LETO IX. ST. 46 (433) / TRST, GORICA ČETRTEK, 16. DECEMBRA 2004
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
ivivw.noviglas.it
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Andrej Bratuž
Pomembni
premiki
V
C e upoštevamo samo najnovejše dogajanje v matični domovini in v našem zamejstvu, lahko ugotovimo, da nam ta predbožični čas prinaša pomembne novosti. Slovenija ima novo vlado, na prvo decembrsko nedeljo je bil umeščen novi ljubljanski nadškof in slovenski metropolit. Vse to nas navdaja z upanjem in pričakovanji. Novi slovenski premier se je takoj na začetku odločil, da se bo neposredno zavzemal za rojake, ki živijo izven meja domovine. Tudi misli novega nadškofa, izrečene v številnih intervjujih in na sami umestitveni slovesnosti, pričajo o njegovi pastoralni vnemi in o želji po prenovi, po poglabljanju in osmišljanju slovenske vernosti.
V Trstu so se spomnili stoletnice Narodnega doma z dvema pobudama. Na pročelju so odkrili dvojno spominsko ploščo, in sicer v italijanskem in slovenskem jeziku. Slovensko besedilo se glasi: Središče slovenskega kulturnega in gospodarskega življenja v Trstu, zgrajeno po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, je 13. julija 1920 zgorel v plamenih nacionalistične nestrpnosti - NARODNI DOM -danes spet zaživi v novi zavesti skupnega evropskega doma. 1904-2004. Tržaška univerza, ki sedaj uporablja Fabianijevo stavbo kot sedež Visoke šole za prevajalce in tolmače, je s postavitvijo plošče javno priznala, da je bil to nekoč slovenski Narodni dom, nakazala pa je tudi možnost njegove nove uporabe kot skupnega evropskega doma. Plošči bosta odslej pričali o vlogi in o usodi za vso slovensko narodnostno skupnost pomembnega Narodnega doma.
Popoldne istega dne je bila v veliki dvorani Narodnega doma spominska prireditev. V kratkem času smo tako doživeli dve pomenljivi svečanosti: ob stoletnici goriškega Trgovskega doma in ob stoletnici tržaškega Narodnega doma. Z množično udeležbo na obeh manifestacijah so slovenski ljudje pokazali, da jim je pri srcu usoda naših dveh kulturnih hramov.
Kljub nekaterim pozitivnim razpletom in neštetim spodbudnim besedam, ki smo jih slišali ob teh priložnostih, se zavedamo, da je pot do uresničitve naših želja v zvezi z domovoma, ki nam pomenita simbol nacionalne identitete, še dolga in težavna. Bog ne daj, da bi po tako dostojnih in navdušenih proslavah obeh stoletnic skrb za pametno rešitev vseh vprašanj tonila v ravnodušnost in pozabo. Predbožični čas je v Gorici zaznamovala sugestivna slovesnost, pri kateri sta go-riški in novogoriški župan prižgala luči na mogočni cedri, ki raste na tej strani meje, okrasili pa so jo Novogoričani. Ob mozaiku, simbolu odprte meje in medsebojnega sodelovanja, se je zbralo veliko ljudi. Prisluhnili so obema županoma, godbi in pevskim zborom z obeh strani. Na znanem in še vedno neimenovanem trgu pred svetogorsko postajo so se Goričani in Novogoričani pod bogato razsvetljenim drevesom ponovno počutili kot ena sama velika družina.
Take in podobne pobude krajšajo razdalje in pospešujejo zbliževanje, zato so nam vsem dobrodošle. Božično oznanilo miru naj bo vselej vodilo vsem poklicanim in odgovornim za sožitje med narodi.
10. decembra 2004
SREDISCE SLOVENSKEGA KULTURNEGA IN GOSPODARSKEGA ŽIVLJENJA V TRSTU. ZGRAJENO PO NAČRTU ARHITEKTA MAKSA FABIANIJA JE 13.JULIJA 1920 ZGORELO V PLAMENIH NACIONALISTIČNE NESTRPNOSTI.
NARODNI DOM
DANES SPET ŽIVI V NOVI ZAVESTI SKUPNEGA EVROPSKEGA DOMA 1904 - 2004
Foto Kroma
((	b	prehodu iz XIX. v XX. stoletje
I I je narodno gibanje tržaških Slovencev doseglo svoj vrhunec. Mejnik tega razvoja je bila ponosna stavba Narodnega doma v središču mesta, na nekdanjem Vojaškem trgu št. 2 (Piazza Caserma). Narodni dom je bil nedvomno izraz narodnega, političnega, kulturnega in gospodarskega preporoda in razvoja Slovencev iz Trsta in okolice. Ob svojem vzponu so Slovenci v Trstu za sabo potegnili še ostale Slovane (Hrvate, Srbe, Črnogorce, Čehe). Zato lahko istočasno govorimo, da je bil Narodni dom slovensko, a obenem tudi slovansko središče."
Tako je pričel svoj poseg zgodovinar in ravnatej Narodne in študijske knjižnice v Trstu, Milan Pahor, na svečanosti ob 100-letnici Narodnega doma. Njegove besede so bile prepredene seveda z zgodovinskim orisom zametkov, ki bi v skopem številu let privedli do uresničitve enkratnega načrta tržaških Slovencev. "Pobuda je stekla najprej na narodnem in političnem polju, malo kasneje pa še na gospodarskem in finančnem. Spomladi
1900 se je zbral
pripravljali
odbor za ustanovitev društva Narodni dom v Trstu. (...)
Iz seznama oseb je jasno razvidno, da je pobuda nastala v krogu
Političnega društva Edinost. Društvo je imelo narodno in politično vlogo, ki je dajalo projektu Narodni dom potreben zagon in podporo, ozaveščalo prebivalstvo na zborovanjih in srečanjih, usmerjalo javno mnenje s podporo dnevnika Edinost. (...) V obdobju 1902 - 1903 so pospešeno tekla dela na gradbišču. (...) Pri tem moramo nedvomno ceniti hitrost izpeljave celotnega projekta. Do nakupa zemljišča je prišlo leta 1901, v letu 1902 je bil izdelan načrt arhitekta Maksa Fabianija in šele nato so stekla gradbena dela. Do decembra 1903 je bila stavba že pod streho, do poletja 1904 pa so opravili še notranja dela. (...) Osrednje otvoritvene svečanosti in osrednje manifestacije ni bilo. Od poletja do zime so se zvrstila odprtja posameznih delov Narodnega doma, od avgusta 1904 pa vse do januarja 1905. (...) 16 let je stavba Narodnega doma v Trstu služila svojemu namenu. V spremenjenih okoliščinah po prvi svetovi vojni je postala tarča nasilnega dejanja fašističnih skupin v Trstu, kjer je bila simbol slovenske in slovanske prisotnosti v samem mestnem jedru. Požig Narodnega doma dne 13. julija 1920 je
treba postaviti v okvir vsesplošnega načrtnega napada fašističnih in nacionalistinih skupin tistega dne na simbole slovenske in slovanske priotnosti v mestu, saj je bilo takrat od 18. do 24. ure napadenih kar 21 raznih sedežev politične, narodne, gospodarske in kulturne narave. Bila je to prava šentjernejska noč tržaških Slovencev in Slovanov."
"Fašizem je zablestel tudi v teh plamenih, prišla je druga svetovna vojna, ki ga je pobrala, prišlo in prešlo je marsikaj drugega, a mi smo desetletje za desetletjem gledali to moderno in ponosno stavbo ne samo kot pričo preteklosti, ki se ne vrača, temveč tudi kot možnost, ki se lahko uresniči", je na svečanosti poudaril predsednik SSO Sergij Pahor. "Pred dnevi smo prav tako praznovali stoletnico Trgovskega doma v Gorici. Tam nismo imeli niti vstopa v stavbo in vendar ne tu ne tam niso sklepi osporavanega in spornega paritetnega odbora odločujoči za to, da bi začeli končno v konkretnem izvajati zakon glede uporabe obeh domov. Ni razlogov, da ne bi začeli uresničevati to, kar državni zakon predvideva in določa."
Predsednik SKGZ, Rudi Pavšič, pa je srž petkove slovesnosti izenačil s katarzo, ki je po vojeni še nismo doživeli. "Mi potrebujemo katarzo, imenujmo jo spravo ali kakorkoli že, vendar potrebujemo očiščenje. Ne gre za pozabo, ampak za voljo, da bomo spomin razumsko obvladali in da ne bomo njegovi sužnji. To je predpogoj za drugačno prihodnost mesta, dežele, Slovencev in Italijanov, Slovenije in Italije in vseh tistih ljudi in narodov, ki so se znašli v peklenskem vrtincu, ki je rastel iz ognjenih zubljev Narodnega doma".
Igor Gregori
COSTRUITO SU DISEGNO DELLARCHITETTO MAX FABIANI. CENTRO DELLA VITA CULTURALE ED ECONOMICA SLOVENA Dl TRIESTE. INCENDIATO DALLTNTOLLERANZA NAZIONALISTICA IL 13 LUGLIO J920.IL
NARODNI DOM
R1VIVE NELLA COSCIENZA 01 UNA NUOVA COMUNE CASA EUROPEA! 1904 - 2004
Narodni d
Joe Valenčič o vitalnosti in podvigih slovenskih rojakov v Ameriki
Etnografski muzej
Pomorščak Bruno Volpi Lisjak je slovenski javnosti predstavil pozabljeno čupo
Sporočilo uredništvo
Božična številka Novega glasa bo izšla v četrtek, 23. decembra. V tisk jo bomo poslali v ponedeljek, 20. t.m., in ne v torek kot običajno. Zato prosimo sodelavce, naj svoie prispevke pošljejo najkasneje do nedelje, 19. t.m., opoldne.
Kam plove Italija ?
Ne boj, mesarsko klanje!
Notranjepolitično dogajanje v Italiji čedalje bolj pogojujejo priprave na deželne in državnozborske volitve. Konec prejšnjega tedna sta skoraj istočasno - seveda v različnih krajih - imela prva prava "volilna shoda" Silvio Berlusconi za svojo stranko Naprej Italija (FI) in posredno za Dom svoboščin ter Romano Prodi za celotno levosredinsko zavezništvo. Na odru, na katerem je nastopal predsednik vlade, so s trasparentov vsakogar naravnost bodle v oči tri angleške besede: NO TAX DAY ali po naše Dan brez davkov. Berlusconi tudi tokrat ni zatajil samega sebe: še vedno je namreč trdno prepričan v privlačno moč bombastičnih gesel, ki jih široki javnosti posredujejo televizijski mediji. Na shodu je s skoraj mladostno zagnanostjo zavrnil preveliko vlogo, ki
si jo lasti država na področjih človekovega in družbenega življenja, ker naj bi se na ta način hromila in omejevala ustvarjalnost človeka. Svoje politične nasprotnike je seveda spet prikazal kot nepoboljšljive "komuniste", pozabljajoč ali morda ne vedoč, da je "izumiranje države" v svojih mladih letih napovedoval tudi sam Karl Mara. Berlusconi je tudi potrdil, da bo njegova vlada izpolnila vse obveze in volilne obljube, med njimi tudi volilno reformo in odpravo t.i. "par condicio", to je pravico vsake stranke do enakopravnega nastopanja na javnih sredstvih množičnega obveščanja, to je po radijskih valovih in na televizijskih zaslonih državne družbe RAI. "Krivično in nedopustno je - je naglasil predsednik vlade -, da RAI stranki Naprej Italija (FI), ki na
volitvah prejema 30% glasov celotnega volilnega zbora, odmerja na radiu in televiziji enak čas, kot ga določa strančici, ki prejema na volitvah glasove 1% volilnih upravičencev.
Berlusconijev politični tekmec Romano Prodi je svoj prvi volilni nastop imel v Milanu. Na odru so ob tej priložnosti bili voditelji vseh levosredinskih strank, desettisočglava množica v veliki športni palači pa je najbolj navdušeno ploskala, ko je govornik poudarjal, kako je za zmago na volitvah odločilna predvsem enotnost vseh nastopajočih strank in skupin volilnega zavezništva. Prodi je s povzdignjenim glasom izustil trikraten NE! Levosredinsko zavezništvo odločno odklanja spreminjanje republiške ustave v smislu "devolucije", kakršno je odobrila se-
Bojkot paritetnega odbora
V petek, 10. decembra, se je na deželnem sedežu v Trstu sestal paritetni odbor, ki je na dnevnem redu imel odgovor državnim organom glede seznama občin, v kateri naj bi se izvajal zaščitni zakon. Po odobritvi zapisnika zadnje seje, je član odbora Ritossa zapustil sejno dvorano in s tem povzročil nesklepčnost zasedanja. Za sklepčnost je namreč potrebnih vsaj polovico članov italijanskega jezika in enako število slovenskih pripadnikov. Pri tem seveda gre za politično potezo, saj večina italijanskega dela paritetnega odbora si na vse načine prizadeva, da bi one-
mogočila delovanje odbora in s tem izvajanje zaščitnega zakona. Ker gre za pravi politični bojkot, je treba poiskati politično rešitev iz tega nevzdržnega stanja. Ker največ članov odbora imenuje dežela Furlanija-Julijska krajina, je ta prva na potezi, da zamenja tiste pripadnike, ki bojkotirajo odbor. Od skupnih dvajsetih članov jih namreč šest imenuje deželni odbor in sedem deželni svet. Illy in Tesini se morata čimprej aktivirati in v paritetni odbor imenovati take predstavnike, ki bodo sodelovali pri uresničevanju zaščitnega zakona.
Ozadje ukrajinske krize
Kdo je Viktor Juščenko?
Dogodki v Ukrajini po spornih izidih drugega kroga volitev novega predsednika vlade 21. novembra so razgibali domala vso svetovno diplomacijo. V ospredju pozornosti je bil oziroma je voditelj parlamentarne opozicije Viktor Juščenko, ki mu je brez posebnih težav uspelo spraviti ljudske množice na ulice z zahtevo po razveljavitvi oziroma ponovitvi drugega kroga volitev. Vrhovno državno sodišče je to zahtevo osvojilo in za 26. december določilo ponovitev volitev.
Kdo je Viktor Juščenko, ki je s svojim vztrajnim in odločnim nastopom pritegnil ne samo veliko medijsko pozornost, ampak tudi v političnem pogledu spravil pokonci politike doma in v tujini? Rodil se je pred 50 leti v vasi Noruživka v vzhodnem delu Ukrajine tik ob meji z Rusijo. Zrasel je v sovjetskem sistemu in je po razglasitvi ukrajinske neodvisnosti leta 1991 zasedal pomembna mesta. Pred leti je bil, recimo, ravnatelj glavne ukrajinske banke. Pravijo, da se je na tem mestu posebno izkazal leta 1998, ko mu je uspelo državo rešiti pred najhujšimi posledicami ruskega finančnega zloma. Od decembra 1998 do aprila 2001 je bil predsednik ukrajinske vlade. Na to mesto ga je namreč imenoval predsednik države Leonid Kučma, ki je nato za primierja imenoval Viktorja Ja-nukoviča, sedanjega Juščenko-vega tekmeca. Kot predsednik
vlade je veljal za reformatorja in vse javnomnenjske raziskave zadnjih let so ga prikazovale kot najpriljubljenejšega ukrajinskega politika. Ima pet otrok, dva iz prvega zakona in tri iz drugega zakona. Njegova druga žena je ameriška državljanka ukrajinskega rodu, ki
je delala v ameriškem zunanjem in finančnem ministrstvu ter v Beli hiši. Pravijo, da ima precej zaslug za moževo prozahodno usmeritev.
Odnosi med Juščenkom in dolgoletnim predsednikom države Kučmo so se po letu 2001 skrhali, ker je Juščenko kot predsednik vlade stopil na prste gospodarskemu mogotcu, tesno povezanemu s predsednikom Kučmo. Kljub aferi okrog posojil Mednarodnega denarnega sklada je ohranil podobo nepokvarjenega politika.
Na začetku letošnje volilne kampanje prve dni septembra se je udeležil večerje, ki jo je bil priredil voditelj državnih tajnih služb. Ko se je vrnil domov, je začel čutiti znake nenavadne bolezni. Nato je šel na pregled v eno najboljših dunajskih klinik. Zdravnikom do danes ni uspelo neizpodbitno ugotoviti vzroka za njegovo bolezen, zaradi katere se mu je iznakazil obraz v čudne gube oziroma brazgotine, kar lahko vsi opazimo na televizijskih slikah. V opozicijskih političnih krogih trdijo, da so ga hoteli zastrupiti. Možnost zastrupitve dopuščajo tudi zdravniki omenjene dunajske klinike, vendar gotovih dokazov o tem nimajo, kot sami izjavljajo.
Po razveljavitvi drugega kroga volitev z dne minulega 21. novembra, je ukrajinski parlament minuli teden na močne notranje in zunanje pritiske sprejel paket zakonov o reformi volilnega zakona in nekatere ustavne spremembe. S tem naj bi se zagotovila napovedana izvedba svobodnih in poštenih volitev prihodnjega 26. decembra. Opozicija računa, da bo njen kandidat Juščenko na teh volitvah zmagal s prepričljivo večino.
Tako visoki predstavnik Evropske unije za skupno zunanjo in varnostno politiko Javier Solana kot ameriški zunanji minister Colin Powell sta pozdravila sprejetje omenjenih volilnih reform, ki odpirajo pot za rešitev težke politične krize v Ukrajini.
Alojz Tul
danja Berlusconijeva parlamentarna večina, odločno zavrača reformo sodstva, ki jo je odobrila prav ista večina, a se mora o njej izreči še predsednik republike Ciampi, ter prav tako odločno odklanja spremembo volilnih predpisov. Desni sredini je govornik očital, da vlada nemoralno, ker "pojmuje politiko kot izmenjavo, kot zasebno korist in kot blago"; nemoralna je tudi zato, ker "nagrajuje redke posameznike in spravlja v negotovost vse ostale". Naravnost cvetijo zakoni, ki koristijo posamezniku ali ožji skupini, v parlamentu pa se razvrščajo odvetniki, ki branijo le svoje ozke koristi. Tudi leva sredina je za nižanje davkov - je zaključil Prodi - a to naj velja za dohodke od dela ter za srednje-nizke dohodke, medtem ko je treba odločno spoštovati nače-
lo progresivnosti, kar pomeni, "kdor več ima, več da”.
Le nekaj ur po obeh volilnih shodih pa je naravnost butnila na dan nova senzacija. Sodišče v Palermu na Siciliji je zaradi "zunanjega" sodelovanja z mafijo obsodilo na devetletno zaporno kazen enega Berlusconijevih najtesnejših sodelavcev v stranki Naprej Italija. Ta je senator Marcello delFU-tri, ki ga je Berlusconi pred dnevi določil za voditelja skupine tisoč mladih strankinih propagandistov, izbranih na selekciji po načelih, ki veljajo za management in marketing. Gre sicer za prvostopenjsko razsodbo, vendar vladajoča stran že spet na vso moč naznanja, da gre za razsodbo, v ozadju katere naj bi bila politika. To pomeni, da se obnavlja "vojna proti sodnikom, ki naj bi si prilaščali tudi zakonodaj-
no oblast in bili torej v službi politike. Očitno je bila le muha enodnevnica razsodba v Milanu, ki se je neposredno tikala predsednika Berlusconija. Iz razsodbe izhaja, da obtoženec dveh hudih kaznivih dejanj ni zagrešil, za tretje dejanje, to je za podkupovanje sodnika, pa so mu bile priznane olajševalne okoliščine in je obtoženec bil oproščen zaradi zastaranja. Gonja proti sodnikom je za nekaj ur prenehala, vendar je treba omeniti, da je bivši predsednik republike Cossiga kljub takemu zaključku afere javno pozval Berlusconija, naj odstopi. Glede na vse, kar smo napisali, bi lahko s Prešernom vzkliknili: "Ne boj, mesarsko klanje"! Tako po sedanjih znakih nakazuje nadaljnji razvoj političnega dogajanja v Italiji.
Drago Legiša
Slovenska manjšinska koordinacija pisala Pukšiču
Za tesno in plodno sodelovanje
S pošt.
FRANC PUKŠIČ Državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu
pri predsedniku Vlade RS Gregorčičeva 20 1000 LJUBLJANA
Spoštovani,
dovolite, da Vani v imenu Slovenske manjšinske koordinacije in tudi osebno izrečem čestitke ob imenovanju za državnega sekretarja pri predsedniku vlade, zadolženega za Slovence v zamejstvu in po svetu. Prepričan sem, da boste odgovorno funkcijo opravili učinkovito, kot je bilo doslej uspešno Vaše delo na čelu parlamentarne komisije za Slovence po svetu in v zamejstvu. V teh letih ste si nabrali veliko znanja in občutljivosti do problematik zamejskih sredin, kar smo globoko cenili.
Slovenske manjšinske skupnosti so od nekdaj z veliko pozor-
nostjo sledile dogajanju v Republiki Sloveniji in njenim uspešnim prizadevanjem pri osamosvojitvi ter pri vključevanju v evropske in evroatlant-ske organizacije.
Novi časi in epohalne spremembe zahtevajo tudi od slovenskih narodnih manjšin primerne pristope in odgovore. V tem smislu je potrebno kar se da tesno in plodno sodelovanje med vsemi Slovenci: med pripadniki manjšin in Slovenci v Sloveniji. Predstavniki manjšinskih krovnih organizacij iz Avstrije, Italije, Madžarskem Hrvaške smo se združili v koordinacijo, da utrdimo naše sodelovanje in izdelamo razvojne strategije za uveljavitev slovenske kulture in jezika.
V koalicijski pogodbi ste posebno poglavje posvetili tudi Slovencem v zamejstvu in po svetu, kar ocenjujemo kot dobro izhodišče za nadaljnje sodelovanje, saj povsem drži, da "Slovenci v zamejstvu in po svetu skupaj z
Povejmo na glas
Republiko Slovenijo sestavljajo skupni slovenski kulturni prostor in so enakovreden del enotnega slovenskega naroda." Obenem podpiramo tudi potrebo Republike Slovenije po uveljavljanju politike sodelovanja z drugimi državami na področju kulture, športa, znanosti in gospodarskih dejavnosti in da Slovenci, ki živimo zunaj matične države, smo pri krepitvi takšnega sodelovanja zelo pomemben dejavnik, ki naj ga v svojih delovnih programih upoštevajo vse institucije v RS. Novo koordinacijsko telo - SLo-MAK - naj postane zato poglavitni dejavnik in povezovalec slovenskih manjšin v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem. V dogovoru s pristojnimi institucijami v Sloveniji naj izoblikuje strategijo za skupni razvoj.
Spoštovani Franc Pukšič, v pričakovanju srečanja z Vami, ko Vam bomo celovito izpostavili pričakovanja in problematiko Slovencev v sosednjih državah Republike Slovenije, prejmite prijazen pozdrav in voščila ob bližajočih se praznikih.
Rudi Pavšič
Predsednik SLOMAK
O zakonitem	trgovan
Nedavna pobuda Italije, naj bi v večjih količinah prodajala orožje Kitajski, v javnosti nemara ni vzbudila večje pozornosti. Lahko pa bi jo in to upravičeno, saj se je ponovno pokazalo, kako smo obkroženi z velikimi in kar velikanskimi protislovji. Protislovje je slej ko prej že v dejstvu, da obstaja trgovina z orožjem, ki je zakonita. Sprejeta je s strani najvišjih državnih, demokratično izvoljenih predstavnikov, odvija se torej povsem nesporno in predstavlja določen del proračuna. Italija je med svetovnimi izvoznicami orožja na sedmem mestu za Združenimi državami Amerike, Rusijo, Francijo, Nemčijo, Veliko Britanijo in Ukrajino ter ga je, kot zatrjuje objava v dnevnem časopisju, v zadnjem letu prodala za 1,787 milijarde ameriških dolarjev. Do sem vse v redu in prav, razen v kolikor ne pomislimo, da ne gre za prodajo žita, oblek, pohištva, računalnikov ali avtomobilov - gre za prodajo orožja. In orožje je orodje, ki ima poseben namen in ga ni mogoče uporabiti v druge namene kot te, ki jih ima orožje. Prav gotovo je vsakomur jasno, kaj orožje je in tu smo že pri protislovju, v katero smo zelo močno vklenjeni: smo za mir in nismo za vojno, sebi in drugim želimo mir in vendar proizvajamo orožje. Proizvajamo ga najprej za svojo obrambo, toda stvari gredo dlje - ne proizvajamo ga le za svojo obrambo, ampak ga tudi prodajamo drugim. Sicer pa, povpraševanje je vse večje, v zadnjem času se letno poviša za okrog 30 odstotkov. Od svetovne vojaške industrije živijo tisoči ali kar stoti-
soči, brezštevilne družine torej, po zaslugi prodaje orožja je za nekaj malega višja celo naša življenjska raven. Z eno besedo: ustvarjamo sredstva za vojno, ustvarjamo torej slabo, da mi sami ne bi živeli slabše in to je res protislovje, ki ga je težko ne opaziti.
Odgovor, da je bilo vedno tako, nam ne more zadostovati, tovrstno protislovje je v bistvu bolečina, ki je ni mogoče dolgo prenašati, mogoče jo je le pozabiti. In vendar je vprašanje, če je prav, da jo pozabimo, ne da bi poskušali odpraviti razloge zanjo. Pa tudi če jo pozabimo, kaj nekje v sebi vendar ne čutimo, da z našim prizadevanjem za mir nekaj ni v redu in da smo hočeš nočeš soodgovorni za vse, kar se v svetu dogaja? Ne nazadnje, kaj se nam res zdi tako zelo sanjska tista znana prerokova misel, da bo svet nekoč, ko bo človek po svoji odločitvi pripustil vase blagodejnost nenasilja, lep in brez nevarnosti, saj bo “volk prebival z jagnjetom, panter ležal s kozličkom. Tele, lev in ovca bodo skupaj... Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njih mladiči bodo skupaj ležali. ’’ In enak mir naj bi seveda zavladal med ljudmi, najprej v zasebnih odnosih in potem v odnosu enega naroda do drugega naroda, ene države do druge države in tako med vsemi državami, narodi in posamezniki. Za ta cilj pa bomo morali storiti dosti več, sicer si bomo še naprej prizadevali za srečno in mirno sobivanje, istočasno pa dopuščali in celo omogočali uporabo sile in uničevanja.
Janez Povše
Ji<
oe Valenčič je izjemna osebnost, primorski rojak, polie-ričen prosvetni delavec, ki raziskuje, oživlja in širi slovensko ljudsko kulturo med rojaki v Ameriki. Zbira zanimive zgodbe o znamenitih izseljenih rojakih v različnih segmentih ameriške družbe v zadnjem poldrugem stoletju (od Hollywooda do polke, od gledališč do opernih hiš, od sociale do politike), ki delajo čast vsemu našemu narodu in so
-	žal - še premalo poznane. Delal je pri mestnem muzeju v Clevelandu, nato pri dveh ameriških založbah, pri podjetju športnega, kulturnega in "show" menedžmenta IMG ter kot vodja urada za stike z javnostmi, komuniciranje in založništvo pri clevelandski univerzi. Danes se posveča raziskovanju in vrednotenju zakladnice slovenskega izseljenstva, njegove raziskave pa so podlaga za založniške projekte, tako npr. za vodnik po slovenski Ameriki, za zgodovino ameriških Slovencev skozi stare fotografije, za knjigo o Slovencih v Hollywoodu, o slovenski ameriški glasbi itd. Na področju prosvete je predsednik zveze clevelandskih društev Slovenske narodne dobrodelne družbe (Slovene National Benefit Society) s stoletno zgodovino, ustanovni član, odbornik in zgodovinar pri Slovenskem glasbenem muzeju (Polka Hall of Fame and Museum), pa še podpredsednik Slovenske narodne čitalnice (Slovenian National Li-brary), ustanovljene v Clevelandu pred 98 leti, in še in še bi lahko naštevali. A pustimo, da nam spregovori sam...
Pred petimi leti ste že bili gost na našem uredništvu. Kaj se je spremenilo v tem času med slovenskimi rojaki
v	Clevelandu, ki velja za eno največjih slovenskih mest? Vsi smo pet let starejši. Zgodi-
lo	se je več stvari. Pred nekaj leti smo imeli deset slovenskih domov; dva sta medtem zaprla. Obenem smo odprli nov dom zraven naše župnije Marije Vnebovzete; stal je tri milijone dolarjev, notri je prostor za 400-500 ljudi. Mislim, da smo malo bolj koncentrirani. Odkar je Slovenija postala samostojna, vidim, da se mladina bolj zanima za to, kar je slovensko. Sami pogledajo na geografsko karto in jim je bolj jasno, kje država leži. Moj nečak, star 28 let, mi je pred mesecem dni rekel, da bi se učil slovenščine. Zdelo se mi je čudovito! Žal ima tudi Cleveland, kot mnoga druga mesta, resne težave: tovarne so se zaprle ali odselile, imamo veliko revščino. Vse to vpliva na mlade, ki se selijo tja, kjer lažje dobijo delo. To se dogaja ne le Slovencem, ampak tudi drugim etničnim skupnostim. Še vedno pa imamo vitalno življenje: vsak dan imamo radijske oddaje, konec novembra smo imeli največji slovenski glasbeni festival, poleti smo imeli srečanja naših zborov in druge festivale. Ko se eno okno zapre, se drugo odpre... Kakšen zbor je bil ukinjen, potem pa se ustanovi kaj podobnega, na drug način.
Omenili ste novo, zajetno dvorano. Kdo jo je financiral?
Vse so dali farani.
Čemu pa je dom namenjen?
Ta stoji blizu naše župnije; doslej namreč nismo imeli prave dvorane. Če bo to škodilo drugim slovenskim domovom, še ne vem. Nekateri slovenski kulturni domovi so namreč v
Pogovor / Joe Valenčič
To je naš vzporedni slovenski svet
dobrem stanju, drugi pa manj. Koliko ljudi se zbira okrog župnije Marije Vnebovzete?
Pravzaprav imamo v Clevelandu tri župnije; največja, sv. Vid, šteje okrog 1.100 družin, Marija Vnebovzeta približno 900 družin, sv. Lovrenc okoli 200 družin. Za slednjo se malo bojimo, koliko bo lahko še obstajala.
Vaši predniki so bili Primorci. V Clevelandu obstaja tudi Primorski klub. Nam lahko kaj poveste o njem?
Samo v Clevelandu imamo vsaj 50 raznih društev, tako da vsaka slovenska naselbina ima vsaj po eno društvo. Primorski klub deluje več kot 50 let; v Clevelandu se je namreč naselilo veliko ljudi tudi s Krasa, ki so tam ustanovili svojo organizacijo. Prirejajo po dve veselici letno. Ne vem točno, koliko jih je, a dvorane so vedno polne. Iz Toronta, kjer je največ Primorcev, redno prihajajo avtobusi v Cleveland, tako da se sorojaki srečujejo. Pri njih so že nastopili Vlado Kreslin, Saša Pavček, Trio Snežnik iz Ilirske Bistrice in drugi ansambli.
Na naših banketih imamo vedno slovensko kuhinjo: poha-nega piščanca, dunajski zrezek ali ječmen s kokošjimi jetrci, seveda na primorski način. Danes je sicer težko najti dobre slovenske kuharice, ki bi kuhale za naše bankete; zato so se dela prijeli moški. Vsako leto imamo tudi piknike. Naše dame so že v letih, zato so se naučili mesiti in cvreti odlične krofe tudi moški.
Kakšne so te vaše veselice in druge oblike druženja? Imamo večerjo in ples, ponavadi v dveh farmah izven mesta. Ljudje se združujejo ob nedeljah popoldne; vsakokrat pride igrat drug ansambel, prodajamo sendviče, kranjske klobase, krofe, pijačo. To delamo vse od leta 1938 dalje. To je najbolj pogost poletni način druženja. Spomladi in jeseni pa imamo koncertne sezone; vsako soboto in nedeljo prihaja kakšen zbor, ki pripra-
vi	koncert. Moja sestra vodi slovenski otroški zbor, ki je že nastopal tudi po Sloveniji; v Clevelandu imamo slovenski glasbeni muzej, kakršnega nima niti Slovenija. Imamo tudi slovenski dom za ostarele, ki se bo v kratkem razširil in šel tudi v novo stavbo izven mesta; tako bomo imeli dva domova. Dosedanji ima do dvesto postelj.
Imamo tudi druge festivale in piknike. Septembra smo imeli prvi festival kranjskih klobas; prišlo je sedem mesarjev, ljudje so lahko izvolili najboljšo klobaso. Prisotnih je bi-
lo	800 ljudi, tako da bomo pobudo gotovo nadaljevali. Kakšen pa je pogovorni je-
k
zik med vami?
Odvisno je od skupine do skupine. V Primorskem klubu se pogovarjajo po slovensko. Na splošno pa v društvih slovenski jezik izginja, kar je uspeh asimilacije. Mi smo hoteli biti Američani, kar pomeni, da bomo samo še nekaj časa Slovenci, potem pa bomo Američani. Še zmeraj imamo dve sobotni šoli slovenščine po župnijah, eno v Chicagu, drugo v Torontu. Vsak tečaj ima po 30-35 otrok, ki prihajajo od časa do časa tudi v Slovenijo na turnejo. Moram pa reči, da slovenska glasba nadomešča slovenski jezik; harmonike so nadomestile slovenščino. V nekaterih državah, kot npr. v Minnesoti, sploh ne govorijo več slovensko, je pa še vedno močna slovenska identiteta preko glasbe. To nas zdaj združuje kot narod.
Ali mladi sprejemajo jezik in kulturno dediščino staršev in starih staršev kot vrednoto, ki jo je vredno ohranjati in razvijati?
To je odvisno tudi od družin. Seveda je več zanimanja, odkar je Slovenija samostojna.
Kaj nam lahko poveste zanimivega o svoji raziskavi o znamenitih Slovenkah v Novem svetu? Predstavili ste jo že v Ljubljani in prejšnji teden v Gorici... Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani me je povabil, naj kaj povem o tem. Mirjam Milharčič Hladnik je namreč priredila posvet o položaju Slovenk po svetu in me spodbudila, da bi predstavil svoj multimedijski projekt o ameriških Slovenkah v zgodovini. Najbolj znana Slovenka je trenutno Melania Knaus, zaročenka slovitega ameriškega milijarderja Donalda Trumpa. Ona je bila manekenka v Ljubljani in Parizu, izselila se je v
Foto DPD
New York in pred petimi leti je srečala Trumpa. Bila je že izvoljena za eno desetih najlepših žensk v Ameriki. Med filmskimi igralkami je znana Lolita Davidovich; oče je bil rojen v Beogradu, mati pa je Slovenka. V začetku 20. stoletja je bila znana Ana Cle-mens, prava legenda v državi Michigan: borila se je za delavske pravice, pomagala stavkarjem v rudnikih bakra, nekajkrat je bila aretirana; združila je žene stavkarjev. Pred nekaj leti so naredili pravo opero o njenem življenju. Slovenke so dosegle zavidljive uspehe v svetu filma in glasbe, pa tudi v športu, tisku in politiki; njihova največja zasluga pa je ta, da vzdržujejo slovenske ustanove.
Kakšen pečat daje slovenska skupnost clevelandski družbi danes?
Še zmeraj imamo močno identiteto in vidljivost v javnosti. To se opazi v trgovinah s slovenskimi napisi in izdelki, pa tudi naši plesi in orkestri so vedno na glasu. Cleveland je vedno bil večkulturno mesto; v njem je namreč prisotnih okrog sto različnih narodnostnih skupin. Tu je največja koncentracija Slovencev, Madžarov in Slovakov v Ameriki.
V	svojem raziskovalnem delu ste nabrali ogromno informacij - med drugim - o vplivu ameriških Slovencev na ameriško glasbo in kinematografijo. Ste v zadnjih časih odkrili še kaj novega? Najbolj smo znani za glasbo. V desetletju po drugi svetovni vojni je bila slovenska ameriška polka krepko razširjena po vsej Ameriki. Njen "kralj" je bil Frank Yankovich, ki je igral slovensko polko na tak način, ki je ugajal Američanom. Slovenska besedila je prevajal v angleščino, tako da
so jih ljudje radi prepevali. Ta vesela glasba je našla rodovitna tla v pravem času, saj se je komaj končala vojna, še prej je bila huda gospodarska kriza. Ljudje so si želeli sprostitve, veselja, družabnosti. Yankovich in drugi ansambli so zato tedaj sklepali veliko pogodb in želi veliko uspehov. Znani so bili tudi bratje Vadnal, po rodu iz Sežane, in razni drugi. Ta glasba je še vedno živa; po Ameriki jo igra več kot 200 skupin. Leta 1986 so v Kaliforniji dali Yankovichu "grammy" za najboljšo ploščo polke. To je dalo pobudo, da bi ustanovili zbirko ali muzej, ki bi ohranjal to glasbo in delal promocijo za slovensko kulturo v Ameriki. Istega leta smo tako ustanovili
-	tudi jaz sem bil v ustanovnem odboru in sem še vedno kustos in zgodovinar - interaktivno razstavo o zgodovini te glasbe. Imamo tudi prodajalno za CD-plošče in slovenske suvenirje. Kdor prihaja iz Slovenije, se ne more načuditi vsemu temu. Zanimivo je, da prve slovenske plošče niso nastale v Sloveniji, ampakvNew Yorku, in to med prvo svetovno vojno. V letih 1916-35 je bilo posnetih okrog 400 slovenskih plošč. Preko našega muzeja iščemo sopro-ducenta, da bi vse to posneli digitalno in izdali arhivsko zbirko.
Ne morem reči, da so Clarke Gable, PaulNewmann ali Jerry Lewis bili Slovenci; so pa zraven njih igrali tudi naši ljudje. Pomislite samo na Lolito Davidovich, Amy Dolenz (njen stari oče je bil rojen v Gorici) in mnoge druge.
Primorci smo pa res vitalni...
Opazil sem, da je večina današnjih kulturnikov pri nas po rodu s Krasa. Nisem sociolog, toda njihovi - kot tudi moji -starši so zrasli pod vplivom Italije. Njihova identiteta je bila potlačena, zato se je potem, ko so prišli v Ameriko, lahko razcvetela, kar je močno zaznamovalo tudi otroke, tako da se učijo slovenščine, so dejavni in uživajo to kulturo. Primorci smo pa tudi dobri komunika-torji; dobro govorimo in pišemo v angleščini. Moja sestra Cilka in njen mož pa tudi veliko drugih so časnikarji in publicisti. Torej se nismo zanimali samo za slovenski jezik, ampak smo vzljubili tudi ameriškega.
S čim se trenutno ukvarjate? Vsi me sedaj spodbujajo, naj napišem kakšno knjigo. Pripravil sem štiri predloge, ki so naleteli na zanimanje pri ameriških založbah; gre npr. za vodič po slovenski Ameriki ali za zgodovino ameriških Slovencev v starih fotografijah ali knjigo o Slovencih v Hol-lywoodu. Pred kratkim sem obiskal Knjižni sejem v Lju-
Slovenski dom na Aveniji St. Clair v Clevelandu. Zgrajen 1.1924, ima do 1100 sedežev. Prostori so tudi za trgovine in pisarne.
Francine York (Francka Jerič) z Marlonom Brandom
Lynn Marie, nominirana za grammy za "agresivno polko"
bljani, kjer sem se srečal s predstavniki nekaterih založb. Upam, da bo lahko izšlo kaj o Slovencih v Ameriki tudi v domovini. Vidim namreč, da se dosti ne ve, stikov je malo. Mi smo itak nekak vzporeden slovenski univerzum. Izšli smo iz Slovenije in se razvili po drugačni poti.
Na kakšen način ohranjate in gojite stike z matično domovino Slovenijo?
Menim, da smo imeli tesnejše povezave pred osamosvojitvijo Slovenije. V letih 1960-70 so bili poceni charterski leti iz Clevelanda do Ljubljane; z enim samim avionom si bil v sedmih urah in pol za 300 dolarjev na Brniku. Samo v letu 1972 je prišlo v Ljubljano
3.000	Američanov. To je bilo krasno! Zdaj so te povezave redkejše, letalo stane ogromno. Z druge strani pa moram reči, da smo prvič v zgodovini začenjali prejemati finančno pomoč Slovenije za dejavnosti kulturnih ustanov. To se je začelo pred kakimi desetimi leti. Urad za Slovence po svetu nam je finančno pomagal obnoviti slovenski kulturni dom v Clevelandu, cerkev sv. Cirila vNew Yorku itd.
Kaj menijo clevelandski Slovenci o ponovni izvolitvi predsednika Busha?
Težko je kaj povedati, ker nimamo dostopa do podatkov o volitvah po narodnosti. Kot anekdoto lahko povem, da za vsakega Slovenca, ki je volil za Busha, se najde Slovenec, ki je volil za Kerryja, tako da smo prav tako razdvojeni, kot je bila vsa Amerika.
Pred nekaj meseci je umrla vaša mama in ustanovili ste sklad, ki podpira mlade slovenske glasbenike.
Naša mama je umrla meseca septembra. Hoteli smo ohraniti spomin nanjo in na njeno ime. Ljudje so hoteli darovati rože, denar itd., s sestro Cilko Dolgan, ki je doživela uspešno kariero s svojim kontraltom tudi na slavnih odrih, posnela deset slovenskih ploščin vodi mladinski zbor, pa sva mislila, da bi raje ustanovili Štipendijo z materinim imenom na clevelandskem glasbenem inštitutu. Podpora je namenjena študentom petja slovenskega rodu ali iz Slovenije. Ljudje in organizacije so v ta namen darovali ogromno denarja. Mislimo, da bomo septembra 2005 lahko že podelili prvo štipendijo. Zato vabim vse mlade, ki se želijo učiti petja tudi v Ameriki, naj se prijavijo (www.cim.edu).
Slovenija je pred kratkim stopila v Evropsko zvezo. S kakšnimi občutki gledate na domovino po teh političnih spremembah?
Vsi se zanimamo za to, kaj se dogaja s Slovenijo. Ponosni smo na to, da je bila Slovenija sprejeta v Evropsko unijo. Sami smo tudi nekoliko delali pri tem. Največ smo seveda naredili v letih 1991-92, ko smo ustanovili društvo United americans for Slovenia in "lobirali", da bi predsednik Bush priznal Slovenijo kot neodvisno državo. Poslali smo 50.000 razglednic s podpisi, na določen dan smo imeli "telefonski maraton": vsi smo telefonarili predsedniku v Belo hišo, nabirali smo peticije itd. Jaz sem tedaj bil direktor vse te komunikacije. Zanimamo se, da bi pomagali uresničiti, kar je najbolje za Slovenijo. To smo sicer že delali v času prve in druge svetovne vojne; prav tako zdaj. Zanima nas, kako se bo Slovenija razvila v Evropi.
Danijel Devetak
16. decembra 2004
Kristi ani in družba
NOVI
GLAS
Novi ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran, je vpetek 11. t.m., samo nekaj dni po umestitvi, obiskal Vatikan, kjer sta ga sprejela papež Janez Pavel II. in kardinal Angelo Sodano. Nadškofa Urana je sprejel sv. oče papež Janez Pavel II. v petek dopoldne v Vatikanu v spremstvu dr. Mitje Leskovarja, sodelavca državnega tajništva. Nadškof se je sv. očetu zahvalil za izkazano zaupanje ob imenovanju na mesto ljubljanskega nadškofa, obenem pa mu je predstavil razmere v Cerkvi na Slovenskem. Poleg tega je msgr. Uran obiskal baziliko in grob sv. Petra, kjer je mo-
lil. Srečal se je z vodstvom papeških zavodov Slovenik, Ger-manik in Teutonik ter s slovenskimi duhovniki in bogoslovci. Obiskal je Radio Vatikan, kjer se je udeležil slovenske oddaje. Papeža je zanimalo, kako je v Sloveniji po zadnjih volitvah, kakšna je nova vlada, kakšen so razmere v Cerkvi, kako je z duhovniškimi poklici, kako med seboj sodelujejo škofi, ter kakšne in kdaj bodo nastale nove škofije. Sveti oče je povprašal tudi po zdravju nekdanjega ljubljanskega nadškofa Alojza Šuštarja in mu poslal pozdrave. Stanje v Sloveniji je posebej zanimalo tudi kardinala Angela So-
dana, ki je pri Svetem sedežu državni tajnik. Vprašal je, ali je Slovenija že kaj storila, da ne bo več tista oaza v Evropi, kjer v šolah ni nobenega verskega
pouka. Msgr. Uran je odvrnil, "da kar v drugih državah normalno poteka, bo postalo vsakdanje in normalno tudi v Sloveniji".
Vi
Aktualno
Evropi si radi dopovedujemo: "Če bomo Evropejci
spoštovali islam, bomo muslimane lažje in hitreje integrirali." Zabloda je prav v tem, da s tem, ko se muslimanom izkazuje večja pozornost, jih tako učvrstujemo v islamu in ne v evropski kulturi. Miroljubno sredstvo islamske svete vojne je islamska naglavna ruta pri ženskah. Ta ruta natančno pokrije lase in vrat muslimanke. Po Homeinijevi revoluciji je to pokrivalo v Iranu postalo simbol islama. Islamska ruta ni Alahova zapoved in celo v Koranu o njej nič ne piše. Islamisti res opozarjajo na dve mesti v koranu, kjer gre za opomin, naj muslimanke pokrijejo svoje prsi (Koran, 58:22.), na drugem mestu pa
Muslimanska naglavna ruta
govori Mohamedovim ženam, naj si "ogrnejo vrhnja oblačila", da jih bodo spoznali kot svobodne osebe in jih ne bodo nadlegovali. Pri obeh primerih vidimo, da tu ni večne Alahove zapovedi, ampak samo varovalno pravilo za "svobodne muslimanke", da se tako na zunaj ločijo od suženj.
Prastaro orientalsko pravilo je namreč bilo, da je svobodna žena pokrila glavo, česar sužnja ni smela storiti. V koranu beremo, da so Mohamedove žene šle včasih ponoči ven brez pokrivala in so jih nadlegovali možje. Ti so v opravičilo trdili, da so jih imeli za sužnje. Zato je Alah dal zgoraj omenjeni verz.
Danes tudi v islamskem svetu skoraj ni več sužnjev, zato ni razloga, da bi se ločevale svobodne muslimanke od suženj. Politični islam pa gradi svojo strategijo ravno na naglavni ruti, saj si od tega mnogo obeta.
Čemu služi muslimanska naglavna ruta?
Na zahodu ima dve pomembni nalogi. Najprej kaže s tem na moč islama, po drugi strani pa je to vidna meja med muslimani in nemuslimani. Tako ni slučaj, da je prav na videz brezpomembna naglavna ruta postala sredstvo za boj v islamu. Pajčolan je bil v Homeinijevi vstaji v Iranu zastava. Danes
pa je simbol boja proti zahodnim državam zlasti še v Turčiji in Tuniziji.
V	Evropi islamisti govorijo o sveti vojni muslimank, ki vztrajajo pri svojih rutah. Islamske države, zlasti Savdska Arabija, dajejo velike vsote, da bi se te rute razširile povsod, kjer žive muslimani. Čilj je v ustvarjanju muslimanske samozavesti in zunanje vidnosti.
Vsi vemo, da islam v Evropi izredno hitro raste, to pa zato, ker muslimani ljubijo otroke in Alahova postava zahteva od muslimanov, da imajo čim več potomcev. Zakon se v postavi primerja s sveto vojno, oboje pa krepi islam. - Rodnost pri evropskih narodih pa nenehno pada...
Ambrož Kodelja
19. redna seja Slovenske škofovske konference
V	prostorih nadškofijskega ordinariata na Ciril-Metodovem trgu 4, v Ljubljani, je v ponedeljek, 6. in v torek, 7. decembra 2004, potekalo 19. redno zasedanje Slovenske škofovske konference (SSK).
Dopoldanskega dela seje so se v ponedeljek dopoldne poleg apostolskega nuncija v republiki Sloveniji msgr. Santosa Abrila y Castelloja in vseh slovenskih škofov udeležili tudi predstavniki škofovskih konferenc iz Italije; tržaški škof msgr. Eugenio Ravignani, iz Avstrije graški škof msgr. Egon Kapella-ri, iz Madžarske pomožni škof
iz škofije Estregom-Budimpešta msgr. Laszlo Kiss-Rigo in iz Hrvaške zagrebški pomožni škof msgr. Josip Mrzljak. Gostje so poročali o razmerah in življenju v svojih krajevnih cerkvah. Istega dne popoldne so škofje spregovorili o organizaciji SŠK v prihodnje. Do izteka mandata bo predsednik SŠK mariborski škof msgr. Franc Kramberger, podpredsednik pa ljubljanski nadškof msgr. Alojz Uran. Škof Anton Stres bo še naprej vodil Komisijo za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Rektorju slovenskega papeškega zavoda Slovenik v Rimu dr. Jožku Pircu so podaljšali mandat.
Spregovorili so o duhovni oskrbi v slovenski vojski, v slovenski policiji in zaporih. Obravnavali so dopise Papeškega sveta za migrante v zvezi s praznovanjem svetovnega dneva migrantov, poslanico Papeškega sveta za pastoralo zdravja ob svetovnem dnevu AIDS-a in poslanico ob svetovnem dnevu bolnikov v letu 2005 ter dopis mednarodne zveze za boj proti lakoti.
Škofje so v nadaljevanju seje obravnavali še druge vloge. Med drugim so se seznanili s potekom priprav na Svetovni biblični kongres v letu 2007, s predlogom akademika prof. dr. Jožeta Krašovca, da bi isto leto obhajali leto Svetega pisma, s poročilom Slovenske Karitas o pridobitvi statusa humanitarne organizacije ter s potekom obhajanja leta evharistije. Med
drugim so se dotaknili katehu-menata v Cerkvi na Slovenskem.
Preučili so vsebino poročil z različnih srečanj, ki so se jih udeležili škofje osebno ali njihovi predstavniki:	škof
Kramberger je podal poročilo s plenarnega zasedanja Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki je potekalo v Leedsu v Veliki Britaniji, in s srečanja afriških in evropskih škofov, ki sta ga pripravila CCEE in SECAM in je potekalo v Rimu. Škof Bizjak je predstavil poročilo z mednarodnega posveta o msgr. Ivanu Trinku, ki je potekalo v Vidmu, spregovoril pa je tudi o srečanju s predstavnikom Sveta katoliških laikov Slovenije in s predstavniki Svetopisemske družbe Slovenije, nadškof Uran pa je predstavil pastoralni obisk med slovenskimi rojaki v Argentini.
V Bogu človek spozna sebe
Poznavanje človeškega srca je zelo pomembno, če hočemo rasti v Bogu. Imamo na razpolago vodila, ki nam pomagajo razumeti in prepoznati vzgibe srca: dobre, zato, da jih zadržimo, slabe, da jih zavrnemo. Vodilo je zaznati vzgibe srca. Že Sveto pismo nam pripoveduje, kako se je Bog približal različnim prerokom, ljudem, ki jih je poklical. Oni so zaslišali glas, Božji glas. Kako to, da danes tega glasu več ne slišimo, me je nekdo vprašal. Biblični človek je čuječe molil in prepoznaval Božji glas v vzgibih srca. Z Ignacijem Lojolskim nam je razlikovanje duhov v moderni dobi veliko bolj jasno, saj je jedrnato razdelil v "pravila" to tisočletno duhovno zakladnico Cerkve, ki bi jo v nekaj besedah lahko strnili takole: Bog govori prek čustev in misli.
Problem današnjega časa je, da smo zasuti z raznoraznimi psihološkimi sporočili, ki ne omogočajo miru v našem srcu, ne omogočajo prave spokojnosti srca. Posledično ni mogoče zaznati vzgibov srca; ko vprašaš koga, kako bi poimenoval neko čustveno razpoloženje, ga ne zna poimenovati. Nekateri pravijo: "Kaj potrebujemo tega notranjega 'vrtanja',
Bog je Tam, mi smo tu!" Podobno kot na dvorišču neke hiše. Če ga ne zvrtaš, ne boš prišel do vode in ne boš imel vodnjaka, od koder bi zajemal. Tako je znotraj srca: če se ne spustiš v to, kar puščavnik Eva-grij Pontik trdi, in sicer, da v Bogu človek spozna sebe, ker Boga sliši po vzgibih srca, potem o Bogu lahko kvečjemu nekaj veš, pa verjetno ni zadosti. Če torej ne opaziš vzgibov srca, se jih ne moreš zavedati. Uravnavajo in vznemirjajo te preprosto tvoje težnje, ne da bi sploh vedel, da obstajajo ali katere so. Svojih vzgibov se zaveš z izpraševanjem vesti, ki pripomore k temu, da postaja tvoje srce vedno bolj prozorno.
Tudi samo jih zaznati ni dovolj. Treba je jih spoznati, ali vodijo v dobro ali v zlo, drugače ne veš, kako ravnati, ne veš, odkod izvira in kam je usmerjeno tvoje dejanje. Tudi zaznavanje in razlikovanje vzgibov nista dovolj. Oboje ima praktičen namen: gre za svobodo, da zadržiš, kar je dobro, in zavrneš, kar je slabo. Če ne delaš tako, nisi še svoboden. To je lahko vse človekovo prizadevanje, od katerega je odvisen uspeh ali neuspeh vrnitve v Božji dom srca.
Kljub temu da opaziš in veš, da te vzgib vodi v zlo, včasih neprostovoljno storiš kaj slabega, kakor bi te vodila neka neustavljiva sila: "Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne dalm namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim" (Rim 7,15). Tudi Pavel doživlja, da ne dela dobrega, ki ga hoče, temveč dela zlo, ki ga noče (prim. Rim 7,19). Prav v tem trenutku in edinkrat reče: "Jaz nesrečnež!" Nato pa takoj doda: "Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu,” kajti v tem doživljam Boga, Boga kot milost, ki odrešuje (Rim 7,24-8,1). To stanje notranjega spora je najgloblji razlog človeške nesreče/sreče: zavestna izgubljenost, ki se odpira odrešenju.
Ne čudi se, če čutiš težave, kadar hočeš delati in razumeti dobro. Te izvirajo iz tvoje navade delati zlo -razvade -, kakor da bi bilo zlo del tvoje istovetnosti. Obstaja pot osvoboditve, a o tem naslednjič.
4. ADVENTNA NEDELJA
Iz 7,10-14; Ps 24; Rim 1,1-7; Mt 1,18-24
V	adventu poglobimo vero in upanje v znamenje, v zakrament delovanja Svetega Duha. Za kralja Ahaza bi moralo biti tako znamenje spočetje in rojstvo otroka po mladi materi. Toda kralj tega znamenja ne sprejme. Kajti trepeta v strahu pred kraljema Arama in Izraela, ki se pripravljata na obleganje in po-rušenje Jeruzalema. In vendar je Bog že večkrat vidno posegel v obrambo svojega ljudstva. Zaradi tega bi kralj Ahaz ne smel obupavati, saj je Bog poslal sodnike, kot so bili: Gi-deon, Samson, Samuel, nato kralji, zlasti David. Vsi ti in še drugi so bili mogočno znamenje Boga. V njih je deloval Sveti Duh. Zdaj pa je Bog obšel naravni zakon zato, da bi vsi ljudje lahko verjeli, da je Bog z nami, ker bo "devica" spočela po Svetem Duhu. Otrok pa, Jezus, bo kraljeval vekomaj in njegovemu kraljevanju ne bo konca (Lk 1,33;
Mih 4,7; Dan 2,44).
Ta dogodek, ki obrne zgodovino na glavo, je kot znamenje dal sam Bog. Poslužil se je ponižnega, vernega dekleta, Marije, in možatega Jožefa. Skrivnost učlovečenja Boga je namreč zaupal prav njima.
To skrivnost, to znamenje ali zakrament bomo znova vidno doživeli v božičnem bogoslužju. Zato damo veliko na dobro adventno spoved, na polnočnico, na razmišljanje o Sv. pismu, na dobra dela, na prejem Jezusa zakramentalno v sv. obhajilu.
Nekoč smo se na vigilijo ali sv. večer postili, kar pa lahko delamo tudi danes. Poleg tega obiščemo bolnika in ostarelega ter osamljenega. - Saj verujemo, da bo Jezus, Emanuel, Bog z nami, kot odrasel mož stopil na križ, da nam zagotovi vstajenje od mrtvih in večno življenje. Ne ustavimo se torej v Betlehemu, marveč v duhu stopajmo naprej do Golgote in do vnebohoda.
Vse Božje veličastvo naj se zdaj razodene v milini in nežnosti novorojenega Deteta, ki je zato postal človek, eden izmed nas, da bi nas na novo ustvaril. Ni postal angel, marveč
človek, in zato krhek, slaboten, umrljiv, da bi nam razodel svojo ljubezen do “mesa", do človeštva (Jn 1,14).
Deležen pa ga je samo tisti, “ki je nedolžnih rok in čist v srcu" (Ps 24,4).
Vse praznovanje Božiča v ožjem družinskem krogu in v širšem v cerkvi naj razodeva edinost v ljubezni. Tako znamenje je tudi obložena miza, ki pa mora zaobjeti tudi tiste, ki nimajo nič od tega ali manj kakor mi. Zamere, nesoglasja, zakrito samoljubje, užaljenost, vsa duhovna revščina naj se stopijo pred toplino uboštva v hlevu in v jaslih. Saj že dvatisoč let odmevajo blagri uboštva, miru in ljubezni, ki jih Jezus molče izgovarja v božični noči. Saj je vse naravnano na znamenje, na zakrament usmiljenja (Mt 1,21-23; Lk 2,11).
Še vol in osel spoznata Boga (Iz 1,3), mi ljudje smo pa manj dovzetni za skrivnost sveta, ljudi in Stvarnika.
Božič nas uči, naj bomo poslušni veri (Rim 1,5). Vera ni le naša pravica, marveč je tudi in predvsem dolžnost češčenja Boga. In je še nekaj več, je namreč skrivnostno, prisrčno,
otroško občestvo z živim Bogom. Je zrenje, gledanje, poslušanje treh oseb v votlini, Jezusa, Marije in Jožefa ter treh Božjih oseb. Zato prisluhnemo njihovim pogovorom o našem odrešenju.
Tu je znamenje, zakrament v nebogljenem otročičku z mlado materjo in skrbnim Jožefom. Pri jaslih je nema živina, je gnoj, je seno. Vse je podoba našega stanja. Za nekatere, ki se kopajo v izobilju in mastnih telesih, pa je pravo pohujšanje. Toda Bog je take ljudi in tako mišljenje pahnil s prestola; ponižal je ošabnost (Lk 1,51-52).
Nakazan je križ, ki bo to Dete strašno prizadel. A prav tega, "Križanega", bo oznanjal apostol Pavel in vsak, kdor hoče pokončno živeti (1 Kor 2,2), kot Božjo moč in modrost (1 Kor 1,18 nss).
Jožef je sprejel tak križ. Lahko bi bil Marijo naznanil za nezvesto, ki bi jo po krutem zakonu za take primere celo kamnali. Ker pa jo je preveč ljubil in spoštoval, da bi jo javno osramotil, jo je hotel skrivaj zapustiti. Toda križ mu je prinesel blagor, po katerem je Bog vedno z njim in z nami (Iz 7,14).
Slovenija oaza v Evropi, kjer v šolah ni nobenega verskega pouka
Ljubljanski nadškof Alojz Uran na obisku pri papežu Janezu Pavlu II.
NOVI
GLAS
Kristi ani in družba
16. decembra 2004
i;w/Jii V Marijinem domu
Proslava ob 100-letnici ustanovitve Marijine družbe
V	sredo, 8. t.m, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, je bila v Marijinem domu v Rojanu velika proslava. Slavili so stoletnico ustanovitve Slovenske ženske Marijine družbe v Rojanu. Ob tako pomembnem jubileju je bila dvorana Marijinega doma seveda polna ljudi in tudi pomembnih gostov. Prisotni so bili namreč gospod škof Evgen Ravignani, generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Jože Sušmelj, predsednik Slovenske skupnosti Drago Štoka, ravnatelj Pastoralnega središča msgr. Marij Gerdol, predstavnik Deželnega šolskega urada Tomaž Simčič in še bi lahko naštevali. Najvažnejša pa je bila seveda prisotnost Marijinih družbenic, tako iz rojanske Marijine družbe kot iz družbe Marije Milostljive in drugih družb.
Izredno pester in nadvse prijeten program proslave je pripomogel, da so tudi tisti, ki bolj
malo vedo o Marijinih družbah, zvedeli kaj več o delovanju članic v sto letih. Za to je poskrbela prof. Matejka Peter-
točila predvsem na rojansko družbo. Spregovorila je o tem, katera je bila vloga deklet in žen v družbi, o njihovem delu,
Prvi na vrsti v programu so bi-
li	vsekakor otroci, ki so pod vodstvom sestre Karmen Koren zapeli tri pesmi, posvečene Mariji. Po prvi pesmi pa so prepustili prostor malim recitatorjem, ki so v kratkem prizorčku povedali, kaj vedo o Marijini družbi.
Za mikrofon je nato stopil msgr. Vončina, sedanji rojan-ski župnik, ki je po svojem pozdravu povabil na oder g. škofa Evgena Ravignanija, ki je izrazil svoje občutene čestitke ob tako visokem jubileju Marijine družbe v Rojanu. Družbi so čestitali tudi bazovski župnik Žarko Škerl, predsednica Marijine družbe Trst Norma Jazbec Jež ter Marij Maver v imenu Slovenske prosvete.
Ob tej priložnosti se je zbrala tudi ženska vokalna skupina, ki je zapela tri pesmi, ki so bile družbenicam posebno pri srcu. Proslavo je zaključil, pod taktirko Tamare Ražem, mešani pevski zbor Lipa iz Bazovice s tremi skladbami, nato pa je skupaj s publiko zapel še znano Marija skoz' življenje.
Naj še omenimo, da so ob tej priložnosti postavili tudi zanimivo dokumentarno razstavo, ki si jo bo mogoče ogledati še dve nedelji, od 10. ure do poldne.
Metka Kuret
lin Maver, ki je v svojem govoru opisala, kaj so pomenile Marijine družbe in kaj pomenijo še danes, čeprav se je osredo-
molitvi in požrtvovalnosti. Bile so v veliko pomoč pri vseh oblikah verskega življenja v župnijah.
Dajte se sprejeti! To je vabilo, ki ga posreduje drugo pismo Rimljanom in ki ga beremo drugo nedeljo v adventu: to geslo je tudi v razglasu, ki opozarja na pobudo "Advent/Božič usmiljenja 2004", ki ga je tudi letos priredila italijanska Karitas v sodelovanju z uradom Italijanske škofijske konference, ki skrbi za družinsko pastoralo.
Podnapis na manifestu pa še bolje pojasnjuje obliko tovrstnega sprejema: imenoval se bo Bog-z-nami, kot pravi Evangelij apostola Mateja, ki nakazuje prisotnost Jezusa v tkivu in zgodovini sleherne človeške družbe: skrivnost učlovečenja se tako spaja s popolnostjo doživetja.
Ta je vezna nit, ki bi morala voditi razmišljanje in
mmm Dobrodelna pobuda
Nabirka za bratsko Cerkev v Beogradu
pozornost naših župnijskih skupnosti, združenj in skupin v času, ko se pripravljamo na Božič. To je čas, ko smo večkrat bolj občutljivi do potreb tistih, ki so v težavah, ki občutijo osamljenost, tistih, ki ne najdejo življenjske opore, ki živijo na robu življenja in zgodovine. Takemu načelu pa bi morali vseskozi slediti; nanj bi se morale še bolj odzivati naše skupnosti, da bi postale še bolj pozorne na stvarnost in ljudi, ki to stvarnost polnijo. Na to nas opozarjajo tudi škofje s pred kratkim izdanim dokumentom, v
katerem spodbujajo k misijonstvu župnij. Ravno take župnijske skupnosti morajo postati zagovornice sprejema vseh, ne glede na razlike v jeziku, v rasi, v barvi kože. Ti so dandanes novi revni, katerih večkrat ne opazimo, a so pogosto skriti med našo nadutostjo in blagostanjem. Vendar obstajajo: dovolj je, da se ozremo po našem mestu in na njegove številne potrebe, predvsem tiste, ki se nanašajo na družine, in sicer tiste, v katerih manjka močna osebnost, v kateri bi našli oporo. Ravno zato bomo
nabirko Advent/Božič usmiljenja namenili predvsem potrebam tistih oseb in družin, ki se vsakodnevno obračajo na škofijsko Karitas.
Zazreti pa se moramo tudi preko naših horizontov, vse do tistih krajevnih Cerkva, ki so nam bližje. V mislih imam bratsko Cerkev v Beogradu, ki s svojo škofijsko Karitas izpričuje globoko usmiljenje milosti do vseh tistih, ki imajo tam potrebo, naj si bodo ti katoličani ali ne. Ravno zato bo znesek nabirke kraških in breških župnij namenjen prav potrebam beograjske Cerkve.
In kot v zadnjih letih, bodo celotno nabirke izročili našemu škofu ob zaključku svete maše za mir, in to na prvi dan januarja, ob 18. uri v cerkvi sv. Antona Novega.
Mario Ravalico
Kratke
Betlehemska luč v Gorici
Kristjani z vsega sveta že več desetletij oskrbujejo oljno svetilko, ki gori v cerkvi Kristusovega rojstva v Betlehemu. Pobuda “potujoče” betlehemske luči je nastala v Linzu leta 1986; odtlej hodi vsako leto avstrijski otrok prižigat lučko miru v baziliko rojstva, jo prinese v Linz in nato jo skavti razdelijo po vsej Avstriji. To znamenje se vedno bolj širi po Evropi. Tudi letos se bo betlehemska luč ustavila v Gorici. V soboto, 18. t.m., bo ob 17. uri maša pri sv. Ignaciju na Travniku, ki jo bo vodil koprski škof msgr. Pirih; ob 18. uri se bodo prisotni odpravili do novega skupnega trga pred severno železniško postajo, kjer bodo skavti podelili lučke navzočim ob kozarčku toplega čaja in čokolade.
V Sloveniji že 13 katoliških otroških vrtcev
V Sloveniji v vzgojni in izobraževalni dejavnosti nastajajo spremembe, ki se kažejo tudi pri ustanavljanju katoliških otroških vrtcev. Takih ustanov je v državi trinajst, vendar vse še nimajo koncesije. Nastajajo na pobudo staršev, katoliške Cerkve ali organizacije Karitas. V omenjenih vrtcih izvajajo sicer državni vzgojni program za predšolske otroke, vendar v njih poudarjajo tudi krščanske vrednote in praznovanja cerkvenih praznikov. Tako so v decembru namesto dedka Mraza pričakali in pozdravili Miklavža, otroci pa v skupinah izdelujejo jaslice. Prvi katoliški vrtec, ki je dobil državno koncesijo, je tisti v Logatcu. Njegovo ime je Miklavžev in Župnijski vrtec, direktor tega vrtca pa je Janez Kompare, župnik v Logatcu. Za Našo družino, mesečno prilogo tednika Družina, je poslanstvo katoliškega vrtca opredelil tudi takole: “Najpomembnejše je, da primeš za otroško dlan, v kateri je zapisana prihodnost. Na teh dlaneh bo nekoč počivalo Sveto pismo ali orožje. Prsti bodo igrali na orgle v cerkvi ali vrteli kolo sreče pri hazardni igri, ljubeče stregli ubogemu in onemoglemu človeku ali pa grabili po iglah za mamila."
Miklavžev ali Župnijski vrtec v Logatcu obiskuje okoli 65 otrok, ki jih vzgajajo v štirih oddelkih. Cene so enake kot v državnih otroških vrtcih. Znašajo od 60 do 80 tisoč tolarjev mesečno, odvisno od starosti otroka.
Tudi letos jaslice v Piranu
Društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija in župnija Piran vabita na odprtje razstave Jaslice v piranskih cerkvah, ki bo v nedeljo, 19. t.m., ob 16.30 pred cerkvijo Marije Zdravja na Punti v Piranu. Razstavo bo odprl predstavnik koprske škofije msgr. Vinko Lapajne. Nastopil bo mešani pevski zbor Šentviški zvon iz Šentvida pri Lukovici. Ob odprtju razstave bo v cerkvi sv. Frančiška tudi ogled multivizijske predstave Rojstvo - dih življenja avtorja Ubalda Trnkoczya s tekstom p. Janeza Šamperla, ki ga bo podal dramski igralec Pavel Ravnohrib. Sledil bo sprehod po Piranu in ogled naslednjih cerkev ter postavitev jaslic:
1. Cerkev Marije Zdravja: Rojstvo - dih življenja, fotografija, avtor: Ubald Trnkoczy, fotograf iz Ljubljane. 2. Cerkev sv. Štefana: Jaslice - last župnije Sv. Jedert nad Laškim, keramika, avtorica: Dragica Čadež, akad. kiparka iz Ljubljane. 3. Župnijska cerkev sv. Jurija - lapidarij: Župnijske jaslice, poslikan les, avtorja postavitve: Robert Letica in Riko Butuči, jasličarja iz Pirana. 4. Cerkev Marije Tolažnice: Jaslice, keramika, avtor: Jernej Mali, akad. kipar iz Ljubljane. 5. Cerkev sv. Petra: Jaslice, keramika, avtorica: Nataša Prestor, kiparka jasličarka iz Laz pri Logatcu. 6. Cerkev sv. Roka: Prekmurske jaslice, keramika, avtorji: jasličarji iz Črnuč. 7. Cerkev sv. Frančiška - pinakoteka: Samostanske jaslice, keramika, avtorica: Lojzika Ulman, kiparka iz Vinkovcev. Razstava jaslic v Piranu bo odprta vsak dan od 10. do 18. ure do 9. januarja 2005.
in razvoj Evrope. Zasnova celotne razstave je sporočilno bogata, glavno njeno bogastvo pa je v samih jaslicah. Razstavljene jaslice imajo namen, da se obiskovalci ustavijo in prepustijo temu, kar figure sporočajo z barvo in obliko. Letošnja evropska razstava ima drugačen značaj kot lanskoletna svetovna. Iz svetovnega konteksta je izluščen evropski svet, ki je po eni strani bližji kot svetovni, po drugi pa kaže tudi na veliko različnosti v Evropi. Prek jaslic se začuti, koliko kulturnih plasti se je naložilo v evropski živelj v stoletjih in kakšna je bila pri tem vloga
krščanstva.
V primerjavi z drugimi narodi smo Slovenci navdušeni jasličarji, kar je videti v uporabi različnih stilov in materialov. Zanimive so Plečnikove jaslice, jaslice-lutke, narejene po srednjeveški freski Vincenta iz Kastva, omarične jaslice, stare ka-mnogoriške jaslične delavnice, francoske jaslice iz
časa francoske okupacije Slovenije, ki so se ohranile na neki kmetiji, izrezljane jaslice kot primer stare rezbarske slovenske tradicije, ki je še živa,
jaslice sodobnih profesionalnih kiparjev, stare kmečke papirnate jaslice, kotne jaslice itd. Pestrost je opazna tudi pri velikosti - od nekaj centimetrskih do nekajmetrskih. Razstavo je Troisi pripravil leta 2003 na pobudo EU ob pripravi na sprejem novih članic. V razstavo pa je vključenih tudi nekaj hrvaških jaslic kot simbolična gesta dobrodošlice sosedi v EU. Z gostovanjem po prestolnicah članic želi razstava promovirati sobivanje, mir, strpnost med različnimi narodi in kulturami.
Vzporedno z razstavo so in še bodo potekali okrogle mize z veleposlaniki držav EU na temo prihodnosti družine v Evropi, jasličarstva in drugih, ustvarjalne delavnice za otroke, koncerti, projekcijske predstave, dokumentarni film, ki sta ga pripravila Jože Možina in Jože Ja-grič, itd.
Informacije dobite na spletni strani http://jaslice.rkc.si. Organizator je Duhovno središče sv. Jožefa (tel. 00386 1 4383987; elektronska pošta razstava.ja-slic@rkc.si), koordinator Janez Cigler.
DD
Do 13. februarja 2005 v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani
Velika razstava evropskih jaslic Rojstvo Družine
V čudoviti, veliki cerkvi sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani je do 13. februarja 2005 na ogled (vsak dan od 9. do 19. ure) velika Unescova evropska razstava jaslic z naslovom Rojstvo Družine. Stoosemdeset eksponatov jasličarske umetnosti iz 25 držav, članic EU, je v razstavo združil Alfredo Troisi, direktor Mednarodnega betlehemskega muzeja jaslic.
Na slavnostnem odprtju 18. novembra so spregovorili apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Santos Abril y Castello, škof msgr. Andrej Glavan, avtor Alfredo Troisi, predsednik držav-
nega zbora France Cukjati in podžupan Mestne občine Ljubljana Slavko Slak. Razstavo je s simboličnim prižigom sveče odprl Erwan Fouere, veleposlanik EU v Sloveniji, glasbeni utrinek pa so ponudili pevci skupine New Swing Quartet. V letu širitve Evropske unije je naslov razstave pomenljiv iz več razlogov. Prvi je, da je čas priprave na Božič tudi čas praznovanja družine. Rojstvo družine se nanaša tudi na vstop Slovenije in ostalih novih članic v EU: jaslice so povabilo k strpnemu sožitju med novimi državami. Tretji razlog je družina kot pogoj za obstoj
• y-|	NOVI
6	16.	decembra	2004	Goriška	glas
Kratke
Praznik miru in prijateljstva v Štandrežu
Štandreški rajonski svet prireja v sodelovanju z OŠ Fran Erjavec, župnijo in štandreškimi društvi tradicionalni praznik miru in prijateljstva v nedeljo, 19. t.m., ob 15. uri v domači župnijski cerkvi. Nastopili bodo otroci iz vrtca, osnovne šole iz Štandreža in Vrtojbe. Program bosta zaključila štandreški mladinski in mešani zbor. Dan kasneje, 20. t.m., pa bodo ob 10. uri voščila najstarejšim vaščanom.
V	prijateljskem pričakovanju Božiča
Bliža se Božič, praznik poln topline, nežnosti, upanja v življenje, kot je v novo upanje odeto vsako rojstvo. V svetu, v katerem živimo, ni več prostora za otroke, reveže, starčke, bolnike in nebogljene. Človek v večnem nezadovoljstvu teži le za zaslužkom in slavo. V tej temi in praznini vsi iščemo božjo luč. Tudi letos se bomo zopet zbrali okrog jaslic. Božič je praznik otrok, vseh otrok sveta in brez otrok prave božičnice ni. Učenci OŠ Josip Abram in otroci iz vrtca v Pevmi v sodelovanju s PD Podgora in Društvom Sabotin pod pokroviteljstvom ZSKP bodo poklonili svojo Božično molitev novorojenemu Detetu na božičnici, ki bo v soboto, 18.t.m.,obl8. uri v župnijski cerkvi v Pevmi s ponovitvijo v nedeljo, 19. t.m., ob 18. uri vžupnijski cerkvi v Podgori. Otroci bodo nastopili s prizori, pela bosta MoPz Štmaver, ki ga vodi Nadja Kovic, in MePZ Podgora, ki ga vodi Mirko Špacapan. Toplo vabljeni! (OŠ J. Abram)
Stara garda v Pulju
Štandreška dramska skupina je zadnje čase navezala plodno sodelovanje s slovenskimi kulturnimi društvi na Hrvaškem. Pred mesecem dni so štandreški igralci nastopili z igro Stara garda na Reki, nato pa so igralci društva Bazovica z Reke gostovali v štandreški župnijski dvorani. V soboto, 11. decembra, pa so s Staro gardo ponovno obiskali Hrvaško in na povabilo Slovenskega kulturnega društva Istra iz Pulja nastopili v dvorani italijanskega društva v Pulju.
Praznovanje v Stelli Matutini
Tudi letos je bil 8. december priložnost za lep praznik v kulturnem središču Stella Matutina. Že nekaj dni prej, v soboto, 4., je pri Srcu Jezusovem zvečer maševal p. Marko Rupnik, kije nato imel v polni cerkvi tudi “lectio divina”, posvečeno adventnemu času in liku Janeza Krstnika. Na podlagi odlomkov iz Janezovega evangelija je poudaril, kako je pomembno prečistiti lastno pričakovanje odrešenja. Na javnem srečanju v prostorih Stelle Matutine je nato spregovoril o svojih izkušnjah zadnjih let, pa tudi o novih izzivih kristjanov. Večer seje končal z družabnostjo in voščili p. Marku, ki je nekaj tednov prej dopolnil 50 let. V sredo, 8. t.m., pa sta pri glavni jutranji daritvi somaševala jezuitski predstojnik za Severno Italijo p. Alberto Remondini in slovenski provincial DJ p. Janez Poljanšek. Po maši je p. Remondini povedal veliko zanimivih podatkov o italijanskih jezuitih in poudaril, da je zanje še vedno pomemben dialog s slovensko provinco, ki se uresničuje v Gorici.
Pregled dolge kulturne poti
SCGV Emil Komel, KC Lojze Bratuž in ZCPZ
Dve glasbeni poslastici ob koncu leta
Zeleni in modri abonma se bosta v božičnem času spet pojavila v Avditoriju furlanske kulture in v veliki dvorani KC Lojze Bratuž z dvema koncertoma.
V soboto, 18. decembra, bo v Avditoriju ob 20.30 nastopil Mednarodni mladinski orkester Alpe Jadran, ki ga vodi Luigi Pi-store. Orkester je nastal v sklopu Mednarodnega tekmovanja Vanda in Alfredo Marcosig. Igral je s solisti-zmagovalci ob zaključku tega tekmovanja in imel doslej okoli 150 koncertov. Njegov dirigent in umetniški vodja je Luigi Pistore, posebnost tega orkestra pa je v njegovem sestavu: v njem igrajo mladi glasbeniki, ki izhajajo iz različnih šol, konservatorijev in akademij v deželah Alpe Jadran (Avstrija, Hrvaška, Italija, Slovenija). Na sobotnem koncertu bodo ob sodelovanju solo violinistke Katarine Engelbrecht zaigrali skladbe Mendelssohna, Dvoraka, Haydna in Mozarta.
V ponedeljek, 20. decembra, pa bo na odru KC Lojze Bratuž na sporedu prava poslastica - kon-
cert vokalne skupine King's Singers (na sliki). Vokalna skupina je vzniknila leta 1965, ko se je zbralo šest študentov zbora King's College iz Cambrid-geja in šestkrat na teden nastopalo v šolski kapeli. Tri leta kasneje so se na koncertu v Queen Elizabeth Hall preimenovali v King's Singers. Od tedaj nastopajo po vsem svetu in sodelujejo z znanimi glasbeniki. V svojem izvajanju se dotikajo vseh možnih glasbenih obdobij in stilov in v vsakem se kretajo z izredno lahkotnostjo, da jih je užitek poslušati in gledati. Na koncertu bodo predstavili najprej splet renesančnih božičnih skladb, nato se bodo zaustavili ob sodobnih avtorjih in njihovem pojmovanju Božiča, sledil bo preskok v špansko renesančno glasbo, nato vpogled v "francosko zimo", zaključili pa bodo z zanimivo in vabljivo improvizacijo na božične teme.
Že sedaj pa sporočamo, da je simfonični koncert Barve Sredozemlja, najavljen za 10. januarja, prenesen na 6. januar.
Ob 50-letnici Slovenskega katoliškega prosvetnega društva v Števerjanu
V	nedeljo, 19. t.m., ob 18.30, vsi toplo vabljeni v Sedejev dom v Šte-
verjan!
Kulturni program bo vsebinsko bogat. Zarisan bo 50-letni oris kulturne poti Slovenskega katoliškega prosvetnega društva v Števerjanu . Na odru se bodo zvrstile številne dejavnosti, ki so nedvomno obogatile kulturno pot Števerjancev. Predstavljena bo tudi publikacija Kulturna pot, ki bo obeležila vse pobude in dejavnosti, ki so jih člani društva Frančišek B. Sedej priredili v 50 letih delovanja. Knjiga prikazuje prehojeno pot od začetkov delovanja društva, ki segajo v 19. stoletje, vse do današnjih dni; pri tem si pomaga s pisano besedo in fotografijami. Leta 1872 je prišlo do prvih poskusov, da bi se v Števerjanu ustanovila čitalnica. Velika revščina, ki je takrat vladala v Brdih, pa je preprečila, da bi prišlo do uresničitve zamisli. Prihod novega vikarja Antona Gregorčiča v vas, pesnikovega strica doma izpod Krna, in solkanskega rojaka učitelja Janeza Juga je vzpodbudil Števerjance, da so poleti 1883 osnovali pripravljalni odbor za ustanovitev čitalnice in tako dali temelje slovenski kulturi v briški vasi, saj je to bil prvi korak do ustanovitve Katoliškega bralnega društva, do katerega je prišlo 15. avgusta 1883. Pobudniki prvega kulturnega društva so bili duhovniki, učitelji, kmetje in tudi nekateri posestniki. Prve prostore je društvu dal na razpolago baron Formen-tini. Delovanje je hitro steklo in
društvo je vzgajalo Brice v petju, igranju in branju mohorjevk. Proti koncu 19. stol. je še nezako-reninjeno delovanje društva skoraj zamrlo in leta 1905 je bilo ponovno obnovljeno prosvetno delovanje. Društvo je obsegalo več odsekov: dramskega, pevskega, telovadnega in brezalkoholnega, ob njih pa je deloval še denarni odsek za prihranke, imenovan čebelica. Od 1.1906 do I. sv. vojne je društvo doseglo najvidnejše uspehe. Ustanovili so tamburaški orkester in Marijino družbo. Velik kulturni zagon je dal vasi prihod nadučitelja Ladislava Likarja in učiteljice Brede Šček. Vojna vihra je števerjanske fante in može razkropila po bojiščih. L. 1918 so se vrni-
li	v porušeno vas le tisti, ki jim je smrt prizanesla. V domačem kraju je bilo vse razdejano. Gonilna sila šte-verjanskega prebujanja sta bila dva zaslužna moža: župnik Ciril Sedej in nadučitelj Ladislav Likar. Že leta 1920 so obnovili kulturno žvljenje z organizacijo, ki so jo poimenovali Narodna mladina.
V	njej so našli mesto vsi Šte-verjanci ne glede na politično prepričanje. Levičarske sile pa so izstopile iz skupne organizacije ter 1.1922 ustanovile svoje društvo Ljudski oder. 15. oktobra istega leta je bil tudi ustanovni občni zbor Katoliškega prosvetnega društva, ki je nadaljevalo delo Katoliškega bralnega društva, nato Narodne mladine, in
se je vključilo v goriško Prosvetno zvezo. Italijanske oblasti so na delovanje gledale z nezaupanjem. Širil se je fašistični pritisk. Ko je oblast zatrla slovenske šole in tisk, so bile slovenske organizacije še edini trn v peti. Kar je bilo slovenskega, se je takrat
ar.rg»i»M
zateklo v župnišče in na cerkveni kor. Velika večina Števerjancev pa je fašizmu nasprotovala, saj so se že 1. 1942 pridružli NOB-ju. 5. septembra 1945 so obnovili kulturno delovanje v enotnem in skupnem društvu Briški grič. V začetnem odboru so bili Ada Gabrovec, Vera De Reja, Zalka Maraž in drugi. Na občnem zboru na Dvoru je bil imenovan za predsednika Stanko Hlede, ki je prejel več glasov od Franca Terpina. Bil je to pra-
vi	izbruh delovanja po skoraj 20-letnem prisilnem molku; mitingi, koncerti, igre in veselice, izleti so bili na dnevnem redu. Spet pa je prišlo do političnih težav in tako je bilo 7. marca 1954 obnovljeno Katoliško prosvetno društvo, ki se je 1.1969 preimenovalo v SKPD F.B. Sedej, po goriškem nadškofu, stricu župnika C. Sedeja. Prve društvene seje so imeli kar v župnišču; šte-verjanski župniki so namreč radi sledili prosvetnemu življenju in se redno udeleževali občnih zborov in tudi društvenih sej. Društvo je imelo do 1. 1969 svoj sedež pri Terčičevih na Križišču v Gravnarjevi hiši. Lastnica Ida Gravnar roj. Mužina je dala brezplačno v najem dvorano. Leta 1969 postane nov sedež društva prenovljeni župnijski dom. V vseh letih se je pri društvu zvrstilo veliko število članov, nešteto je bilo organiziranih pobud, ki so obogatile in še bogatijo kulturno življenje.
Dragoceno poslanstvo, razvejana kulturna dejavnost sta neprecenljivi in rasteta na prizadevnosti vseh članov. Prosvetno angažiranje je nenehno, na njem se gradi in nadaljuje kulturna pot, v katero števerjanski predstavniki vlagajo veliko truda in prostega časa; dan za dnem polagajo kamen na kamen in tako gradijo most sožitja in strpnosti.
MD
Prejeli smo
Razgreto ozračje
V	zvezi z odgovorom do-berdobske občinske uprave, objavljenim v PD dne 5. decembra 2004 z naslovom Opozicija z izzivanjem ovira delo na občini, predstavniki liste Skupaj za bodočnost vztrajamo pri trditvi, da nam je občinska uprava nezakonito kratila pravico do zasedanja v občinskih prostorih, kot jasno izhaja iz sledečih ugotovitev. Trditev, da občina ni dolžna oddajati prostorov organizacijam in združenjem (političnim, kulturnim, športnim...), sicer popolnoma drži. A to gotovo ne velja za konstituirano skupino občinskih svetnikov, ne glede na to, če pripadajo opoziciji ali večini.
Izvoljeni občinski svetniki smo na volitvah dobili mandat volilcev za delo v dobrobit občinske skupnosti, za budno spremljanje delovanja občinske uprave s konstruktivnimi in (po potrebi) kritičnimi pripombami ter izražanjem nestrinjanja v spornih zadevah. Zato želimo tudi mi javnost seznaniti s tem, da kot
svetniška skupina nismo navadna organizacija ali združenje. Organizacije in društva (združenja) imajo običajno lastni sedež v svojih ali najetih prostorih in se za posebne potrebe običajno obračajo na tiste ustanove ali organizacije, ki jim lahko priložnostno nudijo večje prostore.
Svetniška skupina nima svojega sedeža, pravzaprav je njen "naravni" dom občinska stavba; ima torej pravico, da se sestaja v občinskih prostorih, ko obravnava specifične probleme, ki zadevajo občane in politiko občinske uprave. Zato enačenje svetniške skupine Skupaj za bodočnost s kakršnokoli organizacijo, združenjem ali društvom je brez vsake pravne podlage. Gospodu županu svetujemo, naj se pozanima, kako je zadeva urejena v večjih občinah. Da pa ne bo tratil dragocenega časa, mu to sami pojasnimo. V večjih občinah opozicija v občinski stavbi razpolaga s posebnimi prostori, v katerih
lahko opravlja svoje institucionalno delo. V manjših občinah je možno, da takih prostorov ni. To pa še ne pomeni, da se opozicijski svetniki ne morejo sestajati v občinskih prostorih, ko menijo, da je to potrebno. Županova dolžnost je, da v vsakem primeru omogoči opoziciji nemoteno delo v občinskih prostorih. Če je g. župan za četrtek 29. novembra oddal dvorano v uporabo lokalni sekciji vsedržavne stranke, bi moral opozicijskim svetnikom za isti dan priskrbeti kak drug prostor v občinski stavbi. Njegovo početje je bilo torej samovoljno.
V	prejšnjih mandatnih dobah do zadnjih volitev so se svetniki opozicije lahko sestajali v občinskih prostorih ne glede na to, če je bila sejna dvorana zasedena ali ne. Nekajkrat se je zgodilo, da sta se hkrati sestali v isti stavbi večinska in opozicijska skupina, kar ni motilo ne ene ne druge. Očitno to ni bilo v nasprotju z zakonskimi določili, pa tudi z zdravo pametjo ne.
Zato naslov našega tiskovnega sporočila (objavljenega dne 2. decembra 2004) in njegova vsebina nista ne obrekovalni ne zavajajoči, še manj pa pro-
OSLAVJE - zaselek Lenzuolo Bianco ’ tel. 0481 547103,0481 31072 www.fieglvini.com e-mail: info@fieglvini.com
Supermarket
Moš (Gorica)
Specializirana veletrgovina ... z odličnimi mesečnimi ponudbami. Velika izbira biološke hrane. Pričakujemo vas
v	Mošu pri Gorici.
OB PONEDELJKIH ODPRTO DOPOLDNE.
vokativni.
Sklicevanje na to, da do tistega četrtka ni bila na voljo vsa dokumentacija v zvezi z dnevnim redom seje občinskega sveta, sklicanega za ponedeljek, 29.11., ob 18.00 uri, ne odvezuje župana od dolžnosti, da svetniški skupini da na voljo občinske prostore ob času, ki je zanjo najprimernejši. Na dan (četrtek, 29. novembra), ko smo zaprosili za prostor v občinski stavbi, nam g. župan, v nasprotju s tem, kar zatrjuje v svojem odgovoru na PD 5. decembra, ni dal nobenega pisnega odgovora, saj je bil ta izročen občinskemu svetniku komaj dan za tem. Ker pisni odgovor ni prišel še isti dan, je svetniška skupina s faksom ob 16.30 sporočila g. županu, da bo prišla na občino ob 21.00, kot je bila najavila pisno v zgodnjih jutranjih urah.
Poudariti moramo, da je v odgovoru občinske uprave g. župan iznesel neosnovane trditve in žalitve na račun naše svetniške skupine.
Glede "afere" z orožniki naj pojasnimo, da mi nismo grozili z njimi in jih tudi nismo klicali. Zagrozil pa nam je z njimi g. podžupan, ki pa jih tudi sam ni poklical, ko smo se umaknili. Trditev o grožnjah z orožniki drži torej v nasprotnem smislu in spominja na Fe-drovo basen o jagnjetu in volku, ko naj bi jagnje, ki je stalo pri studencu niže, kalilo vodo volku, ki je stal više.
Tako razgretega in zastrupljenega ozračja žal ne pomnimo v Doberdobu od časov hladne vojne.
SSk
r r.ni 'H',n J S
Š|!gj |fe a 'M
NOVI
GLAS
Mala Cecilijanka/ Revija otroških in mladinskih pevskih zborov
Lahkokrile pesmice poletele do src poslušalcev
pjBNIH
* C« H I\» K
A,
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL in ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
ODMEV BOŽIČNIH MELODIJ
VOKALNA SKUPINA
THE KING'S SINGERS
Kulturni center Lojze Bratuž Ponedeljek, 20. decembra, ob 20.30 Prosimo za točnost!
SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO FRANČIŠEK B. SEDEJ
Vas vljudno vabi na proslavo in predstavitev publikacije
KULTURNA POT
ob 50. obletnici Slovenskega katoliškega prosvetnega društva v Steverjanu, ki bo v nedeljo, 19. decembra, ob 18.30 v Sedejevem domu
POD POKROVITEUSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE IZ GORICE
Obvestila
Na Brezmadežno, 8. t.m., in v nedeljo, 12. t.m., so na Mali Ceci-lijanki v Kulturnem centru Lojze Bratuž spet radostno zapela otroška grla. Revija otroških in mladinskih zborov je v organizaciji Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica, ki mu predseduje prof. Lojzka Bratuž, potekala, kot lani, v dveh prazničnih popoldnevih, saj se je tudi na letošnjo, štiriintrideseto izvedbo priljubljenega pevskega srečanja prijavilo kar šestnajst zborčkov, od tržaškega Krasa, sončne Goriške do Beneških dolin. Otroško petje je v veliko dvorano KCLB, kot vselej, privabilo ogromno poslušalcev, staršev, nonotov, bratcev, sestric in prijateljčkov nastopajočih, ki so z zanosom spremljali petje in radovedno iskali znane obrazke. Sodeč po solidno pripravljenih nastopih s preudarno odbranimi pesmicami, navdušenju malih pevcev in temperamentnem zagonu njihovih dirigentk, se zborovskemu petju v naših krajih piše svetleča se prihodnost. Temu razcvetu gotovo botruje tudi plodovita, razvejena dejavnost SCGV Emil Komel. Goriški glasbeni Center je vzgojil veliko zavzetega kadra, ki je prevzel zborovodstvo in s predanostjo in navdušenostjo, tudi s spremljanjem na klavir ali na druge instrumente, pomaga pri pevskih dejavnostih naših društev.
Po že utečeni navadi je vsak zborček odpel tri skladbice, med katerimi so bile pesmice šegavih, pa tudi nežnih, otožnih vsebin na besedila in glasbo znanih slovenskih avtorjev - L. Kupper, F. Cigan, J. Bitenc, S. Makarovič, S. Vremšak, L. Šorli, D. Slama, R. Gobec... - in ljubke ljudske melodije. Več zborčkov je v svoj spored vključilo po eno pesem
v	čast Mariji, Božji Materi, saj nežne otroške strune vsako leto zapojejo tudi njej v hvaležen poklon.
Prvi del Male Cecilijanke, ki jo je povezovala Ivana Černič, se je začel z uvodnim nagovorom p. Mirka Pelicona. Z zgodbico
o	pastirjih različnih narodnosti, ki so se prišli poklonit Je-zuščku, je razvil misel o daru petja, ki je Božje darilo, in o veselju srca. Le-tega si pridobimo samo, če smo prijateljski med
seboj in če je Jezus z nami. Za temi mislimi so se zvrstile pesmice, ki jih je uvedel OPZ Vrh Sv. Mihaela pod vodstvom Tatjane Devetak, ob spremlja-
vi	klavirja in flavte Karen Ulian in Tjaše Devetak. Na oder so stopili še: OPZ Plešivo z dirigentko Martino Hlede, ob klavirski spremljavi Damijane Čevdek Jug, ki je spremljala tudi OPZ Rupa-Peč pod vodstvom Tanje Kovic; OPZ Mali lujerji iz Benečije, ki so se prvič predstavili na reviji in jih vodi David Klodič, na klavir, harmoniko in prečno flavto pa so jih spremljali An-na Bernich, Giovanni in Orso-la Banelli; Mladinska vokalna skupina Vrh Sv. Mihaela pod vodstvom Marje Feinig, ob spremljavi klavirja, violin in fagota (Dalia Vodice, Lucrezia Bogaro, Frančišek in Aljoša Tavčar); OPZ in Mladinski zbor F. B. Sedej iz Števerjana
pod vodstvom Eliane Humar s klavirsko spremljavo Martine Valentinčič, ki je spremljala tudi OPZ Štmaver pod vodstvom Nadje Kovic; OPZ Ladjica iz Devina pod vodstvom Olge Tavčar, ob klavirski spremljavi Eliane Humar. Sredin spored je sklenil Mladinski zbor Emil Komel Gorica, ki je z dirigentko Damijano Čevdek Jug, ob spremljavi raznih instrumentov (Dalia Vodice, Dario
Šavron, Martina Hlede, Frančišek Tavčar) še posebno podžgal poslušalce z mojstrsko izvedbo ritmično zahtevne pesmi Aires de quisqueya v priredbi kubanskega avtorja P. Va-squesa. Bučnemu ploskanju so se prizadevni pevci, ki z dirigentko nenehno pilijo svoje vokalno znanje in iščejo nove pevske izraze, oddolžili z dodatkom.
Nedeljski program je napovedoval Aljoša Jarc, uvodne besede pa je Damijana Čevdek Jug namenila petju, žlahtnemu kulturnemu dopolnilu, ki pomaga pri razvoju in vzgoji otroka. Naglasila je njegovo združevalno moč in odgovornost, ki jo imajo zborovodje ob svojem poslanstvu. Le-to terja od njih stalno izpopolnjevanje in preverjanje. Omenila je tudi trud, ki ga vlaga Center Komel v rast pevske kulture. Za kratkim govorom so oder
"zavzeli" zborčki: OPZ Dijaški dom S. Gregorčič Gorica pod vodstvom Irene Pahor, ob spremljavi Dine Slama, Katarine Kogej, Nikolaja Štante in Daše Sirk; OPZ Podgora z dirigentko Katjo Bandelli, ob klavirski spremljavi Zulejke Devetak, ki je spremljala tudi OPZ Štandrež z zborovodkinjo Ales-sandro Schettino; OPZ Kraški cvet, ki ga vodi s. Karmen Koren ob klavirski spremljavi
Alenke Cergol; OPZ Romjan pod vodstvom Tatiane Legiša (na sliki), ob harmoniki Jarij a Jarca; Mladinski zbor Šempeter, ki je nastopil na reviji kot prvi gost iz Slovenije in zapel pod vodstvom Sonje Čotar, ob spremljavi Mojce Batič, Andreje Bizjak in Tjaše Rotar. Letošnja izvedba Male Cecilijanke se je radoživo izpela z OPZ Veseljaki iz Doberdoba, ki so odpeli pesmice pod vodstvom Zulejke Devetak, na klavir oz. orff-instrumente so jih spremljali Alessandra Schettino in gojenci SCGV E. Komel. Tudi letošnji praznik otroškega in mladinskega petja sta posnela slovenski program tretje mreže RAI in slovenski radio Trst A.
Iz rok Sare in Samuela Devetaka so pevovodkinje prejele spominski dar-otroški pesmarici.
Iva Koršič
Mladinski krožek Prosvetnega društva Štandrež je 8. decembra organiziral ogled Salzburga s tradicionalnim božičnim sejmom. Veliki skupini Štan-drežcev, nad petdeset, pretežno mladih, so se pridružili še prijatelji iz drugih krajev Goriške. Obisk Mozartovega mesta je nudil možnost ogleda, poleg bogatega adventnega in božičnega sejma, tudi raznih cerkva in drugih zanimivosti, ki jih v tem mestu ne manjka. Salzburg je v tem času odet v pravo predbožično razpoloženje. V raznih cerkvah organizirajo božične in druge koncerte; po ulicah starega mesta, ki so razkošno okrašene, je ob številnih stojnicah z raznimi izdelki in okraski živahen vrvež ljudi iz različnih držav.
Društvo Tržič prireja 17. t.m. ob
20. uri v sodelovanju s Skupino posvojitev na razdaljo iz Štarancana in pod pokroviteljstvom tržiške občine in goriške pokrajine v stolnici v Tržiču dobrodelni božični koncert. Nastopili bodo OpZ Romjan, OpZ Schola Cantorum S. Ambrogio iz Tržiča, dekliški zbor Kraški slavček in MePZ Igo Gruden iz Nabrežine. Vabljeni!
V soboto, 18. decembra, bo ob 17. uri na mejnem prehodu Štmaver sprejem betlehemske luči miru. Na to srečanje vabijo krajevni skupnosti in župniji Solkan ter Pevma-Oslavje-Štmaver, KD Sabotin in Turistično društvo Solkan. Po sprejemu se bodo z betlehemsko lučjo spustili mimo pokopališča proti hiši družine Barnaba ali peš po makadamski cesti pod cerkvijo do pevmske cerkve, kjer bo ob 18. uri božičnica na temo Božična molitev, ki jo bodo priredili otroci OŠ in vrtca iz Pevme, MePZ Podgora ter MoPZ Štmaver. Ponovitev božičnice bo v nedeljo, 19. t.m., ob 18. uri v podgorski cerkvi.
V nedeljo, 19. t.m., bo MePZ Hrast iz Doberdoba gostoval v cerkvi vžabnicah. Sodeloval bo pri maši ob 10. uri. Po maši bo na sporedu krajši koncert božičnih pesmi.
Društvo Tržič vabi v ponedeljek,
20.	t.m., ob 18.30 v občinsko sejno dvorano v Tržiču na predstavitev občinskega statuta v slovenščini. Nastopila bo moška skupina Akord pod vodstvom Mirka Špacapana, gost Boris Pahor.
Gabrje/Vrh	sv.
Mihaela/Rupa/Peč. Polnočnica bo za vse štiri vasi na Peči: za Božič, 25.12.2004, bodo sv. maše ob 9. uri v Gabrjah, ob 10. uri v Rupi, ob 11. uri na Vrhu; 26.12.2004 pa ob 9. uri v Gabrjah, ob 10.30 na Vrhu, kjer bo po maši božičnica.
Darovi
Za cerkev na Vrhu: N.N. 50,00; za cvetje N.N. 50,00 ter N.N. 40,00 evrov.
Za obnovitvena dela v cerkvi v Gabrjah: Aldo Peršolja v spomin na mamo Marijo ob 1. obl. 100,00; 70-letniki iz sovodenjske
občine 51,60; Marko Rojec 50,00 evrov.
Za cerkev na Peči: N.N. 50,00; Lučka Carli 8,00 evrov.
Za misijon p. Kosa: N.N., Vrh,
50.00 evrov.
Za lačne otroke: Rudolf Malič, Peč,
50.00 evrov.
Za Novi glas: s. Addolorata 10,00; N.N. 65,00 evrov.
N.N. daruje 400,00 evrov za misijonarja Lisjaka in 100,00 za slov. Karitas.
Ostali darovi prihodnjič.
Zahvala
Vzgojiteljice in starši otroškega vrtca v Štandrežu se zahvaljujemo mesnici Faganel, podjetjema Tabaj in Mucci ter bančnemu zavodu Banca di Cividale-Kmečka banka za nakazani denarni prispevek, s katerim ste nam omogočili nakup pohištva za nov oddelek otroškega vrtca v Štandrežu. Obenem Vam želimo vesele božične praznike in srečno novo leto.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 17. do 23. decembra 2004)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do
21.	ure. Spored:
Petelj 17. decembra (v studiu Andrej Baucon): Iz diskoteke 103 z Andrejem: šopek domačih viž in napevov. - Iz zborovskega arhiva. -Iz krščanskega sveta. - Glasbeni desert, zanimivosti in obvestila. Ponedeljek, 20. decembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem. - Zanimivosti in obvestila.
Torek, 21. decembra (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... lasbena oddaja z Matjažem, reda, 22. decembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Pri Slovencih na Ogrskem II. del. - Izbor melodij.
Četrtek, 23. decembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2.
Foto DP
,	Ob izbugi naše drage sestre
' MARIJE OŽBOT
se iskreno zahvaljujemo g. Mirku Peliconu za pogrebni obred, organistu Hermanu Srebrniču, pevkam ter vsem, ki so na katerikoli način počastili njen spomin.
Gorica, 16. decembra 2004 Sestra Zofija in brat g. David
MePZ MIRKO FILEJ IN MePZ RUPA-PEČ v sodelovanju z MePZ Kropa IN Ž in MePZ KOLEDVA IZ KROPE
prirejaj o
KOLEDNIŠKI KONCERT
v soboto, 18. decembra, ob 20. uri
v Kulturnem domu v Sovodnjah
POD POKROVITEUSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
OŠ JOSIP ABRAM in VRTEC IZ PEVME, MePZ PODGORA ter MePZ ŠTMAVER
prirejajo
pod pokroviteljstvom Zveze slovenske katoliške prosvete iz Gorice božičnico z naslovom
BOŽIČNA MOLITEV
Prireditev, ki jo pripravljajo otroci, bo v soboto, 18. decembra, ob 18.uri v Pevmi in v nedeljo, 19. decembra, ob 18. uri v Podgori.
Prisrčno vabljeni!
Ogled sugestivnega božičnega sejma in mestnih lepot
Standrežci v Salzburgu
NOVI
GLAS
Objavljamo poseg dr. Branka Marušiča na predstavitvi v Ljubljani
"Milica Kadn Wohinz je nas najboljši poznavalec polpretekle primorske zgodovine"
Foto JM P|
Raziskovanje slovenske preteklosti, ne da bi poznali vsaj tri jezike, je komajda zadostno, a zagotovo ni v soglasju s kriteriji strokovne obravnave. Slovenci imamo več nagnjenj, da se tuje jezike učimo. Zato pa nas preseneti ravnanje kakega zgodovinarja, predvsem iz zahodne soseščine, ko mu podrobnejšo raziskavo preteklosti Slovencev ali slovenskih in romanskemu svetu sosednjih ozemelj prepreči nepoznavanje slovenskega jezika. Ali drugače povedano, ker slovenskega jezika ne pozna, prezre slovenske objave in tako zmanjšuje vrednost lastnega poznavanja.
Slovenski zgodovinarji prepogosto slišijo opravičila svojih kolegov predvsem iz Italije, kadar obžalujejo pomanjkljivo jezikovno znanje, a pri tem zelo malo ali celo nič ne storijo, da bi jezikovno prepreko preskočili. Tudi zato smo Slovenci na poseben način prisiljeni, da z objavo prevodov naših strokovnih del ponujamo nekaj dosežkov naše historio-grafije. S tem naše objave pri-
bližamo sosedom, ne le raziskovalcem preteklosti, marveč širšemu krogu bralcev. Žal pa prevodi postajajo potuhe za one, ki bi zaradi strokovnih razlogov morali poznati slovenski jezik, a jim tako še vedno ostaja neznanka.
Knjiga Milice Kacin Wohinz
Vivere al confine, živeti ob meji, s podnaslovom Slovenci in Italijani v letih 1918-1941, ni prva knjiga ali znanstvena razprava slovenskega avtorja, ki jo slovenski založnik ponuja v branje italijanskemu uporabniku. Iz zgodovine, ki so jo Slovenci in Italijani skupaj živeli,
zlati ob zahodni meji, omenimo vsaj prevode knjig Rajka Bratoža in Petra Štiha o srednjeveški zgodovini slovenskega zahoda in Čermeljevo knjigo o slovenski manjšini v Italiji iz obdobja med obema vojnama 20. stoletja. Naj omenimo še knjige Franca Potočnika, Joška
Ošnjaka in Stanka Petelina o dogodkih druge svetovne vojna na Slovenskem, zlasti pa več objav dr. Toneta Ferenca in seveda doktorske teze slovenskih avtorjev predvsem iz vrst slovenske etnične skupnosti v Italiji, izdaja jih društvo Virgil šček iz Trsta. V italijanščini so
tudi izšli spomini Tovarišija Edvarda Kocbeka in knjiga spominov Henrika Tume. Naštevanje teh prevodov kar samodejno vabi, da bi omenili prevode italijanskih avtorjev v slovenski jezik. A ostanimo le pri ugotovitvi, da je za vse te izdaje značilno, kako je večina takih prevodov nastala predvsem zaradi pobude slovenskih založnikov in izdajateljev. Tako tudi knjiga, ki jo danes predstavljamo.
Njen založnik je Goriška Mohorjeva družba, založba, pravzaprav cerkvena bratovščina, ki je nastala pred osemdesetimi leti z namenom, da v razmerah, v katerih se je Primorska znašla po prvi svetovni vojni, skrbi v prvi vrsti za narodno ohranjevanje in za versko vzgojo. Toda čas je pokazal, da lahko založba svoj knjižni program obogati z objavami, ki ustvarjajo povezave med slovenskim in italijanskim svetom, ne le s slovnicami italijanskega oziroma slovenskega jezika, ampak tudi s književnimi deli slovenskih avtorjev in z znanstvenimi monografijami. Velik knjižni upeh je pred nekaj leti doživel prevod vojnega romana Doberdob Prežihovega Voranca. Goriška Mohorjeva je izdala v italijanščini tudi Paternujevo monografijo o pesniku Prešernu ali pa antologijo Gorica v slovenski književnosti Lojzke Bratuževe. Tem izdajam in tistim, ki jih nismo posebej navedli, dodaja sedaj izbor člankov in razprav zgodovinarke Milice Kacin Wohinčeve. Gre za članke, ki so izšli v italijanskih znanstvenih publikacijah in revijah ter so tematsko posvečeni v prvi vrsti primorski poblematiki med obema vojnama, torej tematiki, ki neposredno zadeva slovensko-ita-lijanske odnose v njih najbolj napetem razdobju. Milica Kacin Wohinz je naš najboljši poznavalec teh problemov. O tem pričajo ne le tri njene obsežne monografije, marveč številne razprave v domačem in tujem, predvsem italijanskem tisku. Celotna bibliografija v italijaščini objavljenih del Milice Kacin Wohinčeve, objavljena je tudi v knjigi, ko jo predstavljamo, obsega 36 bibliografskih enot. Za knjigo je bil pripravljen izbor, ki obsega 13 razprav tematsko in kronološko povezanih, tako, da morejo "italijansko govoreči prijatelji", kot piše nepodpisana uvodna beseda založbe, "ki stoletja sobivajo s sodržavljani slovenske narodnosti, prebrati zgodovinsko berilo in razmislek o zgodovini, ki naj prispeva za čim bolj človeško sožitje med obema narodoma.” Knjiga Vivere al confine je torej namenjena italijanskemu bralcu. Tako tudi razumemo uvod, ki ga je zanjo napisal zgodovinar Angelo Ara, univerzitetni profesor v Pavii. Profesorja Aro, enega vodilnih italijanskih zgodovinarjev, poznajo Slovenci predvsem kot soavtorja knjige - skupaj s Claudiem Magri-som - Trst, obrnjena identiteta, slovenski prevod je izšel leta 2001. Isti Angelo Ara je napisal
tudi uvodnik za italijanski prevod spominov Henrika Tume, izšel je pred deseti-mim leti, prav tako pri slovenskem založniku.
Angelo Ara in Milica Kacinova se na sestankih zgodovinarjev srečujeta preko dvajset let, prvič leta 1981, ko sta se udeležila sestanka italijanskih in jugoslovanskih zgodovinajev v Herce-gnovem. Nazadnje pa sta sodelovala pri delu meddržavne kulturnozgodovinske komisije italijanskih in slovenskih zgodovinarjev; Kacinova je bila njen sopredsednik. Ni dvoma, da so vsa ta srečanja zgodovinarjev veliko prispevala k medsebojnemu razumevanju in zbliževanju stališč tudi ob najbolj problematičnih temah preteklosti. Zato pa, po mnenju prof. Are, knjiga Vivere al confine ponuja veliko razmislekov o dramatični in grenki izkušnji preteklosti, da se ustvari skupna zgodovina jezikovno mešanega območja, zgodovina, ki ne sme prezreti nobene izmed narodnostnih in jezikovnih sestavin tudi zato, da se ustvari pot v boljšo prihodnost.
Založbe slovenske narodne skupnosti v Italiji v Trstu, Gorici in Čedadu že več kot pol stoletja opravljajo naloge posrednika v slovensko-italijanskem medsebojnem spoznavanju.
Delež Goriške Mohorjeve je pomemben tudi zaradi izbranega založniškega programa, saj predstavlja italijanskemu bralcu predvsem nekatere temeljne in kakovostne dosežke slovenske kulturne in znanstvene ustvarjalnosti. Tako tudi knjiga Vivere al confine avtorice, ki iz lastne življenjske izkušnje, od rojstva dalje, pozna življenje človeka ob meji, težavnost in prednost sosedstva.
Matičnim Slovencem bi moralo biti veliko na tem, da podpirajo založniške načrte, ki izvirajo iz lokalnih pobud, a imajo dolgoročne in vseslovensko naravnane cilje.
VIVERE AL CONFINE
SLOVENI EITALIANI NEGLIANNI1918-1941
Novo pri Goriški Mohorjevi družbi
MILICA KACIN WOHINZ
milica It Iti IN MfHINZ
Ugledna slovenska zgodovinarka dr. Milica Kacin Wohinz, strokovnjakinja za zgodovino slovensko-italijanskih odnosov prve polovice 20. stoletja, je za to knjižno izdajo pripravila izbor svojih člankov in esejev v italijanščini, s katerimi s tehtno in jasno besedo odpira italijanskemu bralcu vpogled v primorsko zgodovino polpretekle dobe in dogodke, ki so zaznamovali naše sosedske odnose.
Število strani: 336 Cena: 17,00 evrov
i
Dobite jo v slovenskih in italijanskih knjigarnah in na sedežu Goriške Mohorjeve družbe, Travnik 25 v Gorici.
Foto JMF
Kratke
Roberto Nanut razstavlja v centru Bratuž
Do konca leta bo v centru Bratuž še odprta antološka razstava goriškega umetnika Roberta Nanuta in več kot samo vredno
si jo je ogledati, saj je to prva večja razstava goriškega kiparja, arhitekta in slikarja v rodnem mestu. Goriški umetnik se predstavlja z nizom slikarskih stvaritev in vrsto odličnih kipov v lesu, kamnu, cementu, marmorju, ki zajemajo celotno njegovo življenjsko obdobje od samih začetkov ustvarjanja do današnjih dni. Obiskovalec razstave dobi v prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž tudi barvni katalog lepe razstave.
Ne zamudite Nanutove razstave, saj gre za našega prvovrstnega kiparja in umetnika!
Dvesto del Edoarda Del Nerija v palači Attems
Pokrajinski muzeji v Gorici so v Palači Attems pripravili razstavo Secesija in eksotika - umetnostna avantura Edoarda del Nerija. Razstavo slikarja in grafika Del Nerija - rojen leta 1890 v Gorici, umrl leta 1932 v Rimu - so odprli v petek, 10. t.m., v kronološkem zaporedju pa zajema okrog 200 likovnih del goriškega slikarja in grafika.
Gre za risbe, skice, slike, grafike in platna, ki predstavijo ustvarjalno pot slikarja od študijskih let na dunajski Umetniški akademiji do zadnjega rimskega obdobja.
12FCBBRAIOORE
Za naš jezik
Ljuba latinščina
V časopisu berem, da se je začel iter za nov deželni zakon. Zbode me beseda iter, ki je latinska in pomeni v latinščini pot (iter, itineris, sr. sp.). Seveda je to učena beseda, ki so jo Italijani začeli uporabljati za označevanje tiste težke in zapletene poti, ki jo morajo prehoditi zakoni, da so izglasovani. Pomislimo samo na iter našega zaščitnega zakona!
Ko bi latinski izraz uporabljala večina evropskih jezikov in ne samo italijanščina, bi bila beseda tudi v slovenščini bolj sprejemljiva, saj bi bila ena tistih tujk-domačink z imenom evropeizem.
A v slovenščini ni potrebno, da se šopirimo s svojim znanjem latinščine, saj imamo za tako pot slovenski izraz postopek ali morda težaven ali zapleten postopek, če
hočemo poudariti, da je postopek dolg.
Dobro bi bilo, da kdaj pokukamo v Šlenčev italijansko-slovenski slovar!
FotoJMP
NOVI
GLAS
Dvajseti knjižni sejem v Cankarjevem domu v Ljubljani, na katerem so se predstavile tudi naše založbe, med njimi tudi Goriška Mohorjeva družba, je prav gotovo zaznamoval celoten prevod Platonovega dela, ki ga je mojstrsko opravil Gorazd Kocijančič za Celjsko Mohorjevo družbo.
Gre za enega tistih knjižnih podvigov, ki ga na Slovenskem upravičeno lahko imenujemo za knjigo desetletja, kot so na dobro obiskani tiskovni konferenci Mohorjeve družbe Celje tudi pravilno poudarili. Posrečena je bila tudi izbira dneva predstavitve, saj je bilo Platonovo delo predstavljeno prvo jutro knjižnega sejma, 1. decembra, in če še vedno velja pravilo, da se dan po jutru pozna, je bil to več kot samo dober obet za celoten knjižnji sejem, ki je tudi letos uspel.
Gorazda Kocijančiča poznamo kot odličnega slovenskega pesnika, misleca in prevajalca, poznavalca krščanskih mislecev in tudi v našem prostoru je že večkrat javno nastopal, letos pa je prejel nagrado Marja-
zo zvestega in sodobnega prevoda, ki se močno razlikuje od dela njegovih predhodnikov, ki so, kot je dejal, nihali med pedagoško funkcijo in dobesednostjo, hkrati pa so bili v prevodnih različicah temeljnih pojmov Platonove misli nekonsistentni. Kocijančič je imel pri prevajanju - in to se mu zdi edina prava metoda -ves čas v mislih celoten Platonov opus ter tako znal ločevati med bolj in manj bistvenimi točkami filozofskih besedil. Zato je toliko bolj na mestu druga knjiga, ki je polna dodatnih pojasnil in navzkrižnih referenc za tiste bralce, ki želijo seči globlje v dinamiko Platonove misli.
Dialogi, kot so Evtifron, Kratil, Tekmeca v ljubezni, Teag, in bolj znani Država, Timaj, Ion, Simpozij z glavnim junakom, Platonovim učiteljem, Sokratom, postanejo z drugo knjigo po prevajalčevih besedah še zanimivejši.
Ob številnih pojasnilih je Kocijančič vanjo priobčil še Uvod v Platona, v katerem piše o filozofovem življenju in delu ter opozarja na osnovno zablodo številnih tradicionalnih interpretacij, namreč izenačevanje Platonove filozofije z naukom, ki ga v dialogih predstavlja Sokrat. Prevajalec se zato zavzema za hermenevtično in bolj ozaveščeno branje dialogov.
Gorazd Kocijančič pa je na predstavitvi v Ljubljani opozoril še na razdelek druge knjige, ki vsebuje Epigrame, Poročila o nezapisanih naukih in Nepristne spise, pripisane
Platonu. Ta dela pri raziskovalcih Platonovega opusa vedno znova vzbujajo številne spore o avtentičnosti zapisov, toda Kocijančič meni, da so - kljub temu da je za nekatera povsem očitno, da ne pripadajo Platonu - zelo zanimivo branje. Gorazd Kocijančič, ki knjigi zaradi "psihološke blokade", kot je povedal, zadnje čase kar težko prelistava, je na koncu predstavitve dejal, da so bizantinski menihi, ki so se posvečali dolgotrajnemu in obsežnemu prepisovanju, v sklepu vedno zapisali: "Hvala Bogu, konec je."
"Zelo dobro jih razumem," je še dodal ob koncu predstavitve svojega obsežnega dela in požel aplavz, kakršnih ne pomnimo na knjižnih predstavitvah.
JUP
"Platonov korpus je mesto in-vencije filozofije," je dejal in nadaljeval: "Platonova dela so eno najlepših daril, ki nam jih je usoda ohranila iz antike!" Že na začetku predstavitve je torej Kocijančič spregovoril o resničnem "čudežu", da se je Platonov miselni opus skozi vse hude in lepe čase ohranil nedotaknjen do današnjih dni. V Platonovi filozofiji so se namreč prepoznali skorajda vsi, od cerkvenih očetov, ki so ustvarili "krščanski platoni-zem" ter z njim položili temelje bogatega bizantinskega
duhovnega izročila in zahodne nemške teologije, do nosilcev samosvojih svetov islamske in hebrejske misli. In ne nazadnje, je dejal Kocijančič na predstavitvi, Platona še dandanes berejo ljudje, ki niso poklicni filozofi, saj je atenski mislec po svoje zelo "naporen", a tudi zabaven hkrati. Gorazd Kocijančič meni, da je Platonova misel veliko več kot samo nauk, je "inscenacija drame mišljenja", saj so ga strastno prebirali tudi tisti, ki so ga enako strastno zavračali.
Platonovi dialogi ne prinašajo predsokratskega uvida v modrosti, temveč je njihov glavni miselni poligon filozofija sama, ljubezen do modrosti. Gorazd Kocijančič se je pred časom odločil, da bo ponovno prevedel tudi Platonova dela, ki so doslej že izšla v slovenskem prevodu, teh pa je približno tretjina celotnega opusa. Prevodu je Kocijančič namenil tudi uvodni esej v prvo knjigo, v katerem podaja svoje poglede na prevajalsko delo Platona. Odločil se je za sinte-
Dve zajetni knjigi v prevodu Gorazda Kocijančiča
Celotno Platonovo delo v slovenščini!
na Rožanca za najboljšo slovensko knjigo esejev letošnjega leta.
Prva knjiga njegovega novega prevoda Platonovega dela na 1678 straneh vsebuje integralni prevod Platonovih dialogov, druga pa na 1494 straneh prinaša opombe, obenem pa tudi Kocijančičev poglobljeni razmislek o grškem filozofu Platonu in seveda kazala, bibliografije, zemljevide ter skice, se pravi gradivo in orodja, s katerimi si bo bralec lahko pomagal.
Filozof A. N. VVhitehead je nekje zapisal, da je celotna zgodovina evropske filozofije le vrsta opomb k Platonovim besedilom, s čimer se strinja tudi Kocijančič, kot je sam lepo povedal na tiskovni predstavitvi.
Vila Manin pri Passarianu / Razstava Instant Europe
Likovna umetnost, jezik nove evropske hiše
Nova, razširjena Evropa bo v Centru sodobnih umetnosti v vili Manin pri Passarianu dobila svojo popolnejšo podobo, in to na podlagi umetniške razsežnosti, saj se je v soboto, 11. decembra, deset novih članic, ki so minuli 1. maj pristopile k Uniji, predstavi-
lo	občinstvu s skupino svojih ustvarjalcev, ki so skušali zajeti stvarnost, v kateri prebivajo, s pomočjo video in fotografskega sredstva.
Gre namreč za pomemben umetniški načrt, pri katerem sta neposredno soudeležena ravnatelj Centra Francesco Bonami in kurator Sarah Cosulich Cana-rutto. Kot meni Canaruttijeva, razstava Instant Europe združuje osebne in kolektivne izkušnje, sanje in konflikte, spomine in pričakovanja, razmišljanja in reakcije, osebne izpovedi pa tudi univerzalna doživetja. Ko se bo obiskovalec
sprehajal po razstavišču, bo s težavo zasledil kako rdečo nit, ki bi povezovala slehernega umetnika z drugim, eno umetnino z naslednjo; to sicer ni bila želja ne prirediteljev in niti posameznih ustvarjalcev. Slednji so s svojimi deli želeli sprožiti v obiskovalcu le željo, da bi se ta aktivno spoprijel z razstavljenim delom, da bi s tem ustvaril nek oseben, intimen dialog. Ravno zato sta fotografija in video najžlahtnejši sredstvi, ki v sodobni družbi uspeta pri vzpostavitvi neposrednega odnosa z gledalcem. Sodobni umetniki so dandanes res očarani od komunikativne zmogljivosti foto/video jezika in se ga veliko poslužujejo. Razstavljali bodo umetniki iz Estonije, Poljske, Latvije, Litve, Malte, Češke, Slovaške, Madžarske in Slovenije. Našo domovino bodo na obsežni razstavi zastopali likovni umetniki Miha Knific, Polonca Lovšin in skupi-
na Irwin, ki jo je Bonami označil za eno najprodornejših in obenem tudi zelo ironičnih umetniških skupin v vsej Evropi.
V	vili Manin je ob skupinski razstavi Instant Europe tudi razstava poljskega umetnika Arturja Zmijewskega, ki bo prihodnje leto kot častni gost zastopal Poljsko na beneškem bienalu, in furlanskega video umetnika Paola Comuzzija, ki razstavlja v prostoru, ki je namenjen umetnikom iz dežele FJK; Comuzzi je pripravil poseben video projekt o nočnem popotovanju skozi Slovenijo po poljskih poteh.
Kot so poudarili prireditelji, je to le prva izmed številnih razstav, s katerimi bodo skušali v Italiji in še posebej v deželi FJK predstaviti najbolj izrazite u-metnike vseh novih članic EU, da bi se še tesneje povezali z beneškim bienalom.
Življenjske zgodbe v tesnih kupejih
Če se mu prepustiš, te življenje obdari z nečim neprecenljivim: postavi te v situacije, predstavi ti osebe, ki ti pokažejo nekaj, česar prej sploh nisi poznal. Še več: niti slutil nisi. V zadnjih tednih sem zaradi poklicnega izobraževanja veliko po vlakih. V kupejih, kjer je vse vedno preozko, kjer si čez noč postiljam na podoben način, kot sem si kot otrok med dolgimi družinskimi vožnjami postiljala na zadnjem sedežu avtomobila: vse svoje imetje stlačeno v kupček, torba na eni strani, plašč na drugi in si tako zgradila svojo spalno utico. Včasih pomislim, da bi morala vse pogovore, vse nasmehe, vse nočne šume enostavno snemati na magnetofon, da bi jih nikoli ne pozabila. An-ne iz Torviscose, ki je med študijem komunikologije krenila v popolnoma drugačno smer, ker se ji je študij marketinga enostavno priskutil. "Veš, preučevala sem reklamo in odkrivala, kako smo ženske tudi zaradi nje popolnoma izgubile zdrav odnos do prehrane. Hrana nam je postala le to dvoje: greh ali nagrada. Nismo se več sposobne prehranjevati normalno, vsak grižljaj lahko doživljamo kot pregreho ali pa uteho pred nečim, kar nas čustveno pretrese". In tako se je Anna odločila, da bo svoj študij komunikologije prekrojila v nekaj, kar bi vsaj za kapljo spremenilo situacijo.
Vlak je ustavljen. Verjetno smo nekje pri Benetkah. Ko se čas ustavi, večkrat začutiš tipalke, s katerimi se približaš drugemu. "Pravkar se vračam iz Coma. Upamo, da me klinika za zdravljenje motenj prehranjevanja sprejme na prakso, ker je res ena najboljših v Italiji. Delala bi v oddelku za stike z javnostjo".
Pa Stefania iz Messine, profesorica italijanščine na nižji šoli....na Trbižu. Sicilska kri pri -13° C Belopeških jezer, ki se je pač vdala in sprejela, da mora s trebuhom za kruhom na drug rob škornja in si vikende polni z obiski gozdov in spoznavanjem Koroške. "Moji trbiški kolegi se čudijo, da poznam toliko poti, toliko hiš in vaških praznikov, Ja, jaz jim pa odvrnem, zakaj ves prosti čas preždijo doma pred ekranom!"
In Maria iz Neaplja, učiteljica v Trstu, ki
krvavo potrebuje tistih dvanajst točk na lestvici in je zanje pripravljena sprejemati tudi oddaljenost od moža, h kateremu jo vlak pelje le enkrat mesečno. Ko ti dve mladi ženski govorita o disciplinskih težavah, o sanjah, da bi dobili suplenco kje bližje kot minimum-dvanajst-urno-vožnjo z vlakom Trst-Neapelj, pomislim na nas, na naše absolutno nepoznavanje situacije Juga in pa obupnega stanja italijanskega šolstva nasploh. Ker je slovenska šola v mnogočem še vedno srečna oaza.
V	Rimu mi Laura, sošolka na tečaju, ponudi prenočitev. "Edinole, če te ne moti, da se bova morali na lekcije voziti kakih
40	minut z avtom...Pa še s hčerkama moram urediti". Pomislim, da ta privlačna 36-letnica, ki dela v trgovini z zelišči in končuje študij filmske režije, si pač prisluži kak dodatni evro z varstvom otrok. A ni tako. Laura ima dve hčerki: šestnajst in štirinajst let. Ločenka, ki se je po 30.letu vpisala na univerzo in si odščipa ure spanja, da bi se izobraževala in si nabirala znanja za bodočo izdelavo dokumentarcev o misijonih, o indiosih, o aidsu. Z navdušenjem mi govori, kako so njene počitnice vedno čas, ki ga preživlja v tesnem stiku z domačini. V Braziliji, na Kubi v t.i. "case particular", daleč od turističnih pasov, kjer je živela skupaj s krajani, s Kubankami, ki so ji razlagale, da naj komaj opranih oblek nikar ne ožema, naj jih raje obesi kar tako, polne vode, da ti jih potem ni treba likati. In na Kubi se tudi takoj posuše. Prašiči na dvorišču, otroci, s katerimi se igraš, skupne pesmi in plesi, delčki sveta, o katerih bi Laura v bodoče rada vizualno pripovedovala ljudem.
"Laura, na postajo moram. Vidiva se prihodnjič".
"A veš, da si korajžna, Vida? Dolga pot iz Trsta..."
In se nasmehnem ter ji odgovorim, da prebiti noč v kupeju res ni kako pogumno dejanje...Ko drvim na postajo, pomislim na to mlado žensko in na pravi pogum. Na novo si začrtati življenjsko pot, otroci, služba, študirati z entuziazmom kot otrok, ki si je tega želel vse življenje, verjeti v navdušenje, trdo delo, vztrajnost in stalno željo po spoznavanju.
NOVI
GLAS
Kratke
Prišli sta jesen in zima in s seboj prinesli novi številki Škrata
Potem ko si lahko ogledamo čudovito rdeče obarvane trte na platnici in pogledamo v mesečnik (št 7/8), lahko preberemo nekaj odlomkov iz romana koroškega pisatelja Jožeta Blajsa “Na konici jezika", ki jih je za nas izbrala pisateljica Zora Tavčar. Avtorje za roman lani prejel tudi tržaško literarno nagrado Vstajenje, zato je branje njegovih odlomkov še toliko bolj zanimivo.
Članek Jelke Cvelbar se v svojem prispevku med drugimi problemi vzgajanja loti tudi tematike nadnadarjenih otrok in raznoraznih problematik, ki nastajajo pri vzgajanju le-teh. Njihova najbolj pristna nagnjenja so večkrat zadušena zaradi ciljev staršev in tako otroci sami ne morejo izraziti svoje prave osebnosti. 0 tovrstni problematiki razpravlja tudi Anja Dular, sicer z vidika jezikovne vzgoje. Cvelbarjeva obravnava še tematiko posvojitve. Osnova za dobro posvojitev mora biti zavedna družina, ki bo posvojenčka zabranila pred raznimi travmami in mu zagotovila topel dom, ne pa gola in sebična materinska ali očetovska želja.
V rubriki “spoznavajmo našo preteklost” nam Bruno Volpi Lisjak poda sliko Grljana, kakršen je bil že leta 1660.
Najbolj navezani bralci Škrata pa ne bodo ostali razočarani, kajti rubrik “v šoli” Zore Tavčar, “vaje in zabave”, “jezikovna vzgoja” Diomire Fabjan Bajc in “pogled nazaj" Tanje Tomažič z naslovom Kje dom je moj? niti tokrat ni zmanjkalo.
Novembrska številka (Št 9/10) revije Škrat posveča največjo pozornost petindvajseti obletnici Sklada Mitja Čuk, saj je bila ta ustanova zasnovana 14. novembra 1979, le deset dni za tragično smrtjo Mitje, osemletnega dečka, po katerem je Sklad tudi poimenovan.
Tega posebnega otroka so se tako, v četrtek, 4. novembra, spomnili s spominsko mašo v cerkvi Sv. Jerneja na Opčinah. Istega dne je zvečer, v novi Galeriji Sklada, potekala otvoritev razstave Davida Faganela, goriškega arhitekta in perspektivnega slikarja, ki je tudi sam izrazil globoko ganjenost ob spominu na malega Mitjo. Poleg fotokronike večera je v reviji tudi prvi del zgodovine Sklada, od ustanovitve dalje. Delo sta podpisali Jelka Cvelbar in Stanka Čuk, mama malega Mitje in ustanoviteljica Sklada, v katerem sta želeli predvsem poudariti, kako je v zamejstvu primanjkovala neka ustanova, ki bi pomagala prizadetim otrokom in njihovim staršem.
Miklavževanje v Borštu
V nedeljo, 6. t.m., je najmlajše Borštane obiskal sv. Miklavž. Tega obiska so se najmlajši že dolgo veselili in s strahom pričakovali, čejim bo dobri svetnik kaj prinesel. Da bi sv. Miklavža lepo sprejeli, so se cel mesec vestno pripravljali na veliki dogodek. V odsotnosti sestre Amabilis, ki seje vrnila iz Egipta šele sredi novembra, so priprave prevzele v svoje roke požrtvovalne mame, ki so kljub vsakdanjim opravilom našle čas, da so z otroki začele vaje. Ko se je sestra Amabilis vrnila domov, pa je prevzela vajeti predstave v svoje roke in z najmlajšimi pripravila lepo prireditev.
Gaja, Jan, Gregor, Karen, Kristina, Lisa, Lorenza, Marika, Matej, Mateja, Neža, Nina, Petra, Sara, Stefano in Vida so svetnika lepo sprejeli. Najprej so prisotnim v dvorani zrecitirali nekaj priložnostnih pesmic. Ko je sv. Miklavž stopil na oder, pa so ga obdali in mu zapeli nekaj pesmic. Nato je spregovoril sv. Miklavž, se z vsakim kaj lepega pogovoril in imel za vse prisotne prijetno misel, najbolj pridne pa je tudi obdaril. Najbolj zadovoljne so bile s prejetim darilom ravno šolske sestre, saj so tokrat nepričakovano prejele največji paket, kar pomeni, da so bile v minulem letu tudi najbolj pridne.
Veselo srečanje seje zaključilo ob soku in sladicah. Najmlajši (in seveda njihovi starši) so bili nad nastopom zelo navdušeni, zato so se odločili, da bodo v enaki zasedbi pripravili tudi krajšo božičnico, ki bo na sporedu po glavni maši na božični dan. Seveda ni manjkalo veselega pogovora z željo, da bi ”ta mali” čimprej pripravili kako podobno prireditev, saj so bili tako nastopajoči kot gledalci s prireditvijo nadvse zadovoljni.
Gledališki Vrtiljak in Miklavževanje
Četrto sezonsko srečanje Gledališkega vrtiljaka je že tradicionalno namenjeno tudi Miklavževemu obisku. Po napovedani predstavi se dobri svetnik vsako leto mudi z malimi abonenti in jih razveseli s simboličnimi darovi. Kljub številnim obveznostim, ki so ga v nedeljo, 5. t.m., vodile po raznih društvih in župniščih, sije rade volje odtrgal nekaj časa za svetoivansko publiko. Organizatorji so mu napovedali, da ga bo v Marijinem domu tokrat čakal dvojni napor, saj poteka letošnji gledališki program za mlade družine v dveh izmenah. Vsaka predstava je namreč na vrsti najprej ob 16. uri (red Sonček), njena ponovitev pa le malo kasneje, in sicer ob 17.30 (red Zvezda). Sveti Miklavž pa se dela ne brani, zato je na prošnjo Radijskega odra in Zadružne kraške banke obdaril vse otroke, ki so se zbrali ob prvi in drugi izmeni. S koškom sladkarij so se malčki poslovili od dolgobradega škofa, pred tem pa so si ogledali moderno pravljico, ki sojo na besedilo Milana Pavlika uprozorile članice Lutkovnega gledališča Jesenice. S preprosto sceno in polmetrskimi lutkami so izvajalke prikazale čisto zimsko zgodbo o Treh snežakih, ki vsak zase iščejo mrzel prostorček, da bi v najboljših pogojih preživeli dolgo zimo. Ker so urbani sneženi možje zelo podobni mestnemu človeku, ki je marsikdaj zelo sebičen, niso bili pripravljeni deliti ledenega kotička z nikomer, predvsem ne z neznancema. Vrsta prepirov, bušk in zmerjanja je ustvarilo več komičnih situacij, ki so bistveno razbremenile odrsko dogajanje in dodale, drugače resni zadevi, čisto hudomušen značaj. Iz popolne predanosti lažnim domenam in fizičnim rekreacijam je njihova ledena srca nenadoma predramil mali deus ex machina, črni psiček, ki je v veliki metropoli izgubil orientacijo. Gosti sneg je povsem prekril sledove, ki bi ga vodili nazaj domov, zato je ves premražen taval naokrog. In kaj mislite, kako so se na potrebo pasje sirote odzvali trije beli pretepači? Kot se za vsako praznično pripoved spodobi, so se stvari kar naenkrat čudežno spremenile. Malega kodrčka so se trije junaki usmilili in se takoj zavzeli zanj. S tem pa se katarza treh snežakov še ni končala. Po uspeli reševalni akciji so končno spoznali, da si niso več tujci, temveč kolegi in skoraj prijatelji, ki lahko v prijetni družbi delijo skupen bivalni prostor. AL
100-letnica Narodnega doma
Spomin uprt v preteklost, oči pa v prihodnost
Nekateri sedeži na takih pomembnih proslavah ostajajo vedno prazni. Na njih bi morali sedeti predstavniki občinske in pokrajinske uprave, žal pa so ti ob takih priložnostih vedno "zadržani zaradi drugih obveznosti".
Tako se je zgodilo tudi minuli petek na slovesnosti, ki je potekala na Visoki šoli za tolmače in prevajalce. SKGZ, SSO,
NŠK, Glasbena matica, Slovenska prosveta in ZSKD so namreč priredi-
li	proslavo ob stoletnici Narodnega doma, kar je privabilo v pritlično veliko dvorano izjemno množico.
Pomemben dogodek pa je istega dne predstavljala tudi postavitev dvojezične table na pročelju "Fabianijevega poslopja", ki jasno izpričuje tragično preteklost hiše, ki je "bila središče slovenskega kulturnega in gospodarskega življenja v Trstu" in ki je "13. julija 1920 zgorela v plamenih nacionalistične nestrpnosti". Ključno potezo za postavitev obeležja je
storila ravno tržaška univerza, ki je z rektorjem prof. Domeni-com Romeom na čelu dokazala srčno odprtost do vprašanja Narodnega doma. Pred obe-
ležjem je spregovorilo veliko javnih osebnosti, med drugimi tudi predsednik deželnega sveta Alessandro Tesini, podpre-fekt Giuseppe Sacchi, odbornica tržaške občinske uprave Maria Paola Pagnini, predsednik NŠK Viljem Cerno in docenta
Visoke šole prof. Lorenza Rega v imenu odsotnega ravnatelja Davida Snellinga in prof. Ivan Verč, ki je v svojem posegu podčrtal dejstvo, da "je Univer-
za v Trstu zmogla, znala in hotela sprejeti kot sestavni del lastnega bivanja spomin, ki je bil večkrat odstranjen, brisan, v najboljšem primeru pa je veljal le kot ločen spomin sicer skupnega časa in prostora.” Popoldanska slovesnost pa je
bila uprta tako v preteklost kot tudi v prihodnost. Pod platnom, na katerem so se vrstile fotografske podobe Narodnega doma v različnih časovnih fragmentih, ki jih je zbrala Erika Hrovatin, je ravnatelj NŠK Milan Pahor navzočim najprej podal zgodovinski oris Fabianijeve hiše. V imenu krovnih organizacij sta spregovorila predsednika, Rudi Pavšič in Sergij Pahor, predsednik Damir Murkovič pa je pozdravil v imenu Hrvatske zajednica, deželni odbornik Roberto Antonaz je sporočil novico, da je deželni svet odobril normo, po kateri bodo v Prešnjem postavili TV oddajnik, tako da bodo slovenski programi deželnega sedeža RAI vidni tudi v Benečiji. Izredno občuten je bil poseg občinskega odbornika Camerinija, ki je v prisotnih še bolj vzbudil upanje v 'drugačni italijanski Trst'. Kulturni spored so oblikovali Godalni kvartet GM, Komorna skupina kitar, Mešani mladinski pevki zbor - Trst. Posamezne sklope svečanosti sta povezovala Tomaž Susič in Alenka Hrovatin, ki sta prisotnim prebrala tudi odlomek iz zbirke novel Grmada v pristanu Borisa Pahorja, v katerem avtor opisuje ravno požig simbola slovenske prisotnosti v Trstu julija leta 1920.
IG
Foto Kroma
Opensko strelišče / Poklon padlim
Neizbrisani spomin se iz leta v leto obnavlja
[21 Do 18. decembra razstava razglednic
Gasparijevo okno v slovenski svet
41	T z naroda za narod," je
I	bilo geslo slovenske--I-ga društva Vesna na Dunaju, v katerem je v začetku prejšnjega stoletja deloval slikar Maksim Gaspari. Slednje vodilo se mu je globoko zapisalo v srce in pogojevalo vse njegovo delo. Uvodne besede etnologa Janeza Bogataja v Društvu slovenskih izobražencev (6.12.), na katerem so predstavili Gasparijeve razglednice, so jasno začrtale lik enega najbolj markantnih slovenskih likovnih ustvarjalcev prejšnjega stoletja. Gost večera je bil tudi največji zbiralec Gasparijevih umetnosti in lastnik najpopolnejše zbirke njegovih razglednic Marjan Marinšek.
Gaspari, ki se je rodil leta 1883 v Selščku na Notranjskem, je
postal po osnovni šoli in ljubljanski realki pomočnik v Murnikovi trgovini v Kamniku. Nekoč je tamkajšnji zbiratelj umetnin Niko Šadnikar opazil v izložbi njegovo risbo slanika in mu je začel pomagati na njegovi slikarski poti. Gaspari se je leta 1902 odločil za sprejemni izpit na dunajski akademiji, vendar mu prvič ni uspelo, tako da je vanjo vstopil dve leti kasneje, čeprav je ni dokončal. V dunajskih letih je začel risati unikatne razglednice, ki so po ocenah mnogih med njegovimi najboljšimi. Pred prvo svetovno vojno se je poročil s koroško Slovenko, v burni čas vojnega dogajanja pa se vključil s slikanjem motivov s fronte. "Te razglednice so tiskali v velikih nakladah, bile so prava vizualna komu-
viharja Pinko Tomažič, Ivan Ivančič, Viktor Bobek, Simon Kos, Ivan Vadnal, ki jih je fašistično posebno sodišče na drugem tržaškem procesu obsodilo na smrt. Iz leta v leto se teh naših fantov spomnimo s svečanosjo, ki poteka ravno na kraju njihove smrti. Iz leta v leto pa prisotne vedno bolj boli dejstvo, da je ta kraj našega spomina, kjer je med leti 1941 in 1945 umrlo veliko fašističnih žrtev, še vedno neurejeno in da je treba vsakič prositi za ključe. Na proslavi, ki jo prirejajo združenja nekdanjih partizanskih borcev, političnih pre-ganjencev in deportirancev v nemška taborišča sta spregovorila Flavia Demarchi Robba in Drago Štoka. Slednji je v svojem govoru obnovil tragične dogodke izpred 63 let. "Naslednje jutro (po razsodbi) so vojaški kamioni iz koronejskih zaporov pripeljali sem na ta za naš sveti kraj spomina, čeprav ga državne oblasti še vedno
nočejo kot takega priznati, pet mladih fantov, zastraženih tako, kot da bi šlo za največje zločince na svetu. Za njihovim pa še drug kamion z žalostnim tovorom petih lesenih krst." Odvetnik Stoka je nato v svojem govoru jasno izpostavil krivični položaj, v katerega nestrpnost določenih italijanskih krogov potiska osvoboditelje -partizane, ki so 1. maja 1945 pregnali nacističnega okupatorja. Kdo si še danes upa trditi, se sprašuje odvetnik Stoka, da fašistična diktatura ni bila tako huda, ter spregledati fašistično nasilje in prikazovati Slovence kot obsodbe vreden genocidni narod? "Toda mi gremo z zgodovino naprej, s svojo ponosno zgodovino, ki bo za vedno ostala napisana v knjigi širše zgodovine z zlatimi črkami, kot si zmaga nad nacifašizmom zasluži.”
Na slovesnosti je sodeloval tudi MoPZ Tabor, ki ga vodi Aleksandra Sluga.
Foto Kroma
Opensko strelišče sodi spomin primorskih Slovencev, podobno kot Bazovska Na Opčinah so namreč pred 63 gmajna v kolektivni leti padli pod streli fašističnega
nikacija med vojaki in domačimi," je dejal Bogataj in načel drugi veliki tematski sklop Gasparijevih razglednic. Po vojni se je namreč preselil na Koroško in se je vključil v likovno propagandno spremljavo koroškega plebiscita. "To je prekrasno pričevanje o vzdušju, ki je takrat vladalo na Koroškem," je ocenil Bogataj. Po letu 1923 je nastopil službo
v	Etnografskem muzeju v Ljubljani in je postal znan po
slikanju utrinkov iz vsakdanjega življenja. "Ustvarjal je vrhunske upodobitve, preštudirane na slovensko dušo,” je zaključil svoj poseg Bogataj. Marinšek je prvi zbral vse Gasparijeve razglednice: do danes jih je znanih 392. Prva razstava je bila leta 1986 v Velenju, od takrat pa je potovala k Slovencem po vsem svetu: v Evropo, Severno in Južno Ameriko in Avstralijo.
Matjaž Rustja
NOVI
Zaključek dušnopastirskega obiska v Zgoniku
Nadškof De Antoni: "Kateheza naj se začne v družini"
Minulo nedeljo je s sveto mašo, ki je potekala v zgo-niški cerkvi, goriški nadškof Dino De Antoni zaključil dušnopastirski obisk v župniji sv. Mihaela nadangela.
Obisk se je začel že prejšnji četrtek, ko se je nadškof De Antoni srečal s pr-voobhajanci in birmanci ter njihovimi starši, nato pa se je sestal z Župnijskim pastoralnim in gospodarskim svetom. Naslednjega dne je goriški nadškof obiskal pokopališče, osnovno šolo in županstvo; v popoldanskih urah pa je obiskal bolnike na domu. V soboto je msgr. De Antoni slovesno blagoslovil prenovljeno cerkev sv. Urha v Samatorci.
"Zadovoljni smo, da nas je gospod nadškof obiskal. Njegov obisk nam je dal spodbudo za naše versko življenje in poka-
Foto IG
zal pot, kateri slediti: obnoviti moramo katehezo zlasti otrok, skrbeti za mlade družine in obenem postati tudi mi kot naš zvonik svetilnik za druge farane, ki bodo našli pot v cerkev in tudi k Bogu". Tako je zgoniški župnik g. Markuža povzel čustva vernikov, ki so v
nedeljskih urah prisluhnili naukom msgr. De Antonija. Ta je v svoji homiliji poudaril ključne točke, ki morajo krojiti vsakdan župnijske skupnosti. Kot prvo morajo verniki gojiti katehezo, ki se mora začeti že v družinskem krogu. "Vi Slovenci imate lepše katekizme za
otroke kot Italijani, v njih je veliko napotkov tudi za starše. Rastlino je treba gojiti že od rojstva, da je ne pokvari robida." Druga pomembna točka v življenju verske skupnosti je nedeljska maša: "Brez nedeljske maše ne moremo živeti, so ponavljali prvi kristjani. Dajmo se držati tudi mi tega načela", je poudaril nadškof De Antoni. Nikoli pa ne smemo pozabiti na milost: "Spomniti se moramo bolnikov in starejših ter jim pomagati". Kot zadnje pa je škof poudaril pomen jaslic, ki, naj si bodo lepe ali skromne, morajo razveseliti vsako družinsko ognjišče. Jožko Gruden se je v imenu župnije zahvalil nadškofu De Antoniju za obisk. Nadškof pa je svečanost sklenil s temi besedami: "Sedaj je čas, da se napotimo dalje navdušeno in z zaupanjem. Bodite pripravljeni, nadaljujte svojo pot s Kristusom, zaupajte Vanj in On bo vam. Župnija Zgonik, srečno pot in vesel Božič."
IG
Pester program zbora Gallus v božičnem času
Prihodnjo nedeljo tradicionalna božična revija
Zbor Jacobus Gallus, ki deluje v sklopu Glasbene Matice, je letos pričel novo ustvarjalno pot, saj je dolgoletnemu dirigentu Janku Banu nasledil novi zborovodja, Matjaž Šček. Slednjemu so naši kraji dobro znani, saj je pred dolgim obdobjem, med katerim je vodil Ljubljanske madrigaliste, vodil kar nekaj pevskih sestavov na Tržaškem. Kako pa novi dirigent gallu-sovcev doživlja ponovni prihod v zamejstvo?
"Menim, da gre vsekakor za enotni kulturni prostor, ki meje hvala Bogu ne pozna." Šček je vesel in ponosen, da so za vodenje takega zbora, kot je Gallus, izbrali ravno njega. "Ža vsakega zborovodjo pomeni prav gotovo izziv v vseh ozirih: programskih, kvalitetnih. Vsak dirigent prinese s seboj svoja občutja in gledanja na glasbo.
Te spremembe so pri zborih še kako dobrodošle. Če se nekaj spremeni, pomeni to nov impulz, novo možnost iskanja za zborovodjo in za pevce in ravno tega se najbolj veselim." Da pa bi se kar takoj začutila ta sprememba ali drugačnost ali pa še iskanje nečesa drugega, se v teh mesecih še ne da oceniti. "Po moji skromni presoji bo treba počakati še kratko leto privajanja, le nato se bo lahko končno definiralo, kako naprej z dolgoročnimi in kratkoročnimi načrti."
Med prve Šček uvršča osnovno, splošno vizijo na gledanje zborovskega petja, kratkoročne pa neposredne programe, ki jih je treba naštudirati. "Upam, da se bo tako izteklo, kakor je šlo v teh prvih mesecih, glede na to, da je pevski zbor rutiniran in izkušen ter kvaliteten, tako da so ta pri-
vajanja nekoliko manj boleča." Letošnji decembrski mesec je za zbor Gallus res poln pomembnih dogodkov. Ta teden bo izšel CD pevskega sestava GM. Kako pa je do tega projekta sploh prišlo, smo povprašali predsednico zbora Nevo Zaget. "Celotni načrt je potekal leto dni. Tačas smo pripravljali program in izbirali primerne skladbe. Naš takratni dirigent Janko Ban je poskrbel za to, da bi na zgoščenki predstavili predvsem tiste skladbe, ki jih imamo v našem okolju za tradicionalne. V CD-ju so zbrane skladbe Ubalda Vrabca, Staneta Maliča, Grbca, se pravi skladateljev, ki jih običajno slišimo v naših cerkvah in ob drugih priložnostih, vendar jih ni še nihče nikoli posnel. Ti so naši, primorski avtorji, nekateri že pokojni, drugi pa še delujejo. Med izbranimi skladatelji je tudi Dina Slama." Gre torej nedvomno za glasbeni projekt, ki pa ima tudi določeno zgodovinsko, predvsem pa dokumentarno ambi-
cijo, zato, "da bi ostalo zabeleženo to, kar so naši ljudje ustvarili. Nekatere skladbe so nastale takoj po drugi svetovni vojni v času, ko je bilo treba nadaljevati prejšnjo tradicijo, vendar tudi postaviti delovanje zopet na noge. V zvezi s tem bi posebej omenila Zorka Hareja, ki je bil eden teh pionirjev in v letih postal eden vidnejših predstavnikov ne le Primorskega, temveč vseslovenskega	glasbenega
prizorišča.
Iz leta v leto zbor Gallus prireja tudi tradicionalno božično revijo, ki bo letos potekala to nedeljo, 19. t.m., ob 16.uri, v cerkvi sv. Mohorja in Fortuna-ta v Rojanu. Koncert, ki ga bodo oblikovali gallusovci in dva druga pevska sestava, bo snemal deželni sedež RAI, poslušalcem pa ga bo ponudil na božični dan.
Minulo nedeljo pa je bil zbor Gallus gost na ljubljanskem tradicionalnem božično-novo-letnem koncertu, ki ga že več kot 15 let prireja Pihalniški orkester Vevče in ki je potekal v prestižni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Obvestila
Cerkev Brezmadežne na Pesku praznuje v nedeljo, 19.t.m., svojo petdesetletnico. Ob tej priložnosti bo slovesnost, ki jo bo vodil tržaški škof, msgr. Evgen Ravignani. Pel bo novonastali mešani pevski zbor pod vodstvom Sveta Grgiča in otroški zbor Slomšek pod vodstvom Zdenke Krizmančič. Lepo vabljeni!
A.C.A.T. - Pokrajinsko
združenje klubov alkoholikov v obravnavi v Trstu, ul. Foschiatti 1 vabi vse, ki želijo oživeti svobodno, brez alkohola, v svoje Klube, ki so primerno razmeščeni v mestu in okolici. Klub je večdružinska skupnost, odprta vsem , ki so se znašli v težavah zaradi alkohola. Informacije in zmenki tel. 040 370690. Za Slovence s kraškega območja deluje na Proseku Klub "Mlaka” vsak ponedeljek od 18.30 do 20.00. Tel. 040 200145 (Silvia). Za Breg in okolico pa je v Naselju sv. Sergija Klub “Dolina” vsako sredo od 18.30 do 20.00. Tel. 040 280633 (Nataša). Slovensko dobrodelno društvo v Trstu razpisuje svojo osemnajsto študijsko podporo iz sklada Mihael Flajban. Podpora bo znašala 1.500,00 evrov za prvi letnik in potrditev 1.250,00 evrov za vsako naslednje leto, če bo dobitnik zadostil pogojem pravilnika. Poleg glavne podpore bo društvo po svojih možnostih upoštevalo tudi druge ostale prošnje visokošolcev. Podpora
je namenjena visokošolcem, ki so se vpisali na univerzo v akademskem letu 2004/2005. Podrobnejša pojasnila in razpis dobite na sedežu Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, ul. Mazzini 46, prvo nadstropje, tel. 040 631203, ob četrtkih od 16. do 18. ure. Rok zapade 16. decembra 2004.
Vabimo vas, da se udeležite 5. zamejskega videonatečaja Ota-Hrovatin, ki ga organizira Fotokrožek Trst 80. Rok oddaje posnetih del zapade 14. januarja 2005 in vsi filmi bodo predvajani 28. januarja 2005 v Gregorčičevi dvorani v Trstu (ul. San Francesco 20/11), kjer bodo najboljša dela nagrajena s pokali in denarnimi nagradami. Natečaja se lahko udeležijo samo ljubitelji videosnemanja in slovenske šole iz F-Jk, iz Slovenije in Koroške, z največ dvema videofilmoma. Posnetki naj trajajo največ 10 minut.
Darovi
Za društvo Rojanski Marijin dom darujejo Marija in Marko Udovič 100,00 evrov, gospa Ukmar 10,00 evrov, n.n. 25,00 evrov.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu, v spomin na prof. Marico Župančič in Lucijana Živca darujeta Darko in Zinka 100,00 evrov.
Mira Bole v spomin na pokojne družbenice daruje 50,00 evrov za društvo Rojanski Marijin dom.
V spomin na Frido Žerjal daruje I.Ž. 20,00 evrov za Novi glas.
OPZ LADJICA - ZENSKI IN MLADINSKI ZBOR DEVIN -FANTJE IZPOD GRMADE
vabijo na
TRADICIONALNI KONCERT BOŽIČNIH PESMI
na Stefanovo, 26. decembra 2004, ob 17. uri v novi cerkvi v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Stivanu Toplo vabljeni!
Olvufi
SKLAD MITJA CUK
vabi na predstavitev CD-ja Marko Feri
NOCTURNAL
glasba B.Brittna, A.Bibala, R.Dyensa, A.Srebotnjaka in F. Mompouja
Sedež Sklada, Proseška ul. 131 v soboto, 18. decembra 2004, ob 19. uri
\mm:\ Bruno Volpi Lisjak
"Slovenci smo izgubili zgodovinski spomin na morje"
Bruno Volpi Lisjak (na sliki) je tržaški kapitan in izvedenec za pomorstvo. Redno sodeluje pri zamejskih revijah z zapisi o pomorski kulturi naših krajev. Letos je pri založbi Mladika izšla njegova študija Čupa, prvi slovenski drevak, v kateri je avtor izčrpno obdelal pomembno preteklost tega tradicionalnega plovila, ki so ga uporabljali že Slovani, nato pa je postalo vsakdanje sred-
stvo, s katerim so naši ribiči kljubovali ostrim valovom v Tržaškem zalivu.
Pred nekaj leti je Bruno Volpi Lisjak v Škofji Loki naletel na tovrstno plovilo, ki je sameva-
lo	v pozabi, in se takoj zavzel za čim bolj primerno ovrednotenje te čupe, ki je po dolgem času končno dobila pravo mesto v ljubljanskem etnografskem muzeju. Zadeva, kot nam je sam obrazložil, je trajala nekaj let.
"Ljubljanska predstavitev je pomenila zame kronanje starih sanj, ki so trajale celih 10 let, oziroma od trenutka, ko sem prvič videl to našo staro na-brežinsko čupo v skladišču škofjeloškega gradu. Tam je skoraj preperevala, ker sploh ni bila ustrezno konzervirana", je povedal Lisjak. "Zdelo se mi je, da bi bila ogromna škoda ne samo za nas Primorce, temveč za ves slovenski narod, ko bi ta ču-
pa ostala na tistem pozabljenem mestu." Tržaški kapitan je tako stopil v stik z bivšo kustosinjo Enijo Smerdelj, ki je danes direktorica etnografskega muzeja. "Gospa Smerdelj je takoj dojela pomen zadeve in me je že takrat aktivirala. Ko pa je postala ravnateljica muzeja, je zadevo vzela resno v pretres in rezultat vsega tega načrta je bil razviden ravno prejšnji teden, ko so čupo predstavili v ljubljanskem muzeju. Naše tradicionalno plovilo je sedaj zelo lepo restavrirano in konzervirano. Restavriranje pa je bila težka naloga, saj je čupa samevala celih 50 let v kleti gradu in so jo morali nato postopoma dehidrirati v posebni hali." Tak eksponat mora ležati pod strogim klimatskim nadzorom, drugače se polagoma pokvari. Čupa, ki so jo izdelali v 19. stoletju, bo odslej na ogled v dvorani, ki je izrecno njej namenjena. Ljubljanski izvedenci in Lisjak sam menijo, da je dre-
vak plovilo, ki je pomembno ne le v slovenskem prostoru, ampak tudi v svetovnem merilu; splošno gledano, je tak tip drevaka namreč edinstven v Evropi, morda celo na svetu; pri nas je bil v stalni rabi več kot 1200 let, v osrčju stare celine.
Čupa bo torej v novem muzejskem prostoru pričala o slovenski prisotnosti na morju in torej podkrepila dejstvo, da je slovenski narod mediteranski, čemur veliko ljudi nasprotuje z ustaljeno trditvijo, da smo "mi le hribovci".
Na ljubljanski predstavitvi so bili prisotni ugledni člani slovenskega kulturnega sveta. Množičnemu občinstvu je no-
vi	eksponat predstavil Janez Bogataj, profesor na filozofski fakulteti. Poleg ostalih gostov sta bila na predstavitvi prisotna tudi Zdravko Caharija, zadnji nabrežinski ribič, ki je čupo uporabljal (etnografski muzej je za to priložnost pripravil tudi dokumentarni film o našem ribiču in ga na predstavitvi tudi vrteli) in priznani etnolog Milko Matičetov. Ravno Matičetov je leta 1945 prinesel to plovilo iz naših krajev v Slovenijo. Takrat ni naletel na zanimanje drugih izvedencev, tako da so drevak odnesli v skladišče.
Odziv ljubljanskega občinstva je bil res izreden. Vsi so bili namreč začudeni zaradi tako množične prisotnosti. Take predstavitve so po navadi namenjene izvedencem in novinarjem. Še več: "Prostor, kjer smo nameravali predstaviti restavrirano plovilo, je bil pretesen, zato smo ga morali prenesti v večjo dvorano", je poudaril kapitan Lisjak, ki je za priložnost napisal tudi tiskovno
sporočilo, namenjeno medijem, "v katerem javno pozivam slovenske politike, v prvi vrsti premierja Janeza Janšo in predsednika državnega zbora Cukjatija ter ministra za šolstvo in kulturo, naj čimprej ukrepajo, da se vstavi dosedaj izbrisana slovenska obmorska zgodovina v šolske učbenike, kajti Slovenci smo izgubili zgodovinski spomin na morje. Nekateri v osrednji Sloveniji sploh ne vedo, da smo na Primorskem naseljeni na obali že 1200 let in da v ta slovenski obmorski predel spada tudi obala, ki pelje iz Trsta do Devina. Prisotni so moj problem razume-
li	in spoznali, da so bili prikrajšani za del slovenske preteklosti. Tak proces je bil dolgo-tranjen, vendar načrtno izpeljan, da se Slovenci iztrgajo iz morja. Predvsem za časa Federativne Jugoslavije so beograjski kadri žrtvovali pojem slovenskega obmorskega pasu v zameno za dobre odnose s sosednjo Italijo. Tak miselni trend se da popraviti le s čvrsto politično voljo. Samostojna Slovenija si takega mišljenja ne sme več dovoliti.”
Igor Gregori
Pekarna, slaščičarna in sladoledarna
LEGISA
Sesljan 41
tel. 040 299147
Foto Kroma
16. decembra 2004
Koroška / Beneška
NOVI
GLAS
Ob stoletnici rojstva
V spomin na Draga Bajca
popoldan, a šele v nedeljo so dobili dovoljenje, da ga smejo odpeljati v Vipavo, da ga pokopljejo. V Biljah ga je spremljalo ljudstvo iz celih Bilj do cerkve, vse polno vencev in rož se je nabralo, da ni bilo mogoče jih kam spraviti. Venci so prihajali od vseh strani, največ iz Gorice, kjer je bil v službi pri Edinosti. V Vipavi se je zbralo toliko ljudstva, da je pogreb oblast prepovedala. V ponedeljek se je zbralo še več ljudstva, toliko vencev in rož, da se še ni videlo pri pogrebu v naših krajih. Oblast je delala sitnosti in grozila, da ga ne pokopljejo, dokler se ljudje ne umaknejo in odnesejo cvetje. Tako so ga pokopali šele v ponedeljek proti večeru brez zvonjenja. Ljudem niso pustili ne moliti ne jokati, kogar so videli jokati, so ga pretepli. V Postojni so ustavili cel vlak dijakov, ki so nameravali na pogreb. Zdi se, da živimo v dobi Atile." Na pogrebu so za krsto stopali le ožji sorodniki in nekaj sosedov. Mlado goriško dekle pa je ob odprtem grobu izpod plašča privlekla šopek rdečih nageljnov in jih sunkovito vrglo na krsto v svežo izkopano jamo. Nekaj podobnega se je zgodilo dve leti prej, na grobu Srečka Kosovela.
Zahvalna osmrtnica rodbine Bajec, je bila objavljena 30. oktobra 1928 v zadnji številki Edinosti. Njegovi prijatelji in tigrovski tovariši so poskrbeli, da je znani kipar France Gorše izklesal nagrobni obelisk, kjer je marmornata glava dekleta, ki počiva na sklenjenih rokah, usmerjena proti vzhodu, in še danes predstavlja hrepenenje po domovini Sloveniji.
Na prezgodaj tragično preminulega nadebudnega rojaka Vipavci niso pozabili. Od leta 1978 nosi Osnovna šola v Vipavi njegovo ime in pred vhodom stoji njegov doprsni kip. Takrat so prvič izšle njegove lirične pesmi, kjer sanja mladenič o ljubljeni deklici, in njegove udarne pesmi, kjer odmeva teža fašističnega pritiska in narodnega zatiranja, v zbirki z naslovom Drevo sem.
Konec oktobra so se Vipavci slovesno in spoštljivo poklonili spominu književnika in narodnoobrambnega delavca. Izšel je ponatis njegovih pesmi Drevo sem z bogato in ganjivo spremno besedo Marjana Breclja. Osnovnošolski otroci so mu posvetili šolsko glasilo Mladi Vipavec in pripravili ganljivo proslavo, kjer so doživeto ponazorili Dragovo življenje in ustvarjanje. Na domu so odkrili novo spominsko ploščo zanj in za njegovega brata Milana Bajca, ki je svojo narodnoobrambno zavest izpričal drugače, tako da se je že decembra 1941 priključil partizanskim odredom na Gorenjskem in nato nadaljeval svoj boj za osvoboditev v Vojkovi četi, se udeležil bitke na Nanosu, toda prav kmalu za tem, že leta 1942, padel pod streli italijanskega okupatorja. Na slovesnosti sta se spominu obeh narodnjakov poklonila z izbranimi in ganljivimi besedami prof. Tomaž Pavšič in Franjo Batagelj, predsednik društva TIGR Primorske. Oba govorca sta poudarila vzglednost njunega domoljubja tudi za sodobni čas.
Mira Cencič
Srečanje na Trbižu
Slovenci iz Madžarske pri KS Planika
Na povabilo občine Trbiž se je konec tedna na Trbižu mudila delegacija občine Monošter na Madžarskem.
Obisk sta organizirala odbor-ništvo za kulturo in Urad za jezikovne skupnosti in mednarodne odnose pri občini Trbiž. Naj spomnimo, da je predlog o pobratenju dala nekdanja generalna konzulka R.S. v Trstu Jadranka Sturm Kocjan; od maja meseca letošnjega leta pa sta občini tudi podpisali protokol o pobratenju ter sodelovanju.
V	tem okviru potekata sodelovanje na institucionalni ravni
in izmenjava študentov višjih šol obeh občin.
Tedaj zaključeni obisk je dal priložnost za izmenjavo mnenj ter možnost načrtovanja pobud, ki bi jih občini uresničili v prihodnje.
Poleg institucionalnih so se predstavniki dogovorili o skupnih pobudah, ki bi vključevale tudi realnosti teritorija. Delegacijo je sestavljal tudi Jože Hirnok, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, ki se je pogovarjal s predsednikom Slovenskega kulturnega središča Planika o možnosti sodelovanja med obema ustanovama.
R. Bartaloth
Prejeli smo
Nova vlada - končno
C as trimesečnega, včasih kar evforičnega predvolilnega in potem koalicijskega obljubljanja, kaj vse bo v Sloveniji spremenjeno na bolje in sploh drugače kot doslej, je potekel s potrditvijo ministrskih kandidatov v državnem zboru - torej Janševe vlade. Odslej bo veljalo le še, kako bodo operativno izpeljana vladina dejanja.
Iz večkratnih, sicer načelnih, a dosti nejasnih, mestoma utopično naivnih zahtev po političnih spremembah razumnikov iz kroga Nove revije, ki so že ves čas, tako kot nekateri zdajšnji nestrankarski ministri, tesno povezani z zdaj vladajočo stranko SDS, se je že naslednji dan po volitvah v evropski parlament, in po zmagoslavju NSi, z nekoliko mitingaškim nastopom Zbora za republiko izluščila še "vlada v senci" (strokovni svet SDS) s politično poudarjenim strokovnim in operativnim planom. Njihove analize družbenega in političnega stanja, predvsem pa vladanja LDS-ove koalicije so se, gotovo da s kancem demagogije, končno le prepletale tudi z nakazovanjem možnih, boljših in demokratično preglednejših rešitev. Volilci so možnost drugačne izbire pragmatično zaznali predvsem v Janševi SDS.
Zmagovita SDS ima v parlamentu več poslancev kot skupaj preostale stranke vladne koalicije, pomladni NSi in SLS ter DeSUS, pa vendar, kar zbuja nekaj skrbi in kar je zaznala tudi opozijska ZLSD, prav "manjšinske" stranke še v predstavitvah pred glasovanjem za novo vlado na izredni seji državnega zbora niso delovale ubrano. Seveda pa ne gre sprejeti vnaprejšnjih tr-
ditev o nekompetentnosti vlade, da je sestava pod pričakovanji (opozicije), da je ta vlada veliko slabša od dosedanje, najmanj strokovna itd. Novemu predsedniku vlade seja in kritične pripombe vrste opozicijskih poslancev, kljub zagotovljeni večini - za predlagano vlado je glasovalo 51, proti 37 poslancev - niso pomenile, kot je rekel, nepotrebnega rituala, v podtonih izvajanj pa je vendar bilo čutiti nekaj nelagodnosti. Obljubljal je in želel si je sestaviti strokovno in ne strankarsko vlado (ki je "najboljša v danih okoliščinah"), a moral je tudi popuščati računicam političnih partnerjev ter se prilagoditi njihovim kadrovskim zmožnostim. Sploh pa, je še dejal, da so po potrebi možne zamenjave in tudi revizija nekaterih zapisov v koalicijski pogodbi.
Pričakovanja so namreč velika. Ali pa bodo objektivno gledano (sploh lahko) tudi uresničena? Že "zaradi težavnega finančnega in gospodarskega stanja države, porušene socialne pravičnosti, neskladnega regionalnega razvoja, nedelujoče pravne države, skratka, zaradi slabe dediščine, ki jo prevzema nova vlada" (poslanecJožef Jerovšek) je samoumevna nujnost nove vlade po celovitem prestrukturiranju dosedanjih vladnih prioritet, od gospodarstva prek šolstva, kulture, sociale, zdravstva... do zamejstva in zunanje politike.
Kajti, celo ne glede na "dediščino", predstavlja po Peterletovi in Bajukovi, nova vlada navsezadnje tudi povsem nov koncept slovenske desnosredinske politične opcije.
Janez Poštrak
Konec letošnjega oktobra je preteklo 100 let, odkar se je v Vipavi rodil Drago Bajec, pesnik, publicist, narodnoobrambni kulturni delavec, tigrovec in študent. Njegovo kratko življenje, ki se je končalo že pri 24 letih s pretresljivo tragično smrtjo, je bilo vpeto v čas, ki je bil za primorske Slovence zelo težak. Temu težkemu zgodovinskemu dogajanju v prvih desetletjih 20. stol. se je pridružila še družinska tragedija. Umrla mu je mati, ki je zapustila petero otrok, ko je bil oče na bojni fronti. To je nežnemu tenkočutnemu enajstletnemu, najstarejšemu sinu Dragu vtisnilo posebne značajske lastnosti, zaprtost in melanholičnost.
Draga, naj starejšega sina, je oče poslal študirat na Kranjsko.
Tako je opravil gimnazijske študije v Ljubljani na škofijski gimnaziji in v Kranju. Toda pred zaključkom je moral kot italijanski državljan na obvezno služenje vojaškega roka v kraljevino Italijo. Maturo je opravil šele leta 1927 in se nato kot izreden študent vpisal na pravno fakulteto univerze v Padovi. Še pred tem je nastopil službo v goriškem uredništvu časopisa Edinost, ki ga je urejal Berti Rejec.
Bil je izreden časnikarski talent, vneto je opisoval dnevne novice in objavljal različne zanimive članke, ki jih je prevajal iz krajših proznih sestavkov. Pisal pa je tudi daljše reportaže, intervjuje in literarno zgodovinske sestavke ter objavljal svoje izvirne pesmi. Kot kulturni
narodnoobrambni delavec, publicist in študent z oznako slavofila je bil zasledovan, preganjan in večkrat zaprt. Septembra 1926, mesec dni, preden bi zaključil vojaščino, so ga zaradi nekega nanj naslovljenega pisma italijanske oblasti zaprle, verjetno pa je bilo v ozadju iskanje pisca Deset zapovedi za rekrute, ki so izšli v humorističnem časopisu Čuk na palci.
V	času, ko je deloval kot časnikar pri Edinosti v Gorici, so za njim plazili fašistični konfidenti in policijski agenti, tako da v Gorici ni mogel dobiti stanovanja, ker si ga nihče ni upal vzeti v hišo zaradi strahu pred fašističnim maščevanjem. Tako se je mladenič potikal pri svojih tovariših in prespal zdaj tukaj zdaj tam, večkrat tudi v zaporu, kamor so pošiljali politične osumljence ob fašističnih slavnostih in praznikih.
Prav v tistem času, ko je Drago deloval v Gorici, so značilni najhujši fašistični pritiski. Z zakonom so bila ukinjena vsa slovenska društva in večina časopisov. Tako je postajalo narodnoobrambno delovanje vedno bolj prikrito.
Spontano so se kulturni delavci povezovali v narodnoobrambni organizaciji TIGR, ki jo je z nekaterimi drugimi vodil
celica, ki jo je ves čas vodil Stanko Poniž, trgovec z jestvinami. Vipavska celica je imela pomembno povezovalno vlogo, še dolgo potem ko Draga ni bilo več. Vzdrževala je zvezo z vodstvom v Gorici, s Pivškimi uporniki in z oboroženimi trojkami, ki so prihajali preko meje.
Drago Bajec je bil pomemben člen pri organizaciji sestanka tigrovcev na Nanosu 8. septembra 1927, kjer je bila sprejeta enotna programska zasnova in se je okrepilo sodelovanje med jedri upora v Trstu, Gorici in na Pivškem. Napeto ozračje in slutnja italijanskih oblasti, da raznarodovanje ne bo
tovarišu Francu Periču, kjer je že po dveh dneh umrl. Njegovo smrt je doživeto opisal njegov prijatelj in gostitelj v pismu svoji ženi: "....Ko sem prišel iz Gorice, mi je tata povedal, da že umira, da ni nikake pomoči več.... V nekaj urah je podlegel mučenik našega preganjanega naroda, star šele 24 let... Vsi smo jokali v hiši, kakor bi bil naš. Oh, kaj je bilo potem, po par urah, ko so prišli njegovi iz Vipave.... Mislili smo, da znorijo. Pokojnika so odnesli na pokopališče v kapelo. Komisija iz Gorice in karabinjerji so se nad mrtvim maščevali, da ga niso dovolili pogrebsti. Umrl je v sredo
enostavno, sta povzročila, čedalje hujši pritisk na slovenske narodnoobrambne in kulturne delavce.
V	času, ko je bil Bajec v Padovi, da bi opravil nekatere izpite, so njegovi sodelavci v Gorici zvedeli, da je Drago na seznamu za konfinacijo. Nekdo od Edinosti se je odpravil v Padovo, da bi ga opozoril in ga usmeril na pot preko meje. Toda Bajec je takrat ležal težko bolan, z visoko vročino. Kljub temu se je odpravil na pot. S sopotnikom sta prišla z vlakom v domače kraje. Bajec je zaradi varnosti pred preganjalci izstopil pred Gorico in se peš odpravil proti Biljam, da bi nato nadaljeval pot mimo Idrije čez mejo. Toda v mokri in hladni oktobrski noči se mu je telesna temperatura izredno dvignila in zgrudil se je pred Humarjevo hišo, kjer je domači pes z laježem opozoril domače, da se nekaj dogaja pred vrati. Po prvi pomoči so ga Humarjevi v strahu pred aretacijo odpeljali k tigrovskemu
Albet Rejec, urednik časopisa Edinost. Publicisti tega časopisa Srečko Logar, Maks Rejec, Rado Humar in drugi so bili pomembni organizatorji podtalne organizacije. Tako je tudi
Drago Bajec organiziral ilegalni odpor na vipavsko-ajdovskem področju. V letu 1927 je organiziral po vaseh celice, trojke in zaupnike. Na območju ajdovsko - vipavske srenje je znanih 14 uporniških jeder in 70 imen članov. Med člani najdemo predvsem študente, učitelje, gostilničarje in trgovce. Najštevilčnejša in najvplivnejša je bila vipavska
NOVI
GLAS
Po kongresu Liberalne demokracije Slovenije na Bledu
Anton Rop ponovno predsednik LDS
v*»
s se večjimi pristojnostmi
V Sloveniji se nova vlada uspešno privaja na svojo vlogo in obveznosti, pri čemer je očitna zlasti usmerjevalna dejavnost predsednika Janeza Janše. Nič ne kaže, da bi nova izvršilna oblast hitela z zamenjavo vodilnih funkcionarjev v državnih dejavnostih, kot so razni skladi, agencije in strokovna združenja,v gospodarski zbornici, bankah s prevladujočim državnim lastništvom ter v velikih javnih podjetjih oz. družbah. Premier torej izvaja tisto, kar je napovedal v predvolilnem obdobju.
Premier veča število državnih sekretarjev, svojih sodelavcev v kabinetu predsednika vlade, ki bodo usmerjali delovanje najpomembnejših ministrstev in vladnih služb. Predsednik vlade je tako Franca Pukšiča, nekdanjega poslanca iz SDS, imenoval za državnega sekretarja, ki bo skrbel za Slovence v zamejstvu in po svetu. V Sloveniji je bil z omenjenim imenovanjem ukinjen tudi ustrezen Urad, ki je deloval v okviru zunanjega ministrstva in ga je vodila Jadranka Šturm-Kocjan.
Nova vlada je odpravila tudi mi-
nistrstvo za evropske zadeve in Službo za evropske zadeve. Oba resorja odslej vodi Marcel Ka-
prol, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade. Z zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom bo moral tesno sodelovati v občutljivem obdobju slovenske zunanje politike, ko se Slovenija pripravlja na vodenje Organizacije za evropsko varnost in sodelovanje, v letu 2005. Čez nekaj let pa bo Slovenija za nekaj mesecev predsedovala celo Evropski u-niji, skupaj z Nemčijo in Portu-
galsko. Mariborski dnevnik Večer je v soboto, 11. t.m., objavil pogovor s Sergijem Pahorjem, predsednikom Sveta slovenskih organizacij, ob njegovi 70-letnici. Izrekel je upanje, "da bo nova slovenska vlada za vprašanja naše narodne skupnosti v Italiji nekoliko občutljivejša, njen odnos do nas pa manj birokratski. V zadnjih letih smo bili namreč obravnavani preveč rutinsko, dolžnostno, in za nas je to malček premalo. Ne pričakujemo kakšnih privilegijev, ampak v Sloveniji se ne bi smeli čutiti tujce, smo pač kot manjšina občutljivi".
Poleg delovanja vlade in njenih ukrepov tudi na davčnem in gospodarskem področju je politiko v prejšnjih dneh zaznamoval zlasti izredni kongres LDS. Na njem naj bi razčlenili vzroke poraza te stranke na parlamentarnih volitvah 3. oktobra. Toda vrhunsko srečanje funkcionarjev in privržencev LDS je bilo le deloma uspešno. Skoraj nihče ni analiziral delovanja predsednika stranke in tedanje vlade, Antona Ropa (na sliki), in zahteval ugotovitev njegove odgovornosti za volilni poraz. Nekaj kri-
tik je izrekel Jožef Školč, eden od tvorcev LDS, ki je v nekem intervjuju menil, "da je Rop sicer naredil popolno kariero uradnika, ki uporablja tehnični jezik, ne pa političnega". Še najbolj odkrito je svoje nezadovoljstvo s predsednikom stranke izraziil najuspešnejši poslanec LDS na zadnjih volitvah, Matjaž Švagan iz Zagorja. Zahteval je takojšen Ropov odstop. Le-ta pa je obiskal uporni odbor LDS v Zagorju ter poslanca in njegove privržence pošteno nahrulil.
Kljub omenjenim in drugim pomislekom pa je na kongresu na Bledu prevladala vdanost Ropu, ki je bil ponovno potrjen za predsednika LDS. Napovedujejo, da bodo sprejete tudi spremembe statuta stranke, ki bodo omogočale, da predsednik neposredno izbira svoje sodelavce, tudi generalnega sekretarja LDS. V razpravi je Anton Rop menil, "da Slovenija ne sme pozabiti prispevka, ki ga je LDS dala k uspešnemu razvoju države". Poslanec Matjaž Švagan pa je izraziil nezadovoljstvo z odmikom stranke od dolgoletnega predsednika dr. Janeza Drnovška in z njenim premikom v levo.
Marjan Diobež
Iz poročila, objavljenega v glasilu slovenskega parlamenta
Na voljo več kot osemdeset radijskih in nad trideset TV programov
Svet za radiodifuzijo Slovenije, ki je neodvisno strokovno telo za elektronske medije, torej za radio in televizijo, je v Poročevalcu, glasilu državnega zbora, objavil poročilo o stanju in razširjenosti obeh omenjenih sredstev javnega obveščanja v Sloveniji. Iz njega izhaja več dejstev in ugotovitev, ki so predvsem posledica demokratične preobrazbe Slovenije, v kateri imajo javna občila, pisna in elektronska, zelo pomembno vlogo.
V omenjenem poročilu je navedeno, da v Sloveniji deluje 79 radijskih programov, katerih izdajatelji razpolagajo z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc. Dva radijska programa razširjajo prek kabelskih sistemov in interneta, nadaljnjih
deset programov, ki delujejo na omenjenih območjih, pa ni vezanih na uporabo frekvenc. Pri analizi radijskih programov je poudarjeno tudi, da Radio Ognjišče, ki je nedavno praznoval deseto obletnico oddajanja, "dosega večjo pokritost, ki znaša okoli 80%, slovenskega ozemlja; prek satelita hot bird je slišan kjerkoli v Evropi, severni Afriki in na Bližnjem vzhodu; preko interneta pa ga je mogoče 24 ur na dan poslušati kjerkoli po svetu." Pestro je stanje, kar zadeva razširjenost TV v Sloveniji. Enaindvajset televizijskih programov je mogoče spremljati prek radiodifuznih kanalov; sedem TV programov ima dovoljenje za izvajanje svoje dejavnosti; v razvidu medijev
pa je vpisanih še devetnajst TV programov, ki nimajo odločbe o dodelitvi frekvenc in ne dovoljenja za izvajanje svoje dejavnosti. Število televizij, ki prek prizemeljskih omrežij pokrivajo lokalna območja, je že nekaj let nespremenjeno. To velja tudi za večje televizije, kot so TV Slovenija, POP TV, Kanal A in TV Prima (nekdanja TV 3). V programu nove vlade tudi sklad za pluralizacijo slovenskih medijev
Obravnavano poročilo Sveta za radiodifuzijo Slovenije, obravnava pretežno le tehnična materialna, strokovna in organizacijska vprašanja in naloge elektronskih medijev, vendar razne opredelitve, vsebovane v omenjenem dokumentu, napeljujejo tudi na politična
izhodišča in usmeritve, ki jih je na področju elektronskih medijev določala vladajoča koalicija oz. oblast. Opozicijske politične stranke so prejšnjim vladam očitale, da ne storijo nič za pluralnost medijev v Sloveniji, ki bi bila v skladu z družbenimi spremembami in uvedbo demokracije. Zaradi tega je nova vlada pod predsedstvom Janeza Janše v koalicijski pogodbi, ki določa njeno programsko in politično usmeritev, opozorila na nujnost oblikovanja t.i. sklada za pluralizacijo medijev. To nalogo je ob sprejemu svoje funkcije poudaril tudi dr. Vaško Simoniti, novi minister za kulturo. Pod pojmom pluralizem (v besedni izpeljanki pluralizacija) je pojmovati doktrino in prakso, ki priznavata obstoj različnih družbenih, kulturnih, političnih, verskih in drugih interesov ter idej in njihovo pravico do svobodnega izražanja in organiziranja. Gre dejansko za poimenovanje večstrankarske politične ureditve.
SNG Nova Gorica
Tudi v mesecu decembru živahna odrska ponudba
Rudniško dvorano 23. t. m. V
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je tudi v predprazničnih in prazničnih decembrskih dneh poskrbelo za raznoliko gledališko ponudbo, v kateri je več predstav namenjenih otrokom. Mali gledalci so že v začetku meseca imeli svojo predpremierno (2. t.m.) oz. premierno (3. t.m.) uprizoritev. Amaterski mladinski oder SNG Nova Gorica in Gledališče na vrvici sta jim podarila razgibano igrico Dogodivščine Pedenjpeda, ki jo je po stihih Nika Grafenauerja v odrsko govorico pretkal režiser Emil Aberšek. Glasbeno igrico so si šolarčki ogledali v petek, 10. t.m., abonenti Malega polžka pa v soboto, 11. t.m., ko sta bili kot običajno dve ponovitvi, dopoldanska in popol-
danska. Pedenjped se je za učence sukal po odru tudi v torek, 14. t.m. Na gostovanje v Tolmin pa bo odšel v torek, 21. t. m, potem si bo privoščil nekaj oddiha. Veliki polžki so imeli predstavo v soboto, 4. t.m., ko je v novogoriško gledališče prišel v goste Cankarjev dom Ljubljana z otrokom dobro znanim delom Toneta Pavčka Juri Muri v Afriki. V ponedeljek, 13. t. m., je za šolarje v SNG Nova Gorica priletela Mala čarovnica, ki ni mogla biti zlobna v izvedbi AMO in Gledališča na vrvici. V petek, 17. t.m, bodo ob 17. uri na odru SNG spet zaplesali breztežni Mehurčki Otona Župančiča, ki jih je mojstrsko spletel v dramski okvir Primož Bebler. Mehurčki bodo tudi splavali na gostovanje v Idrijo, v
soboto, 18. t.m, bo Goriški vrtiljak spet priklical v gledališče Velike polžke in jim ponudil igrico Zlata ptica, povzeto po narodni pravljici; uprizorila jo bo skupina Artizani.
Odrasli gledalci so lahko prisluhnili univerzalni sporočilnosti drame Srečka Fišerja Medtem v sredo, 1., četrtek, 9., soboto, 11., in četrtek, 16. t.m. V petek, 3. t.m., jim je domači ansambel ponudil komedijo Kokoš Nikolaja Koljade, v kateri nastopa tudi Bine Matoh, letošnji dobitnik Borštnikovega prstana. V petek, 10. t.m., se je publika pozabavala z igralci Mestnega gledališča ljubljanskega, ki so bili na gostovanju z delom Matjaža Zupančiča Bolje tič v roki kot tat na strehi. Z grabežljivim Volponom BenaJon-sona so novogoriški igralci šli v
goste v Šmarje pri Jelšah (4.), v gledališče Ptuj (5.), v Slovenj Gradec (10.) in v Novo mesto v Kulturni center Janeza Trdine (12. in 13. t.m.). Z večkrat nagrajeno predstavo Čakajoč Go-dota S. Becketta v režiji Vita Tauferja bo SNG šlo na gostovanje v Cankarjev dom na Vrhniko v petek, 17. t.m. V četrtek, 23. t.m., bo v Mestni galeriji Nova Gorica eden izmed prijetnih glasbenih Večerov z Iztokom Mlakarjem. Predzadnji dan leta si bodo četrtkovi abonenti SNG Nova Gorica ogledali predpremiero dela Dušana Kovačeviča Maratonci tečejo častni krog v režiji Dejana Mijača in izvedbi domačih gledališčnikov z nekaj gosti. Ista predstava bo kot predpremier-na uprizoritev na voljo vsem tistim, ki si želijo preživeti silvestrski večer v objemu modrice Talije. Zainteresirani naj pohitijo z rezervacijo vstopnic!
Vse večerne predstave na odru SNG Nova Gorica so ob 20. uri.
ne
Kratke
Marco Faganel razstavlja svoje začetke
V petek, 17. decembra, bo v prostorih grada Vipolže svež umetniški dogodek.
Ob 20. uri bodo namreč odprli prvo razstavo likovnih del Marca Faganela z naslovom “Začetki”.
Dela mladega Goričana, sina in brata uveljavljenih goriških slikarjev Roberta in arh.
Davida, bodo na ogled do 28. decembra vsak dan od 19. do 22. ure.
Na otvoritvi razstave, ki jo prireja Kulturna organizacija Galerija Hrast, bo o umetniku in njegovem delu spregovoril Saša Quinzi. Toplo vabljeni!
Adria Airways načrtuje letalsko povezavo z Italijo
Za slovensko letalsko družbo bo leto 2004, tako kaže, zelo uspešno. Ima redne linije oz. povezave z dvaindvajsetimi
•^Slovenijo
mednarodnimi letališči po vsej Evropi, tujim letalskim prevoznikom pa poskuša konkurirati tudi z ugodnimi cenami in kakovostjo potovanj. Direktor slovenskega letalskega prevoznika dr. Branko Lučovnik je povedal, da potovanje v London stane okoli 10 tisoč tolarjev, v Pariz pa približno 16 tisoč tolarjev. Znižujejo tudi cene letalskih potovanj na Dunaj in v Zurich. Zanimanje potnikov je veliko, saj so na primer ob uvedbi nove letalske proge za London samo v treh dneh prodali nekaj tisoč kart.
Direktor dr. Lučovnik je v pogovoru o poslovanju slovenske letalske družbe poudaril tudi pomen letalskih povezav z Brusljem, kjer je sedež večine ustanov EU. “Zanimanje za to progo se stalno povečuje. V Bruselj sedaj letimo vsak dan zjutraj in zvečer. Vidi se, kakšna vrsta potnikov je to. Linija je zelo podobna tisti, ki smo jo imeli pred mnogimi leti za Beograd. Razlika je le v tem, da v Bruselj potuje manjše število gospodarstvenikov, kot jih je v Beograd”.
Letala slovenske letalske družbe Adrie Airways naj bi v prihodnje vzletala tudi z letališč v Ronkah, Celovcu in v Gradcu. Načrtujejo tudi uvedbo stalne letalske povezave oz. linije z Italijo, kar je sicer že dolgo velika želja zlasti turističnih organizacij v obeh državah.
V preteklih desetih letih v Sloveniji 45 novih pošt
Javno podjetje Pošta Slovenije, ki ima sedež v Mariboru, uspešno posluje, tako da znaten del ustvarjalnega prihodka namenja tudi za nove investicije. Gre dejansko za prizadevanja za povečanje kakovosti. V podjetju opozarjajo, da kakovost poštnih storitev zajema vse, kar stranka vidi, doživi in občuti. V tem okviru je poleg vljudnosti, ustrežljivosti, strokovne usposobljenosti in urejenosti zaposlenih zelo pomembna tudi urejenost zgradb in njihove okolice, notranjih prostorov pošt in transportnih sredstev. Pošta Slovenije je v minulih desetih letih za nove naložbe namenila okoli 54 milijard tolarjev, od tega kar 65% za zgradbe. Nove ali prenovljene prostore je dobilo 315 pošt, odprli pa so tudi 45 novih pošt. V mesecu septembru je bilo v nove prostore preseljenih enajst pošt, med njimi je bila tudi pošta v Vipavi. Okoli 10. decembra bodo odprli tudi novo pošto v Kromberku pri Novi Gorici.
Skrb za kakovostno poslovanje se je izražala tudi v rasti storitev, ki jih je Pošta Slovenije praktično podvojila. Samo v letu 2004 je bilo na poštah v Sloveniji opravljenih skoraj 900 milijonov različnih storitev.
Pošta Slovenije izvaja tudi vse vrste elektronskih storitev. Ustrezne storitve fizičnim osebam, podjetjem in drugim strankam omogočajo varno elektronsko poslovanje. V podjetju je zaposlenih štirideset strokovnjakov za informacijske tehnologije.
Nova pošta v Kromberku pri Novi Gorici
Služba za odnose z javnostmi Pošte Slovenije je javna občila, med njimi tudi Novi glas, obvestila, da so 6. decembra v industrijski coni v Kromberku pri Novi Gorici odprli novo pošto. Doslej so namreč tudi prebivalci, ustanove in podjetja iz omenjenega naselja opravljali poštne storitve na pošti v Novi Gorici, kjer je tudi sedež poslovne enote Pošte Slovenije. V novem večnamenskem objektu je za poštno dejavnost namenjenih 499 kvadratnih metrov površine. Strankam sta na voljo dve sodobno opremljeni okenci za sprejem in izročanje poštnih pošiljk ter opravljanje denarnih in drugih storitev. Razpoložljivih je tudi 134 poštnih predalov.
V novo poštno poslopje je omogočen neoviran dostop invalidom na vozičkih. Celotna naložba je veljala skoraj 256 milijonov tolarjev. Pošta bo delovala za območje s 596 gospodinjstvi, v njej pa je 26 zaposlenih delavcev in uradnikov, vključno s pismonošami.
14 16. decembra 2004	Primorska	/	Gospodarstvo
NOVI
GLAS
Polemika
Nekdanji novogoriški župan,
gospodarstvenik in bančnik Jožko Štrukelj, ki je bil svoj čas tudi poslanec in član vlade, je novinarjem minuli teden kritično spregovoril o delovanju in potezah vodstva novogoriške občine, ki so ga razdražile. Županu in vodstvu občinske uprave očita s pravnega in etičnega vidika več spornih odločitev, v zvezi s katerimi zahteva tudi javne obrazložitve.
"Novogoriško občino vodijo ljudje, ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe. Pozivam mestni svet, da napne vse sile in si pridobi strokovnjake, ki bodo dokazali, da živijo v popolni temi," je uvodoma povedal Štrukelj. Dodal je še, da je padec na področju strokovnosti v primerjavi z obdobjem prejšnjega župana in občinske uprave tako velik, da je zaskrbljujoče.
V nadaljevanju se je osredotočil na konkretne primere. Najprej je omenil dopis občana mestnemu svetu glede nekaterih nepravilnosti, ki naj bi jih izvršile uradne osebe. Šlo naj bi za namerno zavajanje svetnikov s strani uradnih oseb z namenom, da se sprejme določen sklep na področju prometa z nepremičninami. S tem, ko si
je župan dovolil odločati o tem, ali bo mestni svet dopis obravnaval ali ne, je po Štrukljevem mnenju prekoračil svoja pooblastila. Ravnanje uradnih oseb, ki jih ni želel imenovati, in ravnanje župana je ocenil kot skrajno neetično in zatrdil, da bo iz tega naredil še velik škandal.
Veliko očitkov je šlo tudi na račun Odloka o prostorski ureditvi Slovenije, ki je po Štrukljevem mnenju absolutno škodljiv za razvoj Goriške. Zanima ga, kdo je tisti, ki je z goriškega konca sodeloval pri pripravi tega odloka in dovolil, da so sprejeli takšne odločitve. Iz pozabe je privlekel tudi zgodbo o Meblovi Iverki oziroma njeni prodaji, ki se mu zdi popoln nesmisel, saj vse resne študije o urejanju prostora govorijo o tem, da morajo občine kupovati zemljišča, ne pa jih prodajati. "Novogoriška občina je imela predkupno pravico, a je vseeno dovolila, da se je 60 tisoč kvadratnih metrov zemljišča prodalo za bagatelo," je še dodal Štrukelj.
O občutljivi regionalizaciji je povedal, da nihče v goriški javnosti ne ve, kdo je hodil v Ljubljano in kakšna stališča je zagovarjal pri pogovorih na to temo, izrazil pa je tudi
željo po odgovoru na vprašanje, zakaj je dobila novogoriška občina za leto 2005 le 50 milijonov tolarjev sredstev za razvoj, medtem ko so nekatere druge dobile precej več. Veliko pikrih je imel povedati tudi na račun ustanavljanja univerze na Goriškem. Ob zaključku je povedal še, da se je začela v Novi Gorici formirati organizacija civilne družbe, v kateri so poleg Foruma za Goriško in Mavrice tudi študentje in druga združenja. "Gre za širšo skupino, ki bo podpirala kompetentne ljudi. Pripravljamo tudi že nova kandidata za župana in goriškega poslanca v parlamentu," je zaključil Štrukelj.
Nace Novak
Predstavitev kataloga II. kiparskega srečanja v Štandrežu
Sedaj že trdna vez med Standrežci in kiparji
V soboto, 11. t.m. zvečer, je bila v Pokrajinskem muzeju na goriškem gradu svečana prireditev, na kateri so podjetni štandreški organizatorji predstavili štirijezični barvni katalog II. mednarodnega kiparskega srečanja, ki je bilo lansko leto v Štandrežu in na Jeremitišču pri Gorici.
Kiparsko srečanje, na katerem je lansko leto v Štandrežu sodelovalo osem kiparjev iz Slovenije, Italije in Avstrije, prireja vsaki dve leti združenje Skultu-ra 2001 s krajevno vaško skupnostjo in pod pokroviteljstvom občin Gorica ter Šempe-ter-Vrtojba in goriške pokrajinske uprave.
Sobotna predstavitev na goriškem gradu je bila dogodek zase, saj sta svečanosti dala ton glasbenika Patrick Quaggiato na klavirju in sopranistka Ales-sandra Schettino, ki sta uvedla
večer.
Predstavitve lepega kataloga z barvnimi reprodukcijami del in s kratkimi biografskimi podatki kiparjev ter kritično oceno sta se udeležila goriška pokrajinska odbornica za kulturo Roberta Demartin in odbornik za kulturo goriške občine Claudio Cressatti, ki sta organizatorjem obljubila tudi v prihodnje pomoč, kot sta tudi poudarila izjemen pomen mednarodne kiparske delavnice, ki vsaki dve leti poteka dobesedno na državni meji med Slovenijo in Italijo.
Katalog je oblikoval Franko Žerjal, vanj so besedila prispevali Damjan Paulin, Jurij Paljk in Saša Qunizi, ki je tudi povezoval večer, na katerem se je v slovenskem, italijanskem, furlanskem in celo v nemškem jeziku spregovorilo o katalogu in umetnikih, večina jih je bila
prisotnih.
Marco Bernot, Stefano Comel-li, Angelo Simonetti so bili kiparji, ki so zastopali v likovni delavnici v Štandrežu Italijo, iz Avstrije je prišel Peter Gotthard, Slovenijo pa so v delavnici zastopali Mihela Žakelj, Andrej in Gregor Grošelj ter Boštjan Novak.
V štirijezičnem barvnem katalogu (slovenščina, italijanščina, furlanščina, nemščina in tudi angleški povzetek) so predstavljena njihova dela, ki so danes že umeščena v vaško okolje v Štandrežu in še posebej v Je-remitišče, ki počasi postaja pravi park s sodobnimi kipi. Prireditelji, med katerimi gre posebno omeniti Marjana Breščaka, ki je zares duša kulturnega dogajanja, so tudi napovedali še bolj kakovostno, teden dni trajajočo kiparsko delavnico prihodnje leto.
H Gospodarsko presečišče kot pogoj uspešnosti
Podjetniki, manjšine in sodelovanje za rojstvo novih pobud
Na sklepnem delu gospodarskega foruma v Portorožu je javilo svoje poglede tudi Šlovensko deželno gospodarsko združenje. Po četrkovem nastopu predsednika Edija Krausa, ki je kot vodilni mož ljubljanske industrije Yulon (grupa Bonaz-zi) spregovoril v imenu Con-findustrie, je v petek tajnik SDGZ Davorin Devetak s sodelovanjem predsednika ACCOA Giancarla Danimira Murkovi-ca posredoval konkretne predloge slovenske stanovske organizacije iz Italije glede možnega obmejnega in čezmejnega sodelovanja v okviru 17 držav članic Srednjeevropske pobude.
G. Murkovic je v okviru panela projektov predstavil zanimiv projekt ACCOA o "Spodbujanju gospodarskega razvoja v prostoru SEP preko "socialne odgovornosti". Za informacije o tem se zainteresirani lahko obrnejo na tajništvo ACCOA v Gorici: epošta info@accoa.it. Ob svojem posegu je Murkovic predočil tudi vidike in predloge mednarodnih operaterjev SDGZ, ki je eden izmed bistvenih članov ACCOA oz. Združenja trgovinskih zbornic objadranskega prostora (bivša Ital-Jug).
Sledi besedilo intervencije SDGZ. Zahvaljujemo se za o-bjavo. SDGZ
Seventh CEI Summit Econo-mic Forum, Portorož / Slovenija 24-26 november 2004
Štiri leta po našem zadnjem nastopu na Srednjeevropskem gospodarskem Forumu v Trstu smo kot Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ - URES) zelo počaščeni, da spet sodelujemo na tem srečanju, ki ga je organizirala Republika Slovenija v letu svojega pristopa v Evropsko unijo.
SDGZ od leta 1946 združuje slovenske podjetnike v Furla-niji-Julijski krajini (Italija). Tipologija včlanjenih gospodarstvenikov (podjetja, zadruge, samostojni poklici, društva) je zelo raznolika, zaobjema pa naslednje sektorje: trgovina, obrt, gostinstvo in turizem,
bančni in finančni sektor, zavarovalnice in prevozi so glavne dejavnosti, ki jih opravljajo.
Kljub temu da gre za mala podjetja, imajo mednarodni operaterji pri SDGZ dokaj pomembno vlogo pri čezmejnem sodelovanju. Izkušnje in dvojezična pripadnost omogočajo našim gospodarstvenikom, da krepijo stike, tudi institucionalnega značaja, z najrazličnejšimi območji in kraji Srednje Evrope, predvsem pa z Balkanom, na katerem imajo dolgoletne vezi in dobro poznajo posamezna tržišča, javne in gospodarske ustanove. Naši podjetniki imajo na omenjenih območjih poslovne stike, velja pa tudi obratno: gospodarstveniki novih članic EU in tudi ostalih vzhodnih držav se lahko obrnejo na naše združenje za vsakovrstno informacijo in kontakte, ki lahko privedejo do uspešnih poslov v naši deželi, v Italiji in po vsej Zahodni Evropi.
Druga smernica, ki je po našem mnenju pomembna, je valorizacija čezmejnih odnosov v Evropski uniji in na območju Srednjeevropske pobude. Izkušnja skupnega delovanja obeh avtohtonih manjšin, ki bivajo ob meji (istrski in dalmatinski Italijani, Slovenci v FJK), je privedla do konkretnih pobud (projekti kulturnega in gospodarskega sodelovanja “Interreg", Phare CBC). Podobni stiki so nastali
tudi med slovenskima avtohtonima manjšinama v Italiji (FJK) in Avstriji (Koroška): čezmejni projekti in gospodarske izmenjave.
Delovanje, ki sloni na sodelovanju med podjetji, gospodarskimi združenji, javnimi ustanovami, trgovinskimi zbornicami in drugimi subjekti, predstavlja model, ki ga je treba izvoziti ali vsaj pokazati ostalim: novim podjetnikom, novemu vodilnemu razredu v novih članicah EU. Predvsem je važno, da se to pokaže na območjih, kjer so prisotne narodne manjšine, kajti slednje ne predstavljajo več "problem", ampak "vir dobrin", kot je poudaril tudi predsednik naše Dežele Riccardo Illy v svojem zgodovinskem posegu ob praznovanju 50. obletnice priključitve Trsta Italiji. Zelo bi bili ponosni, ko bi naše ideje in predloge obravnavali tudi pristojni organi SEP-a z namenom, da bi se začrtali in izvajali novi konkretni delovni načrti v smeri prikazane evropske integracije.
SDGZ poleg svoje sekcije za mednarodno trgovino in storitve daje na razpolago tudi svojo strukturo, ki se ukvarja z evroprojekti in čezmejnim sodelovanjem: družba Euroser-vis srl iz Trsta: e-mail euroser-vis@servis.it. Za informacije in podatke o storitvah našega Združenja, tudi preko podjetja Servis srl:	e-mail sdgz-
ures@servis.it, spletna stran: www.servis.it.
Plačilne kartice (1)
Nasveti varčevalcem
Plačilne kartice ali plastični denar so se v svetu pojavile že zelo zgodaj, "davnega" leta 1950. Zaradi očitnih prednosti število izdanih kartic v svetu nenehno narašča in je danes že preseglo 1,672 mrd (vir: VISA).
Plačilne kartice nam omogočajo poravnavanje obveznosti brez gotovine ali zamudnega pisanja čekov. V denarnici ni potrebno torej prenašati bolj ali manj zajetnih šopov bankovcev in lahko pridemo do denarja, ko so bančne ustanove zaprte. Nekatere plačilne kartice nam omogočajo nakupe ali dvige gotovine tudi, ko na svojem računu začasno nimamo dovolj denarja, z nekaterimi pa lahko na preprost način najamemo kredit. Plačilnih kartic je več vrst. Glede na funkcijo, ki jo opravljajo, ločimo: 1) Predplačne kartice lahko vnaprej kupimo in po izrabi zavržemo (npr. telefonske kartice). Nekatere lahko vnaprej napolni-
mo in nato uporabimo za plačevanje različnih storitev (telefon, parkirnina, cestnina, avtobusni prevoz). 2) Debetne kartice so vezane na razpoložljivost denarja na tekočem računu. V tem primeru nas izdajatelj kartice za nakup blaga in storitve ter za dvig gotovine obremeni v trenutku, ko kartico uporabimo (npr. kartice PAGOBANCOMAT, CIRRUS-MAESTRO). 3) Kreditne kartice oz. kartice z odloženim plačilom niso vezane na razpoložljivost na tekočem računu, ker izdajatelj kartice nas obremeni s stroški nakupov oziroma dvigi gotovine samo enkrat v mesecu. Do plačila pa nas izdajatelj dejansko kreditira (npr. kartice: VISA, CARTASI, DINERS CLUB). 4) S posojilnimi karticami nam izdajatelj omogoča nakupe ali porabo gotovine na obročno odplačevanje (npr. posojilna VISA,). Danes je vse več kartic kombiniranih, saj združujejo več kot le eno funkcijo.
Glede na izdajatelje se da plačilne kartice ločiti na: 1) Bančne kartice - izdajatelj banka (v Italiji
in Sloveniji: večina bank). 2) Podjetniške kartice - izdajatelj večja podjetja (npr. v Sloveniji: večja trgovska podjetja). 3) Partnerske kartice - izdajatelj podjetje v sodelovanju z banko. 4) Licenčne kartice, ki jih izdajajo banke ali podjetja v sodelovanju s podjetji v tujini. Slednja so nosilci kartic (v Italiji npr.: kartice Eurocard/Master-card, Visa, Diners, American Ex-press).
Razen predplačnih za plačilne kartice zaprosimo banko, pri kateri imamo tekoči račun. V glavnem je dovolj izpolniti ustrezni formular. Včasih pa bančni zavodi zahtevajo vidne dokaze o naši premoženjski stabilnosti (plačilni list, formular za dohodnino, itd.) ali minimalno denarno vsoto na tekočem računu. V glavnem pogodbe določajo maksimalno vsoto, s katero se razpolaga v določenem časovnem razmahu.
Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it.
Stojan Pahor
Nekdanji župan kritičen do vodenja novogoriške občine
NOVI
GLAS
V kapelici sv. Spiridijona na dvorišču bazilike sv. Ambroža
35 let slovenske maše
v Milanu
Slovenci v Milanu bodo slovesno in z veliko hvaležnostjo Bogu zaznamovali v nedeljo, 19. t.m., obletnico 35 let nepretrganega slovenskega bogoslužja. Ob tej priložnosti jih bo obiskal koprski škofmsgr. Metod Pirih, ki bo vodil somaševanje v cerkvi Corpus Domini v Milanu. Rojake v Milanu in Lombardiji prisrčno vabijo, naj se jim pridružijo.
Letos je poteklo 35 let od prve slovenske maše v Milanu v mali starodavni kapelici sv. Spiridijona na dvorišču bazilike sv. Ambroža. Zgodilo se je tako. Neko nedeljo zjutraj je pozvonil na hišna vrata meni nepoznan in nepričakovan duhovnik, ki se je predstavil kot msgr. Ignac Kunstelj. Povedal je, da je šele prišel iz Rima in da bo imel popoldne slovensko mašo v že prej omenjeni kapelici. Vprašal je le ali lahko jaz in moja žena prideva k maši. Ko sem ga povabil, naj vstopi, je rekel, da se ne more dolgo zadrževati, ker mora iti naprej, da poišče in obvesti še druge Slovence.
In res: popoldne, po končani
Pastirčkova misel je v decembrski številki splavala naravnost do nebes v pričakovanju rojstva Božjega Deteca, ki si je izbralo skromno štalico za svoj prihod na zemljo. Tega čudeža se najbolj radostijo otroci, a njihovemu veselju, veri, zaupanju se morajo pridružiti tudi odrasli, da bodo prazniki lepši, svetlejši. To srčno upa tudi Pastirček, ki želi vsem prijateljem radost in mir. Na božične praznike se vneto pripravljata vila Cirila in škrat Kosmat, ki izdelujeta okraske za božično smrečico; pri tem nujno rabita spretne ročice otrok, ki jim bodo pomagale pri dopolnitvi izdelkov. Tudi mila smrečica v zgodbici Marize Perat se je vzradostila, ker jo je gospo-
(D
maši za Romune, ki jo je imel arhimandrit Mirko (Mircea) Klinec, po rodu iz Medane v Brdih, smo imeli našo prvo slovensko mašo. Zbrala se nas je le skupinica ljudi, med katerimi so bili Kristjan Berdon, zdaj že pokojni dr. Ivo Muger-li, bivši tajnik nadškofa Sedeja, ki se je umaknil v Milan, da se je izognil fašističnemu nasilju, gospa Lojzka Loj k in še nekateri Primorci iz predvojne slovenske ekonomske emigracije (med njimi g. Abram in g. Furlan), ki so se zatekli v Milan, potem ko je Naser podržavil njihova imetja in jih pregnal iz Aleksandrije v Egiptu. Po maši smo se zbrali v bližnjem barčku, kjer smo se zmenili, da bo maša enkrat mesečno. V tej kapelici smo imeli večkrat mašo. Nismo pa imeli primernega prostora, da bi se lahko kaj pomenili po maši. Zato je msgr. Kunstelj poskrbel z odločilno pomočjo g. Klinca, da so nam v Casa del Clero v ulici S. Tommaso št. 2, kjer je stanoval g. Klinec, dali na razpolago cerkev san Tommaso za mašo in tudi primerno sobo v najem, da smo se lahko po maši kaj pogovorili. Imeli smo
dar za Božič obžaril z neštetimi pisanimi lučicami. Na adventni in božični čas se navezujeta rubriki Kar lepo po vrsti in Igrajmo se, ki predstavlja triangel, kraguljčke in zvončke, prikladna glasbilca za božične pesmice.
Fantič Darko v sestavku Zlate Volarič zavzeto piše pismo sv. Miklavžu in ga prosi, priznavajoč svoje male in večje grehe, naj mu prinese računalnik. Nemarni Packo v svojih nemogočih skovankah predlaga darilo za sv. Miklavža, "en lep te-lefonin? Namesto pošte bi mu poslali en mesagin za vsak rega-lin..." Božični motivi se pojavljajo tudi med 27 risbicami, ki lepšajo pisne sestavke bogate Pastirčkove pošte, v kateri je več
tudi možnost, da so nam redovnice pripravile kavo ali čaj po maši. Tu se nam je pridružila za nekaj časa tudi močna skupina mladih Hrvatov, ki pa so se odtrgali od nas takoj, ko so dobili svojo lastno mašo v drugi cerkvi.
Msgr. Kunstelj je prihajal maševat v Milan do junija 1972. Potem j e odšel v Anglij o. Jeseni 1972. leta je prevzel nalogo gospod Bergant, ki je prihajal v Milan nekaj let, dokler ni odšel v Argentino.
Po odhodu gospoda Berganta ni bilo za nekaj časa nobenega stalnega duhovnika. Za mašo v Milanu so poskrbeli kolikor mogoče neposredno iz Rima ali iz Gorice. Iz Rima sta prihajala večkrat gospoda Šegula in Jezernik, iz Gorice in Trsta pa msgr. F. Močnik, g. K. Humar; g. J.Kunčič. Počasi se je naša skupnost večala in postajala vidna. Slovenska Božja služba je bila vključena v milanski telefonski imenik. V Casa del Clero smo se seznanili s francoskim škofom, ki je skrbel za francosko skupnost, in s Francozi smo celo organizirali skupni izlet v Castel Seprio. Prišli smo v stik z novim Uradom za pastoralo turizma (Pastorale del Turismo) v milanski nadškofiji. Ob ustoličenju
pisemc Miklavžu, ljubečih sporočil za Jezusa, zahvala za prejete dobrote, pa tudi pravljični sestavki. Domišljijski spis Dogodek na trgatvi je prinesel Ylenii Cerniavi, petošolki OŠ 1. maja 1945 iz Zgonika, naslov Pastirčkovega časnikarja meseca. Čestitke!
V	predprazničnih dneh je Pastirčka vnema za nabiranje rastlin privedla do omele, pol-zajedalke, ki raste na drevesih in jo največkrat uporabljamo kot božični okras, a ima tudi druge lastnosti. Kuža Pazi nadaljuje svoje sprehode med sadnimi drevesi. Tokrat se je moral zadovoljiti z rastlinami v vazah, saj orisuje zgodovino, domovino in lastnosti agrumov, ki ljubijo vroče kraje. Ker je Tjaša sit-
novega nadškofa Martinija je bila povabljena v nadškofijo delegacija naše skupnosti (O. Blažič, S. Benulič,
M. Kogoj) na skupno srečanje predstavnikov narodnosti, ki živijo in delajo v Milanu, z novim nadškofom, ki nas je želel spoznati in govoriti z nami. Povedal nam je, da že pozna Slovence in da tudi slovenski jezik mu ni popolnoma neznan.
Končno smo dobili zopet stalnega duhovnika, ko je prišel iz Rima gospod Jurij Rode, ki nas je oskrboval z mašo do julija 1980. leta, ko se je po končanem študiju vrnil v Argentino, želeli smo dati večjo vidnost naši skupnosti. Mislili smo, da bi to lahko dosegli samo z organizacijo kvalitetnega koncerta slovenske pesmi v Milanu, kamor bi lahko povabili tudi Milančane. Treba je bilo dobiti primeren prostor in izbrati zbor. Za dvorano je poskrbel pokojni dr. J. Drufuca, bivši predsednik Reda ekonomistov v Milanu. Dobil je pri jezuitih v Centru S. Fedele dvorano malega avditorija za koncert in še drugo dvorano za srečanje po koncertu, pa tudi cerkev San Fedele za slovensko mašo, ki je v središču Milana zraven občinske palače in ga-
narila, da bi rada šla v mesto, je stric svoja nečaka peljal v Čedad in jima orisal njegovo zanimivo zgodovinsko podobo od rimske dobe do današnjih dni in opozoril na Čedajski rokopis in na naše beneške rojake.
O lepotah Slovenije navdušeno govori barvna dopolnjevanka Karmen Smodiš.
Med božičnim in novoletnim oddihom bodo mali bralci lahko prebrali Kettejevo pravljico Šivilja in škarjice, ki jo z ustrezajočo križanko predstavlja Barbara Rustja v rubriki Moja naj... Malčki bodo pobarvali svetopisemsko pobarvanko o Adamu in Evi in ugotovili, kaj bo delal Medo, ko bo velik. Večji pa bodo spoznali ježka, ki je koračil čez pot, in odkrili, kdo sta pravopisna akrobata in še marsikaj, kar se skriva na vabljivih Pastirčkovih straneh.
IK
lerije Vittorio Emanuele, nedaleč stran od gledališča Scala. Za zbor je poskrbel gospod Kazimir Humar, ki je pripeljal v Milan doberdobski zbor HRAST, ki ga je vodil Hilarij Lavrenčič. Saša Benulič je poskrbela, da je bilo vabilo na koncert posredovano milanski publiki po časopisih Corriere della Sera in Giorno ter po radiu "RAI Gaz-zettino Padano". Zbor je pel prej pri maši in potem na koncertu. Uspeh je bil popoln, dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička. Imeli smo približno 300 poslušalcev. A kar je bilo še najbolj važno, je
to, da so izvedeli za slovensko mašo tudi drugi Slovenci, živeči v Milanu in okolici, ki so se potem pridružili naši skupnosti. Na isti način smo organizirali še dva taka koncerta v malem avditoriju Centra San Fedele in mašo v cerkvi San Fedele z nastopom zbora iz Pod-gore (če me spomin ne vara) in Fantov izpod Grmade, ki jih je pripeljal v Milan msgr. Oskar Simčič, ki je prevzel skrb za slovensko mašo v Milanu po odhodu g. Jurija Rodeta v Argentino.
/dalje Oskar Blažič
vodnjah pred spomenikom, tam so položili cvetje in se poklonili vojnim žrtvam. Škoda, da vreme ni bilo ugodno, ves čas je deževalo. Iz Sovodenj so se nato odpeljali na Peč k cerkvi. Tam so si slavljenci nadeli rdeč nagelj in se zatem vsi prisotni udeležili sv. maše, ki jo je daroval župnik Viljem Žerjal. Obred so obogatile župnikove primerne in spodbudne misli. V cerkvi so glasno in prijetno zadonele naše lepe pesmi. Po maši so se slavljenci in njihovi spremljevalci odpeljali okrog 12. ure proti Dolu v gostilno Pri Miljotu. Tam se je družba razživela ob živahnih medsebojnih pogovorih, veselem petju in obujanju lepih ter žalostnih spominov na mlada leta. Pridni organizatorji srečanja so tudi poskrbeli, da bi slavljenci ohranili to praznovanje v lepem spominu, zato je vsak prejel uokvirjeno barvno sliko z verzi "KoFkor kapljic / toLko let..." Slavljenkam so poleg slike podarili tudi rdečo vrtnico. Preden so se razšli, so sklenili, da se bodo srečevali na takem druženju vsako leto. Srečanje je lepo uspelo zlasti po zaslugi domačih delavnih pobudnikov.
EPD
NOVI
GLAS
Glavni urednik Andrej Bratuž - Odgovorni urednik Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.it
Tisk Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l.,
Viale della Navigazione Interna, 40 - 35129 Padova PD, tel. 049 8073263 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it
Letna naročnina: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 65 evrov, prioritetna pošta 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 Cena oglasov po dogovoru Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v italiji FISC
irc
Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakona št. 675/96 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
To številko smo poslali v tisk v torek, 14. decembra, ob 14. uri.
KJE PA B06TE PRAZNOVALI NOVO LETO ?
LETOS SMO KAR REZERVIRALI VEČERJO NA KARITAS!
Na dnu...
Uspelo druženje prijateljev in znancev letnika 1934
Veselo srečanje sedemdesetletnikov iz Sovodenj ob Soči
Foto I. Kovic
Potem ko so se letošnji 70-letniki z območja občine Sovodnje ob Soči že nekajkrat srečali ob prejšnjih okroglih
obletnicah, so se letos še bolj čutili dolžne, da se zberejo in priredijo primerno praznovanje. Vseh slavljencev je nad trideset, od teh
se jih je srečanja udeležilo 27. Njim so se pridružili še nekateri življenjski sopotniki. Zbrali so se 5. decembra ob 10. uri v So-
Četrta številka Pastirčka
V pričakovanju Božjega rojstva
izoBraževanie
Žfl PROSTORG
BODOČNOSTI
radiatorski vlažilnik in čistilnik
AIRMAG
vlažnost zraka se poveča na 40 do 60 % Rv zrak vlaži s hlapi, nc s paro v 24 urah izhlapi do 3 litre vode deluje brez električnega toka ugodno vpliva na počutje klinično preizkušen na Golniku dolžina vlažilnika: 50 in 80 cm cena vlažilnika: 5.300,00 in 6.200,00 SIT
Izdeluje: TI MAG d.o.o., Kebetova 8/b, Ljubljana, tel/faks 01/505 21 46, airmag@siol.net, www.airmag.si Prodajajo trgovine: MERKUR in SANOLABOR po vsej Sloveniji
V a. V
/I M V
PRIPOMOČEK ZA ČIŠČENJE, VLAŽENJE IN IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI SOBNEGA ZRAKA
Pri ogrevanju bivalnih prostorov z radiatorji je zaradi suhega ogrevanja vlažnost zraka izredno majhna. Meritve so pokazale, da je v tem času zrak v bivalnih prostorih segretih na 22 °C le do 20%Rv, normativi pa določajo za te prostore 40-60%Rv (relativne vlage).
Slovenski, patentno zaščiten radiatorski vlažilec in čistilec sobnega zraka AIRMAG je na največjem sejmu inovacij v Pittsburghu - ZDA, leta 2000, dobil zlato medaljo za učinkovito reševanje tega problema. Kljub svoji enostavnosti, ali pa ravno zato, učinkovito izboljša kakovost sobnega zraka s tem, da vlažnost zraka z izhlapevanjem vode dvigne na idealnih 50 do 55% Rv (relativne vlage), istočasno pa zrak delno očisti škodljivih emisij - hišnega prahu.
V naših prostorih, po fizikalnih zakonih, v kurilni sezoni kroži suh zrak in v njem delci, ki so za dihala škodljivi in jih s tako krožečim zrakom vdihavamo. To termiko zraka pa izkorišča naprava AIRMAG za svoje delovanje.
V radiatorju segret in osušen zrak se usmeri v vzdolžno odprtino v sredini naprave, kjer se z zaslonom preusmeri v površino vode v obeh koritih naprave. Tu se zrak ob dotiku vode navlaži in razpraši. Voda se zaradi stalnega pretoka zraka (prepih) nikoli ne segreje za več kot par stopinj nad temperaturo zraka v prostoru. To pa pomeni, da naprava, iz katere izhlapi tudi do 3 litre vode dnevno, vlaži zrak v področju izhlapevanja in ne izparevanja, kjer so temperature znatno višje.
Iz zračnega toka, ki ga zaslon naprave preusmeri v vodo, se zaradi gravitacije izločijo v zraku plavajoči delci; pline in druge snovi pa ob dotiku z vodo leta v precejšni meri absorbira. Čiščenje usedlin v napravi je enostavno in hitro s Citronko, to je s citronsko kislino.
Naprava AIRMAG je na radiator pritrjena s stranskimi nastavljivimi nogicami in permanentnima magnetoma. Magneta sta obratno polarna, kar pomeni, da preko radiatorja ustvarjata magnetno polje in na ta način namagnetita izhajajoče vodne hlape, s tem se ustvarjajo tiste lastnosti zraka, ki so značilne za atmosferski zrak v naravi, torej na prostem, kar dokazano koristi našemu zdravju in počutju.
Izboljšanje kakovosti sobnega zraka ugodno vpliva na alergijska vnetja nosu in grla, ki po nekaj letih pri določenih bolnikih rade preidejo na dihala oz. pljuča. Enako ugodno vpliva na astmatike in bolnike s kroničnimi boleznimi dihal, ki so v zimskem času zaradi klimatskih razmer bolj ogroženi. Vnetja oči, kot posledica suhega in zaprašenega zraka v bivalnem prostoru, se znatno zmanjšajo, kar še posebno občutijo ljudje, ki uporabljajo kontaktne leče. Podobno velja tudi v preventivne namene pri osebah, kjer so že bile v družini podobne bolezni in pri osebah, kjer je morda bolezen dihal v začetnih stopnjah ali v obliki akutne prehladne bolezni zimskega obdobja.
Vidno se bodo odzvale na povečano vlažnost zraka tudi sobne rastline, ki se razrastejo tudi v zimskem času brez posebne nege. Hvaležnost pa pokažejo z lepšim videzom in večjo živahnostjo tudi domače živali, ki le s težavo prenašajo suh in zaprašen zrak v prostoru.
Po mnenju prof. dr. sci. Eme Mušič dr. med., vodje pulmo-loškega in alergološkega oddelka na kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergijo na Golniku, je vlažilec primeren za namestitev v sobah bolnih in zdravih ljudi, tako zaradi zagotavljanja relativne vlažnosti zraka kot tudi zaradi odstranjevanja škodljivih delcev iz zraka.
2 0 0 4/05
TEHNIKE MEDNARODNE DISTRIBUCIJE
Trajanje: 240 ur predavanj in laboratorija, IGO ur delovne prakse
TEHNIKE PREVAJANJA IZ ITALIJANŠČINE V SLOVENŠČINO IN OBRATNO
Trajanje: 180 ur predavanj in laboratorija, 120 ur delovne prakse
• Tečaja se bosta odvijala na našem sedežu v Trstu, ul. Ginnastica 72
• Info: +39 040 566360; ts@sdzpi-irsip.it
Vpisovanje od ponedeljka do petka od 9.00 do 13.00 do 21. januarja 2005
TEHNIKE IZDELOVANJA PROJEKTOV SKUPNOSTI
Trajanje: 240 ur predavanj in laboratorija, IGO ur delovne prakse
Tečaj se bo odvijal na našem sedežu v Gorici, Corso Verdi 51 int.
• Info: +39 0481 81826; go@sdzpi-irsip.it
• Vpisovanje od ponedeljka do petka od 9.00 do 17.00 do 21. januarja 2005
MEDKULTURNO NOVINARSTVO
Trajanje: 260 ur predavanj in laboratorija, 140 ur delovne prakse
• Tečaj se bo odvijal na sedežu v Špetru (UD j, Viale Azzida 9 in na sedežu ENAIP v Pasian di Prato (UD}, ul. Leonardo da Vinci 2?
• Info: +39 0481 81826, +39 339 4628705; ud@sdzpi-irsip.it Vpisovanje od ponedeljka do petka od 9.00 do 17.00 do 21. januarja 2005
Pogoji: brezposelnost, diploma višje/srednje šole in stalno bivališče na območju tržaške, goriške in videmske pokrajine, ter na območju obalno-kraške, goriške regije ter občine Kranjska Gora Tečaj, skripte in študijsko gradivo brezplačni
www.sdzpi-irsip.it
Program evropske pobude Interreg IIIA Italija - Slovenija 2000-2006 “Čezmejno poklicno izobraževanje”
Evropska unija ESSR
Avtonomna dežela Furlanija Julijska krajina
Ministrstvo za gospodarstvo in finance
POSAMEZNA ŠTEVILKA:
1,00 €
LETNA NAROČNINA 2005
Italija: 45,00 €
Slovenija: 48,00 € Inozemstvo: 85,00 €
Novi naročniki bodo prejeli knjižni dar.
Naročniki, ki bodo poravnali naročnino na Novi glas za leto 2005 do 31■ januarja 2005, bodo sodelovali pri žrebanju za potovanje z Novim glasom po sledeh svetih Cirila in Metoda na Češko, Mora vsko in Slovaško v drugi polovici meseca maja 2005.
ZVEST NOVEMU GLASU!
NOVI GLAS JE TVOJ TEDNIK! NAROČI SE NANJ IN PRIDOBI NOVEGA NAROČNIKA!
GORICA: Travnik 25 / tel. 0481 533177 (uprava) / fax 0481 548276 / uprava@noviglas.it TRST: Ul. Donizetti 3 / tel. 040 365473 / fax 040 775419 / trst@noviglas.it
LOVCNSKI D0Z0LNI ZRVOD ZR POKLICNO IZOBRRZGVRNJE