P R O S V E MEDVEDOVA LIRIKA. DL: IVAN PREGELJ. Moja pesem ni zgovorna kakor mehka duša kurtizane, klena, trda in osorna mislim bolj kot čustvom je udana. (A. Medved v Domu in svetu 1910.) 7V li je lirik Anton Medved še vprašanje! •*»¦ Župančič mu je bridko sodil, da ni pravi pesnik. Župančič že, ki je podobno povedal o Francozih, da imajo samo Villona in Ver-lainea. Ivan Cankar je cenil Medvedu pesem in lepi, človeški obraz. Sardenko ga je vzpo-redil_ ob »realista« Otona kot »estetiškega idealista«. Še so bili, ki so očitali Francetu Lampetu, da je s svojim listom Medveda pokvaril. Medved sam je dvomil, ali je pesnik ali ni, pa se je vendar vzporedil ob »ulivajo-čem« Ketteju kot stvaritelj, ki »kleše«. (Prim. Iz. Cankar, Obiski str. 13, 134, 135, 174). Slovstvena zgodovina je lepo zaključila, da je »plodni Medved iz Levstik-Cimpermannove pesniške miselnosti, iz epigonstva svoje dobe našel svojo lastno pot«. (Prim. Prijatelj, Slovenačka Književnost str. 75, Grafenauer, Kratka zgodovina2 str. 260). Kako je Medved »našel svojo pot«, slovstveni študij še ni povedal. Tesen, bolj inciativno vzgojen nego popoln odgovor naj bodo naslednje črte.1 # # # Stoji, da je Medved med najbolj plodovitimi liriki našega slovstva pred moderno. Stoji, da je v devetdesetih letih najizrazitejša lirska osebnost ne le v Domu in svetu, temveč tudi ob Ljubljanskem Zvonu. Stoji, da je izrazito miseln. Stoji, da je njegova oblika klasicistično pravilna, morda ne le šola in vzgoja, temveč tudi svojstveni »klimatizem«. Cimpermann mu je bil namreč več nego samo učitelj (»Prijatelj moj, učitelj moj« — Dis. 1895). Sorodnega duha sta si bila in okusa. Še je Medvedova pesem nekakšno izpolnjenje v zmislu starejše slovenske idealistične estetike, ki je sam iz nje učil, da »pevec duše vnete Zemljanom kaži vzore svete« (Poezije I. 2.) in da je ni umetnosti mimo »umetalnosti v svitu vere« (Silvestrova noč — Dis. 1894). Medved sam se je prav točno spoznal, da je sin svojega časa, »nedomiselni poet, med dvema dobama viseč« (Epigon — Poezije II. str. 98). Tradicionalizem, da ne ponovim izraza epi-gonstvo, Medvedove lirike se kaže predvsem v 1 Pregledal sem poleg Poezij I in II še Dom in svet (1889—1911), Ljubljanski Zvon (1889—1898) in Koledar Moh. družbe (1895—1910). T N I D E L njegovi obliki. Medved je skorajda izključno k i t i š k i. Pa ni parnasovec, komaj nekaj sonetov je napisal. Gazelo je vzljubil po Cimpermannu in osebnostno iz svojstvenosti svojega umstvenega izražanja. Kakor kitico, tako ljubi Medved tudi rimo. Praznih stikov skorajda ne pozna. Tudi njegov metrum in njegov verz sta tradicionalno shematična. Enjam-bementja ne ljubi. Njegova pesem je stari patos uvodnega apostrofiranja, retoričnega vprašanja. Nekako šest deset takih slučajev je najti v »Poezijah« (Prim. P. I. 3, 11, 14, 17,19, 21, 25 i. t. d. II. 3, 7, 8, 24, 25, 35 i. t. d.). Prevzete dispozicio-nalne gradbe in kupletne enoličnosti z refrenom je manj, a še vedno veliko (Prim. Poez. I. 4, 6, 15, 26, 27, 29, 37... II. 25, 71, 187). Tudi v tropu in figurah je pokazal Medved pretežno okus svoje dobe in vzgoje. Omenim naj nemoderni zanos atributivnega rodilništva (kesanja kladivo, volje šlem, molitve ključ, megle dvomov, razvaline srca, časa val, pogorišče nad, prevare strup, kesanja ost, upov dim i. p.) in d v o z 1 o ž n e g a epitetona (jarobujna doba, večnozlate ure, mladozorna srca, otlogromek jek, gosto-solzen kes, grenkosladka odpoved, zlogolki svet, bridkomila pesem, svetomirna tla, bojno-slavni čas, temnozrtni obraz, sladkonežen blažič, milotožne črte lica, mnogolistna bukva, breztolažni hipi, mrzlosuhi zrak, toporesna čustva, skalnatoznačajen, zlogovorni, sveto-jezen). Tradicija so tudi krilatice: zlati dvori (Levstik), uma meč (Cegnar), nesrečnih dni spomin (Stritar), peljala ga je morja daljna cesta, sreče svit, gradovi sanj (Prešeren), v mrtvaškem prti, življenja daritev (Gregorčič), rod za rodom mre (Jenko), smrti želo (cerkveno) i. p., koseskizmi: snež, ljud, sovraž (ne iz stare slovenščine!) i. p., štilizirano s t r it ar j ansk o oris-ništvo narave (Prim. Poezije I. 7, 9, 10 i. t. d.) brez živega osebnostnega in na-strojnega impresionizma, pa še literarni š t v o izraza: stvarnica, poet, srca rane i. p. Tudi vsebinsko je Medved mnogokje vidno epigonski. Zelo številno je njegovo zunanje prigodništvo (Poezije I, 39, 40, 42, 46, 47, 48, 106, 108, 109, 110, Poezije II. 142, 149, 164, 165, Sotrudnikom Dom in Sveta — 1894, Cimpermannu — 1895, Rajnemu Lovretu — 1897, Moja bučela, Valvazorju — 1893, Blagor mrtvim — 1903 i. t. d.) ob predmetno-prigodniški refleksiji v čas in kraj (Triglavu, Silvestrova noč, Božična pesem, Slovo od Bele Krajine, Svojemu ptiču, Materi, Vrbsko jezero, Z Adrije i. t. d.). Ne-redkokrat je pesnil Medved ob stike ad usum delphini (Nada, Nebeški gost, Obisk, Juda Iškariot i. p.). Kot miselni lirik, vzgojno umski refleksivnik in satirik govori Medved pretežno objektivno, ne osebnostno čuv-stveno, tako da je za Bodenstedtom in Stritarjevim »drobižem« prav epigonski, občanski, jasen, hladnomiseln, oblikovno ekstemporati-ven, pravi slovenski Bodenstedt. Še v svoji cikličnosti (Zrna, Trstje in povrtje, Bršljan in bodičje, Šibre, Drobljanci, Gazele, Trnolje, Trnjevi šopki, Blagor mrtvim, Oddaljenim dušam, V samotnih urah, Milim dušam in nemilim) je starinski, bolj leksikalen nego nastrojno ubran in je šele ob Sardenku zaslutil moderno cikliko, ko je bil za eno leto (1900) popolnoma utihnil, v 1. 1903. (Pomlad obhaja Donava, Pod mrklim nebom, Na čelešniku, Pomladi, Moja sreča). Kakor oblikovno, je končno Medved tudi vsebinsko mnogo reminiscenčen : Praznih rok — na duši bolan (Goethe); priroda le ostane večnolepa (Goethe); o doba cvetoča življenja, o blaženi čas hrepenenja (Schiller); pastir ne menja za krono svoje radosti (Gregorčič) ; oseba delom daje veljavo (Prešeren); samo pomladi ne umreti (motiv vorrei morire); enak si mi po krvi in po duši sva si brata (Gregorčič); kadar bom v tihi gomili spal in grob preraste gosti mah (Jenko); pesmi Venec — 1893 (Schiller-Gregorčič), Prvine — 1896 (Schiller)2, Ob robu leta — 1895 (Gregorčič), Moja pesem — 1900 (Aškerc) i. t. d. Vse to bi bila dediščina, ki jo je Medved sprejel, »spovračanje« šole in berila, njegovo epigonstvo, njegov tradicionalizem. Ali je še kaj več v njem! Je. Pravi zvok njegovega ušesa, pravi iraz njegove duše. Kje se javlja v obliki? Kako je zrastel Medved sam v svoji pesmi? Že Medvedova rima je nad tradicijo nova, svojstvena, folklorno bogata. (Prim. Pod mrklim nebom — Dis. 1895). Ženski stik mu je ljubši mimo moškega: pa sem bral nekje, da je to posebnost moških pesniških narav. Njegov moški stik je pretežno top, zaprt zlog: rekel bi, da je to moč »klešočega« mi-selca. Razredba rim je artistično spretna: prav gotovo je to svojstvo vseh formalističnih šol, trubadurjev, minezengerjev, renesančnih ljudi, romantikov. Tradicionalni shematizem metra je Medved ohranil, a pokazal je v njem svoj lastni posluh: daktil mu je skoroda tuj. Zelo pa mu prija težki jambski kvinar s stikom. Svoje najmočnejše pesmi je uklesal v tipiki te mere (Bršljan in bodičje, V gozdu, Na materinem grobu i. p.). Tudi »Joba« je prevel v njej in tako ustvaril čudovito lep primerjalni predmet ob lahkotno verzifika-cijo Gregorčičevo. Tudi v besedju in besed- 2 Sploh slov. miselni lirik, pa miselni Nemec. Medvedu je Schillerjev gesloviti zanos neskončno pri j al. Iz njegovega »Kacijanarja« je mogoče izpisati polne strani, ki dišejo Schiller j evo misel prav jasno parafrazistično. nem okrasju je dokazal Medved mnogo svoje rasti in moči. Iz jezika belih Kranjcev (kjer se je piti navadil) in iz Bohinja je zajel k svoji bogati domovinščini. Tudi samostojno tvori. Dokaže naj neurejeni slovarček: prijaz-niv, nahlepeliti, odsečen, dokledar, paščiti se, razpra, gomata, golehna, navoliti se, vzpre-jame, mator, droboleti, navdušal, nadima, biljevita draga, prejame, duti, šumota, pre-vred, divij (nedol.), zrcati, gnocalo, grmlja-vina, lepetati, lepenje, ledina orna, plesno, navček, pripaljen, lažni, zibela, materski, tožnice — vice, žarnica, razsohast, prizarjati, odkovem, oskalje, jarni glasi, žali dnevi, deh-tivo hrepenenje, bleskotna luč, duh — studenec brez curka, požira lastni zarod bramor — pobija lastne misli duh... Prav Medvedovo svojstvo je njegov »čisto logični sestav misli« (E. Lampe). Že v Lj. Zvonu (1892) je našel svojo dvokitičnico (Bor in grm, Jelka in bršljan, Rakita in potok, Loža in slavec), iz katere je pozneje zorel njegov trpki aforistični stavek, že tu je našel strnjeni epigramni izraz svojega logično štilizi-ranega čuvstvenega spoznanja, kakor n. pr. »Spominov nima, ni spoznanja — in srečen je otrok vsekdar; — kjer ni spominov, ni kesanja, — kjer ni spoznanja, ni prevar,« ali pa: »Kdor vedno le smrt premišljuje, — kako mu življenje preseda. — Kdor misli samo na življenje, — kako ga prestraši — smrt bleda.« Miselnim pevcem je sploh lastno, da polagajo poudarek v konec pesmi. Za Medveda je ta »krepki in efektni sklepni akord« (E. Lampe) prav manirsko tipičen (Poezije I. 9, 14, 18, 19, 24, 36, 53, 56, 66, 69, 75, II. 6, 7, 14, 15, 16, 21, 23, 24, 29, 31, 34, 36, 46, 52, 77, 79, i. t. d.) in najlepše v antitetični legi adverzativnih pojmov: zdravil ne boste lili v dušo, a tudi sekali ne ran; Savlov mnogo je na sveti, Davidov ni nič; ljudij je veliko na sveti, a človek le malokateri; srce premnogim poka, a malokomu poči; ljudje so vse človeku, a človek nič ljudem; ali svet je mene varal, ali njega jaz; grenko je mreti in umreti, a mrtev biti je sladko (!!) i. t. d. Ko je Medved izbiral svoje »poezije«, se je zrelo zavedal, da je mnogokaj napisal preveč ekstemporativno. Zato je vestno in kritično izbiral in dokazal, da lahkotnost »Šiber«, »Trtja in povrtja« i. p. ni oblikovno propadanje, temveč le neposrednost, svežost domislice. Še samoniklejši je Medved, če premotrimo vsebinsko njegovo pesem. Saj stoji, da je sin svoje dobe in je sprejel časovno fiziološko od prav tistega pesimizma kakor Gregorčič ali Kranjčevič. Tudi Stritar je kumoval (V gozdu). Pa je Medved sam po sebi organsko »duh nemiren« in v resnici doživlja svoj tragos, ki ga seveda za naš okus izpoveduje preveč konvencionalno, svoji emociji neprimerno hladno in štilizirano bodisi v direktni elegiji, bodisi v posredni beležki. (Prim. »vsak poje to, kar mora«; »le ti si boren čutil odrešenik — ¦ izraz«; »o, ko bi 54 mogel ves na dan, zvenel do zadnjega bi dneva«; »moj izraz še daleč ni ves jaz«; »četudi slab je moj izraz, srce mu vendar je posoda«.) Elegika je namreč temeljni glas vsega miselnega in čuvstvenega Medveda, kjer res govori kot pesnik in ne le kot občan v okviru in prigodništvu družinskega lista. Lepo ga je mogoče v tem oziru vzpo-rediti z Gregorčičem. Gregorčičevo »jobstvo« je sladko, sentimentalno, Medved s »Savlovim duhom« trga pesem iz sebe. Formalna, muzi-kalna, za Gregorčiča naravnost tipična daro-vitost, s katero je mogel »goriški slavec« izpeti svojo bolest in ob melodiji pozabiti, ni dana Medvedu. Medvedu zadržuje tudi kli-matični značaj duše in plemena neposredno izpoved. Naivni Gregorčič je občutil ob svojem zvoku estetično ugodje, Medved se ne posluša, nego grebe kot umski človek le še globlje v svojo rano. Gregorčič je mogel vsaj simbolično izraziti breme svojega stanu, Medved bi ga bil mogel izkleti, opisati ga ni znal. Zato je mnogo zamolčal. (Stranska misel Onemelega slavca. Poez. I. 46.) Osebno doživ-ljene erotike ni pel. Da pa jo je bil doživel, dokazujejo spominske refleksije njegovih večernih let (Poezije II. str. 129 si.). Gregorčičeva pesem je, skratka, senti-mentalnameditacija, Medvedko-lerično reflektira. Kolerično. Zakaj prav veren, prav omejen je glede svoje čuv-stvene predmetnosti: trpi za minulim, živi ob grobovih in sanji posmrtnosti, jadi se ob izgubljeni mladosti, ob minljivosti pomladi, ob samoti noči in v praznoti življenja. Iz vere, zaključkov uma in teološkega spoznanja veruje v odrešenje in ne obupa; do mirne, kvietistične resignacije v Bogu se vendar le redko pribije, prav tako redko kakor do objestnosti mlade buršikoznosti (Mnenja — Poez. II. str. 187). Baš v tem tiči problem pesnika Medveda. Skrajno je oseben, v uložni pesmi kot Gregorčič se ni mogel izpovedati. Samo eno tako pesem je pel v »Jutranjem pozdravu« (Poezije II. 192) in po Parmi je postala popevka ob preznano »Ave Marijo«. Problem pesnika Medveda je prav tisti, kakor pri Prešernu brez Čopa. Življenjsko razglasje je ustvarilo Prešerna; razglas je je dalo Medveda med epigoni, ki nikoli nikdar nobenega razglasja niso doživeli, pa niti fiktivno ne! Kakor v Prešernu, utriplje tudi v Medvedu mnogo sarkazma in satire. Cista njegova miselnost je seveda bolj široka nego globoka; bolj je socialist nego pravi filozof in Ušeničnik in Terseglav sta mnogokrat lepše v prozi prav tisto povedala. Nikoli pa ni padel Medved med tiste pesniške filozofnike, katerim je sodil Nietzsche, češ, da svojo misel patetično vozijo, ker bi peš nikamor ne prišla. Ob Medvedovih domislicah se pač včasih človek zamisli pomilujoče, n. pr. če bere o Buru in ježu, Angležu in dihurju, ali pa o gospodični S i m f o r o z i (simf erein) s potlačenim nosom, ali pa o Mencingerju, ki je lepše povedal, kakor hodil na Triglav i. t. d. Vendar pa je tudi v tej ekstempora-tivni Medvedovi epigramatiki toliko osebe in misli, da se mi zdi časovno in vsebinsko edina za Levstikovo in prva pred Župančičevo. Mnogotero Medvedovo invektivo bi mogel s pridom citirati vzgojitelj - apologet. Nekaj domorodnih domislic bi priporočil časnikarjem in našim političnim govornikom. Drugje namreč po svetu vse več in bolj pietetno javni govorniki navajajo svoje pesnike. Poznajo jih pač ... # # # Izbor Medvedovih pesmi v »Poezijah« iz 1. 1906. in 1909. je še vedno premalo izvejano zrno. Izvejati bi kazalo še vse zunanje pri-godnice in mnogo lirsko-epske literature, ki Aškerčevi realistiki ni kos. Smotreno urejena nova izdaja Medvedovih pesmi (Jugoslovanska knjigarna menda nameruje nekaj tega) bi jasno pokazala, da je Medved ob vsej »usednini« iz tradicije samsvoj duh, velik človek, pravi pesnik, pa najsi tudi samo slovenski in še katoliški Kranj čevič. V velikem narodu in v velikem umetniškem okolju, pod boljšim mentorstvom kakor je bilo Lampe-tovo, kateremu je celo Magnijeva Bea-trika cikala preveč na moderno« (Dis. 1896), bi bil zrastel više. Pa je tudi tako baš Medved med vsemi slovenskimi pesniki tisti, čigar težko življenjsko razglasje in miselna zrelost naj žive je spominja na Prešerna in s čigar »klesano« besedno lepoto se je mogel tisti čas meriti samo eden — »ulivajoči« Kette .., ZAPISKI. JEZIKOVNE OCENE. P. S. P i n ž g a r : Iz modernega sveta. Roman. V Ljubljani 1922. Zbrani spisi III. Roman je prvič izšel 1. 1904., zdaj ga je Finžgar jezikovno in stilistično popravil. Primera med staro in novo izdajo nam kaže, da je pisatelj umetniško napredoval. V stari izdaji kakor sploh v prvih povestih je semtertja rad pretiraval, bil gostobeseden, rabil blede papirnate izraze itd. Zdaj se mu je izraz zgostil. Krepko se glasi n. pr. zdaj: Kakor kip umetnika iz marmora — taka je bila glava Pavle (str. 60). Prej je pisal: Kakor kip največjega umetnika iz najdražjega marmora (Dom in svet, 1904, 209). Pisatelj primerja glavo s kipom iz marmora, ki ga je izklesal umetnik. Pojma umetnik in marmor že sama po sebi izključujeta slabo delo in slabo snov, zato je prilastek nepotreben; še bolj neumesten je prilastek v presežnji stopnji (največji umetnik, najdražji marmor), ker se s tem poudarek premakne s samostalnika na pridevnik in primera potem oslabi. Drug zgled: Nič več mi ne pošlje tiste rogovile, tistega Pro-senca (198), prej: tiste titanske rogovile (605). Prejšnja primera ni bila jasna; zdaj vidimo, da 55