600
Vojeslav Mole-Spitignjev: Triptih.
Triptih.
i.
Lu ganil list se v tihem, mračnem gaju, izkrvavel zapad je za gorami, objel je gaj mrak z bledimi rokami in ga poljubil v tajnostnem smehljaju . . .
In ptič le zapoznel je videl naju, ko nemo si prišla v očeh s solzami, z drhtečim srcem, s tihimi željami in s koprnenjem po blestečem raju . . .
Molčal je gaj, ko si stopila k meni,
ko nemo sem se k tvojim ustom sklonil,
ko v morju sem razkošja ves utonil . . .
In vrnil se je raj moj izgubljeni
v srce in prosil z glasom sem drhtečim:
„Ah, Bog, daj mi moči, da jo osrečim! . . ."
Xn skozi gaj je šla molčeča noč. In v nemi sva molitvi ostrmela, ko zvezde po nebesju je razpela, ko pozlatila les je sanjajoč . . .
In žar z neba je pal lesketajoč, vzžarela v nebu cesta mlečnobela — vzdrhtela zvezda je in zablestela, utonila za lesi v temno noč . . .
Molčal je gaj in bilo te je strah, drhtel ti glas je, bil pogled ti plah: „Glej, ljubček, to so naju mladi sni! . . ."
Ne, draga! . , . Vsi brezmejni ti prepadi le vir življenja večni so Pomladi, življenju novemu in — smrti ni! . . .
Vladimir Levstik: Buddha.
601
3.
Ta tihi gaj! . . . Med listjem rahel smeh in čar blestečih grudi v mesečini, kot bajka o nekdanjih davnih dneh, kot z večnosti prebujeni spomini ...
Da bil bi najin grob v teh svetih tleh! Ko trosila bi Vesna po dolini dehtečih rož, o tvojih vstal očeh bi v mrtvem srcu sen in v mesečini
bi senci stali dve pod hrastom tem in zrli zopet zvezde bi blesteče in strinjali bi v strasten se objem
in sanjali razkošja sveto slast
in k nebu dvigali roke hlepeče
in v temno zemlje ginili oblast . . .
Vojeslav Mole-Spitignjev.
-------——«¦» —--------
Buddha.
l/aprej, naprej! Ne misli! Le naprej! Ne izprašuj, ne glej, stopinj ne štej, korakaj tih z drhtečimi koleni, ne išči cest in mest, ne išči mej !
Zapri srce željam, zapri oči, slep hodi pota, ki jim cilja ni: kdovekedaj je pal v brezdanje morje, — da si počiješ, cilja treba ni!
Kjerkoli padeš, tja si bil poslan; tam lezi v travo, pljuni v zadnji dan in se potopi v vekovečno temo in v konec koncev, v božji samostan.     .
Vladimir Levstik.