Jože Zagorc, 33-letni glavni direktor medvoškega Donita Mladi krmar mladega kolektiva Izjeme potrjujejo pravilo, pravi star pre-govor. Če je pravilo, da so direktorji velikih in večjih organizacij starejši, izkušeni ljudje, potem je Jože Zagorc, 33-letni direktor dva-tisoččlanskega medvoškega Donita, ena od ta-kih izjem. • »Prevzeti tako delovno mesto je pred-vsem velika odgovornost, hkrati pa tudi pri-znanje mojemu dosedanjemu delu. Moja prva zaposlitev po diplomi na Fakulteti za naravo-slovje in tehnologijo, smer kemija, je bila v Donitu in tako se tudi na teni mestu lažje znajdem, kot pa če bi prišel od zunaj. V to-varni sem delal pri več proizvodnih progra-ipih, tri leta sem bil direktor TOZD in ko sem se odločal o novi nalogi, sem mislil tudi na sodelavce, ki bodo delali z menoj in ker sem \edel, da bom delal s sposobnimi, kreativnimi ljudmi, sem se tudi odločil za delo direktorja. En sam človek le težko kaj naredi, rezultati so predvsem plod kolektivnega dela,« pojas-njuje Jože Zagorc svoj prihod na odgovorno mesto v tovarni. • Kljub nekaterim deklarativnim načelom, da ]e mladim treba dati več priložnosti za do-kazovanje, pa je še vseeno premalo mladih ljudi na najbolj odgovornih mestih. Kje tiči vzrok? • »V Donitu so skoraj na vseh vodilnih mestih mladi ljudje, stari od 30 do 35 let, le dva direktorja TOZD jih imata čez štirideset. Donit je nasploh mlad kolektiv in mislim, da je prav, če ga mladi Ijudje tudi vodijo. Mladi imamo res mogoče manj izkušenj, toda zato toliko več poleta, s katerim skušamo rešiti nastale probleme. Sicer pa nimam občutka, da bi me zaradi moje mladosti zapostavljali ali podcenjevali. Povsod te sprejmejo resno in spoštljivo, če se držiš dogovorjenih stvart. Če si soliden v poslovnem svetu, potem slarost ni važna.« • Jože Zagorc je bil dolga leta pravi Ši-škar, saj je bil krajan KS Ljubo Sercer. Potem je prišla poroka in selitev v center Ljubljane, od koder se vsak dan vozi na delo v Medvode. • Se vam zdi, da so Medvode že periferi-ja Ljubljane ali pa~ je to vendarle sestavni del mesta? Malce nenavadna je ta vaša vsakdanja pot, ko pa vemo, da glavni tok vsakodnevne-ga preseljevanja teče ravno v nasprotno smer — z obrobja mesta v center. Kako to, da si tudi vi ne poiščete dela bliže domu? • »12 kilometrov razdalje danes ne pred-stavlja posebnega problema. Mislim, da mora človek predvsem opravljati družbeno korislno delo in pač dela tam, kjer je potreben. Sicer pa sem človek, ki težko sedi, sem pač bolj dinamične narave in mi tako operativno delo v delovni organizaciji veliko bolj ustreza kot pa razna druga opravila. Ob vsem tem pa tudi Medvode počasi postajajo del Ljubljane.« • Zdi se, da imajo delovne organizacije v manjših okoljih pristnejše stike z okoljem, v katerem delujejo. Kakšni so odnosi Donita s krajevnimi skupnostmi na medvoškem pod-ročju? • »Zelo dobri. Skušamo se čimbolj aktivno vključevati v krajevno samoupravo in poma-gati pri reševanju perečih krajevnih proble-mov. V Donitu je zaposlenih precej delavcev, ki aktivno delajb v krajevnih organizacijah in tako je povezava še tesnejša. Zavedamo se, da delavec preživi v tovarni samo osem ur dnevno, ostalrh 16 ur pa v krajevni skupnosti in da je prav zadovoljstvo delavca v doma-čem okolju prvi pogoj za kakovostno in učin-kovito delo v tovarni.« • Ste tudi vnet zagovornik rekreacije in predsednik delavsko športnega društva Donit. • »Nikoli nisem bil posebej dober šport-nik, toda s športom se zelo rad ukvarjam. No-gomet, košarka, odbojka, pozimi pa smučanje, so moje priljubljene športne zvrsti. V tovarni-škem športnem društvu smo presegli okvire elitizma, ko so se z rekreacijo v glavnem ukvarjali le delavci iz skupnih služb. Trudimo se, da je to res društvo za vse, da se vsi udeležujejo njegovih akcij, da je skupna opre-nia dosegljiva vsem. Za uspešno delo so še kako pomembni dobri medsebojni odnosi in prav šport in rekreacija sta področji, kjer je moč marsikaj storiti za izboljšanje teh odno- • Poznamo vas tudi kot vnetega tabornika. O »Dva mandata sem bil predsednik šišen-skih tabornikov, prek taborniške organizacije sem se tudi aktivno vključil v delo v krajevni skupnosti. Sedaj sem tudi član predsedstva ZTKO Ljubljana-Siška. No, v zadnjem času je moja aktivnost malce popustila, kajti urejanje stanovanja mi je vzelo preveč časa za aktivno delo na vseh področjih,« doda Jože Zagorc. • Seveda je beseda tekla tudi o delu, uspe-hih in težavah Donita, ki se je pred kratkim vključil v novoustanovljeno sestavljeno orga-nizacijo združenega dela Kemija. • »Slovenska kemična industrija ima ven-darle nekaj stičnih točk, kjer bi z boljšim po-vezovanjem lahko dosegli ugodnejše rezultate. Predvsem gre za dogovarjanje pri delitvi dela, kajti nesmiselno je, da se proizvodni progra-mi prekrivajo, hkrati pa je jasno, da vsak po-sameznik niraa doVolj sredstev za velike in-vesticije, ki jih zahteva bazna kemija. Te in-vesticije pa moramo izvršiti, če hočemo dobiti surovine za del predelovalne kemije. S tesnej-šo povezanostjo bo možen tudi bolj racionalen nastop na tujih trgih, tako pri prodaji naših izdelkov kot nakupu potrebnih surovin. Z usta-novitvijo skupne interne banke naj bi dosegli boljše poslovanje s finančnimi sredstvi, velike možnosti pa imamo tudi pri skupnem razvoju informatike in računalniške mreže. Seveda pa je jasno, da je predvsem od zainteresiranosli članic SOZD odvisno, kako bo ta organizacija zaživela in kakšne koristi nam bo prinesla.« • Vaši poslovni rezultati v letu 1980 so bili ugodni. Kakšni so nadaljnji načrti Donita? • »Ob celotnem prihodku 2,2 milijarde di-narjev smo za akumulacijo namenili 180 mili-jonov dinarjev. Naše investicije bodo v pri-hodnje omejene zgolj na posodabljanje stro-jev in opreme, s čimer bomo odpravili neka-tera ozk"a grla v proizvodnji in tako povečali naš obseg proizvodnje. Sicer pa imamo v teku dve investiciji: v Medvodah gradimo napravo za sežig odpadnih plinov, tako dobljeno enei-gijo pa bomo porabili za ogrevanje, v TOZD Tesnila v Veliki1 Loki pa bomo razširili zmog-Ijivosti za proizvčdnjo avtomobilskih in indu-strijskih tesnil ter predelavo teflona.« • Donit skoraj četrtino svojih izdelkov iz-vozi in to pretežno na konvertibilno področje. Kako vam uspe ob znanih visokih podražitvah na domačem trgu prodajati na sve!oynem trgu po konkurenčnih cenah? • »Skušamo se čimbolj racionalno obna-šati. Cutiti je večjo ahgažiranost delavcev pri samem delu, zmanjšali so se bolniški izostanki, vse raanj je fluktuacije delavcev, k čemur je poleg solidnih osebnih dohodkov — povprečni osebni dohodek je bil lani v Donitu prek 9.000 dinarjev, pripomoglo tudi dejstvo, da je vse več težav z zaposlovanjem, izboljšali pa so se tudi izpleni surovin. Na svetovnem trgu letno povečamo cene za 5 do 12 odstotkov, kako hitro rastejo cene na domačem trgu, pa je splošno znano.« • Donit združuje sedaj deset TOZD, od tega je ena v Križevcih na Hrvaškem. Ob tem pa potekajo dogovori o tesnejšem sodelovanju tudi z drugimi OZD širom po Jugoslaviji. • »Z dobavitelji surovin se dogovarjamo o dolgoročnem sodelovanju. Tako smo se z zagrebškim OKI že dogovorili o vlaganju 20 milijonov dinarjev v gradnjo zmogljivosti za preskrbo s fenolom, ki smo ga doslej uvažali. Z rudnikom azbesta v Bosanskem Petrovcm selu se dogovarjamo o dobavi azbesta, ki smo ga tudi uvažali iz zahodnoevropskih dežel. Po-dobni pogovori tečejo s tovarno papirja v Ivangradu v Crni gori, ki haj bi nam zago-tovila zadostne količine papirja za izdelavo fe-nolnih laminatov. Taitšni dogovori so še kako pomembni, ker je do surovin na jugoslovanskem trgu vedno težje priti za dinarje. Vsi bi radi imeli devize, teh pa seveda tudi mi nimamo' v izobilju,« pravi Jože Zagorc, ki očitno ve, kaj hoče do-seči in ki se hkrati zaveda, da nikoli ne ve preveč. 2e samo nekatere knjige ekonomsko vsebine na njegovi mizi v pisarni dajejo slu-titi, da se zaveda, da je ob tako raznolikem in odgovornem delu samo strokovno znanje s področja kemije premalo in da je treba biti dobro podkovan na vseh področjih. Jožetu Zagorcu očitno ne manjka dobre volje za tako izpopolnjevanje, Donit pa je dobil krmarja, ki bo kar najbolje s svojo mladostno zagna-nostjo skušal prepeljati Donitovo barko mimo številnih čeri v našem domačem in svetovnem gospodarstvu. France Kmetič