Možnosti vzpostavitve založniških standardovin njihov učinek
Possibilities of establishing publishing standards and their effect
Andrej Blatnik
Oddano: 16. 6. 2016 - Sprejeto: 23. 9. 2016
1.01 Izvirni znanstveni članek 1.01 Original scientific paper UDK 655.4/.5
Izvleček
Članek analizira spremembe, ki jih je v založniškem polju povzročilo uvajanje digitalnih tehnologij, zlasti povečevanje števila izdanih knjižnih naslovov. S pomočjo uveljavljenih sodobnih teorij založništva (Darnton, Thompson, Bhaskar) vzpostavlja možne kriterije za razlikovanje med različnimi pristopi v založniškem polju. Če so se ob digitalizaciji nekatere tradicionalne sestavine začele umikati iz komunikacijskega kroga knjige, ali se je njihova vloga pričela zmanjševati, pa se ob naraščanju števila knjig na trgu povečuje pomen dejavnosti, ki jih Michael Bhaskar opredeljuje kot precejanje in ojačevanje. Članek raziskuje možnosti preverjanja, kdaj knjige dosegajo standarde precejanja in ojačevanja, in ugotavljanja, kako te standarde določiti. S svojimi ugotovitvami ponuja možnosti preverjanja, katere knjižne izdaje izpolnjujejo minimalne založniške standarde.
Ključne besede: knjige, založniški standardi, precejanje, ojačevanje
Abstract
The article analyses changes in the publishing field caused by the implementation of digital technologies, especially the growing number of published book titles. Grounded on the contemporary theories of publishing (Darnton, Thompson, Bhaskar), it establishes possible criteria for the differentiation between various approaches to the publishing field. Since, due to digitalization, some of the traditional elements have been omitted from the communication circuit of the book, or their role is at least diminishing, the growing number of books at the market contributes to the importance of factors called filtering and amplifying, according to Michael Bhaskar. The article is exploring the possibilities of establishing the point where books reach the standards of filtering and amplifying, it is also exploring the possible ways of establishing

91
Andrej Blatnik
these standards. Its conclusions are offering various possibilities for verification of the achieved minimal publishing standards.
Keywords: books, publishing standards, filtering, amplifying
1 Spremembe v založniškem polju
Udomačitev digitalne tehnologije, ki nepretrgoma in stopnjevaje poteka od osemdesetih let prejšnjega stoletja in jo nekateri že označujejo kot prehod iz Guten-bergove v Turingovo galaksijo (Amelunxen, Warnke, Coy in Tholen, 1997), ni odločilno posegla samo v preživljanje prostega časa, temveč tudi v veliko večino profesionalnih delovanj. Povzročila je tudi tektonske premike v založniškem polju. Če se je nekaj časa še panično ugibalo, ali bodo zaradi računalnikov knjige izumrle, je sedaj že nesporno, da jih je prav zaradi računalnikov vse več in več. Ne le zato, ker ob knjigah na vse preostale teme izhajajo tudi knjige o računalnikih in z njimi povezanem početju - predvsem zato, ker je s pomočjo digitalne tehnologije knjige bistveno preprosteje in zlasti ceneje narediti, kar odločilno povečuje število izdanih knjižnih naslovov.
1.1 Povečevanje števila objavljenih knjig
Velikokrat se uporablja reklo, da so se včasih knjige izbirale pred objavo, da je bil založnik nekak čuvaj, vratar, selektor (angleščina mu pravi gatekeeper), zdaj pa se izbirajo po njej, saj se objavlja vse več (Zaid, 2006) in je novih knjig veliko preveč, da bi vsaka med njimi zaužila ustrezno pozornost tako v javnem odzivu kot pri posameznih bralcih. Zdravko Duša je na Založniški akademiji, strokovnem srečanju tistih, ki bi radi bili založniki, že leta 2001 napovedal: »Tiskovna predstavitev ob izidu knjige je /.../ iz prejšnjih časov - iz tistih, ko se je na vsaki predstavitvi ob izidu slovenske knjige reklo, da je izid vsakega novega slovenskega dela praznik. Danes bi bilo teh praznikov seveda preveč, saj kdo bo pa delal, če bomo vsake tri dni praznovali izid slovenske pesniške zbirke (toliko jih namreč izide).« (Blatnik idr., 2005, str. 38-39) Danes bi morali praznovati že vsak dan, letno namreč v Sloveniji izide med 250 in 300 novih izvirnih pesniških zbirk in vsaj okrog 120 novih romanov.
1.2 Povečevanje števi la založni kov
V teh razmerah je postalo nejasno, kdo pravzaprav je založnik in kakšno delo opravlja. Je nekdo, ki pošlje med svoje sledilce kratko domislico, zaenkrat
92
Knjižnica, 2016, 60(2-3), 91-100
Možnosti vzpostavitve založniških standardovin njihov učinek
imenovano tvit, založnik kratkih literarnih izdelkov za omejeno, vnaprej znano publiko, kakor je na frankfurtskem knjižnem sejmu 2015 duhovičil direktor enega izmed digitalnih založniških gigantov (Tagholm, 2015)? S tem vprašanjem se ukvarjajo mnogi, zlasti pa (ali bi se morali) tisti, ki založnikom dodeljujejo katero izmed oblik družbene podpore, kakršne so v Sloveniji subvencije, odkup za knjižnice in znižani DDV. Vendar je nanj najti malo odgovorov, ki se ne bi zatekali v fraze o enakopravnosti v tržnem gospodarstvu ali zasebniške interese.
Običajno se za ocenjevanje, koliko tistih, ki so registrirani za dejavnost založništva, ali pa zanjo niso registrirani, vendar izdajajo knjige, res lahko imamo za založnike, uporabljajo numerični kriteriji. Če med založniki in nezaložniki potegnemo razmejitveno črto po običajnih kriterijih za gospodarske dejavnosti, številu zaposlenih ali prihodku od prodaje ustvarjenih knjižnih programov, moramo mejo postaviti precej nizko, da ne pridemo globoko pod število založnikov, ki so v Sloveniji delovali pred letom 1991. Če pa pogledamo po drugih kvalifikantih, npr. po številu naslovov, ki jih izda posamezni založnik, ali pa po morda na prvi pogled banalnem, v resnici pa precej pomenljivem podatku, koliko subjektov investira v najem stojnice na vsakoletnem slovenskem knjižnem sejmu in na ta način potrdi svoj simbolni kapital, kot bi rekel John B. Thompson (2010), je številka precej višja. Slednja je približno šestkrat višja, kot je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja; in če je takrat v Sloveniji delovalo približno dvajset založnikov, jih v zadnjih letih v knjigotrški sistem našega največjega knjigotrž-ca, Mladinske knjige Trgovine, več kot 50 pošlje več kot deset novih naslovov letno. Novih naslovov statistični podatki beležijo približno trikrat več, kot jih je izhajalo v letih pred slovensko osamosvojitvijo. Če je tedaj bilo registriranih približno 2000 novih knjižnih naslovov letno, jih je v zadnjih letih praviloma med 5500 in 6000, od tega jih približno 3500 pride tudi v knjižno prodajo prek knjigarniške mreže Mladinske knjige Trgovine (Kovač, Blatnik, Rugelj, Rupar in Gregorin, 2015). Po dostopnih podatkih po številu izdanih knjižnih naslovov na prebivalca tako Slovenija sodi v sam svetovni knjižni vrh - po številu kupljenih in prebranih knjig pa ne.
2 Založniške funkcije skozi čas 2.1 Tradicionalno razumevanje založništva
Ameriški kulturni zgodovinar in raziskovalec bibliotekarstva Robert Darnton (1990) je za preučevanje knjižnega polja uveljavil pojem komunikacijski krog knjige, ki se sicer prilagaja času in družbenim okoliščinam, a je v osnovi ves čas enak. V njem avtor delo za objavo preda založniku, ki ga s pomočjo svojih kapitalov,
Knjižnica, 2016, 60(2-3), 91-100
93
Andrej Blatnik
finančnega, socialnega, človeškega, intelektualnega in simbolnega (Thompson, 2010) prek tiskarjev, distributerjev in knjigotržcev pošlje na trg, kjer si to delo pridobi bralec, ga použije in prek različnih poti, od dejanja nakupa samega do odmevov na delo, avtorju pošlje povratno informacijo o delu. Tak komunikacijski krog knjige je knjižno vsebino od avtorja k bralcu prenašal dobrih tristo let, pravi Darnton.
V tem komunikacijskem krogu vsaka od njegovih sestavin opravlja svojo funkcijo, od dobrega (ali vsaj zadovoljivega) delovanja posameznih členov v njem je odvisna uspešnost knjižne komunikacije. Zato je ideal knjižnega polja medsebojno usklajeno delovanje posameznih sestavin, čeprav so njihovi interesi (zlasti kar se tiče ekonomskega kapitala) v medsebojnem nasprotju: knjigarnarju je v interesu, da mu od maloprodajne cene knjige ostane čim več, založnikov interes je ravno nasproten, enako velja za delitev prihodkov med avtorjem in založnikom, in tako dalje. Vendar konsekutivna zastavljenost komunikacijskega kroga narekuje tudi določena hierarhična zaporedja: ni založbe brez avtorjev, ki ji predajajo dela, ne knjigarne brez knjižnih dobaviteljev (založb ali distributerjev, ki knjige prav tako pridobivajo od založb) in ni bralcev, če knjiga ne more priti do njih po vzpostavljenih komunikacijskih poteh. Klasični založnik je torej deloval na način, ki je knjigo do bralca pripeljal prek vseh členov komunikacijskega kroga knjige.
2.2 Novo razumevanje založništva
Novi pristopi h knjižnemu založništvu, ki jih omogoča digitalizacija, pa so način knjižne komunikacije spremenili: nekatere stalnice komunikacijskega kroga se umikajo ali odločilno preobražajo. E-knjiga tako več ne pozna klasičnega tiskarja (del njegovih funkcij, npr. priprava postavitve knjige, pa se je že na začetku digitalne dobe premaknil k založnikom, ki sami ali s pomočjo zunanjih sodelavcev skrbijo za digitalni knjižni prelom), velikokrat se izogiba ustaljenim distribucijskim potem, v zidane knjigarne pa sploh ne pride. Veliko interpretacij tega polja to spremembo ocenjuje kot liberalizacijo oziroma demokratizacijo (npr. Weel, 2016), po drugi strani pa zaradi spremenjene hierarhizacije postopkov in pristojnosti digitalizacija odpira nova vprašanja.
Za današnji položaj ustreznejšo definicijo založnika ponuja britanski teoretik založništva Michael Bhaskar (2015). Založnika v njegovi teoriji vzpostavita zlasti precejanje (ang. filtering), torej, popreproščeno rečeno, izbiranje med različnimi za objavo predloženimi knjižnimi vsebinami in objavljanje nekaterih med njimi na urejen način, in ojačevanje (ang. amplifying), torej, spet popreproščeno rečeno, iskanje bralčeve in javne pozornosti za tisto, kar je objavljeno. Če uporabimo le prvi kriterij, kjer je meja med precejenim in neprecejenim jasneje zarisana,
94
Knjižnica, 2016, 60(2-3), 91-100
Možnosti vzpostavitve založniških standardovin njihov učinek
lahko po njem ugotovimo, da npr. tviteraš ni založnik, saj med vsebinami, ki jih ponuja v javnost, ni bilo opravljene selekcije, vsaj ne take, ki bi jo opravljal kdo drug kot avtor sam, in torej ojačevanje ne zadostuje za status založništva: čeprav se z vašim neselektivno objavljenim tvitom ukvarja cela nacija in torej dobi zelo veliko ojačitev, ni prestal drugega pomembnega dejavnika (oziroma, časovno konsekutivno gledano, prvega) pri socializaciji knjižnih vsebin, namreč precejanja.
Podobno je vzpostavljanje založniških standardov mogoče opazovati ob drugih knjižnih vsebinah: od prej omenjenih skoraj 300 pesniških zbirk letno jih je le kakih 30, torej le kaka desetina, izšlo v založniški konstelaciji, ki vključuje selekcijo v objavo ponujenih vsebin. Če vpokličemo še drugi kriterij in postavimo letvico javne pozornosti sorazmerno nizko, a ne tako nizko, da bi štela vsaka omemba v medijih, tudi družabnih, in rečemo, da so do ojačitve prišle tiste knjige, ki so stopile v stik z javnostjo recimo s prodajo v knjigarnah in prejele povratno informacijo v obliki mnenj, ocen in morda celo literarnih nagrad, je številka še manjša.
Pri teh kriterijih je posebnega pretresa vreden poseben pojav v založništvu, imenovan samozaložništvo. Glede njega je Slovar slovenskega knjižnega jezika nedvoumen: »avtor svoje delo založi, izda sam, na svoje stroške« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2014). Leksikon Knjiga pravi, da je to »oblika založništva, pri kateri nosi vse stroške in odgovornost za izdajo dela avtor« - torej je samozaložništvo oblika založništva - in nadaljuje: »Najpogostejši vzrok za tako obliko izdajanja je, da avtor ne najde založnika.« (Ilich, 2007, str. 192)
Ob neposrednem samozaložništvu se pojavlja tudi precej knjižnih izdaj, ki nastajajo v razmerah prikritega samozaložništva. V Sloveniji se je šele v zadnjih letih dodobra uveljavil model t. i. ničevostnega založništva, če zasilno (in po analogiji prevoda Thackerayevega romana Vanity Fair v Sejem ničevosti) prevedemo angleški izraz vanity publishing, ki označuje založništvo, kjer avtorji za to specializiranim založbam plačajo, da jim objavijo delo in si s tem pridobijo s knjigo še zmeraj povezani simbolni kapital, saj nekoliko zameglijo to, da so knjigo v resnici precedili in ojačali le sami. Bolj nazoren izraz bi bil samoplačniško založništvo. (Mimogrede rečeno, ta poslovni model je lahko zelo uspešen, saj v njem v vlogi kupca velikokrat sodelujejo tudi knjižnice.)
Avtomatično diskvalifikacijo tovrstnih načinov izdaje onemogoča zgodovinska izkušnja knjižnega polja. Tako nekatere finančno zelo uspešne knjige (npr. pro-slulih Petdeset odtenkov sive E. L. James, cela trilogija je izšla najprej kot e-knjiga in z natisom na zahtevo) kot tudi take z močnim in kulturnim vplivom so vsaj na začetku izšle v samozaložbi. V povojni slovenski literarni zgodovini je na ta način izšlo nekaj odločilnih knjig, prve pridejo na misel Požgana trava Daneta Zajca,
Knjižnica, 2016, 60(2-3), 91-100
95
Andrej Blatnik
Svinčene zvezde Vena Tauferja (obe 1958) in Poker Tomaža Šalamuna (1966), omeniti velja tudi skoraj celoten opus Brede Smolnikar. Za samozaložništvo pa se odloči tudi kak tržno uspešen slovenski knjižni projekt. Če znani potopisci, kakršni so Benka Pulko, Zvone Šeruga in Tomo Križnar, lahko upravičeno pričakujejo, da bodo svojih knjig prodali več na svojih predavanjih kot po knjigarnah, je sa-mozaložniški model poslovno bolj upravičen od klasičnega založništva. Enako se je za lastno direktno trženje odločila Milena Miklavčič, ki je s samozaloženo uspešnico Ogenj, rit in kače niso za igrače (2013) prepotovala Slovenijo. Avtor, ki za svoje knjige velikokrat prejema ne le neposredno poplačilo, temveč tudi nagrade, Klemen Košir, pa se je za samozaložništvo (podobno kot še nekateri drugi avtorji kulinaričnih knjig) odločil najbrž tudi v skladu s pankersko naredi sam strategijo - ne gre toliko za več denarja kot za več nadzora nad lastnim izdelkom. Samozaložnik lahko odloča, kakšna bo oprema, kakšna bo tehnična izvedba, kakšna bo cena in kakšna bo oblika predstavljanja knjige, ki jo izda. Tisti, ki v tem vidijo več pridobitev in zadovoljstva kot nadloge, o takšni možnosti seveda resno razmislijo. Torej ne le naredi sam, ampak tudi najemi tiste, ki jih hočeš.
Cela vrsta pokazateljev kaže, da do takšne oblike objavljanja knjig ni prišlo iz prej navedenega po Ilichu najpogostejšega razloga (torej da avtor ne bi mogel najti založnika), zato je treba med možne izjeme od običajne oblike založništva umestiti tudi samozaložništvo kot zavestno izbran »poslovni« model med več izbirami, in ne kot edino možno izbiro za tiste, ki ne morejo objaviti drugače. Vendar gre tudi pri samozaložništvu upoštevati tista pravila, kot jih za založništvo vzpostavlja Bhaskar (2015): torej da so knjige ustrezno precejene ali bi lahko bile precejene, če bi se za to odločile. Povedano jasneje: da so jezikovno in vizualno urejene v skladu s splošnimi strokovnimi standardi in da dosegajo in presegajo kvalitativne standarde za objavo v polju ciljnega, npr. slovenskega založništva. Posebnega razmisleka je vredno, koliko teh knjig vstopi v običajne poti knjižne komunikacije (prek prodaje ali na druge načine - avtor ima seveda pravico, da svoje delo distribuira tudi brezplačno!), kar pripelje do ojačevanja, navsezadnje tudi do ojačevanja prek recenzij, nagrad in drugih utečenih sistemov netržnega vrednotenja.
3 Možnosti preverjanja doseganja založniških standardov
Novi poslovni modeli, ki prek digitalnega natisa na zahtevo (oziroma tiska po naročilu, v slovenščini se za prevod angleškega print on demand pogosteje uporablja ta izraz) omogočajo izdelavo točno toliko izvodov, kolikor jih bo (oziroma jih je z naročilom že) prodanih, bodo število samoplačniških založnikov in samozaložnikov nemara še povečali, da pa bi bili ob zmanjšanih nakladah ti
96
Knjižnica, 2016, 60(2-3), 91-100
Možnosti vzpostavitve založniških standardovin njihov učinek
poslovni modeli finančno znosni, morajo ob manjšanju variabilnih stroškov, torej zlasti stroškov tiska, zmanjšati tudi fiksne proizvodne stroške knjige, kar vodi v izločanje avtorskega (pa tudi uredniškega, lektorskega, oblikovalskega...) dela iz stroškovnika.
Zato se potreba po preverjanju založniških standardov kaže kot še bolj upravičena, še zlasti, kadar se za dejavnike v komunikacijskem krogu posamezne knjižne izdaje namenjajo javna sredstva. Če nanaglo strnemo Bhaskarjevo razumevanje založniških funkcij, se zdi potrebno opozoriti zlasti na naslednje dejavnike:
Precejanje:
-	Ali je bila knjiga za izid izbrana v selekcijskem procesu?
-	Je bil ta proces dovolj selektiven?
-	Je bilo besedilo ustrezno pripravljeno za izid? So bili dovolj kvalitetni morebitni prevod, lektura, korektura, oblikovanje, oprema?
Ojačevanje:
-	Je knjiga dovolj dostopna potencialnim bralcem?
-	Je vstopila v dialog z javnostjo?
-	Kakšne odmeve je prejela?
Nobeden od teh dejavnikov ne predstavlja zavezujočega pravila, saj so mogoče izjeme: avtor se lahko, kot je bilo prikazano prej, odloči za prostovoljni izstop iz ustaljenega založniškega sistema in postane (morda prodajno uspešen) samozaložnik, vendar njegova knjiga izpolni kriterij precejanja le, če je vsebinsko in izvedbeno tako dobra, da bi lahko izšla tudi v ustaljenem založniškem procesu. Enako velja za osnovni vstop v dialog z javnostjo - dostopnost posamezne knjižne vsebine seveda ni odvisna le od volje avtorja oziroma založbe, temveč tudi od uspešnosti konkretnih distribucijskih načinov. Na dialog tako z javnostjo kot z bralcem kot pomemben kriterij v dodeljevanju javnih sredstev v svojih delih opozarja Samo Rugelj (2010, 2014), seveda pa ima ta kriterij nedoločljiv prag: koliko bralcev, koliko odmeva je dovolj bralcev in odmeva?
Podobna je tudi nedoločljivost pragov, ki jih predlaga Bhaskar: kdaj so knjige jezikovno in vizualno urejene v skladu s splošnimi strokovnimi standardi in kdaj ne več? Koliko napak je še dopustnih in kdo je končni razsodnik o napakah? Kdaj knjižne vsebine dosegajo in presegajo kvalitativne standarde za objavo v polju slovenskega založništva in kdaj ne več? Za tovrstno odločanje seveda obstaja nekaj objektivnih pomagal, recimo standardov, ki jih opredeljujejo jezikovna in oblikovalska pravila, pri nekaterih pa je presoja bolj subjektivna. Kriterij obja-vljivosti je fluiden, knjiga, ki jo zavrne ena založba, lahko izide pri drugi in tudi prejme kako nagrado. In če na vstopanje v komunikacijske kanale založnik še
Knjižnica, 2016, 60(2-3), 91-100
97
Andrej Blatnik
lahko do neke mere vpliva, recimo z vzpostavljanjem direktnega trženja, če ni zadovoljen s pogoji že vzpostavljenih trženjskih poti, pa ne sme in večinoma ne more vplivati na strokovni sprejem v obliki recenzij in literarnih nagrad. Hkrati pa ta dva dejavnika ojačevanja že spomnita na naslednjo težavo pri uporabi vzpostavljenih kriterijev: vselej delujeta post festum, torej po objavi knjige, vprašljiva pa je lahko tudi njuna kredibilnost.
Možnost preverjanja precejanja sicer ponuja tisto, kar Thompson imenuje simbolni kapital, torej kredibilnost, ki si jo je založnik ustvaril s predhodnimi knjižnimi izdajami in ki jo lahko prenaša tudi na naslednje izdaje ter si z njimi kredibilnost povečuje ali, če so pripravljene in precejene slabše od prejšnjih, zmanjšuje. Enako obstajajo že ustvarjeni kriteriji za presojanje ojačevanja, točkovniki za knjižnično nadomestilo v obliki štipendij, ki jih podeljuje Društvo slovenskih pisateljev (nekdaj dostopni na spletnih straneh DSP-ja, od leta 2016 pa v arhivih Društva), jih navajajo celo vrsto.1 Ti kriteriji odločilno pripomorejo k objektivizaciji presoje, kdo je vrhunski ustvarjalec. O merilih je sicer mogoče razpravljati (in o teh konkretnih poteka razprava vsako leto), na tem mestu se zdi potrebno poudariti, da niso povsem subjektivna, temveč imajo tudi objektivne števne kazalce (npr. število prevedenih knjig, prejete konkretne literarne nagrade, število izposoj...), ki omogočajo določitev potrebnega praga kakovosti ojačevanja, neodvisnega od parcialnih pogledov.
4 Sklep: možnosti
Če na tem mestu lahko zaključimo, da je s pomočjo temeljnih založniških študij, ki so jih objavili Robert Darnton, John B. Thompson in Michael Bhaskar, mogoče dokaj objektivno določiti standarde, ki določajo, kdo je založnik in kdo ne, in tako določiti merila za vzpostavitev založniških standardov, pa možnost njihovega učinka v slovenskem bralnem polju potrebuje dodatne premisleke. Tudi zato, ker je izpolnjevanje teh standardov med drugim odvisno od subjektivne presoje, ki se prilagaja kulturnim krajevnim in časovnim okoliščinam. V Sloveniji ta debata sega vsaj od zapisa Silvestra Škerla Nekaj o izdajanju knjig (Škerl, 1933)
1 Strokovne kritike v neindeksiranih revijah, časopisih ter elektronskih medijih, publicistične ocene, intervjuji, revijalni prevodi v tujini, nastopi na pomembnejših mednarodnih literarnih festivalih, število letnih knjižničnih izposoj, domače in tuje nagrade, uvrstitve v domače in tuje antologije, samostojni knjižni prevodi v tujini, uvrstitve v indeksirane strokovne revije, indeksirane znanstvene monografske publikacije, uvrstitve v indeksirane strokovne revije, indeksirane znanstvene monografske publikacije, literarnozgodovinske in literarnoteoretične študije, strokovne in splošne enciklopedije, domače in tuje nagrade nacionalnega pomena in nagrade za življenjsko delo ...
98
Knjižnica, 2016, 60(2-3), 91-100
Možnosti vzpostavitve založniških standardovin njihov učinek
do Kongresa slovenskih založnikov 9. junija 2016, ki je vprašanju založniških standardov posvetil zaključno okroglo mizo.
Pri iskanju odgovora, kdaj so ti standardi izpolnjeni, kdaj pa ne, se gre spomniti na koncept družbenih polj, kakor ga je vzpostavil zlasti Pierre Bourdieu (Bour-dieu, 1984); uporabljamo ga tudi pri obravnavi bralnega polja. Današnji čas nam zastavlja veliko vprašanj o avtonomijah posameznih družbenih polj, za temo tega zapisa bi morda lahko opozorili le na protislovje, ki se velikokrat pojavi ob debatah o knjižnih vsebinah. Literarna teorija in kritika, ki jih obravnava, je prepričana v svojo imanentno vrednost in aksiološko pravico, z rekli »vsak je svoj kritik« pa ji ugovarja vrsta družbeno precej vplivnejših struktur, ki so prepričane v imanentno nevrednost knjižnih vsebin, katerih vrednost se potrjuje le z učinkom na trgu.
Zato pri iskanju presečišča med različnostmi ne gre zanemariti izkušnje, ki jo ponuja zgled Priročnikov za branje kakovostnega mladinskega leposlovja, v katerih se o kvaliteti obravnavanih knjig vrednostno izrekajo kvalificirani predstavniki različnih dejavnikov v komunikacijskem krogu knjige, in zlasti ne pozabiti na sporočilo zgodovine knjige kot specifičnega medija: zgodovina branja je zgodovina družbenega učinkovanja. Izpolnjevanje založniških standardov lahko k temu učinkovanju odločilno prispeva.
Navedeni viri
Amelunxen, H. von, Wamke, M., Coy, W. in Tholen, G. C. (ur.). (1997). HyperCult: Geschichte, Theorie und Kontext digitaler Medien. Basel: Stroemfeld Verlag.
Bhaskar, M. (2015). Naprava za vsebino: teoriji založništva naproti od tiskarskega stroja do digitalnega tiska. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Blatnik, A., Rugelj, S., Breznik, M., Duša, Z., Grilc, U., Košir, M. in Kovač, M. (2005). Zgubljeno v prodaji: slovenska knjiga med državo in trgom v tretjem tisočletju. Ljubljana: UMco.
Bourdieu, P. (1984). Distinction: a social critique of the judgement of taste. London: Rout-ledge.
Darnton, R. (1990). The kiss of Lamourette: reflections in cultural history. New York: Norton. Ilich, I. (2007). Knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kovač, M., Blatnik, A., Rugelj, S., Rupar, P. in Gregorin, R. (2015). Knjiga in bralci. 5, Bralna kultura in nakupovanje knjig v Sloveniji. Ljubljana: UMco.
Rugelj, S. (2010). Za vsako besedo cekin?: slovensko knjižno založništvo med državo in trgom. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Rugelj, S. (2014). Izgubljeni bralec: esej o slovenskem založništvu v kriznih časih. Maribor: Litera.
Knjižnica, 2016, 60(2-3), 91-100
99
Andrej Blatnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2014). Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno 3. 10. 2016 s spletne strani: http://www.fran.si/130/sskj--slovar-slovenskega-knjiznega-jezika
Škerl, S. (1933). Nekaj o izdajanju knjig. Dom in svet, 46(7-8), 446-448.
Tagholm, R. (2015). Is Twitter a book publishing company? [blog zapis]. New York: Publishing Perspectives. Pridobljeno 6. 6. 2016 s spletne strani: http://publishingperspectives. com/2015/10/is-twitter-a-book-publishing-company/#.V2Ef-xJWVuU
Thompson, J. B. (2010). Merchants of culture: the publishing business in the twenty-first century. Cambridge: Polity.
Weel, A. van der. (2016). From value chain to value network: [v. 1. 1]. Leiden: University of Leiden. Pridobljeno 6. 6. 2016 s spletne strani: http://www.let.leidenuniv.nl/wgbw/re-search/Weel_Articles/ValueChainToValueNetwork.pdf
Zaid, G. (2006). Toliko knjig!. Ljubljana: KUD Sodobnost International.
dr. Andrej Blatnik
Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana e-pošta: andrej.blatnik@ff.uni-lj.si
100
Knjižnica, 2016, 60(2-3), 91-100