Sen, C«ez t mino srca mojega Razpel je diven sen peruti Oj morda srce tvoje ga Tako kot srce moje čuti! V solzah trepeče pogled tvoj A z lica seva radost mila — Oj morda morda v tvoj pokoj, Kot meni je ljubäv priklila! . Sladko naj usta govore, Pogled kar zvesti govori mi, Besede čustva naj teše Bude naj žar radosti z njimi! Oj! ko upiraš na-ine vid Li veš, kaj v srci tem trepeče, Li znaš bolest in jad prikrit Li znaš gorje navzeto — sreče V Oj znaš-li, da v gorje le-to Svetlobo sen krilat razsiplje? Oj znaš-li, da na vek zvesto Srce le zä-te mi utriplje? . . . Opusti molk, ti moj zaklad, In čustva tajna razodeni, Da lepše, lepše sen krilat Razgrinjal bo se v srci meni! V prisego möjo glasi naj Srca se tvojega prisega In glasno v večnem krasi naj Na vekov veke se razloga! . . . A. Funtek. Zrak in njegove moči v domišljiji in povesti štajerskih Slovencev. Priobčil J. Majciger. Kakor vodne moči tako so tudi zračne raznolično delovale na domi- šljijo našega naroda in mu pogostoma dajale povod , predstavljati si jih po- osebljene in po človeško delajoče. Na prvem mestu imamo tukaj v ozir jemati gibajoči se zrak ali razne vetrove. Narod si jih predstavlja kot velikane z nadnatornimi močmi ali pa kot krepke , starikaste ali mladeniške možake, kterih značaj je večjidel dober in človeku blagonaklonjen. Le razžaljeni znajo se tudi maščevati in občutljivo kaznovati razžaljivca. kakor se bode to iz več sledečih narodnih pripovestij pokazalo. 1. Razna imena vetrov. Najnavadnejša imena vetrov so sledeča. Veter, ki veje od poldneva, zove se Jug; oni, ki brije od polnoči, imenuje se Sever; veter, ki piše od jutrove strani, sluje kot Vzhodnik : oni pa, ki prihlidi iz večernih krajev, Zahodnik ali Zapadnik. Za Sever, prav za prav za Severovzhodnik je tudi ime Krivec po slovenskem Štajerskem obče znano. Pri Sv. Križi nad Mariborom zovejo Sever tudi Muršek, ker od Mure sem pripiha. Vzhod nik se imenuje sem ter tja tudi Vogerski veter ali Vogeršček, Za- hodnik pa Koroški veter ali Korošec. Kavno temu pravijo pri Sv. Križi tudi Bavarski veter, Vzhoduiku pa Bogateč, po drugih krajih maribor- skega okraja tudi Kogajšek, ker iz tistega kraja prihlidi. Zahodniku pra- vijo tudi Gorjek, Gornjek, Zagorščak, Zgorščak, Zgorec , Vzhoduiku pa Spodjek, Spodnjek, Zdolščak, Zdolec. Viher ali vrtinec se imenuje po nekterih krajih tudi Škratec ali Svinsek. Poslednje ime je doma pri Sv. Križu. 2. Stanovanje vetrov. Jug je na Turškem doma, kjer ima lepo zidano hišo ali grad. lina pa tudi lepo mlado hčerko, ktero varuje kakor punčico svojega očesa. Ko se začne led tajati in sneg kopneti, prinese jo seboj v ze- leni log na pisano trato in ko pride poletje , jo zopet odnese. Sever stanuje tam daleč proti polnoči v silnem pečevji, kamor nikdar soluce ne posije, v večnem snegu in ledu. Tam stanuje in tuli, da se celo do nas čujo in od koder svojo mater Zimo za kite za seboj privleče. Zima je grbava starka, ki vedno črepinjo ognja seboj nosi, da se pri njem greje. (Brežice.) 3. Vraže o vetrovih. Kedar se kdo kje obesi, vetrovi tako dolgo okoli njega razsajajo in pihajo, da obešenca ali odrežejo in pokopljejo; če bi tega ne, pihali bi vetrovi vedno naprej okoli drevesa, na kterem visi, dokler mrtvec sam z njega ne pade in ga potem v prah zakopljejo. Veter podi pred seboj tudi hude veše ali copernice, ktere na oblakih točo delajo. Prigodi se včasih, da vrže v svojej jezi ktero iz oblakov, in že večkrat so se pre našle v potokih mokre babure. (Brežice.) 4. Pregovori in vremensko prorokovanje. a) Mehek je kakor Jug. b) Tvoja obljuba pa zimska odjuga. (Brežice.) Ako meseca sušeča Sever piše, ima kmetovalec dosta krme in žita pričakovati. Kedar piše Jug, tedaj naj kmet voz in drevo pod streho spravi. Ako je veter na sv. noč, ko ljudje gredo k polnočnicam, je to za prihodnje leto slabo znamenje. Če na novega leta dan veter piše, bode celo leto vetrovno. (Ptujska okolica.) 5. Kake si narod misli vetrove. Vetrovi so možje, kteri nosijo dolge plašče; s temi lete in delajo sapo. Sorodni si so, ali bratje si niso, tudi se ne ljubijo, ampak sovražijo in pretepajo; kteri zmaga, tisti potem hlidi. Včasi se pa tako hudo te- pejo, da se kar vse trese, in sveti Elija mora, da jih pomiri, ali točo ali pa dež na nje vsuti; ali ta toča je veliko drobncjša in manj škodljiva od tiste, ktero delajo copernice. (Brežice.) 6. Pri povesti o vetrovih. (i) Jikj in pastork. Bil je nekdaj fantič, ki je imel hudo mačeho. Nekega dne mu reče, naj gre z njo gob brat. Deček vzame košaro in gre z materjo v gozd. Mačeha ga pelje daleč v gozd do jame in mu reče, naj vrže ka- men v njo, da bo slišal, kako je globoka. On stori, kakor mu je bilo ukazano, in da bi bolje slišal kamen bobneti, nagne se čroz globočino, a hudobna mačeha ga sune za kamenom ter odide grohotaje se domii. Doma pove očetu, da ga je silen medved raztrgal, a ona sama mu je komaj utekla. Deček je med tem padal in padal tri dni in tri noči, a do dna še vendar ni prišel. Slednjič pade na mehko blazino. Precej dolgo leži kakor mrtev, slednjič se zave in začudjen gleda okoli sebe. Bil je na drugem svetu. Blazina, na ktero je bil padel, ležala je na sredi mesta. Lepe široke ulice razprostirale so se na vse strani. Hiše ni videl nobene, same prekrasne palače zrlo je začudjeno oko. Največja in najlepša pa je bila ona, pred ktero je padel. Velika črna zastava je visela s strehe, a no- beden vetrič je ni mezil. Povsod je kraljevala mrtvaška tihota, vse ulice so bile prazne, nobena ptičica ni žvrgolela po zraku. Radoveden bliža se deček palači, s ktere je visela zastava. Velika vrata najde na stežaj odprta, boječe vstopi. Zdaj zagleda tikoma za durmi velikega možaka v čudnej opravi, ki je na palico naslonjen nepremično zrl pred se. Deček se prestraši in že misli pobegnoti, ker se pa vratar ne gane, bliža se mu počasi ter ga prime za roko. A kako ostrmi, ko zapazi, da je mož okamenel. Nato stopa dalje, po širokih stopnicah dospe v veliko dvorano, ki je bila polna raznih služabnikov in služabnic. Pa tudi ti so bili kakor vratar okameneli. Iz te dvorane pride v drugo. V tej najde razno go- spodo ; gospe so sedele na divauih. gospodje so stali v trumah, kakor bi se o čem važnem pomenkovali, a tudi v tej dvorani ni bilo nič živega. Slednjič dospe deček v prekrasno sobano, v kterej se je vse zlata, srebra in žlahtnega kamenja bliščalo. Sredi dvorane sedela je na zlatem pre- stolu prekrasna kraljičina obdana od dvanajsterih prelepih devic. V sne- žnobelih prsih kraljičinih pa je tičalo ostro bodalce. Deček se približa in jej izdere bodalce iz prsij. Zdaj kraljičina globoko vzdihne in izpre- gleda. Začudjena upre svoje mile oči v dečka, ki je v kratkem času, odkar je zapustil gornji svet, postal lep mladeneč. „Moj rešitelj!" pravi kraljičina, „kako se ti naj zahvalim, da si me rešil iz oblasti hudobnega čarovnika, ki je mene in celi moj narod izpremenil v kamenje? Če te je volja, ostani tukaj in postani moj mož, kraljeval bodeš črez devet dežel in črez devet morja!" Vse device, ki so tudi že oživele, želijo mu srečo ter mu častita jo k nenadnej slavi in moči. Nato ga prime lepa kraljičina za roko in ga pelje k oknu. Pa kaka izprememba se je vršila med tem v mestu! Ulice so bile polne veselo se šetajočih ljudij in na prostoru pred kraljevo palačo zbrala se je neštevilna množica ljudstva, kije z glasnim krikom pozdrav- ljala svojo kraljico in svojega rešitelja. Poprej črna zastava bila je zdaj bela in je veselo plapolala v zraku. Kmalu potem obhajali so veselo že- nitovanje. Srečno je živel kralj s svojo prekrasno ženo na drugem svetu mnogo mnogo let, Nekega dne se spomni kralj gornjega sveta, in po- lasti se ga silna želja po svojem domačem kraji. Kraljica ga vpraša, zakaj je toliko otožen. On jej odgovori: „Kaj bi ne bil otožen; imam na onem svetu starega očeta in rad bi vedel, kako se jim godi.-' „Če drugega nič ni," odgovori kraljica, „idi in pripelji semkaj očeta. Vzemi ta-le prstan, po njem te bom spoznala, kedar se vrneš." Kralj se od- pravi na pot. Hodil je devet dnij in devet nočij po suhem in po morji, dokler ni prišel v svoj rojstni kraj. Pa tu je našel vse tuje; na mestu male hišice, v kterej je odrastel, stala je velika, lepa hiša, a v njej so prebivali tuji ljudje, od kterih je zvedel, da so oče žalosti umrli, ko so zvedeli, da jim je sina medved raztrgal. Kralj se vrne zdaj žalosten na drugi svet, a gorje, pozabil je pot. Dolgo časa je blodil po gozdih, dokler ne pride do nekega puščavnika. Vpraša ga, ali ve znabiti on za pot na drugi svet. Odgovori mu, da ne, a znabiti ve za-nj kak slu- žabnik. Nato zažvižga, in od vseh stranij pritečejo vse štirinogate živali, toda pota v drugi svet ne ve nobena. Puščavnik mu reče. naj gre črez devet hribov in devet dolin in prišel bode k drugemu puščavniku, ki gospodari črez vse ptice. Znabiti ve on za pot na drugi svet. Kralj ga uboga, a tudi tukaj ne zve, česar bi rad. Zopet mora črez devet dolin in devet hribov do tretjega puščavnika, ki je bil gospodar vetrov. Le ta pokliče vetrove. Prišel je sivi Sever, mrzli Zdolec, suhi Gornjek in na zadnje prisopiha tudi Jug. Puščavnik ga vpraša, kje se je tako dolgo mudil. Jug mu odgovori, da je bil na drugem svetu, kjer se ravno kraljica moži, ker jo je njen prvi mož zapustil. Prisilili so jo njeni svetovalci rekoč, da je kralj gotovo mrtev, sicer bi se bil povrnol. Kralj vpraša, kako daleč je na drugi svet. „Tri dni in tri noči," odgovori Jug. „Črez tri dni bode tudi kraljičina poroka." Zdaj prosi kralj Juga, naj ga ponese na drugi svet. „Zakaj pa ne, če le gospodar dovoli," pravi Jug. Puščavnik mu odgovori: „Požuri se, sinko, da še o pravem času prideš." Zdaj odideta. Kralj ni videl ne slišal, tako hitro sta letela po zraku. Že so tretji dan zvonili na drugem svetu v znamenje, da se ima poroka kmalu vršiti. Na enkrat se znajde kralj pred svojo palačo. Že so se vrata od- prla . in v krasnem sprevodu prišli so svatje iz palače. Ko kralj kraljico ugleda, poklekne pred njo in jej pokaže svoj prstan. Komaj ugleda kra- ljica prstan, spozna svojega soproga, iu veselja ni bilo ne konca ne kraja. Novega kralja so pa spodili. Mnogo let je še potem kraljeval stari kralj v srečo in zadovoljnost svojih podložnikov. (Šaleška dolina.) b) Jug in Zlatolas. Živel je nekdaj tam v devetej deželi kralj, ki si je kmetico za ženo vzel. Ta mu je ohljuhila poroditi sinka z zlatimi lasi in zlato zvezdo na prsih. Kralj pa je moral v vojsko. Med tem mu porodi žena dete z obljubljenimi lastnostmi. Stara kraljica pa, ki je grdo gledala sneho, dala je kralju poročiti, da mu je rojen pes. Kralj je odgovoril na to, naj se mu žena pobere, da je ne bo videl nikdar več, In sirota je morala zapustiti kraljev dvor. Blodila je okoli po svetu brez domovja, dokler ni v revščini umrla. Pred smrtjo pa je rekla sinu te besede: „Poišči očeta in daj mu ta prstan." — On pa je hodil okrog po svetu, da je prišel do zelene gore, na kterej je našel mladenča prekrasne postave s cvetjem venčanega. Vpraša ga: „Kdo pa siti, mladeneč, s cvetjem ovenčan?" „Jaz sem Jug," odgovori mu krasni mladeneč. Zlatolasec 11111 potoži svoje gorje, in Jug ga je zanesel v svojem naročji v kraljevo mesto, kjer je našel očeta in srečo. (Ščavniška dolina.) (Konec pride.) Ob potoku videl Majhno sem cvetico, Glavco je zibala Nad čisto vodico. Kedar jej cefir je Sklonil glavco zalo, Vsekdar valčkov mnogo K njej je prišumljalo, Ob potoku. Da bi njeno nežno Cvetje pomočili, Da bi njeno milo Lice poljubili. Kedar dlje cefirja Lahnega ni bilo, Menil jaz sem čuti Valčkov tožbo milo: Zapihljal je vetrič, Sklonil cvetko zalo, Valčkov zopet mnogo Njej poljub je dalo. Oj cefirček nežni, Zapihljäj počasno, Skloni, skloni zopet K nam cvetico krasno!. Tiho so šumljali Tožbo žuborečo, Tiho so vrvrali Prošnjo kopernečo. M. J).