445
Soneti
1
Izživeti leta in dobo, bresti z obeti skoz živo vodo
strug desetletij, tipati noro ko z žarometi v temo in svetlobo,
bdeti nad leti, kleti in peti in razumeti tesnobo, svobodo
Tone     ¦                                                             in enodnevnic dih!
Pavček                                                                     O, preživeti jih!
II
Pravijo: imeti. Jaz pravim: imeti rad. Govorijo: uspeti. Jaz: ne umreti mlad.
Živeti in preživeti. Kakor jeder brstič, ki mora zoreti za vse in za nič.
Ni glavno uspeti. Bolj slavno je ravno živeti
in biti rabna kov v verigi rodov.
m
To pride z leti: zamaje se svet in je težko živeti od izpranih besed
446
Tone Pavček
mladostnega cilja. V ris življenja ujet, zbit od samonasilja, skušaš na drugi breg
onstran divjih globeli strahu črnih krst. Plezaš in nate se lepi trpinčena prst
kot mora iz sanj in kot talisman.
IV
Sanje hočem,
ki trajajo dalje
kot dan, ko se jočem
od nepremostljive razdalje
med snom in resnico in votlimi gesli. Sanje — misel strelico s polnimi vesli
sredi morja razpotij med krstom in krsto, da se znova napotim za sklenjeno vrsto
iskalcev iskat
naš odsanjani grad.
Kaj je resnica? Slika, potisnjena v podzavest ali senca, ki se umika, ko jo lovimo v pest?
Sem na poti zasledovalec ali zasledovani, v templju obiskovalec ali dar žrtvovani,
v
447
Soneti
v igrah življenja predmet ali igralec nevztrajen, glagol v stavku, le medmet s kričečim klicajem?
Človek, na zemljo dan,
ki je vse več in mnogo manj.
VI
Čas — ne še pomlad in ne več zima. Pod zemljo prihodnji sad doji korenina,
pod zemljo tolmun strasti skorjo oboda napenja. Tako se prebija zelena kri in svet na novo začenja,
tako kakor gverilci zore, kot nekje daleč valovi in butajo na prizorišče dne v stari igri novi rodovi —
za boljši dom? za večji dvom?
VII
Čas spomina
in jutrišnji dan
sta ena družina,
kot leva in desna dlan,
kot prednja in hrbtna stran
sveta, ki ni dokončan.
Kar so ti dali v dlan, je zapuščina, z njo si zaznamovan, da jo preneseš na sina in ji dodaš, kar sam v muki izsanjaš sanj
sredi sveta, ki ni dokončan ne zate, kaj šele zanj.
448
VIII
Živeti.
Zmeraj do kraja. Preživeti. Začeti skraja.
Pa kaj zato, če svet ni raven! Pač bo, kar bo in nekaj zraven.
Zato ne psu j, ne jadikuj sam sebi tuj! Se ne spodobi!
Temo izruj! Bodi!
IZ ZAKASNELIH IGER    Dam ti široko desnico
za tvojo ozko dlan. I    Dam ti vso govorico za tvoj molk neznan.
Dam srce — prepelico za zrnje tvojih kašč, svojo črno resnico za tvojo belo laž.
Dam, dam karsižebodi za tvojega telesa duh. Menjaj. Menjaj in bodi moje vino in kruh.
II
Življenje deliva
ko postelj.
Deliva kruh in vino
belih hostij in črnih dni.
Tone Pavček
449
Iz zakasnelih Iger
Vržem besedo, vrneš besedo, igrava z besedo za radost in bedo na skupni zaupaj, vsak zase v igri, vse čase skupaj.
Življenje deliva,
a živiva na svoje:
tvoje trpljenje
je zmeraj bolj tvoje,
moje trpljenje
je zmeraj bolj moje,
a moja smrt
bo samo moja.
V življenju, ki ga deliva,
je smrt nedeljiva.
III
V nič odveslal je dan prek senc večernega protja. Misel visoka drsi v zakotja, čudež dneva je razdejan.
A bil je dan, kot naročen za čarovnijo spremembe, ko zelenijo legende sredi vsakdanjih življenj,
ko so begotne dlani z druge strani obale, tako tople in male, na dotik ust in oči.
A bil je dan, ko so za tren nesluteno odprti v življenju, polnem smrti, zapahi živih hotenj,
ko popje v zrelost hiti kot pustolovec do cilja in svet, težak izobilja, priča, da smrti ni. . .
450
Tone Pavček
Čudež v nič razdejan. Nad opustele soline, v gluha okna praznine vrni se, lepi dan!