10 Narodno-politične stvari. Zopet Ilirija? Ilirija bila je že trikrat: prva starodavna pod imenom „Illvricum magnuni" pred rojstvom Kristusovim; drugo je vstvaril cesar Napoleoni, leta 1809., tretjo pa cesar Franc I. leta 1816., pozneje, leta 1825., pre-drugačeno. Ker je sopet počil glas, da vlada dunajska namerava iz groba klicati llirs k o kralj estvo, in je tržaški dopisnik v „Wanderer-ji" na dan prinesel to, kar je gotovo le se političin erubrvo, pa je rekel, da „gre zdaj za to, da se staro ilirsko kraljestvo zopet ustanovi", res ne vemo, pri čem da smo: ali pri Napoleonovi Iliriji ali Francovi? Napoleon I. je ukazal 14. oktobra 1809. 1. tako-le: „Okrožje Beljak, Kranj, nekdanja avstrijska Istrija, Reka in Trst, dežele pod imenom Primorsko, in vse, kar je našega na desnem bregu Save, in Dalmacija s svojimi otoci, naj se vprihodnje imenujejo ilirske dežele." — Ta Ilirija je bila francoska noter do časa, da je Napoleon vse zgubil, in 1816. leta je bila kot kraljestvo zopet ustanovljena po cesarju Francu I , ah predrugačena 1825. leta in tako tudi oklicana v ustavnem pismu, ki ga je dal 25. dne malega travna 1848. leta cesar Ferdinand L, kjer v §. 2. beremo, da Ilirija obsega kranjsko in koroško vojvodstvo m primorsko poglavarstvo. Ker tedaj ta Ilirija še je, dopisnik „Wand." pa govori, „o novem ustanovljenji starega kraljestva (Her- 11 stellung des al ten Konigreiches), moremo po takem res misliti, da grć za obširnejše kraljestvo, kakor je to od 1848. leta. Al naj je to ali uno, zmirom moramo biti neverni Tomaži, dokler nimamo črnega na belo — in to za to, ker že leta 1866. meseca julija (glej „Novice" list 34.) je počil enak glas, da po mislih nadvojvode Albrechta iz glavnega vojnega stanovališča v Gorici vlada hoče vse primorske dežele — Gorico, Trst in Istro — s Kranjsko vred v eno samo skupino z enim samim namestništvom in enim samim skupnim deželnim zborom — in tem v Trstu! — združiti. To se je nameravalo takrat, ko je italijanizem žugal pogoltniti vse slovenske primorske dežele — al ko je prejenjal — če tudi ne jenjal — vihar vojni, ostalo je zopet vse pri starem. Taka je menda tudi zdaj; tam gori na Dunaji še niso spregledali in spoznali prav, kodi da je treba voziti in kako krmiliti, da se državni voz vnovič in za vselej ne zvrne. „Novicam", ki od 1848. leta vsako važno politično stvar pretresajo, je tedaj zopet prilika dana, iznova prevdarjati Ilirijo in rešiti prašanje: kaj narodnosti slovenski obeta ilirsko kraljestvo: ali pridemo na bolje ali ne, ker dobimo koroških Nemcev in primorskih Lahov v skupino, ako se namreč Ilirija namerava po osnovi 1825. leta, potrjeni po ustavnem pismu od 1848. leta, osnovati. (Dal. prih.) 18 Narodno-politične stvari. Zopet Ilirija? (Dalje in konec.) Kraljestvo ilirsko, kakor je bilo poslednjič vstvarjeno, obsega: 1. vojvodino kranjsko, 2. vojvodino koroško in 3. avstrijsko-ilirsko primorje, kamor spadajo: a) poknežena grofija goriška in gradi-š kan s ka, b) mejna grofija istrijska s kvarnarskimi ali hrvaškimi otoki, c) mesto tržaško s svojo okolico. Zemlja tega kraljestva meri 4894/i0 štirjaških milj, duš pa šteje 1 milijon in 305.064, kteri — kakor P. Kozle r j e v „Slov. zemljepis" pravi — prebivajo v 55 mestih, 56 trgih in 6868 vaseh. Stajarcev tedaj pogrešamo vmes. Že 1849. leta je dunajsko ministerstvo iz Dunaja poslalo novo deželno osnovo (združenje Kranjske, Istre in Goriške z Gradiško) ljubljanski deželni vladi v prevdarek, in ranjki svetovalec vitez Prid. Kreutz- berg — mož, ki ga nobena živa duša ni mogla „ul-traslovenca" imenovati in ki je bil poročevalec o tej zadevi, je iz zgodovinskega in narodnega ozira (glej „Novice" 1849. leta 45. list) tako živo priporočal to združenje, da morajo „konst. društvu" in „Tagbl." lasje šetiniti se, ako bero to sporočilo. — To sporočilo je šlo na Dunaj — al če tudi je ministerstvo skok na združenje imenovanih dežel samo kazalo, ostalo je le pri naskoku! Oglejmo si zdaj malo bolj natančno obstojne dele tako imenovanega ilirskega kraljestva, in sicer narode, ki bivajo v teh deželah. Čeravno vse številke, kakor v nobeni statistiki, niso do pičice resnične (že 1854. leta niso bile popolnoma tolikošne, od 1. 1854. pa se je število še pomnožilo), vendar brez skrbi za namen tega spisa lahko ostanemo pri teh številkah. Po Kozlerjevem „zemljepisu" šteje po narodu: Prebivalcev Med temi prebivalci je: skupaj: Slovencev: Nemcev: Hrvatov: Lahov : Kranjska .... 478.299 453.000 25.000 — — Koroška .... 301.859 113.000 188.000 — — Goriaka in GradiŠ- kanska . . . 195.273 135.000 — — 60.000 Istra s kvarnarskimi otoki .... 230.523 38.000 — 136.000 61.000 Trst..... — 60,860 ? — ? z okolico ... — 33.414 — — — "1*33.274 213.000 136.000 121.000 Ce Slovencem (po rodu) privzatnemo Hrvate, iznaša skupno število Slovanov 969.274, Neslovanov pa 334.000 (to je Nemcev 213.000, Italijanov pa 121.000), tedaj vseh teh skor 2 tretjini manj kakor Slovanov. Ce tudi je med Slovenci po rodu velika množica izneverjencev (renegatov), ki stojijo na strani Nemcev ali Lahov, vendar ostaja še zmirom velika veČina slovenska. Po takem bo marsikdo rekel: sezimo kar brž po tej skupini, še Bog, če se nam da! Mi nismo tako vroče krvi, če tudi ne trdimo, da ravno naša je prava. Tuje prevdarka na več strani potreba, in slišati je treba vse faktorje, to je slovenske rodoljube vseh onih dežel, ki bi se imele zliti v to skupino, v kteri bi si po tem nasproti stopili trije narodi, ko sta si dozdaj povsod le dva nasproti stala. Ko bi Nemci in Lahi politično modrost imeli Švicarje v in da ne bi bilo odpadnikov Slovencev vmes, ki ali nemškutarijo ali so lahoni: mirna bila bi Ilirija! Al tako, ker Nemec ali Lah hoče povsod le gospod biti, drugi narodi pa naj mu bojo „BedientenvolV% žalostna bi bila taka Ilirija! Naj nam tedaj nih*e ne očita, ako za tako mešanico nimamo srca, d^^ler se šopiri Nemec in Lah, ne spoznaje „vsakemu <*yoje , m jima vlada resno ne zakliče: „stojta!" I> bi bila dunajska vlada že davno zavrnila Laha iv Nemca v meje ustavne, ne bil niti temu niti unemu greben tako lzra-stel, da jej je zdaj še sami nadležen. Ako bi v Avstriji veljalo načelo to, da vsak narod ima svoje, nihče bi veče moči ne iskal v združbi; ker pa je že vlada rajnega cesarja Jožefa si za svoj glavni cilj in konec postavila ponemčenje vseh narodov, zato je toliko pravičnega zahtevanja po združenji tega, kar je nekdaj skupaj bilo in kar skupaj gre. Ilirija pa je v tem obziru le spet „umetno narejena stvar", ki se ne opira na to načelo, da bi skupaj prišlo, kar skupaj gre, in Kranjska bila bi že samo po sebi veliko veča dežela, ako bi se jej ne bilo vzelo, kar je njeno bilo v Istri in tudi na Goriškem (glej : Kreutzbergovo sporočilo v 45. listu „Novic" 1849). 19 Vendar ne nasprotujemo zložbi omenjenih dežel v ilirsko kraljestvo — saj ga tako ne bo! — ker bi bilo morebiti nekoliko pomagano našim bratom v Istri in na Goriškem, pa tudi na Koroškem; al dokler imamo Slovenci gotov boj z dvema narodoma in vrh tega so vendar še staj ar s ki Slovenci žrtovani nemški supremaciji, dotle se ne moremo navdušiti za tako zložbo. Vemo sicer, da s principom, združenja narodov po narodnosti ne bili bi Cehi zadovoljni, kterim načelo je zgodovinsko pravo; al— slovenskemu narodu ni pomagano z zgodovinskimi spominki, ako ti ne sežejo v tiste čase nazaj , o kterih „zemljepis" Kozlerjev piše, da „današnja dežela Slovencev je bila v letu 650. po Krist, rojstvu vdružena velikemu slovanskemu kraljestvu, ktero je bil Samo osnoval in ki je segalo notri do Češkega, Moravskega in severnega Ogerskega, pa je po Samotovi smrti razpadlo na drobne dele, nad kterimi so v srednjem veku posebni knezi, kakor vojvodi kranjski, koroški, grofi celjski in goriški, mejni grof istrijski in oglejski patrijarh gospodovali, in kterih dežele so v 12. in 13. stoletji polagoma prišle pod krono habsburške rodovine." Ako se naši sedanji „drobni deli" spet ne zedinijo v celoto starodavno, vendar lahko Avstrija v okom pride tiščanju po zedinjenjistem, da dobi slovenski narod v vsem popolnoma vse to, kar ima nemški in laški. Tudi slovenski narod se je izbudil in živi, a nem-škutarjem in lahonom na ljubo se ne bode veo v grob vlegel, — zato bojo že skrbeli zastopniki njegovi.