ANTOLOGIJSKE PESMI ADAMA MICKIEWICZA
»Antologijske?« Lahko bi rekli, da so skoraj vse pesmi in pesnitve, ki jih je napisal najpomembnejši poljski pesnik Adam Mickievvicz (1798-1855), sodobnik našega Prešerna, antologijske. Zato moram gornji pridevnik nekoliko pojasniti.
Pesmi sem izbral iz antologije z naslovom Od Kochanovvskega do Staffa, tj. od poljskega baroka do začetka našega stoletja. Ta antologija velja še danes za eno najboljših poljskih antologij. Pesmi zanjo je izbral Waclaw Borowy. Knjiga je prvič izšla v Lvovu leta 1930, drugič pa popravljena in nekoliko bolj obširna v Londonu leta 1954. Povedati moram še, da sem iz te antologije izbral samo tiste pesmi, ki jih ni v knjigi prevodov Mickievviczevih pesmi z naslovom Pesmi in pesnitve (Kondor 1967, prevajalci: Rozka Štefanova, Dušan Ludvik in Jože Udovič). Zato tudi nisem prevajal Krimskih sonetov, ki jih že imamo v slovenskih prevodih.
Toda Krimski soneti so nekaj najboljšega, kar je napisal mladi Mickiewicz. Sodobni poljski literarni zgodovinar dr. Stanislaw Makowski piše v svoji knjigi Svet Krimskih sonetov med drugim tole: »Mickiewiczev mladostni izlet na Krim je trajal dva meseca.. Povabili so ga namreč, naj potuje skupaj z generalom Janom VVittom, ki je odhajal na Krim, da bi kot inšpektor pripravil obisk carja Aleksandra I. po južnih ruskih provincah ... Neki Aleksander Asher, po rodu Madžar, lastnik tamkajšnjega posestva, mi je pripovedoval, da je Mickievvicz nekaj tednov stanoval v podnožju gore Ajudah v vili, imenovani Artek, medtem pa peš ali na konju hodil na izlete v krimsko gorovje.« In še: »Ciklus Krimskih sonetov se začenja s sonetom Akermanske stepe... Akerman, zdaj Bjelgorod pri Dnjestru, leži 85 kilometrov jugozahodno od Odese, na desnem bregu Dnjestra. In omenjeni sonet je pesniški sad poti od Akermana do Odese. Mickievvicz mu je najprej dal naslov Potovanje v Akerman.« O sonetu Bahčisaraj pa piše Makovvski v knjigi, ki je izšla leta 1969 v Varšavi, da je sonet zgrajen iz avtentičnega gradiva, kakor so bile nekoč iz marmorja zgrajene razvaline tega gradu in harema. Na koncu knjige pravi Makovvski še, da so Mickievviczevi Krimski soneti pesniško odkritje, v katerem se prepleta čudovita pesnikova fantazija s spomini in z resničnostjo, vzhodnjaška melanholija romantikov z zahodnjaškim zanosom, zvoki arabskega pesništva pa z mladostnim idealizmom.
Tako je Adam Mickievvicz začetnik poljske romantike, ki se je v prvi polovici devetnajstega stoletja širila po vsej Evropi in prišla tudi v Severno Ameriko.
Adam Mickievvicz je bil rojen 24. decembra 1798 v vasi Zaosie pri mestecu Novvogrodek. Pesnikov oče je bil - čeprav osiromašen - kaznovan z odškodnino, ker
714
Antologijske pesmi Adama Mieckievricza
715                                                                       NAS DALJNI BLIŽNJI SVET |
se je štiri leta pred rojstvom sina Adama udeležil ponesrečene vstaje proti caristični Rusiji. Takšnih vstaj je polna poljska zgodovina. Vendar so poslali Adama v šolo, kjer se je vnel za verzificiranje in - kajpak - za prevratniške ideje, ki pa so se mu iz glave počasi razpršile.
Poljski literarni zgodovinar Julian Krzyžanowski pripoveduje o Mickiewicze-vem mladostnem obdobju med drugim tole: »Z dunajskim kongresom (1815) se je končalo obdobje Napoleona... in to je vplivalo tudi na razvoj poljske književnosti. Zanjo je bilo še bolj prelomno leto 1831.« In dalje: »Razcvet poljske literature v francoskem izgnanstvu je imel svoje dobre in slabe strani. Dobro je bilo to, da so poljski pesniki in pisatelji navezali stike z bogatim francoskim kulturnim življenjem ... slabo pa to, da se marsikdo v novem literarnem vrenju ni znašel in je zato krenil vsak po svoji poti. Mickiewicz je ostal na trdnih tleh, njegov mlajši sodobnik Juliusz Slovvacki pa je začel sanjariti, čeprav so prav iz tega nastala celo njegova najboljša dela.«
Mickievviczeva prva knjiga pesmi je izšla leta 1822, toda vseh njegovih knjig bi bilo preveč za naštevanje. Najbolj pomembne med njimi so: epa Gražvna in Konrad Wallenrod, pa veličastni spev Gospod Tadej, ki ga imamo tudi v slovenskem prevodu Rozke Štefanove. Poslovenjena je še njegova nekoliko zapletena drama Dziadv in marsikaj drugega, kar so slovenski pesniki in prevajalci prevajali od Prešerna dalje.
Mogoče bodo slovenske bravce ponekod presenetili poljski trinajsterci v sonetih, pa tudi v drugih pesmih: a Poljaki pač tako pišejo in njihovih trinajstercev Slovenci ne smemo pokvariti.
Težko je reči, da tudi na genialne pesnike, kakršen je Mickiewicz, ne vplivajo njihovi predhodniki. Očitno so nanj vplivale ljudske pesmi, pa Puškin in Goethe (z njima se je Mickiewicz tudi osebno srečal), dalje Schiller in Biirger, pa Petrarca, Dante, Byron in drugi.
Mickiewiczevo življenje ni bilo ravno srečno. Vsakdanji kruh si je nekaj časa služil z urejevanjem poljskega emigrantskega časopisa v Parizu, predaval je latinsko slovstvo v mestu Lausanne, nekaj časa je imel na pariški univerzi stolico za slovanske književnosti, zraven pa je ob bolni ženi poprijel še za kakšno drugo delo.
V  domovini so sicer klasicistično usmerjeni literati Mickiewicza odklanjali, vendar so jih njegove pesmi preživele.
Za svobodno Poljsko vneti pesnik je potem, ko se je Rusija zapletla v vojno s Turčijo, odšel v Carigrad in tam organiziral poljske legionarje za boj proti ruskemu carizmu. Toda izčrpan in oslabel je 26. novembra 1855 v tem turškem mestu podlegel koleri. Pokopali so ga v Parizu, zdaj pa počiva skupaj z Juliuszem Sfovvac-kim v wawelski katedrali v Krakovu.
V tem izboru je treba nekoliko pojasniti prvo pesem, ki ima naslov Prijateljem. V njej je omenjeno ime Marvla, ki mlademu Mickievviczu ljubezni ni vračala, med drugim tudi zaradi tega, ker je bil pesnik (kot naš Prešeren) reven, ona pa iz bogate družine. Sicer je Adam Marvlo snubil, vendar se je ona odločila za graščaka. Vseeno pa pravi Mickiewicz v enem od verzov samemu sebi: »Pero naj razumno piše!«
Lojze Krakar
716
PRIJATELJEM
POŠIUAM BALADO »TO UUBIM«
Že ena je, dve, tri... ni konca noči, Okrog spi vse v gluhi tišini, Čez zid samostana le veter šumi In lajež psov slišim v bližini.
Na svečniku sveče zdaj zdaj več ne bo, Že plamen vse globlje se stiska, Pa dvigne se spet in omahne na dno, Zablisne, ugasne, zabliska.
Strahota! Ta hip je bil poln bolečin, Nebo pa bilo je milo. Kaj sladkih trenutkov še hrani spomin! Za zmeraj je vse minilo.
Zdaj iščem si sreče v tej knjižici tu, A proč z njo, ker me dolgočasi! Spet dragih stvari si želim in mirti, To sanjam, se zdramim včasih.
Če kdaj pa sladak me zanos zaslepi, Uzrem brate, ljubo svojo, Se dvignem, strmim, a po steni drsi Le senca s postavo mojo.
Pero raje vzamem. V tišini pleto Se misli same vase. K tovarišem mojim drsi mi pero. Začnem. Ne vem, če konča se.
Morda na minulo pomlad mi spomin Ta zimska pesem omili? Kako o ljubezni zapeti želim, O strahu in o Marvli!
Kdor s čopičem rad razslavfl bi ime, Portrete o njej naj riše. A verzi o nesmrtnosti naj govore. Pero naj razumno piše!
 717
ANTOLOGIJSKE PESMI ADAMA MIECKIEWICZA
Čeprav sem z razumom dojel, za kaj gre. Uteho iščem, ne slave. Pa raje povem vam (če spomnim se še), Kako sva se šla zabave.
¦
Marvia delila ni sladkih besed. Skopost je bila nje navada. Če ljubim ponavljal kdo spet je in spet, Ni rekla imam te rada.
Zato sem v samici, ko k jutru je šlo In vse je spanec premagal, Marvli za lahko noč in za slovo Strašljivo balado zlagal.
SEN
Čeprav boš morala me zavrniti, Če se v ljubezni kaj ne predrugačiš, Ne želi solz mi, če želiš oditi, Ne reci zbogom, ko proč zakoračiš!
Naj še pred tožnim jutrom za večera Odplava hipec božanja brez upa! Ko pa bo čas ločitve tu za zmeraj, Takrat mi daj le nekaj kapelj strupa.
Na tvoja usta stisnem svoja. Veke Pa bodo odprte, ko zmrači se k smrti. Razkošno naj zasanjam se na veke, Poljubi bodo v tvoje oči zazrti.
Ko pa že mnogo dni in let premine, Mi poreko: zapusti to gomilo. Takrat ti pride tvoj sanjač v spomine, Nebo bo tudi tebe zanj zdramilo.
Sestavila me v belem boš naročju In spet objela me z roko ljubečo. Zbudim se in pomislim: od sinoči Dremav v poljubih zrem v oči ti s srečo.
LAVRI
Ko komaj sem te uzrl, že sem se v ognju vical, V očeh neznanih znani obraz se je zrcalil, Od tvojih jagod v naju vzcvela je rdečica Kot roža, ki nov dan ji prsi je razgalil.
Ko pa zapela si, so se solze uliJe, Tvoj glas v srce je silil, dušo ovil s plamenom, Bilo je, kot bi angel klical jo z imenom, Nebesne ure hip rešitve so zvonile.
. O, draga! Naj oči se ne boje priznati, Da sem s pogledom te in s svojim glasom ganil: Ljudi, ki niso z nama, se nikarva bati.
Ne, da z brezupnim begom bom ljubezen branil. S poroko drugemu smeš roko darovati, Priznaj le: tvojo dušo Bog je zame shranil.
POGOVOR
Preljuba moja, kaj naj govoriva? Zakaj, čeprav s teboj, delim naj čustva? Naj dušo ti prelijem skozi usta, Drobim besede kot drobtine iz tkiva? Saj prej kot v sluh tvoj in srce dospejo, Se v ustih prevetre in v led zamrejo.
Da ljubim, stokrat moral sem priseči. Ti pa si žalostna in še srdita, Ker se mi prav ljubiti ne posreči In niso izpeta govorenja skrita. Otrpnil sem, kako naj se prisilim Ti dati znak, da živ sem, ne v gomili?
Zaman sem moral usta utruditi. Zdaj rad bi s tvojimi stopil jih v eno. Le z bitjem srca hočem govoriti, Pa z vzdihi te poljubljati vzneseno, Tako kramljati ure, vse dni v letu. Do konca in po koncu na tem svetu.
Lojze Krakar
718
719
ANTOLOGUSKE PESMI ADAMA M1ECKIEWICZA
MORNAR
; Kje, morje, noč spočneš in slo viharja? Od brega odšel sem v zarji, poln tišine. A kakšen val zdaj obrne v vihri udarja! Ni moči pluti, naj nazaj odrinem? Naj bo življenja čoln brez gospodarja?
Presrečen, ki krmarit mu priskoči Krepost, z neba poslana Lepotica! Ko noč zgosti se in pripravlja k toči, Noč kupo jima da, odsloni lica, Oči jima zbistri, sladkost natoči.
Presrečen, kdor še sam je ljub Kreposti! Prispe, čeprav se slave čer bo uprla. Kot balzam ublaži mu strast norosti. Če še Lepota ne bi nanj se ozrla, Priplul bi ves potan in v krvi gosti.
Če pa obraz pokaže ti Lepota, Potem na poti odleti, izda te. In z njo gre up, varljiva gre slepota. Ah, kakšen prazen svet potem obda te! Sladkost Kreposti bo le grenka gmota.
Lepota se bo tam, kjer sonce vzhaja. Borila z vihro, sredi senc ječala. Ne v prsi s srci - v led, ki se ne taja, Udari in bo v roke kamnov pala. Kdo dolgo v takšnem naj obupu vztraja?
Življenje in konec sta dve težki stvari. Naj blodimo še dalje sred temine? Naj vse nas z vsem pogoltnejo viharji? Se kdo, ki vrže se v prepad, spet s krili Iz njega vrne - ali v dnu izgine?
Vse živo mine - svet mi skuša vbiti... Zakaj glas v meni ne poglablja vere, Da zvezde duše ni moč pogasiti, Da kroži, vržena v globel brez mere, Do dne, ko neha večni čas krožiti?
Lojze Krakar
720
Čigav je krik bolesti tam z obale? Ste vi, prijatelji in bratje moji, Ki še stojite vrh pribrežne skale? Je vaše oči tam strah v puščobi svoji, Da so na meni in valeh obstale?
Če vržem se, ko me obup preplavi, Zaman norim, da izjočem nehvaležnostl Kdo vam oblake črne naj predstavi? Za vas bo grom in vihre vseobsežnost, Ki trga čoln, le glas in blisk v daljavi.
Zaman tu v bliske vi in jaz strmimo,
Grom čutim jaz, vsi drugi gluhi spite.
Vse naše sodbe Bogu prepustimo,
Ne v meni, z mano v sojenju bodite.
- Jaz plovem v dalj, vi greste k domu mimo.
Uvod in prevod: Lojze Krakar