kako pecivo, kakor tudi nekaj protialkoholine pijače: medico, jabolčni k in termalno vodo zia one, ki bi znabiti kaj takega sami poželeli. Pred zaključitvijo zadnje seje : pa je začasni predsednik povdarjal željo, naj bi bila vsa prireditev prežeta z udomačenostjo, naj bi zategadelj mlade gospodične zaplesale z vaškimi mladeniči, kakor bodo tudi oni sami zarajab vsaj enkrat s kmečkimi dekleti, da se priprosto ljudstvo ne bo čutilo med tujci, ampak med svojimi znanci, prijatelji, sorodniki.
Vnovič je torej Smrečje vabljalo in poživljalo na domačo veselico. In tako je bila obširna, livada vsa oživljena; vseli desetero vrst sedežev je. bilo razprodanih.
Pred! odrom sta bili dve prav nizki klopi za otroke, da so mirno sedeti lahko vse videli, vse slišali, nedabi morali s svojim premikavanjem nagajati občinstvu ter mu zakrivati vprizorišče. Za sedeži — ki si jih je odkupilo skoro samo žeinstvo od šti-rinajsletnega dekletca do stare ženice — so bila stojišča za moške, dočim je bil ob vsaki strani razproda-jalni šotorček; od tega proti odru pa sta se v kolobaru dvigali ina vsaki strani po dve urtici, odnosno z zelenjem okrašene lože, ki so veselični prostor pretvorile v nekak amfiteater. Malo minut je še manjkalo do pričetka, vendar je zbrano občinstvo že pred tem občutilo prijetno iznena-deinje in sicer tedaj, ko so se začele lože polniti. Ono zraven odra je namreč zasedel baron Adler s staro baronico, gospod Martinčič s soprogo in mladi pravdni k, ki je vodil pod pazil uho svojo zaročenko, baronico Ir-meingard. Ljudem se je ta dogodek, da so baronovi na slovenski veselici, dozdeval le varljiva sanja, dasiravno so ženske že v mesnici in prodajalni doznale, da se je mlada baronica zaročila s slovenskim gospodom iz dvorca «Mici». Tudi druga loža je vzbujala svoje izredno zanimanje in sicer za mlajši rod, ker je akademik Mirko pri vedel v ložo svojo nevesto Zorko, za vse starejše pa zategadelj, ker je z gospodom iin gospo Cegnar ustopil tudi stari Potočnik, oni možakar, ki je še tik pred preobratom in spočetjem Jugoslavije tako sovražno-stno mrzil vse, kar je bilo slovanskega. Njihovo začudenje pa je stopilo na višek, ko je poleg gospoda in gospe Miljevec ust opita v ložo gospa Piotočnik, zagrižena nemčurka iz prešle dobe. Sicer so ljudje le malo časa ugibali odkod izvira narodna izpre-obrnitev, ko so videli ustopiti elegantnega Zvonka, ki je pod pazduho vodil Hildo, njeno hčer. Četrto ložo so napolnili gospod in gospa Podlo-gar, gospod Potočnik in kodrolasi Adolf s svojo mlado nevesto Stano.
—	Če bi pravnic drugega več ne videla danes, ko to, da so Nemci na naši veselici, mi je čisto zadosti — je opomnila Reza Kajžarjeva svoji sosedi Mini Klobasarjevi.
—	Pa da so celo nemškim baronicam naši slovenski fantje všeč — je začudeno odgovorila nagovorjenka.
—	Komu bi pa ne bil in komu bi se ne dopadel tisti tržaški škric — je opazila Meta Logarjeva, ki je sedeča pred prejšnjima slišala njun pome-nek — ko pa ima tak obraz, ko sveti Benedikt, pa take oči, ko dva črna oglja ! —
—	Še gorši pa je oni drugi, ki se oklepa učiteljeve Hilde, ko da bi imela pasti vznak — je zašepetala soseda Urška Godčeva.
—	Učiteljev Adolf pa, ki je bil nekdaj videti, ko da za ženske ne mara, gleda danes tisto punco v Višave, ko da je sama mamka božja, z oltarja vzeta — je vnovič opazila Reza.
—	A, tista se pa imenuje Stana, — je opazila Mica Šuštar jeva, ki je sedela za njimi.
—	Kako pa, ti, to veš je vpraša ta Matevžka Strugarjeva, njena soseda.
—	Kaj bi ne vedela, ko pa naša Anca učiteljevim šivari in ji dekla vse pove — je odvrnila Mica.
—	Ali veš morda tudi za druge, kako se kličejo — je ozrša se, vprašala Mina.
■— Vem ! Ona, ki sedi tam med. starim Potočnikom in njegovim nečakom, se imenuje Zorka. Fant učiteljeve Hilde je Zvonko, ta dolgi pa, ki se ženi z baronico, je Boris — je ponosno odgovorila Mica.
—	Jejbata! To so baje sama pa-ganska imena, kaj ? — je opazila Uršika.
—	Kaj bi ne bila, saj pravijo, da so Primorci sami antikristi —- je po-šepnila Tevžka.
Le tiho bodi ! Če bi bili antikristi hi ne storili toliko za cerkev in bi ne zahajali vsako nedel jo vanjo pa bi se tako ne bratili z duhovniki — je modro povedala Meta.
—	No, ja, Meta ! Kaj pa Tevžka ve ? Še toliko neve, da Stana pomeni Stanislava, in da so vsa ta druga imena ravnotako imena svetnikov in svetnic — je opozorila Mina.
—	Pa so zatorej tudi Slovenci bili svetniki pa svetnice ? — je vprašala dvomljivo porogljivim povdarkom zopet Tevžka.
—	Kako pa, ali misliš, da so bili svetniki sami judje in judiinje zato, ker se tu pri nas krsti le na njihova imena ? — je dostavila Meta.
—	Ej, Meta, kaj ti vsega neveš ! — ji je zaničljivo zaklicala Tevžka.
—	Kako ne ? Le malo pogosteje v hišo božjo zahajaj, pa malo manje se po fantih oziraj, pa vbogajme da-jaj iin se tako pregrešno ne lišpaj, morda tudi tebe doleti svetniška slava ! —
—	Ko bi mi le, ti, dober vzgled dajala, Mina, pa ne samo z, jezikom! —
—	Tak' bodita no tihi, kuštri nemarni, pa raje glejta, kdo je ravnokar prišel — je povzela, vmes Reza.
—	Naši godci ! Oh, le poglejte, kako so zali ti naši godci — je smeja-je opomnila Uršika.
—	Martinčev iz Dolenje vasi pa kar v tebe zija, Mica ! —
—- Eh, tak ne bodi tako sitna, da ji srce z mesta ne skoči ! —
—	Mar mi je zanj ! — je rekla Mica.
—	A vendarle maj naj še v dolino hodiš po vodo in le ob taki uri, ko ženo fantje živino napajat na mlako ! _
—	Le pazi, da se v jezik me ugrizneš, ti lopata klepetava, ti ! —•
—	Pa. se le ne srdi, Mica, saj veš, da se Mina rada norčuje kakor se zdravi mladini spodobi. —
—	Sedaj pa le tiho in rajše naj nam Mica pove, če se ona gosposka mladina zares ženi ali je to samo tako-le, za kratek čas! —
—	Gotovo je, gotovo ! Vse «frajlice» s,i že pripravljajo balo ! —
—	Bode pa že zopet čivkala nemška otročad tod okoli ! —
—■ Kako to ? —
—	Ej, kako ? Hildegard pa Adolf, pa baronica bodo pač nemški govorili z otroci, ako jim jih Bog da ! —
—	Si pa v zmoti, veš! Anca mi je povedala, da so baronovi menjali nemško hišino s slovensko, samo da bi se mlada baronica prej naučila našega jezika; na zimo pa jo pride podučevat neka vpokojena učiteljica. —
—	Ali res ? —
—	Res ! In Hildegard zahteva, da ji vsi v hiši govorijo slovenski ; kdor se pa i z po zab i mora za vsako nemško besedo plačati deset para. O Adolfu mi je pa Anca povedala, da lepše govori, kakor mi vsi ! —
—	Pa kaj je neki provzročilo to njihovo izpreobrnitev ? —
—	Kiaj drugega, ko ljubezen. Ali ne veste, da je ljubezen tista, sila, ki mostove podira, če je treba. — je modro povzela Uršika.
—	Kako pa, ti, to veš ? Ej, kako neki, no ? —
—	Sedaj bodimo pia kar tiho, glejte, zagrinjalo dvigajo, začelo se ho! — je opozarjala Reza.
In dekle je povedalo resnico. Župe-upravitelj, častiti Valeukar, je že stal sredi odra in z nagovorom pozdravljal zbrano množico ter ji izrekal priznanje vsled rodoljubne udeležbe. Nato je občinstvu pojasnjeval pomen, potrebo in korist narodnih svečanosti, ki se ne prirejajo le v svrho zabave in dobičkarije, marveč po večini zato, da se ljudje ene krvi, enega plemena in enega jezika iz raznih krajev čestokrat shajajo ter neglede na stan in poklic drug z drugim seznanjajo, pa, marsikaj le-
pega naučijo, marsikaj zanimivega slišijo, marsikaj potrebnega v idej o; da se ob teh prilikah duša niavzame narodne zavesti, ki je pravemu narodnjaku ravno tak o potrebna kakor je verniku pobožnost in molitev !
Mladi duhovnik je govoril poljudno in domače in da bi delavske in kmečke ljudi temeljiteje prepričeval, je zaključil s primero : Le če smo pobožni in iskreni ugajamo Bogu, le če večkrat zahajamo v cerkev, bomo znali zagovarjati cerkvene odredbe napram vsakemu brezvercu in vero-lomniku ! Enako se vrši v narodnem pogledu ! Le, če smo prežeti z ro-doljubjem, moremo biti zvesti državljani, nad katerimi more imeti kralj svoje dopadajenje; le, če čutimo v sebi narodno zavest, domovinsko udarnost in ljubezen do rodne grude, bomo umeli vselej zagovarjati in branili našo mlado državo napram onim, ki si prizadevajo oslabiti jo s svojimi klevetami, vničiti jo s svojimi sebičnimi naklepi ! —
Le par trenutkov je predaval pater Marko, vendar so njegove kratke besede vplivale na priprosta srca bolj, kakor da bi jim kdo celo uro feital iz časopisov. In ganotje se je polaščalo src in navdušenje je oblegalo vso množico. Tam zadaj izza moških stojišč pa je nekdo zaoril, kakor da se hoče v imenu vseh zahvaliti za podučili govor : Živeli, gospod župnik !
Ta vzklik pa je bil povod drugim, kajti «Živela Jugoslavija ! Živio naš jugoslovanski kralj !» je prisrčno zaorilo preko livade,da je bilo vse ljudstvo mahoma navdahnjeno s čistim domoljubjem in kristalno narodno zavestjo, kakoršno bi jo človek lahko zaman iskal po prestolnicah med onimi, ki jih država vzdržuje s težkim cvenkom za površno, malomarno, nenarodno in protidržavno delovanje.
Duhovnikovemu nagovoru so sledile točke z natančnostjo in vnemo, da ni bilo med udeleženci gotovo nikogar, ki bi ne bil zadovoljen in vesel, da je bil prišel na veselico. In da-siravno bi ne bil nikdo izmed njih znal spisati kritiko o petju, godbi in predstavi, hi vsak dušeslovec, ki i>i se bil trenotno poglobil v njihove obrazne usrneve, lahko zazmameno-val, da jim vzorno prepevanje mešanega zbora udarja na srca tako, da si v svoji domišljiji predočujejo odmev angeljskega petja. Priproste prijetno zaokrožene arije — ki jih vsebuje venček naših narodnih pesmi —-in ki sta jih s toliko natančnostjo proizvajala na svojih instrumentih Hildegard in Zvonko - ko da ustvarja-
jo brenfcanje zvenečih strun resnično sorodne duše — so ljudstvu obvladovale srca, ko da mu iz skritega zatišja žvrgoli naproti dvospev zaljubljenega slavčka in ščinkovca. Enodejanska veseloigra pa, ki je bila izbrana s tako pametno razsodnostjo in predstavljena z občutki in načinom — kakoršne si jih je omislil pisatelj — je donesla občinstvu pol urice ozdravljivega smeha, dočim mu je drugi del vzporeda, oživela duše, da so vsaj za tisti nedeljski popoldan bile pozabljene družinske skrbi in življenske bridkosti. Nad vse radostno presenečenje pa, ki je vsem ovijalo srca z najvišjim zadoščenjem in presežnim užitkom - ki je v vseh dvigalo potlačeni ponos ter jim zatrjevalo in jih s hrabrostjo opozarjalo, da so jim te znane in neznane, v gosposke obleke odete osebe, njihovi sočloveki, sorojaki, stremeči le po spojitvi nepretrgljive vezi, ki mora v sili in v prilog rodne zemlje in naše mlade države vplivati na nas s po-zabnostjo vseh medsebojnih sporov iin nasprotstev .... vezi, ki nosi sladko ime narodna zavest — da, tisto veselo iznenadenje jim je donesla poslednja točka vzporeda, ples. Kakor-hitro je namreč petero mladiih parov, ki jih je tvorila vsa nam poznana mladina, zaplesala enkrat okoli, so vsi ti mladi razumniki — ki so se v preprečitev morebitnega nesoglasja že prej sporazumeli z vaškimi mladeniči — stopili pred kmečka dekleta pa — ko so si te s pogledom na svoje fante pravilno tolmačile njihov pomig — z njimi korajžno zaplesali, dočim, so tudi vaški korenjaki objeli Hildo, Vlasto in Stano, zasuka joč se veselo po plesišču.
Ko se je pa solnce skrivalo za gore, ko so poslednji žarki pomežikali večerni pozdrav, se je tudi ljudstvo začelo poslavljati med seboj in odhajati razigranega srca proti bližnjim in daljnim domovom.
Mešani zbor pa je še enkrat kakor v slovo, v pozdrav iti v bodritev k nadaljnemu življenju, zapel narodno himno «Lepa naša domovina«, da so krepki glasovi odmevali onstran gozda. Tam zunaj, izven polja in njiv, je na cesti čakal na svojo gospodo kočijaž Edmund. Toda na znamenje starega barona, ki je za urico časa povabil k sebi vso znano mu gospodo in, sklenil zato iti peš do doma, je nemškozagriženi kočijaž — videč svojega gospoda, v takem prijateljskem položaju s Slovenci — s topim obrazom skočil na svojega kozla, malomarnim mahljajem pognal konja in oddrdral s tihim re-
kom : O, du mein tieber Augustin, alles ist hin !---------
X.
Čudovita priroda je že v četrto menjala svojo opremo. Preminula je deževna jesen, ki je tlačila človeškega duha z neraztolmačljivo nevoljo, skopnel je sneg, ki je liki ogromna rjuha zakrival grič in dol, a smejo-ča pomlad, ki je vdihnila novo življenje v slednjo bilko, v sleherno koreninico in v vsako seme, je že davno odstopila svoje mesto toplemu poletju, ki se je bohotno odičilo z divoto vonjavega cvetličja in s slastjo okusnega ovočja, da je le-to s svojo sladkostno težo pripogibalo drevesne mladike globoko k tlom.
Urno švigajoče so ostre kose mahale preko pisanih travnikov; sme-jaje in pojoče so na poljih in njivah brhke kmetice povezavale rumeno snopje, odmotavale. plevel ali rezale zelenjad; vriskajoč so se nagajivi otročaji kotalili vrh nakupiče-nega fižola, krompirja in jabelk; z odmevanjočim pikapokanjem so v gospodarskih poslopjih otepali mla-tiči po dozorelem žitnem klasju, da so ko žlahtni biseri odskakovala polna ržena, pšcnična in ovsena zrn-ca; sredi hribinastili pašnikov je piskala trstnata trobljica, brezskrbnega pastirčka; izza gozdnega vejevja se je razlegalo drobno ščebetamje žvrgolečih ptic; vse, prav vse, kar se je pojavljalo v naravi, vse je nudilo slikovitemu Smrečju podobo'všečnosti, svete blaženosti in zadovoljivega življenja, ko da lii zdajpazdaj imelo zadoneti potrkavanje velikonočnega zvonenja. Pa ni bilo praznovanje Velikega tedna, ki je smreškim prebivalcem dramilo domišljijo ter pretvarjalo vso pokrajino v bajno letovišče, ampak trojno ženitovanje, ki se je imelo vršiti v bližnjih dneh z ničmanjim sijajem, kakor se je vršila v preteklem tednu poroka baronice Adler z doktorjem Martinči&em. To trojno sviatovan.je, ki je obetalo da bel opre pleskana pristava — stoječa sredi maiijivoobdelanih vinogradov — postane pravcat svečano-sten hram, je nudilo pomenka in opravila vsemu Smrečju. Pri Potočnikovih so prezidovali, tesali, oblali in barvali, dočim so vse mlajše va-ščanke bile zaposlene pri krojitvi, šivanju, spiranju in likanju perila treh mladih nevest : Hilde, Stane, Zorke.
Prvotno je bilo določeno, da se Mirko Škilan poroči za dve leti, toda mati njegova — kateri se je do
dna duše zamerilo življenje na Tržaškem, vsled prosveti in vestnosti protivneiga postopanja Lahov nad podjarmljenimi primorskimi Slovani. —- je sklenila preseliti se v svoj roj-stveni kraj ter si na širokem polju tik bratovega domovja sezidati skromen domek. Prišedšo tjakaj pa so jo domače razmere svojcev toli prijetno dirnile, da je svojemu sinu svetovala naj se v izpopolnitev redke prazničnosti tudi on poroči onega dne, kakor bratranca. Na sinovo opozori te v, da mu manjka še državni izpit, pa je razsodna ženska odgovorila : In kaj zato, četudi ne izvršiš popolnoma vseh študij na šumarski akademiji v Zagrebu, saj si mi edi-nec, ki dobodeš dovolj lastnega in ženinega premoženja v oskrbo. Saj je vendar neobhodno potrebno, da imamo tudi mi Slovenci na kmetih šolskoizobražene veleposestnike, da so lahko v pouk, vzgled in v pomoč celemu okraju, ki se mora nemalokrat baš zaradi tega nedostatka in pomanjkljivosti klanjati in poniževati pred vsakim neukim stražnikom, sodnijskim slugo ali poljskim čuvajem ! —
Pred materino željo se Mirko ni obotavljal dolgo in bil pripravljen na njeno izpolnitev, vendar je sklenil izpolniti istočasno tudi Zorkino in lastno željo ter se čimprej podvreči tudi zadnjemu izpitu, ki mu utegne v življenju kdo-ve ob kakem slučaju le koristiti. In tako se je zgodilo, da se je skromno namišljeni domek gospe Škilanke, kmalu pretvoril, v krasno zgradbico, ki je — ker je bila dozidana v slogu bratove hiše — le povečala veličast vse stavbe, da je ta v svoji celoti gledala v dolinico, ko mogočna trdnjava.
In približal se je poročni dan, ki ga vsaj ženska — in to vsaka ženska, ki ljubi resnično — pričakuje z žarkim hrepenenjem ovitim - z bal-zamičnim dihom idealnosti ... ki ga pričakuje z drhtečim srcem, pre-preženim z zlatomitimi iluzijami... kar se dogaja sicer tudi pri moških, vendar le redkokedaj, ker se večina njih poroči navadno le v svrho udobnejšega življenja, ali iz drugačnih sebičnoistnili naklepov, ali da zadostijo neodoljivemu -hotenju prisvojiti si ravno ono žensko, ki jim-ob slehernem srečanju ali celo ob golem do-misleku nanjo razdraža čustvo po-željenja, da sklenejo neglede na morebitno duševno nesoglasje, neglede na njuno različno družabno stopnjo, prikleniti jo nase tudi s sveto vezjo poroke, ako niso zamogli brez duhovnikovega blagoslova zlomiti njene
zanikajoče volje in streti njenega ponosnega odrekanja napram njihovemu raznovrstnemu prigovarjanju. Odtod izhaja potem toliko zakonskega gorja, toliko ločitev, toliko nesreč, ker zlasti ženska — ki z ozi-rom na svoje vzorno gladko, brezskrbno dekliško življenje ni bila pripravljena na morebitno razočaranje
—	se ne ume prilagoditi grenkobnim razmeram katastrofalnega zakona, ali ni dovolj jaka ali ni voljna prenašati vseh zakonskih bridkosti brez naglega obupa, ali bl-ez hirajočega životarenja.
Približal se je torej oni v blažen-stvu namakani poročni dan, ki se je vsem trem nevestam zdel le varljiva sanja . .. Oj, in kako je mlade ne-vestice prevzemalo razmišljanje o naključju, da so jim tu, prav v tej clivnooarobni sicer, vendar od mesta in. njega zabav toli oddaljeni kraji-nici, srca zatrepetala v prvi čisti ne-kaljeni ljubezni ! Samo Hildo je raz-dražal še neprijazni domislek, s kolikim sovraštvom je sprva motrila vso to slovensko gospodo, s kolikim zaničevanjem se je spočetka ozirala zlasti proti tistemu Slovencu, njenemu sedanjemu presrčnoljubljene-lint ženinu, ki ji je dvorjani! in jo baje vzljubil s prvim trenutkom, (ločim je ona tekom vsega občevanja
—	ko se ji je mržn.ja do Slovencev nekoliko ohladila — menila, da jo obvladuje le zadoščenje samoljubja, da ji laska le njena duševna zmaga nad njim. V resnici pa je s hipom, ko ga je izgubila, vztrepetala od bolesti in bi ga bila najrajše priklicala z divjim krikom nazaj, ter mu sama vprvo razodela, kako neizmerno, kako neskončno ga ljubi.
Izza, na vzhodu dvigaj oči h se goli -čav, je pokukal ogromen zlatnik, ves obrobljen s kristalno blesketajočimi smaragdi, rubini, helijotropi, ki so kakor okopani v penah jedva izlušče-nega živega srebra zabrilantirali hudomušno poskakova.je po najbližjem pogorju, nato pia oblegajoče, ko vojni žarometi obli zavali še vse daljne vršiče, obronke, loke, gaje, dobrave, dokler So v sveži zarji poz1 ali H vse Smrečje.'
Potočnikovo domovje so že zararia krasile narodne zastave. Nad razglednim stolpičem je ponosito — ko da ve, da proslavlja svoj poročni dan gospodarjev prvorojenec — plapolal trobarvni prapor, pozdravljajoč onega, ki mu je iz rdeče Pod-logarjeve pristave veselo pokimaval. In frfljal je drugi izza vrtne ute, ki se jez glasnim prhutanjem ste zal v
ozračju, ko da se hoče v svoj j nestrpnosti dotakniti onega drugega tanu doli, precl dvorcem «Berta». V zavetju nad dvoriščnimi durmi pa je bila pritrjena tretja zastava. Ki je plapolala z vabljivim zavijanjem proti dvorcu «Ana», predočevajoč državne barve z vtkani m dvoglia vim belim orlom; frfotala pa je polagoma in resnobno, ko da hoče, da si vsakdo, ki jo zapazi od1 blizu, zapomni simbolični pomen njenega izrazitega grba.
Tam doli sredi bele ceste, je staio vvrščenili os mero prostornih mestnih kočij; pred tremi prvimi je bilo vpreženo šestero belcev. Kako jc bilo mično ozalžano teh troje ekvipaž ! Učiteljica Vlasta, ta sanjava idealna gospodična — ki je sicer živeia skromno življenje, vendar poznala dovršeno vse razkošje, blesk hi sijaj, ki se prilega in pritiče takim izrednim praznikom — je ovenčala kolesa in ojnice z bršljanom in zimzelenom, dočirn je vajeti, ,vOČi.jažev klobuk in konje okinčala z jasminom in belimi nageljčki, da je laliKo vsakdo uganil, da bodo ti čili belci odpeljali k poroki tri mlada, tri z vzhitom one blaženosti navdahnjena dekleta, ki jo duša poraja v obraznem usmevu, ako je čista, nedolžna, nedotaknjena... Še pred tednom so Smrečani menili, da bodo prisostvovali svečanostni poroki v cerkvici sv. Krištofa, toda neugodna nevihta, ki je razsajala pred tremi dnevi, je vso pešpot preko strmine tako razorala, da so ženini odločili poročiti se v bližnjem mestu, vsled česar je ženi-tovanje le pridobilo na užitku, ki ga je iiovoporočencem in svatom done-sla dvokratna vožnja preko državne ceste mirno prostranih pisanih tratili skrivnostno žuboreči h izvirkov, mimo s krepilno vonjavo prežetih logov in liost, mirno pozdravljajo-čih belih cerkvic in žitnih poljan, mimo bogatih dvorcev in bornih koč.
Po preteku poldruge, ure je številna svatovska druščina bila zbrana v najlepšem razpoloženju v prostorni dvorani Potočnikove liiše, v prav isti dvorani, kjer so se vršile neke-daj v prilog nemški propagandi in na račun raznarodovalnosti, nemške veselice, skrivnostni sestanki, ihrupne pojedine iin kjer so udeleženci divje blagrovali vsakogar, ki se je z razbrzdanimi dovtipi bahal z zavratnim napadom, v katerem mu je podlegel vindiški hujskač in ušivi izzivač, kakor so Nemci in zlasti odpadnški Nemškutarji nazivljali še tik pred avstrijskim polomom vse narod nozavedne Slovence. Vendar na, to ni danes nihče hotel niti mi-
sli ti, dia bi ne kalil praznovanja; danes je bilo vse ono pozabljeno, kakor je bilo pozabljeno grdo sovraštvo dveh mož, ki sta se v mladih letih prav na istem mestu sprla zaradi neznatne meje. Danes je bilo vse pozabljeno in s prijateljsko naklonjenostjo sta si stiskala desnico stari Potočnik in sosed Jablanšek, ki je bil povabljen na pirovanje kot svat starešina.
Poleg štirih tozadevnih prizadetih obitelji, so bili med povabljenci baron in baronica Adler, oba duhovnika, učitelj Kravos in njegova tovari-šica, dva višja uradnika — Adolfova predstojnika s soprogama — nek vladni svetnik — Mirkov krstni boter — Zorkina teta in nek Zvonkov prijatelj. In sedli so za bogato obložeaio mizo, ki je v liku srečonosne podkve stala sredi prostornine. Pred zgornjim delom zaokroženega omizja so drug ob drugem sede val i novoporočeni zakonci, vsi enako mladi, vsi enako srečni, izmed katerih so se beloodete neveste zdele ko troje velikih jedva vz-cveliihi tubiroz. Sam pogled na te mlade pare .je bil vžitek posameznim svatom, da so se ozirali nanje z do-padajenjem in nasmeškom všečnosti. Le v očeh zbranih gospa so se blesketale solze, toda to niso bile solze tuge in nevolje, bile so solze radosti, kakoršno občutijo vse starejše poročene gospe, ki jim sladek spomin sili pred oči njihov lastni poročni dan . .. bile so to solze zadoščenja, v očeh mater, ob zavesti da se jim jo izpolnila najtoplejša srčna želja, da so se jim poročile hčerke. Samo nekdo je bil, ki je s prikrito žalostjo motril srečne pare; učitelj Kravos ! Milo se mu je storilo, kakor da gleda nekaj, česar sam nikoli ne doseže.
—	Ali niste morda raztuženi sredi sijaja in presreče, moj molčeči kavialir ? — ga je smehljaje vprašala na desni mu sedeča Vlasta.
—	Ali je to opazi ji vo ? —
—	In še kako ! —
—	Pa si bom prizadeval premagovati se ! —
—	Kaj Vas neki tare? —
—	Razlog poznate, gospodična ! —-
—	Aha ! Radi bi bili eden izmed onih treh ? —
—	Da, toda le kraj Vas! —
—	To se lahko še zgodi — mu je nagajivo pripomnila učiteljica.
—	Vlasta ! — je vzdihnil mladi učitelj.
—	No, da ! Nade, ki sem Vlam jih izrekla ob lanskem slovesu, izpre-
menim morda letos v dejansko izpolnitev ! — vprašal Kravos.
—	Ah', «morda» le ? — je tožno
—	Da, prijatelj ! Ravnati hočem pošteno, to je, postaviti svoje srce na preskušnjo! Raztelesiti želim svoje mišljenje, svoji duši hočem dati razmaha in ako zasledim v Vašem značaju in ' Vaši nravi sorodstvena, soglasna svojstva, Vam prijateljsko in udanostno sežem v desnico! —
—	In vendar se bojim, da ko premine poletje, ziahrepenite vnovič po Trstu, po veiemestju, po....
—	Nikakor, prijatelj ! Trst mi ne ugaja več ! Letošnjo šolsko dobo sem prenašala s težavo, z razočaranjem in s hrepenenjem po skromnem Smrečju. Ne verujete ? O, pa lahko mi zaupate, kajti Trst ni več nekdanje krasno, zanimivo, privlačnosti polno mesto! Trst nima na sebi nič-več one nekdanje slovanske udoma-čenosti, prostosti in udobnosti obmorskega tržišča; Trst je z menjavo gospodarja, menjal tudi lice. Je sicer še vedno zalo velemesto, vendar spominja njegova lepota na Genovo, Ancomo, Brindisi; ljudje, ki so se zakadili vanj od vsepovsod, so ga preobrazili, potuj čil i, (odtujili.' Trst je s svojimi raznovrstnimi tipi in dogodljaji postal drugi Krf, kjer se tujci čutijo domačine, kjer se domačini čutijo tujce, kjer ena polovica slovenskega življa glasno ihti vsled
zatiranja, dočim druga cmokajoče po-1 jubuje bičarju roko nagibajoč se
udanostno v njegov objem..... To
poslednje sem prenašala najtežje, zato se »ne vrnem več tjakaj; tu pri starši b ostanem! —
—	In poleg mene, Vlasta ! —
—	Poleg Vas, in za Vas, ako začutim, da, je moje čuvstvovanje vredno Vaše ljubezni, Vladko — mu je za-šepetala.
Mladega moža je to prijetno dirnilo že zato, ker je v prvo čul svoje krstno ime i,z ust one, ki jo je oboževal. Hotel ji je odgovoriti, pa istohipno se je dvignil Adolfov predstojnik in izražal novoporočenceni veselo zdravijco. In zapenilo se je rujno vince v elegantnih kristalih in židiane volje so svatje napivali šeste. roperesni deteljici. Ves srečen je učitelj Kravos pogledal svoji sosedi v oči, trčil ob njeno kupico pa vzkliknil : Na tvojo ljubezen, lastovička moja ! —
— Na tvojo zvestobo, moj črni ga-vran ! — je z nasmeškom odvrnila učiteljica, pri bližajoč kozarec k ustnam.
In zopet so svatje sedli, zopet je
polresen, polšaljiv pomenek izpopri-jateljeval in brati 1 svate, vnovič je vsa ta odlična družba ob milodone-či godbi vzvialovala v nek al j enem razpoloženju. Lica in oči mladih parov so žarele, srca so se vnemala ob sladkih zvokih, dočim so mlade — po Vlastini izmislitvi v razno jugoslovansko nošo oblečene vaščanke — prinašale na mizo niajraznovrstnejša krepčila. Toda, ko je bilo dovršeno tudi to, je razločen «pozor» dvignil oči. Tam pred svojim sedežem je stal resnega obraza mladi župeupravitelj Valenkar in ko jo zapazil, da so vse oči uprte vanj, nagovoril udeležence : Odlična gospoda ! Marsikatera lepa zdravijca je danes zaplavala po tej, tlako prešerno okinčani dvorani, zdravi j ca, ki je izražala iskrena voščila, kakoršna vsa naša srca zares občutijo in negujejo v trajen obstoj sreče, zadovoijnosti in srčnega miru milih nam mladoporočencev. Oni so nas danes v proslavo pričujoče svečanosti povabili v svojo sredo, da kot svedoki njihove blaženosti prisostvujemo prazniku, ki je in ostane krona vsega njihovega dosedanjega razveseljevanja, ki je in ostane glori-jola vsega njihovega bodočega življenja, ki je in ostane za njih najlepši dan vsega življenja. Dvignil sem se tudi jaz, a nesamo zategadelj, dia s čašo v desnici napijem mlad im parom kot svat in prijatelj, pač pa, da kot duhovnik izustim svoj blagoslov nad njimi, blagoslov, ki naj bi vseboval slično velesilno moč, kakoršno jo je obvladoval oni. mojega tovariša pred oltarjem, blagoslov nad nerazvezljivo združitvijo njihovega življenja. Tudi moj blagoslov vsebuj svetostno nepreklicno, nekrh-tj• vo neločljivost. A ta nekrliljivost bodi udarnostma vez z našo narodnostjo. Čutim se v dolžnosti oj, mladi moji junaki, čutim se v pravici oj, vedre ve, jugoslovanske vile, da vašo medsebojno ljubezen, ki je pognala in klila skoro pod mojim nadzorstvom, blagoslavljam v imenu božje previdnosti, da bi nikoli ne odmaknila od vas svoje milostne roke, a blagoslavljam vas tudi v imenu vseh istinitih rodoljubov, da ostanete do ,groba zvesti narodnosti, h kateri spadate ! Oj, ljubite jo sebično, kakor ljubite sami sebe; oj, ljubite jo udanostno, kakor se ljubite medsebojno ! Z njenimi zvoki šepetajte si o sladkosti ljubezenske sreče, z njenimi izrazi razgovarjajte se, kadarkoli bodo resnobna dejanja zahtevala vašega medsebojnega preudarka, pretresov an j a in presojanja ! Nikoli se tej narodnosti ne odtujite, ni-
koli njene govorice ne zanemarjajte ' Kakršenkoli naj bi bil naš jezik, on naj vam je miloben in zvonek, ko harfe nežna struna, kajti v tem jeziku se je porajalo vaše prvo mišljenje, in ko niste mogli več zatajevati srčnega čustvovanja, ste ga s pomočjo slovenskih besed izdihnili iz svojih prsi. A tedaj, oj, sokoli moji, ko se vaša ljubezen razplodi, ko Se vaša sreča razpopi liki nežna cvetna čašica, ko se vaša udanost udejstvi v zarod, tedaj oj, mladci moji —. čuvajte ta svoj zarod kot punčko
v	očesu, pazite na svoje dete z vso opreznostjo, in vsem strahom ter negujte svoje otroke s skrbljivostjo, da vam ne bodo le ve sel je in zaslomba v starosti, ampak da postanejo ponos, čast, dika vsemu ' našemu narodu ! Ne pozabljajte, da ho vaša roditeljska naloga šele tedaj dovršena, ako postanejo vaši sinovi. čili sokoli, ako postanejo vaše hčerke prave sestre jugoslovanskih vil, da bodo pripravljeni stopiti na branik, ko jih zakliče domovina, ko jih pozove država, ko jih povabi narod. Oj, mladi moji zakonci! Vzgojite svoj naraščaj tako, da bo pripravljen doprinesti na oltar maše vladavine tudi krvno žrtev, nedabi se za trenutek obotavljal, omahoval, ampak stopial v požrtvovalno smrt s hrabrostjo in zavestjo, da ona — ki se ji nekoč itak ne bo mogel izogni ti — ga ne oplaši, ako doprinese z njo svobodo vsaki gruči podjarmlje-ne zemlje. Vcepite jim v srce prepričanje da je njihova glavna življen-ska dolžnost. delovati za odrešitev one grude, ki še ni bila izvojevana in ki pripada jugoslovanski državi po zgodovinski pravici, po plemenu, po običajih, po govorici in po svojih težnjah ... A da vzraste vaš lastni zarod v hrabre junake, ohranite že
vi	trdno, neomajno, kremenito zve-stost tej svoji narodnosti, da ostanete trdni stebriči naše mlade države, da ostanete njena trajna opora, dokler ji ne zasine zarja osvobojenja, dokler bo sama jaka in trdna, da si lahko v svesti porečete : Tudi mi smo pripomogli k njeni veličini, tudi mi k njenemu odrešenju, njenemu neporušljivemu obstoju, njeni slavi !
A sedaj, oj mladi pari, poslušajte še moj zadnji rek ! Zbrali smo se danes pod streho te stavbe,' ki kot mogočna in kremeni ta trdnjava gleda naokrog po slovenski zemlji! Zbrali smo se v tej stavbi, ki stoji obširna in prostrano sredi njiv in travnikov, kakor so stale v davnini hiše starih Slovanov, domovja naših prednikov, hiše, ki so se zvale zadruge, ker so
združevale in spajale v sorodstvu, pokorščini in prijateljstvu vso rodovino od prvega do zadnjega pokoljenja, pokoreč se ukazu in volji starešine ter tako onemogočale razdor plemena, razdor rodu, razdor družin in posameznikov. Prav zato me osrečuje danes tudi vaš odlok, da se tudi vi vsi, skupno vselite pod to stavbo, kajti uverenje me bodri, da se z vašo medsebojno ljubeznijo vseli tudi ljubezen do one zemlje, kjer vam je ta ljubezen vzklila, in z njo ljubezen do lastne narodnosti, do vse naše mlade države, do njenega junaškega predstavi tel-ja, našega ljubljenega kralja. Napi-vam zatorej oj mladi pari, na vašo mlado srečo, napi vam pa vam ob tem pomembnem dnevu tudi z željo, da ta stavba, ki vam je danes prvo maj prijetnejše zatočišče, naj vam je tudi prava narodna zgradba, naj vam je nova zadruga, ki vam bodi v večen ponos, ki bodi vsem rodoljubnim sorojakom v vzgled in vsej državi v zaslombo! V to vam Bog po-mozi, oj mili moji mladoporočenci! — In z rodoljubjem prežeti duhovnik je sedel a še dolgo potem so orili po dvorani veseli vzkliki, ki so liki prisega odmevali po bajnotihem Smrečju : Živeli ! Živela naša narodna mladina ! Živela Jugoslavija ! Živio naš kralj ! Živela nova zadruga ! —
— Konec —

Aleksandra :
Božična vigilia.
Zvoni... venomer zvoni... Kipi iz lin v črne višine do drobnega srebrnega cvetja ...
Nocoj vsi zvonovi praznujejo ... Sipljejo svoje pobožne misli v vas,
ki je odprla to noč nešteto svetlih oči. Dahnejo v vsak dom, potrkajo na vsako srce ... Pojo svoje pesmi v gore, da. odmevajo v njih, se vračajo
spajajoč se z novimi...
Iz vasi izletavajo zlate vešče,
lezejo zasneženo pot
proti daljnemu hribu,
kjer jih čakajo tihe, deviške sestre
na. blestečih leslencih
počivajoče ...
Iz nevidnih daljav prepevajo line . ..
Nocoj vsi zvonovi molijo ...
MATI VZGOJITELJICA.
Odgoja otrok spada med najtežje posle na svetu. Ako ni med starši sloge in ljubezni, postane zainje odgoja otrok še velika muka, za otroke pa nesreča, ki jo seveda najbolj čuti mati, kateri je otrok prva skrb. Najlepši, na j vzvišenejši, a hkratu najtežji poklic žene je pač, biti prava, dobra mati, prva vzgojiteljica in učiteljica svojih otrok. Življenje o-trokovo je pravo ogledalo, v katerem se zrcali življenje in čustvovanje materino. Kakoršen otrok, takšna mati!
Seveda so prav pogostokrat ravno matere najslabše vzgojiteljice svojih otrok, ker se dajo zapeljati ocl pretirane ljubezni ter zato svoje otroke silno razvajajo. Večkrat so matere tudi zato slabe vzgojiteljice, ker njim samim manjka resnične izobrazbe in poznanja življenja, ker so površne, omejene in lahkomiselne. Gotovo je, da inima vsaka ženska poklica in sposobnosti biti dobra
mati ! Roditi otroke, to pač ni glavna. naloga matere, nego svoje ro-jenčke vzgojiti in jih usposobiiti za življenje in za svet!
Nekatere matere pač rade pridi-gnjejo svojim otrokom, da vedo dobro, kaj je dovoljeno in kaj ne, kriče in so jeze, a se same ne ravnajo po svojih lastnih besedah in zahtevah, nego so prepirljive, zavistne, brezsrčne do ljudi in do živali, lažnjive itd. Matere pač če s tok rat pozabljajo, da so ž.e prav majhni otroci silno bistrovidni, da opazijo naši mali stvari, ki uidejo celo odraslim. Otroci kaj hitro pregledajo vsako laž ter se ne dajo voditi za nos !
Zato je prvo in najznamenitejše vzgojno sredstvo dober vzgled. Pri tem niti ni potrebe kakega posebnega, neposrednega delovanja, kakega izrednega odgojiteljskega daru ali velikega truda! Mož in žena. ki živita složno v srečnem zakonu, ki sta dobra, blaga, obzirna drug do druzega
in do svojih bližnjikov, ki torej v dobrem izpopolnjujeta druig druze-ga, gotovo skoraj nevede in nehote vzgojita svoje otroke dobro in pravilno.
In nasprotno! Kjer se mož in žena skoraj vedno grdo gledata, drug druzega zmerjata, obkladata s pri-imki in psovkami, preklinjata ter morda celo pretepata, tam so tudi otroci odurni, surovi, brezsrčni ter izgube vse spoštovanje do svojih staršev. Sploh ni hujšega za otroke, kakor nesloga roditeljev, ki za tre kakor pogubonosna slana vse nežne in plemenite kali v otroških srcih ter jim zagreni vso mladost. Nesrečni zakonci rode navadno nesrečne otroke in otrok otroke! Zato naj se oče in mati že zaradi potomcev ogibljeta prepirov, in če se že dogodi, da se kdaj sporečeta, naj se to ne zgodi vpričo otrok, ker rahločute-če, srčece to nepopisno boli in se uti-smejo taki grdi prizori otrokom neizbrisno v dušo, jo omadežujejo in o-blatijo za vse življenje.
Z dobrim vzgledom navajaj mati svoje otroke, da so usmiljenega srca ter da radi pomorejo in postrežejo ubožcem in starim onemoglim ljudem.
Če si osorna in surova s svojimi otroci in s posli, postanejo otroci tudi surovi. Ni gršega prizora, kakor videti otroke, ki tepejo ali suvajo svoje pestunje ali h i šine dekle. Zato ne dopušaj nikdar, da bi dvigal o-trok svojo roko proti poslu! Navajaj gia na to, da gleda v poslu svoje-, ga pomočnika in prijatelja, ki prav tako občuti bol in veselje kakor mi drugi.
Otroci naj ne bodo prisotni, ko koljejo prašiča ali perutnino ali ko potapljajo golobe prvikrat se otroško srce od bolesti zdrzne, pozneje pa se navadi tega in otrpne um popolnoma, in ne bo dolgo tega, ko bo tak otrok sam pokončava! ptičja jajčeca, zavijal vratove ptičkom ter trpinčil živino. —-Kakor vidi otrok drugih ravnati z živalmi in z ljudmi, tako ravna tudi on ž njimi.
Ako sliši otrok, da govoriš s spoštovanjem o sosedih, o učitelju in duhovniku ter sploib o svojih bi i ž-njikihho tudi on tako delal.
Če preziraš in zaničuješ ljudi, katerim morda zibel ni bila tako rahlo postlana. — ki niso mogli doseči tega kar si morda dosegla ti, — če delaš razliko med visokimi in nizkimi, med bogatimi in ubogimi, potem se nikar ne čudi, da delajo tvoji otroci tudi tako in še hujše. In pri-
peti se ti lahko, da bosta še kdaj bogat sin in premožna hči zaničevala svojo ubožno mater ter se sramovala svojega pri prostega očeta Ako pa ima mati sočutje s tujo bolestjo, jo čutijo tudi otroci. Kako blažilno tipi i va to na njihovo mlado srce.
Prav tako navaja skrbna gospodinja svoje otroke z dobrini vzgledom, da ne zavidajo hližnjiku sreče in blagostanja ter ga ne zaničujejo v bedi in nadlogi.
Mati, ki opravlja in obira vpričo svojih otrok svoje najboljše prijatelje iin znance ter ve o vsakomur mnogo slabega in prav nič dobrega, taka mati naj se te pripravi, da bodo tudi njeni otroci hinavski, neodkriti in opravi j i vi.
Pametna mati naj blaži in krepi značaj otrok tudi s tem, da jih uči že v zgodnji mladosti odkritosrčnosti in resnicoljubnosti. Zato pa je v prvi vrsti potrebno, da otrok staršev samih nikdar ne zaloti na laži. Niti v šali ne smejo odrasli lagati, ker otrok ne more vedno razločevati, kaj je šala in kaj resno trn. Otrok mora staršem popolnoma zaupati; vsaka njihova beseda mu mora biti sveta resnica.
Pazi tudi, da otrokom vse natančno izpolniš, kar si jim obljubila, si cer lahko izgubiš njihovo zaupanje. Torej ne obljubljaj, česar ne moreš izpolniti, a tudi ne grozi, ako nimaš poguma svoje grožnje izvršiti.
Drugi pogoj otrokove resnicoljubnosti je vera v dobrolitnost in v ljubezen staršev. Starši morajo uživati popolno zaupanje svojih otrok, tako da vedo vsako skrivnost in jim otroci sami razodenejo vse. Otroci se ne smejo očeta in matere pretirano bati. Ako čakajo otroka za vsako malenkost hude besede in ostra kazen, potem ga čestokrat prav ta strah pred kaznijo zavede v laž. Če je pa otrok priznal svoj pre-grešek, je že to poniževalno zanj in torej zadostuje, da ga resno pokaraš. Le če bi se p regrese k večkrat ponavljal, ga resnejše kaznuj. Sploh izkušaj kolikor mogoče doseči vse le z dobroto in z ljubeznivostjo. Vendar pa se nikakor ne straši tudi strogosti, ako si po dobrem preudarku prišla do zaključka, da je potrebna. Pomni pa, da kdor za vsako majhno stvar kaznuje ali čezmero plačuje, vzgoji dostikrat le trmaste, svojeglavine in. potuhnjene otroke.
Če so zaslužili otroci hvalo, jih moraš pohvaliti; toda kaži jim svojo zadovoljnost le tedaj, kadar so storili re« kaj posebnega in, hvalevrednega. Pametna mati nikdar ne hvali otrok
zaradi darov, ki jih imajo od narave, ali pa za opravila, ki so jili storiti dolžni. Samo kadar so posebno pridni in ubogljivi, jih z dobro besedo vzpodbujaj tudi še zanaprej. 0-gibati se pa mora mati mčemerno-sti ter ne povzdigovati svojih otrok nad druge. Nedopustno je hvaliti lastne otroke zaradi njih zunanjosti ifi nadarjenosti. Tako hvalisani o-troci. se kaj hitro prevzamejo, če slišijo vedno im vedno, kako so lepi, bistroumni, imenitni in ibogati! —-Navajaj torej svoje otroke, da bodo ponižni, skromni in zmerni! Lepo je videti otroke imenitnih in premožnih staršev, če so skromni in pri-prosti, a zopr je pogled na otroke priprostili staršev, ako se nosijo gosposko in smešno napuhnjeno Jako slabo izpričevalo si dajejo matere. ki že na majihne otroke obešajo najrazličnejše nakite ter jih preobkladajo z najrazličnejšimi pentljami, dragimi čipkami ali celo z zlatenino in, dragulji. Mladost in sveža vesel ost otrokova je že sama na sebi tako lepa in prikupna, da ne potrebuje nikakih dodatkov.
Nikakor ni treba, da bi otrok dobil v roke vse, kar hoče; zatorej naj se že od malega navaja k odrekanju ter brzdanju požel ji vosti.
Otrok si želi vedno novih, vedno lepših in dražjih igrač, oblek in sladkarij. Za vsem izteza roke, za vsako stvarjo hrepeni in imeti hoče vse, kar vidi v izložbinem oknu, na trgu ali kjerkoli. Poznam starše, ki ugajajo vselej vsaki, še tako nespametni prošnji svojih otrok, kupujejo jim cele kupe dragocenih igrač, krasnih oblek, sladčic i. dr. ; žrtvujejo jim velike vsote, včasih celo na škodo svojega doma. Njih otroci pa vendar nimajo veselja z vsemi temi darovi, ker jiih je pač preveč in ker se jih hitro naveličajo. Kar jim je še danes napolnjevalo dušo in srce s koprnečim hrepenenjem, leži že jutri pozabljeno, morda celo polomljeno in raztrgano po raznih kotili. Taki otroci ne pripisujejo darovom svojih staršev nikake cene ter niti ne mislijo, da imajo starši zaradi takih darov stroške in škodo. Denar jim je brez vrednosti, darilo brez cene, in resničnega srčnega užitka, ine občutijo ob darežljivosti svojih roditeljev pravzaprav nikoli. S tem pa se taki otroci nauče potratnosti, zapravi j ivosti, lahkomiselne razsipnosti, da mečejo kasneje tudi lastni zazlužek za ničvredne stvari skozi okno in končno žalostno propadejo v bedi ,in sramoti. Navajaj zatorej svojega otroka, da
se razveseli že naj neznatmej šega darilca, ki mu ga daš! Darovi, izročeni v primernem času, učinkujejo na otroško srce veselejše in ugodnejše, kakor celi zaboji ina j dragocenejših igrač ter najdražjih oblek, klobukov in tort! Otrok začenjaj že zgodaj spoštovati delo in z delom pridobljeni denar! Zaveda naj se, da je -kotla tratiti denar za nepotrebne malenkosti ter maj ve, da oče im mati s trudom in žrtvami pridobivata svoj i metek!
Tudi v hrani ne smejo biti otroci preveč izbirčni. Zahtevaj, da je o-trok vse, kar prineseš na mizo! Sicer se res včasih; primeri, da otrok kake jedi ne prenese, s tako jedjo ga seveda ne smeš preveč siliti, ker seji ustavlja otroški želodec in utegneš doseči to, da mu celo v pozni dobi življenja ne bo dišala in mikala nobena jed. Toda ne delaj prepogostokrat izjem, ker s te v pre več razvadiš otroški želodec. Tudi ne iz dajaj po nepotrebnem denarja za sladkarije, ki kvarijo zobe, nego navadi svojo rodbino na pri-prosto hrano, ki je najbolj tečna in zdrava. Sladkosned« os t otroke včasih celo zapelje v tatvino. Če namreč ne dobe, česar požele, izkušajo sami izmaknitit, iz shrambe sladčice ali pa jemljejo denar staršem, samo da si kupijo zaželj enega peciva. Zato poudarjam še enkrat, uči otroke zgodaj odrekati si kaj ter krotiti se.
Tudi ne dajaj otroku nikakih opojnih pijač, že zato ne, da se jih preveč ne navadi! Za otroke sta naj-zdnavejši iin najprimernejši pijači voda ter mleko.
Da. pa dosežeš pri otrocih uspehe vzgoje, jih navadi že v najnežnejši mladosti pokorščine. Že v prvem letu se mora otrok učiti ubogati. Svojeglav«i so skoraj vsi otroci, toda v prvih letih se jim tia svojeglavnost lahko izbije, pozneje pa se ne da več. Le mlado drevesce se da upogibati, staro pa se zlomi. Ukazov staršev ne smejo omajati niti solze, ne prošnje, ne laskanje. Kar si enkrat odrekla, tega ne dovoli nikdar.
Zato pa prej dobro premisli, kaj otroku za poveš ali kaj mu odrečeš... Ako naučiš otroke že od malega u-bogati, jih obvaruješ na ta način marsikatere bridke izkušnje. Pa ne le starše, nego tudi druge predstojnike, sosede in učitelje mora otrok ubogati in spoštovati. Nikdar pa ne smejo starši dajati svojim o-trokom potube. Kako grdo je za o-troke, če so lažnjivi igralci in hinavci.
Poleg vsega tega pa skrbi tudi za telesno zdravje otrokovo! V zdravem
telesu biva tudi zdrava duša. Zato je pač dolžnost vsake matere, da skrbi že od prvega dne z največjo pozornostjo za telesno negovanje svojega otroka, da izkuša olepšati, oplemeniti v cvetočem zdravju otrokovo telo, kar je predpogoj nadialj-nega otrokovega duševnega fraz vitka, predpogoj zadovoljnega in srečnega življenja.... Koliko otročičkov pomrje v najnežnejši dobi zaradi malomarnega ravnanja slabe matere ali nevedne pestunje! Vsi udje majhnih otrok so mehki, občutljivi, notranji deli telesa nežni ter se zato jako hitro prehlade, pokaže in poškodujejo. Prav zato je treba veliko skrbnosti in opreznosti, dokler so otročički še majhni, dokler se pe-stujejo, ko začno hoditi i. t d
Da se ti otrok tudi telesno lepo in pravilno razvije, mu je pa treba snage in reda. Snažna in čista bodi posteljca ter posteljnina. Plenice iin rjuhe naj bodo vedno čisto oprane! Zmočeme plenice in povoje sušiti in iznova rabiti je velika zanikarnost in brezvestnost, ki je detetu škodljiva; take plenice razširjajo smrad, okužajo zrak in se od njih otroku rada vname kožica.
Postelj -ne bodi premehka ter vz-glavje ne previsoko. Odeja naj bo topla in lahka.... Nikar pa ne povijaj otroka trdo v povoje, da se ne more ganiti, niti ne more dihati; zato bo vseeno lepo in ravno.
Vsakdanje umivanje in popolno kopanje v mlačni vodi ne ohrani telesca le snažnega, marveč ga tudi krepi iin, utrjujeje. Počasi in polagoma preideš potem k hladnejši vodi, naposled pa ga lahko koplješ v popolnoma mrzli.
Otroci potrebujejo tudi mnogo zraka i,n svetlobe, če jih držiš vedno v zaduhli sobi, t.i bedo bledeli in hirali ob najboljši hrani in postrežbi, prav kakor cvetke, ki jim ne pri 1 i vaš iin jim ne privoščiš solnca. Zlasti na deželi lahko opažamo, kako strašno se boje gospodinje čistega zraka. Okenca vaških koč so že itak jako majhna, toda kmet niti teh ne odpira. Celo poleti- je skoraj vse zabito; kaj pa šele pozimi !? Po mnogih hišah vso zimo ne odpro oken, da se mora človek samo čuditi, kako more jo ti ljudje prebivati v tem zaduhlem in strupenem smradu. In prav to je vzrok, da najdemo tudi na kmetih mnogo bledih, suhih obrazkov ter uvelih rokic. Naj bi vendar že vse matere vedele, da je čist, nepokvarjen zrak neobhodno potreben k življenju ter naj bi skrbele »a to, da se njih stanovanja temeljito ter po več-
krat nia dan prezračijo. Poleg tega pa morajo biti otroci kolikor mogoče mnogo na prostem. Tudi pozimi naj gredo na sneg in led; to jim me bo škodovalo, če le paziš, da se gibljejo, da ne stoje in da niso premočeni. Utrditi se morajo, da jim ne škoduje vsaka sapica .. .
Iin končno : otroci se morajo učiti kolikor mogoče. Če je tvoj otrok dobre glave, naj se uči dalje, pritrguj si, da postane kaj ! Izkušaj ga že v zgodnji mladosti, ali ima veselje do knjig. Čitaj otrokom tudi večkrat primerne po vesti ce in pesmi, pripoveduj jim pravljice in za otroke primerne zgodbe iz sv. pisma, s katerimi jim vzbudiš plemenita čustva.
Trudi se, da z dobro in skrbno vzgojo oplemeni.š svoje otroke ! Ko bi storila to vsaka mati, bi se izboljšal ves človeški rod in življenje bi bilo lepše.
GRINTE.
X.
—	Pač malo drv si nasekal, Tone! Ali si bolan, len ali zamišljen? — je zaklical čokat kmet svojemu sinu.
—	Uganil si, tata, zamišljen semr je odgovoril mladi Kraševec.
—	V kaj vendar? —
—	Med fašiste bi se rad vpisal, oče. Kari o iz Praprota mi je pre-vil, da se v prihodnjem tednu vrši novo vpisovanje! —
—	Kari o iz Praprota? Kdo je to? -
—	Oni, ki sem ti ga nedavno pokazal v Nabrežini! —
—	Ali ni to tisti, o katerem si mi pravil, da ima vedno pri sebi nabit samokres, s katerim straši naše poštene slovenske ljudi, bahajoč se, da ima pravico ubiti vsakogar, ki si upa le ziniti proti fašizmu? —
—	Da, tata, prav tisti! —
—	Tisti, ki je s svojo kuštravo glavo in bodečimi očmi tako zelo podoben Iškarijotu? In s takim nevrednim človekom se ti bnatiš? S tako mevžo pohajkuješ? Takega propa-lega paglavca ti poslušaš? Po njegovih vzgledih se hočeš ravnati, Tone?
—- Saj se tudi mnogi drugi, tata! —
•— Mene drugi ne brigajo, a moj sim ne sme nikoli postati fašist, zapomni si! —•
—	Saj so fašisti tudi v Jugoslaviji!
—	Tisti so pa iz drugačnega testa! Drugačen je njihov smoter! Jugoslovanski fašisti ali Orjunaši si prizadevajo odpraviti ono kvarno strankarstvo, ki v Jugoslaviji hohot-
no klije; prizadevajo si vničiti korupcijo, ki je tam gori razpredlia svoje škodljive koren i ke; jugoslovanski fašisti si prizadevajo otvar-jati ziaslepljencem oči ter odpibova-ti, kar je piškavega in trhlega na državnem deblu. Orjunaši ne požigajo drugorcdcem njihovega imetja oni ne preganjajo in ne trpinčijo z vsako-jakimi poniževalnostmi inarodnih manjšin, ampak prežijo le na to, da jim ne zraste greben čez mero; oni ne nameravajo vpropastiti sodržavljanov tujegapokolj enj a! Tukajšnjim I ia je glavna svrha zatreti Slovanstvo v primorskih pokrajinah in raznaro-diti naš naraščaj zlepa ali zgrda!
—	Toda jaz, oče, bi se nikoli ne raznarodil; ostal bi zvest svoji zemlji in svojemu jeziku ! —
—	Nerazsodno besedičiš. Tone, in nespametno ! Že stari pregovor pravi : «Če si z volkom, moraš tuliti, ako nočeš, da te razmesari !» Ako se vpišeš med nje, 'ne postaneš drugega nego izdajalec lastnih tovarišev, sosedov, sorojakov; postaneš izdajalec naših kraših skal, naše mile domačije, naše podjetne primorske pokrajine! —
__ Na to nisem mislil, oče ! Ako
pa je tako, ostanem raje to, kar sem : priprost a pošten Slovenec ! —
Napočil je sedemindvajseti oktober! Laško fašistovstvo je prepreglo ves trg; čilega nastopa, vedrih oči in zadovoljnega usmeva se laška mladina postavlja v vrste, da odide, odpotuje, proslavi naslednji dan, da počasti obletnico svojega prvega zmagoslavnega pohoda v večno mesto. In za njo •— prav zadnji med vsemi — korakajo mladeniči mrklih oči in upadlih obrazov, obrazov, v katerih se zrcali nelepota duše, izprijenost srca, omalovaževanje pojmov in preudarkov ... onih obrazov, ki ne morejo zatajiti posurovelosti, zlobe, sebičnosti, nespameti ... Cela truma jih je, ki se pomikajo klavernega koraka naprej, topo zroč pred se, kakor čreda razmršenih koštrunov; brez zanosa, brez fantovske razigranosti, brez navduševalnih klicev, brez prisrčnega nasmeška ... In blebetajoča in prikrivana in zatajevana je njihova govorica — njihova slovenska, govorica — saj so le-to sramotilci našega plemena, to so škorpijoni, ki ščipljejo inaša narodna srca, to je svojat oslinjeni'/! potuhnjeno se pre-gibajočih gosenic, to je slovenska
sodrga. —------->--
Vlak je odrdral----Vlak je
prispel —----Milano je svečano
opremljen; to bogato trgovsko mesto
je razkošno okinčano; Milano — ta živahni lombardski Dunaj — pričakuje svoje bližnje in daljnje množice, da z njimi poveličuje osemindvajseti oktober, nepozabni jim pohod v Rim.
In na oder stopi smeli vodja onih neustrašenih borcev, ki se lani niso ustrašili ne groženj, ne smrti ter pohiteli v prestolnico, da jo osvobode dostojanstvenih lenuhov, aristokratskih sebičnežev, internacionalnih požeruhov, da pome t« j o raz stolce vse slabiče, vse mehkužce vse duševne pohabljence. In vodja pozdravlja navzoče, pripoveduje, razvnema, bodri, povprašuje : Ako bi vas jutri vprašal kaj takega, o čemur sem uverjen, da koristimo narodni borbi, da je v blagor disciplini, tedaj povejte mi, oj fašisti, ako ste pripravljeni pokoriti se mojemu povelju! —
—• Pripravljeni smo ! je iz enega grla zaorila laška, mladina.
—	Prisrčno pozdravljene, črne srajce ! Vendar odgovorite mi, dragei moji! Ako bi vam jutri naložil pod-vzeti nov načrt pa nadaljevati . . . naše korakanje... nadaljevati še v drugo smer, naprej----ali mi obljubljate izvršiti brez obotavljanja po mojem nalogu vse — prav vse?? —
—	Obljubljamo, prisegamo ! — za-drgetala so italijanska srca,
—	Obetamo, zagotavljamo! je za;-rjovela slovenska drhal, naši škorpijoni ----
Karlo iz Praprota, kraški Iškarijot, vodi klaverno tolpo prodanih duš domov. *-----------
XI.
Inžener Kajfež spada med najuglednejše osebe nekega istrskega mesteca; zato je on odbornik vseli društev : podpornega, športnega, pevskega, gospodar-stvenega, prosvetnostnega. Inženerja Kajfeža pozna v okraju vsak sosed zaradi njegovega prijaznega pozdrava; poznajo ga vsi berači zbog njegove da-režljivosti; poznajo ga duhovniki zaradi njegove pobožnosti; razumniki vsled njegove razsodnosti; poznajo ga starši zaradi pametnifi nasvetov; pozna ga vse ženstvo : gospe vsled njegove vzgledne spoštljivosti in sladke govorice, gospodične zaradi njegove vzorne uljudnosti, nežnosti, miline. Inžener Kajfež spada med one redke osebe, ki jih vse ljudstvo čisla, ljubi, hvali in bi zavrnilo vsakogar, ki bi si jih drznil zatemniti z najmanjšo senco hibe, napake, zla! V srcih inženerjevih znancev in prijateljev, je
prostor le za poveličevanje njegove do-brotljivosti in olike, je prostor le za priznanje, pohvalo in prisrčnost: «Bla-gor družini, ki ima takega poglavarju, blagor otrokom, ki imajo takega roditelja, blagor soprogi, ki ima takega moža ! Oni pač vedo kaj je raj na zemlji!»
Inžener Kaj Tež je prestopil prag svojega dvorca in z zadovoljnostjo v licu mu izreka žena dobrodošlico. Toda kmalu j v prsih zahode: Beži mi no, izpod nog !
Inžener Kajfež brska po svoji omari: «Kje je moja ovratnica?« ««Nisem jo videla !»» «Tukaj sem jo položil !» ««Jaz nisem omare niti odprla !»» «Tiho, ne odgovarjaj, da ti ne sunem kaj v glavo !» — — — — —1 —
««Popoldne pojdem z otrokoma na sprehod !»»
«Otrokom zadostuje dvorišče toda ti, seveda, bi rada pohajkovala !« ««l'ar čevljev si moram kupiti !>-» «Seveda ! Vsak mesec nove čevlje in nove obleke !»
««Pre(llani sem si kupila zadnje in že dve leti nosim enoinisto obleko! No, pa nc kupim več ničesar in ne pojdem več nikamor !»» «Ilm ! Razžaljena? Brus, bedaka !»
««Glej, kako nizko stoje tu oblaki, a kako visoko stoje tam one zvezde !»«
«Jcšeš ! Ima še kdo drugi bolj zabito ženo nego jaz ? !» — *
««Kmalu je polnoč ! Kje si se zakasnil tako dolgo? V gostilni ali v kinematografu ?»» «To je moja stvar! Kaj tebe briga,
mevža !»
Iščeš li dežnik ? — (Molk.)
—	Ali ti je pisala sestra ? — (Molk.)
—	Ali ti primanjkuje sladkor ? — (Molk.)
Dospeš redno k obedu ? — (Molk.)
Ali si kupil otroku igračo? -(Molk.)
In v deželo priroma Sv. Miklavž, Božič. Novoleto, Tmendan, ki še celo ubogim uradniškim soprogam donaša cvetko ali bombonček, pentljo ali torbico. Le soproga inž. Kajfeža — ki je z najnovejšim parnikoni zaslužil lepih tisočakov - le ona ne pozna obdarovalnih dni, ki posajajo vigred in solnce v ženske grudi. Le ona — ki ji je zaročenec Kajfež obetal paradiž - le ona tiči v kotičku svojega grobno!ihega dvorca z oglodanim srcem, z otrpnelo dušo in z razočaranim obrazom poslušajoča korake brez pozdrava odhajajočega najneuljjudnejšega, najbrezsrčnej-šega soproga.
	DROBTINE	
		
O VZGOJI.
(Lev. Tolstoj).
Odgoja se nam zdi le tedaj težka iin komplicirana stvar, če hočemo svoje otroke iali kogarkoli vzgajati, ne da bi se sami vzgajali. Kakor hitro pa smo spoznali, da moremo le z vzgajanjem samega sebe vzgojiti druge, se naloga odgoje za mnogo zlajša; ostaja samo še vprašanje: Kako naj si uredimo lastno življenje? Kajti ničesar ne poznam pri vzgoji otrok, kar bi ne zahtevalo samo vzgoje. Kako otroke oblačiti, kako jih hraniti, kako jih polagati spat in kako jih poučevati? Prav tako kakor samega sebe. če sta oče in mati zmerna v oblačenju, v spanju in jedi, če delata in se učita, bodo tudi otroci storili isto.
Za vzgojo otrok bi stavil dve temeljni načeli: nele dostojno živeti, nego tudi 'delovati na lastni osebnosti, -da se moreš vedno nadalje izobraževati ter ničesar iz svojega življenja prikrivati otrokom. Bolje je, da poznajo otroci tudi slabe strani svojih staršev, kakor pa da bi spoznali, da žive starši poleg vnamjega ži-vljena še neko drugo, skrito. Največje težkoče prihajajo odtod, ker imajo starši gotove otrokove lastnosti zia napake, katerih pa starši na samih sebi ne pobijajo, niti jih ne smatrajo za napake, ali pa jih izku-šajo opravičevati. Otroci so v moralnem oziru mnogo da I oko vidnejši kakor odrasli ter vidijo včasih popolnoma nehote vse ^napake staršev in celo njih najhujši pregrešek: hinavstvo. Vsled tega izgube spoštovanje dg njih in zato ne slušajo ve* njihovih podukov.... Resničnost je glavni pogoj vsakega duševnega vpliva in je torej tudi glavni pogoj vzgoje. Da pa vam ne bo grozno, pokazati otrokom vso resničnost vašega življenja, mora biti to življenje dobro, ab vsaj ne sme biti slabo, kajti vzgoja drugih korenini v samo vzgoji, vse drugo je nepotrebno!
Starši vedno govore, kako jih mučijo njih otroci. Ko bi starši vsaj vedeli, kako oni mučijo svoje otroke: s koketerijo, zlobnostjo, prepirlji-vostjo, nezmernostjo v ljubezni, s krivičnostjo in drugimi slabimi lastnostmi. In taki so navadno oni, ki hočejo, da bi jih imeli za nezmotljive.
Strašno je gledati, kaj počenjajo bogati ljudje s svojimi otroci. Do-
kler so ti še mladi, jiihl starši pote-zajo v življenje, ki je osnovano na delu drugih. Navadijo se tega življenja, potem pa ko jim je i.zkušnja-va že zvezala roke in noge in splolr ne morejo več živeti brez dela drugih, potem se jim odpro oči in zagledajo se nakrat pred alternativo: ali postaneš mučenik, se odpoveš vsemu, česar si se navadil in kar ti je "ostalo neobhodno potrebno, kakor življenje samo, ali pa postaneš — lažnik.
Koga vzgajati se pravi vplivati na njegovo srce. Na srce koga drugega pa moremo vplivati le s sugestijo, — ki so zanjo otroci posebno dovzetni — z lastnim dobrim vzgledom. Otrok vidi, da žalim ljudi, kadar sem razdražen, da prepuščam drugim delo, ki bi ga lahko storil sam, da ne premagujem svojega po-željenja, da se strašim truda za druge ter iščem le zabave zase, da sem ošaben in domišljavo ponosen na svoje družabno stališče, da govorim slabo o drugih, da v prisotnosti drugih ne govorim tako, kakor v njih odsotnosti... vse to vidi otrok in vidi tudi popolnoma nasprotna dejanja: dobrotljivost, vdanost, delavnost, po-žrtovalnost, vzdržljivost, odkritosrčnost — in to ima zanj mnogo večjo privlačno moč kakor najnrodre-jši in najlepši poduki. In tako obstoji 999% odgoje v tem, da daje človek dober vzgled, da izboljšuje svoje življenje in se izpopolnjuje.
KUHINJA.
Češplje v kisu. Zloži lepo cele češ-plje s peci j i v kozarec za kompot, kuhaj potem 10 minut 1 liter kisa z 1 ^ kg. sladkorja in vi i j to tekočino hladno na češplje. Nato jih kuhaj še tri minute v sopari, a ne dalje časa, ker se češplje razpočijo.
Sadje v medu. Češplije grozdje, črešnje in drugo sadje zloži v porcelanasto posodo in nalij vanjo toliko medu, da je sadje popolnoma pokri. to. Potem posodo dobro zapri, da ne more zrak do nje in jo postavi na hladen prostor. Na ta način vloženo sadje se jako lepo citirani in je tudi zelo okusno.
Odgovori na vprašanja.
Boleslava v Gorici. Tudi Vaša zadnja pošiljatev je brez vrednosti ! Ker uvidevam, da mojega teoretičnega poduka niste zadostno razumeli, Vam podajam praktično primero : Imeli ste lepo tka-
nino, nove škarje in fin sukanec, vendar ste sešili obleko, ki ni ne moderna, ne elegantna, ne pravilno skrojena. Pa brez zamere !
Matevžek z Vipave. Dies Irae znaci v italijanščini: II giomo, ali pa «il didel-l'ira». Besedo «rabbia» se v tem slučaju ne more rabiti, ker «rabbia» v književnem jeziku je pravzaprav ste-klost ! (Steklost psa n. pr.)
Jankos. Kar ste mi povedali ni nič hudega ! Jaz pa poznam v Ljubljani nekega profesorja, ki se smatra filo-logom in ta Vam pozna sicer italijanščino teoretično prav dobro, a v praksi bi ga, ako ne vsak tržaški mulo, vsaj vsak toskanski dečko, ki je dokončal samo ljudsko šolo zavrnil : Ma signore mio, mi parlate d'una «casa», o d'una «cassa», del «muso» o del «musso», del flore «rosa» o della l'em-mina «rossa» ? Mi dicevate del «giro» o del «C.iro» ? Ma che cosa siete voi ssssignore, un teorico pedante ovvero un coniglio, che si riscalda presso la scintilla d'un zolfanello per non per-dere la «fama» ?-------
Pavla. Italijanski izraz «focaccia» znači isto kakor naša «pogača». Ker pa imamo mi Pogačnike in Pogačarje, so najbrže Lahi s .pomočjo fonetike (zvokosličnost — glasoslovje) prekrstili našo pogačo v focaccio, po istem obra-zovanju, ki ga sedaj uporabljajo za prekrstitev , naših krajevnih imen in priimkov ! Kaj ne, da je tako, gospod rimski Frštanj ? -
Anka v Trstu : Legenda je pripovedni spis v vezani ali nevezani obliki, v katerem igrajo glavno ulogo pobožna in čudežna dejanja iz življenja bogo-Ijubnih oseb ! V legendo n. pr. spada dogodek iz življenja sv. Nazarija. Najbrže Vam je znano, da je ta svetnik bivši koperski škof in tudi patron ko-perski. (Tohipno se ne spominjam, kateri dan je posvečen njegovemu spominu; vem samo, da se onega dne v Kopru deli zakrament sv. birme.) No, in temu škofu prištevajo čudež, da - ko so ga pagani v Trstu določili za mu-čeniško smrt, za katero je bil on izvedel pravočasno — se je kar priprosto prekrižal in potem z vsem zaupanjem v božjo pomoč stopil z brega na morje in odkorakal po morški površini v Koper!
Gospod Grudnovie. S posebnim slovarjem o fiorentinščini Vam ne morem postreči, pač pa imam dve dobri italijanski slovnici na razpolago, ako ste se morda tega in onega napačno navzeli...
stal. tip. s. spazzal - thieste.

: ZIIIZIIIIIISII MELJE: ADOLF KOLL
GORICA
Korso Viktor Em. III. št. 11 ---■ I. nadstp. =
Posluje od 9, do 12. dopoldne in „ 2. „ 5, popoldne
SEVER & COMP. - TRST
— ulica IVIachiavelli štev. 13 telef. 22-59
Prodaja vsa vrtna, travniška in cvetlična semena, z vsemi garancijami ter po konkurenčnih cenah. — Na željo pošilja cenik za 1. 1923 brezplačno. Direktni uvoz.
izšla je II. lauif*
Slov. italijanska
(Marica Stepančičeva Gregorič)
Knjiga služi Slovencem, ki se hočejo dovršeno izpopolniti v italijanščini. V Trstu je na prodaj v knjigarni Stoka, v knjigarni Cappelli in pri upravi Jadranke. — Stane 8 lir.
IVAH KERŽE
ima v lastni zalogi najraznovrstnejše
kuhinjske in druge hišne potrebščine
iz aluminija, steklovine, lesa in emailirane prsti.
Trst, Trg sv. Ivana štev. 1.
♦ ♦ ♦ ♦
Ljubljanska kreditna banka
Podružnica V TRSTU (vogal Valdirivo 28 — Ottobre 11)
Izvršuje vse bančne posle. Kupuje in prodaja razne valute, Izvršuje nakazila SHS kron v Jugosl. Sprejema SHS krone na obrestovanje po dogovoru. Vloge na knjižice v Lirah obrestuje po 33'4°/o netto. Vloge na tekoče račune obrestuje po 41/i0/o
-- Glavni sedež banke LJUBLJANA -
PODRUŽNICE: Gorica, Maribor, Celje, Kranj, Ptuj, Brežice, Novisad, Sarajm Split, Mefkovič- - DelniJka glavnica in rezerve: SHS Din. 37 500 000
=========== Uraduje od 9—121/, in od 14'/,—16. ==========
♦ ♦ ♦ ♦
Dr. ANTON GRUSOVIN
= GORICA =
Piazza Vittoria 20
ordinira za kožne in venerične bolezni od 9-II, 3-5 Ob nedeljah in praznikih le od 9-! I ure.
n: