—    255   —
Novičar iz slovanskih krajev.
Xp. Iz Ormoža na Staj ar shem. Po dežji od 19. preteklega mesca se je koruza, krompir in zelje vidoma popravilo, ne tako pa senožeti, kterih veliko je predolga suša popolnoma posmodila. Pšenica, rež, ječmen in oves so požeti in deloma že tudi izmlateni, kjer je ljudem žita že primanjkovalo. Ajda lepo poganja; češpelj je polo-vina že z dreves pala; nogradi lepo stoje, nekteri iz-verstno lepo. Dež, kterega je že sila manjkalo, je kmete spet oveselil, ki so zavolj suAe že zlo tožili.
Iz Ptuje okolice na Štajarskem 5. aug, f. Konec preteklega mesca sim iz Ptuja mimo sv. Ver-bana, kterega krog in krog prelepe slovenske gorice venčajo, potoval. Od cerkve, ki na naj višjem griču stoji, sim ta prelepi kraj z nedorečeno velikim veseljem ogledoval; naj bolj me je veselilo viditi, da je tu skoro vsaki hram s sadonosim drevjem obdan, ktero, kadar je v pomladanskem pisanem cvetu, ta kraj resnično v pozemeljski raj oberne. Ko se od tega krasnega kraja dalje potujoči ločim, mi pridejo na pamet besede, ki sim jih že pred dvajsetimi leti v neki slovenski kojigi bral: ;?SIovenec! tvoja dežela je lepa!" Še tisti den zahlada pridem v sosedno faro sv. Lovrenca v Slovenskih goricah, kde od čistega župnika prijazno sprejet , tudi prenočim. Ali že zarano ob treh me mili glasi veselih pesmic pastirskih deklic, ki so živino na pašo gnale, iz spanja zbude. Jaz poslušam , kar slišim prav lepo domačo pesem g. Virk-a:
»Kdor kolj pod milim Bogom živi.
Vsaki pač srečen biti želi« peti. — Prijazno dolino sv. Lovrenca zapusti vsi ? jo potegnem proti Mali Nedeli.    Na poti nekoliko korača-jev od cerkve pridem   v  bukov   gojzd,   kde  na   najviši bukvi zagledam sledeči napis:
»Osem no štirdeseto leto
Naj ti bo preserčno zapeto
Zaradi tvojega vina!
Sploh si nam vredno spomina.
Al s tvojimi boji ne pridi nazaj,
Na tote pozabiti, Večni! nam daj.« Ko dalje grem,   zaslišim  na   enkrat   milega petja glas, ki se mi bolj in bolj bliža.    Mala trumica šolarjev
je bila , ki so prav serčno peli:
»Lepo jutro je ! Svetlo solnčice Mene razsvetli. Zarja juterna Ali veselje da, V šolo mi veli«. Komaj   koračim  nektere stopinje  naprej pripevajo
proti meni nektere šolarce:
»V mladih dneh zgubilo
Dete mater milo ,
Začne odrašati« &c. b tak milim in ginljivim glasom, da mi ta glas še zmi-raj v  ušesih   zvoni.    Jaz  otročiče  pobaram,   odkod   da imajo te pesmice,   mi odgovorijo:  iz  šole,   kde so si jih iz table prepisali.
Tako živo me je razveselilo to slišati, da veselja ginjen sim se spomnil Šillerjevih besed: Pesmi le tamo slišati ni, kjer ni poštenih ljudi.
Tudi v Nedelski fari sim k serčnemu veselju prav dosti mladega sadonosnega drevja vidil. Tu zagledam moža v svojem okolu *) mlado drevje ogledovati, se vstavim, in ga pitam,: zakaj ni že pred tridesetimi leti začel žlahnega drevja saditi in tak lepo z njim ravnati? Mi odgovori: „zakaj pa ^Novice" niso p rej d na svetlo prišle? Ta verli mož mi nadalje pove, da le od tiste dobe, ko „Novicea izhajajo, so ljudje začeli za sadonosno drevje prav skerbeti. Zdaj ne kradejo več po gojzdih štorov (divjakov), temuč vsak, ka-
*)    Okol pomeni pri nas vert z drevjem.                      Pis.
—   256   —
dar drevje obrodi, po sveto „Novica peske vkup deva, ktere potlej seje, in dobi dovolj divjakov *J. On me dalje zagotovi, da pozna v svoji fari kmeta, ki je leta 1847 jabelčne in hruševe tropine na redoa prese-jal, odkod je toliko pešček vkup spravil, da si je z njimi pol orala zemlje nasejal. Zdaj ima celo goščavo divjakov, ktere pridno presajuje in hvalevredno! tudi sosedom ponuja.
Iz ust prostega moža slišati, da pridni kmetovavci namen „Novic" povsod zastopijo in si prizadevajo po njih podukih svoj stan zboljšati, me je močno razveselilo. Zdaj se ves zadovoljen črez Jurjoško dolino, ktera je zares tako lepa, kakor jo je nekdo, še ni davno, v Novicah popisal, proti Radgoni podam.   Z Bogom!
Iz Zagorja na Notrajnskem 5. augusta. Poprejšnje leta je žalosten hodil Pivški kmet po polji, letaš pa hodi vesel, in res je veselje viditi, kako lepa je pšenica (ktere pri nas še nismo poželi), kako lepo kaže ječmen, oves, proso, ajda. Od krompirjeve gnjiline še ni čuti. Sena so kmetje toliko spravili, da jim ne bo treba, ako ga Bog obvarje, v Moravče po-nj hoditi, kakor so letaš hodili, ker tukaj se je pred 2 mescama cent teško dobil po 2 fl. in pol. Smemo tedaj reči, da bomo prav dobro letino imeli, če te nade toča ne po-bije. Pa nevihte nas jako strašijo. Pred 14. dnevi je strela ubila na gori sv. Trojice moža, ki je bil s koso pod visok hrast bežal. Z njim je bila žena in 6 otrok iz bližnje vasi. Ženo je jako poškodovala, otroke pa zlo omamila. 6. augusta je ob 2 ponoči v topol vda-rila, ga do korenik razklala, potem švigne v zraven stoječi hlev, kjer je ubila vola, in do malega tudi kravo zraven njega bivšo. Unidan je v Vovčah, vasi Košan-ske županije, gad pičil ženo v nogo. Hitro soji zgorej in zdolej nogo prevezali s svilo, ker pa svila ni vbranila strupu se dalje razširjati, pošlejo posla v Zagorje k g. Antonu Mlakarju, našemu vikarju, po astramontanini izleček. Vsako leto dajo to koristno cvetko verli ljudo-ljub nabirati, in pridno delajo lek iz nje, kterega radi vsacemu nesrečniku podele. S tem zdravilom so že več ko 20 osebam življenje oteli, in tudi veliko živinčet rešili. Ni dvomiti, da bi tudi pičeni ženi v Vovčah noga ne ozdravela. Toraj očitna Vam hvala, verli gospod.    —1.
Iz lerhnike 2. aug, f Veliko pomenitniga in hva-levredniga se je že bralo v Novicah od Verhnike, posebno, odkar se je prelepa cerkev tako krasno dvignila , ktero vsak popotnik občuduje. Povejte še, da se Verhnika še v drugi zadevi prav izverstno skazuje , in to je , v cerkvenim petji, ktero je tako vbrauo, tako miloglasno, da sleherniga poslušavca radost prevzame, posebno, kar žensko petje tiče. Verhnika daje lep izgled pridnosti vsekje, in posnemali naj bi jih vsi kraji sloveuskiga sveta. Tukaj naj se pa še zasliši ime prid-niga učenika, g. Haleka, kteri, čeravno ne rojen Slovenec, ampak Ceh, se je tako krepko obnašal v šoli in v cerkvi, in sicer povsod po slovensko, da se ne moremo zderžati, ga očitno pohvaliti. Scer pa slava Ver-henčanam!
Iz Ljubljane. Kakor vsacimu manjšimu mestu se pozna tudi Ljubljani odhod učenikov in učencov na šolske praznike; razkropili so se križem dežele, oddahnit se celoletniga truda; marsikteri pa si je opasal tudi torbico in se podal na daljši pot. Le učenci podkovijske in živinozdravniške šole še čakajo očitnih preskušinj, ktere se bojo prihodnji pondelk (16. dan t. m.) začele in 21. končale. Vendar se ravno ob šolskih praz-nicih, v kterih je bila Ljubljana nekdaj zlo prazna, očitno
*)    Take reči slišati: »Novice« v serce veseli.            Vred.
vidi, da je mesto od leta do leta bolj obljudeno in da železnica veliko popotnih iz mnozih krajev tu sem privabi. Tudi slavni vrednik slovenskiga deržavniga zakonika gosp. Cigale je prišel iz Dunaja obiskat svojo domovino. Pred njim pa je prišlo že njegovo poslednje ravno tako važno kot težavno delo — prevod noviga kazenskiga zakonika, o kterim bomo drugo pot več govorili, ker je želeti, da bi se vsak omikan Slovenec saj enmalo soznanil s temi postavnimi bukvami.