Leto 2 - Štev. 1 (25)
UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - via IX Agosto 8 Tel. (0432) 7 13 86 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92
ČEDAD 1.-15. januarja 1975
Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450
Izdaja	ZTT
Tiskarna R. Liberale - Čedad
Izhaja vsakih 15 dni
NAROČNINA: Letna 2000 lir Za inozemstvo: 3000 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374
Odgovorni urednik: Izidor Predan
Za SFRJ žiro račun 50101-603-45361
» ADIT « DZS. 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207
Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka 100 lir
V TEATRU «A. RISTORI» V ČEDADU
DAN EMIGRANTA
Kakor vsakega 6. januarja, je bil tudi letos v teatru «A. Ristori» v Čedadu tradicionalni Dan emigranta. Emigranti in njihove družine so prišli iz vseh naših dolin. Napolnili so teater «Ristori» do zadnjega k ička. Za mnoge ni bilo več Z ostora. Precej jih je moralo stati pokonci. Zbralo se je približno tisoč ljudi.
Kulturna društva in Zveza izseljencev iz Beneške Slovenije, ki so organizirala ta velikanski shod, so priredila za udeleženca bogat kulturni program. Sodeloval je pevski zbor «Rečan», Društvo beneških godcev, Rezijanska folklorna skupina, skupina otrok z recitacijami in Stalno sio-/ensko gledališče iz Trsta s Stokovo enodejanko «Mutasti .muzikant».
Zbranim beneških Slovencem so na letošnjem Dnevu emigranta govorili: Janez Fio-•;snč'č, v imenu kulturnih dru. in Zveze izseljencev iz Beneške Slovenije, deželni odbornik za javno vzgojo, dr. Carlo Volpe in deželni svetovalec Romano Specogna.
Njih govore bomo objavili v prihodnji številki.
Letc~nja udeležba beneških Slovencev na tej važni manifestaciji je bila še večja kot prejšnja leta in je presegla vsa predvidevanja, kljub temu, da je prišlo domov za te božične praznike manj emigrantov, kakor prejšnja leta, *aradi ekonomske krize, ki je •zadela vso Evropo.
Ker se ne omejujemo, na na? m Dnevu emigranta, zgolj na ulturne programe, na raz-Kazovo,,je naše folklore, pač pa, da na njem zahtevamo vsako leto glasneje svoje narodnostne, gospodarske in socialne pravice, je tako velika u-deležba naših ljudi na tem shodu še toliko bolj pomembna. To, kar zahtevamo, se naši ljudje popolnoma zavedajo. Zavedajo se tudi nasprotniki demokratičnega razvoja pri nas, kateri prepričujejo na vse mogoče načine, tudi z grožnjami, naše ljudi, da bi se ne udeleževali naših shodov. 2ato, povdarjamo še enkrat, so takšne množične udeležbe, Tako na Kamenici, kakor na pnevu emigranta, za nas zelo pomembne. Ljudstvo nas masovno podpira v naših zahtevah, v naših prizadevanjih ln v našem pravičnem boju. ^Pričuje svojo zavest, svojo yitalnost. Hoče ostati zvesto izročilom svojih prednikov in estamentu Ivana Trinka. Osta-• hoče zvesto svojemu jezite kulturi, šegam in nava-. am. Kdor temu ne veruje, je 'mel priložnost, da bi se prepričal na dan Sv. Treh Kraljev Čedadu. Je že skrajen čas, a bi tudi odgovorne oblasti azrnuele obstoj novega ča-‘ nf’. .^i ubrale pot nove, pa-
nejše *n bolj poštene po-
litike do nas, da bi nas priznale in dale vse tiste pravice, ki nam pripadajo po človeških, naravnih in državnih zakonih.
«Tisti, k:	o	vas	hoteli uni-
čiti s silo in s prisilno emigracijo, so izgubili svojo bitko», je dejal našim ljudem v Čedadu varen predstavnik deželnega Odbora, dr. Carlo Volpe. Toda, čeprav so izgubili bitko z nami, so še vedno na de'u, da bi zaustavili demokratični napredek v naših doiinah. Pot, ki pelje do naših pravic, bo še težka in napcrna. Prehodili jo bomo do konca. L če bomo enotno delovali vsi tisti, ki nam stoji pri srcu usoda in bodočnost našega naroda.
Izidor Predan
: L':'' ■
mm
9S-SSS
Pj,
»m
'
-s.»» ■.
Rezijanska folklorna skupina, ki je anstopila na «Dan emigranta» v Čedadu.
DEŽELNA KONFERENCA O EMIGRACIJI V VIDMU
ZAHTEVE PO PRIZNANJU SLOVENSKE MANJŠINE V VIDEMSKI PROVINCI
V soboto 28. decembra so se zbrali v Vidmu, v veliki šolski dvorani «A. Manzoni» slovenski in furlanski emigranti, kjer so razpravljali o svojih težkih problemih.
Konferenco so sklicala e-migrantska društva in sicer Zveza slovenskih izseljencev iz Beneške Slovenije, ALEF in ACLI - ERAPLE in se je vršila pod geslom:	Enotna
obveza emigracije z deželnim delavskim gibanjem — za popolno zaposlitev — za boljši razvoj Furlanije — Julijske krajine.
Konferenco je odprl predstavnik Zveze slovenskih emigrantov iz Beneške Slovenije Ado Cont, kateri je provabil za predsedniško mizo voditelje emigrantskih organizacij, nato je podal besedo Frncu Fabrisu, predsedniku karnijske gorske skupnosti, ki je pozdravil vse prisotne in obrazložil dnevni red ter napovedal, kakšen bo potek konference. Nato je prevzel oesedo deželni sekretar ACLI-ERAPLE, Gino Dassi, ki je podal obširno poročilo v imenu vseh treh emigrantskih organizacij.
Dassi je napravil globoko analizo o sedanji gospodarski krizi v deželi in Evropi ter o problemih, ki najbolj žulijo emigrante. Rekel je, da je prisilna emigracija posledica zgrešenih političnih izbir vladajočega razreda. Kritiziral je deželno oknzulto za emigracijo, ker ne dela tako, kot bi bilo v interesu
emigrantov. Prvi petletni plan za gospodarski razvoj dežele in za zaposlitev je propadel. Če se je vrnilo nekaj tisoč emigrantov, so drugi odšli. Deželni zakon štev. 24 iz leta 1970 v prid emigrantov je bil pomanjkljiv. Sedaj pa ekonomska kriza, ki je zajela vso Evropo, a posebno Nemčijo ' . Švico, grozi, da bodo izgnali iz teh dveh držav na stotine tisočev tujih delavcev. Iz naše dežele imamo v tujini približno 90 tisoč delavcev. Kako jih bo sprejela dežela, če jih bodo izgnali, ko ni zato pripravljena?
Zelo pomembno je dejstvo, da so podprle emigrantska društva sindikalne organizacije, z vso težo in močjo, ki jo predstavljajo. V imenu vseh treh sindikalnih organizacij je govoril na shodu deželni sekretar CGIL Arturo Calabria, ki je povdaril predvsem potrebo po novi, dru-
gačni gospodarski politiki, ki bo rešila tako probleme domačih delavcev kakor probleme emigrantov. Izrazil je tudi potrebo po priznanju in rešitvi vprašanja slovenske narodne skupnosti v videmski pokrajini.
«Naša prisotnost tukaj — je rekel na koncu svojega govora Calabria «ne pomeni samo naše solidarnosti, ampak okrepitev skupnega boja vseh delovnih ljudi v deželi in v tujini.»
Deželni odbornik za emi-
gracijo Dal Mas je govoril o tem, kar je dežela napravila do sedaj v prid emigrantov, je pa zamolčal to, kar ni napravila in kar bi morala napraviti. Na vsak način je obljubil vso podporo, razumevanje, odprtost in pripravljenost dežele, da se bo lolita reševanja problemov ..ni-gracije. Obljubil je večjo funkcionalnost konzulte za emigracijo.
Za nji mje spregovoril deželni odbornik za javno vzgojo Carlo Volpe, ki je izrazil zadovoljstvo, da se je pridružil k trem emigrantskim organizacijam še «Ente Friuli nel mondo», katerega predstavnik Talotti je prinesel konferenci pozdrave. ’ alpe je govoril tudi o slovenski manjšini v videmski pokrajini, ki bi bil skrajen čas, da se jo prizna, da se ji da pravice, ki ji pripadajo. Ta ma-njišina obstoja kljib temu,
da so jo hoteli s silo iztrebiti. Tega jim ni uspelo.
Tudi poslanec Lizzerò in deželni svetovalec Baracetti sta se dotaknila vprašanja slovenske manjišine v videmski pokrajini in zahtevala pozitivno rešitev njenih problemov.
V dvorani je bilo med prisotnimi emigranti, ki so prišli iz raznih evropskih dežel, skoraj polovica beneških Slovencev. Bili so prisotni predsedniki in voditelji raznih sekcij Zveze slovenskih emigrantov iz Beneške Slovenije, ki delajo v tujini in so dali, ne samo s svojo prisotnostjo, pač pa tudi s predlogi in govori, svoj velik doprinos za uspek konference. Govorilo'jih je kar pet in Dino Del Medico je bil i-menovan v komisijo, ki je sestavila resolucijo.
Od naših emigrantov je prvi spregovoril Marko Petrič, predsednik Zveze izseljencev iz Beneške Slovenije. Rekel je, da oblasti ne kažejo politične volje za rešitev socialnih in narodnostnih problemov Beneške Slovenije, da zanikajo obstoj slovenske manjšine v videmski pokrajini. Zahteval je spoštovanje člena 3 in 6 republiške ustave.
Armando Binutti iz Subi-da je navajal podatke iz nekaterih šolskih knjig, ki jasno pričajo, da živi po naših dolinah slovensko prebivalstvo, a teh knjig ne poznajo naši otroci, ker jih uporabljajo samo v Toscani in v italijanskih šolah v Švici. Rekel je še, da so dolina, kjer živijo Slovenci, najbolj zapostavljene, najbolj razhudene.
Alfredo čičigoj iz Dreke, ki je prišel nalašč na konferenco iz Belgije, je govoril o težkem življenju rudarjev in o krivicah, ki se jim dogajajo, posebno tistim rudarjem, ki so se vrnili v Italijo, katerim plačujejo pokojnine z veliko zamudo.
Nadaljevanje na 4. strani
l/ PRIHODNJI ŠTEVILKI BOMO OBJAVILI KRONIKO, GOVORE IN SLIKE Z DNEVA EMIGRANTA
tijsisr»
IJb
Esammt mmmmt
«mmm mmtmsm .«fe » *8KS	****-*
S£
mm*
» •• •.
emigraciji
Vidmu.
Predsedniška miza na konferenci
RESOLUCIJA IZSELJENIH DELAVCEV
iz dežele Furlanije-Julijske Krajine
Umrl je duhovnik JOŽEF KRAM'ARO
NEUSTRAŠNI BOREC ZA PRAVICE BENEŠKIH SLOVENCEV PRAVI «KAPLAN MARTIN CEDARMAC»
Izseljeni delavci iz dežele Furlanije - Julijske krajine, Koordinacijski odbor emigrantskih društev ( ALEF, ERAPLE - ACLI in Zveza slovenskih izseljencev) ter Deželna federacija CGIL -CISL - UIL, zbrani na srečanju v Vidmu v soboto, 28. decembra 1974, na osnovi diskusijskih prispevkov, uvodnih referatov in posegov e-migrantov, poudarjajo, da se v tem trenutku soočamo z mednarodno gospodarsko krizo, ki ni samo kriza ko-njunkturnega značaja, ki jo še poostruje pomanjkanje energetskih virov, ampak globoka in ireverzibilna kriza kapitalističnega sistema, ki je pokazal vse svoje pomanjkljivosti in vse svoje meje.
Glede Italije posebej poudarjajo, da tu gospodarska kriza sovpada z glokobo strukturno krizo, kar je posledica gospodarskega razvoja, ki temelji na logiki profita. To krizo še zaostruje u-pravna politika, ki temelji na klientelizmu in parazitskih dobičkih.
Iz sedanje krize torej ni izhoda brez ukrepov, ki naj težijo k premostitvi neurav-notežnosti med posameznimi ozemlji in med raznimi sektorji gospodarstva. U-smeriti se je treba k družbenim investicijam, ki bodo omogočile ponoven dvig zaposlitve, kar je pogoj za rešitev iz teškega položaja nezaposlenosti, podzaposleno-sti in prisilnega izseljevanja.
Vsekakor je treba zavrniti politično izsiljevanje, s katerim skuša gospodujoči razred ponovno vzpostaviti stara ravnotežja oblasti v podjetjih in v družbi. Sklicujoč se na enotno platformo zahtev, izseljeni delavci in organizacije, ki so sklicale to srečanje, poudarjajo kot posebno nujne naslednje ukrepe:
1.	Glede industrijskega sektorja pozivajo deželno upravo, naj doseže od vlade
okrepitev industrije z državno udeležbo in drugačno politiko podpiranja industrije
in obrti z neposrednimi finančnimi posegi dežele v produktivno dejavnost, tudi s pristankom in sodelovanjem podjetj z državno udeležbo; vse to naj se usmerja predvsem na področja, ki jih izseljevanje najbolj prizadeva.
2. V kmetijskem sektorju so potrebne bistvene reforme in pospeševanje zadružništva, da bo postal kompetitiven in produktiven.
3. Potrebno je poseči v sektor družbenih investicij (prevozi, zdravstvo, stanovanja, socialne usluge, šolt-vo itd.).
4. Na deželni ravni je treba zajamčiti drugačne metode upravljanja oblasti, ki naj temeljijo na večji udeležbi vseh družbenih sil in na decentralizaciji v korist manjših kiajevnih ustanov. V okviru te soudeležbe naj se
I lavoratori emigrati dal Friuli - Venezia Giulia e il Cooordinamento delle Associazioni degli emigrati (ALEF - ERAPLE/ACLI - Unione emigrati sloveni) e la Federazione regionale CGIL - CISL -UIL riuniti a Convegno a Udine sabato 28 dicembre 1974, sulla scorta dei contributi portati al dibattito dalle relazioni introduttive e dagli interventi degli emigrati, sottolineano come siano di fronte ad una crisi economica a carattere internazionale che non è solo crisi a carattere congiunturale aggravata dalla mancanza di materia energetica, ma è una profonda e irreversibile crisi del sistema capitalistico che ha mostrato tutte le sue deficienze e i limiti.
Per quanto riguarda l'Italia in particolare, alla crisi economica si sovrappone una profonda crisi strutturale che è il risultato di uno sviluppo
uradno prizna slovenska narodna manjšina v videmski pokrajini.
Udeleženci srečanja ugotavljajo tudi potrebo po bistveni spremembi deželnega zakona št. 24 iz leta 1970, ki naj upošteva predloge emigrantskih društev.
V zvezi s prihodnjo državno konferenco o emigraciji udeleženci srečanja obvezujejo deželno upravo, da se na široko posvetuje z emigrantskimi društvi in sindikalnimi organizacijami (v ta namen naj bo udeležba na prihodnji konzul ti o emigraciji čim širša), da se tako izdela platforma predlogov za državno konferenco o emigracij, predlogov, ki naj se nanašajo predvsem na odpravo vzrokov prisilnega izseljevanja in na zaščito položaja emigrantov v posameznih državah.
Ob koncu še enkrat poudarjajo potrebo po večji koordinaciji med emigrantskimi društvi in sindikalnimi organizacijami, da bo tako boj emigrantov postal del globalne strategije velot-nega delavskega gibanja v deželi, državi in Evropi.
economico basato sulla logica del profitto ed aggravata da una gestione politica basata sul clientelismo e sulla rendita parassitarla.
Dalla crisi attuale non se ne esce se non con misure tendenti al superamento degli squilibri territoriali e settoriali, puntando sugli investimenti sociali che permettano il rilancio dell'occupazione, condizione per la eliminazione delle pesanti situazioni di disoccupazione, sottoccupazione ed emigrazione forzata.
Va comunque respinto il ricatto politico con il quale la classe padronale cerca di ristabilire i vecchi equilibri di potere nell’azienda e nella società. In questo quadro i lavoratori emigrati e le associazioni promotrici del Convegno, richiamandosi alla piattaforma rivendicativa unitaria, ritengono particolarmente piioritari interventi:
1) nel settore industriale richiamando la Regione affinchè impegni il Governo per il potenziamento dell’industria a partecipazione statale, nonché per una diversa politica degli incentivi all’Industria e all’artigianato con intervento diretto delle finanziarie regionali nell’attività produttiva, anche in accordo e collabo-razione con le aziende a partecipazione statale, particolarmente nelle zone maggiormente colpite dall’emigrazione;
2) nel settore agricolo con sostanziali riforme e l’incentivazione della cooperazione per renderlo competitivo e produttivo:
3) nel settore degli investimenti sociali (trasporti, sanità, casa, servizi sociali, scuola ecc.);
4) per garantire diversi metodi di gestione del potere a livello regionale, basati su forme di maggiore partecipazione di tutte le forze sociali, e di decentramento agli Enti Locali minori; in questa partecipazione va dato riconoscimento ufficiale alla minoranza nazionale slovena nella provincia di Udine.
Si ravvisa inoltre le necessità di una modifica sostanziale della L.R. 24/70 che recepisce le proposte avanzata dalle associazioni degli e-migranti.
In relazione alla prossima Conferenza Nazionale dell’emigrazione il Convegno impegna la Regione ad effettuare un’ampia consultazione con le associazioni degli emigranti e le organizzazioni sindacali (allargando a tale scopo la partecipazione alla prossima riunione della Consulta dell’emigrazione) e ciò per e-laborare una piattaforma di proposte da sostenere alla Conferenza nazionale stessa e che riguardino in particolare la rimozione a monte delle cause dell’emigrazione forzata e la tutela a valle delle condizioni degli emigrati nei singoli stati.
Si riafferma infine la necessità di un maggiore coordinamento tra le associazioni degli emigranti e le organizzazioni sindacali affinchè la lotta dell'emigrazione rientri nella strategia globale di tutto il movimento operaio regionale, nazionale ed europeo.
Mnogi beneški Slovenci, med njimi duhovniki, pa tudi drugi Slovenci, ki so se zanimali za zgodovino in usodo beneških Slovencev, si niso še do danes na jasnem, katerega izmed dveh beneških duhovnikov je bil vzel za vzor pokojni pisatelj France Bevk, ko je pisal svoj umotvor, svoj znameniti roman «Kaplan Martin Čedarmac», ali A. Cuffola ali Jožefa Kramarja. Oba sta bila borca za naše narodnostne pravice.
V preteklosti so skoraj vsi istovetili Bevkovega Čedar-maca z Antonom Cuffolom, a danes je že večina takšnih, ki so prepričani, da je bil zvor Bevkovega romana prav Jožef Kramaro. Posebno duhovniki znajo povedati, da je bil on tisti, ki je tolkel po mizi takratnega fašističnega prefekta Testi j a.
Po osvoboditvi, v prepričanju, da bo konec krivic za beneške Slovence, da bodo oblasti nove, demokratične Italije ravnale pošteno z beneškimi Slovenci, je hotel od teh oblasti doseči zagotovila o priznanju naših pravic. Dejansko je te zagotovila in obljube tudi dosegel, posebno od takratnega videmskega prefekta A. Can-doleinija, ki so zapisane črno na belem, a zagotovila, garancije niso bile nikoli spoštovane, obljube nikoli uresničene. Pokojni gospod Kramaro je kos naše zgodovine. Nobeden od tistih, ki se bo ukvarjal v bodočnosti z uprašanjem beneških Slovencev, z njihovo borbo za priznanje najosnovnejših pravic, ne bo mogel mimo njega. Za nas ima njegovo ime častno mesto ob našem največjem buditelju, pesniku Ivanu Trinku.
«Katoliški Glas» iz Gorice je ob njegovi smrti takole zapisal: «Dan pred božičem 24. decembra 1974 so pokopali v Premariaku (Pre-mariacco) pri Čedadu upokojenega župnika Jožefa Kramaro (Cramaro). Pogrebnih svečanosti v veličastni premarijaški cerkvi sta se udeležila oba videmska škofa, kakih 50 duhovnikov, med njimi tudi nekateri z Goriškega in iz Slovenije ter zeio veliko verni-
kov. Nadškof Battisti je \ poslovitvenem nagovoru prikazal pokajnika kot odličnega duhovnika, sijajnega govornika, neustrašenega, bor ca za teptane pravice, ki je ’ značaju «imel nekaj trdote hribov, iz katerih je izšel», kremenitosti in oglatosti, tako da se je spoprijel tudi s škofi, a hkrati je bil nadvse plemenit, srčno dober, asketsko svetniški, ubog.
Jožel Kramaro, «vodilni v krogu kaplanov Čedermacev», se je rodil v Platiščah 29. septembra 1897. Komaj je bil leta 1923 posvečen v duhovnika, je celih deset let pastir o val v Osojanih v Reziji. To zapuščeno ljudstva je tako vzljubil in se tako zagrizel v izraznost režij ar ske slovenščine, da je sestavil in izdal leta 1927 rezijan ski katekizem «To kristjar ske učilo». Zatem se je vn v Benečijo in 15 let up±u vljal župnijo Landar.
Trda so bila tista leta. L je fašizem izgnal iz cerk-slovensko besedo. Kramar, je neustrašeno nastopal brambo slovenske besedah-" | Vidmu in v Rimu, pri ro./ škofu Nogari in pri kardir-lu Pizzardu, pri civilnih političnih oblasteh. Lane ski župnik, glasnik pravir-zatiranih, je doživel trage di j o neštetih slovenskih di. hovnikov, ki so za neustrašno oznanjevanje resnice za ombrambo božjih, nara\ nih in narodnih pravic pre jeli v nagrado prezir, i sprotovanje in preganjan bil je prestavljen v fu sko vas Premariacco iztrgan iz svojega 1 je zanj neuklonljiv: glas, se vračal med s	I
jih zagovarjal. Načelo ju. • ! delegaciji, ki je po koricaPi,. zadnji vojni predložila pr.-,j fektu v Vidmu zahteve uveljavitev narodnih pravi v Benečiji in prejela zagot. vila, ki pa žal niso bila m dar uresničena.
Po 20 letih župnikovarr v Premariaccu se je uma nil v pokoj v vasico Camp' glio, kjer je umrl 22. decei bra 1974. Naslednjega dn. so truplo prenesli v Premariacco, ker je želel biti po kopan tam, kjer je najdlje pastiroval».
R.K.
Risoluzione dei lavoratori emigrati del Friuli Venezia G.
DON PASOUALE GUJON
BENEČIJA LA GENTE DELLE VALLI
16 ■
Don Giovanni Guyon, cappellano di S. Volfango, era anche insegnante delle elementari. Nel 1913, in occasione di una esposizione agricola in Cividale, auspice il Barone On. Morpurgo, venne organizzata una esposizione didattica a cui parteciparono oltre 150 insegnanti. La giuria, composta da direttori didattici, da due ispettori scolastici e presieduta da S. Ecc. l’On. Leicht, impiegò una settimana per esaminare i lavori ed il profitto delle scolaresche concorrenti. Alla fine, all’unanimità, decise che il primo premio dovesse essere assegnato al maestro di S. Volfango. All’On. Leicht non garbava che avesse vinto un prete, e per di più, sloveno: «Co-
me, disse, la mia medaglia d’oro ad un prete? Questo non sarà mai. Possibile che tra tanti non vi sia uno più degno».
Ordinò la revisione di tutti i lavori. Ma non c’era nulla da fare:	il	responso venne
confermato. Sembra quasi incredibile che la scolaresca di un paese sperduto tra le montagne, avesse superato quelle di Cividale e del Circondario.
E’ opportuna richiamare l’attenzione su questo punto: appare chiaramente che il prete delle Valli non è stato mai nemico della lingua ufficiale italiana, anzi si è preoccupato di farla conoscere, perchè utile e necessaria. Per le ragioni già esposte, prefe-
rì nell’uso famigliare e liturgico la slovena: se la prima è soltanto una figlia addotti-va, quest’ultima, la slovena, è la figlia naturale che reca sul volto l’inconfondibile sembianza della razza. E chi è tanto snaturato da mettere alla porta la propria figlia per accogliere in casa una estranea, anche se fosse speciosa?
E’ noto che durante il ventennio, il pastorale lo teneva in mano il Questore di Udine. Era lui che convocava, a mezzo dei carabinieri, i nostri preti per diffidarli e minacciarli di confino se avessero insegnato il catechismo o soltanto pregato in sloveno. La Curia si limitava a raccomandare prudenza.
Nel periodo del conflitto erano sempre in linea tra partigiani, tedeschi e badogliani a difendere la gente ed i loro interessi. Il giovane Cappellano di Stregna, Don Cor-mons, ha perso la vita.
E’ bene ricordare che furono proprio i nostri preti a persuadere i partigiani del IX
Corpus a desistere dal mobilitare uomini e giovanotti rimasti a casa. E, a onor del vero, furono ascoltati. Se non fossero stati loro, c’era ben poco da sottrarsi «con ribellione ad un dominio che portava qui la leva militare a favore della Slovenia», come da dichiarazione dei sindaci in una riunione nei luglio del 1962 a Udine. I partigiani in Jugoslavia tenevano impegnate ben 26 agguerrite Divisioni nemiche.
E’ parimenti ben ricordare che gli stessi preti misero una buona parola a prò di podestà, segretari politici e altre persone in vista, chè, altrimenti, la loro permanenza in questa valle di lagrime, sarebbe stata messa in serio dubbio.
Mi permetto di aprire una parentesi. Padovan, nel suo libro: «Abbiamo lottato insieme», accusò la popolazione di Montemaggiore ed il parroco di avere accolto male i suoi ga dbaldini (1). Ciò non corrispon de a verità e glielo conste-stammo. Tutti e sempre quas-
sù hanno contribuito a sfamare i combattenti per la libertà, fino a dover saltar loro stessi, a volte, il pasto. Però non si poteva pretendere che la gente si mettesse a scampanottare e fare salti di gioia, inquantochè la reazione nazifascista era sempre incombente. Aggiungo che l’estensore, per diverso tempo, fornì giornalmente notizie radio all’unità garibaldina di stanza in quel di Luico. La radio era intrasportabile, perchè funzionante con batterie fatte in casa.
Era il periodo del caos. I preposti all’ordine pubblico ed alla sicurezza del cittadino, mancavano. Gran parte si e-rano squagliati o mimetizzati. Rimase solo il prete a fare del suo meglio. Passato il pericolo — come quando, per un improvviso temporale, il contadino si mette al riparo e, passato ritorna a raccogliere ciò che rimane — eccone alcuni rifarsi vivi a sfogare il proprio disappunto per la subita frustrazione, contro il primo che capitava loro a tiro.
E, manco a dirlo, chi era costui se non il prete delle Valli?
L’accusa maggiore che si fece loro è quella di essere stati affiancati, nell’ambito del problema della minoranza etnica, dal partito di sinistra.'
Questa situazione ritengo' che sarebbe sufficientemente illustrata se alla nota parabola del Buon Samaritano si aggiungesse una finale.
Il disgraziato viandante,, dunque, incappò nei ladroni che lo spogliarono di tutto e lo lasciarono mezzo morto sulla via. Passa un sacerdote.
10 guarda e prosegue. Poco dopo passa un levita, sbircici
11 corpo sanguinante e tira via-
li) Al momento di andare i; stampa dobbiamo scagionare corn pletamente il Sig. Giovanni P? doan, Comandante Vanni. Non s> tratta di Montemaggiore di Savo' gna: l’equivoco fu originato da U11 errore di trascrizione. Lo si corn-prende anche dal contesto del re*, soconto.
I
(Continosi)
lOopo l'articolo del prof. A. C. temolo sulla «Stampa» di Torino sulla minoranza Slovena in Friuli
IRisponde il prof. G. Vlastos Matteucig
i prof Matteucig, originario di Seuza di Grimacco, è docente alla Facoltà di Scienze dell'Università di Napoli
■ "Ho ricevuto, tra le altre, ;ufla lettera del signor Nazzi Màtalon, che scrive da Udine 'imperfetto italiano, e un'altra di'un prè (penso sacerdote) di Ovaro (siamo quindi nella ^ona di Tolmezzo): entrambe di' deplorazione del mio articolo «Minipatrie fuori tempo». Toccano entrambe questioni generali e questioni particolari.
1 Avrei molto da dire sull'uso che sociologi ed etnologi fanno del termine «civiltà», sino ad affermare che quella che per i glottologi è una lingua dg sempre vita ad una civiltà; mentre credo possa esse-rt^ al pari di un dialetto, un semplice colore che arricchisce il quadro di una civiltà.
, insisto che tutto al mon-r'fa{nuore, e così le lingue, sia JPWe attraverso trasformazioni tali per cui cessano di esimie il modo di comunicare 'tevgenerazioni distanti di secoli: e che è in corso un pro-’so di unificazione di alfa-di recezione sempre più •ia di parole straniere, di "Bovi termini accolti in tutte silii'igue. E questa è la stra-Msferso una, ancor lontana, tftiuà linguistica, almeno di fjfiìppi di popoli.
■*4É' pure legge di natura l'as-s§Ì=bimento dei minuscoli Effàppi (cosa più resta del tedésco che un tempo si parava nei tredici comuni dei "^ésini veronesi?). Chi è at-• n'^ato alle vecchie parlate ’:no'3tivi, o magari le risusci-•“ '^-.3~uno lo vieta. Nessuna pfdibisce di scrivere ro-:r commedie, giornali in in sloveno, i per le tradizioni. Ma Conosco alcun luogo in ^ gii abiti dei bisavoli si yjqno fuori se non in manife-^pzioni folcloristiche, nè don-n§-.che rinuncino alle bombo-di gas, agli abiti confezioni. alle scatolette dei vari v^pi. per filare, tessere, cuci-rs, cucinate come lo loro bl-.;)vole.
y Un po’ di storia. La provincia di Udine fu annessa all'Italia nel 1866, e prima faceva parte del regno lombardo-veneto e prima ancora della repubblica di San Marco. Non si è mai sentito, in tante prove che l’Italia ha subito, di un filone d’irredentismo o di particolarismo che covasse sotto le ceneri in qualche parte della provincia. E le occasioni per esprimersi non sono certo mancate; ottime quelle
dell’occupazione austriaca nel 1917-18 e della fine della seconda guerra mondiale.
Quindi ciò che sentono i friulani cui è dispiaciuto il mio articolo è qualcosa di nuovo, od almeno una coscienza ancestrale che si ridesta dopo aver dormito per molte generazioni.
Miseria che spinge alla emigrazione: verissimo, il Friuli è in gran parte una regione povera, con molta emigrazione; ma di quante regioni d’Italia non si dovrebbe dire lo stesso, parlare anzi di una più cruda povertà?
Veniamo al dunque. Il signor Nazzi Matalon ora parla di sloveni della valle del Na-tisone ed ora di friulani. Per i pochi comuni che dice sloveni, cosa desidera? un’annessione alla Jugoslavia, il confine portato al ponte del Diavolo di Cividale? (e perchè non daremmo alla Svizzera il tratto della regione aostana tra Gressoney ed Is-sime, posto che le più vecchie lapidi del cimitero di Gressoricy erano in tedesco ed in caratteri gotici, ed Alghero alla Spagna, posto che si tratta di originaria colonia catalana?). Dica chiaramente il suo pensiero, e non sarò io a gridare contro il sacrilego. Quanto ai friulani, li ho sempre visti apprezzati e stimati da tutti, hanno dato scrittori, uomini politici, universitari, imprenditori che hanno operato dovunque (ricordo per tutti Girardini, poeta, deputato, ministro).
Se poi interpreto male il pensiero del signor Nazzi Matalon, ed egli non pensa a mutamenti di frontiera, dica cosa vuole: l'estensione alla valle del Natisone del «pacchetto» per l’Alto Adige? la sua estensione a tutto il Friuli? scuole separate, bilinguismo, pretori, maestri, medici, segretari comunali del luogo, o che almeno parlino lo sloveno od il ladino?
Poveri poeti del 1848, che compiangevano l’Italia vestita da Arlecchino, ed inneggiavano «noi siam da secoli calpesti e derisi, perchè non siam popolo, perchè siam divisi». Siamo ad un fenomeno di rigetto, nel linguaggio dei chirurghi, e vogliamo ricostituire tante repubblichette? Lo si dica apertamente.
Altro non saprei rispondere.
A. C. Jemolo
Risposta del prof. Matteucig
Chiarissimo professore,
I mr nomo come Lei, conse-i g nato non solo dall’Enc. ? reccani e dal Grande Dizionario Enciclopedico UT ET, 'na dai Suoi insegnamenti ad 'Mere generazioni nelle Uni-versità di Sassari, Bologna, "ella Cattolica di Milano, ul-Urna in ordine di tempo in Quella di Roma, alla storia
* ella Cultura Italiana, ben 'ferita, come minimo ricono-scintento da parte di un gio-ane studioso che aspira a di-^e"tare un intellettuale uti-:e contesto umano in cui VPefa, quel «colosso di eruzione e cultura» di cui Lei Modestamente si schermisce.
Ella, Accademico dei Lin-cei\ °riginale ricercatore, cutaneo liberale, acuto esegeta Jel Diritto e di Storia, non a concluso, come erronea-
mente dicono le biografie, la Sua attività di docente, ma dalla platea radiotelevisiva e da organi a vastissima diffusione, quali la «STAMPA», continua a impartire lezioni ed a coltivare allievi, persino sconosciuti ed impensati.
Non potendo presumere, neanche in minima parte, che la «Stampa» dedichi spazio a queste mie poche righe, mi sento costretto ad inviare copie degli scritti e delle risposte, per correttezza culturale, ai fogli locali particolarmente interessati all'argomento.
Ad Arturo Carlo 1EM0L0 risponde il prof. Giorgio VLASTOS MATTEUCIG di SEUZA di CLODIG, docente alla facoltà di Scienze della Università di NAPOLI.
Una cultura veramente superiore non schiaccia, non
teme, non mortifica la minoranza, ma crea per essa leggi e provvedimenti atti a consentirne l'autonomo sviluppo, al fine di arricchire tutta la cultura nazionale.
Non si può difendere la propria libertà senza luce, senza voglia di comprendere reciprocamente le varie culture che incontriamo. Se altri sono ipocriti, sarà l’ipocrisia stessa a smascherarli, perché qualunque sofisma cade di fronte alla realtà delle cose. La realtà è semplice: VOGLIAMO O NON VOGLIAMO CHE LE MINORANZE VIVANO E SI SVILUPPINO IN ITALIA? DEVONO 0 NON DEVONO LE MINORANZE METTERE SE STESSE A DISPOSIZIONE DEGLI INTERESSI COMUNI DELLO STATO CUI STORICAMENTE E POLITICAMENTE APPARTENGONO?
Per scoprire la realtà etnica delle popolazioni delle Valli, è necessario, senza infingimenti di varia natura, sgomberare il terreno da o-gni traccia di rivendicazioni moderne fasulle, di pacchetti, di paragoni non storicamente validi con gli Slavi del goriziano e di Trieste.
Come leggo dall'interessante pubblicazione « VAL NATI-SONE», che praticamente rac chiude gli Atti del 49. Congresso della Società Filologica Friulana, S. Pietro al Natisone 24-9-1972, questi posti sono stati abitati dal Paleolitico Superiore, come da reperti archeologici, a tutti visibili nello splendido Museo di Cividale del Friuli. Altresì ancor più numerosi e pregevoli sono i reperti dell’Età del Bronzo. Nelle aree circostanti sono stati trovati anche notevoli resti greci, romani bizantini; longobardi. Del resto il fiume Natisone è menzionato da storici antichi quali Strabone, Tolomeo, Plinio ed altri. Poi vennero i Longobardi, di cui ci parla lo Storico locale Paolo Diacono nella universalmente nota «IIistoria Longobardorum».
Come si può leggere anche sulle opere recenti (cfr. Bianchi et al. «Storia d'Italia voi H pagg- 478, 500, 501 e voi. Ili pagg. 661, 671, 672, ed. Fabbri, 1965) a larga diffusione di massa, gli insediamenti Slavi da queste parti datano a partire dal 500, al seguito dei Longobardi che portarono con sè anche i Ge-pidi e i Sassoni.
Re Ottone I fermò la grande spinta degli Slavi verso occidente e verso Sud, ma avviò una lungimirante politica di pacifici contatti che doveva dare ottimi frutti. Nei secoli seguenti gli Slavi delle Valli del Natisone, ormai pacifici e laboriosi, pur godendo di numerosi privilegi che garantivano la massima autonomia, durata peraltro anche dopo l’unità d’Italia, furono completamente inseriti nella nazione e nella cultura italiana. Ciò non toglie che essi, in un quasi isolamento geografico, come capita spesso alle povere popolazioni montane, abbiano conservato il «loro» dialetto, una «loro» cultura, le «loro» abitudini, non offensive per nessuno, nè lesive ai superiori interessi nazionali.
Cosicché non suscita nessuna meraviglia il risultato di nuove e moderne ricerche etnologiche, con l'avvallo di
studiosi come Giacomo Devoto «I confronti linguistici spassionati significano, fra tradizioni nazionali in contatto, non conflitto, ma convivenza, civiltà» che il dialetto slavo di questi luoghi, a parte gli inevitabili punti di contatto, fra tutte le lingue slave, ha alcune sue particolari peculiarità. L'isolamento geografico e culturale della Slavia veneta, rispetto al tnon do slavo in genere, ha fatto sì che detto dialetto conservi notevolissimi punti di contatto con lingue e dialetti talvolta anche lontani, come testimonia la nota tratta dalla citata opera «Val Natisone» (pag. 167).
Per questo dialetto dunque, s’impone un'opera di salvataggio, non di mummificazione folkloristica, nè d’inquina-menti dialtri dialetti o parlate attuali slovene. Ecco la necessità di un doposcuola non obbligatorio che sia abilmente condotto per la salvaguardia di una parte genuina di patrimonio culturale italiano. E' soprattutto dando condizioni di vita che evitino la massiccia emigrazione, favorendo l'agricoltura e l'industria «pulita» manifatturiera, che si compie un notevole passo verso la salvezza di tale patrimonio.
E' chiaro che per stabilire le origini precise di queste popolazioni bisognerebbe tener conto di queste tradizioni orali che, pur se viziate da fantasia, hanno sempre un fondo di verità, come insegna abbondantemente la rappre-sentazione mitologica greca. Ma a parte ciò, basta studiare, vivendo tra questa gente, della fuggevole intervista o non con l'occhio indagatore di un stereotipato test etno-logico-glossistico, le fattezze ed il modo di pensare, il carattere aperto, gioviale, talvolta ostinatissimo, di queste genti per ritrovare pari pari le qualità migliori che Cesare Cantù (tomo V, ed. Ule Torino 1856) nella «Storia Universale» attribuì agli Slavi. Quindi non è adatto, ingiusto e storicamente offensivo, i caduti nelle guerre patrie lo testimoniano continuamente, ipotizzare il futuro dimenticando che la Storia è passato, presente, giammai futuro, dire come Ella scrive, che non vi è alcun dubbio che gli Slavi delle Valli del Natisone siano stati fin qui ottimi italiani...
Nè si comprende, perchè per l'avvenire non dovrebbero più esserlo. Forse perchè qualcuno teme che qualche propria errata presa di posizione su sacrosante libertà culturali possa spingerli verso altri? Oppure riconosciuto Terrore di una certa politica di chiara matrice fascista, teme che altri possano approfittarne? In tal caso non una Canossa spirituale si impone, ma, vivaddio, bisogna rendere giustizia a certe lotte, a certe necessità, in nome proprio dell’Unità Italiana e di quella libera cultura, pi cui i Padri lottarono.
Comprenderà quindi, soprattutto da un punto di vista culturale, la non disponibilità di queste genti a permettere che si modifichino le frontiere di quella Patria, per la quale, tanto si è profuso, tanto si dà e, siatene certi, tanto si darà. Negando che i dialetti e le minoranze (come domani in un'Europa unita le lingue e le singole Nazioni) siano una realtà di ricchezza nazionale (domani, europea) si compie invece un salto politico all'indietro, nel ventennio. come hanno dimostrato abbondantemente le leggi raz ziste dell'epoca.
Quando dunque un Grande della Cultura parla male, o con senso di staccato interesse, delle minoranze e dei loro diritti, conquistati come sopra, non rende un buon servizio alla Patria ed alla Nazione, cui si onora appartenere, perchè tende a mortificare e a spezzare quei legami tra gli uomini, che mille guerre inutili e cattive, non sono riusciti a rompere tra i popoli.
Non bisogna aver paura dello sbriciolamento antiunitario, perchè è necessario giungere sino alle singole menti ed ai singoli cuori per trovare quel fondo di unità sostanziale che talvolta non troviamo. Perciò è necessario capirsi, rispettare anche le umili culture montane e confinarie, come quelle del profondo Sud. Quando, lo ONU, garantendo i diritti del-
le minoranze, dice chiaramen te che esse sono legami insopprimibili per l’unione e la mutua collaborazione dei Popoli, senza idee di supremazia razziale, politica, religiosa, economica, praticamente getta i veri semi della futura umanità, sorta dalle rovine di certe nefaste ideologie e condanna le cause di ciò che ha provocato il sorgere delle stesse.
Non ho l'abitudine di con-dannare le cose in blocco senza sceverare problema e problema e guardare al futuro, ma quando le enunciazioni dottrinali, sia pure di un grande, sono scritte a lettere di fuoco sulla nostra pelle, è normale ed umano, un civile e documentato dissenso.
Con stima inalterata La ossequio.
Giorgio Matteucig
PISMO IZ ZURIGA
'V \vv;'
ÌIM
Naši emigranti v Zurigu so se zbrali na skupni veselici 7. decembra
lani.
Na veselici naših emigrantov z Zurigu je godel Paolo Predan iz Ješičjega.
Kot vam je znano, smo u-stanovili klub beneških Slovencev v Zurigu ( Unione degli emigranti Sloveni del Friuli-Venezia Giulia). Sporočamo vam, da smo naredili prijateljsko srečanje in večerjo s plesom, dne 7-12-
1974.	Imeli smo se zelo lepo in smo bili vsi zelo zadovoljni, da nem je uspelo kaj takega narediti med domačimi ljudmi. Povabili smo tudi raprezentata od «Pal Friul» in predsednika slovenskega društva «Triglav». Zelo jima je bilo všeč med našo družbo in sta bila precej zadovoljna, da sta bila
tudi ona dva lahko med nami.
Upamo, da bomo še naredili več tačšnih prijateljskih srečanj, se poveselili po domače in se pogovorili v našem materinskem slovenskem jeziku, ki se tako po redko sliši in govori v tujini.
Zahvaljujemo se vsem tistim, ki so se udeležili naše prireditve in jih vabimo še za prihodnjič, da se udeležijo tudi drugi in v čiinve-čjem številu.
Lepo pozdravjamo vse beneške Slovence doma in po svetu.
DIN O BORDON
V OKVIRU BENEČANSKIH KULTURNIH DNEVOV
PREDAVANJE V PODBONESCU
NON SIAMO SOLI
V petek 20. decembra je bilo v Podbonescu tretje predavanje v okviru bene-čanskih kulturnih dnevov, ki jih že drugič prireja študijski center «Nediža» iz špe-tra. V gostilni «pri Škofu» se je zbralo lepo število poslušalcev, tako da so popolnoma napolnili predavalnico.
Profesor Gaetano Perusi-ni, docent za zgodovino ljudskih običajev na tržaški univerzi, je predaval o oblikah kmečkega življenja v vaseh Beneške Slovenije in v o-brobnih vaseh Furlanije. K temu predavanju je bil povabljen tudi dr. Milko Mati-četov, član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Prof Pavel Petričič je v u-vodnem pozdravu podal pregled vsega dela v preteklem ltu. Omenil je, da so se predstavniki vseh kulturnih društev Benečije srečali z vsemi političnimi strankami in jim razložili svoje delo in zahteve. Povedal je, da bo januarja javno zborovanje študijskega centra«Nedi-ža». Vsem navzočim je razdelil Statut študijskega centra, ki ga je priznala tudi Dežela. Na razpolago so bili tudi listki z vprašanji, če se kdo hoče udeležiti raznih tečajev slovenskega jezika in benškega narečja.
Profesor Ferusini je predaval zelo živahno in prijetno. V svojem uvodu je povedal, da bi se morali vsi predavatelji prej pogovoriti, o čem bodo predavali, da ne bi kdo ponavljal, kar je že drugi povedal. Takoj v začetku je rekel, da bo uporabljal izraz «Benečija» za kraje, kjer prebivajo Slovenci v Videmski pokrajini. Poudaril je, da se po hišah in zlasti pri starih ljudeh skrivajo čudovita bogastva,
Lani za božične in novoletne praznike ni prišlo domov iz emioracije, iz Švicere, Germanie in Belgie toliko emigrantov kakor prejšnja leta.
Razni so razlogi, zakaj ne obiščejo svojih ljudi in svojih krajev naši emigranti.
Zapirajo se nekatere velike fabrike avtomobilov, ker ljudje kupujejo manj avtomobilov, ker nista več ne nafta in ne bencin tako poceni kot prejšnja leta.
Denar izgublja vrednost in je vse dražje. Zahodnim državam, v katerih delajo naši emigranti, se še ni posrečilo zaustaviti, zavreti inflacijo. Mnogi naši emigranti so se bali priti na zimske počitnice ob božičnih praznikih, da ne bi izgubili službe.
Posebno v Nemčiji se hitro veča število domačih nemških brezposelnih delavcev. Naši emigranti sicer niso bili v Nelikem številu zaposleni v avtomobilskih tovarnah in delajo taka dela, ki so si jih nemški delavci izogibali. Nismo tudi še slišali, da bi že naveliko odpuščali delavce iz Italije. Toda, kadar začne v kapitalistični državi pojemati razvoj industrije, kadar se govori o recesiji, zaostajanju, pa si mnogi ne upajo oditi domov, za nekaj tednov, v decembru in januarju, ker še ne vedo prav za sigurno, kaj se bo zgodilo in ali sploh bodo
ki nam govorijo o življenju, družbeni ureditvi in kulturi preteklih časov. Sam je odkril po podstrešjih Furlanije nešteto zgodovinskih dokumentov (kakih 30 kvinta-lov) in jih rešil, da jih niso uničile miši.
Nato je govoril o naselitvi Slovanov v Beneški Sloveniji in Furlaniji. Posebej je poudaril izraz «Slovani», ker so prihajali v naše kraje tudi Hrvatje iz Istre. Govoril je o oblikah naselij in o družbeni ureditvi. Poudaril je, da nam krajevno imenoslovje potrjuje, kako daleč so prišli Slovenci in kje so bile vasi z dvojezičnimi prebivalci. Omenil je, da je i-mela Benečija docela svojstveno drušbeno ureditev, izredne pravice, ki si jih nobena oblast ni upala odpraviti in med temi pravicami tudi sodno oblast (giurisdizione criminale di diritto consuetudinario). V drugih državah in pokrajinah je ta oblast pripadala vladarju, ki jo je podeljeval fevdalnim gospodom. V Landarski in Mjerski banki pa je tudi kriminalne zadeve sodil veliki dekan.
Opozoril je, da bo treba vse te stvari še temeljito raziskati. Z žalostjo pa je uo0-tovil, da je čedajski sodnik poslal v odpad veliko starili listin in dokumentov, ko so preurejali in pleskali sodno palačo.
Predavatelj je nato govoril o ureditvi kmetij in kmečkega gospodarstva. Posebej se je ustavil pri planšarstvu, ki je imelo v Benečiji svojevrstno obliko. Ta je pa še vse premalo raziskana. Profesor Marinelli imenuje ta način planšarstva «di tipo slavo», s čimer nam pa nič ne pove. Bili sta dve obliki planšarstva. V nekaterih pla-
dobili še svoje delovno mesto.
V Šviceri je sicer določena kriza v bankah, ki ne marajo tujega kapitala, a zaenkrat ne kaže, da bi domači švicarski delavci ostali brezposelni.
Še zmerom se potrebno švicarski industriji veliko število tujih delavcev, da bi mogla švicarska industrija delati za večji eksport švicarskega blaga.
Tisti naši delavci, ki delajo doma v Italiji, pa so se lahko vrnili domov za nekaj praznikov. Tisti naši Benečani, ki so s celo družino v raznih krajih videmske pokrajine: v Kanalski dolini, okoli Trbiža na Pordenonskem, v Čedadu, Vidmu, Manzanu in drugod se držijo ob Božčnih in novoletnih praznikih kar v novih svojih bivališčih in kar tam praznujejo božične in novoletne praznike.
Tisti naši delavci, ki pa delajo drugod po Italiji in nimajo s seboj družine ali pa svojih, so nekateri od njih le pogledali domov, saj je res pusto in neprijetno gledati druge ljudi, kako praznjujejo praznike, a ti si pa sam, napol zapuščen emigrant.
Vsekakor pa je bilo za te zadnje prašnike v naših vaseh nekaj življenja, nekaj avtomobilov s tujo registracijo, nekaj družin spet združenih in veselih.
ninah so bili poleti samo pastirji, ki so bili plačam od gospodarjev, da so skrbeli za živino, v druge planine pa je odšla poleti cela vas in so imeli skupno kuhinjo in skupno predelavo mleka.
Profesor Perusini je naglasil, da čaka mladi rod še veliko dela, če hočemo do-bobra spoznati način življenja in kulturno bogastvo teh krajev.
Na koncu je predavatelj govoril o perečem vprašanju izseljevanja. V Reziji je bilo izseljevanje aktualno že v 16. stoletju. V prejšnjih stoletjih se niso izseljevali samo revni, pač pa tudi plemiči, ki so iskali vojaško slavo, obrtniki, ki so iskali boljši zaslužek. Vsi ti so odhajali v večja mesta: Benetke, Milan in drugam. Pozneje so se začeli izseljevati tudi drugi in so iskali zaslužka po drugih državah:	v
Nemčiji, v Rusiji, na Češkem in pozneje tudi v Ameriki. Spočetka je bila emigracija le začasna. V 19. stoletju pa je postala emigracija stalna, brez vrnitve. Spočetka, ko so se emigranti vračali domov, je bila donosna, ker so svoj zaslužek prinašali v domače kraje. Pozneje pa ni bila nič več donosna, postala je celo zelo škodljiva, ker se je prebivalstvo vedno bolj manjšalo.
Ne Avstrija ne Italija nista imeli posluha za ta problem in ga sploh nista jemali resno. Na Benečijo in Furlanijo sta gledali zgolj kot na zbirališče cenene delovne sile. še manj zanimanja pa je bilo za kulturne posebnosti teh pokrajin. Tako je bilo v preteklosti in tako je, žal, tudi danes. Zato je naša skupna naloga, da odkrijemo svetu vse bogastvo, ki ga imajo tudi majhni narodi in manjšine, ki živijo ob robu velikih narodov.
Po predavanju se je razvila zelo živahna debata, ki je trajala skoraj do .polnoči. Tudi to predavanje je dokazalo, da so vsa ta vprašanja zelo potrebna in aktualna in jih moramo reševati s skupnimi močmi.
JAKA SLAK
Zahteve po priznanju ...
(Nadaljevanje s 1. strani)
Slovenski emigrant Aldo Furlan iz Prapotnega je kritiziral odsotnost oblasti na evropskem srečanju emigrantov v Zurigu in opozoril na dejstvo, da v nekaterih občinah Benečije kar brišejo iz volilnih seznamov emigrante, posebno tiste, ki so napredni in zavedni.
Pio Cragnaz iz Subida, voditelj naše Zveze emigrantov v Švici, je orisal ravnanje s slovensko manjšino s primerom prepovedi pošolskega pouka slovenščine v občini Bardo, pri čemer je omenil, da so takrat emigranti naslovili na pristojne oblasti protestno pismo, a da niso do danes še dobili nobenega odgovora.
Tako so beneški in furlanski emigranti razpravljali o svojih problemih in se zavzeli za enoten boj, skupaj z delavskim gibanjem dežele, da bi dosegli pozitivno rešitev problemov emigracije, katera naj bi postala res prosta izbira, predvsem pa čimprejšnjo vrnitev in zaposlitev na domači grudi.
Od zaključku konference so sprejeli emigranti resolucijo, ki jo v celoti obljavlja-mo na drugem mestu.
Proponiamo all’attenzione dei nostri lettori un documento firmato da 15 sacerdoti friulani che lavorano nelle parrochie della Carnia e che nella liturgia usano la lingua friulana. E' un documento che in modo chiaro spiega anche la posizione dei sacerdoti sloveni, nativi delle Valli del Na-tisone, che da anni si battono per i diritti della propria gente ed in particolare a favore della lingua locale.
Questo impegno deriva anche da precisi motivi pastorali come è possibile rilevare dal testo che pubblichiamo dopo averlo tradotto dal friulano nelle sue parti più significative.
La lingua
«E’ di fondamentale importanza che il pastore (il sacerdoti in cura di anime - n.d.r.) parli la lingua della sua gente, per un dovere di coscienza. Non è questo un lusso, un regalo, una degnazione o un favore: fa parte dei compiti che si è liberamente assunto nel giorno in cui è diventato pastore (sacerdote).
L'interprete
Non possiamo immaginare un sacerdote che parli col suo popolo con l’interprete, come non esiste una madre che non conosca la voce o la lingua del figlio. Tutto ciò che serve a conoscere più a fondo le pecore (i fedeli - n.d.r.) deve essere evidenziato ed usato; tra questi mezzi poniamo in primo luogo la lingua. Quando parliamo di «lingua» non intendiamo parlare unicamente del modo materiale di esprimersi, cioè delia conoscenza della lingua del popolo. Non tutti quelli che par-
lano francese, infatti, sono francesi, non tutti quelli che parlano italiano sono italiani etc. La lingua esprime un modo di pensare, di ragionare, di vivere. E’ l'espressione di tutta la vita di un popolo, presente e passato.
Il popolo
Come infatti esistono caratteristiche fisiche o psicologiche che si trasmettono di padre in figlio, così esiste u-na particolarità etnica univoca, che è il risultato di processi durati anni e anni e che si innesta al popolo e lo fa italiano, friulano, sloveno, tedesco etc... Non si parla qui di lingua ma di fisionomia spirituale di tutto un popolo. Naturalmente, per esprimere questa fisionomia è indispensabile, anche se non sufficiente, la lingua.
(A questo punto facciamo una breve considerazione. Se, pre esempio, un giorno tutta la popolazione delle Valli del Natisone parlasse la lingua italiana e dimenticassero il dialetto sloveno locale, conserverebbe sempre la fisionomia spirituale slovena precisa e nessuna proclamazione di italianità potrebbe renderla di fisionomia spirituale italiana. Di fronte alle argomentazioni del documento che stiamo leggendo appaiono quindi ridicoli quegli individui o i rappresentanti ufficiali della nostra gente che fanno o hanno fatto nel passato, non si sa da chi autorizzati, delle solenni quanto gratuite dichiarazioni di italianità a proposito della popolazione delle Valli. Se essi volevano con questo affermare che «siamo cittadini italiani, leali e fedeli
nei confronti della Repubblica italiana», allora siamo perfettamente d’accordo; se poi con queste* affermazioni volevano affermare che la nostra fisionomia spirituale ed etnica è italiana, allora non siamo per nulla d’accordo. I confini di uno stato ovviamen-i te possono rendere tutti i cittadini uguali di fronte alla legge o alle tasse da pagare, maij possono renderli psicologicamente o culturalmente uguali o uniformare (modi di vivere e di pensare diversi, n.d.r.) formatosi nel corso di centinaia di anni.
L’ambiente
Adoperando un'altra lingua,, il popolo non si sente a suo. agio, ha l’impressione di es-: sere come svestito o rivestito degli abiti di altri... sradicato dal suo ambiente, confuso tra altri popoli e senza una propria personalità.
Il Folclore
Se la lingua diventa unicamente un fatto di cultura e non di vita, di folclore e non di esperienza, allora hanno ragione quelli che fanno cantare le «villotte» in tutto il mondo. E avevano ragione i Babilonesi e gli Idumei che spingevano gli Ebrei a cantare i loro canti «ad flumina Ba-bilonis». Però gli Ebrei, con un nodo alla gola, rispondevano: «Come è possibile cantare i canti del Signore in una terra straniera?» (Salmo 137, a). Ecco che cos’è la lingua! E' l'acqua per il pesce e l’aria per il cristiano.
Non siamo contro nessuno
Non si tratta qui di prese di posizione campanilistiche o di rivincite su altre lingue, di pronunciamenti politici o cose di questo genere. Sì trat-i ta di essere se stessi e basta, e questo è un diritto che' non viene concesso nè dal governo, nè dai partiti, nè dal-* la Chiesa. E’ un diritto naturale.
I
Bisogna scegliere
Allora, se le pecore hanno questa lingua, è chiaro che il pastore debba scegliere: o parlare come la sua gente e restare pastore o parlarle in altra lingua e diventare forestiero. Se il pastore fa un calcolo di interesse, sceglie il padrone, se fa un calcolo di, coscienza sceglie le pecore... Conclusione
Per ciò non abbiatevela a male se non ci sentiamo di tradire la nostra coscienza e la nostra gente».
Festa di S. Agostino, vescovo - 28 agosto 1974.
Seguono le firme di 15 sacerdoti camici.	B.Z.
NOVA PESEM NAŠEGA LJUDSKEGA PESNIKA
ZIMA
Kakor roža sem cvetela, ko sem dekle mlado blo, kakor ptička prepevala pesmi svoje sem glasno Nič vič pesmi ne bon pela, zdaj se mi solzi oko, bliža zima se ledena zame pomladi več ne bo.
Je že jesen roko podala mrzli zimi, ne zvesto, tudi jest bon k’rnal zaspala, naj ti ne solzi oko.
RINALDO LUŠCAK
«at*
Na sliki je videti prvi ovinek nove ceste, ki bo peljala v Čišnje.
Recesija - strah emigrantov
■MMH
Ili v" ••**> --s'V
Bi
Ljudje, ki so na sliki In občudujejo našo kopo, gotovo niso ne grabiče ne senoseki.
Neobjavljena korespondenca
IVANA TRINKA
I-----------------------------
PISE PET AR
MATAJURAC
V Novem Matajurju je bilo objabljeno nekaj pisem in razglednic, ki so jih pisali Ivanu Trinku razni kulturni delavci, zgodovinarji in učenjaki. V štev. 9 smo brali o Vatroslavu Holzu, ki je bil prijateljsko povezan z našim rojakom Trinkom. V Trinkovi zapuščini so še tri razglednice Vatroslava Hol-za. Na eni izmed teh je podpisan tudi pesnik Aškerc. Ce pregledujemo razna pisma, dopisnice in razglednice, ki jih je Trinko dobival od vseh strani, vidimo, da so se nanj obračali ljudje različnega poklica in prepričanja, preprosti in učeni, vsi pa so se hoteli ob njegovem znanju obogatiti. In Trinko se je velikodušno razdajal. Kolikokrat je odkril neznane zgodovinske stvari, ko je brskal po arhivih in bi bil lahko pod svojim imenom to o-bjavljal, pa je oddal drugim, ki so ga prosili. Pomagal je, kjer je mogel in pri vsem svojem duhovnem bogastvu je ostal ponižen in skromen. In prav ta ponižnost in ■.kromnost je dvigala njegov -lgled doma in v tujini. Iz korespondence, ki jo bomo / bodoče objavljah, bomo skupno odkrivali razne o-sebnosti, obenem pa tudi veličino Trinkove podobe, ki je zažarela kot svetilnik in mnogim osvetljevala življenjsko pot. Ob tem svetilniku mora biti tudi naša pot v bodočnost svetlejša.
Najprej poglejmo tri razglednice Vatroslava Hoiza. Dve mu je pisal iz Ljubljane, eno pa iz Šmarij pri Jelšah.
I.
Na razglednici je slika Simona Gregorčiča z njegovimi verzi:
Le vstani,
vborni narod moj,
do danes v prah teptan,
pepelni dan
ni dan več tvoj,
tvoj je -
vestajenja dan!
Pod sliko je tiskano voščilo: Vesele velikonočne praznike! Pod voščilom: V Ljubljani, 29-3.07 V. Holz
Na hrbtni strani so tiskani verzi: Mal položi dar domu na oltar.
Nato sledi Holzev rokopis:
«Prečastiti prijatelj! Pošiljajoč Ti iskrene čestitke za Velikonoč, priporočam se Ti v blagohoten spomin z vsem spoštovanjem Piši kaj!
V. Holz
Razglednico je izdala Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.
II.
Na razglednici je zgoraj panorama Ljubljane, v levem kotu spodaj slika Magistrata, v desnem kotu pa I-van Hribar, župan. Pod sliko je datum: Ljubljana, 26-1-09.
Na hrbtni strani:
«Velečastiti prijatelj! Za jutranji god Ti želim vse najboljše in se Ti priporočam v nadaljno naklonjenost.
Jeli si čital Aškerčevo knjigo: «Akropolis in piramide»?, ki je izšla o Božiču 1908 pri Schwntnerju?».
Ob strani je Aškerčev podpis: «Pozdrav Vam- Svobodomislec Aškerc.
III.
Na sliki: Šmarje pri Jelšah z datumom: 10.11.1913.
Na hrbtni strani: «Velespoštovani prijatelj! V zahvalo na prelepi razglednici od 5.11.1913. Ti pošiljam sliko Šmarij pri Jelšak, kjer sem svoje dni preživel vesele ure z ovekovečenim pesnikom Aškercem, stanujočim v oni mali hiši pred cerkvijo, kar znači znamenje. (Op. Znamenje z rdečim svinčnikom) Bog Te ohrani zdravega in čilega! Tvoj V. Holz».
Ob strani: «Moj naslov v Ljubljani ostane do 30.IV.13 še».
Trinka je poznal tudi Viktor Bežek. pedagog, jezikoslovec in urednik Ljubljanskega zvona. Bežek je bil samo tri leta starejši od Trinka. Bežek je skoraj deset let poučeval na ženskem učiteljišču v Gorici, pozneje pa je bil navnatelj učiteljišča v Kopru. Ko je bil v Gorici, je spoznal tudi Ivana Trinka. V pismu, ki ga objavljamo, izraža željo, da bi se rad privadil italijanščini in prosi Trinka za posredovanje.
Prečastiti gospod profesor!
Oprostite, da Vas po tolikem presledku - zadnjič sem bil menda Vaš gost v družbi Marice in prof. Rutarja leta 1898. - zopet posetim vsaj s temi vrsticami. Nadejajoč se, da ste še živi in zdravi, dasi ni o Vas ni duha ni sluha, se drznem Vaše velero-dje nadlegovati z neko prošnjo. Jaz bi se rad nekoliko privadil italijanščini, katero sicer teoretično še precej poznam, a praktično prav slabo, in tako bi se rad v teh počitnicah za par tednov nastanil v kakem italijanskem mestu, najraje v Vidmu, ki mi prav ugaja. Zato je moja prošnja ta, da bi mi Vi šli neoliko na roko z dobrim svetom. Jaz bi se rad nastanil za par tednov v kakem privatnem stanovanju, najraje pri kakem učitelju, ki bi lahko tudi lekcije dajal. Ako bi bil kak človek, ki bi se rad slovenski učil, bi ga jaz rad slovenski učil v zameno. Največ bi mi bilo do tega, da bi prišel do prilike, da bi poslušal dobro italijansko konverzacijo. Tudi konference, pridige ali predavanja ital. bi rad poslušal. Iz vsega naštevanja ste pač že uvideli, kakšne so moje želje in ako mi morete dati par dobrih svetov, bi Vam vil jako hvaležen. Hrane pa privatne ne bi maral, nego menim zahajati v gostilno. V Videm mislim priti to soboto, in zelo bi mi bilo drago, ako mi dotlej daste nekoliko informacij. —
Proseč Vas oproščenja radi nadlege in zahvaljujoč Vas že naprej za prijazno u-slugo, beležim z odličnim spoštovanjem.
Vašemu velerodju prevdani
V. Bežek
V Gorici, dne 28.VII.02
V prijateljskih stikih s Trinkom je bil tudi Ivan Hribar, ki je bil rojen leta 1851 in je učakal visoko starost. štirinajst let je bil ljubljanski župan in pod njegovim vodstvom so bila o-pravljena razna javna dela. Hribar je bil predvsem politik in se je zavzemal za narodnostne pravice. Tudi pisal je veliko v razne časnike in časopise. Iz dveh ohranjenih pisem spoznamo, da sta se s Trinkom večkrat srečala in sta si v mlajših letih veliko dopisovala.
I
Dragi prijatelj.
Življenjska pot in veliki zgodovinski dogodki pretrgali so najino obče v in tudi dopisovanje, vendar pa u-pam, da mi ne boste zamerili, ako Vas ogovarjam ob spominu na najino poznanstvo in duševno sorodnost s prijateljskimi besedami. Večkrat sem v teku let in ob dogodkih časa mislil na Vas. Prav živo mi je pa one trenutke, ki sem jih z Vami preživel v živahnih pogovorih na Vidmu, priklicala v spomin vest, da ste dočakali svojo sedemdesetltnico, ki je pri meni že davno za mano. Nadeljam se, da ste še vedno telesno in duševno krepki in zdravi in prav iz srca Vam želim, da takšen učakate najskrajnejših gra-Za spomin na najine svo-človeškega življenja, ječasne prijateljske stike, dovoljujem si poslati Vam sedem zvezkov svojega slovstvenega dela. Upam, da najdete v njih marsikaj, kar Vas bo zanimalo.
Sprejmite moje prijateljske pozdrave in preživite lepe velikonočne praznike v sreči in zadovoljstvu.
V Ljubljani, 10.4.1933 Vaš
Iv. Hribar
II
V Ljubljani, 20.4.1933. Dragi prijatelj, knjige sem poslal priporočeno in sem danes rekla-moval dokaz, da Vam jih je pošta izročila.
Iskreno Vas pozdravljam
Vaš Iv. Hribar.
Prihodnjič bomo zvedeli za stike, ki jih je Trinko imel z raznimi slavisti: O-blak, Jagič, òemy in drugi. Nadvse zanimivo pa bi bilo, če bi mogli odkriti pisma, ki jih je Trinko pisal vsem tem možem. Morda se bo kdaj vsaj delno to posrečilo. In šele takrat bomo spoznali Trinka v pravi luči, ki nam bo osvetlila v celoti njegovo delo.
JAKA SLAK
Dragi brauci!
Pred božičnimi prazniki sem šu no malo po naših dolinah, da bi zviedeu kjek novega. Paršu sem na Trušnje pod Dreko, kjer me je usta-vu Dino JJpantih. Poviedu mi je niekaj takuo debelih, da sem se lepuo nasmejan. Ker pa se ne smjejem rad sam, sem se odloču, da vam napišem, kar mi je poviedu, da se bote smejali tudi vi.
«Te parvi tiedan sem biu par Trinkih — mi je jau Dino — Kadar je bluo že pozno, sem stopu do Pepa Tomaži-cja an ga prosu, naj me peje Z autam domov. Pepo je no malo pogodarnjau, ker se je parpravju spat, a ker je dobrega sarca, sem se mu usmilit, zatuo me je peju do Tru-šnjega. Kadar srna se parpe-jala pred mojo hišo, sem iztopu an ga uprašu, dost mu dam.
«Taužent lir!» mi je ogou-riu.
«Ne, ti ne dam taužent a. Zadnjikrat sem ti dau samuo 500 lir.»
«Nocoj mi daš taužent!».
«Ne, ti ga ne dam. Rajši pejajme nazaj tja, kjer sme uzeu!».
«Stopi u auto!» mi je kuazu odriezano. Jest sem ustopu an takuo me je spet peju k Trinku. Par Zajcu srna zapila še usak po an par taužent. Kadar je bla ura že deleč čez punoči, mi je jau Pepo: «Al te bom še lugo čaku, daj, da te peljem domov.» Spet sem
se mu nabasu. Kadar srna paršla do Trušnjega, sem ga uprašu: dost ti dam pa zdaj?»
«Nu, daj mi 500 lir!».
Takuo sem mu dau 500 lir za dve potovanji.»
Dino je biu tisti dan dobre volje, zatuo mi jih je pravu še an še. O stricu Mihi je uriedna, da jo napišem.
U nieki dreški vasi je živeu stric Miha, a usi so ga klicali samuo stric. Biu je bistrega uma, modar an učen človek. Pravli so, da se je učiu za mašnika, kadar je biu mlad. Stric je imeu samuo tisto pečjo, da ga je rad piu. Ko so ga uprašali parjatelji, zakaj ni šu s šuolanjam do konca, zakaj ni ratu mašnik, jim je odgovarju da je helih, iz katerega pijejo mašniki vino, premajhan. Če bi biu kelih velik ko škaf, bi biu rad mašnik, ker pa je maj-han, je slieku talar an paršu damov.
Niekega dne so šli iz Dreke na božjo pot, na Sv. Goro. Bluo jih je puno an med njimi je biu tudi stric Miha. Na Sv. Gori so šli usi k Sv. Spovedi an k Sv. Obhajilu. Po puno lietih se je odloču, da gre k spovedi tudi Miha. Kadar je poviedu use griehe, ga je uprašu spovednik, če ima še kej grehu.
«Ne, mislim, da sem vam use poviedu.» je odgovoriu stric Miha.
«Potle mi muorate objubi-ti, da ne bote vič grešiu!» mu je jau spovednik.
«Kaj so napravli te drugi,
tisti, ki so se spovedovali pred mano? Al so usi obnubili, da ne bojo vič grešili?»
«Usi so objubili!»
Miha, ki je do takrat pobožno kleču pred spovednico, se je zadani an začeu z uso močjo vlačiti spovednico pruoti cerkvenim vratam.
Spovednik veleti jezno iz spovednice an začne arijut: «Al ste znoreu? Kaj bote dielu? Sada ste mi objubu, da ne bote vič grešiu!»
«če so vam usi objubili, da ne bojo vič grešili, ne bote vič potrebovali spovednice!» odgovori stric spovedniku.
Manih ga je zaloviu iz cerkve, zatuo se je šu tolažit u bližnjo oštarijo.
Stric Miha je živeu kumar-no doma. Če je kada paršu do lire, jo je hitro nesu oštirju, zatuo je malo jedu. Če je ponucu za pijačo, ni imeu za jedačo. U njega vasi je zahaju u buj bogato družino Z upanjam, da jim ostane par večerji an ries jim je vičkrat ostalo, a gospodinja je bla takuo uoharna, da je rajši vargla ostanke u pomijo, za prase, kot pa, da bi jih bila dala stricu. Niekega nesrečnega dne je gospodinja na hitro umarla. Tisti dan, ko je biu nje pogreb, so vasnjani uprašali Miha: «Kaj ne greš na pogreb?»
«Prase naj gre!» jim je na kratko odgovoriu.
Vas pozdravja vaš Retar Matajurac
mons. Ivan Trinko
PREDAVANJE O BENEČIJI IN IVANU
TRINKU V LJUBLJANI
Dne 17. decembra je na teološki fakulteti v Ljubljani Jožko Kragelj predaval slovenskim bogoslovcem o Be-čiji in Ivanu Trinku. Najprej jim je podal zemljepismi pregled Beneške Slovenije in kratek zgodovinski oris vseh važnih dogodkov od časa beneške republike do da-našijih dni. Nato jim je spregovoril o Ivanu Trinku kot človeku, pesniku, pisatelju in buditelju narodne zavesti pri svojih rojakih. Predavanje je popestril z barvnimi diapozitivi, ki so mladim fantom prikazali rojstni kraj Ivana Trinka in druge beneške vasice iz Na-diških dolin. Bogoslovci so si ogledali razno literaturo o Benečiji in so se v debati zanimali, kakšno je sedanje stanje beneških Slovencev, kako delujejo razni zbori, kulturna društva in izobraževalni tečaji. Izrazili so željo, da bi si radi tudi sami čimprej ogledali to deželo in po beneških vaseh nastopili s svojim zborom.
KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH
p|
/i/'V' -N;	■	y-:''	|
ÌÌW&T i ■
Pogreb starega garmiškega šindaka Antona Pavletiča ■ Balda iz Seuca.
DREKA
RAZGOVOR S ŠINDAKAM
IZ DREKE GOSPODOM MARIOM NAMORJAM
Dreka je narbuj majhan komun naše Benečije, a tudi majhan komun Lahko napravi puno reči, če je lepuo upravljan, lepuo administriran.
U zadnjih lietih gledajo u-si judje iz naših dolin z ob-udovanjam tisto, kar dielajo u Dreki. Asfaltirali so cieste po skoraj usieh vaseh. Tudi mi smo šli u Dreko, da bi videli ob blizu njih čudež. Peljali smo se naraunost na Brieg, do šindaka Namorja, da bi nam poviedu, kaj so nardili u zadnjem lietu, kaj-šne namiene an upanja imajo za drugo lieto, šindak Na-mor nas je sparjeu zlo pa rjazno. Potle, ko smo mu voščili srečno Novo lieto, smo začeli razgovor o die-iih, ki so jih napravli u preteklem lietu an kaj še nameravajo napraviti za lieto
1975.
«U lietu 1974 smo ries napravli puno diel, ki so velike uriednosti za naše judi, vasi an cieu komun», nam je jau šindak Namor in nadaljevali: «vičkrat nam pridejo izbire usiljene, da se nekaj za eno vas napravi prej kot za drugo, zatuo pride lahko do kritik. Nam se hudo zdi, ko ne moremo usieh hnadu uslužiti an zadovoljiti. Usaka vas ima soje po-triebe, ne smiemo pozabiti obednega. Zgodi pa se, da oblasti prej odobrijo an načrt (proget) kot drugi, če ne ponucaš dnarja do določenega ca j ta, ti ga lahko odvzamejo. Takuo se zgodi, da ima adna vas prednost pred drugo, čeprau so bli hnadu predloženi načrti za podobno dielo. Krivda ni naša. Mi bi želieli napraviti usa po-triebna diela naenkrat. Mi poskušamo dielati takuo, da bi bluo kritik čim manj, a tudi šindak je samuo človek, ne more dielati čudežev.
Če smo u preteklih lietih rešili probleme nekaterih vasi, asfaltirali obstoječe cie-sta an zrgadili nove u vasi, ki so ble brez njih, smo u lietu 1974 napravli tele diela:
Asfaltirali cieste: Kras -Barnjak;
Kras - Devica Marija (do cierkve);
Trinko (od provincialne cieste do vasi);
Prapotnica (Gorenji konec, od provincialne do vasi);
Sv. štoblank (od provincialne do cierkve);
Zavrt (od provincialne do vasi ) ;
Obranke (od provincialne do vasi).
Tele diela so koštale par-bližno 35 milijonov lir. Od teh nam jih je dala 10 Re-gion, 5 Ministrastvo za notranje zadeve (Ministero degli Interni), ostalih 20 mi-lijnov je šlo iz naše komunske kase. Poleg teh diel smo postrojili dva komunska bri-tofa, par Sv. Štoblanku an par Devici Mariji. Postroji-teu je koštala 10 milijonov lir. Denar nam je dala Re-gion. Videli ste tudi,, da strojimo komunsko hišo, ki nam je bla zgoriela pred petimi lieti. U tuo dielo smo do sedaj uložli 15 milijonov lir, a jih bo trieba še. Od teh punucanih 15 milijonov, smo jih dobili 6 od zavarovalnice (ašikuraciona), 5 nam jih je dalo ministrstvo (interni), ostalo pa je zaluožu komun. Videli ste tudi, da dielamo panoramsko, turistično ciesto iz Klodiča do Krasa, ki bo koštala parbliž-no 260 milijonov lir. Za to ciesto bo dala dežela ( Regioni 80% kontributov, provinca 10%., drugih 10% bomo plačjali mi an grmiški komun. Ta naša turistična cie-sta se bo povezala s tisto panoramsko, ki peje iz
Čedada čez Staro Goro, Dolenji an Gorenji Tarbi do razpotja par Rukinu. Ciesta bo velike uriednosti. Pomagala bo turističnemu razvoju 5. gorskim komunom: Prapotnemu, Sv. Lienartu, Srednjemu, Grmeku an Dreki».
«Kajšni so vaši načrti, (progeti) za to lieto?» smo še uprašali dreškegašindaka. «Parva moja skarb bo zgra-diteu cieste u Malinske, edina naša vasica, ki je še brez nje, a ne po naši krivdi. Nameravamo tudi zgraditi ciesto iz Dobenjega u Lombaj, ki bo povezovala vasi dveh komunov. Tudi tale ciesta bo velike uriednosti. Znano vam je, da je Dobenje narbuj velika vas dreškega komuna. Puno dielaucev iz te vasi hodi na dielo zjutraj z avtobusom u Manzan. Pot iz Dobenjega do miesta, kjer jih čaka avtobus, je zdaj preduga. Tuo je za dielauce huduo posebno u zimskem cajtu, u mrazu an ob slabih urah. Ko bo zgrajena ciesta do Lombaj a, bojo imieli krajšo pot an jim bo dost buj lahko. Potem imamo še druge skarbi. čeprou smo zgradili an asfaltirali ciesta po usieh naših vaseh, razen Malinskega, imamo u načrtu zgraditev še puno poti».
«Kajšne poti?» smo ga u-prašali.
«Te so interpoderalne poti, ki bojo šle od vasi do puoja, do senožet an do naših starih an novih hosti, iz katerih je težkuo uon spravljat pardielke, senuo, darva an ljes. če bomo mogli napravit te puojske an hostne ciesta, bomo valorizirali tiste kraje an kosuove naše zemje, ki skrivajo veliko bogatijo, ki jo brez poti ne moremo šfrutuvat. Puno judi bi se ustavilo doma, ker bi imieli dielo u sojih domačih «minierah». Tu mislim na naše, do zdaj nedostopne hosti.
Takuo mislimo. Na kratko sem vam poviedu, kar smo napravli an kar mislimo še napravit. Puno sem dielou, puno skarbim, a se še zmje-raj najdejo judje, ki kritizirajo. Nepoštene kritike me bolijo, a namesto, da bi nanje reagiral, se potuhnem, pridem domov an se skregam z mojo nadužno Maričko». je smeje baključu svoj govor simpatični dreški šindak.
Mi mislimo, da je šindak Namor uriedan use pohvale an dobar zgled za druge komunske gospodarje. Tudi mi vemo, da je težkuo uslužiti use judi, a vičkrat so kritike potriebne, pomagajo potiskati reči naprej. Če pa šindak lepuo usluži večino sojih judi, je komun srečan an tajšan šindak je lahko pono-san sam nase.
BRIŠKOLA NA KRASU
U nediejo 29. decembra je bla u restavraciji par Mau-riziu na Krasu velika tekma (gara) briškole. Na briškolo je paršlo puno igraču iz bližnjih an daljnih krajeu. Tisti, ki so se plasirali na parvo, drugo an trečje miesto, so dobili lepe premije. «Kopa» pa je šla na Laze, ker sta paršla na parvo miesto čiči-goj Mario — Šjoru an čiči-goj Livio - Flipu.
Kadar je zviedeu stari šjor, Pepo, da je postau njega sin kampion briškole, je jau: «Use je buojš ko nič, kampion pa je le kampion. Rad sem, da so nabrisali Garmičane!».
Po briškoli je napravu Maurizio dobar gulaž za u-se.
NA BRIEGU SO UBILI DRUGEGA CINGHIALA
Jagri iz Briega so bli srečni to pasano lieto. Zavalili so puno merjascu. Zadnjega je ustreliu Bemjak Mario Mario u nediejo 15. decembra. Pezu je 97 kg., a ga je muoru razdelit na 19 kraju takuo, da mu je ostu njemu maloman samuo rep.
SOVODNJE
PEGNI JE
TRAGIČNA SMART DVIEH MLADIH PUOBOU
U soboto 28. decembra sta zgubila življenje na tragično vižo dva naša mlada puo-ba, kužina, Lucijan an Mario Markič, parvi star 34 liet, drugi pa kumi 21, saj je
pred malo dni odslužu suda-ščino. Novica o tragični smarti Markičev je žalostno odjeknila po usieh naših dolinah.
Kužina Markiča sta kuhala žganje u zaparti klieti za domačo potriebo. Zdi se, da se je nabralo u klieti puno gasu, da je zmanjku kisik (ossigeno) takuo, da sta se oba zadušila. Kadar so jih odkrili, je bluo že prepozno, čepru sta dajala šele znake življenja. Parjateu jih je pe-ju z autom do čedadskega špitala, a usa pomuoč je bla zastonj. Oba sta preča u-marla.
Smart dvieh mladih kuži-nov je globoko pretresla use judi naših dolin an užalosti-la use tiste, ki so jih poznali, saj sta bla poštena an die-louna mladenča.
Sada bo o njih smarti kaj-šan špekuliru, češ, da bo po-trieba še buj preganjat tiste, ld kuhajo žganje po naših dolinah. Tem judem muora-mo poviedati, da ga ne obe-dan kuha za prodajanje, da ga kuhajo, da bi ne metali sojih pardielku, sojga blaga v gnojak, kjer ni ne kupcev ne distilerije, da bi kupili naše pardielke
Je puno kumetov, ki se bojijo kuhati žganje, zatuo metajo proč soje blaguo. če bi ne bluo prepoviedano kuhanje žganja, bi lahko spremenili soje pardielke u buoj-šo uriednost. Kuhali bi lahko na odpartem, kjer ni nevarnosti, da človieka zaduši gas. Če bi ne bluo prepovedi, bi bla dva mlada Markiča šele živa.
Problem kuhanja žganja je star par nas, kot je stara Benečija.
Naši judje so ga kuhali fraj pod beneško Republiko an pod Avstrijo. Ko smo par-šli pod Italijo, so začele tragedije, preganjanje an puno družin je blu sprajuenih na kant. U dostieh europskih deželah je kuhanje žganja parpuščeno. Tisti, ki ga kuhajo, plačjajo določeno takso, potle kuhajo, kadar čjejo an kjer čjejo. še u Trstu velja an stari auštrijanski leč, ki dopušča kuhanje žganja. Al bi se ne moglo napravit nieki podobnega tudi u naših dolinah?
Naj zgane huda nesreča, ki se je zgodila u Pečnjem, naše domače pa tudi druge oglasti, da bi napravle use, da se pozitivno reši ta problem. Kadar pravimo «pozitivno», ne mislimo na večje preganjanje an na lovienje žganjekuharjeu, ker bi tuo pomenilo preganjanje, direktno ali indirektno, usieh kumetov naše Benečije.
FU OJ DA
U saboto 21. dicemberja 1974 je umoru Scozier Luigi, star 74 liet. Rodiu si je u Čenieboli in 30 liet od tega je kupu hišo u Fuojdi, kier je živu s sinom in družino.
Na pogrebu, ki je biu v pon-deljak 23. dicemberja, si je vidalo da naše judi daržio za naše judi, kier po 30 liet ga nieso pozabili uaščani iz čeniebole. Kar puno ih je prišlo mu dajat zadni poz-drau.
A. C.
PRAZNOVANJE BOZICJA U HLOCJU
Circolo Culturale Rečan (Društvo Rečan) je lietos organizu za Božične Praznike no mošto quadru an lesenih skultur, an drugih diel, gor par Hloc.
Tele diela so ble zložene od Božicja do Svetih treh Kraju. Par oštarij Mohorin je škultor Franko Zuodar Miklaužu goz Barnjaka pre-žentu njega lesene glave. Tele so ble velike ku te za ries. Nimar par Mohorine so še ble parstaviene nieke diela iz ščin an uarbe M. Medveša z Gorenjega Mersina an niekšne rikame Chiare Go-renszachove z Dolenjega Mersina.
U Balonarjovi oštarij je Romano Cromaz taz Sauad-njega, ki ima no rejo rib, pržentu njega zlo lepe quadre.
iMUP
Gospod Paskal Gujon govori u Klo-dicu o svojih bukvah.
U saboto 28. dicemberja je u oštari Mohorinovi ga-spuad Pašqual Gujion nar-diu no konferenco, kjer je guorju gor mez njega buk-va «La gente delle Valli del Natisone». Dost judi ga je pošlušalo an od telih dost ih je blua, ki se ih nia vajeno videt u telih manifeštacio-nah. Tele bukva pa so zlo interesantne, kjer pravjo od naših dolin an od naših judi.
Za tole parložnost je go-spuod Gujon predau puno bukvi, use tiste, ki je parne-su za sabo, takuo, da so mu še zmanjkale. Tisti, ki so jih želieli še kupit, jih lahko u-šafajo par avtorju, na društvu «Ivan rinko» u Čedadu, na društvu «Rečan», na študijskem centru «Nediža» an na «Arti Grafiche Friulane» u Vidmu.
LOMBAJ
Ponoči od Božiča na Sv. Štefan je na hitro umaru Bepic Gus - Uerinu po domače. Star je biu 52 list. Dobili so ga martvega u pa-stieji. Imeu je sarčno bolie-zan.
SV. LIENART
GRADIJO CIESTO POD ŠKRUTOVEM AN U
CIŠNJE
Tudi u našem komunu bojo napravli lietos za vič milijonu lir jaunih diel. U čišnje an pod škrutovim so že začeli graditi cieste. U čišnje jo gradi gorska gospodarska skupnost (Ente di E-conomia Montana) an bo koštala 45 milijonov lir. Končno bo tudi Čišnje povezano z dolino. Pod vasjo škrutovo pa dielajo «dira-mazion». Spejali bojo ciesto pod vasjo, od konca škratovega, če pridemo iz Čedada, do Kekulnovega hrama. Tale ciesta se je « zdreliela » nad 50 liet. Do sada je bla zmieraj velika nevarnost za šoferje, ki so muorli vozit po stisnjeni poti skuoze vas. Nevarnost je bla tudi za judi na vasi. Tale neušečnost an nevarnost bota sada od-pravjene. Dielo vodi videmska provinca an bo koštalo 80 milijonov lir.
GORENJA MIERSA UMARLA JE MARIJA GURDIANOVA
Marijo Trušnjak, uduovo Garjup, smo jo usi poznali. Bla je zavedna an poštena Slovenka. Jubila je našo pie-sam, naš jezik an druge u-čila u jubezni do njega.
Zavojo tega je dost pre-tarpiela.
U čedadski špitau jo je spravla neodpustljiva bolie-zan. Umarla je u torak 24. decembra. Stara je bla 71 liet. Pogrebli smo jo par Sv. Lienartu na dan Sv. Štefna, 26. decembra popudne.
Puno judi jo je spremljalo k zadnjemu počitku. Ohranili jo bomo u liepem spominu.
Vasi pod Kolovratom.