240
Grahov mol.
Ta mali merčes nam pokvarja grah, posebno na Krajn-skem, tako zlo, da se nam pripravno zdi, da tudi v wNo-vicahtt od njega nekoliko omenimo.
O njegovi naturi je gosp. kustos Vincenci Koliar prav veliko mikavnega in zanimivega naznanil.
Grahov mol (Erbsenkafer, brachus piši) je majhen, čemorujav, belopikast, krilat keberček z dvema belima lisama na zadnjem koncu života, ki ena čez drugo v podobi križa ležite, po kterih se lahko od navadnega grahovega mola razloči, kteri je sploh znan in ki se metuljem prišteva.
Preden začne grah cvesti, se keberček že na njivi z grahom obsejani prikaže, kjer se on in ona parita. In kmali potem leže babica, kakor gosp. Koliar misli, zalego v grahovo stročje ali pa na njegove stebla, kar je pa mojim skušnjam ravno nasproti. Po mojih skušnjah leže babica jajčika v cvetno čašico, in tukaj se iz njih gosenčice izvalijo, in rastejo ia se ponašajo s stročjem vred, pozneje zlezejo po steblu do stroka in se skoz lušino v grahovo zernje zarijejo. Ce bi pa babica jajčica na že izraženo stročje legla, bi gosenčica s stročjem vred enako ne rastla, in potem takem bi se pozneje ne mogla skoz že precej sterjeni strok pregristi in v zerno grahovo vgnjezditi. Kdor pogostoma o cvetji na grahovo njivo zahaja, bo gotovo tudi zapazil, da grahov keberček grah, ravno preden jame cvesti, najraji obiskuje; kadar cvetje že nekoliko ponehuje, se po-maleiti zmanjšuje, in potem ko je grah popolnoma ocvetel, tudi on popolnoma zgine. Tukaj moramo pa še opomniti, da mora naturni nagon mola opominjati, da se prezgodaj v grahovo zerno ne zaprede, sicer bi se moglo zern spriditi, spreobernilo bi se namreč v belo gručo prahu podobno, od ktere bi gosenčica gotovo tudi kmali poginila. To se dostikrat tudi takrat pripeti, kadar je negodno vreme grah v rasti zaderževalo, in gosenčica se ni o pravem času v grahovo zerno zarila. Ce se je pa gosenčica o pravem času v zerno vrila, to zapredenje mola ne zaderžuje v rasti zerna celo nič, ampak zraste popolnoma debelo, kakor druge zerna, ki jih mol ni napadel. Ce se zeleni strok od zerna odluši, se s prostimi očmi vidijo tiste zerna, ki jih je mol napadel, vidijo se namreč po njih čeme pikice, ne večje kakor če bi bil kdo z iglico va-njo vbodil. Od začetka se le pod luskom likoma naprej pomiče, dokler se ne spravi do srede, kjer se nje daljno razvitje prične in dokonča. Ko je že popolnoma keberček postal, prebode lusk na drugi strani in izleže iz grahovega zernja in sferči kamor se mu poljubi. V zgodnjem grahu, v tako imenovani grašici, noben mol, ako se koj po žetvi omlati, ne ostane v grahovem zernji, ampak popusti svoje stanovališča; vse drugače je pa s poznim, tako imenovanim grahom za kuho. Ta grah je zrel in se požanje in omlati že precej pozno proti jeseni, zato se pa tudi mol prav rad va-nj vgnjezdi; čez zimo v njem ostane; spomladi pa svojo hišico zapusti in v prosti zrak odleti.
V vsakem grahu, če le ni bil še pred pozno jesenjo omlačen, po navadi keberček pogine. Tudi neugodno vreme ga pokonča, ali o potresu ob mlačbi pogine in konec vzame.
Kdo zamore tedaj reči, da bi ne bilo molu prirojeno, da svojo hišico tako hitro zapusti, ko popolnoma verha doraste. in se na prostost poda; v grahu le tabart ostane, če ga mraz prehiti, ali pa mu zakasnjena mlačba ne pripusti, da bi svoje ležišče zapustil.
Lahko se vsak prepriča: ali so moli v grahu ali ne, če ga le v gor ko hišo prinese. Berž ko moli gorkoto čutijo, jamejo iz graha lezti. Ko so enkrat na prosti zrak prišli, ostanejo čez zimo do spomladi v hišah in skednjih ali v zidovnih in drevesnih razpoklinah, kjer jih še tako hud mraz ne pokonča.
Škoda, ki jo mol grahu prizadene, je dvojna; pervic je grah, ki ga je mol napadel, veliko lažji, pri drobnem skoraj za polovico, pri debeljem pa za četerti del, in tak od molov razjeden grah ni za prodaj več, ampak se le za klajo živini porabi. Predalječ bi pa šel, kdor bi mislil, da je od mola razjedeni grah človeškemu zdravju škodljiv ia da ni za druzega kakor za preč vreči. Drugič ne pride grah ob moč kaljivosti, ako ga tudi mol nekoliko razje; druge škode mu ne napravi, bi rekel, kakor le to, da je nekoliko lažji, ker ga le od strane ogoli, do kali pa le malokterikrat zadene.
Ce bi nas pa utegnil kdo poprašati: kako se da mol pregnati in pokončati, mu moramo naravnost odgovoriti, da nimamo zato do zdaj še gotovega sredstva, s ktcrim bi se dal ta merčes zatreti. Ker kmetovavci sploh mislijo, da se večidel mol po semenu razširjuje in množi, je bilo od več strani nasvetovano, naj se grah kake ure pred setvijo na zlo vroč kraj (od 40 do 50 R. stopinj) postavi; taka vročina mola pokonča, kaljivosti pa nič ne škoduje. Tej škodi bi se pa po tem lahko v okom prišlo, če bi se lanski ali predlanski grah za seme jemal, v kterem ni več živih molov, kakor tudi marsikteri kmetovavci že delj časa ravnajo.
Na vse to moramo pa vendar le opomniti, naj kmetu-vavec grah pred setevjo pregreva ali kakorkoli namakva ali pa predlanskega seje, bo težko mola odpravil, da bi mu ga več ne razjedal, ker na to vižo se le mol zatare, kar ga je v grahovem zernji, ne pa tisti, ki je že iz njega pobegnil.                                                            (Konec si.)
Grahov mol.
(Konec.)
Da bi bolj natanko zvedili: od kod da zahaja mol, ki tako pogostoma grah napada, smo bili dobili grahovega semena od nekega kraja, kjer se ni še nikdar slišalo, da bi se bil mol graha lotil; pregledali smo zerno za zernom in nikjer nismo mola zapazili. Omenjeno seme smo vsejali; na drugo njivo pa, ki je bila kakih 15 minut od te oddaljena, smo pa navadno domače seme pometali, od kterega je bil četerti del od mola razjeden. Ravno ta čas smo vsejali tudi v neko gredo na vertu nekoliko tacega graha, ki je bil poln molov.
Kako se je ta ali uni grah o žetvi obnesel, bo marsikdo radoveden zvediti. — Od unega, ki je bil na prosto polje posejan, je bil četerti del od mola napaden; unega pa, ki ni bilo nobenega mola v njem, se je bil ta merčes najhuje poprijel; v unem nasproti, ki je bil na vertu vsejan, čigar seme je bilo od mola najbolj razjeden o, ni bilo kar nobenega mola.
Da bomo ta čudni prikazek bolje razumeli, se moramo na molovo naturo ozreti, od ktere smo že koj v začetku nekoliko omenili. Grahov keberček ljubi namreč sonce in gor k o to; gotovo bo raji na njivo na prostem polji letal, kakor na uno, ki je al v senci ali blizo kakega gojzdiča; ravno tako dela tudi dvojka (Kohlkafer), tako imenovana zeljska bolha, in se ne loti zelja, ki v senci ali pa v bolj hladnem kraji raste. — Grah, v kterem ni bilo mola zapaziti, je bil na prosto polje, toraj na sončnato njivo posejan; tisti, kterega četerti del je bil molov, je bil na njivo
248
blizo gojzdiča posejan; uni pa, ki je bil od molov najbolj razdjan, je bil na vertu posejan; zato ga pa niso moli napadli, kakor una dva na prostem polji. Iz tega je očitno, da kdor grah na prosto polje in sončno njivo seje, mu ga bo mol bolj zdelo val, kakor unega, ki je bil v bol; hladan in senčnat kraj sejan.
Po vsem tem rečemo, da od semena, naj se seje k a* koršno koli, ne bo nihče in nikoli terditi mogel; al ga bo mol napadel ali ne; mol le takrat škodo dela, ko se je že pred setvijo iz graha spravil. Tega pa nikakor ne moremo verjeti, kar gospod Ko 11 ar terdi, da ima kmeto-vavec mola popolnoma v svoji oblasti tako hitro, ko je grah z njive v skedenj ali pa na kasto spravil; tu ga more tudi lahko pokončati, in bo drugo leto svoj grah mola obvaroval. Kako se mol pokonča, ko se grah domu pripelje, nam pa gosp. Ko 11 ar ni razodel, in dokler tega ne zvemo, tudi verjeti nemoremo, da bi se lahko pokončati dal. Preden kmetovavec grah domu spravi, se mu že nekoliko zernja na njivi izpreza, in kdo bi mogel keberčkom braniti, da bi iz zernja ne izlezli in se na vse kraje ne razleteli. Ravno tako se razleze ta živalica med mlačbo, posebno ob gorkih in sončnatih dneh, tudi v kasti leze ta merčes več aH men j iz graha, če se kako drugače ne pokonča. Tega po-koneevanja bi se pa mogel vsak lotiti, zakaj če bi naš sosed mola v svojem sočivji ne zaterl, bi od njega ne-pokončani merčesi na naše pridelke ferčali in jih po svoji navadi zdelovali. Posamno pokončevanje omenjenih keberčkov bi pri neizrečenem plodenji  malo  ali pa celo nič ne zidalo.
Ce tedaj na semenu ni nič ležeče in je vse eno: al je zdravo ali molovo, mora vsa naša skerb na polje obernjena biti. Morebiti bi se dal s kakim razjed ljivim ali smerdljivim prahom pregnati in pokončati, če bi se ž njim grah, preden v cvetje gre, poštupal. In akoravno imamo malo upanja, ga na to vižo zatreti, moramo vendar skušati to in uno, da pridemo škodljivemu merčesa v okom.                                    Po „Tyed. česk. gosp. dr.tf