Lucija Steepančič
Marcel Štefančič, jr.: Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo: l^aj nam lahko prejšnje stoletje pove o tem tisočletju.
Ljubljana: UMco, 2012.
"Kaj nam lahko prejšnje stoletje pove o tem tisočletju"? To vprašanje si je Marcel Štefančič izbral za podnaslov najnovejše zbirke esejev, ki je bila pred kratkim nominirana za Rožančevo nagrado. Glede na to, da "si prihodnost lahko predstavljamo le še kot katastrofo" in je glede sedanjosti tako ali tako jasno, da "si lahko realnost predstavljamo le še kot fikcijo, da jo lahko jasno vidimo le skozi oči fikcije in da lahko o njej govorimo le še v jeziku fikcije - v jeziku filmov, TV-serij, reklam, stripov, romanov, popkulture, džinglov, tračev, medijskega žlobudranja", je razmislek več kot na mestu.
"Siva, mračna, distopična prihodnost", ki je po malem že nastopila, "ni posledica kake revolucije, ampak linearnega napredovanja v smeri, v kateri se giblje svet. Distopična prihodnost ni posledica revolucije, ampak prav posledica odsotnosti revolucije. Svet v mrak ne pade zato, ker so ljudje svet spremenili, ampak zato, ker ga niso spremenili. Ker so torej vztrajali pri statusu quo. Tako kot mi danes - po izbruhu velike krize." Avtorjev svetovni nazor je dovolj dobro poznan, da ga na tem mestu ni treba posebej predstavljati, zanimiva pa je tudi sugestija, ki jo njegovo pisanje hote ali nehote posreduje bralcem. Novo tisočletje naj se uči predvsem z gledanjem, in sicer brez vsake vnaprejšnje sodbe, naj se prepusti toku nenehnega nepredvidljivega dogajanja, naj se prepusti silovitosti epskih razsežnosti, kjer zgodbe kar prehitevajo druga drugo, v svetu, ki premleva samega sebe skozi dogajanje, ki je, kot bi ga jemal naravnost z velikega platna. Tako kot se je neformalno (poleg znatne formalne izobrazbe) izobrazil tudi avtor sam in s čimer seka daleč prek akademskih okvirov. "Kino, film, zgodbe srebrnega ekrana: lekcije teme, ki jih je Marcel dobival v domačem podeželskem kinu in v ljubljanskih
kinematografih, pogosto v kinu Vič in Komuni, v kinu Union in Kinoteki, niso ni~ drugega kot {tudijsko gradivo za njegovo biografijo," ugotavlja Ale{ Debeljak v spremni besedi, ki jo je posvetil svojemu staremu prijatelju. Marcel Štefančič se omamlja z energijo prej{njega stoletja, in to v dobrem in slabem, njegovi eseji pa svetujejo prebivalcem anemične sedanjosti - prihodnosti, naj se prav tako priključijo na ta neizčrpni in, kot kaže, obnovljivi vir.
20. stoletje je Štefančiču pisano na kožo: {e posebej njegova druga polovica, če smo čisto natančni, če pa ga hočemo določiti {e krajevno, je to prav gotovo Amerika. O njej razpravlja do konca kritično, a obenem do konca očarano, tako kot Simone de Beauvoir. Vse je turbulentno, prav po njegovem okusu, in vse je, kot bi sam rekel, "v rimi" z vsem. "Gangsterski filmi so dejansko filmi o ameri{kem kapitalizmu" (Disneyje-ve risanke pa o kolonializmu), nastopi stand up komikov (vsaj tistih najbolj{ih) so najnatančnej{e družbene analize, Lolita pa je "popolna alegorija 20. stoletja in njegovih obsesij", medtem ko je Elizabeth Taylor nezasli{ana inovatorka, ki s svojim tabloidnim življenjem pripravlja teren za dobo resničnostnih {ovov. Že res, da se tudi drugod po svetu najde kaj od{tekanega: zaplet Satanskih stihov, "na smrt obsojenega romana", spominja na "zaplet kakega holivudskega filma, ki bo {tartal poleti", na boji{čih prve svetovne vojne pa korporal Adolf Hitler prebira turistične vodnike. Vendar stereotipna ameri{ka omejenost prav nikoli ne zataji in tudi afera v zvezi z Romanom Polanskim znova potrjuje predsodke, ki jih glede dvodimenzionalnosti tamkaj{njega dojemanja in puritanske histerije goji Evropa. In da bo smola {e večja, vse te ameri{ke zgodbe govorijo tudi o nas samih, o na{i sedanjosti in prihodnosti. Za miselne akrobacije Štefančičevega kova je samo Amerika dovolj velika, tako kot ob vseprisotni bučnosti in pompoznosti lahko celo najbolj črnoglede poante sprejemamo uživa{ko, brez vsakr{ne zagrenjenosti, z radovednostjo filmskega gledalca.
Veliki svet, ki nam ga predstavlja, ne premore tihih kotičkov, vse je v nenehnem hrupnem pogonu. Navidezne izjeme potrjujejo pravilo. Najbolj daljnosežne zarote se, naj konspirologi rečejo, kar hočejo, presenetljivo ne dogajajo na skrivnem, ampak prav nesramno vsem na očeh, tako kot so bili vsem na očeh (leta 1947) obelodanjeni metode in cilji ekonomije prostega trga - se pravi to, kar se nam otepa zdaj. In če kdo {e vedno misli, da tiha voda bregove dere in da pozitivne misli kar na suho premikajo gore, naj si prebere {e poglavje o Nelsonu Mandeli: "nenasilni gverilski blues" tipa Martin Luther King je vedno tudi mojstrsko zrežirana predstava, pravcata masovka. In končno je tu {e Jerome David Salinger, avtor
zloglasnega romana Igra v rži, ki je nasprotje med javnim in zasebnim, med spektaklom in distanco, prignal do osupljivega absurda. Lastna slava ga je namre~ tako prestra{ila in povozila, da je pobegnil naravnost nazaj v zasebnost in anonimnost, a bil tako prekleto slaven, da je bila {e njegova odsotnost nadvse karizmati~na. Pravi {tefan~i~evski junak. "Svojo odsotnost je prelevil v spektakel - v najve~jo literarno umetnino vseh ~asov. Ne le da se je izražal s svojo odsotnostjo, ampak je s svojo odsotnostjo tudi vladal. Vsa njegova mo~, vsa njegova avtoriteta, ves njegov mitski kulizem in vsa njegova prisotnost so izhajali iz njegove karizmati~ne odsotnosti. Salinger je bil no~na mora kulture slave."
Štefan~i~ se ne trudi, da bi nam sistemati~no in analiti~no prikazal usodne paradokse sveta, v katerem živimo, ravno nasprotno; ker te paradokse v velikanskih koli~inah najde kjer koli, je pravzaprav vseeno, s katere strani zagrabi resni~nost, ki nam diha za ovratnik. S strastjo rojenega bralca in gledalca sko~i na glavo in plava v morju kaosa, kon~ni rezultat je presenetljivo jasen, iz~i{~en in prodoren, pri tem pa se vrh vsega {e zdi, kot da so ohranjeni tudi vsi okusi, vonji in barve. Pretežno analiti~na sta samo dva eseja, poleg že omenjenega (Sveta vojna), ki se dotika "boja za du{o kapitalizma", se pravi ekonomskih pogojev na{ega bivanja, {e Apo-rije časa, posve~en Derridaju oziroma bridki resnici, da v resnici nismo gospodarji svojih besed, s ~imer pisec radikalizira vpra{anje interpretacije realnosti. Sicer pa je avtor bolj pripovedovalec kot analitik. Velik pripovedovalec. In bralec.
Kako tudi ne. Prej{nje stoletje je samo sebe in ves svet gledalo tudi skozi literaturo, skozi delo "tektonskih, prelomnih, globalnih" avtorjev, ki so ekscesno {irili meje mogo~ega, v stilu velikih razkrinkavanj, a tudi provokacij. Sem spada Gore Vidal ("angažiran, polemi~en, politi~no nekorekten, ofenziven, sarkasti~en, pompozen"), ki je "amnezi~ni Ameriki ('United States of Amnesia'), ki živi v ve~nem sedanjiku, v žilo zabil overdose zgodovine" s tem, da ji je dokazal, da je sama prav tako enopartijska (~eprav v drugo smer) kot osovražena Sovjetska zveza, poleg tega pa v stilu "hardcore politi~ne farse" razkrinkaval najrazli~nej{e igre mo~i, bil povsod naenkrat, vse poznal in z vsemi spal. In ko se je potem z vso težo zvrnil na Ameriko, je vedno pustil dolgo, hereti~no, {kandalozno sled, zelo tipi~no in bu~no". Sem spada tudi Norman Mailer, "literarni terorist" (z zgoraj omenjenim se je tudi fizi~no zmlatil), "pompozni narcis, ekshibicionist, paranoik, macho", ki je prikazoval fa{istoidnost vsakr{ne vojske, tudi ameri{ke, skozi nore uporni{ke like beatnikov, zapornikov in "hipsterjev" iskal "magi~no, transgresivno silo preobrazbe, revolucionarni potencial, ru{ilca statusa quo in konvencionalne družbe" ter s svojo
alegorijo o "belem črncu" pripravil teren za seksualno revolucijo, a tudi za nasilje, ki je kon~alo {estdeseta. V tej družbi je nenazadnje tudi Kurt Vonnegut, mojster črnega humorja ("vedno črn, sarkastičen, satiričen, ironičen, farsičen. Ekstremno. Tudi ekstremno inteligenten"), ki je kot vojni ujetnik preživel bombardiranje Dresdna, s svojo, skozi filter paro-dirane znanstvene fantastike potegnjeno vizijo, da "vsi trenutki v času obstajajo simultano. Ko si v vojni, te ima sovražnik teoretično vedno na muhi, kar pomeni, da si teoretično vedno mrtev. Teoretično truplo. Hkrati si mrtev in živ." Razko{nega odmerka pridevnikov so včasih deležni tudi protagonisti teh prebojnih romanov. Junak Igre v rli je denimo "divji in jezen, antisocialen in brez življenjskega cilja, ekshibicionističen in intuitiven, visok in ko{čen, na krtačo ostrižen, že rahlo osivel, z rdečo kapo, obrnjeno nazaj, nekonformističen, nervozen in zmeden - star je {ele 17 let".
Pisanje kot tako se je sicer osvobajalo tudi v žurnalističnih vodah, skozi prispevke Hunterja S. Thompsona "čuda{kega, odbitega, živčnega in intenzivnega, agresivnega in paranoičnega, neobvladljivega in nezgrab-ljivega, žaljivega in pikaresknega, apokaliptičnega in nagonskega, zabavnega in ciničnega, matadorskega in karizmatičnega, furijastega in pretiranega, teatraličnega in neudomačljivega". Kopičenje pridevnikov je pri Štefančiču vedno znak fascinacije (lahko tudi negativne), na{tevanje je hlastno, a obenem natančno ter vsekakor lep primer, kako zelo je tudi slog del sporočila in kako zelo sta oblika in vsebina eno. In tu imamo slog, ki bralca napada z dveh strani hkrati, skozi nepregledno množico podrobnosti in dejstev nas avtor vodi s svetlobno hitrostjo, to pa je kombinacija, ki nikogar ne more pustiti ravnodu{nega. Pravcati brainstorming, pri katerem nobena možganska celica ne ostane neprepihana in je dotok sveže energije zagotovljen.
Če nič drugega, je močno spodbuden vsaj občutek, da je vse, kar se dogaja, predstava orja{kih razsežnosti, spektakel, v katerega je vpleteno vse živo na tem planetu, tak{ne velikopoteznosti pa zlepa ne najdemo pri nobenem avtorju. Štefančič po eni strani razkriva katastrofičnost in brezupno protislovnost tega sveta, a obenem kaže, da bi ta svet z vso zavoženostjo vred {e vedno kupil, in celo, da ga podžiga prav tak{en, kakr{en je. Ni ga strah, da bo novo tisočletje slab{e in {e slab{e od prej{njega stoletja, ampak da bo nikakr{no. Ter prav tako kot Mandela verjame, "da so fakti premalo, da so fantazije pomembnej{e od faktov, da fantazije ljudem laj{ajo dostop do faktov in resnice, da resnice ni brez dobre naracije".