KA.TOLISK CERKVEN UST.
„Danica" izhaja vsak petek na fceli poli, in veljá popusti za celo let.. 4 gld. íK) kr., /a pol leta J j»I. 4o kr., /a .'-etnt leta 1 tri. kr. V tisk ar niči sprejemana/a celo I^-to 4 gl.,/a pol letarigi., začertet leta i al.: ak<> /atleti«* na ta «lan pia/.uik, izide ..lun ¡«V' «tau p<>pi>i
Tečaj XXXVI.
V Ljubljani, 13. mal. travna 1883.
List 15.
Mladi mučenci Gospodovi.
Menim, da bi bila zbirka mladostnih izgledov jako pomanjkljiva, ko bi se tudi ne spominjali tistih blagih mladenčev in devic, dečkov in deklic, ki so ob časih kerščanskega preganjanja junaško dali svoje mlado življenje za Jezusa.
Grozoviti in strašni so bili ti časi; a bili so pa tudi srečni časi. Vera je bila takrat pri kristjanih živa, močna, nepremagljiva, iljanska. Kristjani, zvesti po-snemovavci Jezusa Kristusa, so sveto živeli in sveto umirali. Naj britkejše mučenje in terpljenje jih ni premagalo, da bi bili Jezusu nezvesti postali in sv. vero zatajili.
Čuditi se moramo in stermeti, ako premišljujemo različne muke, ktere jim je bilo prestati. V Rimu je cerkev sv. Štefana (st. Stefano rotondo), kjer so po stenah naslikane razne muke, kakoršne so morali kristjani terpeti. Že same podobe so tako strahotne, da si jih še nekteri ne upajo pogledati; kajti milo bi se jim storilo in jokati bi se morali, ko bi jih jeli ogledovati. Kako grozovito je moralo še le biti terpljenje samo!
Vse kristjanom nameujene in odbrane muke bi bilo nemogoče našteti; a koristno nam bo, ako vsaj nektere navadniše prevdarimo.
Ako se je zvedelo o kterem koli, da je kristjan, je bil poklican pred ajdovskega sodnika, pred cesarja samega ali pa pred njegovega namestnika. O kako težko je bilo že to, preden se je začela sodba in preiskovanje! Mnogi so bili bogati, imenitni, plemenitega stanu: pa vse so morali zapustiti, dom in premoženje, starši svoje ljubljene otroke, sinovi in hčere svoje predrage starše in sploh vse, kar jim je bilo še drago na zemlji.
Pa to je bil še le začetek. Kdor je pred sodnikom naravnost spoznal svojo vero, tega so skušali ob sv. vero pripraviti, naj pred s prijaznim pregovarjanjem in s prilizljivimi obljubami, potem z žuganjem, slednjič z raznimi mukami.
To mučenje se je navadno takole verstilo. Kristjane so z vervmi zvezali na rokah in na nogah; zdaj so jih položili na tezavnicein so jih tako silno nategovali, da so bili udje iz sklepov izmaknjeni, da so se kosti lomile in nohtovi pokali po rokah in nogah; med tem so jim tudi meso tergali z železnimi kremplji, kleščami in
grebeui, da so se jele kosti kazati, in z gorečimi baklami so jih žgali. Druge so obesili za roke ali pa za noge. jih z veliko težo obtežili. pretepali jih s šibami, s palicami, s kolini, z jermeni, s korobači in škorpijoni. Vse to pretepavno orodje je bilo ob koncu še oboroženo z železnimi kaveljčki, s svinčenimi kroglicami ali drugače. V rane so jim potlej še večkrat devali soli in jesiha, da so bolj sklele.
Če je mučeuec pri tolikem terpljeuji še živ ostal, je bil peijau ali v smert ali pa v ječo, da bi potlej zopet z novim terpinčenjem premagali njegovo stanovitnost. V ječah je bilo zopet hudo terpljenje. lJile so temne, vlažne, polne zaduhlega, kužnega, smerdljivega /raka; roke iu noge so jim vklepali s težkimi verigami; devali so jih v klade, ki so bile narejene iz dveh vclicih širocih hlodov, v ktere so bile izdolbene luknje, tla so noge, včasih tudi vrat mučencev vanje vtikali; tla so z ostrimi iu z bodečimi čepinjaini nastlal i, da so morali hudo ranjeni kristjani na njih ležati, ali pa so jih še šiloma gole vlačili po takih zbodečinah. — Včasih so jih v ječi pustili, da so umerli lakote in žeje ali pa vsled razguojenih ran. včasih pa so jih zdravili, da bi jih na novo še hujše mučili. Tudi so jim pošiljali v ječo ueverske starše, brate in sestre, otroke iu prijatelje, da bi jih bile premagale njihove prošnje in solze, ker jih telesno terpljenje ni moglo.
Za mlade nedolžne so imeli pa pripravljeno še neko drugo dušno terpljeuje, ktero se mi med vsemi naj hujše zdi. Če so namreč stanovitni ostali in se niso dali z najhujšimi mukami od prave vere, — od Jesusa odverniti, poslali so jih k naj bolj spridenim iu zapeljivim osebam, da bi bili pohujšani in zapeljani, kajti v svoji kačji prekaujeuosti so prav sodili, da kristjana, ki se je dal v velike grehe zapeljati, je stokrat lože ob vero pripraviti, kakor pa nedolžnega, ki ima le samo neomadežane stopinje za seboj po vsih svojih potih. Iu če se mučencem čudimo, da so telesno terpljeuje tako serčuo prenašali, moramo še bolj stermeti iu Hoga hvaliti, da so take satauove najemnike tako pogumno premagali; angelj varh jim je večkrat vidno pomagal, Jezus jih je s čudežem rešil. Izgledov te verste imamo brez števila, tako je u. pr. sv. Neža. sv. Lucija, sv. Agata itd.
Iz Ječe so bili večidel vsi v smert obsojeni. Ce pa so imeli kteri še dalje pri življenji ostati, poslani
«o bili v pregnanstvo. Zgubili so vse premoženje in vse pravicc: kakor sužnji morali so najtežavniša dela opravljati. Slab živež, slaba obleka, verige, zaničevanje in tepenje, to je bil njih delež, dokler jih ni smert rešila in preselila v nebeško domovino, kjer ni več ne tcrpljcnja ne žalovanja. V zaničevanje so take večkrat z razbeljenim železom na čelu zaznamnjali, da so se za vse življenje od družili ločili.
Kteri so :pa v smert obsojeni, umreti so morali v n;«,hujših ne«lišanih bolečinah.
Velikokrat, zlasti v Rimu so jih dajali divjim zve rem. da so jih raztergale. Numidijskih levov, medvedov iz nemških gozdov, oroslanov, tigrov, pauterov iti divjih vol«>\ so iz vsili strani sveta za drage deuarjc nakupovati. iu v posebnih prostorih zapirali. Kadar je bil cesarjev god ali kaka druga slovesna veselica, so zveri izstradali iu potlej nad kristjane zapodili. Včasih so lačne zveri kristjane precej raztergale: večkrat so jim pa tudi (kakor ua gotovo više povelje) prizanesle in se kakor krotka jagnjetu do njih vedle ter s tem celemu svetu kazale tužno resnico: divje zveri imajo usmiljenje, strastno zdivjani človek pa ne
Prav veliko so jih ob glavo djali: nektere precej po sodbi, nektere pa. ker jih drugač niso mogli umoriti. Premnogim so uzcli življcuje z ognjem, ker so nektere na germadah sežijiili, nektere na mrežah počasi pekli, spet druge so kuhali v kotlih, kterc so napolnili z vrelim oljem ali ra/stopljenim svincem. Tudi obešali so jih in križali. Da so več terpeli. so jih obešali z glavo navzdol in večkrat zakurili pod njimi, da so se v dimu zadušili. Močne veje različnih dreves so šiloma skupaj pripogibali. kristjauc ua nje privezovali, potem pa ua-gloma spet spuščali, da so bili v uepopisljivih bolečinah razteruaui iu umorjeui. S smolo so jih obdajali in zažigali. tla so jim bili za svctiluice: s kamenjem so jih obtežali in v globoko vodo potapljali. Nekterim so zobe iz ust izbili ali jih oslepili; družim so nos in ušesa, roke in noge odrezali. V kože divjih zveri so jih zavijali in hude pse na nje ščuvali itd.
Večkrat so jih mnogo naenkrat pokončali. Naložili so jih v kako slabo barko, ktero so brez jadra iu vesla na široko morje pognali, da so svetniki morali lakote umreti, ali pa so >c relo barko zažgali, da se nihče ni nmgel rešiti ali pa so jih primorali, da so v ledu zmerz-niii. Neko mesto v Frigiji. v kterem so sauio kristjaui živeli, so na šterih voglch zažgali, da so se v malo urah sežgali vsi prebivava.
Toda no prišel bi do kouca. ko bi hotel vse natanko opisovati, kakor se bere v starih zanesljivih sporočilih iz tistih časov. Pa kakor je po tej strani vse tako stra^uo, do solz žalostno; je po drugi strani nedopovedljivo veselo iu tolažljivo. da so kristjani iz vseh stanov, bogati iu revni, učeni iu priprosti. močni iu slabotni, stari in mladi, juuaški vojščaki in šibki dečki, oblastue gospe in uežue deklice, vsi iz vseh strani so pogubno, in neustrašeno, celo veselo, radostno pcvajc hiteli v tako grozovito terpljenje in v tako strašno smert. Po skerbucm preiskavanji iu številjenji je ska-zano. da v pe »ih tristo letih, v deseterem preganjanji jih je bilo mu euih 11 milijouov, samo v Rimu 'Jl/„ nii-lijoua. S tem pa preganjanje še ni bilo pri kraji, tudi v poznejših ča iih so bili posamezui preganjani in mor-jeu; po krivovercih iu nevernikih; tadi v sedanjih dueh se v mnogih krajih spletajo mučeuiške krone. Kar je Jezus rekel o revežih: „Uboge boste imeli zmiraj med sebojto velja — bi rekel — tudi o svetih mučencih, ker je prerokoval svojim učencem: rMene so preganjali, tudi vas bodo; učenec ne more biti več kot učenik." Reveži uaj bi naša serca vedno nagibali k usmiljenosti,
sveti mučenci pa k serčni gorečnosti in junaški stanovitnosti.	(Dalje sledi.)
Prisega.
Prisega je tako resno in tehtno opravilo, da že ime pretrese človeka, kteri ni vere zgubil. Zakaj prisega (juramentum, jusjurandum) je slovesno poklicauje vsevedočega in vsegamogočnega Boga ua pričo, da je resnica, kar prisegavec izreče, ali da bo resnično spol-noval, kar zaterdi. Človek je nagnjen k laži in k omahljivosti, zato je potreba posebnega pomočka, na kterega se je zanesti, da je terdcu in zanesljiv pri iskanji iu zagotovljanji resnice, brez ktere človeško družbinstvo nima stalne podlage. Človek prisegajoč mora resnico govoriti in pričati, če bi imel pri tem tudi naj veči škodo terpeti. ali življenje samo zgubiti. Zato so prisego in.cli tudi že poganski narodi v starodavnih časih, sc ve. da ne v tem visokem iu svetem pomenu, kakor je v keršanstvu. Aristotel pravi, da „prisega je zater-jenje med poki i ca njem Boga, za ktero zaterjenje se dokaz pogreša."*) In Ciceron: rPrisega je religijozno poter-jenje, za ktero je Bog priča.***) Vsi narodi so spoznali, da pri priseganji posreduje višji bitje v ta namen, da se resnica zaterdi. Ker pa je prisega tako silno važno opravilo, je čisto očitno, da v malih in neznatnih rečeh se prisegati ne sme. ampak le prav v tehtnih. Posta-vodajstva in sodnije imajo dolžnost posebno na to gledati. da se v neznatnih in malenkostnih rečeh ne prisega, sploh, da sc prisega ne zlorabi. Ravno ker je prisega tako tehtno opravilo, zato sv. Cerkev stavi nektere pogoje, pod kteriini se sme prisegati.
1.) Prisegavec mora imeti k temu potrebno zmožnost, poznati in vediti visoki namen in važnost prisege. Biti mora toraj že v primerni starosti. Cerkveno pravo priznava zmožnost za prisego takim, ki so 14. leto do-vcršili. — poprej naj se ne pušajo k prisegi. Po ne-kterih druzih deželah sc to dopusti še pozneje, u. pr. z 18. letom. — 2. Prisegavec mora tudi oziroma na pričujoči dušni stan za prisego biti zmožen; ne sme prisegati v pijanosti, ali če je sicer zmešan. — 3. Izrek ne sme biti prisiljen, podkupljiv itd. — 4. Mora tndi prisegavec biti pošteu človek; ne taki ki je n. pr. zarad krive prisege ali druzih hudobij v slabem imenu. — Drugo glavno zahtevauje pri prisegi je to, da zunanje pričanje prisegavca se mora popolnoma zlagati z notranjim prepričanjem, ne sme si v sercu nič prideržev ati, nič drugač misliti, kakor to kar prisega. Nedopušeui so torej notranji prideržki, tiho storjeni pristavki iu enake presu-kovanja prisege: to bi storilo krivo prisego. — Reč, za ktero sc prisega, mora posledujič tudi biti taka, za kakoršno sc po pravici sme prisegati. Neveljavna bi bila vsaka prisega, ki bi bila nasprotna veri, čednosti, ali pravicam druzih. — Po cerkvenem pravu mora pri-segač biti pri jasni pameti, in prisegauje naj se zgodi saj dopoldne, v sodnijski hiši, in tudi ne kako nedeljo ali zapovedani prazuik. Želeti pa jc po omenjenem pravu, da naj bi bil pričujoč kak duhoveu, kteri bi pri-segavcem pred oči stavil, kako tehtno opravilo je prisega.
Ker si prideržimo še dalje o tem kaj pisati, naj bode za danes samo še pridjan izgled v pojasnjenje, kako zvesto se mora spolnovati, kar človek Bogu ali ljudem s prisego zaterdi ali obljubi.
Pred nekaj leti se je pitje žganih pijač po Angleškem tako razširjalo, kakor se po nesreči dandanašnji
„Orkos esti meta theias paralcpseos faai« anapo-deiktos." — **) „Est eoim jusjurandum adfirmatio religiota .. • quasi Deo teste."
razširja po Kranjskem. Bog pa je o tej kužnji povodnji obudil nekega P. Mathe\va, ki je po vsi deželi hodil, treznost oznanoval in prejemal ob enem obljube treznosti od ljudi, da ne bodo več žganih pijač pili. V mestu Thurles-u na Angleškem mlad človek, ki je bil obljubo treznosti P. Mathewu prisegel, za smert zboli in mu je dan na dan huje. Zdravnik mu zapiše zdravilo z močnimi pijačami in hvali, kako koristno je to zdravilo za pospeševanje zdravja. Pa zastonj; mladi človek se brani jemati zdravilo, ki je zoper obljubo treznosti. Na vso moč mu prigovarjajo, in pravijo mu poslednjič, da njegova upornost mu bode nakopala smert; na kar pa odgovori: „Prav, ako umerjem. vender Bog ne more reči, da sem prisego prelomil." Toda zvestoba v spolnovaji obljub ima poseben blagoslov od Boga : otrok je ozdravel.
Matej Lavrenčič.
Vzfiui zemlja, knr je t\>>je}ia! —
Ol'ii'li sa, «."osjkjiI poslednji dan!
Vzemi zemlja, kar je tvojega! — Ko pogledamo merliču v obraz, v bledi, prepadli obraz, ko iščemo v truplu zastonj duha, ki je prej na njem odseval, duha, ki je bil z nami najtesneje zvezan. — ah. takrat se nam serce skerči, kakor da ga je obdala ledena skorja. Gledam — pa Tebe ne najdem, premili prijatelj! — kar vidim, to je truplo, to je zemlja, a Tebe — ni več! Tedaj tudi Tebe, ljubi Matevž, ni več! V spominu gledam še Tvoje živo lice in njegovo gibanje, slišim Tvoje govorjenje, v rokah svojih čutim še Tvojo roko, duha se oklepata, duha dveh muogoletuih prijateljev m tovarišev, pa to je le spomin, prazen spomin — Tebe ni več tukaj! Kaj mi je tedaj mari to mertvaško lice! Zakrije ga rakev. pokajo kladva, slišim bobnenje rakve, ki derči v globočiuo, kako pada na-ujo perst — votlo, grozno — in jaz se zakrijem in serce se mi vije od bolečin; pa čemu i Saj Tebe ni več! Naj vzame zemlja, kar je njenega!
Milemu prijatelju kličem te besede, ki je sklenil svojo mlado, bogoljubuo življenje 5. aprila, Mateju Lav-renčiču. Pač mlado življenje, — saj je bil star še le 24 lét, (rojen 24. januvarija 185'J), iu bogoljubuo življenje, — saj je bil duhovnik, lani posvečen novo-mašnik, Gospodov hlapec in — reči smem, kot mnogoletni tovariš, terdno prepričan — Tilapec po volji Božji. Kavno zato se nam mora britka zaleti ta /guba — lepo razcvetene cvetice iz duhovskega verta. Ker se je v svojem življenji odlikoval zlasti s ponižnostjo in skromnostjo, bi umerlemu ne skazal ljuba vi, ako bi ga zelo povzdigoval. Slave pri drugih ni iskal; nam pa, ki srno ga poznali, bode njegova podoba ostala kot predrag spomin, naj ga kedo hvali, ali ne. Smemo se tolažiti, da je bila zanj smert rešiteljica iz dolgega terpljenja, dolge holehnosti. Božja previdnost mu je podala mnogo lepih darov zunanjih in dušnih. Dala mu je prav skerbne, blage stariše — oče mu je namreč verli kranjski dež. poslanec g. Matej Lavrenčič v Verhpolji — in kot pervo-rojenec je vžival vso njihovo ljubezen. Perva vzgoja pri stariših mu je vcepila nekako naravno pobožuost in mirno vernost, ki je tovarišem njegovim pozneje tako dobro déla. V zadnjih svojih letih bil je bolj tih iu rekel bi bojazljiv. V svoji pervi mladosti bil je kaj živ, iu bil je tega vesel še pozneje, ko mu je od 0. gimnaz. razreda jela pojemati naravna veselost. Obiskoval je prav zgodaj domaČe šole v Vipavi, v daljni uk poslali 80 ga v 1. gimn. razr. v Gorico, naslednje leto pa v 2. razr. v Ljubljano. Ni bilo težko spoznati, da
je imel posebno za realue predmete lepe zmožnosti. Bolj pa se je vsakemu še prikupil s svojim lepim, pri-serčnim obnašanjem, torej je bil leto pozneje kot tretje-šolec sprejet v Alojznico. Tovariši njegovi so ga vedno radi imeli in tudi vodstvo je cenilo njegovo izgledno vedenje. Njegovo veselje za praktično delovanje, spoštovanje duhovskega stanu, za katerega so se mu zdele njegove moči preslabe, in neka telesna bolehavost, katera se je začela v lat. šolah, bodisi, zaradi tesnih persi ali splošne slabosti (kar je razodevala tudi njegova postava: bolj majhna in sklenjeua^. so ga nekoliko odvra- , čevala ml semenišča. Toda vsakdo, ki ga je poznal, moral je ceniti poklicanega in izvoljenega za duhovski stan. kterega si je tudi izvolil — v Božjo voljo vdan — iu stopil je 1. 1*7* po zrelostni skušnji v semenišče. Čutil se je kot bogoslovec. ki se pripravlja za sveto življenje, ua svojem pravem mestu. (Njegovi višji pravijo, da je bil „augeljskega življenja, pravi angcljr Vr.) V svojih opravilih v cerkvi iu doma bil jc jako natančen iu vesten, zato sinem — blag ujegov spomin! — spominjaje se svojega tovariša i/ vsega serca zakli-cati: „Zvesti Gospodov hlapec." Ako ta ni poklican v svetišče Gospodovo, ni nihče drugi. — tako sem večkrat rekel sam pri sebi. Bolehnost ua je že to leto ožje in ožje stiskala, to mu je bilo videti na ol.razu; ali vendar je ravno to leto razvijal nekako čudno moč. Mnogo je delal, bral in učil se - med drugim tudi laščine. v kateri je prav hitro napredoval. <> počitnicah po 1. letu se je hotel do dobrega razvedriti in poterditi doma; ohrabril se je tudi toliko, da jo je mahnil na Hervaško, in videl sem v Zagrebu, kako je vse bistro opazoval; ogledal si je Karlovec in Dolenjsko ter vernil se dozdevu» okrepčan domu. Pa kmali je jel v drugem letu tožiti, da se mu je ua počitnicah in zlasti na potovanji bolehnost pomnožila, kar si je lahko razlagati, ker še zdravemu človeku je nevarna vedna sprememba v jedi, vožnje, vročina, potenje itd. Po zimi drugega tečaja bogoslovskega se ga resno loti bolehnost iu ga pri>ili pred Božičem, da odide domu. Ni mogel prav ve leti, kaj da mu je, a slabotnost z v racal je ua želodec. I >oma se še precej dobro okrepča. Ko sc je zopet približalo novo šolsko leto, mu je učenje bilo težavno; toda zbujali smo mu serčuost iu tako sc jc vernil I. l*^» v drugo leto. Tudi to leto je moral zaradi bolehnost i mnogo prestati, pa premagal jc težave. Zato je v ve-selejšem upanji stopil v :». leto. Tožil j* sicer vedno, in videlo sc mu je, da terpi. Sc ve, da takrat se je malokedo zmenil za to; a če sedaj mislim, moram reči, da je težko nosil pe/.o življenja. O prijatelj mili. saj pač vživaš sedaj, kar si v terpljenji si prislužil. Mislim, da tudi tako terpljenjc je neko mučen i št vo. Zaradi njegovega vseskozi duhovskega vedenja odločili so ga lani — v :». letniku — za inašuiško posvečenje. Ko je pa tako blizo videl važnost iu odgovornost duhovskn. segalo mu je v dušo. ¡Spominjam se. kako skerbuo me je poprašal: ali mu zainorem svetovati, da naj sprejme pouuieno mu čast? Kedo bi mu bil mogol odsvetovati» Kedo bi si ne bil želel imeti kmalu takega tovariša v duhovskem stanu? Odločil se je iu pripravljal se z vso vestnostjo, če tudi je bil boleheu. Bil je posvečen, zapel je novo mašo. pel jo blagi mladeuič in daroval Božje .Jaguje — iu sam sebe. Daritev ta je bila sprejeta, bila je Bogu prijetna, Božje Jaguje — iu tudi on, uovomašnik. O lepa, daritev! Smel bi pač hvalne iu sloveče pesmi peti, mili prijatelj, o tej daritvi; pa sedaj jih poje-sam. iu kar si takrat gledal v podobi, sedaj gledaš od
obličja «lo obličja!	.
Naj preidem od te daritve do druge, ko je dal svojo dušo Bogu, truplo pa zemlji. Ni si težko misliti, da v počasni bolezni, ki se ?e pričela prav resno o
Božiči, jc mnogo terpel mladi služabnik Gospodov. Pred Božičem je bil odšel domu, da bi dosegel malo olajšanja. A smertna kal mu je bila že zasajena v serce, iu smertui angelj je že sekal tanko nit lepega življenja. Sedaj jc utergana, 5. apr. ob 11 dopoldne jc skoučal Matej Lav-renčič svojo zemeljsko pot. sicer čez malo postavljen, a vedno zvest: zato ga je poklical Gospod, da ga postavi v višo slavo.
Koliko solz pada na Tvojo gomilo, mili, preminuli prijatelj iu vse te solze pretaka ljubezen, ker smo Te vsi radi imeli! Rekel sem, da je padla razcvetena cvetka na duhov8kem vertu. Ne, ne! Le vsadili so lepo cvetko v zemljo in ako rosijo solze na to cvetico, na to klico; rosijo iz sladkega upanja, da bode cvetka prekrasno nekadaj zopet zacvetela. „Obudi ga, o Gospod \u Tvoje bledo lice. na katerem se jc sprehajala telesna bolest, kako se bode žarila zarad slave, da si terpel dolgo iu vdano; glava, na kateri si nosil duhovsko krono, nosila bode nebeški "a duhovstva krono ; v mašnem plašči bodeš stal blizu : in dvajseterih" in v maziljenih rokah prinašal Jagnjetu darilo. To podobo gledam, dragi prijatelj in tovariš — in solza grenkobe spreminja se v solzo rajskega veselja: Saj brez solz ne moremo biti, dokler smo v tej solzni doliui. — Ti pa si tam, kjer ni več solz. Zato bežite žalostni zemeljski spomini. — za njim hrepcuimo, po nebeškej domovini!	fjj- *
nike, jim celo pohvalna pisma pošiljali). Vidil jih jet kakor zmotene ovce, izročeno volkovom, ter so bili po
V Gradcu, «i. aprila 1883.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Soča „Oljnica <jora".) (Dalje.) Katarina Kmerih še dalje popisuje, kaj vse jc vidila, da se je godilo s terpečim Jezusom na Oljski gori. Vidila je, kako so se snovale memo duše Jezusove v nezmernih podobah vse pohujšanja iz vsih stoletij do današnjega časa in do konca sveta, za ktere mu je bilo zadostovati. To so bile zmotene lažnjive misli, prevzetna pre-kanjenost, prenapete sanjarije, iažnjivo preroštvo, krivo-verska terdovratnost in hudobija. Vsi razkolniki, opra-vičevavci samih sebe (češ: kaj bom k spovedi hodil, sej nimam nič grehov itd.), lažnjivi učeniki in videzno sveti zboljševavci, zapeljivci in zapeljanci so Jezusa za-sramovali in terli, kakor da bi jim ne bil prav križan, raztergali in razdelili so suknjo brez šiva Njegove cerkve. Vsak jc hotel Odrešenika drugače imeti, le ne tacega, kakor se jc iz ljubezni do nas daroval. Nešte-vilni so Ga terpežili, zaničevali, tajili. Neštevilne je vidil, ki so prevzetno z ramami zganovali, z glavo majali in memo Njega šli, ki je stegoval rešivno roko proti njim; oni pa so memo šli proti breznu, ktero jih je pogoltnilo.
Neštevilne druge je vidil, ki se niso upali očitno Ga zaničevati, tajiti; pa mehkotno merzeči so šli memo ran njegove Cerkve, ki so vender sami pomagali jih Cerkvi usekati (u. pr. marsikteri poslanci in postavo-dajalci ki glasujejo v škodo sv. Cerkve, kakor je šel levit memo njega, ki je bil padel med razbojnike. Vidil je, kako so se ločili od Njegove ranjene neveste (sv. Cerkve), kakor bojazljivi, izdajski otroci zapuste svojo mater ponočni čas, ko vlomujejo roparji in morivci, kterim je razuzdano življenje odperlo vrata. Vidil je, kako so se plazili za plenom, kterega so tolovaji nesli v samoto, za zlatimi posodami in sterganim vratnim kinčem (neveste Gospodove, ko so njeno premoženje ropali.) Vidil je, kako so ločeni od pravs vinske terte polegali pod divjimi vinskimi tertami (n. pr. z odpadniki, ki so razsajali v Cerkvi nasprotnih politiških družbah, poslopjih zoper papeža, Cerkev, hvalili odpad-
tavati (ker so opustili sv. zakramente, sv. mašo ob dnevih Gospodovih in toraj zunaj sv. Cerkve, kakor brez domačije, dolgočasno tavajo po posvetni praznoti); in niso hotli viditi Njegovega mesta, visoko na gori postavljenega, ki ni moglo skrito ostati. (Slišali so zvo-uilo v Cerkev, vidili očitno zverševanje katoliškega življenja, povsod jim je Cerkev v oči šiujala iu sijala; pa se niso zmenili za-njo!) Vidil jih je po peščenih valovih v pušavi, kako so jih razni vetrovi sem ter tje podili brez edinosti; oni pa niso viditi hotli hiše Njegove neveste, njegove Cerkve, ki je na skalo zidana, pri kteri bivati do konca dni je obljubil in ktere peklenske vrata premagale ne bodo. Niso hotli iti skoz ozke vrata, da bi vratu ne bilo treba ukloniti. Vidil jc, da so šli za unimi, ki so šli drugam in ne skoz vrata notri; zidali so minljive, raznotere koče na pesek (krivoverci in odpadniki), brez oltarja in daritve iu imeli so petelinaste bandera na strehi (zavili so se, kamor jih je dobičkarstvo vleklo, brez ozira na pravo Cerkev in zveličanje); po teh ae je ravnal njihov nauk. :Roke so po meglah stezovali in hodili so za vedenci (vešami), ki so jih vodili k vodnjakom brez vode in ob robu prepadov niso poslušali glasu kličeče neveste, in smehljali so se lačni s prevzetnim milovanjem služabnikov in poslancev, ki so jih na svatovšino vabili. (Ali se da posvetnjaštvo še bolj živo popisati?) Niso hotli na vert, ker so se bali plotnega ternja, nekoliko pri-težnost; in Gospod jih je vidil, opojene od samih sebe, izstradati se brez pšenice in usahneti brez vina (opu-šati velikonočno sv. Obhajilo in druge pomočke milosti Božje) . . . Jezus pa je vse vidil in je žaloval in hotel terpeti za vse, ki ga ne vidijo, ki nočejo nositi za Njim svojega križa v Njegovi nevesti (Cerkvi), kteri je samega sebe dal v presvetih zakramentih, v Njegovem mestu, zidanem na gori, ki ne more skrito ostati, v Njegovi Cerkvi zidani razkoli, ktere peklenska vrata premagale ne bodo.
Iz Gorice.*) Govor o pogrebu prevzviše-nega gospoda Andreja Gollmayr-ja, knezo-nad-škofa Goriškega, Nj. ap. vel. tajnega svetovalca, velikokrižnika reda Leopoldovega itd. itd. itd. Govoril prof. Dominik Al p i dne 20. marcija 1883.
Regem, cui omnia vivunt, veoite, adoremus Kralja, kteremu vse živi, pridite, molimo ga.
Žalostno, britko opravilo mi je naloženo: govoriti imam dobrim otrokom, ki so zgubili ljubega očeta; govoriti pred tem odrom mertvaškim — v tem, ko Vaša serca globoka žalost prešinja, govoriti en sam korak daleč od mertve rakve, ki krije truplo velečeščenega našega Pastirja. V teh okoliščinah govoreč spominjam Vas, slavna gospoda, tistih besedi, ki jih sv. Cerkev polaga na jezik svojim služabnikom od konca mertvaških. jutranjic, besedi, ki imajo v sebi moč, da omečijo Vaše bolečine, da nas v naši žalosti tolažijo: „Regem, cui omnia vivunt, venite, adoremus." „Kralja, kateremu vse živi, pridite, molimo ga!"
Visoka, božja modrost sv. Cerkve je ta, da v pričo zmag, s katerimi se smert ponaša, veli obračati misli
*) Po prijateljski roki nam je došel pričajoči ginljivi govor o pogrebu našega prestavnega rojaka, ki naj se kot
zgodovinska znamenitost ohrani v „Zg. Danici".
Vr.
k Kralju življenja. „Regem. cui omnia vivunt, venite, adoremus." „Kralja, kateremu vse živi, pridite, molimo pa."
Žalostno je videti, kako smert vse podira in požira. Neizprosljiva njena kosa kosi, kakor ponižne rastljine, tako tudi stare hraste in močne ciprese. Z žalostjo nas napolnuje to grozovitno vsakdanje razsajanje smertne kose, pod katero pada vsak trenotck žertev brez števila, brez ozira, na tiare mitre in žezla — in slavno žertev imamo tudi tukaj pred seboj; — ali tolaživna je misel, da vse živi pred neumerljivim večnim Gospodom. „Kralja, kateremu vse živi, pridite molimo ga!"
On, veliki Bog, bistveno in večno Življenje, brez začetka in konca, On je gospodar življenja in smerti; On je ustvaril to našo perst, — „Ipse fecit nos" — On jo pa tudi, če mu je to všeč, v prah spremeni.
Uklonimo se temu najvišemu gospostvu, tej ver-hovni mogočnosti našega Boga! „Venite. adoremus!" „Pridite, molimo ga!"
Kaj je človek? Kaplja jutranje rose je. cvetličica na polji, ki se zjutraj razpihue. zvečer pa že zvene in se 08uje. — Prah smo, nič nismo: ponižavši se torej v svojem prahu molimo Kralja življenja! „Regein cui omnia vivunt, venite adoremus!" „Kralja, kateremu vse živi, pridite, molimo ga!"
Vse, gospoda, živi pred Bogom, po njem vse živi.
—	In tako — potolažite se — živi tudi naš Oče in Pastir, čegar nemo truplo tu pred nami leži. Živi, da, živi tista plemenita duša. ki je oživljala Rajncega umer-ljivo telo, živi v naročji Božjem. Kedar se nismo zaua-šali, poklical ga je Bog k sebi; saj je On gospodar življeiua in smerti: uklonimo se torej temu nerazumljivemu njegovemu sklepu, po katerem je poklican naš Oče od nas. Božja volja je bila taka. „Kralja, kateremu vse živi, pridite, molimo ga!"
Živi našega Višega Pastirja plemeniti duh; kaj pa truplo njegovo ? .. . . Truplo njegovo spi počiva. Prestati mora ponižanje groba, sramoto gnjilobe in troh-nobe — pa le za to, da nam poreče, da vse na svetu je nečimerno: bogastvo, časti in slasti; ali potem, ko to seme, zemlji izročeuo, prestane osramotitev razkrojitve, pokliče ga Bog k lepše cvetočemu in častitljivšemu življenju, k življenju, katero ne zajde več; živelo bode, oživljal ga bode Kralj življenja, pred katerim vse živi. „Kralja, kateremu vse živi, pridite, molimo ga!"
Duša našega Očeta živi. živelo bode njega umer-ljivo telo; — živijo pa tudi njegove zasluge, živijo njegove kreposti.
Živijo pred Bogom, da prejmejo plačilo, in mi prosimo milega Boga, da mu plačilo podeli obilno.
Živijo pa zasluge in čednosti njegove tudi pred nami in za nas; živijo, da nas učijo, da jih občudujemo, da jih posnemamo.
Ne pričakujte, častita gospoda, da Vam bom obširno in na drobno popisoval življenje Njega, ki se je
—	preživevši več ko Četert stoletja med nami, te dni ločil od nas. Za tujce bi se spodobilo to storiti, nikar pa za otroke, ki so tako dolgo časa uživali njegovo očetovsko skerbljivost in ljubezen, ki so se zarad njegove čudovite starosti bili že — rekel bi — sprijaznili z mislijo, da življenja njegovega ne bode konec, in ki gotovo nikdar ne pozabijo veličastue in ob enem lju-beznjive podobe, katero so malo da ne osem in dvajset let bili vajeni gledati tamle na tistem Sedeži.
In njegovi otroci so dobro poznali njegovo življenje, poznali smo mi vsi življenje njegovo ponižno in tajno, ki se ni šopirilo, čeprav ga je venčala čast in slava; življenje skoz in skoz delavno do zadnjih njegovih dni; življenje odlično duhovno, ki se je sveto-radostno napajalo z vsem, kar je resnično in dobro; življenje polno
darežljivosti za čast božjo, katera je bila vsikdar pervs njegovih misli; življenje posvečeno blagostanju njegovih bratov in sinov, katerim je odkritoserčno želel naj večo korist.
Blagoslovljena iz nebes vcepila se mu je že od mladih let misel, da bode vse njegovo življenje, kakor meglica dišečega kadila na darilniku, čast in slavo darovalo Kralju nebeškemu. Združivši z neomadežano. angeljsko nedolžnostjo krepak in bister um pa železno voljo, spoznavati zaklade resnice in modrosti, da bi jih potlej delil svojim bratom. — posvetil se je Bogu v duhovskem stauu, v katerem je imel leta in leta nositi eno najviših dostojnosti — dvojnati križ in palium.*)
In, oj, kako je — ne iz borne častilakomnosti in človeškega napuha, ampak iz globokega spoštovanja do visoke svoje službe in časti, spozuavši se za kar je bil, za eno naj večih svetilnic na cerkvenem svetilniku, za živega namestnika Pastirja vseh pastirjev v svoji nad-škofiji, spoznavši se za presvetli žarek velikosti božje, za odličnega nositelja in varha veljave in mogočnosti božje — oj, kako je on spoštoval in častil v sebi visokost svoje dostojnosti, sosebno ta čas. ko je ves zamaknjen svete skrivnosti opravljal, ali ko je ss. zakramente deleč vernim milosti studence odtikal. In mi smo se veselili, ko smo gledali častitljivega starčeka, ki je dasi že pet in osemdeset let star, vendar še kazal v prijaznem obličji mladosten cvet; častitljiv sij mu je čelo obdajal. Ta mladostni cvet v sivi starosti, ki je bil znabiti časno plačilo na tem svetu odličnim njegovim čednostim, bil je nenavadno nassprotje, kateremu so se po pravici vsi čudili; in mi smo se ponašali da smo imeli med nami to častitljivo cvetočo sivostarost.
(Kooec nasl.)
V Celovcu mesca sušca. (Potcrdilo in zahvala.) „Vis. čast. gosp.! Prijatelj moj davni! Prejel sem 12 gld., ktere so nekteri domorodci darovali in ste mi jih poslali. Razveselili ste me s tem, ker sem videl, da se spominjate mojega trudnega dela že od nekdaj na polju literature slavjanske in moje borbe za slovjaustvo in sveto vero. Hvala serčna Vam, gosp. Jeran, in vsem, kteri so se mene spomnili. — Telesno sem prileten, oči so mi oslabele, zato slabo pišem, — le pišem samo, zakaj oči ne morejo nadzorovati pisanja."
(Dalje piše gosp. Majar, da ga je 1. 1870 mertud zadel, potem ko je bil 15 let za kaplana na deželi in v mestu za provizorja, pa iS let za župnika v Gorjah. Ima pa malo počitnino in od beneiija 124 gld.)
Poslednjič pravi: „To pa ine veseli, da slavjanstvo počasi sicer, pa vendar krepko napreduje, in da pri nas liberalna nevera očividuo slabi"
Matija Majar, I. r.
Pristavek: Čast. gosp. Matija Majar je bil roj. v Borovljah 7. sveč. 1809, posvečen pa 1. 1836; tedaj je že dobro v letih. Pisanje kaže, da res ne more Citati, kar sicer še precej razločno piše. Bog in dobri prijatelji naj ga tolažijo v njegovem otožnem stanu. Vr.
Detinsko zaupale.
(Za deklamacije.)
Mrači se, v cerkvici je prazno. In mimo krog in krog je vse; Na pragu malo dete pazno — Samo tak pozno, kaj li če? —
*) To je nadškofovski volneni ovratnik. Preatavlj.
Se bliža lahno do altarja, Proseče sklene ročice K Zveličarju, čisto ko zar ja, Z očescem dviga serčice.
50	zveste dekle pol — siroti Povedale enkrat skrivaj: „Tvoj oče je na krivi poti.
Da verne — móli — se nazaj V
Besede, dete je umélo. Globoko v serce vtisnilo; Zato skrivaj je sem prispelo, — Dolžnost je moja — misli — to.
Ne gane nič se. vse miruje, Na mah pa detice čversto
51	male čevljice izujc, Na Božjo spleza mizico.
Tje k vrati ca m uague se lahno, Na tabernakelj poterkljá, Šepeče milo, a živahno: „Al' si. moj Jezušček, doma?"
Vse tiho! — Le od stene glasi Doné slušeči zdaj nasprot; A dete terka spet počasi — Gospoda kliče drugi pot.
Tud' zdaj ostalo vse je mirno Na klic premilo se glaseč; A dete zopet terka v«'*rno — Gospod mar noče čuti več V
„Moj Ježček. si li tu V" — vprašanje Dozdaj zastonj — spet ponovi Zaupno dete in terkanje Na vratica — brez tožnosti.
A dete zdaj zastonj ne kliče, Od znotraj rahlo glas doni Kot rožce dih, ki vabi, miče: „Da, tu sem, kaj češ dete mi?"
„Verniti ateja mi izvoli," Priserčno prosi deklica; „Da zopet Te, kot drugi, móli, Kot jaz, in moja mamica."
O blagor ti detinska vera, Ki tak zaupno govoriš; Gospod tolažb ti vir odpira, Kar si prosila, zadobiš.
K verstuicam spet poda se mala, Ko Jezus blagoslov ji dal;	.' ~
Mar ni le angeljev sreč*vala. K' jih v hišo je Gospod poslal'' —
Je malo malo dni minilo, Zgodi se, kar prosila je: Nebó očetu odklenilo Se na detinske je prošnje.
Badosiar.
Razgled po svetu.
Irski inucenci. V kratkem, kakor se poroča iz liima, ima pričeti kongregacija obredov preiskavo glede velikega števila irskih mučencev. Imenik kaže mnogo nadškofov, škofov in mašnikov, ki so umerli v poterjenje svoje vere pred in med preganjem Henrika VIII, Elize in Cromwella.
Iz Rima. Za razširjanje sv. vere so sv. oče Leon XIII zelo vneti. Pokazali so to tudi s tem. da so izvolili za tajnega kamernika č. g. Moréla, vreduika „Annalovu, in voditelja slavno znanega tednika za misijonska sporočila ^Les missions catholiques" v Sijonu.
V Rimu se je pretekli mesec vernil g. Celestin del Frate, apostolski delegat in izredni poslanec sv. Stola pri republikanski vladi v Chili-u. Bil je tam skor leto in dan in je veliko dobrega storil za ondotno cerkev, zlasti pri snovanji nove šolske postave, v čemur je katoliška Cerkev dobila častno mesto. Zdaj pa je framasonski duh tako obsedel vladne oblasti, da si prilastil je cerkvene pravice, ki jih Rim nikakor ne more odstopiti ; toraj je pretergana diplomatiška zveza z rimskim stolom.
Angleški katoličan je nameravajo v majniku skupno romati v Lurd. Poseben red za to romanje bo določil kardinal Manning. Za Angleško je to kaj posebnega in kaže vesel napredek katoliškega življenja, ki je bilo toliko lét tako zelo zatirano.
Kabošne pošasti so nihilisti! Na železničnem tiru ne daleč od mesta Taganroga je bilo nedavno najdeno mertvo truplo mlade dekline. Na lističu, ki je ležal zraven nje, je bilo zapisano, da umorjena je bila druž-nica prekucuhov, zoper ktere pa se je z izdajstvom pregrešila. Vsled tega da jo je rovarski odbor obsodil k smerti ter je obsodba s tem zveršena. S papirja se je zvedilo, da je bila umorjena študentovka Matrena Pogorelova, ktera je nedavno bila v naulHTPč Petrogradu. Zaklana je bila v vrat in imela je veliko rano na glavi, pa še veliko malih ran. — Tu imajo strahotni nauk nespametne dekline, ki v vsem hočejo posnemati moške zijala, še celo v rovarstvu. in jim je vse bolj mar. kakor kuhalnica, metla, orodje, ki nobeni ženski ne dela sra-, mote, če tudi je gospodičina.
Amerikanske novice. Če ni katekizma in brezovke v šoli... iz „Jung-Amerike" ima Kolumbia čudne reči. Trop pobov iz očitnih (amerikanskih brez-vérskih) šol se je nedavno oborožilo z revolverji, noži, bodali in drugim orožjem in zedinili so se v toiovajsko derhal. Slišalo se je pa tudi o mnogih tatvinah, ki se tem potepuhom pripisujejo. Na vsako malo razžaljenje od kacega tovarša potepuhi žugajo, da ga bodo razme-sarili. in zakleli so se tudi, da se bodo zmaševali nad nadučiteljem, ako se bo vmes vtikal. V kratkem je bilo poškodovane veliko lastine. Ped stopnicami šolskega poslopja so našli kup oblauec in nažganih žeplenk, kar daje sumiti, da so hotli poslopje požgati. — Menijo, da so smerkovci prebirali prismojene „romane* o tolovajih itd., kar že otrokom možgane zmeša, še bolj pa se pogreša prava keršauska izreja doma in v šoli. Arne-rikauski dopisnik je te misli, da šolsKe znanosti po no-vošegni deržavni šolski zistemi niso pomočki zoper hudobije, temnč da pri pomanjkanji versko-nravne izreje jih še pospešujejo iu delajo prekanjene hudodelnike. Kaj pomaga n. pr. branje, ako to znanost obrača v to, <ia bere knjižuge, ki ga napeljejo v zmote, v krajo, v nečistost (kakor večina novošegne beletristike) itd. V
A mer i kan ski l'rei mavrar j i. ki imajo v republiki Oilejski vladno kermilo v rokah, hočejo tudi v tej republiki zbuditi razpor s sv. Cerkvijo, ker zahtevajo, da bi duhovskim dostojnikom vlada službe oddajala. Dobrotno pogovarjanje ni nič pomagalo in papežev poročnik je boje zapustil deželo.
t P. Feliks Verrevdt, naj starši jezuit v Ameriki, je umeri v Cincinatu, v S5. letu svojega življenja. It. I. P.
Strašne povodnji so pred kratkim razsajale v severni Ameriki, zlasti po deržavah Ohio in Misuri. V Germantownu so bile hiše tako čisto odplavljene in od-
nesene, da se še ceste več ne poznajo. Odneslo je za vselej 3 delavšnice. 2 obertniški hiši. 40 stanovanskih hiš in 3 stale; 17'.) hiš, 133 klanic, 12 delavšnic in (> obertnišnic pa je bilo na drug kraj zanesenih. — V Novem Albanu je samo pri steklarnicah 500.000 dolarjev škode. — V Šhawnetownu je voda 100 hiš odnesla, 2000 ljudi je brez podstrešja.
Nesramno. V Novojorku so nedavno napravili ples v korist nekega na vislice obsojenega morivca. Kakošni vitezi so bili na plesu, kažo to. da so se bili
_ tudi iz nesramnih vzrokov — stepli in je bil cdcu
s samokresnim strelom hudo ranjen.
Kaj koristi šolskim deklicam braujo ,.romanovV*4 V Greensville-u (IU.) se je prav živo pokazalo, kako silno kužljivo moč do ženskih inožgan ima branje sanjarskih novel, enačili povest, pesem itd. Nektere 14—IHletnc hčere iz najboljših hiš, ki so se z omenjeno kermo pasle, so se oskerbele s popotno pertlja-rijo, zapustile šolo. se podale kake 2 uri daleč v Poco-hontas, da bi se po železnici odpeljale dalje proti vzhodu, češ. da bodo kje /a pesterue se vdniuale iu saujarsko živele, kakor so v romanih čitale. V svojo lastno srečo so bile spoznane, dobri prijatelji so to reč naznanili staršem, kteri so še do časa poskerbcli, da se je karavana rdolgih las pa kratke pameti" zopet domu vernila. — Ni čudo, da previdni Amerikanci nimajo zaupanja do tako imenovanih deržavnih šol, v kterih se veroznan-stvo ne uči, toliko rajši pa mladino izročujejo redovnicam. kterih šole na svoje stroške zderžujejo, kakor so nam pravili naši rojaki.
Misijonar Jeram. V Mineapolu (St. Pavel) se je zbrala iiemška srenja pod varstvom sv. nad angela Mihaela, v kteri bode pastiroval č. g. Peter Jeram. Ze so kupljeui trije prostori, za cerkev, šolo iu duhovšuico, za 11.000 dolarjev, iu to spomlad že prično cerkev zidati.
Tudi drugod se neprenehoma zidajo mnoge nove cerkve.
Huda poskušnja. Na Devil-Lakc-agcnturi je pogorela misijonska hiša za izrejo indijanskih otrok. Ob enem je bučal grozen vihar, da se je ogenj strahotno naglo razširil. Vcndcr so verlc redovnice z nezmernim natezanjem rešile vsili 94 indijanskih otrok iu nekaj pohišja.
Štirdeseturna pobožno s t se v zveznih der-žavah prav pogosto obhaja; tako poprešnji mesec v poljskih cerkvah sv. Stanislava in sv. Iledvige v Milawau-keji, kjer je veliko poljskih duhovnov spovedovalo in bilo veliko obhajil. Kako obilno je poljsko prebivalstvo v ondotnih krajih, priča tudi to. da samo v cerkvi sv. Stanislava je bilo lansko leto obhajil 15000.
Kardinal Mak-Closkey, metropolit Nc\v-Vorski. je sklical proviucijalni cerkveni zbor za dan 3. junija v cerkvi sv. Patrika v New-Yorku. To bo četerti zbor te proveucije in pervi pod predsedstvom Mak-Closkeva.
Bratovske zadeve. V molitev priporočeni:
Bolehen duhovuik za ljubo zdravje priserčno priporočen. — Neka posebna hišna potreba. — Sestra priporočuje svojega terdovratnega brata za spreobernjenje. — Bolna deklica in še več drugih bolnikov. — Terdo-vraten grešnik za spreobernjenje. — Zanikaren in razuzdan gimnazijalec priporočen od skerbne matere za poBoljšanje. — Bolnik za ozdravljenje iz nevarne bolezni. — Mladeneč, nevarno bolan, za zdravje, ter hoče s polnim imenom se zahvaliti, ako so ozdravi. — Prehuda
bolezen na roki. — Brat in sestra sebe in terdovratnega brata priporočata za spreobernjenje.
Koledar za prihodnji teden:
IG. mal. travua. S. Martina d. m. — 17. S. Rudolf. — 18. S. Apolonij. — 19. S. Krna. — 20. S. Leon IX. p. — 21. S. Anzelm. — 22. Četerta nedelja po veliki noči. Najdenje trupel ss. Kocijana in tov. —
Množenje naše bratovšine.
V bratovšiuo Naše ljube Gospe presv. Serca je pristopilo od 1. januvarija do 31. marca t. 1. iz slovenskih pokrajin z glavnim zastopom pri stoluici sv. Nikolaja v Ljubljani novih družnikov 1334: poprejšnjih je 106.932; tedaj skupaj 10S.2.M» udov. Res lepo število vernih, kteri posebno časte N. lj. G. presv. Serca iu se v njeno varstvo priporočajo. Ne da se povedati, koliko jih je bilo potolaženih in uslišanih, ki so se po skupni bratovski molitvi priporočali nebeški Kraljici. Naj bi gg. duhovui pastirji svoje verne spominjali na to res na vse strani nepopisljivo blagonosuo bratovščino, ktera svojim udom tako majhne dolžnosti uaklada. kar vsaki brez pritežnosti opravlja, pa mu toliko dušne koristi obrodi. Zlasti naj bi starši, oskerbnisi mladino bolj priporočevali za varstvo nedolžnosti, razuz laue pa za spreobernjenje. Dobrotljivi Bog. kakor vse kaže, je za naše dieve velike nevarnosti, bi djal. nalaš dal ta po-moček katoliškim družinam, da bi se rešilo, kar se dá še rešiti. Nikar ne dremajiuo! Ss ako čujemo. se strahotno veliko ljulike seje. Mnogi morebiti še niso opravili velikonočnega sv. Obhajila: marsikteri bi se vender omečil, ako bi bil priporočen, ter bi veliko čez lUO.iJOtl ljudi vsak dau večkrat zauj klicalo k Mariji za prošnjo, da se spreoberne iu reši svojo dušo. Kako potrebni so tudi mnogi bolniki te posebne pomoči za dušo in za telo! Hudobnež umira v grehu, in njegova duša — kdo vé. od koga jo bo Sodnik tirjalV!
Listek za raznoterosti.
-J. Prcčastiti gospod Štef. korijanrir, častui kanonik. knežje-nadškotijski kouzist. svetnik, vodja kn. u. centralnega seineuiša. bogosl. profesor itd. itd. v Gorici je 9. t. m. o 4 zjutraj, previden s ss. zakram.. umeri za mertudom. star (54 let. Bil je naj berže naj slavniši učenjak v orientalskih jezikih na Avstrijanskem in v vsakem ozirirprav izversten gospod. Bog mu daj večni mir.
«J- Iz Št. Vida nad Ljublj. Marijo Tomčevo, roj. Kraljičevo. ki je po kratki iu hudi bolezui. previ-dena s ss. zakramenti umerla 7. t. 111.. priporočajo gosp. soprog Miroslav Tomec in drugi domači v molitev iu blagi spomni.
Nove Sniarnice! Nove bukve pod imenom „Luršk i 111 a j u i k in iu o 1 i t v e n i ku so prišle ua svetlo. < >bse-gajo ršmarnice" in navadne molitve. Po pošti prejete, stanejo v polusnju 1 gld., vse v lnuju brez zlate obreze 1 gld. 10 kr.. z zlato obrezo 1 gld. 30 kr. Dobivajo »e pri čast. g. Marešič-u v Šentvidu nad Ljubljano; pa tudi po nekterih ljubljanskih knjigarnah.
Izgledi bogoljubuih otrok iz vsili rase v kerščaii-stva. Spisal Aut. Keržič. katehet. I.. II. in III. zvezek. — Pogrešali smo prav občutljivo izgledov iz keršanskega življenja za mladino. Temu je v okoui prišel čast. gosp. omenjeni izverstui pisatelj s svojimi 3 knjižičami, kterih obseg je po vcčeui bil v rZg. Danici," vse pa je posebej uatisnjeno in se dobiva pri g. pisatelju in v katol. bukvami pod imenovanim napisom (mehkovezani po 30 kr.). nekoliko že v drugič natisnjenega. Ne le vsaka šolska kujižnica naj bi imela to lepo
delo, ampak živo želimo, da tudi vsi izmed mladine, kolikor jih zna brati, naj bi imeli te podučne in spodbudne knjižice v svoji lasti in naj bi jih pogosto prebirali. Da se to res zgodi, naj bi skerbeli starši, oskerbniki, gg. učitelji in kdor koli ima do mladine vpljiv.
Cerkveni obredi. Za ljudske šole sostavil S i m. Zupan, katehet. V Ljubljani 1883. Ta lična knjižica, fHJ strani, je tudi za družine in domače branje prav pripravna, ker vse cerkveno leto se lahko spremlja in prebira, kaj pomeni ta in ta praznik, čas, obred itd.
Svibanjsko ovice. Zbirka pjesama za svibanjsku pobožnost. (Dozvolom prem. biskupa dr. Jurja Dobrile.) izdao O. H. M. Natis družbe sv. Mohora. Neutrudljivi naš rojak, pisatelj č. o Hrisogon, ki je že veliko spodbudnega na svitlo spravil po knjigah in časnikih, je pričel pisariti tudi že v hervaškem jeziku. Ravnokar nam je prišla v roke lična knjižica z imenovanim napisom, ktera obsega 31 spodbudnih slovenskih Marijinih pesem, predjanih v hervaški jezik za mesec majnik ali „šmariiice." To je gotovo dobra misel in delce utegne dosti dobrega sadu roditi, ako se pesmi spravijo hervaškemu narodu, zlasti šolski mladini, s slovenskimi napevi v roke in se pesmi pevajo po cerkvah, kapelah iu kučah v mescu majniku in sicer skoz leto, posebno o Marijinih prazniKih. Želimo č. o. Hrisogonu, da bi nadaljeval lepo delavnost v korist hervaške mladine.
V Kranji je bil v torek, 10. t. m., slovesno keršen ter v katol. Cerkev sprejet izraelec gosp. Mavricij »Schlesinger, c. kr. artilerist. Slovak po rodu. Več prihodnjič.
Xa Ježici k zadnj. naznanilu še to-le: Lepi novi križ na zalo bandero sv. Jurja v Stožicah je napravil g. Zadnikar; častitljivo bandero farne cerkve sv. Koci-jana pa je tudi prav dobro in skerbno vravnala gospa Ana Hofbaurova.
Sprevod Kocijančieev je bil veličasten, duhovstva gotovo preko 50 oseb. Je pa pokojni tudi zaslužil tako sočutje, ker je bil naj blagša duša.	Š.
Iz Tersta. C. k. A nfton Spinčič imenovan je župnik Kastavski; — v župnijo Momjan vmesten je č. g. Anton Urbanac; — v Plavije pride za kapelana č. g. J. Kavalič, v Kopar za duh. pom. in korvikarja č. g. Ivan Pecchiar; v Mile za duh. pom. č. g. Ivan L u p c t i n a.
Služba za mežnarijo na Trati pri farni cerkvi sv. Janeza Kerstnika nad Škofjo Loko se oddaja, tako, da novi cerkvenik v dan sv. Jan. Nep. (16. majuika) mora službo nastopiti. Sposobni pošteni prosivci naj se pismeno ali osebno oglase pri ondotnem farnem vradu (z napisom do č. g. Frančiška Dolinar-ja. župnika); prednost imajo, kteri so samskega stanu z omenjenimi lastnostmi.
Zahvala. V imenu pogorelcev iz Broda se zahvaljujem za poslanih 8 gld. JO kr. in iz serca kličem: Bog plačaj! Z odličnim spoštovanjem.
Anton Peterlin, župnik.
Dobrotni darovi.
Zi študentovsko kuhinjo: Čast. g. župn. Tom. Šlibar
1	gld. 50 kr. — Čast. g.' župn. Mat. Preželj 2 gld. — Čast g. župn. J. Potočnik 1 gld. Čast. g. Jv K. 1 gld. — — Čast. g. župn. Greg. Jakelj G gld. — Čast. g. župn. Jože Kerčon 1 gld. — Čast. g. župn. Fr. Klemenec 2 gld. — Čast. g. Kurat Jan. Bizjan 5 gld. - Čast. g. župn. Tom. Eržen 1 gld. — Čast. g. kurat g. Al. Puc
2	gld. 40 kr. — Čast. g. župn. L. Škufca 1 gld. — Čast. g. dr. J. Svetina 1 gld. — Čast. g. Jak. Strupi 1 gld. — Prečast. g. dekan M. Skubic 5 gld.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca v Ljubljani: Po čast. g. Erkerji oseba 1 gld. — Iz Šmartnega pri Kamniku po čast. g. župniku 5 gld. 00 kr. — Čast. g. župn. A. Žgur 1 gld. — Rudnik po č. g. župn. 7 gld. 15 kr. — Čast. g. dr. J. Svetina 1 gld. — Iz Ternovega na Notr. po čast. g. Jak. Strupi-u 2 gld. 20 kr. — Pobožna družina 4 gld. (oddano g. stol. župn. A. Urbasu).
—	Iz Sorice po čast. g. župn. A nt. Jamniku 34 gld. 20 kr. — Iz Krope po čast. g. župn. J. Kapuz-u 7 gld. 50 kr. — Čast. g. Jos. Lukanec i) gld.
Za pogorelce v Koša ni: Iz Železnikov po č. g. župn. J. Mraku 3 gld. 10 kr. — Iz Dupelj čast. g. duhovnik in duhovuijani 4 gld. — Horjul po čast. g. župn. Fr. Dolinarju 3 gld. 25 kr. — Čast. P. B. V. 3 gld. — Čast. g. župn. Jože Kerčon 2 gld. — Iz Šmartna pri Kr. nabirka 12 gld. po čast. g. župn. J. Krašovicu. — Čast. g. ilr. J. Svetina l gld. — Z Loškega potoka zbirke 4. gld. po čast. g. adm. Jos. Zelnika.
Za cerkev o Bohinjski Bistrici: Č. P. V. 3 gld. — Čast. g. dr. ,). Svetina 1 gld. — Po čast. g. J. Strupi-u iz notr. Ternovega 2 gld.
Za varite Božjega groba v Jeruzalemu: Zalilog po č. g. župn. 2 gld. — lz Železnikov po č. g. župn. J. Mraku 2 gld. — Po č. g. župn. J. Kapuz-u iz Krope 3 gld. — Po prečast. g. dekanu J. Kovačiču: Hinje 7 gld. iX) kr.; Sv. Križ p. Turna 7 gld.; Žužemberk 7 gld.; Selo pri Sumb. 4 gld.; Čatež p. T. 3 gld. — Iz Teržiča 10 gld., izročil čast. g. J. Molj. — Iz Šmartnega pri Kamniku 4 gld. 20 kr.*) Popravek: Iz Senožeč 2 gld. 00 kr. (zadnjič po zmoti 2 gld.)
„ Za sv. Očeta: Kropa č. g. župn. J. Kapuz-u 13 gld.
—	Čast. g. dr. J. Svetina 1 gld. — Čemšenik po č. g. župn. Fr. Rometu 8 gld.
Za opravo ubožnili cerkev: Od sy. Križa in z Jesenic O gld — Rudnik O gld. 22 kr. — Iz Strug 12 gld. — Iz Šmarjete pri Klevevžu 22 gld. 80 kr. — Iz Mozelja 18 gld. - lz Slavine 31 gld. — Iz Rake 35 gld. 05 kr. — Iz Motnika O gld. 40 kr. — Iz Horjula 21 gld. — Od s v. Križa nad Jesenicami G gld. — Iz Zalega loga nekaj platna in 11 gld. —Iz Kresnic 12 gld. 55 kr. — Iz Žaline 24 gld. 12 kr. — lz Gorjan 28 gld.
—	Iz Žir 28 gld. — Iz Šturije 27 gld. 00 kr. — Iz Ustij 2 gld. 77 kr. — Iz Rudnika O gld. 22 kr. — Iz Unca O gld. — Iz Šmartnega pri Kamniku O gld. 20 kr. Popravek: V posl. štev. v zadnji verstici teh darov naj se bere: Vojsko po čast. g. Val. Klobusu 15. gld.
Za sveto Dedinstvo: Č. P. B. V. 2 gld. — Iz Zla-topolja 50 kr.
Za misijon g. kav. dr. Jegliča v Sarajevu: Čast. g. dr. Živkov 5 gld. — Ljudmila 2 gld.
Za najpotrebniši pogorelce: Fužine po čast. g. J. Tavčarji 3 gld.
Za Bosno: Pos. g. Jož. Ožura za pogorele redovnice v Sarajevu 3 gld.
(Drugi dar. prih.)
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. —r v K.: Prav vstregel; serčna hvala in pozdrav! — G. L. v Gr.: Prav iskrena hvala! Bolj natanko tudi mi nismo zvedili. Sicer: Dozdevna kaka piica je prijazna le zvezdica. — G. S. v V.: To in presnje — vse prav in dobro o svojem daso. Poštenje nezvelemu prijateljstvu! Drugo o priliki. — G. Š. v T.: Gorka hvala in poklon od vtih S strani. — G. B. P—lj v M. in drugim: Vsi darovi prih. — G. V. V. Gratias! Drugo prih.
•) Op. Pri tem daru v naiem zapisn. ni zaznamnjan namen; ako morebiti ni prav, prosimo naznaniti.	Vr.
Odgovorni Tratnik: Lika Jeran. — Tiskarji in uloiniki: Jožef Blaznikovi nasledniki ▼ Ljubljani.