Listek
635
beden. L. 1825.', ko je Metelkova slovnica prišla na svetlo, bilo jih je 10 (izmed 173 ih), 1. 1826. pa 12 (od 236 ih), 1. 1829. jih je bilo 13, 1. 1838. in 1849. po 10. To so največje številke, druga leta jih je bilo od 1 do 9. — Poslednja leta (1845. ^° *849-) so tudi bogoslovci frančiškanskega reda iz 4. leta prihajali v slovenske ure. — Izmed ncdijakov so zapisani med udeleženci pri slovenskem uku: leta 1823. dva podčastnika, 1845. le,:a 1 podčastnik, 1846. leta I nadlajtuant in 1 okrožni komisar, 1847. leta I zdravnik, I uradnik in 1 konceptni praktikant. — Leta 1849. je bil poleg navadnega tečaja ustanovljen še drugi višji tečaj, v katerem je Metelko učil tudi staroslovenščino. Udeleževalo se ga je 25 bogoslovcev iz 3. in 4. leta in 1 uradnik. Preizkusiti se jih je pa dalo konec drugega semestra samo 6. — Leta 1850. so nehale modroslovske šole, na njih mesto sta stopila 7. in 8. razred gimnazijski in Metelko je prestopil na gimnazijo. — Iz tega vidimo, da nam prof. Pleteršnik podaja marsikatero zanimivo podrobnost; le škoda, da ni omenil v svojem spisu, kdo je leta 1816. poleg Metelka za to stolico delal konkurz, in da ni navedel učencev Metelkovih, ki so bili pozneje pisatelji slovenski, ali so sploh v socijalnem življenji zavzemali kakšno odlično1 mesto. S tem bi bil spis veliko pridobil.
Ivan  Zbogar,   zgodovinski roman,   francoski spisal Charles Nodier, poslovenil J. Kržišnik. Pod tem zaglavjem je izšla  1886. 1. v »Narodnej tiskarni« v Ljubljani natisnena knjiga. V predgovori na III.  str. je citati,  da je bil francoski književnik   Charles Nodier porojen  1770. 1.   v Besanconi.    Dimitz:   Geschichte Krains,   Laibach   1876,   IV.   na 354. str. uči:   »Charles Nodier   zu   Besancon 28. April  1780 geboren ......     Demogeot:  Hi-
stoire de la litterature frangaise, Pariš 1864, pa pravi, da se je Ch. Nodier rodil 17§3-leta. Kdo ima prav?
Ob Ivani Zbogarji samem mi piše prijetelj R., prof. in znani zgodovinar naš: Junak tega romana je zelo zanimljiva osoba in dogodek je ponajveč zgodovinski. Velik del dejanja se vrši v okolici ¦ tržaškej in v Devini. Zbogar je bil izvestno na Goriškem rojen in vredno bi bilo natanko poizvedeti, Jtde in kedaj se je rodil itd. — Po prijateljevej pobudi sem bil takoj razpel svoje mreže, pisal raznim čestitim duhovnim gospodom po -Goriškem, od katerih pa žal nisem vzprijel nikakeršnega odgovora. Graje vredna je taka mrzost, in baš oni gospodje, ki lehko največ pomorejo v raziskavanji domače zgodovine, baš oni mirno gledajo in — netijo peč s takimi pismi in prošnjami. Žalostno, a resnično! Prepričan sem, da moje iskrene besede ne padejo na trdo skalo, temveč da obilno urocle ; zatorej javljam tu, kar sem doslej doznal v obče o Zbogarjih. Morebiti obodre" te vesti koga in mu pokažejo stezo, po katerej pride do pravega smotra.
Imeniten duhoven, Ivan Marija Zbogar, porodil se je sredi sedemnajstega stoletja v Solkani pri Gorici in umrl je na Dunaji, nekateri trde", da 1701., drugi zopet 1711. leta. (Morelli, Storia di Gorizia 1855, III. sti. 343; Manzano, Annali VI. str. 476 in Manzano, Cenni biogratici 1885 str. 187.) Okoli 1845. leta Je ^fl na Kojskem ali Kvi-škem v Brdih nad Gorico svečenik Valentin Zbogar; na Šentvidskej gori na Tolminskem je prebival 1. 1847. duhovnik Anton Zbogar; Andrej Zbogar je bil 1847. 1. v Trsti c. k. uradnik dež. in drž. računarstva. Doznal sem naposled, da žive" še denes Zbogarji v Av-cah, na Banjšicah,  v Bodrezi,  Logi in Lomi pri Kanali na Goriškem.
Po tej lestvici vender kdo spleza kvišku!                                                      L. Z.
Zasip, ne Zaspo. O tem krajevnem imeni je »Ljubljanski Zvon« (1887, na 557. strani) izpregovoril nekoliko besed, ki mi dajo priliko, da tudi jaz o njem rečem katero. Marsikatero naše krajevno ime se izgovarja in piše dandanes tako spačeno, da ni možno določiti, kako bi bilo, prav. Tudi jaz sem že pred dvema letoma mislil o pravi pisavi kraja Zasp   ali Zaspo,   a nisem mogel priti do vspeha,   kajti   motil  me  je nemški
636
Listek.
Asp in slovenski Zasp; dozdevalo se mi je, da, ker je bilo v zgodnjem srednjem veku mnogo kranjskih krajev naseljenih po Nemcih, bode tudi naš Zasp najbrž iz %ze Asp«., kakor slovenski Cumrek, Cahen iz »ze Murekke«, i>ze Achenv.. Letos pa sem po nanovo dobljenih listinah iz let 1075 —1090 našel prvotno pisavo Zazib, kar se bere po sedanjem Zasip, in gospod Deschmann mi je povedal, da voda tam res kraj zasipa, kar potem potrjuje pisavo Zasip.
V teh listinah se nahajajo tudi slovenska imena »Bondigoiz« s soprogo »Trepliza*.; ¦»Prisnullau«. qui vulgo »Ginanno«. vocatur, v tretji listini se nahaja Protili (Protihc) in v četrti »fman«, torej Ivan ni ruski import — nego star domačin. Dalje so tukaj še ¦»7unzo«., ker mi ni na pamet znano ime Tunhart, dozdeva se mi, da bi bilo slovensko, ravno tu sta tudi   IVenzegoi in   Janiz  (Janič).
Ker so to le poročila po izvirnikih, omenim, da je ime Prissnullau = Prisnoslav ; Ginano pa je neka popačica, katero bi težko  iz Egino izpeljavah3                    Fr. Sumi,
Logika. Prijateljem modroslovja napisal dr. Josip Križan, kr. gimn. profesor v Varaždinu 1887. V založbi »Popotnika«. Tisk tiskarne sv. Cirila in Metoda. Cena 75 kr. Slovenci smo razvili vsled neugodnih nam še izdaj šolskih okolnostij znanstveno "slovstvo še tako malo, da po pravici veseli pozdravljamo vsako količkaj dobro šolsko knjigo. Da, v nekaterih strokah še niti kake učne knjige ne zmagamo. Semkaj je spadalo do najnovejše dobe strogo modroznanstvo, kojega izvzemši posamezne, večinoma terminologičue članke Mariborske »Zore« — sploh nismo obdelovali. Veliko vrzel je tedaj zadelal v slovenski znanosti in zlasti v našem šolskem slovstvu g. prof. Križan. Ako poudarjamo važnost omenjenega dela in zaslugo pisateljevo, ne mislimo ravno na napredek, ki bi ga bil pisatelj morebiti v »mislovji« samem storil. Tukaj napredovati že zdavna ni več mogoče nikomu, kajti zakone mišljenja skoro iste, katere imamo dandenašnji, utrdil je že oče vsega modroznanstva Aristotel in so jih nadalje razvili do popolnosti poznejši veliki modroslovci. Sedanjim pisateljem naloga je le ta, da tvarino dobro razdeljujejo in razlagajo ter z najprimernejšimi vzgledi pojasnjujejo. Tako so napisali vsaj Nemci precej debele »Logike«. Slovenski pisatelj nam je pa v svoji knjigi na 92 ih straueh podal vso logiko.   In kaj je važneje   za učno   knjigo kakor to,  da je kratka in pregledna?
Posebna pa je pisateljeva zasluga ta, da je uvel v slovenski znanstveni jezik toliko izrazov za tako abstraktno vedo, kakor je ravno modroslovje in v tem zlasti »misloslovje«. Sam pravi v predgovoru, da mu je bilo »premagovati mnogo težkoč zlasti glede" terminologije.« Temu dostavljamo le še, da se je imel boriti tudi z zlogom. Pisatelj logike slovenske ni mogel zajemati iz jezika prostonarodnega posameznih izrazov, njegov zlog je moral biti zlog znanstven. A navzlic temu je knjiga izvzemši nekoja mesta, lahko umevna vsakemu količkaj izobraženemu čitateljn.
Glede tvarine omenimo naj, da govori pisatelj v uvodu na prvih 5 ih straneh kaj jasno o pojmu logike in nje razmeri k filozofiji, o razločku logike od psihologije, o logiki kot propedevtiki, nje vrednosti in koristi in naposled o nje razdelitvi. Ta kratki uvod ugaja posebno samouku. Razdelitev bi bila lehko nekoliko jasnejša. Vzglede posameznim pravilom jemlje pisatelj iz različnih učencu že znanih tvarin, ozira se pri tem nekoliko tudi na slovanstvo, kar se mora le pohvaliti. Na nekaterih ložjih mestih prepušča tudi učencu samemu, da si jih izumi še več, nasprotno pa je pisatelj kot izkušen šolnik ravno pri najtežavnejšem oddelku, pri sklepih, dodal toliko število in tako pregledno po raznih oblikah razvrščenih vzgledov, kakor bi jih v mnogo obširnejših knjigah zaman iskali.
Glede terminologije vidi se pač nekaj nedostatnosti. Da pisatelj nekaj izrazov ni poslovenil,   kdo mu bode     zameril;   saj bi se   najhujšemu   puristu   ne   dali  zlahka pošlo-