Za poduk iu kratek oas. Vurberg. (Krajepisno-zgodovinska črtioa; spisal M. Slekovec.) Med najlepše in najrodovitnejše kraje na slov. Štajarskem z mirno vesljo prištevamo Slovenske gorice, ki se enako valovom razprostirajo med Muro in Dravo. Prijazne doline z bujnimi travniki, rodovitnimi njivami, zelenimi hostami in sadovnjaki se vrstijo z griči in hribi, na katerih zori žlahtna vinska kapljica, in kamorkoli se ozre tvoje oko, povsod zagleda znamenja rodovitnosti in blagostanja. Na skrajni južni meji Slovenskih goric, v sredini med Mariborom in Ptujem beli se na visokem, precej strmem hribu tik deroče Drave obširno zidovje starega gradu z lično cerkvieo ob strani. Glej, to je slavni Vurberg, ki kot nema priča iz štarodavnih easov z nekakim ponosom gleda s Kačnjaka tje dol po širokem Dravskem polju ter vabi potovalca, naj pride in si ogleda njegove znamenitosti ter se razveseli nad krasnim, da — čarobnim razgledom, ki se od ondot ^pira. Pojdi torej, dragi eitatelj, z menoj po gladki okrajni cesti, ki drži iz Ptuja za gradom proti severozahodu in čez dve pičli uri bova po divni dolinici, katero Grajena namaka, dospela do lične vurberške učilnice, stoječe v tihi samotiji tik velike ceste na desni strani. Nekoliko korakov od nje kreniva pri križu na levo stran ter korakajva po uglajeni pešpoti v prijetnem gozdu naprej in kmalu bova dospela na vozno cesto, ki drži od grajščinske pristave h gradu. Ko sva na tej precej strmi cesti zapustila za seboj kakih 300 korakov, dospeva iz hoste na majhno ravnino s prostim razgledom v daljino. In na tej ravnini stoji na desni snežnobela cerkev Matere božje, na levi pa se na vrhu hriba vzdiguje vurberškega gradu zidovje. Preden pa ti obširneje opiSem cerkev in njeno zgodovino ter te seznanim z duhovnijo, povabim te, da stbpiš z menoj v grad ter si ogledaš njegove znamenitosti. In ker vem, da te bode tudi mikalo, zvedeti, kaj o zgodovini gradu in njegovih lastnikov, hočein tudi v tem oziru ustreči tvoji radovednosti. I. Grad.*) Da dospeva h grajskim vratom in od tam v grad, voliva ali pešpot ali pa vozno cesto. Pešpot vodi naju med žitnico, ki je ob enem sodarnica, orožnica, ledenica itd. in med zelinjakom in cvetnjakom po 70 stopnicah navzgor, vozna cesta pa nama ostaja na levi strani. Ko sva napravila kakih 100 korakov, stojiva že pred glavnim vhodom srednjeveškega gradu. Ta glavni vhod je obsenčen z velikanskimi orehi. Na levi strani ga varuje močno predzidje z dvema velikima topoma in dvema manjšima, dolgima »poljska kača« imenovaniraa, ki se prištevata najstarejšemu in najznamenitejšenm topovju vse Štajarske iz prve polovice 15. stoletja. Zadnjikrat sta, kakor pravijo, zahrumela o priliki sklenjenega miru 1. 1814. Skozi ta severna vrata prideva na prostoren preddvor, ki je na vzhodni strani omejen s polukrožnim močnim zidom z linami za streljanje, na južno-zahodni in severni strani pa z raznimi poslopji. V sredini preddvora nahaja se okoli 80 metrov globok studenec, iz katerega se vlači voda s pomočjo samotežnega kolesa, ki meri več metrov v premeru. O tem studencu pripovedujejo, da sta ga izkopala dva k smrti obsojena hudodelnika ter si s lem življenja rešila. Neki obok, ki globoko v studencu podpira pečino, dal je povod govorici, da je od tod peljala podzemeljska pot v Rače, kjer so se v 17. veku zbirali zarotniki zoper cesarja. Po 39 stopnicah podajva se v zgornje nadstropje omenjenega predzidja s topovi, kjer je videti streha za zvon, ki je svoje dni tukaj visel in ob času nevarnosti ljudi vkup klical. Od tod prideva skozi duri na zahodni strani v logarjevo stanovanje, pod katerim je mnogo nekdanjih ječ. Na severni strani pa dospeva skozi temen vhod v najstarejši oddelek gradu, — v prvotni grad. Njegov dvor je obdan z raznimi oboki in mostovži, kinčanimi z grbi grofov Attemsov, Lambfrgov in Stubenbergov. V kamnati stopnici kapnice se nahaja relief, predstavljajoč šest moških oseb v jako naivni (priprosti) obliki, ki pa je že precej poškodovan. Grad, postavljen v pravokotu z dvema nčpravilnima nadstropjima, je, kakor kaže različna zidava, zidan deloma v starejši, deloma pa v novejši dobi. Veliki stražni stolp na južni strani je, kakor severni del gradu postavljen najbrž od Stubenbergov v 15. veku, južnozahodni del pa v sredini ali proti koneu 17. veka. V gradu je 49 sob, pripravnih za stanovanje in še mnogo drugih majhnih prostorov. Pritlični prostori so za pisarno in stanovanje grajskega oskrbnika ter za *) Po G. Budinskv, Schloss Wurmberg in J. A. Janisch ; Top.-stat. Lejtfkon v. St. III., 1398. gospodarske namene, 22 sob v prvem nadstropju je pa za grajsčaka in njegovo družino. V teh najdemo pred vsem v obednici (štv. 5.) lepo pohištvo v renesanskem slogu, naphane živali, umetno izdelane vrče iz ila itd. V majhni, z rudečimi preprogami prevlečeni dvorani (štv. 6.) vidimo zanimive slike, med temi barona Wolkensteina in Rottenegga z letnico 1616 in z rodbinskim grbom; potem neko Marijo »Laimaulin«, baronico, roj. grofico Wolkenstein in Rottenegg v priprosti meščanski noši, z letnico 1638; bila je najbrž soproga leta 1667. umrlega Jurija Giintherja Herbersteinskega. Nadalje najdemo ondi z bronom prevlečeno oprsje iz malca, predstavljajoče bivšega deželnega glovarja na Štajarskem, grofa Ignacija Atleras, potem lepo pohištvo v renesan-. skem slogu, krasna ogledala v izrezanih okvirjih in več drugih dragocenih stvarij. V sledeči sobi (štv. 7.) nahajajo se večinoma predstave iz domačega življenja in podobe živalij, med temi nekega 86 funtov težkega bobra, katerega so 1. 1643. v Vurbergu ujeli, in tri kopije dvajnajsterih najljubših konjev nekega Herbersteina. Soba v stolpu ima po novi šegi izrezano pohištvo, razne posode iz porcelana iz 17. stoletja, osem ovalnih slik nekdanjih lastnikov Vurberškega gradu, potern lepa beneška zrcala in krasne svetilnike. Iz te sobe se pride na mostovž. Sobe od 1. do 14. številke so deloma spalnice sedanjega lastnika, deloma pa izbe za posle in. tujce. V spalnici šlev. 4. ste dve znameniti sliki, katerih ena predstavlja grofa Karola Wolkensteinskega z letnico 1641. (Dalje prih.) Smešnica. Jurij PriHmojen pride v posojilnico in zahteva svoj vloženi denar z obrestmi vred. Ko mu hlagajnik ves denar našteje, reče Jurij Prismojen: »Vzamite denar zopet nazaj, saj zdaj vem, da še imate ves moj denar!« *